Poštnina platana v gotovini Ljubljana, sobota, 29. decembra 1951 ŠTEVILKA 178. — LETO XII. — CENA 10 DIN Izhaja vsaki' «o»H>to - Odgovorni orodnih VlAdo Vodopivec — UrednUt,vo: Knafljeva ul 9 - Upr*vat Kopitarieva Dl. 9 -Tel uredništva 59 81-59-89. oprave 53-61—52 BS - Tel. naroS nlAkesa oddelka; StvSO - TeJefon OKl«*ne*a oddelka W-85 -Številka «ek rafl ‘504-90S21 0 - Mesodna naročnina «0 dtn — Postni preda) it«v «2 - Tisk tiskarne »Ljudske pravice« Proletarci vseh dežel, združite se! PRAVICA GLASILO KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE Hajhna država lahko danes najbolj dosledno Čuva svojo neodvisnost - oho Je socialistična Odgovori EDVARDA KARDELJA na vprašanja uredništva »Ljudske pravice« Podpredsednik in zunanji minister vlade FLRJ, tovariš Edvard Kardelj, je ustregel naši želji, da nam za novoletno številko Ljudske pravice odgovori na tale vprašanja o današnjem položaju na svetu: Vprašanje: V intervjuju, ki ste ga nedavno imeli s predstavniki tiska pri OZN, ste izrazili, da z večjim prepričanjem kot lani verujete v zmago miru nad vojno. Ali bi nam lahko podrobneje povedali, s čim letošnji mednarodni razvoj upravičuje to upanje ? Odgovor: Mislil sem predvsem na dejstvo, da je obstoječa napetost v mednarodnih odnosih prišla v stanje nekake stagnacije. Bilo bi morda preveč reči, da je ta napetost popustila, toda vsekakor se ni povečala. Tako stanje je predvsem rezultat dejstva, da so agresivne tendence doživele niz porazov — od katerih je Koreja pač najtežji — in da je spoznanje o nedeljivosti miru in o nedeljivosti njegove obrambe globoko prodrlo povsod, kjer živi volja za obrambo miru — ne glede na to, kakšni so njeni izviri in vzroki. Tako stanje seveda upravičeno vzbuja upanje, da bo moč agresivnih sil tudi dalje slabela in da bo mir v svetu ohranjen. Toda bilo bi škodljivo, če bi se spričo tega vdajali iluzijam, da nastopa era neke neposredne stabilizacije miru in da zato lahko popuščamo v svojih naporih za jačenje sil miru in krepitev obrambe pred agresivno pret-njo. Nikakor ne! Nasprotja in razmerje sil v današnjem svetu so take prirode, da je treba računati z daljšim obdobjem napetosti in stalne pretnje miru. Usoda miru je potemtakem odvisna predvsem od vztrajnega kolektivnega zoperstavljanja narodov vsaki agresivni in hegemonistični tendenci, kjerkoli in v kakršnikoli obliki se bo pojavljala. Ta naloga pa nam Jugoslovanom konkretno nalaga tudi drugo dolžnost, namreč da tudi dalje intenzivno krepimo obrambno moč naše domovine. Vprašanje: Nevtralnosti do agresije v današnjem času ne more biti, kar se pravi, da bi mogli v tem vprašanju deliti svet nekako na dva bloka, protiagresivni in agresivni. Ali ni prav pritožba Jugoslavije in sprejem njene resolucije pokazala, da v resnici obstoji tak protiagresivni blok? Po drugi strani pa, ali ni pokazal nastop majhnih, nerazvitih držav, posebno še na letošnjem zasedanju Generalne skupščine, na primer ob glasovanju za deklaracijo o pravicah in dolžnostih držav, da se svet nasploh ne more preprosto deliti na dva bloka? Ali v tem smislu lahko govorimo o neki »tretji sili«, ki v zadnjem času prihaja do izraza v OZN? Odgovor: Mislim, da bi preveč poenostavil sedanje mednarodne odnose v svetu, če bi potrdil tezo vašega vprašanja. Po mojem mnenju se svet ne deli kratko in malo v dva bloka. Prav tako mislim, da bi bilo neutemeljeno govoriti o nastajanju neke »tretje sile«, če pri tem mislite na neko stalno grupo držav ali na nek »tretji blok«. V sedanji mednarodni konstelaciji je potrebno jasno razlSčevati, kaj je osnovno in trajno, a kaj je prehodnega značaja. Preveč časa bi mi vzelo, če bi se tu spuščal v nadrobno analizo, toda očitno je, da se narodi, ki se zoperstavljajo nekemu agresivnemu pritisku, s tem še ne vključujejo avtomatično v kakršnekoli bloke. Jugoslovanska vlada je zagovornik sistema kolektivne varnosti OZN, ki je univerzalen in mora ostati univerzalen. To je sistem, ki sam po sebi in v načelu ni naperjen proti kakršnemu koli bloku ali katerikoli državi, toda naperjen je proti vsaki resnični agresiji. Nimam sicer iluzij, da bi bil tak sistem vzvišen nad obstoječa nasprotja v svetu in nad trenutno razmerje sil, toda vsekakor daje maksimalna jamstva, ki so danes pač sploh mogoča, proti zlorabi tega sredstva. V tem okviru smo pripravljeni sodelovati z vsemi narodi, ki se zoperstavljajo agresiji. V OZN bomo seveda vedno sodelovali s tistimi državami, ki bodo v konkretnih vprašanjih dejstvovale v smeri sporazumevanja, posredovanja in mirnega reševanja sporov, toda ne za ceno popuščanja ali kapitulacije pred agresivnim pritiskom. A to, po mojem mnenju, ni »tretja sila«, marveč manifestacija globoke želje miroljubnega človeštva in — če hočete — pritisk svetovnega miroljubnega javnega mnenja na Vlade in državnike. Mi bomo vedno prenašalci takega pritiska na tribuni OZN. O kakih »blokih«, »frontah«, »taborih« itd. pa je, po mojem mnenju, deplasirano govoriti. Vprašanje: V tujini se često govori in piše o federalizmu, o potrebi gospodarske in politične združitve držav. S takšnimi zamislimi se resno ukvarjajo n. pr. nekateri državniki zahodne Evrope. Hkrati s tem se pojavljajo tudi teorije, češ da je nacionalna suverenost danes že anahronizem, da je mogoč napredek le z zavestnim omejevanjem nacionalne neodvisnosti držav. Toda navzlic takim teorijam je danes svet priča močnemu nacionalnemu prebujanju in težnjam po' neodvisnosti v številnih napol odvisnih ali kolonialnih deželah. Kakšna je po vašem mnenju vloga teh gibanj glede na bodoči mednarodni razvoj in koliko se v njih kaže tudi neka zgodovinska zakonitost? Odgovor: Ne more biti dvoma, da je proces vse tesnejšega povezovanja in sodelovanja narodov zgodovinsko nujen in zakonit pojav. Svet se neogibno vse bolj razvija v gospodarsko celoto, brez ozira na družbene oblike, v katerih se giblje gospodarsko življenje te ali one dežele. To dejstvo nujno postavlja na dnevni red tudi vprašanje o oblikah političnega sodelovanja narodov in njihovega povezovanja pri reševanju vprašanj, ki postajajo skupna vprašanja človeštva. Gledano v taki zgodovinski perspektivi se seveda tudi vprašanje nacionalne suverenosti postavlja drugače, kakor ga je postavljala na primer buržoazno-demokratična revolucija. Razumljivo je, da iz te osnove rastejo najrazličnejše politične teorije o svetovni vladi, evropski federaciji, o anahronizmu principa nacionalne suverenosti itd. Toda zelo velik del, ako ne večina teh teorij, je reakcionarna ali pa abstraktno utopistična. Kot marksisti in komunisti moramo gledati ta problem v zgodovinski perspektivi, o kateri sem govoril, toda obenem tudi po praktičnem učinku, ki bi ga imele take ali drugačne konkretne politične oblike na napredek socializma v svetu. A tu je potrebno imeti pred očmi zlasti naslednja dejstva: 1. Proces zedinjevanja sveta se lahko vrši po dveh poteh: v borbi za vse tesnejše enakopravno in demokratično sodelovanje neodvisnih narodov ali pa preko vsiljevanja hegemonije ene, dveh ali treh najmočnejših držav drugim narodom sveta in njihovega gospodarskega in političnega podrejanja interesom teh privilegiranih držav. Ta druga pot pa ne vodi samo k vsiljevanju teh ali onih reakcionarnih socialnih oblik, ampak predstavlja prepreko za celoten gospodarski in socialni napredek človeštva. Kadar so, potemtakem, te ali one teorije o svetovnih ali regionalnih federacijah v službi takih tendenc, tedaj so reakcionarne in se je treba proti njim boriti. To velja zlasti tudi za razne sovjetske psevdointernacionali-stične teorije o enotnosti socialističnega sveta s Sovjetsko zvezo »na čelu«, to se pravi, pod dominacijo Sovjetske zveze, oziroma njene birokratske kaste. 2. Eden centralnih problemov današnjega sveta — to je rastoče nasprotje med razvitimi in zaostalimi deželami. To je v resnici »podaljšek« starega nasprotja med razvitimi metropolami in kolonialnim in polodvisnim agrarnim vzhodom. To nasprotje je mogoče spraviti s sveta samo z industrializacijo in z napredkom poljedelstva v zaostalih deželah, to se pravi v veliki meri s finančno pomočjo ekonomsko razvitih dežel zaostalim deželam. Obstoje pa tudi tendence, da se ta problem »rešuje« s popolnim ekonomskim podrejanjem teh dežel gospodarstvu razvitih ali politično močnih dežel, se pravi, da se v novih oblikah nadaljuje s sistemom imperializma in eksploatacije odvisnih narodov. Tudi te tendence dobivajo svoje oblike v raznih enostranskih in reakcionarnih teorijah, ki z izgovorom o potrebi enotnosti svetovnega gospodarstva hočejo zagotoviti ekonomsko nadvlado razvitih držav nad nerazvitimi. V specifični obliki se te tendence kažejo tudi v sovjetski politiki v Aziji in vzhodni Evropi. Toda očitno je, da se problem zaostalih dežel da rešiti edino z učvrstitvijo njihove gospodarske in politične neodvisnosti, ki jim v sedanjem času edina lahko omogoči uspešno razvijanje proizvajalnih sil. 3. Mi živimo v epohi burne socialistične preobrazbe sveta, ki utira sebi pot po najrazličnejših poteh in v prav različnih oblikah. Ta proces ne more biti enakomeren, marveč se različno razvija v raznih deželah. Očitno je potemtakem, da je borba neke socialistične države, kakršna je na primer Jugoslavija, za nacionalno neodvisnost in suverenost obenem tudi borba za obrambo svobodnega socialističnega napredka. Razumljivo je torej samo po sebi, da mi odklanjamo vse one teorije o svetovni ali o regionalnih federacijah, ki zavirajo družbeni napredek, se pravi, ki so ovira za svobodni razvoj socializma. Skratka, danes je princip nacionalne suverenosti predvsem neobhodna obrambna barikada narodov proti najrazličnejšim poskusom vsiljevanja tuje hegemonije in reakcionarnih političnih sistemov. Zato mi tega principa ne le ne smatramo za anahronizem, temveč ga v svoji zunanjepolitični dejavnosti aktivno branimo kot enega osnovnih pogojev za razvoj enakopravnega mednarodnega sodelovanja. Obenem pa imamo jasno pred očmi, da mora danes vsak korak človeštva po poti družbenega napredka sočasno biti tudi korak dalje v procesu gospodarskega, političnega in kulturnega zbliževanja in povezovanja narodov. Zato smo mi zagovorniki vsestranskega sodelovanja narodov na vseh področjih in smatramo, da je vsako načelno zapiranje narodov izza lastnih plotov reakcionarno in škodljivo za splošni napredek človeštva. Vprašanje: Vsakodnevna praksa nam potrjuje, da so komunistične stranke v zahodnih deželah v upadanju. Njihov politični vpliv se zmanjšuje zaradi istovetenja njihove politike z zunanjo politiko Sovjetske zveze. Vendar tudi socialistične stranke ne pridobivajo na moči. Kakšno je po vašem mnenju v zakonitem razvoju socialističnih odnosov v svetu razmerje med ob-jektivnim-ekonomskim in subjektiv-nim-političnim faktorjem? Odgovor: Očitno je, da brez zavestne socialistične akcije ne more biti socializma. Danes prihaja ta zavest do izraza v najrazličnejših oblikah. Od tega, koliko se bodo delavska oziroma socialistična gibanja — pri čemer mislim na vse njihove frakcije in pojavne oblike — osvobajala pritiska in vpliva reakcionarnih sil kapitalizma in birokratskega državnega kapitalizma, je po mojem mnenju v prvi vrsti odvisen tempo nadaljnjega razvoja socializma v svetu. To dejstvo tudi nam postavlja konkretne važne naloge za razvijanje socialistične zavesti in marksistične teorije. Vprašanje: V zunanjem svetu večkrat poudarjajo podobnost stališč Indije in Jugoslavije v zu- IZ VSEBINE: A. Rejec: Slovenci v Italiji ob koncu leta 1951 B. Lubej: Koroški Slovenci v boju za enakopravnost Milan Filipčič: Nov sistem dela ne trpi stare prakse J. Žižek: Za organizacijsko utrditev trgovinskega omrežja Milan Merčun: Dva obiska v Sobetincih Mitja S.: Pot po Jugoslaviji A. Lah: O gospodarskem razvoju naše republike v perspektivi E. Ravnikar: Ljubljanske misli ob novi Spacalov! mapi lesorezov Kristina Brenkova: Delo Mladinske knjige v 1. 