& O; SLOVENIJA Uredništvo: Ljubljana, Gosposka 12 — Naročnina četrtletno 15 din, za pol leta 30 1 n. v : vse lelo (30 din — Posamezne štev. 1'50 din — V zamejstvo za vse leto 90 din Upravništvo: Ljubljana, Gosposka 12 — Poštnoeek. račun: Ljubljana št. 16.176 — Rokopisov ne vračamo — Oglasi po tariiu — Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani Vzhod ali Zahod I. V zadnjem času postavljajo mnogi trdi-i bilo, če bi te revolucije ne bilo.« —- Besedo revolucija si. je zgodovina pridržala za imenovanje gibanja med družbenimi sloji, ki ji je nosilec nižje stoječi razred in ki je v neposredni časovni zvezi z analogno spremembo načina, sestava oblasti. Sestav oblasti pa utegne biti tako širok pojem, tako obsežna predstava politično socialne spremembe, da obstoji velika nevarnost za zamenjavo pojmov: na eni strani pailcc ene kulture, pojav nove; na drugi strani: značilna razvojna stopnja v splošnem razvoju človeške družbe. Današnji obseg krize je prisilil človeka, da začenja misliti o njenih vzrokih, o kulturi, o nezdravih pojavih v kulturi oziroma v dejavnosti današnjega človeka. Sili ga, da zariše mejo med civilizacijo in med pravo kulturo. Sili ga, da osvetli napredek in tehniko s prave strani, da ugotavlja in loči povoljno in nepovoljn o družbeno razmerje, z eno besedo, da postavi človeško družbo na socialno urejeno osnovo. Izključna merila današnje zahodne kulture so postala: akademije, razstave, muzeji, umetnost, izumi, tehniški napredek. Dejansko je družba razglasila politična •in socialna dognanja za člene nižje vrste, ki jim v kulturi ni več mesta. Dokazov je (n na pretek. Ge govorimo danes o dekadenci zahodne kulture, moremo reči. da je to le nasledek nesodelovanja omenjenih nižjih členov v osrednjem toku kulture. Vsa doba od francoske revolucije pa do prvih močnejših sunkov v svetovni kapitalizem okoli 1000. je doba neke vrste legalizacije liberalizma. Tako okrnjena in načelno po liberalizmu osenčena kultura je šla svojo nepravo pot naprej. Črpala je hrano in oblikovala skoraj izključno samo iz enega dela družbe, kvečjemu še iz sveta meščanske inteligence. Če pogledamo n. pr. v svet umetnosti, se nam kaže enostranska slika. Glasba je skoraj popolnoma v službi meščanstva, ravno tako dramatika. Slikarstvo nekoliko manj — tu se že pojavijo predmeti, ki prikazujejo življenje iz socialno utesnjenih družbenih plasti. Razmeroma odmaknjena sta edino pisateljstvo in pesništvo. V novejšem Času gibanja duhov postaja kultura na vseh svojih področjih vedno bolj vsestranska — opažati .ie vsaj tako tendenco. To pa ni pojav nove vzhodne kulture:, temveč zanesljivo znamenje, da nasa kultura prehaja na novo stopnjo iz dosedanje stiske. Seveda se la prehod vrši tam, kjer so tla za lake prehode po-voljnejša, kjer je upor, ki ga nudi ofici-elni svet. manjši. Da je šla »zahodna kullura rakovo pot mimo socializma in poli!ik >. je l ilo r ba. kot že omenjeno, te člene razglasiti za manjvredne. Kultura je postala bolj ali manj dekla enega samega sloja družbe, ki jo uravnava po svoje, v svojo korist: v prvi vrsti v službi svobodne izbere sredstev za osebni gospodarski dvig. Taka kultura je stopila v vse družbene elemente: v vzgojo, v umetnost, celo v znanost in predvsem v vodstvo splošnega gospodarskega in političnega življenja. Na tak način je nazadnje naša tako imenovana zahodna kultura zabredla v zagato, iz katere ni več izhoda. Prepad med družbenimi sloji za nas v Evropi je že tako velik, da moremo končno res govoriti o dveh kulturah: o res propadajoči stari, ki je v za-lonu in o porajajoči se novi. Točen mejnik je tam, kjer se neha svobodna izbira za gospodarski dvig posameznika, kar je istočasno osnovno pravilo in gibalo kapitalizma. Kakor prava kultura ni propadla s padcem absolutnega suženjstva in kakor ni propadla s polomom fevdalizma, tako ne bo propadla s padcem relativnega suženjstva — s padcem kapitalizma. II. Ker smo Slovenci členi maloštevilnega naroda, imamo pri opazovanju gibanja in nehanja celotnega družbenega sistema še posebne težave. Usodo nacionalizma občutimo v vsej obširnosti in teži. Tsto seveda velja v glavnem za ostale maloštevilne narode, ki so v podobnem gospodarskem razmerju s sosednimi mnogoštevil-nejšimi narodi. Naš pogled na nacionalizem je zaradi navedenega deloma izpačen in boleč. Naš oficielni svet ne vidi, da se nacionalizem premnogokrat grdo izrablja v namene, ki zadevajo ljudstvo tvarno dokaj občutno. Nacionalizem je kot ogenj, ki je blagor, lahko pa tudi zlo. Zaradi gospodarske odvisnosti je nastala nacionalna nestrpnost, ta je rodila nacionalne ideologe in ideje in ti so stopili spet v službo močnejših gospodarski enot. Tako je nastal nekak začaran krog, iz katerega ni izhoda, niti izgleda. V korist močnih gospodarskih enot se goje razne ideologije nacionalizma in istočasno se bijejo ogorčeni boji med njimi, kar pomeni v maloštevilnem narodu močno mobilizacijo ljudskih sil, zlasti inteligence. Nas Slovence je v klasični dobi našega narodnega suženjstva podjarmil močnejši sosed. Njemu smo morali dajati od svojih oprave T vednost naročnikom Dobili smo več pritožb, da mnogi naročniki niso dobili zadnje številke našega lista. Vsem, ki se jim je to pripetilo, pojasnjujemo, da se je zgodilo iz tehničnih razlogov, brez naše krivde in jih prosimo, da nam to oproste ter ohranijo listu še nadalje svojo naklonjenost. Novim naslovnikom „SIovenije“ Kakor smo že opozorili, smatramo tiste naslovnike, ki smo jim list pošiljali na ogled, pa ga nam niso vrnili, za prave naročnike. Če bi kdo iz tvarnih ali drugih razlogov ne mogel ostati naročnik, prosimo, da to takoj pove in za nazaj poravna naročnino. UPRAVA LISTA pridelkov — on je bil naš gospodar in gospod. Zasovražili smo ga, in ker ni govoril naše govorice, nam je bil še bolj tuj in nepriljuden. Ljudstvo je napravilo preprosto zamenjavo — namreč, da je videlo v sosedu, to je v v gospodarju — nasprotnika zaradi narodnostne mesto zaradi gospodarske nadmoči. Tak je bil v bistvu prvi dogodek v nacionalni nestrpnosti, ki je pa imel pri maloštevilnemu narodu vse zle nasledke. Pravo borbo za gospodarsko osamosvojitev je bistveno ovirala vsaka akcija in protiakcija, izvirajoča iz narodne nestrpnosti. Da ni to gola teoretična fraza nam priča klasični primer Tume kot borca pri južnozahodnem delu našega naroda. Tako moremo z vso gotovostjo trditi, da je pogled v razmerje modernih trenj v družbi — z našega slovenskega gledišča zelo zelo negotov in nejasen, ker ga večji-del motrimo in razlagamo ravno z gledišča nacionalnosti bodisi naše, bodisi tuje. Evrope ne bo rešil po kratki poti neki narod, ki šteje recimo 80 milijonov ljudi nekje na vzhodu, temveč rešil« jo