JList 29
V torek f II. Mali travna
M 849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. /a celoletno pošiljanje na dom v Ljubljaui se odrajtuje še "2 gold. Za po pošti pošiljauo Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Za kaj mora nam Slavjanam v
u sedajni dobi narveč iti?
Prigovarjalo se je nam lanskiga leta iz mnogih strani, de si narodnost nad svobodo cenimo, zlasti so Nemci nas dolžili, ko smo se njihnim Frankfurtskim naklepam zoperstavljali. Ali se je po pravici ali le krivo tako govorilo, ne bo nikomur razsoditi težko, če pomisli na obnašanje našiga naroda za celi čas razdraženosti Austrijanskili narodov in na politiko, ktere so se naši izobraženi možje deržali. Nikoli se nismo poganjali za politiškimi sanjami, kterim prištevamo p. republikansko ustavo našiga cesarstva, ki je tudi pri nekih zaželjena bila, ali cesarstva razpad, de bi narodi, ki so zoper svojo voljo k Austrii privezani, se ločili in podali k enorodnim ljud-stvam. Ker smo tako prizadetje za gole sanje in neznanost v politiških rečeh imeli, smo dobro že v začetku spoznali, česar nam je potreba in kterih pomočkov se za to poprijeti moramo.
Ker pa nismo iskali svojiga dobička v škodo ptujih pravic, smo si le za se toliko zadobiti hotli, kolikor smo drugim pripustiti pripravljeni bili, ter smo spoštovali tako nar-svetejši postavo pravičnosti, ktera veleva, de bi se vsem z enako mero odmerjalo. Naša politika je imela tedaj biti pred vsem pravična in še le potlej je na to gledati morala, dc bi se vsem potrebam naroda našiga zadostilo. Nikomur ni skrito, v čem de so te potrebe obstale , in ako je kmečki stan in nekoliko tudi obertnike vez podložnosti tlačila, je tudi enako čutljivo tišala ojstrost in ncomejenost vlade omikaniši verste (klase) ljudstva, tako, de kolikor so se eni telesno trudili, so drugi v duhu vtesnjeni bili. Zraven tega bremena, ki se je večidel na vse austrijanske deržavljane raztegovalo, smo morali mi Slavjani še teži butaro nositi. Mi smo od stoletij k pogrešanju narodne samostojnosti in k odrečenju se vsemu, kar nam je minulost v spominu ohraniti vtegnilo, obsojeni bili.
Res de je v več žalostnih stoletjih ljubezen do domovine in naroda v mnogih sercih čisto vgasnila in v drugih saj oslabela in opešala; vendar, Rog bodi zahvaljen! nikoli nismo bili brez mož, ki niso nehali, narod svoj odkrito in goreče ljubiti in ki so se z vso* močjo prizadevali, de bi se njegova dušna in telesna moč, kije vpadala, zopet vzdignila in oživila, in de bi mu enkrat prirojene pravice se vernile.
Koliko de je tako ne rečem domorodno, ampak ljudomilo (človekoljubno) počenjanje naših vodjev za celi čas sužnosti slavjanskih narodov zdalo, de bi se poti k prihoduimu oživljenju in od mertvih vslanju pripravile, zastran tega nar bolj spričuje ljubezen, ktero so slavjanski narodi k svoji, kakor se je zdelo, že popolnama vdušeni narodnosti za naših dni pokazali; ona nam je nar gotoviši spričba, de vse hvale vredno prizadetje po-prejšnih rodoljubov brez dobriga sadu ostalo ni.
Dvojna moč je nas tedaj vodila, ko smo lansko leto vstopili v versto izbujenih narodov in pred cesarskim tronain želje svoje izrekli: prosili smo za svobodo deržavljansko in narodno Vodilo smo si zbrali, kteriga smo se terdno der-
žali celi čas deržavljanskiga vrenja in vkljub vsemu nagovarjanju in grajanju svojih sovražnikov; to vodilo je: „Svobodna, samostojna in mogočna Austrija." Kakor hitro je bil deržavni zbor se sošel, smo se nadjali, de do tega konca pridemo, in če prav nas je na Dunaju malo v nadi naši vterdil, je v slavan-skim Kromerižu se svoje naloge z veči marljivostjo poprijel bil. Kar smo iz roke njegove pričakovali, smo dobili iz roke Njeg. Vel. presvitliga Cesarja z dano ustavo 4. Sušca.
Poglejmo tedaj to dolgo pričakovano ustavo in primerimo jo z svojimi željami, dc vidimo, če je taistim zadostila.
Preden pa misli svoje od nje rečem, moram povedati, de nisim nikoli na popolno pre-obernjenje vseh vseh politiških razmer ne pri nas ne drugod verjel, zakaj kar je mnogo stoletij terpclo, je globoko v življenju vkore-njeno, in se odtergati na mah nc da. Mislil sim tedaj, de se postavi vlada med nasprotne stranke in skerbeč za vse jih bo pomiriti skušala. To se mi zdi, je ministerstvo napravilo, ko nam je ustavo iz cesarjeve volje podeliti sklenilo, brez pogleda na deržavni zbor,I ki je očitno širši meje deržavljanske svobode položiti in torej veči spremembe v deržavnih razmerah vpeljati hotel.
Želja naša, de bi Austrija postala edina deržava, je izpolnjena in če pomislimo na to, de je vlada odgovorna in de poslavodajavna oblast ne gre samo cesarju, ampak tudi der-žavljanam, nadomestvanim na zboru; dalej, de pred postavo razločka med deržavljani ni; moramo spoznati, de smo tudi politiško svobodo dobili. Tajiti se sicer ne da, de se pri nadomestvanju nar več na bogastvo gleda, in de bodo v pervi zbornici bogatini prevladali; vemo tudi, de so veči posestniki večidel nam malo svobode privošili, in de malo podpore v svojih rečeh pri njih najdemo; vendar se mora nasproti tudi priznati; de kdor več za deržavne potrebe plača, tudi veči pravico ima, se pri posvetvanju vdeležiti, kako de bo deržava vravnana, in de je tudi bolj nagnjen k obderžanju reda in postavnosti v vseh pre-menili jleržave. Vlada bode se te stranke vsigdar deržala, de se naglim prekucijam, ki so občnoskodljive, pot zapre. Mi se moramo torej za to pognati, de se nam od zgornje zbornice nikakoršni zaderžki na pot stavljali ne bodo; in če se pametno pomočkov poslužimo, ktex-e nam svoboda tiskarstva poda, vtegnemo tudi namen svoj srečno doseči.