1951 Dr. Fr. Vatovec: Trdina kot časnikar Rafael Ajlec: O slovenskem glasbenem izrazu Frane Milčinski: Gašperček se predstavi Pisma »Ljudski pravici« PRILOGA: Govor maršala Tita ob desetletnici Jugoslovanske ljudske armade 1 nanjepolitičnih vprašanjih, češ da je Indija danes v Aziji to, kar je Jugoslavija v Evropi. Kakšno je vaše mnenje o tej primerjavi? Odgovor: Indijska in jugoslo- vanska delegacija sta vsekakor v celi vrsti vprašanj, ki so bila pred OZN, zavzemali podobno stališče in večkrat uspešno sodelovali. To dejstvo vsekakor izhaja iz skupne želje vlad obeh dežel, da bi se storilo vse, kar je mogoče, za ohranitev miru v svetu. Izhaja pa tudi iz skupnosti splošnih interesov obeh dežel, ki se nanašajo zlasti na ohranitev neodvisnosti in na pospeševanje gospodarskega napredka narodov, ki so na ta ali drug način zaostali v svojem razvoju. A skupnost interesov je, kakor veste, v zunanji politiki najsolidnejša osnova sodelovanja. Ne bi pa mogel trditi, da je izven tega okvira utemeljena neka primerjava mednarodnega položaja obeh dežel. Vprašanje: Jugoslavija je dosegla letos na mednarodnem po-prišču vrsto pomembnih uspehov. Na pariškem zasedanju OZN je bil še posebno viden njen veliki ugled, ki ga uživa po svetu. Ali ni to dokaz, da lahko v sedanjih okoliščinah tudi neka mala država, od vsepovsod obdana z nesocialističnimi državami, ohrani in gradi socialistični družbeni red? Odgovor: Da, imate prav. Rekel bi še celo več, namreč: v sedanjih mednarodnih okoliščinah lahko manjša država najbolj dosledno čuva in ohrani svojo neodvisnost — a obenem koristno sodeluje z drugimi državami — ako je socialistična. S tem nočem reči, da antisocialistični zunanji pritisk ne predstavlja nobene nevarnosti več — konec koncev, ako nič drugega, sovjetski pritisk na Jugoslavijo bi najbolj zgovorno demantiral tako trditev — toda očitno je, da se danes proti takemu pritisku socialistična država lahko uspešno bori. SLOVENCI V ITALIJI OD KONCU 1951 Oseminosemdeset let stari voditelj beneških Slovencev mons. Ivan Trinko je letos poleti izdal knjižico, v kateri je nekaj pesmi in molitev, kot svoje po slednje delo, kot testament ljudstvu v Beneški Sloveniji. Knjižica ni bila tiskana ne v Vidmu in ne v Čedadu, tudi je ni potrdila videmska nadškofija, kakor je običaj v cerkvenih krogih za knjige nabožne vsebine. Trinko se je moral zateči v Gorico; tam so mu jo tiskali, tam odobrili. Ko so iz Gorice odposlali knji" žico nazaj v Videmsko pokrajino v Be- neško Slovenijo, so jo sicer tam z veseljem sprejeli beneški Slovenci, ker je slovenska knjiga med njimi silno redka, toda sprejeli so jo tudi napadi italijanskih listov in karabinjerji so že začeli za nj6 vohljati. Verjetno ne bo trajalo dolgo, da jo bodo oblasti plenile ali pa jo bodo kakšni trikoloristični elementi sežigali. Zgodovina te uboge poslednje Trinkove knjižice ni nič novega za beneške Slovence. Za Ivana Trinka, ki piše že 68 let za beneške Slovence in o beneških Slovencih, ni to nastopanje ita- Oiganl petletke — Kemični kombinat v Lukavcu (BiH) lijanskih oblasti proti slovenski tiskani besedi nobeno iznenadenje. Odkar pomni ta očak beneških Slovencev, se slovenski knjigi v Beneški Sloveniji ni bolje godilo. Usoda te nove Trinkove slovenske knjižice je tipična za razmere, ki so vladale, ki vladajo in ki bodo verjetno Še vladale v Beneški Sloveniji pod Italijo predfašisličnih, fašističnih in pofašistič-nih vlad. Odkar spadajo od leta 1866 beneški Slovenci pod Italijo, jim niso nikoli niti napredne niti reakcionarne italijanske vlade dovolile nobenih narodnih pravic. Ostalo bo zapisano zgodovinsko dejstvo, da so imeli beneški Slovenci od poloma fašizma dne 9. sept. 1943 pa do konca vojne 1. maja 1945 v senci pušk svojih partizanov in enot IX. slovenskega korpusa v malo več kot poldrugem letu prvič v svoji zgodovini nekaj Slovenskih šol, uporabljali slovenščino v svojih občinah, dobili v roke slovenske liste in knjige ter hodili na slovenske mitinge. TR1KOLORISTICNO DIVJANJE Kakor hitro pa so morali po koncu vojne, po 1. maju 1945 oditi slovenski partizani in se je pojavila z vso svojo težo italijanska suverenost, je moralo izginiti vse, kar je spominjalo na narodne svoboščine, pridobljene med vojno: slovenski jezik iz šol, iz občin, povsod iz javnosti. To je bila samo ena slaba stran hudih časov, ki so jih učakali beneški Slovenci. Prišle so še hujše stvari, ki jih beneški Slovenci niso doživeli tako hudih v vseh 85 letih življenja pod Italijo. Bivši Mussolinijevi republikanski fašisti so šli vsi v partizane — seveda mesec dni po vojni — in so se združili z ozopovskimi oficirji in podčastniki, ki so med vojno tako spretno voglarili po nekaterih hribovskih vaseh, da vso voj-(Nadaljevanje na 2. tirani) SLOVENCI T ITALIJI OD KONCU 1931 (Nadaljevanje s 1. strani.) no niso niti enkrat naleteli na Nemce. Ta združeni patriotski šopek, tako imenovani III. korpus prostovoljcev, je izdajal zaradi interesantnosti na pol ilegalni list >11 tricolore«. Furlani in Slovenci so zato imenovali ljudi v tej organizaciji trikoloriste. Vodili so jih brezposelni oficirji bivše fašistične vojske: polkovnik Isidoro Iussa (Jnš!), kapetan Aldo Specogna (Špehoeja!) in drugi. V dveh letih od poletja 1945 do poletja 1947 so se nemoteno do sitega nadivjali po Beneški .Sloveniji. Pretepli in samovoljno zaprli so na stotine ljudi, predvsem partizane ali pa družine bivših partizanov iz Beneške Slovenije. Iz vse severne Italije je vrelo orožje v roke trikoloristov v Beneški Sloveniji. Oborožene tolpe so divjale ne le po vaseh Beneške Slovenije, temveč so vdirale tudi v Soško dolino. Slab glas trikoloristov je prešel mej« italijanske države. Spričo tega so voja-ško nacionalistični krogi v Videmski pokrajini dali navodilo, da morajo triko-loristi doživeti metamorfozo. Preimenovali «o jih v »patriotte«i Polkovnik Iussa je stopil nekoliko vstran, na njegovo mesto pa polkovnika Del Din in 011-vieri. Patrioti so nadaljevali tradicijo divjaštva trikoloristov in strahovali beneške Slovence. Pobili so Antona Sibau in Andreja Jusa, pretepli v maki vasi po nekaj ljudi in predvsem skrbno pazili, da ne bi nikjer vzklila niti najmanjša kat slovenske kulture. Ko so ustanovili Slovenci v Italiji teta 1947 svojo politično organizacijo Demokratično fronto Slovencev (DFS) v Italiji, so se trikoloristični »patriotk posebno zaganjali v člane DFS v Beneški Sloveniji. Trikrat so vdrli v sedež DFS v Špetru ob Nadiži in ga hoteli sežgati. Člane pododbora za Beneško Slovenijo so pretepali ali jih zapirali po svojih izvršnih organih — karabinjerjih in finančnih stražnikih. Za upravne volitve v občinske svete in pokrajinski Svet dne 10, junija 1951 so 'nataknili trikolorističnim patriotom novo loka!patriotsko masko >Paesi tuoi<. Novi organizaciji so morali postaviti novega polkovnika Giuseppa Cosmaciniia (Kosmačml), ker smejo trikoloristične organizacije v Beneški Sloveniji voditi samo polkovniki. Cosmacini je pri letošnjih upravnih volitvah dobro izpolnil svojo nalogo in v Nadiških dolinah razgnal podpisnike za slovenske samostojne volilne liste. Proti slovenskemu kandidatu v zahodni Beneški Sloveniji med terskimi Slovenci, proti profesorju Mo-laru so postavili celo bivšega generala Mora. V Beneški Sloveniji vladajo vojaški krogi trikoloristov. Vseeno je, kako se imenujejo; sistemi in metode, da. celo vodilne osebe so vojaške. V letu 1951 imajo trgovski napis »Paesi tuoic. Varnostni organi — karabinjerji in finančni stražniki — državni uradniki: u?itelj’i in občinski tajniki so v njihovi službi. Izdajajo svoj ilist »Paesi tuoi<, ki naj bi pobijal prvi in edini list beneških Slovencev »Matajur«. Ni dovoljeno pobijati »Matajur« s konkurenčnim pisanjem, Tri-koloristi poznajo uspešnejša sredstva. Naročili so poštnim ekspeditoricam, naj mečejo »Matajur« v koš, karabinjerjem pa, naj pretijo bralcem slovenskega lista. Pod trikoloristično Vlado trikoloristov in demokristjanov ne veljajo za F>eneško Slovenijo osnovne svoboščine dr/a vi ja.-nov, zajamčene v italijanski ustavi. Slovenci iz sosednje goriške pokrajine ne smejo hoditi v Beneško Slovenijo na izlete in obiske, ker jih takoj zagrabijo karabinjerji in izženejo. Beneške Slovence pa, ki gredo na slovenske prireditve v Gorico, zapisujejo in jim prete, ko se vrnejo domov. Kot povsod po Sloveniji poznajo tudi beneški Slovenci svoj prastari običaj koledovanja. Ko boste brali te vrstice, bodo karabinjerji nekje v Malini, Ljesah, Pedrozi kot lani lovili slovenske kolednike in razganjali slovenske otroke. Res nevarni so narodni običaji, posebno ko so toliko sto let stari in nočejo umreti. KNJIGOVODSTVO V PEDAGOGIKI Posebno sramoten pečat si je pritisnila Italija na svojo kulturo v Beneški Sloveniji z italijanskimi šolami. En mesec po atneksiji Beneške Slovenije v letu 1866 je Giomale di Udine seiptembra 1866 za hi če val, da se morajo beneški Slovenci čimprej poitalijančiti z italijan--kimi šolami. Leto za letom skozi 85 let ponavljajo inšpektorji,, karabinjerji, župani, vse oblasti iste stvari. Nobene slovenske besedice v šoli. Najstrože je prepovedano uporabljati tudi v prvem razredu osnovne šole kako slovensko besedo vsaj kot razlago za otroke, ki govorijo doma samo slovensko. V 98 šolah Beneške Slovenije s 5500 slovenskimi učenci uporabljajo moderna italijanska pedagoška sredstva denarnih kazni in klofut za izganjanje nečistih slovenskih besed iz šol. Nekatere učiteljice kot na pr. one v Trčmunu, rojstni vasi Ivana Trin-ke, rodijo s Trinkovimi »paglavci« naravnost knjigovodske zapiske, ki prinašajo v svoji aktivi denarne globe za izgovorjene slovenske besede, v svoji pasivni strani pa sramoto in neuspeh italijanskim oblastem. Slovenske šole med narodnoosvobodilno borbo so pognale strah v kosti italijanskim šolskim oblastem in sedaj hitijo vsa povojna teta ustanavljati vrtec za vrtcem v slovenskih vaseh ter zidali nova šoilska poslopja. V Beneški Sloveniji so celo »neodvisno« sodstvo vpregli v voz raznarodovanja. Slovenski otroci v Beneški Sloveniji ne smejo spregovoriti slovenske besede v šoli, ne smejo pa iti niti v slovenske ole izven Videmske pokrajine v Gorico, -odn.ik v Centi (Tarcento) je oktobra i950 poklical k sebi starše slovenskih trok v slovenskih srednjih šolah v di-aškem domu v Gorici ter jih pestil in pritiskal nanje, da morajo svoje otroke poslati v italijanske zavode. V letošnji novoletni številki »Matajurja« piše J. Podreka, eden iz slavnega rodu beneških Podrekov: »Judje soostra-šeni, je rjes, ampak mučijo an jim tud rečejo ja — ja — ampak nimar po slovensko an nimar po silovensko se bo govorilo! (Ljudje so prestrašeni, to je res, toda molčijo in jim (Italijanom) odgovarjajo: ja — ja — toda zmeraj po slovensko, zmeraj po slovensko se bo govorilo). SLOVENCI V KANALSKI DOLINI Severno od beneških Slovencev, ločeni po verigi Zahodnih Julijskih Alp, žive Slovenci v Kanalski dolini v vaseh Žabnice, Ukve, Lipalja ves, Ovčja ves italijanske oblasti dovolile Nemcem, ne pa Slovencem. Sicer . pa je . slovenščina pregnana iz občinskih uradov, iz sodišč, povsod iz javnega življenja. Premnogi Slovenci, zapeljani leta 1940 po nacistični propagandi, so ostali brez posestev, ker so optirali za Avstrijo. Sedaj so se vrnili, toda na. njihovih domovih so tujci im gospodar njihovih posestev je italijanski kreditni kolonizacijski zavod »Ente par la rinascita deile Tre Venezie«. Tretja skupina Slovencev pod Italijo, zavedni goriški Slovenci, naj bi služila za reklamo, kako velikodušno ravna Italija s slovensko narodno manjšino v Italiji. Edino goriške Slovence priznajo italijanski tisk, italijanski politiki in državniki za narodno manišino. mmmm t Sedež Demokratične, fronte v Šenpetru ob Nadiži, ki so ga po vojni trikoloristične tolpe že večkrat napadle ter precej v Rablju in Trbižu. Tudi ti Slovenci so brez vsakih narodnih pravic kot beneški Slovenci. Ni dovolj, da morajo hoditi slovenski otroci v čisto italijanske šole, kjer je prepovedano govoriti slovensko, temveč morajo obiskovati še neke dodatne ure za nemščino, ki so jih Slovensko šolstvo na Goriškem so postavile leta 1945 ob osvoboditvi jugoslovanske ljudske oblasti. .Ko se. je. naša vojska junija 1945 morala umakniti, so zavezniške vojaške oblasti prevzele slovensko šolstvo in,.ga glede srednjih šol do leta 1947 izpolnile.' Po priključitvi Gorice k Italiji 15. 6ept. 1947 so italijanske oblasti tolerirale slovenske šole, ki so jih našle. Odpravile pa so načelnike za slovensko šolstvo in popolnoma podredile slovenske šole italijanskemu šolskemu skrbniku. Pretekla so že štiri leta, odkar so prevzele italijanske šolske oblasta slovenske šole na Goriškem, toda še zmeraj ni slovenska šola uzakonjena, še zmeraj niso sistematizirana učna mesta in ni priznana stalnost slovenskim učnim močem. V štirih letih niso italijanske šolske oblasti izdale niti ene šolske knjige in se morajo učenci posluževati še starih izza časa zavezniške uprave. Pod pretvezo optiranja so nagnali iz slovenskih šol v italijanske okoli 150 učencev. ‘Goriške občinske in državne oblasti pritiskajo na slovenske starše, ki so gospodarsko odvisni, da bi izbrisali Svoje otroke iz slovenskih šol. Otroških vrtcev imajo goriški Slovenci samo pet, dva v Goriči in tri v okolici; proti novim vrtcem še oblasti upirajo z vsemi pretvezami, že obstoječe slovenske vrtce pa eo podredite zloglasni organizaciji ONA IR (Opera nazionale assistenza Italia re-denta). PREGANJANJE SLOVENSKEGA JEZIKA V GORICI V mestu Gorici ne smejo Slovenci uporabljati slovenskega jezika v nobenem izmed državnih in občinskih uradov. Slovenski jezik se ne sme pokazati na napisih trgovin in podjetij, zato je Gorica skoraj brez dvojezičnih napisov, ker bi jih šovinistični elementi takoj razbili. V Gorici so bile pod zavezniško upravo še slovenske prireditve. Sedaj jih ni več, ker so prve predstave po priključitvi razbili italijanski nacionalisti ali s pretepanjem slovanskih udeležencev ali pa z metanjem bomb v prireditvene prostore. Slovenci so imeli v Gorici celo vrsto palač, ki so pripadale slovenskim kreditnim zadrugam. Prefekti , pod fašizmom so postavili povsod komisarje, ki so razprodali vse zadružne nepremičnine. Tako so Slovenci v Gorici ostali na ulici in nimajo prostora, kjer bi se mogli zbrati y večjem številu. Na Goriškem niso poznali drugih partizanskih enot kakor one IX. slovenskega korpusa, v katerega so bile vključene vse slovenske in vse italijanske partizanske enote Goriške pokrajine. Oblasti ne priznavajo teh partizanskih enot, ko je treba v smislu zakona izplačati dolgove, ki so jih napravili partizani na sodiščih v pogostih procesih proti slovenskim partizanom, ne priznajo svojstva partizanstva enotam IX. korpusa. Skoro polovica slovenskega moškega prebivalstva je nezaposlena, zlasti slovenska mladina ne more dobiti dela. Slovencem so zaprta vrata v vsako javno državno službo in v službo goriške mestne občine. Italijanska ustavodajna skupščina je sklenila, da se odloži posebna avtonomija za deželi Furlanija — Julijska Benečija na nedoločen čas, sicer pa da bo kljub tej odložitvi veljala zaščita jezikovnih, v tem primeru slovenskih manjšin. Minila so štiri leta, a posebne deželne avtonomije za deželo, v kateri prebivajo goriški Slovenci, beneški Slovenci in Slovenci v Kanalski dolini, ni. kakor tudi ni nobene zaščite za slovensko narodno manjšino. Nemci v Poadižju, Francozi v dolini Aosta in celo mala narodna skupnost Ladincev, imajo svoje statute in zakone za zaščito manjšinskih pravic, edino Slovenci v Italiji so brez njih. Štiri leta so pretekla, kar je stopila v veljavo mirovna pogodba z Italijo z določbo o zaščiti, manjšin, in štiri leta, odkar, bi morate veljati določbe italijanske ustave o zaščiti narodnih manjšin. Videti je, da imata goriški in videmski prefekt posebno ustavo, posebne zakone. Za italijansko vlado v Rimu pa vse kaže, da ne, veljajo mednarodne obveznosti mirovne pogodbe. Čemu se poganja za