bo pravičnejši socialni red. Nov socialni red ni absoluten zakon, ki velja od razglasa do preklica, temveč je poizkus (.zdravljenja in ublaževanja vseh trenj, ki nastajajo v človeški družbi, in kot tak ne more biti statičen niti časovno, niti krajevno, temveč more in mora biti samo in edino gibljiv, živ, povezan s človekom. V. Vrščaj. Vojna in politika Sloga jači, nesloga tlači. Vprašanje krivde za tako nagel poraz francoskega naroda je na dnevnem redu časopisja vsega sveta. Do sedaj so poleg praznega obdolževanja pripravili že precej stvarnega gradiva, tako da bo kmalu mogoč resnično stvaren odgovor brez predsodkov. Poročevalci so nam predstavili precej dobro sliko odgovornih ljudi v Franciji tik pred porazom. Ta slika nam pripoveduje, da so se vodilni politiki, ki bi morali v največji slogi sodelovati, prav iskreno sovražili. Ravno tako so se najvišji častniki sovražili tako, da so skoraj bolj privoščili zmago sovražniku kakor zavidanemu tekmecu v lastni armadi. Z eno besedo — v bodoče se bo med drugimi zgodovinskimi zgledi tudi ta zgled našteval za resničnost reka sloga jači, nesloga tlači . Obenem se bo kol nasproten zgled predstavljala lahko Anglija, ki ima tudi načelne ostro zarisane stranke, ki se v volilnih bojih znajo zares zgrabiti, ki se pa takrat, kada - je domovina v nevarnosti, takoj najdejo v skupnem delu za skupno domovino. Položaj na bojišču. Med Anglijo in Nemčijo še vedno divjajo zračni boji, vendar se zdi, da se jih udeležuje manjše število aeroplanov, ker so tudi izgube, kakor jih navajata oba sovražnika, manjše kakor prejšnji mesec. Takoj po razgovoru Hitlerja in Mussolinija na Brennerju, se je na Balkanu začelo precejšnje vznemirjenje. Med Madžarsko in Romunijo se je začela najostrejša polemika radi obojestranskih zatrjevanih krivic. Naenkrat je udarila vest, da je dospelo v Romunijo nemško vojaštvo, da zavaruje petrolejske vrelce. Potem so se začela najrazličnejša ugibanja o Rusiji, Turčiji in Grčiji. Gotovo je, da so simpatije Grčije in Turčije na strani Anglije, glede Rusije je pa gotovo, da je na kateri koli stvari, ki l»i spremenila položaj Dardanel in Bospo-ra, v največji meri interesirana. Gotovo je ;ndi, da bo njena občutljivost v veliki meri odvisna tudi od pripravljenosti, da riski-ra kak vojni zapletljaj. teh okoliščinah zasluži vso pozornost manifestacija v Skoplju. Ob priliki postavi- IfKKSOfta Lnjze Ude: Nekaj pripomb k sodobnim razmišljanjem Andreja Bellčana 3. Beličan sicer z nemajhno spretnostjo in razgledanostjo prikazuje, kako je prišlo do nove svetovne vojne in kako da se je moralo obrniti vse proti Angliji. Prikazuje nam to tako determinirano, da ima in da mora imeti vsak povprečen bralec vtis: Saj res ne more biti drugače. Nikjer tudi ne pozabi omenjati, kako je Anglija, kjerkoli je mogla, zastavljala pot ruski ekspanziji. Ker pa človek še ni pozabil, kaj vse da so pisali Beličanovi somišljeniki od nekako leta 1935. do 23. avgusta 1939., ve takoj, da bi Beličan z isto spretnostjo znal, če bi ne bilo tako, kakor zaenkrat je, prav tako determinirano prikazati, zakaj da n. pr. gre Sovjetska zveza z Anglijo. - Zopet more torej človek ugotoviti, da je Beliča-novo nevtralnostno stališče hudo, hudo zanimivo. In ker to človek vidi, Beličanovi nevtralnosti ne verjame in si misli, da je osnovni duh, ki nosi vsa Beličanova sodobna razmišljanja, nekaj zelo vezanega in lieteronomnega. Če se bo jutri ali pojutrišnjem, kar zaenkrat seveda ni pričakovati, v odnosih med Sovjetsko zvezo in Anglijo kaj izpremenilo: to bi videli, kako bi znal Beličan tudi to spremembo čisto determinirano opisati. Ni moj posel, zlasti ne v okviru teh pripomb dokazovati, kako zmoten, ker enostranski, je Beličanov ekonomski determinizem in historični materializem. Po svojem svetovnem nazoru spada Beličan pač med tiste, ki so prepričani o razvojnih zakonih človeške družbe, zakonih prav v pomenu nekega Nevvtonovega fizikalnega zakona. Jaz o tem nisem prepričan. Vidim pač tudi ustvarjajoče sile človeške osebnosti, važnost osebnega in individualizujočega faktorja v zgodovinskem razvoju, odločilnega v tem smislu, da se niti en po naravi sicer isti družbeni konflikt v raznih zemljah ne rešuje z enakimi metodami in z istim zaključkom. Odločilno za različnost pogledov na današnji evropski in svetovni položaj postaja to različno prepričanje in ocenjevanje narave zakonov družbenega razvoja pri vprašanju, ali je res ideologija, da rabim ta najobičajnejši izraz, samo odraz takih ali drugačnih gospodarskih razmer, interesov, ali ne. Gre za stari filozofski spor, ali je človeška duhovnost samostojno bitje ali ne. Ne da bi bil filozofski idealist in bi mi bilo edino resnično bitje moja zavest, odklanjam tudi materializem, kateremu je zavest le odtis zunanjega sveta v možganih, ideologija le nadstavba ekonomskih razmer. Ideologija more vsebovati čisto svojevrstne, iz celotne človeške narave izhajajoče prvine. V človeku so sile zgodovinskega gibanja, padanja, vstajanja, napredovanja, nazadovanja, življenja, smrti, ustvarjanja ali uničevanja. Prav te so odločilne. O železnih zakonih družbenega, zgodovinskega razvoja bi bilo mogoče govoriti le tedaj, kadar bi vsak človek na isti pojav enako reagiral. To pa se ne dogaja, tudi ne pri ljudeh istega gospodarskega interesa. Med pojavom in reakcijo človeka na ta pojav je svet človeške duhovnosti, njegovega moralnega čuta, ljubezni ali sovraštva, renicoljubnosti ali lažnivosti, pravico-ljubnosti ali krivičnosti, svobodo!jublja ali hlapčevskega duha, poguma ali strahopetnosti, oblastiželjnosti ali neoblastiželjnosti, sebičnosti ali altruizma itd. Odrekati temu svetu neko samostojno bitnost je prav tako nemogoče, kakor odrekati samostojno bitnost zunanjemu svetu. Z dokazovanjem nasprotnega uganjajo marksisti večkrat hujšo »metafiziko« kakor vsi resnični metafiziki. Kratko rečeno: Neka ideologija meni ni enostavno proiciranje gospodarskih razni or, interesov, v človekovo zavesi in prizadevanje. Imperializem v najširšem pomenu besede je prizadevanje po razširitvi neke oblasti. Imperializem je torej pojav, s katerim tve dvanajstih jadralnih lelal sta govorila ministrski predsednik Cvetkovič o zunanji in notranji politiki in vojni minister Nedič, ki je na vojaški način poudaril staro naše stališče, da tujega nič ne zahtevamo, svojega nič ne damo in da bomo vselej branili tudi naše lepo nebo. ne samo našo zemljo. Prisluhnili smo tudi volilnemu govoru Hoosevelta, ki je na novo pi.udaril potrebo energične pomoči Angliji in na koncu na- ima človeštvo vedno opraviti, in ni to šele iznajdba kapitalistične družbe. Po opredelitvi marksistov je imperializem vsemogočnost monopolističnih trustov, sindikatov