Ministerstvo samo dobro spozna, kakšna moč v tiskarstvu leži, in zato je podlago nove uredbe austrijanskiga cesarstva dobro zavar-valo. Če bomo pa spodobno pisali, in več se samih reči kot oseb dotikvali, zamoremo tudi po novi postavi za tiskarstvo, ki je zraven tudi le začasna, dosti svobodno govorili. Ko se pa deželni zbori in tudi deržavni zbor snidejo, bo nam dana popolna svoboda govorjenja, ker besede v zboru izrečene nobeni po stavi in kazni, zunej predsednikoviga zaver-njenja, podveržene niso.
Mora nam tedaj zdaj iti za to, dc bi poštene, učene in svobodoljubne može v deželni in deržavni zbor poslali, od kterih se nadjali zamoremo, de se to, kar bi se nam v ustavi 4. Sušca in poznejih začasnih postavah ne I ljubilo, prenaredi, zakaj to je v ustavi sami [izrečeno.
Kar smo dozdaj od ustave 4. Sušca nam podeljene rekli, nam dokaže, de smo, če tudi ne tako, kakor so to mnogi želeli, vender svobodni deržavljani postali, in de kar nam še k polniši svobodi manjka, to po postavni poti doseči zamoremo.
Če pa imenovano ustavo primerimo z željo zastran ohranjenja in razvitja narodnosti, tu nam še dosti dela ostane. Austrija je poslala za res zedinjena deržava, v kteri je vsem narodam enakopravnost postavno obljubljena in zagotovljena, in za to bi se zdeti vtegnilo, de se za Slavjanstvo ničesar bati nemarno. Se ve de bi to resnica bila, ko bi Austrija tako vravnana bila, de bi se tudi v deržavnim vladanju enako na vse narode pazilo. Nasproti pa vlada tirja, de bi se Austri-janstvo nad vse povzdignilo, kterimu naj razne narodnosti kar narveč od svojiga v dar pri-neso, in kar ostane, to naj bi med sabo razdelile. Mi smo pa želeli, de bi Austrijanstvo bilo le pas, ki bi nas terdno v eno celotino sklepal, v kteri bi vsi to ostati zamogli, kar smo po rojstvu, to je Slavjani, Nemci itd. Nam Slavjanam ne gre za to, de na življenju tako ali tako ostanemo, de bi kakor popred, tako zanaprej pod nemško vlado med-leli, temoč nam je na tem ležeče, de se svobodno razvijati in do tiste moči zrasti zamoremo, katera nam je od narave namenjena.
Tega pa ne dosežemo, dokler nas vlada a narod ne prizna , če nas bo eniga od druziga oddaljevala, in nam med seboj v ozko zvezo stopiti ne pripusti. Tako od natore poželjeno zedinjenje posameznih narodnost v austrijan-skim cesarstvu mora ne le narodam ampak tudi cesarstvu koristno biti, ker narode pokojne stori, ker vsakimu poda, česar mu je potreba; in postavi vlado na terdno podstavo, na zaupanje. Človeštvo ne ostaja dolgo na eni stopnji omike, temuč napreduje toliko nagliši, kolikor več k tem zraven znotrajniga nagona tudi z vu naj ni nagibi, bodi si od posameznih ljudomilov, bodi si od vlade pripoma-gajo. Današniga dne nihče ne dvomi, de nobena deržava z golo telesno močjo več ne izhaja, temuč de tudi za vestno in dušno moč svojih deržavljanov skerbeli mora. Za to vidimo vlade podpirati znanstvo, učenosti in umetnosti in poganjali se za podučevanje prostiga ljudstva. Nar krajši pot, ki k tem cilj in koncu pelje, je od natore zaznamvana. Mi jo imenujemo prirojeno in jo le v jeziku najdemo.
Naše ministerstvo ne more tedej dvomiti, po kteri poti bi nas k omiki peljati moralo, in ako je ne nastopi, bo nam očitno pokazalo, de z našo narodnostjo dobro ne misli.
Ustava od 4. Sušca je zavergla federacijo, zraven pa so slavjanski narodi tako razdrobljeni in razmetani, in tako z nemškim kva-sam prevzeti, de drugi narodi vendar le pre-vagajo. Nam Slavjanam mora tedej poglavitno na tem ležali, de bito, kar se narodnosti naši ne da, sami na postavni poti si zadobili. Deržimo se v djanju za en narod, podpiraj m o se v vseh rečeh, in k er j e nemogoče, se dobro vseh narečij (Dialekte) naučiti, povzdignimo za ložeji razum Ij en j e eno izmed njih za občno narečje. Takiga prizadetja nam vlada za zlo jemala ne bo, če bi tudi sovražniki naši
jo k tem nagovarjali, ker bi tudi celimu cesarstvu koristno bilo.
Tako piše g. Dragoni-Krenovsky, predsednik Slovenije, iz Graca v Moravskih Kovinah. Smo poslovenili leta sostavek, ker se s našimi misli vjema. Kdor le nekoliko pregleda in pre-vidi, pri čem in v kakšnim stanu de smo Slovenci, nam ne more odreči, de nam ne gre za eno stopinjo več ali manj v ineri politiške svobode; mi se moramo še le začeti čutiti, de smo narod, sinovi ene matere, de se nekoliko okrepčamo, se ve de le operti na naše hrabre in čverste hervasko-serbske brate; Slovenci sami na sebi smo revna bilka; k tem jc pa potreba, de se Slovenci v eni deželi (pro-vincii) zedinimo, de povsod ptujšini v pest ne pridemo; in ravno zato je nam podeljena ustava od 4. Sušca, če ne ljuba, ker imeniten in žlahten del Slovencov odcepi, vendar ljubši od načerta Kromerižkiga zbora, po kterim bi Slovenci na Štajerskim, Koroškim, Primorskim in Kranjskim posebej potaknjeni bili. —
Shodili pravopis.
(Iz Slov. Nov.)
Naš svetli cesar — Bog ga živi premla-jeni Austriji! je v ustavavi v I. Oddelku §. 5. ukazal: „Vsi narodi imajo j edna k e pravice, ino vsak narod ima neuraz-Ijivo pravico, svojo narodnost ino svoj jezik varovati in izobrazivati." Na kratkem se ne da dopovedati, koliko ti mogočni ustanovek obsega; materni jezik nam je razvezan, vesel zadonim, stert je jarm, razdrobljene so verige našega duha, razvaljene so temnice naše narodnosti — Slovenija ni več robinja — ampak gospodinja, ter učtvo in uredstvo sama prevzame.