njeno revizijo, če pa ne izvaja niti tistih določil iriirovne pogodbe, ki so vključene tudi. v ustavi italijanske, države. Skoro približno enako število članov italijanske narodne manjšine živi v Jugoslaviji kolikor Slovencev v Italiji. Toda kakšna ogromna razlika v ravnanju: Italijani V Jugoslaviji imajo vse kulturne ustanove od poklicnega gledališča do udobnih prosvetnih prostorov svojih krožkov na vasi; šol, koliko in kakšne želi njihova »Unione degli Italiani«. Slovenci na Goriškem pa imajo medte obljube prefekta; beneški Slovenci niti ne obljub, o Slovencih v Kanalski dolini pa italijanske oblasti sploh nočejo slišati. Kako si predstavlja italijanska vlada dobre odnose s sosedi, ne da bi prej poskrbela ysaj za osnovne pravice narodnih manjšin? ! A. Rejec KOROŠKI SLOVENCI V BOJU ZA ENAKOPRAVNOST Koroški Slovenci danes sicer niso podvrženi takim oblikam pritiska kot n. pr. v Italiji, kjer vlačijo partizanske borce pred sodišča in so v Beneški Sloveniji predmet fizičnega terorja italijanskih šovinistov, da sploh ne govorimo o položaju jugoslovanske manjšine v informbirojev-skih državah, S tem pa seveda še daleč ni rečeno, da je položaj koroških Slovencev kot nacionalne enote v Avstriji zadovoljiv in enakopraven, kalkor bi to radi dokazali v zadnjih mesecih nekateri avstrijski krogi v svojem tisku. Njihov namen je jasen in preprost: obojestransko težnjo po utrditvi in poglabljanju dobrih sosedskih odnosov bi radi izrabili za slabljenje borbenosti in odločnosti koroških Slovencev pri njihovih zahtevah po zadostitvi nacionalnih pravic slovenskega življa na Koroškem s tem, da samovoljno tolmačijo in prikrojujejo razne izjave in razgovore naših državnih predstavnikov o odnosih med FLRJ in Avstrijo, in s tem, da skušajo dokazovati, da imajo koroški Slovenci že vse pravice in da je v odnosu avstrijskih oblasti do koroških Slovencev vse v redu. Resnica je, da je položaj koroških Slovencev kljub vsemu b stveno drugačen, saj priča vrsta pojavov, da smo povsem upravičeni biti zaskrbljeni nad življenjskimi pogoji Slovencev na Koroškem. Prav navedeno pisanje dela avstrijskega tiska znova kaže, kako značilna je za odnos avstrijskih krogov do koroških Slovencev še vedno germanizatorična težnja, ki gre za tem, da bi z navidezno »demokratičnimi« ukrepi pospešila denacionalizacijo koroških Slovencev in s tem slej ali prej »rešila« vprašanje Slovenske Koroške. Dva, trije primeri, ki jih bomo navedli, to zgovorno dokazujejo. Po drugi svetovni vojni je nekaj časa kazalo, da so razne teorije o tako imenovanem »vindišarskem« ljudstvu na Koroškem stvar preteklosti, saj je bila to teza proslulih vsenemških ideologov, postavljena z namenom, da se pospeši in olajša germanizacija koroških Slovencev. Koroški deležni šolski svet je izdal v tej zvezi dne 10. aprila 1946 odlok, ki pravi: »Deželni šolski svet opozarja, da se izraz »vindiš« ne uporablja več, uradna označba se gla6i slovenski.« Vendar pa kaže razvoj v zadnjem času, da so šovinistični krogi na Koroškem s svojim predstavnikom, prosKdm Hansom Steinacherjcm uspeli znova oživiti to vsenemško, šovinistično tezo o dveh delih nenemško govorečega prebivalstva na južnem Koroškem. in sicer o nekem »vindišarskem« ljudstvu, ki naj bi obstajalo poleg slovenskega naroda. To šovinistično tezo je, kakor vse kaje, prevzel tudi del avstrijskih oficialnih političnih krogov, saj si drugače ni mogoče razlagati dejstva, da so pri letošnjem ljudskem štetju, ki je bilo 1. junija, prvikrat uradno beležili kot občevalni jezik prebivalstva poleg slovenskega še tako imenovani »vindišarski«. Gotovo je to izzivalni postopek proti koroškim Slovencem in toliko resnejši, ker ni samo rezultat posameznih, do Slovencev nestrpno razpoloženih števnih komisarjev, temveč posledica navodil, ki so jih ti števni organi dobili od svojih predpostavljenih. Zgovoren je primer, ki ga navajajo koroški Slovenci iz velikovškega okraja in ki jasno komentira pritisk ter nezakonito postopanje, ki so mu bili podvrženi koroški Slovefici s strani uradnh števnih komisarjev. Okrajno glavarstvo v Velikovcu je namreč poslalo 25. maja t, 1. v Pliberk svojega uradnega zastopnika, ki je inštruiral števne komisarje, naj vpisujejo kot občevalni jezik »vindiš«, koroške Slovence pa naj opozorijo, da baje ne znajo slovenski, temveč le »vindiš«. Za primer, da bi pa kdo od Slovencev kljub temu zahteval, naj vpišejo kot njegov občevalni jezik slovenski, je naročil, naj v takem primeru števni komisarji do-tičnemu zagrozijo, da bo morda moral pred posebno komisijo dokazati, da obvlada pismeno slovenščino. Če pri tem upoštevamo, da so bila taka navodila dana ljudem, ki jim je pretežno prav zaradi nestrpnega odnosa do koroških Slovencev bila poverjena ta dolžnost, potem res ni težko uganiti, v kakšnih okolno-stih je bilo opravljeno to ljudsko štetje. Seveda je tak postopek^ po avstrijskih zakonih samih nedopusten. Vendar avstrijsko notranje ministrstvo kljub svojim pismenim zagotovilom in odlokom, da morajo števni komisarji opraviti svoje delo objektivno, ni v praksi na terenu samem ukrenilo ničesar, da bi zagotovilo dejansko upoštevanje teh navodil. Zavrnili so tudi uvedbo paritetnih komisij, ki so jih koroški Slovenci predlagali za zagotovitev normalnega poteka ljudskega štetja. Uradni rezultati tega štetja sicer še niso .bili objavljeni, vendar avstrijski šovinistični tisk javlja, da 60 našteli le 3000 Slovencev in približno 20.000 »Vindišar-jev«. Odveč je poudariti, da so to smešne številke, o katerih ni treba razpravljati. (Saj je znašalo število glasov, ki so bili oddani samo za obe slovenski skupini pri volitvah V 1949. letu, 6739, da hiti ne upoštevamo glasov, ki so jih oddali Slovenci na primer socialistični ali drugim strankami na drugi strani pa navaja uradni list za šolstvo na Koroškem v letu 1949 število otrok na ljddskih in glavnih šolah, katerih materinski jezik je slovenski, s 6733.) Vsega obsojanja pa je vredna tendenca, ki izhaja iz teh poročil in ki kaže, zadržanje avstrijskega demokratičnega tiska do tega vprašanja pa z upravičenostjo pričakujemo, da bodo tudi avstrijske demokratične sile same zavrnile to obsojanja vredno teorijo o nekem »vin-dišarskem« ljudstvu na Koroškem. Tudi na šolskem področju ni stanje koroških Slovencev zadovoljivo. Kakor je znano, obstaja na Koroškem po uredbi iz oktobra 1945 dvojezična šola. Koroška deželna vlada je obrazložila to uredbo z motivacijo, da pomeni popravo krivic, ki eo bile prizadete koroškim Slovencem, in da pr-edstavlja nova- politika medsebojnega razumevanja in spoštovanja obeh narodnosti na Koroškem. Koroška deželna vlada je še na 6eji koroške deželne skupščine 28 jan. 1947 s slovesno izjavo ponovno zagotovila, da bodo to uredbo dosledno izvajali in poskrbeli za odpravo vseh težav, ki zavirajo dejansko izvajanje uredbe na vsem določenem teritoriju. Ne glede na to, da dvojezična šola ne more biti končni cilj nobenega naroda, so jo koroški Slovenci podprli, saj je gotovo pomenila glede na preteklost korak naprej, ker je predvidevala, da se mora vsak šoloijfbvezni otrok dvojezičnega. in slovenskega predela učti tudi slovenščine. Kljub temu, da se ti predpisi ne izvajajo na več kot polovici od 107 šol, za katere velja, je postala ta uredba trn v peti vseh koroških šovinistov. Oče vse te šovinistične gonje proti slovenskemu ljudstvu na Koroškem, proti strpnosti ter zboljšanju odnosov med Avstrijci in koroškimi Slovenci je Hans Steinacher, veleposestnik na Miklavčevem pri Železni Kapli. To je prosluli velenemec, ki je bil od 1. 1933 do 1937 celo državni vodja peto-kolonaške nacistične organizacije »Zveza ti Otolc ob Vrbskem jezeru, v ozadju Košuta da skušajo nekateri krogi v Avstriji iz teh prikrojenih podatkov v občevalnem jeziku ustvarjati osnovo za določevanje nacionalne pripadnosti na južnem Koroškem. Jasnj je, da je za nacionalno pripadnost bistven materinski jezik, ne pa občevalni, ki mora bati v pogojih, ki na Koroškem vladajo in ki jih karakterizira neenakopravnost slovenskega jezika pri uradih an neznanje slovenščine s strani pretežne večine javnih nameščencev na slovenskem ozemlju, nujno slovenski in nemški. Zaradi takega položaja je Demokratična fronta delovnega ljudstva tudi priporočila koroškim Slovencem, naj navedejo kot 6Voj občevalni jezik slovenski m nemški. Razumljivo m pravilno je, da so koroški Slovenci te mahinacije odločno zavrnili in jih obsodili. Glede na dosedanje nemštva v inozemstvu«. Odkar Se je leta 1947 vrnil ipri-rodni asimilaciji«, to je germanizaciji koroških Slovencev kot »naravnem, zakonitem dejstvu«. Vendar osnovno šolstvo ni edini problem, ki ga bo na Koroškem slej ali prej treba rešiti V tesni povezavi s tem je vprašanje slovenskega učiteljišča in srednje šole, ki bi morali oskrbeti osnovne šole s kvalificiranim učiteljskim osebjem. Slovensko učiteljišče, srednja šola in slovenska kmetijska šola za kmečko mladino so nesporna pravica koroških Slovencev, za katero se borijo že leta, prejemajo pa le načelne in splošne obljube. To je le nekaj primerov iz vsakodnevne prakse, ki so jim podvrženi koroški Slovenci s strani avstrijskih oblasti. Vse to kaže, da je še vedno močno zakoreninjena Stara, dobro znana miselnost avstrijskih krogov v njihovem odnosu do koroških Slovencev čeprav so zunanje oblike tega stališča bolj uglajene in bolj tolerantne. Od moči in smelosti avstrijskih demokratičn h množic ie odvisno, kdaj bodo skupno s koroškimi Slovenci obračunale s šovinističnimi nestrpneži na Koroškem in s tem utrdila pogoje za mirno, enakopravno življenje obeh narodov na Koroškem, s tem pa tudi temelje za še tesnejše pr jateljske odnose mod avstrijskim in iugoslovonskimi narodi v obojestranskem interesu krepitve in po- glabljanja miru, Bojan Lubej pred cnuRcniLOvm odishou v aueriki Ko se je pred dvema mesecema Churchill znova vselil v več kot dve sto let staro palačo v Downing Streetu 10, kjer po britanskih običajih živi vsakokratni vladni predsednik, je bilo nemalo ugibanj, kam bo odslej krenila pot Britanije. Politične razlike med konservativci in laburisti so bile le tolikšne in tudi sama osebnost Churchilla je takšna, da so mnogi pričakovali pomembnih sprememb v britanski politiki. Treznejši presojevalci razmer pa so sodili, da se britanska zunanja politika ne bo dosti spremenila. Te svoje domneve so utemeljevali s tem, da konservativci, ko so bili še v opoziciji, v glavnih obrisih niso bili proti Atleejevi zunanji politiki in da so tudi soglašali z vsemi važnejšimi sklepi laburistične vlade o mednarodnih vprašanjih. Njej so očitali predvsem diplomatsko nesposobnost in popustljivost ter jo dolžili za slabitev britanskega imperija. Zato je bilo pričakovati kakih metamorfoz britanske politike bolj v odločnejši politiki kot pa v novi politični usmerjenosti. V Združenih državah so se na primer nadejali, da bo prišlo s Churchillovim prihodom na oblast do boljšega medsebojnega razumevanja in tesnejšega sodelovanja. Vendar že dosedanji dogodki kažejo, da so bila takšna pričakovanja vsaj pretirana, če ne že nerealna. Napovedani Churchillov obisk v Wa-shingtonu je namreč povzročil tam nemalo zaskrbljenosti in, kot sodi ameriški tisk, Churchillovo srečanje s Trumanom najbrž ne bo poteklo v preveč mirnem vzdušju. Tako v Londonu kot v Washingtonu se nanj skrbno pripravljajo. Združene države bodo pred Britanijo nedvomno postavile vprašanje njenega deleža v zahodni obrambi, za katerega menijo, da je preskromen, in njenega izmikanja pri naporih za zgraditev evropske skupnosti. V Ameriki zamerijo Churchillu, da ne sodeluje pri uresničevanju Schumanovega in Plevenovega načrta o gospodarski in vojaški združitvi zahodnih evropskih držav in vale krivdo za to, da zadeva vprašanje združene Evrope na vedno večje težave, predvsem na Britanijo. Acheson je na primer na nedavni tiskovni konferenci javno izrekel take obtožbe in odkrito povedal, da so v Washingtonu razočarani nad Churchillovo politiko. Sicer je pozneje Bela hiša sporočila, da so bile Achesonove izjave v javnosti napačno tolmačenje, in v Achesonovo opravičilo še pristavila, da ob svoji izjavi še ni vedel za rezultate pariškega 6estanka med francoskimi in britanskimi državniki. V Parizu Pleven in Schuman nista uspela prepričati Churchilla in Edena, da bi se Britanija pridružila njunima načrtoma, vendar pa sta oba britanska državnika pokazala pripravljenost za čim tesnejše sodelovanje in obljubila tudi podporo pri ustanavljanju evropske armade. Na združevanje z evropskimi državami, ki terja delno omejevanje samostojnosti posameznih držav, pa seveda nista pristala, kajti Britanija se nikakor noče odpovedati vlogi tretje velesile in dopustiti, da bi izginila v nekakšni federaciji evropskih držav. Churchill si nedvomno želi na evropskem kontinentu dovolj močnih sil, ki bi bile sposobne upreti se morebitnemu napadu z Vzhoda, toda njegov glavni smoter je le ohranitev in utrditev moči nekdanjega britanskega imperija, sedaj preoblikovanega v Britansko skupnost narodov. Zdi se, da sedaj iščejo konservativci svojega zaveznika na kontinentu bolj v Nemčiji kot v Franciji, kajti ni slučajno, da je v začetku tega meseca obiskal London nemški kancler Adenauer, ki je bil tam zelo prijazno sprejet in bil na obisku celo pri kralju Juriju, na čigar dvoru že petindvajset let ni bil sprejet noben nemški državnik. Pri tem obisku sicer ni prišlo do nekega uradnega sporazuma, vendar to nikakor ne more zmanjšati izrednega pomena Adenauerjevega obiska pri Churchillu, ki so ga Nemci med vojno šteli za sovražnika številka 1, za bodoče odnošaje med Britanijo in Nemčijo. Ni tvegano misliti, da ima obljubljena Churchillova opora Schumano-vemu in Plevenovemu načrtu predvsem namen pomagati Nemčiji, da se čimprej okrepi in znova postavi na noge kot najmočnejša sila Zahodne Evrope. Toda kolikor so morda smotri Francije in Britanije v Evropi različni, se njune koristi združujejo na Srednjem in