in bank in finančne oligarhije v industrijskih deželah, je nadalje odtok kapitala k virom surovin, boj za monopolistično obvladanje teh virov in končno izkoriščanje milijonov prebivalstva dežel z manjšim kapitalom, a surovinskimi viri ter pogoji za industrializacijo, po deželah z njočnejšim kapitalom in razvito industrijo. Dejansko pa je to le oblika imperializma na današnji razvojni stopnji gospodarstva. To so le nova sredstva, ki se jih imperialist poslužuje, ko hoče nekoga nadvladati. Čeprav je od marksistov zgoraj opisanemu procesu res treba priznati neko samogibnost in brezosebnost, pa je treba resnicoljubno priznati tudi to, da se konflikt med izkoriščevalci in izkoriščanci usodno zaostri šele po ta proces spremljajočem političnem imperializmu, s posebno ideologijo, ki ta imperializem nosi ali spremlja. Neko stanje, ki je tudi samo po sebi sicer tako, da se ne smemo z njim nikdar sprijazniti, se po spremljajočem političnem imperializmu more spremeniti v pravi pekel, ker jemlje prebivalstvu dežel, objektov svojega imperializma vsako možnost izkopati se iz tega stanja. Zopet je osebni faktor kot nosilec nekega političnega imperializma, z vso svojo miselnostjo, tisti, ki odloča. Prav po tem osebno človeškem in ideološkem faktorju, ki nosi neki imperializem, so ogromne razlike med imperializmi posameznih dežel, njihovih metod in trajnosti. Istost ali podobnost go-spodarsko-socialnih pojavov izgublja na svoji odločilni važnosti pred razliko teh imperializmov, povzročeno po ideologijah njihovih nosilcev. Nevzdržno se mi zdi to enačenje ljudi Beličanove vrste: imperializem je imperializem. Tako enačenje je izraz omejenosti, sivega, življenjsko odsotnega doktrinarskega gledanja na dogajanja v svetu. S tega gledišča je seveda — to pa le mimogrede — upravičeno govoriti tudi o imperializmu Sovjetske zveze. Vsako nasilje-vanje volje drugih narodov je izraz imperialističnega duha, pa obračaj to, kakor koli hočeš. Celo ekonomski imperializem se mi po Sovjetski zvezi ne vidi tako izključen kakor se to našim leninistom zdi, seveda v zelo drugačnih oblikah, kakor je to ekonomski imperializem ostalih imperialističnih dežel. Ideologijam, ki nosijo ali spremljajo imperializem, pripisujem jaz pač mnogo večjo važnost, kakor to dela Beličan. Od tod najino tako različno gledanje na današnja dogajanja v Evropi in v svetu, od tod moje razlikovanje med večjim in manjšim zlom, ki se zdi ljudem Beličanove vrste tako povsem nerazumljivo. Tudi Sovjet, zveza more biti imperialistična in dejansko tudi je; umestno, kakor pri drugih imperializmih, je tudi glede imperializma Sovjetske zveze le vprašanje večjega ali manjšega zla kakor je imperializem druge dežele. V smislu svojega historičnega materializma je Beličan determiniral z neko neizogibnostjo tudi izbruh današnje vojne. Pravi sicer na strani 418: Ni pa bilo nujno, da je nastopila (namreč kriza in odprava versajskega reda) v obliki revanš ne vojne, v obliki druge svetovne vojne, ki naj bi po namenu svojih nosilcev le na novo razdelila svet... Ob ohranitvi imperialističnega reda pa je morala versajska žetev dozoreti v žetev sovraštva pri prema gancih v žetev revanše, nove vojne.« Kaj da bi moglo preprečiti vojno, ako je vse tako determinirano, kakor je to opisal Beličan, bi si človek mogel misliti, ako bi ne bilo razdobja od leta 1935. do 23. avgusta 1939. leta. Tako si pa človek ni čisto na jasnem. Ne rečem, da ni mogoče govoriti o neki determiniranosti izbruha sedanje vojne. zdravil demokraciji. Velika delavnost ameriške diplomacije se vidi iz tega, ker je bil londonski poslanik Kennedv poklican na poročanje in je tudi angleški poslanik Lothian odšel poročat v London. Odločni nastop Združenih držav Severne Amerike je imel za pi sledico, da so Japonci nekam odnehali in da je napetost na daljnem vzhodu, kakor se da posneli iz poročil, znatno popustila. Toda ta determiniranost ne izhaja enostavno iz gospodarskih razmer in odnosov, ki sami tudi v veliki meri izhajajo iz neke ideologije. Ta determiniranost i/.liaja odločilno iz svojevrstne duhovne nastrojenosti nosilcev vojne, nastrojenosti, o kateri ni mogoče reči, da je enostavno izraz nekih gospodarskih interesov, samo to. In če tako gledamo na to vprašanje, moremo govoriti ne samo o vzrokih, temveč tudi o krivdi. Če bi temu ne bilo tako, bi bilo ogorčenje leninistov popolnoma nesmiselno. Kar je namreč determinirano v polnem pomenu te besede kot nekaj, čemur se s človeško voljo in borbo ni mogoče izogniti, ne more biti predmet našega ogorčenja ali Centralistična logika Hrvaški dnevnik »Obzor« je nedavno tega zahteval, da se hrvaški banovini zagotove tudi dohodki od posrednih davkov, ker so sedanji dohodki, ponajveč od neposrednih davkov, premajhni. Na to sta se takoj odzvala belgrajska lista Delo« in »Napred«. Oba lista zatrjujeta, da to ne pojde, ker so tudi potrebe države zmeraj večje. Kakor noben človek od belgrajskih listov drugačnega odziva ni mogel pričakovati, tako je dolžnost vsakega, da zmeraj znova opozarja na lo posebno miselnost, po kateri je Belgrad, so južne pokrajine in država eno. A še prav posebno je treba poudarjati, da pri takih skrbeh« v resnici prav nič ne gre za kakšno resnično brigo za našo skupno državo, ampak samo za to, da bi navsezadnje bil tudi Belgrad prizadet. Vzemimo primer, ki je tako »Delu« kakor »Napredu« najbližji, namreč ravno Belgrad sam. Poslej naj Belgrad, najbogatejše mesto v naši državi, iz lastnih dohodkov vzdržuje vse tiste stvari in naprave, ki jih na primer vzdržuje naša brezpri-merno revnejša banovina iz naših posebnih banovinskih dajatev, ki pa jih za Belgrad vzdržuje država. In tisti hip se bodo državi dohodki čudovito povečali. To bi bila edino pravilna pot, da se zagotove državi večji dohodki, naložiti namreč dajatve tistim, ki jih doslej še ne plačujejo, ne pa okrnjevati v dohodkih že tako preobložene slovenske in hrvaške kraje. Seveda, razumemo, da »Delu« in »Napredu« ne diše dajatve, Sicer pa spet kedaj ponavljamo osnovni pogoj za pravično in uspešno sožitje v naši državi, ki zahteva popolno finančno samoupravo za Slovence kakor za Hrvate. Vsaka enota bo na svojem področju sama pobirala vse dohodke, državi pa odraču-navala, kar je njenega in seveda v enaki meri, kakor bodo odračunavale druge enote. Delu in Napredu poroštvujemo vnaprej, da bomo Slovenci vse te dajatve državi verno odračunavali. Tudi za Hrvate ne dvomimo, da bodo delali takisto. In tako bo ostalim enotam dana priložnost, da pokažejo v dejanju tisto skrb za državo, ki jo sedaj kažeta »Delo« in »Napred Poglavje iz dialektične razčlembe V svoji polemiki s Sodobnostjo« smo jo opozorili, da nimajo njeni nauki nam in drugim niti