Da bode najmer odsegadob tude priprav-stvo za učitelje Slovenski, ne more nikaka dvojbabiti, tedaj še tu le nekaj od učnih knig ino shodnega pravopisa spomenem.
Odkoda? Kedaj? Kake učne knižice dobo-mo? Bar to bodi pravilo; de je kar izvir velikiga, učebnega domorodnega zbora .... skoro
pak sedašnji dobi svobode ino ljudskega raz-
sveta celo priležne, ter po vseli Slavjanshih deželah naše slavne cesarjevine jednake doliomo? stanenio. V naših Slov. bukvicah pak bodi tude oblika ino slika Slavjanska: pod-razumej se tu pravopis. Kar je naš verli vlastenec g. Majer o tej reči v svojih umnih „Pravilih, kako izobraževati Ilirsko narečje , in od učilišnih knig v Sloveniji" toliko jasno ino dokazano spisal, nikar le sam popolnama ne potverdim ino javno pohvalim, ampak po vrednosti ino važnosti, ne morem dosti priporočiti, ker po pameti zdaj več inače biti ne more ino bili ne sme. Hvala za to našemu dragemu Majerju, ker se je ob času prav oglasil — in hvala našemu g. Navratilu, ker jednakih svitlih misli s svoje ognjeno spod-bodoj budi! Tako je prav, le na verh domo-rodne lipe, Slov. prijatle! samo slepovži se spoder listji vlačijo, le červje se v svojem vlastnem prahu valjajo: Ako hočemo biti dobri Slovenci moramo kmalo biti pravi Slavja-nje! To je „conditio sine qua non" — poglav-na pogodba, če si želimo ustavne pravice, zi-stiniti — si domače obnebje osvetiti. Jaz v misli imam Slavjanski pravopis, kakoršnji bi bil za vse panoge Slavjanskih narodov pro-storn zadosti da se čisto vse vekše narečja v njem najdejo ino sprejmejo, takošnji je Ost romirski, ino bi bil vsake je dno stra-nosti prost, potemtakem pomnožen z nekte-rimi popravami V štef. Karadžiča; ker je tude Ostromirski pri vsej svoji popolnosti vendar nekoliko jednostranski — jednega narečja. (Na tenše od te imenitne stvari s kratkim v „Vedežu"; kedar se ta le razpravi in uravna, bodo moje dvoje dela veselo izhajale — tedaj sem .pravo dobo učakal!) V Ostromirici ali popolni Staroslavjanšici se najmer Slovenci ino Bulgarje s Poljaki po svojih jezikoslov-
skih življeh bratovski sretejo, dokler V. Ste-fanovičeve poprave nekaj pravopisnih opačin ogenejo. —
Omenka ni treba, da, če si ravno Staro slavjanšico v pervinskemu in oglajenemu novemu kroju po primeru gotskega ino se danjega Nemškega v tis ino pis povzememo, se nam zasegadob navadni čerkopis v Latinskemu obrezu nikakor ne zaverzi: ti ostani vedno, popolni prepis ino namestek enega v prebir in izmeno. Tako izhod s zapadom k svoji vlastni sreči prijazno opašemo. Komur se nad tem nasvetom stermeti hoče, ga zavernem na (ako rečene pisne načine: Frak-tur - Schattir-, Kanzlei - Latein - Current itd. Schrift, v kterih smo v tujimi radi rabotali— ali se nam morejo materinske čerte ino slike menje ljube ino lepe zdeti?! Potler; kedar se ti popolnomašnji pravopis vvede, bo Slov. čer-karije kmalo zaželeni konec. To čerkarje nje jc pri nas pač res iz tega izviralo, ker se je bolje ter bolje na ine narečja gledalo, imenito na Staroslavjansko, ker naše v tesne predele stlačeno knižtvo ne doma ne nikamor drugam teka ni imelo, ino ker se je nesrečna, bi rekel, prekleta pravopisna postava: „Piši, kakor ti govoriš" (ktero pak vsemu napredovanju našega pisemstva kljubu še zdaj svoje stekle varuhe ima:) podirati jela, posebno pak, ker so slovničarje toliko izobrazljivost ino popolnljivost, ter toliko še skritih zakladov svoje premile materine nahajali. Da še k sklepu misli predramljenih Slovencev na gore od vlastencev priporočani pravopis spodobno okrenem, postavim ta izustek tujca, slovečega jezikoslovca G. Dr. J. W. Eichhoff „biblio-tliekar der Konigin der Franzosen" pravi v svojem imenitnem delu: „Parallele des lan-gues de 1' Europe et de 1' Inde . . . Pariš 1836": I m 9. Jahrhundert der gevvohnlichen Zeitrechnung erfand der Moncli Cyrillus fur die Slaven ein ganz dem griechischen nacli-gebildetes Alfabet, vvelches aber alle nothi-gen Zeiclien mit entlialt, um die manigfalti-gen Laute ihrer Sprache zu bezeichnen. Die-sen sinnreichen Zusatzen, vvelche spater von den Serben vermehrt worden sind, ver
dankt dieses Alfabet den Vorzug, dass es
noch jetzt das re ich ste in Europa ist: es hat einen Reichthum, durch vvelchen es bloss dem Indischen (Sanskrit) nachsteht, und dessen Wichtigkeit unbestreitbar ist. Vvod tega pohvaljenega , občinskega pravopisa bode svetu goleino čudo razodel, da si je Slavjanstvo bolje po pisu kot govoru v toliko razupiti razliki grešanega, učenega ali knižkega Slavjanskega jezika — pogodbe naše vzajmne narodnosti in omikanosti: brez kteru dveju nam obstoja na dolgo ne bo.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
-i- Pisma iz Vipave nam povejo, de so Vipauci, to jc Teržani 15. dan Susca prov lepo obhajali.
Že pred ta večer je muzka ondošne narodne straže skozi cel terg igrala, ravno tako zutrej 15. Susca že ob 5. uri, in je tako opomnila vsakiga, de se ta dan kaj posebniga obhaja. Ob 9 zutrej 15. Sušca se je zbrala narodna straža pred gradam, in je šla od on-dot z muzko inu raspetim banderjam k farni cerkvi, ker je bla velka maša inu potem zahvalna pesem. Med mašo so stražniki strelah , in možnarji na starim gradu pokali, de se je po celi dolini razlegalo.
