A. POTOČNIK Ljubljana (Konec.) 14. NEZGODE STARE LJUBLJANE. č) Povodnji. oleg vseh doslej naštetih. nesTeč je obiskovala naše mesto prav pogostokrat povodenj. Ljubljansko Barje je bilo neštetokrat pod vodo in gotovo je, da je ob takih časih narasla tudi Ljubljanica in pre* stopila bregove, osobito v onih časih, ko še ni foilo Gruberjevega prekopa. Naš zgodovinar Valvazor poroča, da je leta 1000 po tritedenskem deževju Ljubljanica tako narasla, da so se morali po vsem mestu voziti s čolni in da je voda segala v nižje ležečih hišah do prvega nadstropja. Nič manjše povodnji niso^ imeli 1537. in 1589. leta. Po štirinajstdnevnem neprestanem deževjiu sta bili predmestji Krakovo in Trnovo dne 11. oktobra 1703. leta pod vodo. Črevljarski in špitalski inost so obtežili z mlinskim kameni, da ju ni voda odnesla. Mnogo škode je provzročila naraščajoča Ljubljanica dne 4. oktobra 1707. leta v mestu in okolici. Večje povodnji so bile tudi v poznejši dobi, vendar ne več tako grozne, odkar so skopali Gruberjev prekop med Golovcem in Gra* doin. Leta 1772. je jezuit Gabrijel Gruber začel kopati ta prekop, ki ga je dovršil polkovnik Struppi, in je bil otvorjen dne 25. novembra 1780. leta. Ko je voda prvič drla po novem prekopu, je to novico naznanil Ljubljančanom1 strel z ljubljanskega Gradu. Prekop so poglab* ljali še 1862. in 1914. leta. dj Pomanjkanje in lakota. Dolgotrajne vojne, večkratni požari in druge nesreče so provzro čile, da je nastala v mestu in na kmetih lakota in z njo združeno pomanjkanje in draginja. Huda je predla Ljubljančanom leta 1622., ker je 'primanjkovalo vsakdanjega kruha. Stanovski odbor je pre* gfedal vse zaloge mesčanskih in plemenitaških hiš, da je na ta način ugotovil zalogo živil. Izkazalo se je, da pride na osebo komaj 1 kg moke ma teden za kruh in kuho. Ce pomislimo, da takrat v naših krajih niso poznali krompirja, je gotovo, da so naši prednamci trpeli hud glad. Graščaki in plemenitaši so pokupili pri podložnih kmetih vse žito in živino ter oboje pošiljali v inozemstvo za drag denar. Med 233 Bela Ljubljana danes ljudstvom se je širila tudi govorica, da bodo kovali odslej manj vre« den. denar, zato so rajši sprejemali za blago tuje vrednote. Vlada je sicer zanikalai take govorice in strogo prepovedala vsak izvoz živil in živine. Cesar Ferdinand II. je iponovno prepovedal graščakom tako prekupčevanje; toda ti so se izgovarjali, da morajo razne potrebščine dražje plačevati, zato so prisiljeni nastaviti poljskim pridelkom višje cene. Takratnai Kranjska je morala z živili preskrbovati tudi Istro, Trst in Reko, ker so bili ti kraji združeni z njo, Leta 1624. je bila uvedena nova denarna vrednost, zaradi tega je imelo prebivalstvo občutno gmotno škodo. Kmet je bil Sedaj še bolj nezaupljiv ter j,e svoje pri« delke rajši zamenjat za vsakdanje potrebe nego bi jih prodal. Hudo j,e bilo prizadeto mestno prebivalsfrvo, pos^bno uradništvo, ki mu je vlada na večkratne prošnje leta 1623. prejemke podvojila, kar pa še daleč ni zadostovalo za takratne vsakdanje potrebe. Če pomislimo, da so Ljubljančane v 'prejšnjem času poleg pomanj? kamja in s tem združene lakote spremljale še druge ne9reče, potem smemo trditi, da se je našim pradedom še huje godilo kot nam t^ied vojno in po vojni. e) P o t r e s i. Ljubljanski zgodovinarji zaznamenujejo v svojih spisih prav mnogo hudih stresljajev v mestu in okolici. Hud potres je bil že leta 1000 v Ljubljani, vendar pa še daleč ne taiko grozen kot leta 1511. Prvi hud stresljaj so občutili dne 24. marca med 3. in 4. uro popoldne. Križevniška cerkev s komendo, vicedomsko poslopje in mnogo trdno zidanih hiš se je zrušilo; druge pa so bile tako poškodovane, da so prebivailci iskali zavetja na bližnjih pristavah. Drugi, še hujši potres je bil dva dni poizneje (26. marca) med 4. in 5. uro popoldne. Osem cerkvenih zvonikov, del mestnega o!bzidja in deželna hiša so