smisla niti teže, če pred vsem ne opredeli natančno pojmov, s katerimi dela, in če po drugi plati^ meče najrazličnejše pojave vse v en koš, četudi je njihna dejanska vsebina bolj različna, včasih kakor noč in dan. Namesto da bi bila pa pojme opredelila in jih prikazala v njihni različni vsebini in obliki, ki bi jo vsaj resni ljudje na tako vabilo pričakovali, se pa skuša otresti razravnavanja z očitkom, da Slovenija vztraja slej ko prej pri svoji zaverovanosti v preteklost, pri svojem an-Uintofilstvu«. S tem oznamenjuje namreč Sodobnost« na mah tisto, kar je bila iz-nizila z besedama versajstvo in \vilsoni-zem. In če smo zahtevali jasnosti, pa po posebni logiki Sodobnosti jahamo na teli besedah sofistiko, nevredno resnih ljudi . sovraštva, temveč le predmet našega obžalovanja. Prav leninisti so bili tisti, ki so proti mehanističnemu marksizmu druge internacionale ostro poudarili, da se nič ne zgodi kar samo od sebe, da tudi do socialistične družbe ne bo prišlo kar po nekih imanentnih zakonih družbenega razvoja, temveč da je borben in zavestno snujoč človek nosilec zgodovinskega procesa. Kljub temu pa tudi leninisti praktično, v konkretno danem položaju, slejkoprej podcenjujejo ta osebni faktor v zgodovinskem razvoju, kadarkoli gre za neleniniste. (Dalje sledi) Za »Sodobnost« pa je seveda resno po* četje, če meče versajstvo in wilsonizei» vse v en koš, če je pri tem niti zapovrst-nost niti zaporednost ne moti, če razglasa naše pogojno priznanje zahodnih demokracij — in vsi naši bralci vedo, kako je bilo od nekdaj pogojno, zmeraj le priznanje razmeroma boljšega, ali manjšega zla, če že kdo hoče — za absolutno antantofil" sivo. In če se človeku zdi, da je navsezadnje le nekakšen razloček med imperiali*' mi, za katere narodi ponekod celo prosijo, pa med drugimi, ki se jih otepajo s krvavimi rokami, je pa to seveda sofistika-Kajti prava — menda dialektična — razčlemba, ki je še hudo znanstvena po vrhu, razlaga, da takega razločka ni. Spričo takih izvirnih »razčlembe pomeni očitek neresnosti s strani takega razčlenjevala naravnost priznanje. Mika nas samo vprašanje, kakšno posebno vsebino ima beseda razčlemba pri »Sodobnosti«- In zdi se nam res, da »Sodobnost« s takim imenovanjem ne bo postala slavna, vsaj pri tistih ne, ki štejejo. = Kaj pišejo listi Kaj je s sukancem ali spet neka centralna zadeva V »Trgovskem listu« beremo: Kakor smo napovedali že na tein mestu. J® zadrega s sukancem vsak dan večja. Krojač’ šivilje in drugi obrtniki letajo od trgovine do trgovine, da staknejo še kje kako vretence-Tvrdka, ki nam sicer dobavlja sukanec, nam fl;l sedaj ne more pošiljati v zadostni količini. Odjemalci pa, ker je to že postalo moderno, sni'1" ničijo nas trgovce, da sukanec skrivamo iz ze; lje, da bi dosegli višje cene. To je mnenje. I'1 pa je brez podlage. Na drugi strani pa sliši1"® iz Belgrad, da je tam sukanca povsod dovolj in da si ga lahko vsakdo kupi kolikor boe®' Kako je to mogoče? Nimamo sicer dokazov, lo; da doumevati moramo sledeče: Ljubljana# grosisti so nabavljali sukanec od Centrale Zagrebu. Ta je pa menda na višje povelje kvidirala. Mi smo potrpežljivo čakali, da n®! bo poslala sukanec, dobili smo pa odgovor, 1 sukanca ni in da se vsa zaloga seli v Med tem so gotovo bel grajski trgovci od l:'" kajšnje centrale pokupiti vso zalogo in le je mogoče, da ga imajo sedaj cele kupe, 11,c tem ko mi dobimo le sem ter tja kako malenkost, ki zadostuje komaj za nekaj dni. če l’0. mislimo, da je n. pr. ducal sukanca veljal • dinarjev manj, kakor sedaj stane (račun111 namreč 915 m), tedaj vidimo, da belgrajski ■' govri prav dobro zaslužijo, če so kupili siik® nec še po stari ceni, medtem ko ga Ljubija11 in druga mosta v •Sloveniji niso dobila. Kako je Francija zgubila vojno alti Pod tem naslovom priobčuje svicaiB dnevnik Neue Ziircher Zeitung« oseb*1^ vtiske in spomine francoskega pisatelja drča Mauroisa. Posebno zanimiv je vor, ki ga je imel Maurois konec 1935. I® z Winstonom Churchillom. Navajamo g« “ ' besedno: Nenadoma mi je dejal: »Mr. Maurois, nob(,,'i(), romanov ne smete več pisati. Ne! tu tudi j benili življenjepisov ne smete več pisati. Nel« Pogledal sem ga precej osuplo. ,0 Kar morate zdaj storiti . je nadaljeval. ^ tele. Pišite vsak dan sestavek, en sani šesta' vsak dan enakega. V teli sestavkih bole P‘ d:ili v vsaki obliki, ki vam bo prišla na eno samo misel. Francoska zrakovna sila, # l)(l bita nekoč najboljša na svetu, drči nazaj j.j četrto ali polo mesto. Nemška zrakovna s je nekoč sploh ni bilo. je na tem, da l)0? pe najboljša na svetu! Za to gre. To je ^se'j,0te boie oznanjevali v Franciji le resnice, ce t0-prisilili Francijo, da posluša te stvari, bo ZAPISKI rili nekaj - brezkončno bolj važnega, kakor če opisujete ljubezenske zgodbe kake ženske ali 'Častihlepjf kakega moža. Odvrnil sem mu, da žal nisem noben strokovnjak v vprašanjih zrakovne oborožbe, da nimam nobene avtoritete, govoriti o tem, nihče bi me ne poslušal, če bi kljub temu hotel tako delati, in zategadelj bom tudi vnaprej pisal romane in življenjepise. Nimate prav , je dejal s svojim močnim in posmehljivim glasom. >Ta hip je en sam predmet, ki sme zanimati Francoza, namreč ogražanje po nemški zrakoplovni sili. Kajti vaša dežela lahko ob tem propade. Omika in knjištvo sta neprecenljivi stvari, toda omika brez moči ne bo kmalu nobena živa omika več. Nikoli nisem napisal sestavkov, ki jih jo Churchill zahteval od mene, in danes obžalujem to bridko. Razgovor z njim je naredil že takrat name globok vtisk in je zapustil v meni trajni občutek nemira. Večkrat sem pozvedoval pri odločilnih osebah glede naše zrakovne obrambe. Vselej se je odgovoru ali izumikala ali pa je bil izrečno črnogled. Zvišanje državnih dohodkov Pod tem naslovom piše Naš glas«, list za državne nameščence in upokojence v zadnji šlevilki od 15. oktobra 1940: Po zadnjih uradnih vesteh so se v avgustu tl rž. dohodki znatno zvišali, tako da so dosegli 1306 milijonov din., t. j. 24.5% ali za 165 niilij. dinarjev več od lani. Pri tem je treba pripomnili, da so letos ostali neupoštevani dohodki, katere je prevzela banovina Hrvaška in da zem-ljarina še ni bila vplačana. Zelo so se zvišali dohodki od davka na poslovni promet, od taks in trošarin, tudi monopolski dohodki so močno narasli, zlasti pa dohodki od železnic. Celo carinski dohodki se nasproti lanskim niso znižali. — Za zvišanje prejemkov državnega uslužben-stva in upokojencev torej ne bi primanjkovalo sredstev, če bo dotok državnih dohodkov ostal na tej višini. GOSPODARSTVO Boj za cene In rodi borzlancev j V nedeljo 22. septembra t. 1. je napisal v gospodarski rubriki v »Slovencu« g. inž. Suhadolc rentabilnostni preračun za današnjo