Popoldne ob 2 so v čast dneva začeli stražniki u tarčo strelati, ktero veselje je skor da noči terpelo. Muzka je sdraven igrala.
Potem, okoli 8 ure zvečer, je še enkrat muzka po tergu igrala. Z njo je šla velika množca ljudi inu stražnikov, kteri so kričali iz celiga gerla: Vivat, vivat, inu okne beleuh-tat. U enim hipi so bile hiše več del razsvet-lcne, inu gotovo je, de je teržko razsvetlenje
prostovoljno blo, zakaj, kter ni sveče na oknu postavil, mu jih je množca pobila. Ni ji blo zameriti, ker je bila pijana od veselja, de smo že vender enkrat ustavo dobili, in z njo vred tudi postavo za odškodvanje gruntnih gosposk, ktera je gotovo Teržanam posebno dobro do-padla. Skozi obnašanje 15. Sušca so Teržani skazali, de so prav dobri deržavlani, in de jih prav dober duh vlada. Toko je prav, Bog jim daj srečo.
Iz Gorice. Slednje dni Sušca so bile na tukajšnim normalnim učiliši očitne posku-šnje. Naši Slovenci so se posebno obnesli. Pa komu tičejo zasluge tega slavniga obnašanja? Z veseljem imenujem gospoda Budava, kateheta nemških šol. Ga ni moža, ki bi znal bolj od njega voditi predrago mladost. Pri celim skusi iz veroznanstva se ni drugači ko slovenski govorilo. Je bilo veselje poslušati, kako urno so otroci na vsako vprašanje al iz keršanskiga nauka, al iz svetiga pisma, al iz evangelja v maternim jeziki odgovor dajali. Po takim dobro seme, ki ga je gospod Budav, spoznavši svoj visoki poklic, se-jal, gotovo ni padlo na suho skalo, temoč v rodno zemljo, kjer se bo koreninilo, in bla-gonosno klilo.
Drugič moram imenovati gospoda Zimciča in Leonardiča, učitelja nemško-slovenskih šol. Marljivo sta se ta gospoda, gledaje vedno na namen uka, z učenci trudila; slovensko slovnico sta jim poleg nemške razkladala, in nemške reči, kar je bilo mogoče, poslovenila, berilo je bilo večidel slovensko. Pa se je tudi vidlo, kaj se pravi, se z otroci v šoli po domače in v jeziki pogovarjati, kateriga so se na maternih persih učili, se je vidlo, de se otrokam materni jezik bolj perleže, ni bilo slišati le nepremišljeniga klepetanja, kakor de bi kolovrat sukal, ampak otroci so dokazali, de razumejo, kar so odgovorili in brali. Kdor meni, de naš jezik je terd in hrebav, naj gre poslušati gladko branje naših Slovencov, in bo druziga prepričan.
Ako bi šlo tako naprej, bi se ne slišalo povsod pritožb: de naši učenci, ko zapu-ste modroslovske šole, ne znajo ne nemškiga, ne laškiga, ne slovenskiga, in ako je res, kar nas niodroslovje uči, de jezik je potreben k umevanju (Denken), bi se ne moglo več terditi: de naša mladost cel ta čas ni nič mislila, temoč z praznimi rečmi je le pamet (Gedachtniss) urila. — Živila Zimcič in Leo-nardič! slava Budavu! takih možje nam treba.
A. V.
(Iz spisa Teržaškiga slavjanskiga družtva.) Bazni časopisi so že od našiga družtva kaj govorili. Hočemo le nam nar bližnjih opomniti. Teržaški nemški časopis „Svobodni ladjostoj" (Der Freiliafen von Triest) v svojimu, o priložnosti razglasa našiga oznanila od 20. Nov. 2838, 6. listu od 17. Decembra 1948, tako le piše: „Nagib nas pelje, nam v razglasenje podano oznanilo slavjanskiga druž-fva z nekterim besedami našiga ravnoserčniga sočutja spremiti. Osnovo slavjanskiga družtva v Terstu smo z veseljam pozdravili in bomo njega izgovorjene vodila in namena z živim sočutjem podperali. Slavjani so tista velika družina avstrijanskiga cesarstva, katera se je v viharju zadniga časa nar zvestejši ustav-niga vtadarstva deržala, ino mi moramo reči, tajisto pogube rešila. Naj se tedaj slavjansko družtvo svojih pravil terdno derži, naj vsi njegovi nameni, kateri so tudi z našimi v opčjim cilu: edino mogočno austrijansko cesarstvo sklepajo, serčne nasledke imajo. Austrijanski vitezi: Badecki in Jelačič naj jim bodo vselej v izgled, in njih duh vsim Slav-janam v nepremakljivo vodilo" itd. Tako pišejo učeni, zvedeni nemški možje. Mnogi drugi časopisi so tudi svojo radost ob oživ-lenju slavjanskiga družtva v poglavitnim mestu jadranskiga primorja razodeli. Nasproti pa smo morali v nemških Ljubljanskih novicah in v časopisu Slavische Central-Blatter sostavk brati, v katerim neki pisave iz Tersta,
in kar se nam dozdeva, naš slovenski domorodec, govori, de je naše Slavjansko družtvo v svoji sedajni osnovi neperkladno in ne Iju doprijetno (unpraktisch und unpopular). še hujši se nas loti neki teržaški časopis taljan-skiga jezika, kateriga so poprej vlačugarj po ulicah okoli prodajali in ljudem vsilili, kater se pa zdaj odkar mu je poglavarsko oznanilo od 1. Januarja 1849. št. 5073 tisto dobičkarijo zatvorilo, v svojim kotičku deržati in na kupce svojih listov čakati mora, za to pa tudi svoj žolč na vse kraje razliva. Tisti časopis, imenovan II Constituzionale go vori v svojimu 30. listu 4. Februarja: De taljansko-teržaško družtvo (Societa Triesti-na) katera je v Kortovimu gledališu (teatro Corti) svoje zbore deržalo, nikakoršniga zna-minja svojiga živetja več od sebe ne da, de pa nasproti Slavjansko družtvo ako ravno še dost ljudem neznano, že tri sto udov ima. Pa nic strahu! govori naprej; Teržačanam ni treba posebnih shodiš, ker se povsod najdejo, na cesti, na tergu, v kavarnicah gledališah, v crikvah, v gostivnicah, na sprehodih in po vsih krajeh. Slavjani pa čutijo potrebo s posebno iznajdenim zvezkami združiti se, priznavši tako na tihama, de niso tu doma, in de morajo imeti kakšin posebno odločen kraj, v katerim bi svoje sorojake iskali. De jih je tri sto, pravi gospod Constitutional, kaže, de jih več Slavjanov v Terstu ni, ali pa, de so vsi drugi že popolno potaljančeni, al prav blizo potaljančeni biti. Tudi še nekaj od životne moči (forze materiali) kvasi, če bi se mogla vpotrebovati.