Daljnem vzhodu, kjer imajo tako francoski kot britanski državniki mnogo pomislekov do ameriške politike. Kakor so bili ob korejskem spopadu v Londonu in Parizu zaskrbljeni, da bi lahko v Wa-shingtonu zanemarili Evropo na račun Azije, tako so danes v skrbeh, da ne bi v Ameriki preveč osredotočili svoje pozornosti samo na Evropo in pozabili na azijski kontinent. Francoze skrbi usoda indokitajske, Britance pa Malaje. Prav te dni se je vrnil iz Malaje britanski kolonialni minister Lytteliton in ob njegovem poročanju Churchillu o tamkajšnjem položaju je bil prisoten tudi feldmaršal Montgomery, sedanji Ei-senhowerjev namestnik. To potrjuje domneve v londonskih krogih, da namerava Churchill odpoklicati Montgomeryja iz Evrope in poslati na Malajo, kar dokazuje, da bo glavno težišče Churchillove politike na reševanju britanskega imperija. Churchillu tudi ni po godu ameriška politika do Japonske, na katero gleda Britanija * mnogimi rezervami in iz Scvizifa mirovne pogodbe z nalilo Jugoslavija ne more biti ravnodušna do dogajanj v Italiji že zaradi grenkih izkušenj iz preteklosti. Na mnoge stvari bi lahko pozabili, če bi dogodki v sedanjosti kazali iskreno željo naše sosede, da želi z nami živeti kot dober sosed. Toda na žalost temu ni tako. Med obema državama je še mnogo nerešenih vprašanj, odgovorni ljudje v Italiji pa ne ukrenejo ničesar, da bi se pot do pogajanj zgladila. Nasprotno, dopuščajo, da velik del italijanskega tiska meče nove zapreke na pot do pogajanj. Jugoslavija pa ne zamudi nobene prilike, da pokaže svojo dobro voljo in razumevanje za težave in težnje Italije. Med drugim je po svoji moči priskočila na pomoč italijanskim po-plavljencem. Nadalje je jugoslovanska vlada odgovorila na noto italijanske vlade z dne 8. decembra, s katero je zaprosila za revizijo mirovne pogodbe, da priznava upravičenost italijanskih zahtev in jih je pripravljena proučiti ter da gleda povoljno na sprejem Italije v OZN. Postavila pa je pogoj, da je pripravljena proučiti vsa vprašanja takrat, ko bodo rešena vsa sporna vprašanja med obema državama. če je Jugoslavija postavila tak pogoj, ni tega storila brez vzroka. Mirovna pogodba z Italijo ureja mnogo važnih vprašanj, ki zadevajo Jugoslavijo. Zahteve italijanske vlade po reviziji pa niso majhne. Želijo izpremembo uvoda v mirovno pogodbo ter revizijo političnih, vojaških in industrijskih klavzul. Vse to utemeljujejo med drugim s tem, da duh mirovne pogodbe, izražen v uvodu, ne ustreza več sedanjemu stanju. Če smo postali nezaupljivi dj Italije, so krivi sami, ker se tudi v teh letih, odkar je v veljavi mirovna pogodba, niso potrudili dokazati, da so vredni zaupanja. Samo če pogledamo, kako so spoštovali mirovno pogodbo in kaj je ostalo od njihovih svečanih obljub, bomo prišli do porazne bilance. Mirovna pogodba prepoveduje oživljanje fašizma, obvezuje italijansko vlado na izročitev vojnih zločincev, toda kakor v posmeh tem mednarodnim odločbam se fašizem v Italiji nemoteno razvija. Italija ni izročila Jugoslaviji niti enega vojnega zločinca, temveč je nekatere postavila celo na odgovorna mesta v državni upravi (Marazza itd.). Nadalje zahteva Italija revizijo vojaških klavzul. (Med drugim Italija ne sme graditi vojaških utrdb na meji proti Jugoslaviji). Razumljivo je, da v današnji nevarnosti pred novo agresijo mora tudi Italija skrbeti za svojo obrambo. Toda zopet kaže cela vrsta izjav raznih vodilnih osebnosti v Italiji, da imajo nekateri krogi čisto svoje račune z italijansko vojsko. V italijanskem tisku se pojavljajo članki, ki skušajo dokazovati, da je Jugoslavija v prvi in drugi svetovni vojni vodila sovražno politiko do Italije in da danes tako politiko nadaljuje. Aktivni italijanski generali in druge osebnosti se udeležujejo konferenc »Centro studi Adriatici«, kjer razpravljajo o obrambi italijanstva na vzhodni obali Jadrana in se hkrati izjavljajo proti direktnim pogajanjem z Jugoslavijo. In sam obrambni minister Italije izjavlja, da bi rad »vkorakal v Trst«! Ali ne kažejo vsa ta dejstva (in še mnogo drugih), da se imperialistični apetiti v Italiji prebujajo? Ali ni po vsem tem upravičena naša skrajna previdnost do neomejene oborožitve Italije, ker bi utegnili to izkoristiti za imperialistične zahteve po jugoslovanskem ozemlju? Zakaj danes skoro ves italijanski tisk uporablja priljubljeno frazo »Trieste cittA italianis-sima«, ko pa je vsej svetovni javnosti znano, da živijo v Trstu Slovenci in Italijani! Mirovna pogodba je ločila Trst od Italije in s tem potrdila dejstvo, da ekonomski etnični in zgodovinski razlogi govore proti priključitvi Trsta k Italiji. (Da ne omenim razpoloženja tržaškega prebivalstva, ki je v večini proti priključitvi k Italiji). Tudi Trst je v nasprotju z mirovno pogodbo vključen v sklop italijanskega gospodarstva. Razen vojaških klavzul bi Italija rada dobila odvezo tudi za tista določila, ki jo obvezujejo spoštovanja človečanskih pravic za narodne manjšine. Trdijo, da vse to vsebuje že njihova ustava. Odnos De Gasperijeve vlade do Slovencev v Italiji pa je posebno poglavje, ker so tudi pri tem dokazali, da jim je mirovna pogodba kakor tudi ustava le krpa papirja. Predstavniki Italije so na mirovni konferenci v Parizu svečano izjavljali, da jim je pod častjo kot demokratični državi dajati kakršnakoli jamstva za zaščito narodnih manjšin. V zadnjih letih pa smo videli, da se ne menijo za mednarodne določbe in za lastno ustavo, ker niso izpolnili ne obveznosti ne obljub. Kje je v ustavi predvidena deželna avtonomija, kje je uzakonjeno šolstvo, kje imajo beneški in kanalski Slovenci svoje šole v materinem jeziku, kako je s krivicami, ki jih je prizadejal Slovencem fašizem, itd. Slovence pa še nadalje raznarodujejo in preganjajo. Zato se Slovenci v Italiji upravičeno sprašujejo, kako naj verujejo, da bo Italija spoštovala druge obveznosti, ko je vse dosedanje kršila. Bojijo se za svojo bodočnost. za svoj nacionalni obstoj. Tako vidimo, kako »demokratična« in »krščanska« Italija spoštuje človečanske pravice. Poleg vsega pa tako ravnanje s Slovenci v Italiji onemogoča, da bi prišlo do zbližanja med Italijo in Jugoslavijo. Pri reviziji mirovne pogodbe z Italijo ni mogoče misliti na revizijo mirovne pogodbe v splošnem že zaradi stališča ZSSR in satelitov, ki so proti reviziji. ZSSR bi pristala na revizijo le pod pogojem, če Italija izstopi iz Atlantskega pakta. To je pa pogoj, ki ga Italija ne more sprejeti. Revizijo bo možno torej izvesti samo v dvostranskih odnosih. Zato tudi jugoslovanska vlada postavlja pogoj, da se morajo rešiti sporna vprašanja med obema državama, preden se bo nadalje razgovar-jala o reviziji. S. Lenardič konkurenčnih nagibov tudi 8 precejšno bojaznijo pred naraščanjem njene gospodarske moči. K različnemu stališču do Japonske se pridružujejo še nasprotja v stališčih do Kitajske. Nedavno prigovarjanje Johna Fostera Dullesa japonski vladi, naj sklene mirovno pogodbo s Čangkajšekom, je močno vznemirilo uradne kroge v Londonu. Če k tem vprašanjem dodamo še zelo negotovo podporo Amerike britanski politiki na Srednjem vzhodu, potem si lahko mislimo, da bo to ena glavnih spornih točk Churchillovega razgovora s Trumanom. In pni teh vprašanjih Britanija uživa tudi podporo Francije. V Londonu med pripravami na Churchillov obisk v Ameriki sicer niso mnogo govorili o vprašanju ameriške pomoči Britaniji. Toda px> mnogih znakih je mogoče soditi, da razgovor o tem ne bo izostal in da ne bo lahak. Značilna je namreč Churchillova izjava, da Britanija ne bo mogla letos izpolniti oborožitvenega načrta, o katerem konservativci niso nikdar trdili, da je prevelik, ampak celo oporekali upravičenost Bevanove kritike. Toda sedaj je Churchill sam potrdil, da je imel Bevan prav, ko je trdil, da oborožitveni načrt presega gospodarske zmogljivosti Britanije. Ta izjava napoveduje, da bo Churchill izrabil to okolnost za osnovni dokaz, da je potrebna nova ameriška pomoč, če si žele v Ameriki večji britanski prispevek k obrambnim naporom. V podkrepitev te zahteve bo verjetno znova sprožil vprašanje ameriških oporišč v Britaniji. Ta bodo gotovo zdo tehtna karta, na katero bo Churchill mnogo stavil. Znano je, da je že Bevan govoril o preveliki popustljivosti Britanije nasproti Združenim državam in navajal prav ameriška oporišča za argument, da bi bila lahko Britanija bolj trdna in manj popustljiva v svojih zahtevah do Amerike. Vse doslej so diplomatski krogi pričakovali, da bo Churchill v Washingtonu med drugim sprožil tudi vprašanje sestanka štirih. Toda sedaj so v Londonu sporočili, da Churchill tega ne bo storil, čeprav se s tem še ne odpoveduje svoji zamisli in bi utegnil morda celo sam odpotovati v Moskvo. V Ameriki so bili že od začetka proti sestanku štirih, zato je verjetno Churchill prav zaradi tega popustil, ker je vedel, da tu ni mogoče računati na kakršen koli sporazum. V \Vashingtonu so namreč odkrito povedali, da si ne žele takega sestanka, ker bi lahko prvič vzbudil nezaupanje pri državah, ki na njem ne bi sodelovale, drugič pa bi bil v sedanjih mednarodnih okoliščinah obsojen na neuspeh, kajti za tak sestanek med štirimi bi bila prej potrebna vsaj neka realna podlaga, na kateri bi bili mogoči razgovori, toda te še ni. Zato zbuja Churchillovo prizadevanje, da bi prišlo do sestanka s Stalinom, v nekaterih mednarodnih krogih domneve, da bi morda Churchill poskušal iznova oživiti politiko interesnih sfer in breznačelnega sporazumevanja, kakršno je uveljavljal med to vojno. Tako odkrito namigujejo na njegov prvi govor po volitvah v Spodnji zbornici, v katerem je dejal: »Morda bi lahko znova prebral zbornici tisto, kar sem pisal Stalinu in svojim sodelavcem v aprilu 1945: ,Gotovo ni razveseljivo gledati v bodočnost, na kateri ste na eni strani vi in dežele pod vašim gospodstvom ter komunistične partije, ki obstoje v mnogih drugih državah, na drugi strani pa dežele, v katerih govore angleški, ter njihovi zavezniki ali dežele pod njihovim gospostvom ... Jaz in minister zunanjih zadev sva še vedno te misli, da bi bilo treba napraviti, kar največ je mogoče, za zgraditev mostu med tema dvema svetovoma, tako da bo mogel vsak živeti lastno življenje, če že ne v prijateljstvu, pa vsaj brez strahu, sovraštva in pusto- šenj hladne vojne.'« Razen tega omenjajo tudi blagi Edenov govor na pariškem zasedanju Združenih narodov, katerega so menda v Moskvi zadovoljno komentirali. V britanskem tisku je res lahko često zaslediti take teze, po katerih naj bi bila Britanija nekak most med ZDA in ZSSR, »balance of potvers«, kakor so pred Churchillovim nastopom pisali tudi nekateri laburistični listi. Za povojno britansko politiko je sploh značilna po-mirjevalnost in včasih celo popustljivost ter težnja, da bi postala Britanija neka tretja sila, ki bi vzdrževala ravnotežje med Vzhodom in Zahodom. V tej težnji se je nedvomno predvsem kazala želja po upostavitvi nekdanjega ugleda in moči Britanije in bojazen, da bi postala britanska vloga vse bolj drugorazrednega pomena v mednarodnih odnosih. Glavni smoter današnje Churchillove politike je gotovo prav v tem, da rehabilitira Britanijo in njen imperij, za katerega je govoril Stalin v časih zavezništva s Hitlerjem, da je »podjetje v likvidaciji«, in štel sebe že tudi med njegove dediče. Domneve, da bi morda Churchill rad sedel s Stalinom za zeleno mizo zaradi tega, da bi z njim znova delil svet, so zato najbrž brez prave podlage. Pa če bi kdo tudi še gojil take želje, te ne bi biile več uresničljive, kajti izkušnje dokazujejo, da se danes narodi ne puste več kupovati in prodajati. Združeni narodi in mednarodno javno mnenje onemogočajo take kupčije. Churchill gradi svojo politiko prav tako kot Amerika na Atlantskem paktu, ki združuje države obeh kontinentov ob Atlantiku. V Washingtonu bo na njem gotovo teža razgovorov. Churchillu je mnogo na tem, da se ta zveza še okrepi in da se iz vojaškega vse bolj razvije tudi gospodarsko in politično sodelovanje. Seveda si pri tem prizadeva, da bi dobila Britanija v njem poseben položaj, da bi Atlantski pakt predvsem slonel na zvezi Britanije in Amerike. Odtod tudi govorka, da bo morda Churchill predlagal upostavitev nekdanjih medvojnih oblik ameriškega in britanskega sodelovanja. Churchill upa, da bo s pospešenimi atomskimi raziskovanji in čimprejšnjim izdelovanjem lastnih atomskih bomb utrdil britanski položaj v Atlantskem paktu. Zato bo tudi v Washingtonu terjal, da pride med Britanijo in Ameriko do popolne izmenjave znanstvenih izsledkov, ki sta jih dosegli obe državi pri proučevanju atomske energije. V zadnjih govorih je Churchill svoje prednike na vladi močno grajal prav zaradi tega, ker so premalo storili za razvoj atomskih raziskovanj. Washingtonski razgovori med Churchillom in Trumanom bodo nedvomno še bolj osvetlili, kakšen politični kurz bo ubrala konservativna vlada. Po komaj dveh mesecih, kar so konservativci na oblasti, namreč še ni mogoče govoriti o kakih spremembah britanske politike niti e trdnostjo ugotavljati, kakšna bo pot Britanije pod Churchillom. To, da namerava Churchill voditi Britanijo po bolj samosvojih poteh kot je šla doslej, pa lahko sklepamo že po njegovi dosedanji, čeprav ne dolgi, toda izredno živahni diplomatski aktivnosti. V nekem govoru je Churchill te dni dejal, naj nima nihče v Britaniji iluzij, da bi kdor koli hranil britanskega leva kot luksuznega psa, in opozoril, da Britanija ne more računati na preveliko podporo v tujini. Churchill je pri tem verjetno računal, da bo njegova politika često zadevala na odpor pri mnogih krogih v Ameriki, kjer se zavedajo svoje ekonomske moči in tudi tega, da je danes Britaniji le še potrebna njihova podpora. Zato je ob tej rastoči samozavesti Britanije >New York Times« nedavno zapisal, da se v Ameriki le ne bodo odpovedali svoji pravici, da kdaj pa kdaj potegnejo britanskega leva tudi za rep. I.T. m Pomembnost volitev bodoftga predsednika ZDA Čeprav je do volitev