kmečko proizvodnjo krompirja, kar je dalo dva dni pozneje gospodu X. priliko, da zavzame v isti rubriki odklonilno stališče do Suhadolčevega načina preračunavanja, češ, da »se dajo po metodi g. inž. Suhadolca proizvodni stroški krompirja poljubno dvigniti«. Z grajano metodo je mogoče po mnenju gospoda X. »utemeljiti... ne samo ceno 175 din za 100 kg krompirja, temveč prav vsako ceno«. Gospodu X. »ne gre toliko za ceno krompirja, kakor za tipičen primer, za metodo dokazovanja«. G. inž. Suhadolc je namreč postavil v svojem preračunavanju med stroške proizvodnje krompirja tudi ceno za gnoj, obrekovanje kapitala, ki ga predstavlja posestvo in pa obrestovanje obratnega kapitala, ki ga predstavlja kmečki inventar, poleg stroškov za človeško in živinsko delo, za seme itd. To se zdi gospodu X. nedopustno, zato vzame za ilustracijo, kakšno ylogo bi po tej metodi lahko igral v ua-sPin narodnem gospodarstvu na primer gnoj. Pravi namreč, da bi se lahko dvig-niiu vrednost gnoja po potrebi tudi na 1000 milijonov din in več, ne da bi mogel kdo te dokaze prav ovreči, ko gnoj po večini ne gre na trg in nima tržne cene«. Oči-vidno misli g. X., da je gnoj kmetu nekako podvržen, ker ni nič zanj štel. Na kmetiji je gnoja vsak dan kup novega, trga zanj ni, pa je hvala Bogu svet tako ustvarjen, da koristi gnoj vsaj setvi, da se ga tako kmet vsaj na nekakšen način odkriža izpred praga. Po mnenju gospoda X. je zato seveda kmetu dano čisto na voljo, koliko lio med proizvajalnimi stroški ocenil gnoj, oziroma bo ceno gnoja prikrojil pač tako, da bo opravičil tisto ceno za krompir, ki Jo prav želi držati. Isto je z velikim delom drugih postavk v tej (Suhadolčevi) kalkulaciji , pravi g. X., in nadaljuje: Ako obremenjujejo bresti res vsak ha slovenske obdelane ?emije s 1000 din, k tej zemlji pripadajoči obratni kapital s 720 din, bi se moralo plačevati od 320 tisoč ha poljedelske zemlje v Sloveniji 320 milijonov din obresti, od k emu pripadajočega obratnega kapitala pa 30 milijonov din. če računamo z obrestno thero 6 %, bi se to reklo, da je zadolžena slovenska poljedelska zemlja s 5 milijar-anii din, k temu pripadajoči obratni ka-P*tal pa s 4 milijardami din. Na prvi pogled ^ jasno, da tu ne more bili govora o obre-j 'I'- ki se dejansko plačujejo in zadolži-'ah, ki dejansko obstajajo. To so le fik-lv"i izdatki«, pravi g. X. Saj je dobil kmet zemljo od očeta, si mi- X., in ga ni nič stala, zakaj bi potem r®čunal obresti, ki mu jih ni treba nikomur plačevati. To so le fiktivni stroški. Čeprav prav rad verjamem gospodu X., a je napisal svoja izvajanja v najboljši Vei-i in najboljšem namenu, naj mi pisec °Prosti, če sem prepričan, da je tako misije naperjeno resnično proti koristim 'iiečkega stanu. Čeprav trdi X., da je po-yezan s podeželjem s tesnejšimi vezmi. ospoda X. in v pouk inž. Snhadnl u takoj povedano, da je inž, Suhadolčev prera- čun v nedeljskem »Slovencu« vkljub postavki za obrestovanje zemljiškega kapitala občutno zgrešen. Kajkrat se namreč zgodi, da kmet ne pripelje z njive domov več setve, kakor je dal v zemljo semena, morda celo sploh nič, ali pa vsaj znatno manj, kakor ima v svojem preračunu zapisano g. inž. Suhadolc. Življenje je namreč vedno za dobršen del slabše, kakor kaže teoretična podoba, ki so jo naredili strokovnjaki. Za primer naj povem, da ne bo v mojem kraju letos sadna in vinska produkcija pokrila efektivnih stroškov, da ne bo dala ajda mnogo več kot posejano seme, da je strn prav slaba po količini in kakovosti in da je zadovoljiv samo pridelek krompirja, kolikor ga je vsejanega na suh svet, in pa pridelek svinjske krme. Govoriti o obre-stovanju zemljiškega kapitala je tedaj seveda smešno, o plačilu za opravljeno delo pa še žalostno. Lani je bil kmet brez krompirja. Kmet se s svojim zemljiškim kapitalom prav v tem razlikuje od industrijskega in trgovskega kapitalista, da rije po zemlji, ne da bi se vprašal, po čem mu pride ura dela in da ne računa nikoli donosnosti v odstotkih od vrednosti, ki jo predstavlja. Kmet si ne pridržuje pravice trgovskega in industrijskega kapitalista, ki ustavita delo in proizvodnjo, kakor hitro se njun kapital ne obrestuje z dovolj visokim odstotkom, in naložita svoj kapital potem rajši drugje bolj plodonosno. V tem smislu pojmujem jaz, da je kmet steber države, da se vse drugo zida na njegovem hrbtu; v tem smislu, da se edini on odreka v korist vse družbe rentabilnostnenm preračunavanju (preračun g. inž. Suhadolca ni življenjsko resničen in naj zato ni g. X. v strahu pred njim); v tem smislu nazaduje, da se edini on nikdar ne posluži pravice drugih družabnih slojev, da bi pri zgubi ali slabem zaslužku ustavil svojo produkcijo in tako odtegnil družbi kruh po metodi industrije. Ne recite, da so začeli omejevati po potrebi že tudi kmečko proizvodnjo z načrtnim delnim uničevanjem pridelka. To dela le sramota današnje človeške družbe, zloglasni rod borziancev, ki mu je resnično delo prihranjeno in ki visi na kmetovi produkciji nekako tako, kakor visi pijavka na živinčetu. Zastopniki tega zloglasnega rodu žive tudi pri nas. Če predpostavimo tedaj danes veljavni družabni red, moramo reči, da se ta red ohranja samo zaradi tega, ker se kmet odpoveduje pravici kapitalističnih plasti družbe, da bi zahteval za svoje delo absolutno in brezpogojno donosnost dela in zemljiške vrednosti. To je mogoče samo zaradi tega, ker vodi kmeta načelo, da dela zato, da si ohrani golo življenje, v naprotju z miselnostjo kapitala, ki hoče od udeležbe na vsak način zaslužek v obliki visoko-odstotne dividende, zaslužek od kapitala brez osebnega dela. Nekaj docela drugega je, če se obrača X. proti upravičenosti zemljiške rente, tedaj proti dohodkom brez dela. Morda sam ni pomislil, da je s tem dregnil naravnost v današnji družabni red (oziroma v nered). ki je z njegovo zahtevo nezdružljiv. Če si brez osebnih zaslug in brez osebnega prizadevanja dedoval očetov kapital, imaš po današnjem družabnem redu pravico živeti do smrti v brezdelju, čeprav se tej pravici upira moralni imperativ dolžnosti dela. Družabni red namreč ni istoven z moralnim. Moralni red pravi, da je delo človekova pravica in dolžnost. V imenu moralnih načel sme zahtevati brezposelni od družbe dela, v imenu morale bi smela družba prisiliti k delu tudi najmastnejšega kapitalističnega rentnika in sicer oziraje se na telesne in umske njegove zmožnosti. Če bi namreč postavili družabni red na moralno načelo pravice in dolžnosti dela in priznali delu spodobno plačilo, bi zgubil kapital svojo današnjo moralno (ali rajši nemoralno) ost, čeprav morda ne tudi gospodarskega pomena. Vsekakor bi se približali za korak idealu človeške družbe, zakaj brezdelje je tisto, ki kvari