Ne bomo se nigdar poganjali s protivnim časopisami, in ne mislimo se ne v nemških ne v taljanskih časopisih o nam ali sploh slav-janskimu narodu sovražnih sostavkih prepirati. Pa dolžni se vonder čutimo, našim dragim družbenikam pokazati, de ne spimo in de vemo nam protivne spiske po vrednosti ceniti; zato mislimo odslej v našimu mesečnimu, in če bo moč še bolj pogostnimu časopisu z našim družbenikami o takih slavjanskimu narodu protivnih zadevah kaj po domače pomeniti se
Kar zgora imenovani nemški sostavk zadene, mislimo, de bodo naši družbeniki že iz perviga razdelka tega dokaza od iskreniga so čutja vsih v mestu, v mestnimu okrožju, v celimu jadranskimu primorju in tudi v doljnih krajih živečih Slavjanov do našiga družtva prepričani; nimamo tedaj o tem kaj več go voriti, in nadjamo se, de se bo tudi pisave tistiga sostavka, naš mladi še premalo zvedeni domorodec, zanaprej o presojenju našiga živetja kaj bolj pazljivo obnašal. Kar pa Constituzional, kaj hočemo o temu govoriti? Kaj ne vidi vsaki človek zdrave pameti, de brezumnejši mazarije je ni, kakor je tisti sostavk v 30. listu. Iz kakšnih udov obstoji nek velika družina krasniga teržaškiga mesta? Ali so, mora biti, le nasledniki tistih trediš cesadiš*) prebivavci v Terstu? Ako bi ta bila, ne bi se bilo Terst v tak veliko blago-vito in krasno mesto nigdar povzdignilo, ostalo bi bilo majhino, nevažno mestice, svoj ladjo-staj s peškam, prodam, kamenjam in blatam zasuto , lepo zdaj s krasnim poslopjam zastav-lene ulice z bičjam, terstjam in močverno travo zarašene. Slovenci iz bližniga okrožja in stari lastniki teržaških tal so se nar pervi za njimi drugi Slovenci, bližni Taljani, Nemci; Francozje, Britanci, Gerki, Armenci, in iz vsih dežela pridobljivnosti vdani Abrahamovi sinovi
nih svojih namenih in opravilih tu doma, m vsim tim narodam, ne more se reč, katerim več ali manje, ima Terst svojo povzdigo svoje cvetenje, svojo krasnost zahvaliti. Ose' be vsih teh narodov se enako starinskim Ter žačanam, če jih je še kaj, tudi na cesti, na tergu in v drugih opčjih krajih najdejo. Pa posebni nameni, posebne opravila, tudi po sebne shodiša terjajo; tergovci se najdejo tergoskimu zboru (borsa) zdravniki v likar nicah tudi
shodiše. Pa ne deržimo somena, ne obhaja mo godiša (sagre), ne stavimo smrekice in bandera iz oknj n;
, duhovni v žagradu itd. In tako imamo mi, Slavjansko družtvo, naše posebno
— vsi so se v Terstu naselili, vsi so po raz-
*) Po pravlici starih Teržanov izvirajo teržaški plemenitniki (patricjari) od trinajst hiš, katere so pervi neseluiki v Terstu postavili. Tega ne dvomimo. Pa kdo so bili tisti pervi naselniki? Slovenci iz bližne okolice, ki so zarad ribštva in sol-narije najprej bajte ob morju med terstjam in bičjam postavili, poznej pa oblagoviteni hiše sozidali, in sel iše Terst imenovali. Terst je stariši ime, kakor vsa nekdajna mogočnost Rimlanov, in za-stojn se gospod Kandler trudi, v svoji dogodiv-šini Te rs t a (Storja di Trieste. Maggio 1848) dokazati, de je Terst od latinskih besed Ter-ege-stum svoje ime dobil.
iiga staniša, de bi vsa derhal k nam dohajala. Izverstni možje, naj si bodo v gosposki al kmečki suknji, kateri svojo iskreno rodoljubnostjo, s svojim vednostim in z drugo sposobnostjo naše namene podperati žele, to so naši družbeniki. Pa tisti v Terstu živeči Slavjani, katerim še naše družtvo znano ni, al kateri po svojim nagibu našiga družtva deležni biti ne zamorejo, vonder še niso nikakor potaljančeni; o tem se Oonslituzional strašno moti. Slavjani so z dušo in telesam! In tri sto udov slavjanskiga družtva se pisave Constituzionala hoji? ker brav-cam kliče: niente paura! Kdo se ima bati Ne tisti ki se zložno prizadevajo ustavne pra vice svojimu narodu ohraniti, in edino mogočno austrijansko cesarstvo z vso svojo dušno in životno močjo podperati, temuč tisti, kater e razpertije med raznimi narodami naše deržave , in razpad našiga cesarstva išejo. Pri zadevanje prednikov tistiga družtva, ki seje v Kortovim gledišu shajal, in pisavci Constituzionala in drugih njemu enačili časopisov, slepih al podkupljenih prijatlev taljanskih puntarjev, in tistiga sosedniga mesta, ki v sred svojiga blata čepi, in bi bilo tak rado nad Terstam gospodovalo — tistih gospodov pri zadevanje je bilo med Marcam in Novembram 848 vse drugačno, kakor nam zdaj, odkar je austrijansko vladarstvo krepko na noge stopilo, hinaučiti hočejo. Slavjani pa so bili vselej enakih misli ob obstoju nerazdeljiviga ustavno slobodniga austrijanskiga cesarstva in obvarvanja presvitliga Habsburg-Lorenskiga prestola. In pravila in vodila Slavjanskiga družtva se operajo na cesarski ukaz 15. Marca — na pervi razglas sedajniga ministerstva od 27. Novembra — in na izrek ministra no trajnih zadev od 18. Decembra 1848. Te poroštva so naša dušna in životna moč, in ne potrebujemo druge životne moči. Constituzio nal pa od životne moči kvanta. Kaj misli nek nam groziti, nas strašiti? Materialna moč Ali ne ve, koliko materialne moči so Slavjani na Taljanskim, v Beču, in na Madžarskim skazali? In ako bi je v Terstu, v jadranskim primorju treba bilo — zadost o tem.
