Lepopis ali risanje. Večina učiteljstva polaga veliko važnost lepopisju kot predmetu v osnovni šoli in nekateri nadzorniki gredo v svojem pedantstvu tako daleč, da mora ja sleherna stran lepopisnice biti kvalifikovana. Vsak praktičen učitelj zamore izvajati iz svojih lastnih izkušenj, da je lepopis kot predmet, če ne v srednji vsaj v višji stopnji, odveč. Ni moj namen navajati vse podrobnosti, ker bi bilo odveč, I-ripomnim pa samo to, da praktičen učitelj ne bo motril svoje pozornosti le pri uri lepopisja, temveč pri vseh pismenih izdelk':h. Kai mi ponnaga, če učenec v lepopisnice piše lepo in čedno, če pa te lepote in čednosti ne zna izvajati v pismenih izdelkih, kajti iz pismenih izdelkov se spozna učenca, katerega pripravljamo za praktičnega člana človeške družbe v življenju, ali bo pridobil ono, kar od njega zahteva bodoče življenje. Ti pogreški, ki se v veliki meri porajajo po vseh šolah, nam dovolj pričajo, da je lepopisje odveč kot samostojen predmet, katerega se da z boljšimi uspehi istočasno uvajati in gladiti — ne da bi to učenec občutil, da mora pisati po taktu »tanka gor, debela dol« — pri vseh drugih pismenih izdelkih. Če se hočemo držati onega reka: »iz življenja za življenje«, ga moramo poprej sami pravilno pojmiti in ga izvajati res v takem smislu, da otrok ne prinese iz šole le praznih fraz, ampak to, kar zahteva življenje od njega. Mi še vedno ne korakamo z duhom časa, naše šolstvo še vedno tava v zastarelem sistemu in to ponajveč radi prevelike komodnosti učiteljstva. Marsikateremu učitelju so zastareli in neuporabni podrobni učni načrti vodnik v njegovem delu na šolskem polju. Praktičen učitelj mora tudi nekaj svojega iz življenja vzetega in na podlagi lastnih izkušenj vpeljati v šolo, pripravljati se rnora do subjektivne samostojnosti in samozavesti in ne biti navezan na možgane drugih ljudi, ki so večkrat zastareli: saj za svoje delo je odgovoren le narodu in nikomur drugemu. Če pa hočemo doseči samostojnost, nas mora.io v tem podpreti naši nadzorovalni organi, kateri ravno tako potrebujejo onega korakanja z duhom časa, kakor mi. Po mojem mnenju je le oni nadzornik na mestu, ki prepusti metodično pot prosto učitelju, a ki zahteva obenem od njega onih uspehov, ki so dosegljivi za starost pripuščenih mu otrok po vseh šolskih in človeških zakonih. Kdor ravna drugače, tam ni pričakovati zanimanja za šolo ne od učiteljstva ne od učencev. Da ne zaidem predaleč, se .vračam k prvotni temi. Dočim se lepopisje na eni strani protežira, se na drugi strani risanje v pravem pomenu besede zanemarja. In vendar ni manj važno risanje od lepopisja, da celo važnejše. Lepopis se da gojiti v zvezi z vsemi predmeti, risanje pa skoro ne in se tudi pri gotovih predmetih, ki so v tako tesni zvezi z risanjem. direktno zanemarja. Iz prakse vem, da imajo učenci večje poželenje in veselje do risanja, kakor do lepopisja, kajti na višji stopnji vedo že naprej, katero črko in beseio bodo pisali. ker so si zapomnili od prejšnjih let. In ker se v lepopisju vedno ene in iste oblike ponavliaio skozi vso šolsko dobo, iim postaja lepopisje kot predmet čim dalje bolj apatično in rezultat tega vidimo v uspehih, ki se ustavijo pri gotovi točki in krenejo nazaj k prvotni. Na višji stopnji ne vidi otrok v lepopisju nič novega, nič interesantnega. predstavljajo se mu vedno enake oblike in naveliča se jih docela. Pri risanju pa je za otroka vse kaj drugega, vsako uro nekaj novega in intcresantnega ter zabavnega. Že razni risalni pripomočki, ki jih rabi pri risanju, ga čim bolj navdušujejo. Že sam košček zlomljenega metra ga napravi ponosnega, da zamore meriti in ugibati, kakor rokodelci, ki jih opazuje zunaj šole. Pred očmi moramo imeti, da se mnogo učencev posveti po končani šolski dobi rokodelstvu. Ce hočemo imeti v bodočnosti dobre rokodelce in obrtnike, jim moramo dati potrebno podlago že v osnovni šoli. Zidar, ki ne razume načrta, ne more postati samostojen mojster, primoran je garati vse svoje življenje za druge, in to velja tudi za druge. Res, da imamo obrtne nadaljevalne šole, v katelih specijelno vežbajo za obrt potrebnih znanosti, toda tudi to, ako hočejo dati narodu poleg praktičnih tudi teoretičnih obrtnikov in rokodelcev, morajo razpolagati s človeškim materijalom, ki ima vse osnovne predpogoje v svrho dosezanja onega, kar zahteva posamezni obrt, in te predpogoje je dolžna v vsej meri nuditi osnovna šola. Učence je treba že v osnovni šoli navajati — poleg drugega risanje, — k projekcijskemu risanju v zvezi z geometrijskimi računi, ne da bi se učenec zavedal kaj je projekcijsko risanje; za poglabjjanje teh pojmov se prepušča obrtno - nadaljevalnim šolam. Oovoril sem pred kratkim s profesorjem obrtne šole v Ljubljani in pripovedoval mi je, da učenca takoj spozna po delu odkod je doma, mislil je tu na Goričane, ker je v njih uvidel v risanju bolj podkovane, kakor druge. Na Goriškem liisiino podcenjevali risanja na ljudskih šolah, nasprotno so se vse šole intenzivno bavile z njim, kar nam priča mnogo vzornih in odličnih samostojnih podjetnikov z ljudsko - šolsko in obrtno - šolsko lzobrazbo. V N. sem opazoval v začetku svoiega slu/.bovanja kainnoscške učcnce. ki so samostojno izdelovali iz predloženih jim načrtov lepe izdelke, ki so se pošiljali na vse strani sveta. Ti učenci so bili v ponos obrtnikom, sebi in učiteljstvu ljudske in obenem obrtne nadaljevalne šole. Svojo naklonjenost so svojim učiteljem ohranili v naprej zavedajoč se, da se imajo le njim zahvaliti na pridobitvi teoretičnega znanja. V naši domovini potrebujemo vseh kategorij dobro izvežbanih obrtnikov in rokodelcev in za pridobitev teh, je v prvi vrsti vpoklicana osnovna šola, da jih že v šolski dobi pripravi do tega, da v njih postavi temelj za nadalnje delo. In če hočemo to doseči, se moramo v večji meri zainteresirati za risanje, gojiti ga v isti meri, kakor druge glavne predmete. Namesto tistega dolgočasnega čečkanja na višji stopnji. nai se nadomesti risanje. ki bode mnogo več koristilo posameznikom v poznejšem življenju in narod bo bogatejši na inteligentnih in veščih obrtnikih in nič manje prizadet v kaligrafih. Pnnavliam: Iz živlienia za živlien.ie!!! Josip Macarol.