------    263    -----
Narodopisne stvari.
Venetski božanstvi Fon in Gerio.
Spisal Davorin Trstenjak. (Dalje.)
Med venetskimi božanstvi je tudi znano: Cusla-nus.    Gilferding je ime primeril besedi kuzlo,  čaro-
dejstvo, jaz bi Kuzlan rajši postavil k besedi kuz-nec, kovač, kteri priimek ima bog Perkun, Perun po ruskih narodnih povestih. Tudi v grški mitologiji so Steropes, Arges in Brontes kovači (Gewitter-schmiede), kteri za Zeusa kujejo bliske. Na enake nazore opominjajo tudi pri Slovencih imena visokih gor, na kterih je sedež boga groma in bliska, postavimo: Naklo, Kladvo, Macelj itd.
Ko so slovenski Veneti še bili lastniki venetske pokrajine, takrat ni še stalo mesto: Vene tke. Ve-netke so postavili akvilejski beguni, ko je Attila slavno Akvilejo razdjal. Zgodovina nam je ohranila ime sramežljive in srčne Akvilejčanke, ktera je rajši, nego da bi se dala oskruniti od divjih Hunov, z velom (Schleier) si glavo zakrila in s strehe svojega hrama se preko-picnila v globočino reke. Velela se je: Dugna, primeri starosl. imena: Duga, staročesko Duha, zarad sufiksa pa imena slov: Vrbna, Krtna, Bubna, Dubna itd. Da so ti beguni bili Slovani (Veneti), pričuje staro po-znamenovanje solnate luže: bare na.
Že zvesti zgodovinopisec slavne Veneeije Filiasi (II, 232.) je opomnil, da je beseda bare ne, ostanek iz jezika starodavnih nerimskih in neitalskih prebivalcev Venetskega. Besede: bara, barina, bereg v pomenu luža, pa poznajo Čehi, Srbi, Hrvati in štajerski Slovenci v pričevanje, da je praslovanska. Cas-siodor nam je ohranil lepo okrožnico, ktero je pisat Teodorih Veliki v 5. stoletji do prebivalcev venetskih otokov*) On hvali, da so bili pridni ribiči, mornarji in olivarji, kar so še dandanes dalmatinski in istranski Slovani. **) Na rimskih kamnih, najdenih v Pataviji, nahajamo prav lepa slovenska ženska imena, postavim; Milina, Priata, Visena, in možka: Likov, Ma-gur, Venco, Ipaj itd.
Iz roda starodavnih Venetov so bili rimski pisatelji: C. V. Catullus, Aemilius Macer, veliki arhitekt M. Vitruvius Pollio, C. Plinius Secundus, slavni pesnik Virgilij Maro, kterega Macrobij (V, 2) imenuje „Vir-gilius Venetus", rojen v vesnici An de s, po drugi pisavi Antes, dalje zgodovinar Titus Livius, kte-remu so Rimljani v pisavi oponašali: „Patavinitatem"; — dalje zrcalo kreposti in stanovitnosti: Cepina Pet in Trasea Pet, in njegova slavna hči Pannia (Hva-nia), žena imenitnega bogatega Neapolitanca Helvidia Priska, zato Martialis piše o tej rodbini: „Divitior Prisco, Thrasea constantior ipso". Plinij mlajši pa o Traseji Peti piše: „Vir mitissimus et ob hoe quoque maximus".
Blizo Patava je po Svetoniju (in Tiberio 14.) bil orakul božanstva Gerio, Geryo.
Gerio — Geryo ni druga nego: Gerus au-gustus, kteremu nahajamo spomenice v Noriku posvečene, in se vjema s severno-slovanskim: Gerovi-tom, po čijega častenji so nastala staroslovanska knežka imena: Gerislav, Gerun, Gerima. Gerju je bil posvečen vir, imenovan: A p on, o kterem piše Luca-nus (7, 139), da je bil „fumifer", po Cassiodoru (Var. Ep. 2, 39) pa: „vapores igneos exhalans". Že Gilferding je ime toplega vira Apon (današnji: A ban o) izpeljal iz onega temata, iz kterega je slovenska beseda apno.***) Ta venetski Gerio pa se ima razločevati od grškega velikana Geryonesa, kteri je bil bog vetrovja in burnih oblakov, kar že njegovi simboli goveda (v starih mitih podobe megel) priču-
*) Današnje Venetke stoje" na 72 otocih.
**) Na starodavnih Venetih se pa posebno hvali poljedelstvo in konjereja.    V teh strokah gospodarstva še Slovani danes slovijo.
*) Beseda apno, vapno je iz korenike: v a p, dampfen, rau-chen, lat. vapor, sansk. kvap, česk. kvapiti, dampfen. Na-četni glasnik k je odpadel, kakor v več druzih besedah.