Češka dežela.

V Nar. Nov. oznani predsednikov namestnik akad. bravniga in govorniga družtva v Pragi, de se bodo po praznikih zopet pred-našali razni predmeti. Brali bodo v njem gg. Dr. Springer od Gothoviga Fausta po nemško, Kopp čez rokopis ""Kralodvorski po češko, prof. Kaubek od lepoznanskih umetnost Slavjanov po češko in lluppert od Husitisma po nemško. —
Zavoljo tega razglasa od Turinskiga laš-co-slavjanskiga družtva na Slavjane je deržavni besednik ali zagovornik Novine Slov. Lipe, das Abendblatt in Konstituzionelles Blati in Bohmen tožil, zraven pa vrednike berž zapreti pustil.
Odbor Slovanske Lipe je bil sklenil, de bodo Nov. Slov, Lipe nehale, v dvugi seji 4. t. m.) pa je ta sklep popravil, in prihod-nimu velkimu zboru (9. t. m.) razsodbo prepustil , ali ima družtveni časopis jenjati ali ne. —
Ogerska dežela.
Dunajske novine povedo naprej, de je 2. t. m. Komarnska terdnjava ožeje obdana in obstreljana bila. —
Vindišgrec je zopet pri armadi okoli Tisa, in ostane vikši general in vojskovodja. —
Obrist Momula je 1. Maliga Travna pri Kamenici zraven Petrovaradina madjarske pun-tarje, ki so iz imenovane terdnjave priderli bili, razbil in razgual. Boj je terpel od 9. zjutra do 1 popoldne.
V Budapešti 4. Maliga Travna. Brigada od armade bana Jelačiča je včeraj na poti proti Jašterenii na sovražno trumo zadela in če prav je sovražnikov več bilo, berž se jih lotila, jih razgnala in 17 štukov jim odvzela. To je začetek napada, ki bo z pokončanjem puntarjev jenjal. Fml. Vrbna.
Tudi pri Szecso je Ban Madjare namlatil in jim 14 žtukov odvzel.
Ban je vkazal, de se kardelo dalmatinskih pandurov nabere, ki bode posadko Du-ajsko pomnožilo. — Iz vseh dežela se bodo vojaki na Ogersko poslali; Radecki odpusti nekaj konjikov in generala Hesa in Benedeka.
Ptuje dežele.
Nemška. Pruski kralj je poslancam Frankobrodskiga zbora, ki so mu sklep naznanili, de mu Nemci cesarsko krono izroče, odgovoril, de ga le ta sklep močno časti. Nemški zbor, je rekel, se je na me nar bolj zanesel, kjer velja, edinost in moč Nemčije vterditi. To njegovo zaupanje je častno; izrecite mu mojo zahvalo. Pripravljen sem, z djanjem pokazati, de se možje niso goljufali, ki so se na mojo vdanost, na mojo zvestobo, na mojo ljubezen do celotne nemške domovine zanesli. To de, reče dalej, edinosti nemške bi ne podpiral, če bi hotel z žalenjem svetih pravic in mojih lopred izrečenih in slovesnih obljub brez svo-bodniga privoljenja kronanih glavarjev, knezov in svobodnih nemških mest sklep storiti, iz kteriga bi se za nje in za od njih vladane nemške narode narvažniši nasledki vdali. Na vladarstvih posameznih nemških deržav bo zdaj ležalo, v vkupnim posvetvanju pretresti, ali se ustava Frankobrodska za posameznim n celotini prileže, ali mi bodo zaupane pravice pomočke dale, z močno roko, kakor le to tak poklic od mene tirja, osodo velike Nemčije voditi in nade njenih narodov izpolniti.
Na celini Pruskim so bili ti poslanci z velikim veseljem sprijeti, in kralj jih je k kosilu povabil.
Pruski kralj je na nemške dvore pismo loslal, v kterim oznani, de čast nemškiga cesarja prevzame, če so nemški vladarji zadovoljni, de tudi za zdaj namesto Nadvojvoda Joana to čast rad opravlja in de je sklenil, na čelo nemške zvezne deržave (Bundesstaat) se postavili, k kteri vsaka nemška deržava ristopi, če hoče.
Laška. Sardinski kralj je zdaj deržavni zbor čisto razpustil in obljubil, v prihodnjim razglasu nove volitve razpisati.
Med Sicilio in Neapolitanci se je zopet boj pričel; Neapolitanci so jeli Palermo bombardirati.
V Bi mu je še vedno rogovilenje republi-:ov, kakor tudi v Florenci. Nj. Veličanstvo nas cesar je podelil Polj-nimu maršalu grofu Badeckimu red zlatiga runa.
Kakor je bilo že povedano, so se bli Brešjani spuntali, tako de se je moglo mesto bombardirati in z napadam vzeti, kar se je 31. Sušca in pervi dan t. m. zgodilo z brigado grofa Nužana; vendar je bil tudi f. m. 1. Haj-nau zraven; več hiš se je bilo vnelo; Hajnav je naložil puntarskimu mestu za pokoro 2 miljona old. in je vse puntarje ki so bili z orožjem roki prijeli, vstreliti pustil. Od naših je pad-o 5 oficirjev, in 80 vojakov.
Na Danskim se je vojska pričela: Danci so llolstajnarje prepahnili in Gravenstein ob-legli, tudi v slezviku so 2 mil od Haderlebna.
HT e II o 1 i t i s k i del.
Tolažba.
V	tamo zavidliv oblak Mlado solnce nam zakriva, Černa megla gnusi zrak In na zemljo ploho zliva.
Lipo stresa spet vihar, In ozeble verhe zvija, Divji grom in strele žar Delo ljudskih rok razbija.
Vroče zaželjeni cvet, Naših sere vesele upe, Spet zaduša burje ied, Razsipaje svoje strupe.
V	logu ptičice molče Ostrasene od viharja, In pobešajo glave,
Kar ognjeni grom udarja.
I'a vihar se vpokoji, Večno ne udarja strela, Čern oblak se razdeli, In spet luč posije bela.