moralo tako imenovanih »višjih« ali tudi »pridobitnih« plasti družbe, brezdelje je odgovorno za večjo potrošnjo, kakor po naravi terja želodec, brezdelje nekih krogov je krivo silni nemorali naših časov, zakaj znano je, da brezdelje ne rodi plemenitih misli in nagnjenj. Vprašam gospoda X., kdo je pa kriv draginje? Kaj je mar kmet začel navijati pri krompirju. Kmet, ki dela, nima časa za zle misli. Začeli so brezdelni dividendisti, kmet se pa skuša pri krompirju samo braniti. Če se je pa začelo morda pri moki in žitu, je to pač zato, ker ga porivlje na trg izza kulis rod borziancev, brezimena veriga mogočnih neznancev, ki si podaja pridelek iz rok v roke toliko časa, da cena pridelku »dozori« za trg. Vsakemu členu te verige ostane nekaj v rokah. Hrvaški listi so za primer pokazali eno tako verigo v pohujšanje vse javnosti. Krivo pa je, da policaj ne prihaja nikoli na borzo, pač pa pride na trg, kamor je privlekla uboga kmetica nekaj krompirčka in si v svoji priproščini mislila, da ga sme podražiti po zgledu moke ali olja. Namesto da lovimo po trgu branjevke, zgrabimo rajši stvar pri korenini. Gosp. X. pravi še: »Poviški zaslužkov so le takrat resnični poviški, če je mogoče nekomu drugemu prav toliko odvzeti, kolikor se je enemu dodalo.« Zato nima nobenega pomena vse cene dvigniti za isti odstotek, oziroma ima od tega škodo le tisti, ki z denarjem varčuje. To modrost gospoda X. so vedeli tudi tisti, ki so začeli pri nas navijati cene in ki hočejo, da bi ostala podražitev samo enostranska. Ker je kmet brez moči proti cenam, ki jih določa rod borziancev, se more braniti samo na ta način, da dvigne cene svojim pridelkom. Pa še to: ker je nekim družabnim plastem vsekakor treba poskočiti na pomoč in ker to ni drugače mogoče, kakor da se prav toliko vzame nekomu drugemu, predlagam, naj se vzame vse odvečne kose kruha večkratnim zaslužkarjem, sinekuristom in di-videntistom, upravnim svetnikom in pregleda rod borziancev. Vsakdo naj ohrani samo en zadosten in časten vir dohodkov. Toda neki zdravnik je dejal, da si ne bi bolnik nikdar izrezal raka sam, če bi mu dali tudi nož v roke, ker bi to samega bolelo. Sagitta. Ošlak Ferdinand: Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v letih 1918-1920 (Nadaljevanje.) Na postaji Špilje, ki je bila po nas že vojaško zasedena, je v nekaj minutah bil odstavljen avstrijski postajena-čelnik, katerega mesto je takoj prevzel naš revident Rudella. Osebje postaje Cmurek se je soglasno izjavilo za Jugoslavijo. Ro-glič jih je radi tega pustil na svojih položajih in njihne stavke je bilo konec. Na postaji Radgoni je postavil za načelnika adjunkta Kovačiča, kateremu sta bila dodeljena še uradnika, Pavline in Kolenc. Po izvagoniranju Zeilhoferjevih vojakov, ki so odšli, potem ko so na postaji pustili močno stražo, zasedat mesto samo, se je Roglič z isto garnituro peljal naprej do postaje Ljutomer, kjer je tudi odstavil nemško usmerjenega in postavil slovenskega postajenačelnika. če se ne motim se je Roglič s praznim vlakom še tisto noč vrnil nazaj v Maribor. Dan pozneje, t. j. 2. decembra 1. 1918., je slovenska Narodna vlada podredila vse ; po Maistru in slovenskih železničarjih zasedene proge svojemu poverjeniku ali ministru za promet. To je še ta dan obnovilo osebni promet po stavku jočih progah; v nekaj dneh potem je začel delovati tudi tovorni in brzovozni promet. Vse to ni samo pomirjevalno vplivalo na obmejne Slovence, temveč je dalo tudi vojaškim posadkam, ki so s puškami v rokah držale mejne točke in kraje, potrebno zvezo. Železniška služba na postaji Radgona je tudi med t. decembrom 1. 1918. in 4. februarjem l. 1919. od železniških organov zahtevala cele in taktne može. Čeprav pod okriljem naše vojaške posadke, so Kovačič, Pavline in Kolenc imeli prav težko stališče, kar je razumljivo, ker je potujoče nemško in naši zasedbi nenaklonjeno občinstvo, vsaki stvari nasprotovalo ter vzajemno delo namenoma oteževalo, da ne govorim še o ovirah, ki jih povzroča vsako slično službovanje v svojem začetnem stadiju že z ozirom na dvodržavno upravo v civilnem in vojaškem pogledu, ki sta takrat vladali ena proti drugi v Radgoni in vsem njenem okraju. Pri vsem tem je načelnik Kovačič pokazal, da je bil svoji težavni poziciji dorasel. Prebrodil je vse nevšečnosti ter bil tudi pri nas vojakih zelo visoko cenjen in priljubljen. Njegova markantna zunanjost mi je še živo pred očmi. Med radgonsko bitko nam je pomagal, kar je bilo v njegovih močeh, in če re m, da je tudi njegovo zadržanje bilo prav hrabro, nisem preveč povedal. Iz povedanega sledi, da je pomoč, ki jo je Zeilhofer imel pri zavzetju Radgone in njene železnice, bila potrebna in so- KULTURNI PREGL E D Dušan Ludvik: „S potepuško palico Ciklus štirih pesmi s skupnim naslovom »Klici po Bogu«, s katerim se je 1. 1938 v Debevčevem : Domu in svetu« prvič predstavil Dušan Ludvik, razen novega imena ni bil ravno velik obet, kajti to niso bile močne religiozne ekspresije, kakršne bi morda ob takem motivu pričakovali, pa tudi ne nekaj izrazito novega, tako da bi ga človek skoraj obsodil za ekspresionističnega epigona. Taka sodba bi bila prenagljena, kajti če si se ob njegovih poznejših pesmih spomnil tudi prvencev, si videl, da so bili vendarle tudi že tu zarodki tistega, kar se je pozneje izkazalo za najznačilnejšo črto Ludvikovega pesniškega sloga (prvi štirje verzi v drugi pesmi omenjenega cikla in še nekateri posamezni stihi v vseh štirih). Že takoj v naslednjem letniku »Doma in sveta« nam je namreč mladi pesnik z večjim številom pesmi določneje odkril svoj pravi obraz in ga tudi že sam poznamenoval s simbolom potepuštva. Ta simbol je ostal tudi v naslovu njegove prve pesniške zbirke, s katero je napravil v svojem delu nekakšno zarezo in nam dal priliko, da govorimo o njem. Na nekoliko racionalističen način, a z dovolj svežimi podobami je izrazil Dušan Ludvik značaj svoje poezije in svoje pojmovanje pesniškega poslanstva tudi v uvodni pesmi, ki naj bi bila nekakšna pesfii-ška razlaga zbirkinega naslova in njene notranje razdelitve, prav tako kakor pri Šali ju, ki je storil v svoji zbirki isto, seveda s tišjo, bolj pritajeno pesniško besedo, ustrezajočo njegovemu značaju in njegovemu naslovu. Mnogo bolj živo in neposredno kakor v artistično dobri, a vendarle ad hoc narejeni uvodni pesmi, pa se je Ludvikova široka in razgibana pesniška narava izlila v lahkotno, razposajeno Pesem potepuha«, ki je zdaj pač zato, ker je postavljena na čelo zbirke in obenem začenja tudi prvi del »V rožnem vetru«, ki obsega erotične pesmi, morala dobiti spremenjen naslov »Ljubezen potepuha'. Ta oblikovno dovršena, vsebinsko polna pesem je gotovo najboljša v vsej zbirki. Tako