------    264    ------
jejo, ktere mu je Herakles odpeljal. Božanstvom oblakov nikdar niso bile toplice posvečene, temoč le bogovom solnca. Grški r^Qvovtjg} od yi]Qvco9 sono, rauschen, in patavinski Ger, Ger j o iz korenike: ger = novosl. žer, candere, gluhen, sta toraj v svojem bistvu čisto različna. Ervthijski Gervones je bog gromskih oblakov. Mvtične basni ga postavljajo v naj-skrajni zapad Evrope, in po njih se sedaj imenuje kralj Hispanie, sopet oblastnik balearskih otokov ali pa otoka Eurvthea. Njegova goveda so bila rdeča, toda sim-bolujejo bliskajoče megle. Pes burje: Orthros, sin Tvphona in Echvdne, je čuval ta goveda. Ker so v Tvphonu in Echvdni osebljene prikazni burnega oblačnega neba, tedaj posestnik rdečih krav Gervones tudi spada v društvo viharnih in gromskih moči. To potrjuje tudi njegovo rodoslovje. Gervoneus je sin Chrvsaora in Kalirrhoe, v kterem Schwartz in Preller sta odkrila bliskova bitja. *) Nismo pa še našli, da bi božanstva viharjev, gromonosnih oblakov ali bliskov bila imela lastnosti vedeževanja. Proročne lastnosti so imeli le solnčni bogovi in vodna bitja. Ker je patavski Ger is bil varh kadečega, čadajočega vira Apona, varh toplic, je moral biti solnčen bog, ker le temu so bile toplice v brambo in blagoslov posvečene, to vidimo v Herkulovem častji, kjer se toplice naravnost velijo: thermae Herculis (Mehadia) „Fons Belini" v zemlji Venetov, „Aquae Jassicae (varaž-dinske toplice) po bogu solnca, ktero se je pri Slovanih tudi velelo Jasen, J as on.
(Konec prihodnjič.)
*) Primeri: Schwarz „der Ursprung derMyth. str. 186. Preller, Myth. II, 46.
-----    278    -----
Narodopisne stvari.
Venetski božanstvi Fon in Gerio.
Spisal Davorin Trstenjak. (Konec.)
Tudi druge okoliščine pričujejo, da je Gerio Pa-tavčanov bil bog solnca. Klavdian *) pripoveduje, da so mu sulice darovali. Sulice so edini simboli soln-čnih božanstev, ktera so ob enem tudi bogovi boja. Ko je cesar Tiberij se na vojsko spravljal proti Ilirom, potoval je skoz mesto Patavium, in je prašal orakul Gerio na zarad vojskine sreče. Duhovni ora-kula so mu naročili, naj v vir Aponov vrže zlate ko s tke (aureos talos, Wurfel). Številke so kazale večino, kar mu je služilo v znamenje sreče. 2) Kostke so tudi metali duhovni Svetovitovi, ako so hoteli prihodnost izvedeti. Gerjonov orakul sta tudi popraše-vala cesarja Klavdian in Avrelian, in sopet so se, kakor Trebellio Pollion piše, posluževala žrebov aponskih (sortes aponinae)? 3)
Petero takošnih kostek je izraženih na spomeniku noriškem z napisom: „Bellino augusto sacrum"*) novo znamenje, da je Gerio bil bog solnca enak z noriškim: „Gerus augustus" **) in severno-slovan-skim Gero vi t o m, kterega stari letopisci naravnost imenujejo „Deus belli", boga boja. 4)
Gilferding je toraj krivo segel, ko je patavskega Gerio na primerjal z kačjim (zmajskim) velikanom ruskih narodnih povesti „Gorinjičemu.
Tempeljni venetskih božanstev so pri Rimljanih bili v veliki časti. To razvidimo iz Aul. Gellia, Lu-kana in poznejega Kassiodora. Rimski cesarji niso sami zelo čislali orakeljne Belin o ve v Akvileji , nego tudi druge, in iz spisov cesarja Julijana, kteri je živel v 4. stoletji, vidimo, da so Veneti še za njega , dasiravno že zelo porimčeni, ohranili svoje verstvo in narodno bistvenost. Starši Plinij, rodom Venet, je dobro razumel jezik Venetov, kajti zapisal nam je, da se zelišče „Symphyton, quae medetur MHeri item renibus convulsia et ruplis" pri Venetih veli: „cotoneaa (po drugem berilu „cotonia".
Plinij piše „ossibus quoque fractis medetur", zategadel se latinski veli ,,Solidago" ali „C on soli da" in „Osteocola", 5) Nemec je imenuje: „Bein-wurz, Beinbruchwurz", toda tudi po njegovi lastnosti, Rus pa: „kotovnik" od besed: kot, koten, srbsk. kotlac, slov. kotrig, Schliisselbein, Glied, in slično Venetsko poznamenovanje tega zelišča „Cotoniau in ruski: kotovnik, se toraj vjemata v koreniki, samo v sufiksih sta različna.
V Plinijevih spisih sem našel več venetizmov, na pr.: mateola, Jathaue, slov. matika, matela, coturnix, slov. koturna itd., ktere bodena na drugem mestu razlagal.
To sem hotel pristaviti Gilferdingovemm izvrstnemu spisu o starodavnih Venetih, kterega še enkrat priporočam vsem prijateljem prazgodovine slovenske.
') Claudian ,,Idyll." V. Aponus.
2)  Sveton. in Tiber. 14.
3)  Flav. Vopisc in Farm. c. 3.
*) Sliko hranim v svoji mapi. Na drugi strani je obrazen soln&u pehar.
**) Bistvo  „Gera" sem razložil v Glasniku".
4)  Script. rerum germ. Tom. II. str. 512.
5)  Plinij „Hist. Nat." 26, 7. 27, 7.