In živejše dihne vse, Slaje zažgolijo tiče, Lipa širje se prostre, Lepše klijejo cvetlice.
Toraj, bratje! žal na stran , Naj si še tako vihari; Lepši je po gromu dan, Bolj za tamo solnce žari.
Podgorski.
Zlata deklica, ali zaearan kralj.
Enkrat je bil imeniten gospod, ki je imel tri hčere. Vse so bile zlo zale, nar mlajši pa nar zalši. Zlata zvezda se ji je iz čela lesketala. V gradu, kjer so stanovale, je bila prav velika soba. Žive duše imeniten gospod v to sobo ni pustil, in še clo svojim hčeram ojstro prepovedal v vanjo iti. Sedem tašk je na durih viselo, in ključe je sam gospod čez dan vedno pri sebi nosil; po noči pa pod svoje zglavje shranoval. Pergodi se pa, de ključe enkrat doma pozabi, ko se na daljno pot poda. Ko hčerka, ki je imela zlato zvezdo v čeli, očetovo posteljo postilja, jih najde in vesela z njimi k sestrama priskače. Radovedne hčerke brez odlašanja duri odprejo in v sobo švignejo. V sobi pa ni bilo druziga, kakor same knjige katere nekoliko časa pregledujejo. Ko vse pregledajo, se stegne zlata deklica po eno knjigo, jo odpre in zagleda v njej tri prav lepe bele volkove načertane. Take lepote je bil eden med njimi, de se ona na pervi pogled vanj zaljubi. Potem se spet iz sobe ver-nejo, duri zaprejo in ključe na svoje mesto spravijo.
Alj gospod še ni bil dalječ, ko ključe pogreši. Groza ga prepade in urno se ponje verne. Ko domu pride in svojo zlato hčerko vso spremenjeno najde, koj spozna, kaj de se je zgodilo in se silno prestraši. Za tre-peco roko jo prime in prijazno popraša: „Oj ljuba, zlata hčerka, gotovo, ti si v začarani šobi bila!" Hčerka mu vse na tanjko pove. On pa zlo žalosten jame: „Oj ti nesrečna, kaj si storila! Reli volk, v kateriga si se zaljubila, je začaran kralj. Ko se bo noč naredila, bo 011 po tebe prišel, in jez te ne bom nikdar več vidil; rešiti te več ne za morem. V nar lepši obleko se napravi, in ko boš vidila sonce za gore iti, in Velki voz na nebu zaleske-tati, stopi gor na sivo skalo in čakaj svoje nepremenljive osode." To ji reče tužen oče in jo trikrat na čelo poljubi.
In preden je sonce za goro, že stoji mlada hčerka v nar lepši obleki v belih linah in se ozira po Velkimu vozu. Na čelu se ji sveti zlata zvezda, čez belo lice pa se ji solze vdirajo in kaplejo na sivo skalo. In ko na nebu zalesketa Velki voz, grozno prituli beli volk, vzame trepečo deklico na herbet, in zadovoljen z njo preleti široke dobrave in ravne polja, zelene loge in tamne gaje, in preplava dereče reke. Že je petelinovo petje prihod beliga dneva oznanovalo, ko jo čez strašne pečine v razvaline podertiga grada prinese. Tuki se vstanovi in zlato deklico na mehko posteljo položi.
Ko se zlata deklica iz spanja prebudi, jo beli volk prijazno nagovori: „0j zlata deklica, ne bodi tužna, oj nikar! ti boš mene rešila!
Čuj in dobro pazi, kar ti povem: Čez tri dni bo tri leta, kar me volčja koža pokriva. Ril sim kralj Nikolozemski, nar gorši mladenič, nar srečniši pod soncam, vse me je čislalo, vse ljubilo, vse se mi uklanjalo. Samo ena černa čarovnica, mi je sreče zavidljiva bila. Pri bistrimu studencu sim enkrat zaspal, in polna kupa vode, ki sim jo natočil, je poleg mene stala. V temu se približa tista černa čarovnica, in dene v mojo kupo začaraniga graha. Jez, zbudivši se, nisim nič hudiga mislil, in ker sini bil zejin, sini naglo kupo izpraznil, pa per ti priči me volčja koža obrase. Zvedil sim poznej kako se je vse to zgodilo, de je tista čarovnica že svojo plačilo prijela , de cela dežela po meni žaluje, in de je v silno stari knjigi prerokovano, de me bo deklica z zlato zvezdo v čeli rešila. Zatorej zakuri tri dni zare-dama prav zlo v peči, in kadar bo nar bolj gorelo, mene pokliči. Jez bom v ogenj planil, ti pa naglo pokrov za mano zapri. Samo to te prosim, o obljubi mi, de ne boš v peč pogledala, dokler bom jez noter. In ona mu vse obljubi. In zlata deklica koj pervi dan v peči zlo zakuri, in ko je nar bolj gorelo, pokliče beliga volka. Ta v ogenj plane, in ona za njim pokrov zapre. Rada bi bila v peč pogledala, pa se je bala, in zlo jo je skerbelo, posebno ker beliga volka dolgo iz peči ni bilo. Nemirno se krog peči sprehaja, kar beli volk vun skoči, ki je bil že nekoliko človeku podoben. Pred lijo se vleže, se ji lepo zahvali in jo prosi, de bi drugo jutro še bolj zakurila, in de bi v peč ne pogledala.
Ko pride drugo jutro še bolj zakuri, in ko je nar bolj gorelo, pokliče beliga volka. Ta v ogenj plani, ona pa za njim pokrov zapre. Rada bi bila v peč pogledala, pa se je bala, in zlo jo je skerbelo, posebno ker beliga volka iz peči še dalj kakor pred ta dan ni bilo. Že je hotla za pokrov prijeti, kar na enkrat beli volk iz peči skoči, ki je bil že zlo človeku podoben. Pred njo na kolena pade se ji lepo zahvali, in jo milo prosi de bi drugo jutro še bolj zakurila, in pa de bi v peč ne pogledala.
Ko pride tretje jutro še bolj zakuri, in ko je nar bolj gorelo pokliče beliga volka. Ta v ogenj plane, ona pa za njim pokrov zapre. Rada bi bila v peč pogledala, pa se je bala, in zlo jo je skerbelo, posebno ker be-ligo volka iz peci kar več biti ni hotlo. Dolgo čaka in čaka, in ker ga le ni bilo, jame milo jokati in misli, de je v ognju zgorel. Gre in odderza pokrov, kar lep mladenič iz ognja
skoči, jo milo, in žalostno pogleda in reče:
„0j zlata deklica, kaj si naredila! Jez sini resen, ti me boš pa dolgo iskala in zlo veliko zame terpela, preden me boš najdla. Ko to izreče, ji spred oči zgine.