prezidenta ZDA skoraj še celo leto in uradni kandidati konkurenčnih strank ne bodo imenovani pred junijem 1952, se je borba že začela. To je pa za zdaj borba med kandidati za kandidata v lastni stranki, deloma tudi iskanje pripravne in privlačne osebnosti. Senator Taft (sorodnik prezidenta, ki mu je sledil Wil-son) se je že spustil v tek in tako. kot na želvo v pravljici, lahko položite roko na to, da se bo potrudil doseči gol, t. j. izzvati svoje imenovanje kot uradni kandidat republikancev. V isti stranki pa zagovarja močan in vpliven tabor (senator Duff in newyorški guverneT Dewey. večkratni neuspeli prezidentski kandidat) kandidaturo generala Eisenhowerja. Ta se je mudil nedavno v Washingtonu in omenjeni tabor kaže znamenja novega optimizma, da se bo Seneral le dal omehčati in pristal na kan-idaturo, nakar bo z lahkoto priplaval na čelo vseh rivalov. Guverner Warren iz Kalifornije je bil pri volitvah leta 1948 kandidat za viceprezidenta. zdaj pa je mirno prijavil, da bi bil prav rad na prvem me-stn prihodnje leto. Warren ima vsaj v Kaliforniji oporo v obeh strankah; za seboj ima dolgoletno skušnjo kot guverner ene večjih držav zveze in se je pokazal kot razmeroma zelo napreden mož. Verjetno je najsposobnejši od tako imenovanih »vrancev«, t. j. tistih, ki imajo upanje, da bodo v konvenciji republikancev v primeru ravnotežja med Tafftom in Eisenhowerjem zlezli na prvo mesto in postali uradni kandidati. Demokrati utegnejo imenovati Trumana, če bo ta sploh kandidiral. Sicer je po Rooseveltovi smrti Kongres sprejel zakon, ki dovoljuje samo dvakratno zaporedno kandidaturo za prezidenta, vendar je po imenovanem zakonu Truman izrecno izvzet. Torej sme kandidirati — samo on — še večkrat. Aktivni prezident razpolaga s tolikšnimi zalogami pokroviteljstva, da lahko po navadi dobro zavaruje svoje imenovanje v konvenciji stranke, odnosno lahko tudi mogočno podpre svojega naslednika, kakor ga je izbral. Zaradi tega se ambicije drugih demokratov po prezidentskem stolcu za zdaj še ne pojavljajo. Truman kot aktiven pre- \ašim tiaro&nihnni sporočamo, da bodo koledarčki za leto 1952 in poštne položnice priloženi prihodnji številki- ki izide 5. januarja. Današnja številka pa ima šest strani priloge. UPRAVA »LJUDSKE PRAVICE« zident ima še to prednost, da lahko molči prav do junija, ko se bo izvedla konvencija stranke, o tem, ali bo kandidiral ali ne, vsi drugi kandidati - nasprotniki pa se morajo izjaviti vsaj v mesecu februarju 1952. Glavni napor demokratov je za zdaj naperjen v to, da zlomi sicer soliden pripad-niški blok južnjaških demokratov (»Diiie-crats«), ki so pa osebni sovražniki Trumana. Kakor vidimo, tiči težišče borbe sedaj v notranjosti strank. Truman si je privoščil šalo in oglasil Taffta za tistega republikanskega tekmeca, ki mu daje prednost; proti temu namreč upa res zmagati. Taftova skupina v stranki z vnemo zatrjuje, da bo za Eisenhowerja prilično težko boriti se proti prezidentu, čigar mednarodne nazore je delil in čigar politiko je v Evropi celo sam izvajal. Če govorimo na debelo (in pri tako širokih in brezobličnih strankah, kakor sta ameriški demokratska in republikanska, je skoraj nemogoče govoriti drugače), divja znotraj demokratske stranke glavna bitka zaradi vprašanja rasne enakopravnosti: to vprašanje je bilo tisto, ki je povzročilo leta 1948 upor »Diziecratov« proti Trumanu. Med republikanci pa je glavno sporno vprašanje, ali naj bo bodoči zastavonoša mednarod-njak, kakor sta to Eisenhorver ali \Varren, aii pa naj republikanska stranka prvič, odkar je zunanja politika ZDA postala predmet največje važnosti, poskusi izbiti iz nje kapital za sebe. Taft se je sicer zadnje čase za malenkost premaknil s stališča nekdanjih dni. ko je trdil, da ZDA ne briga, kako živi ostali svet, zlasti ne, ali se bo Velika Britanija izmotala. Vendar je njegov napredek od tedaj negotov in počasen. Kajkrat se vede, kakor da bi gledal z otožnostjo čez rame nazaj na čase, ko je bila Amerika povsem neodvisna od svetovnih odgovornosti. Še celo iz njegove nedavne knjige se ne da odkriti, kako se bo vedel v večini današnjih mednarodnih vprašanj. Po njegovih izjavah ,ie samo ameriška vlada zakrivila grozilnost Sovjetov — in sicer s svojo neumnostjo. Po drugi strani pa mu še vedno ne pride na um, da bi preklical blagoslov, ki ga je podaril Mac Carthyjevi kampanji proti komunističnim vplivom v vladi, dnsi je to kampanjo preimenoval po svoje. Precejšen del njegove stranke se boji vodstva moža, ki je še pred tremi leti glasoval proti Vandenber-govi resoluciji; ta resolucija pa je zdaj osnova ameriške vloge v Evropi. Tako med-narodnjaki v stranki kot številni trdoglavi profesionalni politiki v njej dvomijo, da bo Taftova kandidatura pritegnila neodvisne glasove. Moč Eisenhorverja. če sprejme republikansko kandidaturo, bo prav v tem, da bo (Nadaljevanje na 4. tirani) BRITANIJA Med britanskim svetom za premog in sindikatom rudarjev je bil dosežen končni sporazum o zvišanju mezd rudarjem. Vsak rudar bo odslej prejemal okrog 13 šilingov več na teden. Hkrati pa je bilo tudi uradno sporočeno, da bodo zmanjšani obroki slanine in da bodo zvišane cene siru in slanini. BURMA Pri prvih parlamentarnih volitvah, ki so bile pred petimi meseci, je po doslej znanih Izidih v 142 volilnih okrajih dobila liga antifašistične narodne fronte (socialisti, iiberalet in socialni demokrati) 114 mandatov. Opozicija, ki jo sestavljajo tri desničarske stranke in prosovjetska stranka »revolucionarni socialisti«, je dobila 28 mandatov. EGIPT Kralj Faruk je imenoval Hafera Afifi pašo za načelnika svojega kabineta, dosedanjega veleposlanika v Londonu Amer pašo pa za svojega svetovalca v zunanjih zadevah. Oba sta znana kot prijatelja Britanije. Zato je njuno imenovanje vzbudilo precejšnje presenečenje. EVROPSKA ARMADA Agencija Franee Presse poroča, da je bila v Parizu prva seja konference minlstroT o evropski armadi. Ministri so se v načelu sporazumeli, da je potrebno prehodno razdobje pri ustanavljanju evropske armade. Sporazumeli so se tudi v tem, da mora sistem, ki bi bil ustvarjen v tem prehodnem razdobju, privesti do federalnega sistema v Zahodni Evropi. Ministri so se naposled sporazumeli, da je treba vzpostaviti obrambni komisariat ministrskega sveta in posebno evropsko skupščino. INDIJA Na pobudo Indijske socialistične stranke bo v začetku prihodnjega leta v New Delhiju ustanovna azijska socialistična federacija, ki bo zajemala socialistične stranke Indije, Burme, Indonezije, Japonske, CeyIona in nekaterih držav Srednjega vzhoda. Federacija se bo pridružila mednarodni socialistični organizaciji COMISCO. — Indijska vlada je sklenila zahtevati od Franclje in Portugalske, da izročita Indijski uniji vse njihove prekomorske posesti v Indiji. Pod francosko kolonialno upravo so sedaj tri, pod portugalsko pa štiri posestva In na njih živi okrog 2 milijona prebivalcev. KOREJA Štabni oficirji delegacij za premirje so se v Pan Mun Jomu sporazumeli o treh točkah izvajanja premirja: 1. obe strani se po premirju umakneta z otokov, ki leže za obmejno črto'; 2. sovražnosti prenehajo 24 ur po podpisu premirja; 3. čete se umaknejo z nevtralnega področja 72 ur po premirju. Severna delegacija je tudi izjavila, da je pripravljena opustiti zahtevo o prepovedi izmenjave čet po sklenitvi premirja. Rok za sklenitev premirja, ki je bil določen na 27. december, pa bo najbrž podaljšan, ker se delegati še niso sporazumeli o več važnih vprašanjih. LIBIJA 24. decpmbra je libijski kralj Mohamed Idrla el Senusi razglasil neodvisnost Libije in ustave, ki jo je sprejela libijska narodna skupščina pred letom dni. Francoske In britanske oblasti so prepustile uprav« kralju Senusiju in libijski vladi. Britanija ln Francija pa bosta po volitvah v Libiji podpisali z libijsko vlado sporazum o medsebojni pomoči, po katerem bosta obdržali svoja vojaška oporišča v Libiji. MADŽARSKA V Budimpešti je bila tajna sodna obravnava zoper štiri ameriške letalce, katerih letalo so prisilili sovjetski lovci, da se je spustilo na madžarskem ozemlju 19. novembra. Vsi štirje letalci so bili obsojeni, da morajo plačati 360.000 srorintov (30.000 dolarjev) ali presedeti 3 mesece v zaporu. Madžarsko vojaško sodišče je tudi sklenilo, da se zapleni letalo ter vsa oprema In tovor, ki sta bila v letalu. ZDA so sporočile, da bodo plačale denarno kazen za štiri ameriške letalce s pogojem, da bodo takoj izpuščeni. NEMČIJA Objavljen je bil načrt za sporazum o odpravi ruhrskega statuta, ki so ga svoj čas sklenile ZDA, Francija, Bel. glja, Luzemburg, Holandija in Britanija. Z izmenjavo pisem med kanclerjem Adenauerjem in Zavezniško visoko komisijo je bilo ugotovljeno, da bodo po dekartellzaciji nemške industrije in uveljavitvi Schumanovega načrta odpadle omejitve za nemško metalurško industrijo, razen tistih, ki jih določa Schumanov načrt. OZN Po večkratnih glasovanjih Je bila končno izvoljena Grčija za novega člana Varnostnega sveta. Grčija je dobila pri zadnjem glasovanju 39 glasov, Belorusija pa samo 16. Pred političnim odborom se je nadaljevala razprava o sovjetski pritožbi zoper ZDA. Odbor je zavrnil sovjetsko pritožbo z 39 glasovi proti 5, 11 držav pa se je glasovanja vzdržalo. Gospo-darski odbor je odobril z 41 glasovi proti 2 načrt kubanske resolucije, ki se nanaša na koordinirani gospodarski razvoj nezadostno razvitih držav. PERZIJA Mpsadikova vlada bo v kratkem razpisala notranje posojilo v znesku 500 milijonov rialov, kar približno ustreza 15 milijonom dolarjev Razen tega bo Perzija iskala v tujini posojilo v znesku 3—1 milijone dolarjev. — Britanska vlada je v noti obvestila perzijsko vlado, da ima vsako prodajo petroleja, ki je bila last Anglo-iran-ske petrolejske družbe, za nezakonito in zahtevala, da počaka na odločitev Mednarodnega sodišča v Haagn Perzijski strokovnjak za petrolej Hasibl je izjavil, da Perzija ne bo privolila, da bi Mednarodna banka za obnovo ln razvoj nadzirala njeno petrolejsko Industrijo, da pa bi lahko hanka kupila od Perzije pol milijona ton petroleja mesečno. — Teheranska vlada je odpoklicala svoje diplomatske predstavnike v Britaniji, Italiji, Indiji in Belgiji. ZDA Predsednik Truman Je spričo mezdnega spora med sindikatom kovinskih delavcev in delodajalci izjavil, da bo vlada morda uporabila celo Taft-Hartleyev zakon, da bi preprečila motnje v Jeklarski industriji. Delavci zahtevajo, naj Jim zvišajo mezde na i ,1" i*01 centa na uro. Stavka kovinskih delavcev je napovedana za novo ,°' ,71 ^ Frankfortu (Illinois) se je pripetila velika rudarska nesreča, ki je zahtevala 119 smrtnih žrtev. Nesre. v Frankfortu je druga po obsež-Sa* 1 k,,aj koli zgodila v državah. Največja je bila leta 1999 v rudniku Cherry, ko Je ii-gubilo življenje 259 rudarjev. O POLITIKI POLNE ZAPOSLITVE NA SVEDSliEM Naj bo to že kakršen koli zahodnoevropski časopis — kadar objavlja prispevke o deželah skandinavskega polotoka, malone vedno prihaja do izraza neko spoštovanje, če že ne občudovanje dveh tamošnjih držav — švedske in Norveške. Eazen Anglije — tako nekako se v njem more čitati — ni uspelo pravzaprav nobeni drugi državi izpeljati »socialne revolucije« tako uspešno in relativno brez bolečin, kakor prav v teh dveh državah. Razvoj skandinavskih držav je v resnici sila zanimiv. Vendar je težko razglabljati o njih, še težje dajati jasno sliko, kaj se tam dogaja, kakšni so njih posamezni problemi, kajti prevelika je razdalja, ki nas loči, in mnogo koristnega, kar bi doprineslo k spoznavanju njih izkušenj, h kritičnemu ocenjevanju njihovega razvoja, še manjka. Ostajajo samo nepopolna ali enobarvna poročila, komaj zadostna za daljšo informacijo, ki naj te dežele in njih probleme približa čitatelju. Na Švedskem ima že dobrih devetnajst let vajeti države v rokah socialna demokracija. Socialni demokrati so v tem obdobju vladali ali sami ali pa v koaliciji s kakšno drugo stranko. Zaradi polilično-gospodarskih težav, ki jih je povojni svet prepoln, so pred dobrimi tremi meseci vzeli v vlado še štiri ministre Kmečke stranke. Tako je prvič po vojni prišlo do koalicijske vlade, do »rdeče-zelene« koalicije, kakor ji pravijo. (Lani je prišlo do take koaliod.je na Finskem, sedaj na Švedskem, obeta pa se v kratkem tudi na Norveškem, v edini skandinavski državi, ki ji je doslej uspelo obdržati čisto socialnodemokratsko vlado.) Pred devetnajstimi leti so švedski socialni demokrati šli na volitve s programom demokratičnega planiranja v gospodarstvu in z geslom polne zaposlitve. To naj bi bilo temelj njihove gospodarske politike. Kakor je dejal predsednik socialnodemokratske stranke in predsednik švedske vlade Tage Erlander na lanskem zasedanju COMISCO, so bili švedski socialisti pravzaprav prva socialnodemokratska stranka, ki je postavila polno zaposlitev za bazo svoje splošne gospodarske politike. Zanjo so se zavzemali že leta 1920, ta politika jim je pomagala do uspeha 1932, in polna zaposlitev je bila tudi glavni steber povojnega programa, ki so ga sprejeli 1944. leta. Vobče — tako pravi Erlander — ves čas smo imeli predvsem dvoje pred očmi: uvajanje socialnih reform in borbo za polno zaposlitev. Kakšen je uspeh teh prizadevanj? Uradni podatki pravijo, da so znašali socialni izdatki države, posameznih dežel in občin 1939. leta 5,7 odstotkov netto nacionalnega dohodka (652 milijonov švedskih kron), 1946 že 7,8 odstotkov (1411 milijonov) in 1949 nič manj kot 11,2 odstotka (2523 milijonov kron). Vendar — številke so suhoparne, same po sebi ne povedo mnogo, vsekakor pa premalo. Morda bi bilo zato še najbolje pogledati uspehe teh prizadevanj na kritiki tujega in domačega meščanskega tiska, ki švedskim socialnim demokratom očita, da sq jo zavozili, da se širokopotezna socialna politika in politika polne zaposlitve da-* sta prav tako malo združiti kakor nebo In zemlja. Saj bi bilo vse prav — tako nekako se glase očitanja — če se ne bi polna zaposlitev spremenila v čezmerno