žive in neposredne lirične umetnine že dolgo nismo srečali ne v revijah, ne v zbirkah. Žal bleščeča lepota, s katero te omami prva pesem, v vsej zbirki ne doživi enakovredne ponovitve. Prva, večja polovica, v katero spada poleg erotičnih pesmi tudi ciklus »Mescije mnogo boljša kakor zadnja dva dela: tretji, z religioznim občutjem prepojeni, ki nosi naslov »Na pragu večnosti«, in četrti »Ko tulijo sirene c s pesmimi, porojenimi iz teže naših nemirnih dni. Razmišljajoči razumski element vpliva namreč na pesmi zadnjih dveh delov, v katere se je vtihotapil v večji meri kakor v prve, nekoliko razkrajajoče in drobi njih vsebinsko podobo. Zaradi te notranje razbitosti, ki bi bila nazadnje lahko veren izraz sodobnega časovnega občutja, zbirka proti kon- cu obledi, zlasti še, ker je tudi oblika teh pesmi vsaj na splošno manj dovršena, v njih slogu pa občutiš mnogo več artistične iskanosti in manj žive neposrednosti. To postopno padanje od začetka proti koncu res da nekoliko moti, a nazadnje je vendarle težko reči, ali bi pri drugačni razvrstitvi zbirka dosegla večji in boljši učinek, ali pa bi bila njena podoba morda še manj enotna. Vsekakor pa celotni vtis o zbirki ne more ostati preveč slab ob misli, da je njen boljši del, h katerega pesmim se boš ponovno vračal, tudi po obsegu večji od onega, ki ga boš morda redkeje prebiral in bolj samo prelistaval. Najbolj neposredna od vseli pesmi je prav gotovo v prvem delu takoj za »Ljubeznijo potepuha« zbrana erotična poezija, nič zastrta in odmaknjena v sanjski svet, ampak vse živa in opojna, prekipevajoča od čustvenega preobilja, ki si najde odgovarjajoč izraz v pravem kopičenju sočnih podob in epitetov. Njegovi erotični cikli se imenujejo: Harfa prvozvoka, Nedelja mehkoboka, Gazela črnooka. Primeri drugo in tretjo pesem iz drugega cikla (23, 25), ali začetek četrte, ki je nekoč nosila naslov »Slovo v jeseni«: Sončno kroglo na svoj vrh nabada /z zlatom ves preprežen hribi..., lali tole kitico iz četrte pesmi prvega cikla: Val pije kristale iz zvezd/ in luna je sidra spustila. /Mrak spušča iz brezmejnih se gnezd j po nevidni brvi j na tvoje obrvi. /Ti meni si bol pomnožila./ — Ti 'slučajno izbrani 'p rt meri najbrž niti niso najboljši. Vsa ta lahkotna nežnost pa nima svojih korenin v površni, na trenutek navezani erotični igri, ampak zori v pravo globoko življenjsko strast, ta večno živi vir najčistejše in najgloblje poezije. Tu se skrivajo nekatere' dragocene prvi- ne, ki morejo narediti iz Ludvika resnično močnega pesnika. Zdaj, v prvi njegovi zbirki je še marsikaj nedognanega, njegovo čustvo in njegova misel še nista mogla povsem dozoreti in še nista v pravem ravnotežju z obliko in slogom, ki je še prepoln artizma in verbalizma. Ta artizem je še zelo močan tudi v zunanji kompoziciji cikla »Mesci«, ki jih je postavil v sredino zbirke. V resnici se v teli dvanajsterih pesmih prepletajo vse prvine njegove lirike, ki v nobeni ne morejo doseči čistega, skladnega učinka, najbolj še v pesmi za Mali traven«, ki se skoraj nekoliko razlikuje od ostalih. Tudi artistična virtuoznost, izšolana ob vzoru čeških po-etistov, ki vzbuja veliko občudovanje s prožnostjo svoje pesniške besede, ima svoje Ahilove pete (na primer takele gre-gorčičevsko vsakdanje rime: ...polje ... ... bol je (27.) in podobno). Toda za vsem tem artizmom, včasih pretiranim, včasih omahujočim v oblikovno nedognanost, čutimo vendarle elementarno silo, ki je komaj začela razdajati svoje bogastvo. To je za nas mnogo večji obet kakor Šalijeva zgodnja umirjenost in otožna zrelost, čeprav ne zanikamo vrednot, ki se tudi tam skrivajo. Hočemo samo reči, da pri Šaliju ne vidimo nikjer izhoda iz začaranega kroga, v katerega se je zapredel in ki ga utegne zadušiti, kakor je že mnoge njegove prednike iz dobe povojnega ekspresionizma. Ludvikova pesem pa se nam zdi kljub vsem nedognanostim, ki jih pa končno tudi ni toliko, da bi odtehtale vse ostalo, preelementarna, da bi mogli o njej reči kaj takega. V njej vidimo polno plodnih kali za novo rast. Čas ho pokazal, če so naše- slutnje pravilne. n. 99 Atlas Slovenije Ko je Peter Kozler 1. 1852. priredil Zein-ljovid slovenskih dežel«, je imel z njim namen, da pokaže, kakor se je sam izrazil, »kako dalječ beseda slovenska seže«. V dobi Bachovega absolutizma je to bilo kaj nevarno početje in res se je Bachova »nevedna in strahopetna birokracija silno ustrašila, ko je na zemljevidu opazila, da je slovenskega naroda toliko na svetu (Fr. Levec). Ni čuda, da so avtorja postavili pred vojno sodišče kot veleizdajalca in rušitelja »zakonite zveze avstrijskih dežel . Sicer so ga oprostili, a zemljevid zaplenili in ga šele 13 let pozneje — po zlomu absolutizma — zopet dovolili. Ta prvi zemljevid našega ozemlja je predhodnik velikega dela, ki ga pripravlja skoraj 90 let za Kozlerjem Banovinska zaloga šolskih knjig in učil v Ljubljani. Je to reprezentativni Atlas Slovenije«, ki si je nadel nalogo, da ne pokaže samo, kako daleč beseda slovenska seže, lemveč da poda v malone 300 večbarvnih zemljevidih na odločujoča, ter zasluži priznanje. Priznanje pa zasluži tudi general Maister in vsi. ki so mu njegovo misel, da prepreči nadaljevanje'železniške stavke in zasedbo slovenskega dela Štajerske po Nemško - Avstrijcih, pomagali izvesti. Zasluge slovenskih orožniških postaj pri zasedbi radgonskega okraja. Orožništvo, podrejeno slovenskim orožniškim in vojaškim poveljstvom, kakor tudi slovenskim politično-upravnim oblastem v Mariboru in Ljubljani, je mnogostranske funkcije, ki jih ta poklic nalaga, prav posebno težko vršilo. Prebivalstvo 6zemlja, kjer so ti orožniki službovali, je bilo nahujskano po svojih nemško-avstrijskih občinskih in politično-upravnih oblastih, zato so mu bili naši orožniki trn v peti; položaj orožništva je bil sličen kakor nas vojakov. Orožniške postaje na ozemlju, ki so razen v vojaškem, poštnem in železniškem pogledu bile pod oblastjo nemško-avstrij-ske republike, so brez svoje krivde igrale do neke meje vloge nekakšnih petih koles pri vozovih. Neglede na to, so ti orožniki opravljali določene jim naloge, posvetili so se pa bolj sodelovanju z našo vojaško oblastjo, kateri so v marsičem koristili. Straženje začasne državne meje, kjer ni bilo naših straž, ter opazovanje dogodkov ob meji in za mejo je bila njihna dolžnost. BiH sc pač naši zafrontni ali vojni orož- niki v krajih, zasedenih po naših četah. Njihnemu opazovanju in poizvedovanju gre nekaj zaslug, da je Zeilhofer v zvezi s poročili iz drugih virov, precej izvedel o pripravah nasprotnikov za napad, kar je pomagalo, da nas napad na Radgono ni iznenadil. Bitka za radgonsko železnico je orožnike spremenila v Maistrove legionarje, ki so v