Ona pa jame milo jokati, ga skerbno povsod iše, pa ga več ne najde. Na pot se poda čez ravno polje in čez hribe. Gre in gre zmirej naprej. Ko noč postane spleza na visok Javor, se ozira okrog in vidi blizo boste luč. Gre h koči, kjer je vidila luč in poterka na duri. V koči se žena oglasi: „kdo je?" Zlata deklica vse pove in prosi, de bi jo čez noč pod streho vzeli. Žena v koči pa odgovori: Oj zlata deklica, pojdi, pojdi dalej ! Moj mož je Burja, če te tuki dobi, ko pride domu te bo stergal v prah in pepel. Deklica pa le prosi in se nič ne boji. Žena ji kočo odpre, ji pod klop posteljo postelje in reče: „0j zlata deklica! ko pride moj mož domu, in po koči roji in razsaja, ti pa le liho bodi." Jutro pa pred belim dnevam vstani, in krog in krog koče vse pometi, de moj mož ne bo mogel vun. Ona ji vse obljubi. Kmalo potem pride Burja domu. Silno roji in razsaja in vpije: „Keršeno meso diši!" Zena ga tolaži, deklica je pa le tiho.
popisovanje in cenitva; vender pa mora ona varstvini oblasti na terjanje ne samo prepis taistih podati: ampak tudi varhu prosto oskerb-ljenje blaga prepustiti, brez de bi si čez njega varstvine djanja nekako sodništvo prilastila.
§. 227.
Tiste premakljive reči, ki se na kakim nepremakljivim blagu znajdejo, de stanovitno na taistim ostanejo, se imajo za del tega blaga; vse druge premakljive reči, tudi dolžne pisma in clo istenge, ki na nepremakljivim blagu tičijo, gredo pod varstvino sodništvo.
§. 228.
Kakor hitro varh ali oskerbnik premoženje prevzame, ga ima z vso pazljivostjo pošteni-ga in marljiviga gospodarja oskerbovati in za svoje zadolženje odgovor dati.
§. 229.
Juveli, druge dragotine in dolžne pisma pridejo, kakor tudi vse važne pisma v sodniško shrambo ; od pervih dobi varh zaznamnik od poslednjih prepise, ki so mu za njegovo rabo potrebne.
§. 230.
Gotovine ima le toliko v rokah varha ostati, kolikor je za izrejo sirote in za redno opravo gospodarstva potrebno, ostalo se mora o-berniti posebno v izplačilo dolgov, če so, ali v kako drugo koristno rabo, in če se nobena koristniši raba ne poda, na obresti v javnih denarnicah ali z postavno gotovostjo tudi pri privatnih osebah naložiti. Gotovost je pa le takrat postavna, če se z zagotovljenjem po uštevi sprednjih nalog, če je ktera, hiša čez polovico, kmetija ali zemljiše pa čez dve tretjini svoje prave vrednosti ne obloži.
§. 231.
Ostalo premakljivo premoženje, kteriga ni treba ne za rabo maloletniga, ne v spomin rodovine, ali po ukazu očeta hraniti, in ki se drugači koristno oberniti ne more, se mora sploh na očitni dražbi prodati. Hišna oprava se zamore staršem in sodedičem za sodniški cenitvini kup prosto prepustiti. Reči, ki se pri očitni dražbi niso prodale, zamore varh z dovoljenjem varstvine sodnice tudi pod ce-nitveni kup prodati.
Kaj je Katekizem ?
^Katekizem je poduk v keršansko-katolš-kim nauku; tako se tudi sploh imenujejo bukve, v kterih se ta nauk najde". To zaznavo od Katekizma nam dajo bukve za šole, v kterih je keršanski - katolški nauk za otroke , in to zaznavo ali zapopadik smo dosihmal Slovenci od Katekizma imeli. Pa kako je moglo pobožne ušesa zaboleti, kdor je v perkladnim listu k Novicam naznanjene bukve pod tem le naslovam bral: „Katekizem, kteri uči pre-šiče plemeniti, rediti" itd. Častitljivo ime »Katekizem" in prešiči — joj, kako gerdo to po ušesih zvoni!!!
Zgodnja Danica.
(Konec sledi.)
Knjiga splošnih derzav]janskili postav.
§. 225.
Če kako nepremakljivo blago maloletniga v drugi deželi ali celo v kaki vunajni deržavi leži; mora varstvina oblast redno sodnico druge dežele ali vunajne deržave za popis in ce-nilvo in izročenje taistih prositi, ti sodnici pa postavljenje oskerbnika za tisto blago prepu stiti.
226.
Če nepremakljivo blago v ravno taisti deželi, pa pod drugo oblastjo leži, gredo sicer ti vse pravice, ki blago zadevajo; torej tudi
Siidslaviselie Zeituiig
erseheint (deutsh) in Agram seit dem neuen Jahre und ist das Organ der siidslavischen Gesammtinteressen den Nachbarvolkern und dem Auslande gegenuber; sie bespricht und erlautert in leitenden Artikeln die Angelegen-heiten und Tendenzen der Sudslaven, tbeilt ubersichtliche Ausziige aus allen siidslavischen
—	kroatisehen, serbisehen, slovenischen (stei-risehen und krainisehen) und dalmatinischen
-	Journalenmit, undbringt schnelle und ver-Iassliclie Correspondenzen von allen vvichtigen Punkten der siidslavischen Lander. IhrStand-punkt ist der slavisch-freisinnige; sie geniesst, wie alle kroatisehen und serbisehen Blatter, volls tandige P r ess fr eih e it. — Pranume-ration auf-das II. (Juartal der »Siidslavischen Zeitung" (vom 1. April bis Ende Juni 1849); betragt 2 11. 35 kr. CMz., und \volIe direkt an die Evpedition der Siidslavischen Zeitung" in Agram imfraii-kirt, mit der ausdriicklichen Angabe: „Zei-tungsgelder" auf der Aussenseite desCou-verts, eingesendet \verden.
Aucli wird bei allen lobl. Postamtern Pra-numeration auf die „Siidslaviselie Zeitung" angenommen. Die „Siidslav. Ztg." erseheint wochentlich dreimal in Gross-Folio-Format.