zaposlitev, v politiko, da delovne sile že primanjkuje. To kažejo razne težave v samem delovnem procesu. Teh težav pa bi bilo veliko manj ali pa jih sploh ne bj bilo, če bi bili socialni demokrati manj radodarni s socialnimi reformami, če ne bi tako težili za niveliranjem prejemkov, sploh če ne bi bilo takšne socialne in davčne politike. Od 1939, leta dalje — je pred meseci javljal »Neue Zuricher Zeitungr njen dopisnik iz Stockholma — so se realne mezde švedskih industrijskih delavcev zboljšale za 32 odstotkov, kmečkih delavcev za 80 odstotkov, nižjih uradnikov in nameščencev za 23 odstotkov, vtem ko so se realni prejemki višjih uradnikov in nameščencev zmanjšali za 9—27 odstotkov. Že sama ta splošna težnja vladajočih za niveliranjem prejemkov — trdijo — naj bi jemala delovnim ljudem voljo po intenzivnejšem delu, po večji storilnosti. Še bolj pa naj bi k temu prispevala davčna in socialna politika. V podkrepitev tega mnenja navajajo kritiki švedskih socialnih demokratov takole primere: Na švedskem je pomanjkanje delovne sile. Edina razpoložljiva delovna rezerva so ženske Toda davčni sistem — ki med drugim jemlje pri zakonskih parih za davčno osnovo skupne prejemke obeh zakoncev — skrbi za to, da mnoge ženske mine veselie lotiti se kakšnega dela. Kajti tu so številne socialne olajšave, kakor stanovanjska pomoč, pomoč za premog, hišna pomoč za žene v proizvodnji, počitniška pomoč za matere in otroke, štipendije i. dr., ki jih dobijo samo tisti zakonski pari, katerih prejemki ne presegajo določene višine. Skupaj obdavčeni zakonski par pa zleze večkrat čez to mejo, zgubi pravico do teh socialnih olajšav, razen tega pa plača še takšne davke, da bi žena — če bi šla v proizvodnjo — tako rekoč delala z« malenkostne groše. Nekaj podobnega naj bi veljalo tudi za tako imenovane ljudske upokojence. Tudi glede njih imajo kritiki marsikake opombe. Na Švedskem dobivata vsak mož in vsaka ženska, ki imata nad 67 let, dr- žavno podporo 1250 švedskih kron. Razen tega sta deležna še dodatkov za stanovanje v višini 1180 kron: potemtakem dobi zakonski par letno 3620 kron. (Povprečni letni zaslužek delavca in nižjega nameščenca je 7500 do 8000 kron.) Vendar pa, če bi imel prejemnik teh socialnih olajšav naloženega v banki kaj denarja, ki bj mu prinašal letne obresti, oziroma če bi se oprijel postranskega zaslužka, potem zgubi stanovanjske doklade. Zatorej, pravijo kritiki, je prav socialna zakonodaja tista, ki onemogoča popolno izrabo razpoložljivih delovnih rezerv. Ker pa na Švedskem dosegajo relativno visoko starost, se del upokojencev razmeroma hilro množi in 1970. leta, ko jih bo že dober milijon, boste šele videli, kolikšna je škoda, ki ste jo priklicali s tem svojim socialnim sistemom — se hudujejo očitkarji. Vzemimo še en primer, za katerega trdi opozicija, da prav tako odkriva ne-vzdržnost socialnodemokratske socialne politike; vprašanje vzgoje kvalificiranih moči. Takole pravijo: za mnoge skupine švedskega srednjega stanu se gospodarsko ne izplača več višje izobraževanje. Malo zategadelj, ker so prejemki akademskih poklicev veliko manj narasli kakor mezde ročnih delavcev. Še več pa zaradi sistema socialne politike, kd daje štipendije, pomoč za študij, pomoč za knjige itd. samo otrokom nižje davko-plačevalne skupine, zgornji sloji pa svojih otrok ne morejo več poslati študirat, ker obstoji preveč rigorozna davčna progresivnost. Zaradi tega naj bi tudi primanjkovalo kvalificiranega naraščaja pri učiteljih, zdravnikih, zobozdravnikih itd. In — kakor nekateri malo škodoželjno dodajajo — prav zaradi take socialne in davčne politike bo prišlo do nepremagljivih težav pri tistih širokopoteznih socialnopolitičnih načrtih, ki jih švedski socialni demokrati menijo prej ali slej izvesti, kot pri splošni brezplačni zdravniški oskrbi, pri obsežni šolski reformi, saj ne bo ne zdravnikov ne učiteljev. Tako — na grobo skicirano — se pritožujejo meščanski kritiki glede socialne politike švedskih socialnih demokratov. V koliko je to iskanje senčnih strani privlečeno za lase ali pa kolikšen ščepec resnice je v njem — nas trenutno toliko ne zanima. Izluščeno iz kritične lupine vse to vendarle kaže, da sta dve smeri politike švedskih socialnih demokratov — socialne reforme in polna zaposlitev — prinesli tamošnjemu ljudstvu obilo dobrega. Vendar pa se ob tem ne sme zamižati pred poglavitnim: Švedska, dežela železne rude in kakovostnega jekla, dežela »belega premoga« je že dolga leta industrijsko razvita. Njeni rudniki, tvor-nice, hidrocentrale so začele delati pred davnimi desetletji; beg z dežele, svojstven tam, kjer začno rasti tovarniški dimniki, se je na Švedskem začel že ob koncu prejšnjega in se nadaljeval v začetku tega stoletja. Razen tega se je dežela izognila vojnih grozot in rušenj; 137 let se je tamošnje gospodarstvo spokojno razvijalo, ne da bi se ga dotaknila vojna vihra, ki je drugod podirala še tisto, kar so komaj postavili. Socialnodemokratska vlada je tako leta 1932 vzela vajeti v roke v državi z močno industrijo ter z razvitim zadružnim in sindikalnim gibanjem. Del te industrije, transport, električna proizvodnja in rudniki so prešli v roke države, drugo zopet — proizvodnja jekla, gradbena industrija, gozdna bogastva — pa pod njeno nadzorstvo. Kar je pa ostalo v privatnih rokah — in tega je še precej, je upala držati na uzdah s tem, da. mu. je strogo omejila profite. J untA V čisussuNo yj\ STOCjga« videl, a pri tem ni omenil nobenega imena, sem vedel, koga misli, in samo pokimal. Oba sva čutila, da je Leskoškovo ime nevarno izgovarjati. Sicer se je novica o navzočnosti Leskoška med političnimi jetniki raznesla hitro, kliub temu pa do njegovega bega imena Leskošek ni izgovarjal nihče Tako je bila s strani političnih jetnikov, ki smo ga poznali, zagotovljena konspiracija njegovega imena. V zaporu so bili tudi bivši jugoslovanski policisti, katerim ni bilo težko spoznati Luke, saj je imel z njimi veliko srečanj že v bivši Jugoslaviji To j« bila pri tujem gospodarju, iskra nacionalne zavesti, ki je v marsikom okupacija ni Ugasila; veličina in .naraščajoča sila osvobodilnega pokreta in 6trah pred ljudsko sodbo, vse to je govorilo o tem, da položaj kljub vsej resnosti ni popolnoma brez upanja. Miha se je uklonil in prikimal. Vendar pa njegov pristanek še ni pomeni, da se ne bo našel kdo drugi med starimi policisti, ki bi ga izdal. Zaradi te negotovosti se je Luka po večini držal samo v celici, le redkokdaj ga je bilo videti na hodniku ali na dnevnem sprehodu. Med političnimi jetniki je bila torej omejena možnost izdaje, med bivšimi policaji morda tudi. Največja nevarnost je bila končno v tem, da bi tovariša Leskoška klicali na zaslišanje in bi ga tamkaj srečali in spoznali drugi policijski agenti. Takšna nevarnost je nanj na primer zazijala ob tejle zanimivi priliki: Luko 60 kmalu po prihodu v šentpetrske zapore poklicali na zaslišanje. V sobi, kjer so v prisotnosti Italijanov zasliševali pripornike naši policaji, so ga najprej vprašali, kako se piše. V tem trenutku pa se Luka ni mogel spomniti, na katero ime se pravzaprav glasi njegova ilegalna legitimacija. Če ne bi pred policijo stal človek, ki se je moral več ko polovico svojega življenja boriti z njo in v neštetih prilikah ostati hladnokrven, bi bila ta majhna nezgoda lahko zanj usodna. Luka pa se je takoj znašel. Mirno je potegnil iz žepa svojo legitimacijo in jo pomolil policaju pod nos. Policaj je brezbrižno vpisal v jetniško knjigo ime, ki ga je prebral v legitimaciji. NAPORI PARTIJSKE ORGANIZACIJE ZA LUKOVO REŠITEV Za zgodovino ilegalnih podvigov naše Partije, ki ni poznala nikakršnih zaprek za dosego postavljenih ciljev, bo posebno zanimiv tudi tale primer srečanja s policijskim agentom, s katerim je Luka imel že v stari Jugoslaviji nekaj neljubih srečanj. Srečala sta 6e na hodniku. Luka se mu ni mogel izogniti. Hitro je stopil k njemu in prav tako, kot takrat Mihi, tudi njemu zapretil. Na Lukovo presenečenje pa 6e je ta agent s strahom ozrl okoli sebe, da ga kdo morda ne bi opazoval, in mu hitro stisnil v roko pismo, rekoč: »To je od Toneta Tomšiča!« Mislim, da je celč 6am Luka ostal tedaj v negotovosti, če ni morda to policijska provokacija, vse dokler ni prečita! Tomšičevega lastnoročnega pisma. Kasneje sem zvedel, da je tedaj Tone Tomšič dejansko sporočil, da napenja Partija za Leskoškov pobeg vse sile. Sporočil mu je, naj se takoj javi na zdravniški pregled in naj toži o bolečinah, ki 60 značilne za vnetje slepiča. Obenem mu je javil, da je v splošni bolnišnici pripravljena določenega dne zdravniška ekipa, ki mu bo omogočila pobeg, katerega pa je treba izvršiti čimprej, vsekakor prej, kot bi klicali Luko na policijo, kjer bi ga Hacin in drugi prav gotovo spoznali. Luka se je torej res prijavil na zdravniški pregled in prav takrat, ko je čakal, da ga Italijani prepeljejo v splošno bolnišnico, sem bil tudi jaz tam, kajti nameraval sem -pobegniti, če ne na poti v bolnišnico, pa iz bolnišnice same. Pri tem nisem vedel, na namerava pobegniti tudi Luka. Toda imela sva oba smolo: kot nalašč ni bilo tega dne nobenega italijanskega karabinjerja, ki bi naju odpeljal, našim policajem pa niso zaupali spremljanja jetnikov izven jetnišnice. Zaradi tega Luka ni mogel oditi v bolnišnico. Organizirani pobeg je padel v vodo. Tomšičev predlog je bila akcija od zunaj, Luka pa je tudi sam poizkušal organizirati pobeg s pomočjo partijskega aktiva v zaporu. Spominjam se, da je biil prvi notranji načrt tak, da bi pobili stražo in osvobodili vse jetnike. Verjetno je bila izvedba tega načrta praktično nemogoča, ker je bila straža močno oborožena in bi bil uspeh tvegan. Zaradi tega je padla odločitev za novo varianto. Ta je bila v tem, da bi prežagali rešetke na oknu. Luka je po zunanjih zvezah kmalu dobil v štruci kruha žago za žaganje železa. Od kje jo je dobil, ne vem. Verjetno spet od Toneta Tomšiča. Po drugi strani sem kasneje zvedel, da je prišla poleg te žage tudi druga, ki so jo prinesli vajenci iz Vatovčeve vrtnarije, kamoT je bilo obrnjeno okno Lukove celice. Preko teh vajencev je Luka prejemal pošto na ta način, da je eden obeh vajencev nataknil na dolg kol paradižnik in ga preko okna pomolil v celico. V teh paradižnikih so bila navadno važna sporočila za Luko. Vse kaže, da je na podoben način prišla v zapor še ta druga žaga. Zveza preko vajencev je bila upostavljena. Eden teh vajencev, France Klemenc, ki je sedaj upravnik neke ekonomije na Gorenjskem, pripoveduje, da je v tistih dneh prišel k njemu, ko je prodajal vsako dopoldne pri Vodnikovem spomeniku rože za svojega gospodarja, neki Jože, ki mu je izročiti pismo, on pa da je te listke potem v cvetličnih lončkih prenašal v svojo vrtnarijo, odtod pa v paradižnikih v Lukovo celico. Tako je bila torej na več načinov upostavljena zveza med Luko in partijsko organizacijo v Ljubljani. LUKA PREVZEMA ORGANIZACIJO POBEGA V SVOJE ROKE O samem načrtu organizacije pobega sem pravzaprav tedaj vedel zelo malo. Razumljivo, saj je bil v celoti plan izredno konspirativen in so pri izvedbi sodelovali v glavnem samo trije tovariši. Iniciator je bil tovariš Luka, poleg pa sta bila Milan Majcen in tovariš Zalar. Zalar mi je ob neki priliki samo na kratko zaupal, da se bomo kmalu rešili šentpetrske kasarne, ter zaupno dodal, da je v zapor že prišla žaga za rešetko. Organizacija akcije je bila takšna, da so le najzanesljivejši ljudje zvedeli nekaj o njej, vendar pa še ti za vsak primer tako malo, da 6ploh ni moglo priti do izdaje. Šele pozneje, ko sem bil na svobodi, sem zvedel, kako so se odvijali dogodki v zvezi z organizacijo pobega, ki je bilo treba priprave zanj do podrobnosti natanko pretehtati. Pobeg iz celice bi bil težak iz več razlogov. Predvsem, ker v posameznih celicah niso bili vsi zaporniki zanesljivi in ker bi zaradi tega obstajala verjetnost, da se priprave ne bi mogle izvršiti v zadostni tajnosti. Prav tako bi bilo v takšnem primeru nemogoče rešiti večje število tovarišev iz različnih celic. Te okoliščine so verjetno pripeljale tovariša “.... Luko do odločitve, da je treba pobegniti na takšnem mestu, kjer bi se dale izvršiti priprave resnično konspiralivno in sočasno osvoboditi več jetnikov. Toda takšno mesto je bilo težko najti. Kadar gre za svobodo in življenje, tedaj se navadno vendarle najdejo poti tudi tam, kjer jih človek sicer ne bi videl. Takšna možnost 6e je končno pokazala v kurilnici. To je bil prostor poleg kopalnice, kamor razen policajev in jetnikov, ki so pomivali posodo, ni imel nihče vstopa. Slučaj je bil prav v tem, da je bil eden izmed jetnikov — tov. Smrekar — ki je pomival posodo, napreden, mlad fant iz okolice Ljubljane, od katerega se je lahko pričakovalo, da bo obdržal v tajnosti vse priprave pobega, za katere je seveda moral vedeti. Same priprave so potekale takole: Smrekar je nekega dne med pomivanjem posode spustil v kurilnico komunista Zalarja, ki je imel nalog, da med tem, ko bo on pomival posodo, na oknu v kurilnici prežaga rešetke. Piljenje rešetk je bilo tedaj izvršeno pri belem dnevu, v času, ko je bil del jetnikov na dnevnem sprehodu na dvorišču. Na vsakem vogalu pa je bilo polno karabinjerjev in stražnikov. Ni bila prijetna niti druga nevarna okoliščina, kajti nad oknom kurilnice so bila celo stanovanja policajev ... Pod oknom pa so na vrtnariji delali delavci. Razumljivo je, da je bilo potrebno pre-piliti v najkrajšem času in zelo oprezno, kajti najmanjši šum bi lahko pritegnil pozornost bližnje straže, ki bi ne le preprečila pobeg, če žaganje rešetk ne bi uspelo, marveč bi to povzročilo sploh poostritev vseh varnostnih ukrepov, kar bi imelo »pet za posledico zmanjšanje nadaljnjih možnosti za pobeg. Ko je Zalar pričel z »delom«, je Smrekar glasno žvižgal in ropotal e posodo, da bi preglasil žago, ki se je med tem vse globlje zajedala v nekaj centimetrov debele železne rešetke, ki so bile na oknih zaporov zelo goste in močne. Načrt ni