bojih vsak na svoj način postavili svojega borca. Zasluge slovenskih poštnih, brzojavnih in telefonicnih uslužbencev pri zasedbi in obrambi Radgone. Kakor železničarje, tako smo tudi poštne uslužbence pripeljali z vojaštvom s seboj, da so prevzeli upravo in uradovanje na radgonskem poštnem, brzojavnem in telefonskem uradu. V enaki meri kakor železniški uslužbenci na kolodvoru, so tudi ti ves kritični čas od dneva zasedbe do kraja vztrajali na svojih položajih ter premagovali vse težave, ki so jih prav tako najbolj čutili zaradi nasprotovanja, ki ga je nasproti njim uganjalo civilno prebivalstvo, še bolj pa zaradi čudnega položaja dvodržavne uprave, ki smo jo takrat imeli v Radgoni. (Se nadaljuje.) du bereš tole: »Kdor se je s svojo zemljo dobro seznanil, jo bo tudi znal ljubiti in se bo zanjo žrtvoval v usodnem času. Zato je potrebno, da slišimo čim več iskrenih besed o svoji rodni grudi, da obnavljamo spomine na njeno daljno preteklost in da se poglobimo v mnogotero življenje njene sedanjosti.« Koliko bolj kot kaka knjiga boi služil istemu namenu naš atlas, saj bodo njegovi zemljevidi nazorno povedali vser kar je treba vedeti o nas, i nam samim i — drugim! V. B. NASE REVIJE | Poravnajte naročnino! 100 listih velikega atlantskega formata čim popolnejšo podobo prirodnih, zgodovinsko razvojnih, kulturnih, gospodarskih in socialnih prAhlemov slovenske zemlje. Tu bodo prvič zbrani zemljevidi naših tal, vodovja, podnebja, rastlinstva in živalstva, prvič nazorno pokazani slovenski demografski, rasni, narodnostni, jezikovni problemi; prvič bodo ilustrirane naše kmetijsko-, industrijsko-, prometno- in trgovinsko geografske razmere; prvič bo z vrsto zemljevidov podan naš zgodovinski razvoj, bodo kartogra-firani naši umetnostno-zgodovinski spomeniki, naše šolstvo in ostala kulturna dejavnost. Tudi naši etnografski problemi bodo prišli do izraza. Zemljevidi bodo v velikosti 45 X 33 cm obravanavali deloma upravno - politično Slovenijo, deloma pa, kjer bo to mogoče, celotno slovensko etnografsko ozemlje. Razume se ob sebi, da bodo z mnogimi kartami pokazane tudi naše vezi z ostalim jugoslovanskim ozemljem. Vsakemu zemljevidu bo dodano še besedilo v slovenjem in francoskem jeziku, povsod, kjer bo treba, pa tudi tabele, diagrami in zem-Ijevidne skice, ki bodo izdatno povečale uporabnost atlanta. Pri atlantu bo sodelovalo nad (50 strokovnjakov. Uredništvo so prevzeli gg. dr. V. Bohinec, dr. S. Ilešič, prof. F. Planina inv dr. R. Savnik. Težkcče, ki se pojavljajo pri vsakem velikem skupnem delu, so pri Atlantu Slovenije tem večje, ker je treba za mnoge karte šele zbrati gradivo in poiskati primeren način za njegovo obravnavo, lako n. pr. niti veliki narodi še nimajo zadovoljive zoogeografske, umetnostnozgodovinske in slovstvenozgodovinske karte. »Atlas Slovenije« ima torej tudi zanimive karto-grafsko-znanstvene naloge. Druga nemajhna težava je njegova finančna plat, saj je znano, da je tiskanje zemljevidov draga reč. Vendar je založba našla pomoč pri banovini, ki je podjetje podprla in mu zagotovila tudi sodelovanje svojih uradov. Po sebno pomembno pa je, da so pokroviteljstvo nad atlantom prevzeli g. ban, g. predsednik slovenske akademije in g. rektor slovenske univerze. Atlas Slovenije bo izhajal v snopičih l>o 20 do 25 kart. Nekateri zemljevidi so že v delu, tako da bo prvi snopič izšel v doglednem času. Cena atlanta znaša v sub-skripciji 950 dinarjev. Nedavno je izšla knjiga Živka Miličeviča Zapisi o srpskoj zemlji . V njenem uvo Sodobnost" št. lO Oktobrski zvezek »Sodobnosti« je še bolj kakor prejšnji zavzet s prispevki, ki obravnavajo sodobna politična gospodarska' in družbena vprašanja. T. Zupan končuje v enem prejšnjih zvezkov začeti sestavek »Proletarizacija kmečkega ljudstva«. Na podlagi gospodarske statistike ugotavlja, da železna logika zakonov ekonomskega razvoja vodi slovenskega kmeta od samostojne posesti do stopnje modernega tlačana, najemnika kapitalističnih meščanskih veleposestnikov. Zoper to ni pomoči, dokler bo ekonomski razvoj odvisen od sedanjega kapitalističnega družbenega reda. Članek A. Javorja »Evropske krize in slovenski narod«, katerega začetek je izšel že v prejšnji številki, konec pa je napovedan za prihodnjo, obravnava zelo važno vprašanje. Danes namreč noben resen človek več ne more zatajiti tesne povezanosti socialnega in narodnega vprašanja v naši zgodovini. Naša zgodovinska znanost ie šele pred kratkim začela tudi z raziskavami le vrste. Nekateri mlajši zastopniki naše zgodovinske znanosti so napisali že nekaj takih razprav z močno sociološko potenco na trdni znanstveni podlagi. Osnova za take obravnave mora namreč biti znanstvena objektivnost, ki je ne sim1 moliti noben apriorizem, pa tudi ne publicistična površnost. Javorjev članek pa inm obe omenjeni slabi lastnosti. V ru»rtW Politični obzornik« je natisnjen A. Pn* Ijanca zaris »Temelji sovjetske vnanje politike«, Andrej Beličan pa je naposled vendarle pripeljal do konca svoja »Sodobna razmišljanja , v katerih krivično meče vse, ki niso točno njegovega mišljenja, 'r en koš s predstavniki ekstremne slovenske desničarske reakcije, čeprav ji je on sam po svoji ekskluzivni ozkosrčnosti mnogo bližji. O daljših prispevkih H. Ky-ovskega in ('. Logarja, ki se nadaljujejo skozi več številk, bo mogoče podrobneje govoriti, ko bodo končane. V množici teh prispevkov, ki so razen Logarjevega v M politične vsebine, je edini leposlovni prispevek nadaljevanje novele . Asasa Prežihovega Voranca, ki je povrh vsega se čisto mehanično prekinjena, kakor kak dnevniški podlistek, kar nikakor ni p1’*" merno za revijo, pri Vprančevih slvarf^'. bi bilo pa že celo potrebno malo boli spoštljivo ravnanje. Pesniških prispevkom v tej številki prav za prav ni razen epi' gramov Iga Grudna, o katerih pa na§a sodba ne more bili nič drugačna kak01’ zadnjič, čeprav si j« j/. Gruden našo odkrilo in prostodušno oznako njegovega epigrama »V znamenju raka« z izraz111’1 »povprečen« popolnoma napačno razloži* z rimo nevšečen , kakor da bi bili mi govorniki politike in gesel starih marš®' lov. Kadar se bo g. Gruden spet vrnil fl8 raven svoje Dvanajste ure , bomo to \ veseljem zapisali tudi v našem listu, oddelku »Kritika« priobčuje J. Liska prVl del svojega nadrobnega kritičnega pretre' sa monografije dr. Marje Boršnik-Ske lakove o Aškercu. Na zadnjih dveh str*1' neb pa se neki N. z iskrenostjo bivše!?1’ slušatelja in učenca spominja petdeseti6' nice prof. Ramovša. fl- Žive naj vsi narodi, ki hrepend dočakat’ dan, de, koder sonce bodi, prepir iz sveta bo pregnan, de rojak prost bo vsak ne vrag, le sdsed bo inej&k! France Prešerei* »Zdrftvlj>cl* Urednik' in izdajatelj: Vitko Musek, Ljublia,uk