predvideval žaganja vseh rešetk, temveč samo štirih železnih palic, da bi dobili odprtino, 6'kozi katero bi se lahko splazil človek. Zaga je pela hitro, kajti vsaka izgubljena sekunda bi lahko pomenila usodno nevarnost za uspeh celotnega podviga. Kljub temu pa žaganje ni potekalo brez presenečenj. Ko se je začela majati tretja rešetka, je na vrata kurilnice potrkal policaj, ki je hotel vstopiti. Smrekar pa je imel vrata zaklenjena, tako da nihče ne bi mogel iznenada vstopiti. Policaju Smrekar ni odprl vrat, marveč mu je kar 6kozi zaklenjena vrata pojasnil, da je zaklenil zato, da ga pri pomivanju posode nadležni jetniki ne bi motili. Tako je uspelo, da je Zalar lahko v miru prežagal tudi poslednjo rešetko. Zareze, ki so bile vidne, je zamazal z milom in sajami, da ne bi na površen pogled nikomur padlo v oči, da so šentpetrski zapori dobili nov izhod. Mislim, da je bil nekaj minut kasneje o tem obveščen tudi Luka. Vse je bilo pripravljeno, potrebno je bilo organizirati samo še pogoje zmanjšane pazljivosti naših stražarjev. Pobeg ni bil mogoč niti podnevi niti ponoči. To predvsem zaradi tega, ker smo bili večji del dneva in vse noči zanesljivo zaklenjeni v okovanih celicah s stražo pred vrati. Ponoči v nobenem primeru sploh ni bil možen nikakršen izhod iz celice, podnevi pa bi bilo docela nemogoče, da bi večja skupina neopaženo pobegnila skozi okno kurilnice in nato po vrtu na cesto. Obstajala je edina možnost ob mraku. Zato je bilo treba doseči, da bi bil vsaj enkrat skupen sprehod po dvorišču dovoljen do mraka. V takih okoliščinah je tovariš Luka nastavil zanko. Vedel je, da ga italijanski kakor tudi naši policaji radi popijejo več, kakor ga prenesejo. Zato je odredil, naj eden jetnikov ponudi stražarju denar, da bi prinesel nekaj litrov vina v zapor. Mislim, da ni bilo treba dolgega moledovanja, kajti policaji so imeli često suha grla. Tako je policaj prinesel več litrov vina, s katerim je za to zadolženi jetnik gc6til vse straže v bližini. Računali smo, da se bodo okajeni policaji omehčali in nas pustili to pot na dvorišču do mraka. Toda po vsem videzu je bilo premalo žlahtne kapljice. Oditi smo morali nazaj v celice že spet pri belem dnevu. Namesto skozi okno v svobodo smo šli po sprehodu nazaj v celice. Za nami so se zaprli težki zapahi .,. ZADNJI DAN PRED BEGOM Neprijetno je ždeti v zaporu ob mislih na prežagane rešetke. Zato smo to noč slabo spali. Najbolj neprijetna misel je bila ta, da bi morda Italijani odkrili prežagane rešetke. Ko so 6e naslednje jutro straže izmenjale, je tovariš Luka spet naročil vina, toda dovoljno mero. Njegov načrt je bil namreč takšen, da je treba ta dan stražo re6 pošteno napojiti. Tako so stražarji pridno namakali svoja grla ves dan, v začetku sicer bolj oprezno, toda vino jim je le lezlo v glavo tako zanesljivo, da so se ga proti večeru le dodobra nalezli. Ko smo bili jetniki pozno popoldne na sprehodu po dvorišču, smo opazili, da so se policaji pošteno ujeli v nastavljeno past. Na njihovih sicer strogih obrazih smo opazili močno zardele nosove. Vse bolj se nam je potrjeval občutek, da bomo tega dne na sprehodu vendarle dočakali večera. In tako je tudi bilo. Se pravi, stražarji so se opili bolj kot prejš- Sempetrska kasarna njega dne. To odločilno okoliščino je veljalo torej ta večer v celoti izkoristiti .., Med zidovi jetnišnice je bilo nabito polno jetnikov Zdi se mi, da še nikoli ni bilo takšne gneče. Zatohlost, ki je v tisti poletni vročili vladala med starim zidovjem šentpetrske vojašnice, je nagnala marsikoga, da se ie šel med spanjem osvežit v umivalnico s hladno vodo, kajti v celicah je bilo neznosno soparno. V gneči sprehajajočih se jetnikov so posamezniki iskali s pogledi tiste tovariše, za katere so vedeli, da bodo s svojim odhodom z dvorišča dali znak za odločilni trenutek. Naenkrat se je na hodniku pomembno pojavil sam tovariš Leskošek, ki je sicer redko prihajal iz celice na dvorišče, ker se je ogibal sprehodov zaradi tega, da bi ga med množico jetnikov kdo ne prepoznal. Lukova prisotnost na hodniku je bila za nas znak za najstrožjo pripravljenost, ki pa jo je veljalo za vsako ceno obdržati v popolni hladnokrvnosti, kajti samo najmanjša nepremišljena kretnja bi lahko preprečila izvedbo načrta. V umivalnico smo pr bajali drug za drugim. Najprej tovariš Majcen, za njim Revelante, Luka, Zalar in drugi. V umivalnici se je pobeg začel. Že poprej vlomljena vrata, ki eo vodila v kurilnico, so pod pr it'»ko m širokih pleč Milana Majcna takoi popustila Samo še dvig rešetk in izhod bo mogoč! Tudi to delo sta opravila Milan Majcen in še eden izmed tovarišev, drugi pa smo stražili. N, b;lo lahko upogniti nekaj cenlimetrov debelo železo. Skrajni napor človeške sile je vse Nadaljevanje na 11. tirani. BOBCI LJUDSKE REVOLUCIJE - NARODNI HEROJI JOŽE LACKO Jože Lacko, napredni srednji kmet te Nove vasi pri Ptuju, je že zgodaj povezal svoje življenje z borbo tlačenega m preganjanega ljudstva na Dravskem in Ptujskem polju. Po šestojanuarski diktaturi je dokončno uvidel, da je Komunistična partija edina resnična delavska stranka in 1933, leta postal njen član. Kaj kmalu se je uvrstil med njene najbolj disciplinirane in požrtvovalne člane. Poznal ga je ve6 delavski Ptuj. Ko je Partija začela zbirati demokratične sile na široki ilegalni osnovi, zlasti v delav-»ko-kmečkem gibanju, je Lacko postal zaradi svojega vztrajnega in plodnega dela poznan tudi preko meja ptujskega območja. Sodeloval je . na mnoigih partijskih konferencah in postal član CK Slovenije. Po okupaciji Jugoslavije je Lacko v najtežjih pogojih organiziral prvi organizirani upor v ptujskem okraju. Organiziral je Osvobodilno fronto 1942. leta, zbral prvo partizansko četo. Zaradi izdaje je Ge-etapu uspelo, da ga je v borbi ranjenega zajela. Ko so ga gestapovci muč li in sramotili, je Lacko pokaizal neizrekljivo junaštvo in zvestobo do ljudstva in svoje Partije. Kljub največjim mukam niso moigli iz njega iztisn’ti niti ene same besede. Umrl je v globoki veri, da bo uporno ljudstvo pod vodstvom Partije zmagalo, in od tedaj je Lackovo ime postalo na Štajerskem simbol narodnoosvobodilne borbe. Moralnopolitični lik kmeta Jožeta Lacka je bil sredi razmeroma bogatih ravninskih kmetov Ptujskega polja tista sila, ki je v času borbe z nemškim okupatorjem vzpodbujal k neizprosni borbi, kakor tudi danes navdihuje kmečke množice k vztrajnosti in nepopustljivosti v boju za napredek v svobodni socialistični Jugoslaviji. Njegovo ime in delo sta danes program razvoja naše vasi, česar se zavedajo vsi prijatelji, pa tudi sovražniki socializma. Zaradi tega bo ostal Lacko kmet in borec, ki je iz spoznanja, ne 6amo zaradi gospodarske nujnosti, sprejel program Partije za svojega, po njem živel, se zanj boril in v tem boju neuklonljiv padel. JOŽE MIHELČIČ Rodila ga Je Bela krajina, doma j« bil iz Semiča pri Črnomlju, po poklicu kmet. Svojo roko je že pred vojno podal Partiji in je zaradi svoje revolucionarne dejavnosti postal 1940. leta kandidat CK KP Slovenije. Svoje velike organizacijske sposobnosti je pokazal predvsem kot član okrožnega komiteja KPS za Belo krajino, kjer je vodil partiisko delo predvsem na območju Semiča, Zaradi naprednega dela in mišljenja proti takratnemu osovraženemu režimu je bil nekaj mesecev pred vojno interniran v Medju-rečju pri Ivanjioi. Po razpadu Jugoslavije je bil takoj .med organizatorji upora proti okupatorju. Delal je na semiškem terenu v ilegali. Ko pa so pričeli Nemci na Krškem polju izseljevati Slovence, je bil tja poslan na čelu belokranjske partizanske edinice kot komisar, da bi preprečil to nečloveško početje. Na povratku je bila njegova enota na Gornjih Lazah napadena od Italijanov in je v tej borbi žrtvovalo 6Voje življenje 19 tovarišev. V tej borbi je bil Mihelčič 3. novembra 1941 ujet ki nato odpeljan v Ljubljano. V zaporu je pretrpel nečloveške muke, njegovo telo so popolnoma polomili. Vendar iz njegovih ust ni pri- šlo nobeno priznanje. Bil je obsojen na smrt, svoji materi pa je tik pred smrtjo napisali bodrilno pismo, češ naj ne joče nad njegovo usodo, ker bodo v tej vojni za osvoboditev slovenskega naroda padle Še številne žrtve. Bil je ustreljen 10. decembra 1941 v Ljubljani med prvimi žrtvami uporniškega slovenskega ljudstva. Mihelčič Jože je lik kmeta revolucionarja, ki je do poslednjega tTenutka svojega življenja ohranil brezpriimeren ponos borca komunista, čeprav je zrasel v gospodarsko zelo zaostalih razmerah. Njegova doslednost in borbenost sta ga privedli v vodstvo Partije, in to v najodgovornejšem obdobju zasužnjenega slovenskega naroda. Njegova organizacijska in politična sposobnost je bila tista, ki je 1941 leta dvignila prve borce v borbo proti okupatorju v Beli krajini. Junaško zadržanje v ječi, pred sodiščem in na samem morišču je vlilo novega poguma in podžgalo sovraštvo in upornost našega zatiranega ljudstva. Iz množice junakov je vstal kot svetel primer nesebične ljubezni do lastnega naroda in delovnega ljudstva. Kot taik iivi med belokranjskimi kmeti, ki ga cenijo kot svojega junaka in k*Aeremu bodo že j>ozni rodovi dolžni •p.oltovanje in xa- EDO BRAJNIK Rodil se je 16. avgusta 1922 v Kamniku. Srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani, kjer je že s šestnajstimi leti postal član SKOJ. Od tedaj ga je Partija vzgajala v borbenega revolucionarja ter mu zaupala tudi večje organizacijske naloge. V Šiški in Dravljah je povezal v skojevsko organizacijo pretežni del mladine. Trdnost te orga nizacije se je pokazala ob zlomu pred- St *>§ ... aprilske Jugoslavije, ko se je vsa ta mladina vključila v aktivno borbo proti okupatorju. Ze julija 1941 je tovariš Brajnik organiziral borbeno skupino skojevcev, ki je postala ena najboljših udarnih skupin v Ljubljani. Dan na dan je okupatorja, ki je navlekel v mesto na deset tisoče do zob oboroženih vojakov, plašilo junaštvo mladih borcev za svobodo, ki so razoroževali sredi belega dne' fašistične oficirje in vojaške patrulje, vodili drzne diverzantske akcije in kaznovali narodne izdajalce. Zaradi njegovega izrednega junaštva in organizacijskih sposobnosti ga je Franc Ravbar-Vitez, takratni komandant Varnostne službe — poznejši narodni heroj — vključil v delo. Ze septembra 1941 se je moral umakniti v ilegalo. Po aretaciji Franca Ravbarja je prevzel vodstvo Varnostne službe ter delal skupno z vodilnimi tovariši Var-nostno-obveščevalne službe, z Zdenko Kidričevo in Vitom Kraigherjem, članom centralne komisije VOS. Na tem mestu se je hitro razvijal in pokazal izredne organizacijske sposobnosti. Okupator Je' na Vsakem koraku ’ občutil oboroženo pest Partije v samem srdu okupirane Slovenije — v Ljubljani. Akcije Varnostne službe v Ljubljani so bile ogromnega pomena za porast revolucionarnega osvobodilnega gibanja in razpoloženja zasužnjenega ljudstva. Železna udarna pest Osvobodilne fronte in Partije je bila sposobna obračunati z vsakim sovražnikom narodnoosvobodilnega gibanja, odkrivala vse namene okupatorja in pravočasno izvajala protiudarce. Prejeli so zasluženo kazen narodni izdajalci in sluge okupatorja, ki so pripravljali krvavo protirevolucijo. Varnostna služba je bila strah in trepet domačih izdajalcev, okupatorja pa je neprestano begala in odkrivala njegovo zločinsko politiko, bila je do slednjih podrobnosti organizirana in je delovala kot en sam mož. Največ zaslug ima pri tem sposobno in vsestransko doraslo vodstvo: Centralna komisija varnostno-obveščevalne službe, ki je delala pod neposrednim vzodstvom CK KPS. V tej organizaciji je rasel in se razvijal tovariš Brajnik od varnostni-ka-vosovca do komandanta in organizatorja vse varnostne službe v Ljubljani. Takšna kot v času prvega poleta osvobodilnega gibanja se je varnostna služba pokazala tudi v najtežjih pogojih nasilja okupatorja in od njega ohrabrene domače izdajalske reakcije, zlasti od druge polovice 1942. leta dalje. Toda VOS ni doživela nobenega udarca in je bila kljub poostrenemu položaju sposobna izvesti sleherno nalogo. To obdobje je obdobje triumfa in moči Osvobodilne fronte v Ljubljani. Sleherni pošteni Ljubljančan je občudoval junaštvo tedaj neznanih junakov-vosovcev, ki so spletli Ljubljani nesmrtno slavo mesta-heroja. V Ljubljani je delal tovariš Brajnik kot komandant varnostne službe do odhoda v partizane meseca maja 1943, kjer je nadaljeval z organizacijo varnostne obveščevalne službe. Znal je izredno dobro ocenjevati ljudi in jih povezovali v trdno celoto, da tudi akcije pod najtežjimi pogoji niso omajale duha borcev. Kako je znal čuvati in skrbeti za vzgojo svojih soborcev, se je videlo predvsem v skrbnem pripravljanju načrtov za posamezne akcije, iz katerih je VOS izšla vedno kot zmagovalka. V vsem razdobju dela VOS v Ljubljani so v akcijah padli samo trije varnostniki. Znal je vzgajati svoje borce v ljubezni do domovine in v sovraštvu do okupatorja, v predanosti Partiji in je v njih dvigal ponos človeškega dostojanstva — ponos komunista. V svojih odločitvah ni nikoli popuščal, ker so bile sad dobro premišljenih in organiziranih načrtov. Odlikovala ga je osebna hrabrost, upornost in doslednost, kar je znal s čudovito silo prenašati na ljudi, s katerimi je delal, večino najtežjih akcij pa je sam osebno IzvedeL Kljub svoji mladosti se je naglo razvijal v voditelja z velikimi sposobnostmi. Ze v Ljubljani, posebno pa v Glavnem štabu NOV in POJ Slovenije, je razvijal organizacijo in metode varnostno-obveščevalne službe širom po Sloveniji in še izven njenih meja. V začetku 1944. leta je bil poklican v Vrhovni štab NOV in POJ, kjer je prevzel še odgovornejše in težje naloge. Taka je pot predanega komunista — junaškega borca revolucije, sedaj polkovnika naše slavne ljudske armade, ki mu je bilo podeljeno najvišje odlikovanje hvaležnega ljudstva — red narodnega heroja. MIRKO PERC Rojen je bil 2. februarja 1912 v Ljubljani, kjer je tudi obiskoval osnovno Solo, dovršil gimnazijo in malo pred vojno absolviral gradbeno fakulteto. Izhajal je iz delavske družine, kjer je bilo mnogo otrok, zato se je moral že v zgodnji mladosti boriti za to, da je lahko študiral. Že v nižji gimnaziji je med napredno mladino sploh širil svobodomiselne, demokratične nazore. Od leta 1934 dalje, ko je postal član KP, je na svojem domu v Koroški ulici št. 11 vodil eno izmed ilegalnih ciklostilnih partijskih tehnik, ki je prav zaradi iijegove čuječnosti ostala vedno nedotaknjena in je policija ni mogla odkriti. Maja 1941 se je odzval pozivu Partije in takoj začel organizirati partizanske enote ter bil že avgustu 1941 komandir čete v Radohovi vasi, bataljonski komandant pa je bil narodni heroj Stane Rozman. Udeležil se je vseh akcij tega bataljona, tako na Štangi pri Litiji, Turjaku itd. Poslan na poročanje v Glavni štab partizanskih čet Slovenije, ki je bil takrat v Ljubljani, je januarja 1942 padel v roke Italijanom, ki so ga po nekaj mesecih zapora v Ljubljani odpeljali v internacijo v Gonars. Tudi v internaciji ni miroval. Skupno s tovarišem Borisom Kraigherjem in še nekaterimi je organiziral legendarni beg 31. avgusta 1942. Od tedaj je postal Maks primorski partizan. Najprej je bil komandant bataljona, ki se je boril po Benečiji in Furlaniji, nato pa je bil organizator in načelnik OZNE za Primorsko, kjer je bil postavljen pred izredno težko nalogo. Ne samo to, da ni bilo dovolj preizkušenih zvez ter tehnično sposobnih kadrov, posebne prilike Slovenskega Primorja so zahtevale tudi samostojnih analiz, zaključkov in ukrepov. Njegova preudarnost in odločnost je vselej našla pravo mero tudi takrat, ko ni bilo časa dolgo premišljevati. Tako rekoč iz nič je ustvaril kadrovsko in tehnično (nič mu ni ušlo iz vida — povsod po Primorski je zbiral najboljše skojevce in mlade člane Partije ter jih na posebnih tečajih politično izšolal ter usposobil za pisanje na 6troj) izvrsten aparat, ki je pod njegovim veščim vodstvom preprečil vsakršno izdajalsko početje na osvobojenem ozemlju pa tudi v okupiranih centrih. Bill je resen, ponosen, drzen človek, ki je z enim samim pogledom ocenil situacijo in takoj ukrepal, če je smatral za potrebno. Bill je izrazito političen človek in zato tudi odličen član Oblastnega komiteja za Primorsko. Zaradi svoje hrabrosti in požrtvovalnosti je dobil več odlikovanj in je postal podpolkovnik. Padel je v zadnji nemški ofenzivi na Primorsko 1. aprila 1945 na Vogalcah, ko je ščitil življenja svojih tovarišev v najkritičnejii situaciji obkolitve IX. korpusa NOV in PO. Tovariš Perc se je neustrašeno borili po najtežavnejših obmejnih predelih v Benečiji in Furlaniji, bil je eden najboljših partizanskih in vojaških funkcionarjev Primorske, za katere svobodo je v borbi žrtvoval tudi svoje življenje. MARKO REDELONGI Marko Redelongi, junaški borec za svobodo slovenske Benečije, se je rodil 24. aprila 1912 v vasici Zapotoku blizu Čedada. Ze pod fašizmom je bil daleč naokoli znan kot odločen borec proti fašističnemu terorju. Zato je bil že leta 1942 aretiran kot politični osumljenec in odpeljan v goriške zapore, kasneje pa v Kalabrijo, Ob razpadu Italije se je vrnil na svoj dom in nato med prvimi vstopil v partizane na področju Benečije in ber-ginsko-kobariškega območja. Organiziral je prvo beneško partizansko četo in je njegova velika zasluga, da se je takrat vsa Rezija množično priključila narodnoosvobodilni borbi. Bil je osebno izredno borben in drzen ter je vodil svoj bataljon od zmage do zmage, pri vsem tem pa ga je odlikovala velika osebna hrabrost. Med neštete napade na nemške postojanke, la jih j a razbijal, 6pad* tudi akcija pri Šentvirskem mostu, kjer se je boril v frontalni borbi z Nemci celih petnajst dni. To je bila nemška ofenziva 6 ciljem, da bi uničila svobodno kobariško ozemlje, ki je predstavljalo za okupatorja izredno važno strateško križišče za pre-skrbovanje njegovih čet med severno Italijo in Nemčijo. Sledile so zagrizene borbe na Stolu, nato pa borbe med Žago in Srepenico, kjer je Marko s svojo enoto neustrašeno napadal Nemce, ki so prodirali proti Kobaridu. Sam je jur šal na čelu svoje enote ter razbil nemško kolono, ubil več Nemcev ter zaplenil večjo količino vojaškega materiala. Zaradi velike sovražnikove premoči je Markova enota pod njegovim vodstvom junaško prebila sovražnikov obroč in rešla tudi vse ranjence, V januarju 1944. leta ga srečamo kot komandanta II. bataljona Goriško-beneškega odreda. Ves ta čas je izvedel vrsto napadov in sabotažnih akcij, ki so veliko prispevale k temu, da se je vojaška moč in napadalnost sovražnikovih enot zmanjšala zaradi otežkočene preskrbe. Z uspehom je rušil mostove in železniško progo pontebske železnice, uničeval telegrafske in telefonske zveze ter druge vojaške naprave. Njegov bataljon je zato postal strah in trepet sovražnika. Med največje akcije, ki jih je vodil komandant Redelongi, spada napad na letališče »Belvedere« pri Vidmu, S svojo borbeno enoto je uničil več kakor štirideset sovražnikovih vojakov in devet letal, skladišče bencina, skladišče razstreliva in seveda tudi postojanko samo. To se je zgodilo nekaj dni po tem, ko je sovražnikovo časopisje na široko oznanjalo, češ da so partizani v BeneSki Sloveniji in zahodni Primorski že uničeni. Po napadu pa so hoteli prikriti svojo sramoto s tem, da so pisali, da je v napadu na letališče sodelovalo več tisoč partizanov. Sledile so velike nemške očiščevalne akcije. Markov bataljon se je umaknil iz Plazov za Breginjem v bliž no Robedišča, kjer je bil kmalu zatem napaden. V boju meseca marca 1944 je bil v junaški borbi ranjen ter so ga soborci prenesli v bunker blizu Bregmja, ki je služil za bolnišnico. Tam je ostal v negi pri ondolnih terenskih aktivistih, medtem ko se je njegov bataljon bil s sovražnikom na področju Soške in Nadiške doline. Tik preden je ozdravel, je njegovo skrivališče odkril sovražnik in ga v jutru 5. maja 1944. leta napadel. Marko, ki se je premikal samo z berglami, 6e je boril do zadnjega naboja, z zadniim pa končal svoje junaško življenje. Dobro je vedel, da ga Nemci skrbno iščejo in da bi jim bil živ dragocen plen. Mrtvega ga niso spoznali, zato niso vedeli, da je mrtvi borec, ki je v roki krčevito stiskal samokres, Marko Redelongi, na katerega je razpisala fašistična Italija visoko nagrado. Kasneje se je besni okupator znesel nad njegovo družino. Domače so pretepali in trpinčili, znašajoč se nad njimi, ker niso dobili sina. Njegovega očeta, že sivolas?; ga 6tarčka, 60 najprej obesili z zadaj zavezanimi rokami, ga mučili ter naposled ustrelili pred domačo hifo. Tako sta oba, Marko in njegov oče, mladost in starost slovenskega beneškega ljudstva, s krvjo izpričala željo beneškega ljudstva po svobodi. Marko Redelongi, junak Slovenske Benečije, je lik borca revolucionarja, ki še danes navdušuje beneške Slovence in jih ohranja svojemu narodu. Beneška Slovenija ga smatra za svojega junaka in prvoborca, ki ji vliva vero in moč, da bo nekoč zaživela kot živa veja slovenskega drevesa v resnični svobodi, za katero je darova! svoje življenje narodni heroj — Marko Redelongi. l)lTSA\ MUNFH Rodil se je 31. oktobra 1924 v Veselih pri Volčah v napredni in nacionalno zevedni družini. Brž ko se je na Tolminskem začelo narodnoosvobodilno gibanje, se je vključil vanje, kakor tudi vsa njegova družina. Konec leta 1942 je odšel v partizane in ponesel s seboj 150 fašističnih uniform. Dobil je partizansko ime Darko. Vključil se je v Tolminsko četo, ki je kmalu nato poftala sestavni del Gradnikove briga- de. Že v prvih borbah se je pokazal kot izredno hraber in odločen borec. Njegova četa je dobila nalogo, naj uniči karabin jersko postajo. Borci so bili že v stavbi, pa so se zaradi močnega obrambnega ognja umaknili. Darko se je sam splazil v kasarno, ubil z bombo nekaj karabinjerjev, ostale pa z bombami v rokah prisilil, da so zbrali vse svoje orožje in ga odnesli na ukazano mesto. V Gradnikovi brigadi je postal komandir minerske čete, ki je pod njegovim vodstvom poleg številnih akcij razstrelila tudi dva mostova na Soči. V vseh akcijah je Darko osebno sodeloval. Maja 1943. leta ga je Generalna komisija VOS izbrala za prvega varnostnika na Primorskem. Pomagal je pri organizaciji VOS na Primorskem posebno s tem, da je zbral najbol jše primorske borce in iz njih sestavil varnostne grupe. V akcijah teh grup se je izkazal sam kot borec, ki izvršuje borbene naloge v najtežjih okoliščinah. Njegova zasluga je, da so pognale ko- renine varnostne grupe v času najhujše nemške ofenzive tudi v Trstu, kamor je odšel tudi sam novembra leta 1943 in tudi te grupe vodil. Velike težave je imel zlasti z vodstvom Varnostnih grup KPI — gapovskih grup, kjer so nekateri trdili, da so v Trstu oborožene akcije nemogoče. Ko pa je Darko dokazal z akcijami, ki so sledile druga drugi, da je to mogoče in celo potrebno, so posamezne gapovske grupe začele sodelovati v njegovih akcijah in to celo proti volji vodstva. Po prvi veliki napisni akciji po vsem Trstu je Darko s svojimi varnostniki sredi Trsta uničil nemški avto s štirimi visokimi oficirji, izvedel likvidacijo nekaterih izdajalcev in miniral železniški viadukt v Trstu. Te akcije so imele velik moralni učinek in dvignile borbeno moralo tržaškega ljudstva. Potem ko je bil v akciji ranjen, se je odšel zdravit na Goriško, kjer je takoj po okrevanju organiziral bataljon VS za Goriško in začel z akcijami v sami Goriški. S svojo grupo je na kamionu vdrl v mesto, bliskovito zavzel Fašistični dom in zajel vse fašiste. Medtem ko so njegovi borci uničevali opremo in zbirali orožje, se je posrečilo enemu izmed ujetnikov pobegniti. Ta je pripeljal Nemce, ki so obkolili dom. Po večurni borbi iz sobe v sobo in iz hodnika na hodnik se je Darkova grupa umaknila brez izguD, medtem ko je padlo na desetine nacistov. Konec 1944 je bil ponovno poslan v Trst, kjer je spet prevzel vodstvo bataljona VS. Januarja 1945 so esesovci in colottij-evci napadli bunker v vasi Boršt, kjer je bil Darko s štirimi tovariši. Vnela se je borba. Nemcem se je posrečilo vreči v bunker bombo, ki je ubila tri Darkove tovariše, on sam pa je vdrl iz bunkerja in se umaknil. Nekaj sto metrov nad vasjo pa ga je pokosil nemški mitraljez. Vsi, ki so Darka poznali, so videli v njem vzor borca-komunista, ki je neizprosno uničeval okupatorja in • domače izdajalce, ki je bil v boju vedno med prvimi in je s svojim junaškim zgledom vlival svojim tovarišem neomajno zaupanje v zmago revolucije. (Nadaljevanje z 10. strani.) bolj širil odprtino v zamreženem oknu. Mislim, da se je železo upiralo samo nekaj 6ekund m že je v oknu zazijala vabljiva odprtina. Prvi je skočil skozi okno tovariš Luka, za njim Majcen, Zalar in nato Revelante. Kazalo je, da ni več nobene ovire pred nami Toda pod oknom so bile zložene deske in nihče ni predvideval, da bo stik z zemljo povzročil tako močan ropot. Še manj pa smo predvidevali, da bo ob tem ropotu podivjal na Vatovčevem vrtu pes-čuvaj, ki se je divje zaganjal proti nam. Toda prišla so še druga presenečenja. Prav pod oknom kurilnice, nad katerim je bilo stanovanje policajev, so se v tem trenutku začele prižigati luči in spuščati rolete. Strahopet-než bi mislil, da je postala svoboda nedosegljiva. Toda ropot se je v nekaj sekundah vendarle polegel in že so se štiri postave pomikale med cvetličnimi gredami bogataškega vrtnarja proti izhodu. Vatovčev vrt ob šentpetrski kasarni zavzema prostrano ploskev, ki je ograjena z visokim zidovjem Razumljivo je, da je vrtnar ob večerih skrbno zaklepal vrata tega vrta, da bi si tako zavaroval pridelke pred krajo Zato je bila v načrt pobega vključena tudi ta malenkost. Zunanja vrata vrtnarije, ki vodijo na cesto, so bila ta večer izjemoma odprta, kar sta po naročilu zvesto oskrbela oba Vatovčeva vajenca, ki sta za to svojo pozabljivost« kasneje morala presedeti kak mesec v zaporu, katerega pa sta se rešila, ko sta dokazala, da sta ta večer resnično povsem slučajno »pozabila« zakleniti vrtna vrata. Ko je skupina s tovarišem Lukom na čelu odhajala skozi vrtna vrata, se je zaslišal spet nov ropot v dveh presledkih. To sta bila tovariš Smrekar in jaz, ki sva poslednja skočila skozi okno. Padli smo v objem tople avgustovske noči Zatohle celice smo zamenjali z vonjem cvetja in svež m zrakom. In ko so prebivalci Ljubljane hiteli pred policijsko uro na svoje domove, ko so se okupatorji širom po naši zemlji pripravljali na nove aretacije in na nečloveška mučenja nočnih zasliševanj, tedaj je s skupino tovarišev po šestih dneh zapora po ulicah okupirane Ljubljane stopal prvi komandant slovenskih partizanskih čet — Franc Leskošek - Luka, oborožen s kocko trdega granita, ki ga je pobral na cesti ob izhodu. Tovariš Luka. Majcen, ' Revelante 'tn Zalar so nato odšlr mimo Zal v Tomačevo, kier so prenočili na senu v kozolcu nekega kmeta, ki so ga poznali kot zavednega pristaša Osvobodilne fronte. Šele naslednjega dne zjutraj so se mu javili. Ves vesel jim je prinesel veliko skledo dobro zabeljenih žgancev in, ko so se najedli, jim je dal še svojo britev, da so se obrili Tu so počakali, da je prišla zanje obleka iz Ljubljane, nato pa so se še istega dne vrnili v mesto, kjer je bil takrat sedež vseljudskega odpora proti okupatorju. Tovariš Smrekar in jaz pa sva še isto noč dobila v Jaršah stik z drugini našimi tovariši, ki so prav ta večer rušili drogove električne napeljave. Tu sva dobila puške in kmalu zatem od šla vsak po svoji poti v partizane. Tovariš Leskošek-Luka je kot komandant Glavnega štaba slovenskih partizanskih čet ostal še dalj časa v Ljubljani in držal čvrsto v rokah vodstvo oboroženega upora slovenskega naroda. Pcgpolkovnik Franc Pokovec lij in Petrov: Frane Milčinski: !ch bin od glave do peta Gašperček se predstavi To je bila popolna neumnost, ki je mejila že na norost in na ne vem kaj še. Za cirkuški program so poklicali atrakcijo — neustrašnega kapitana Mazuča z njegovim nadarjenim psom Brunhildo (zavedajte pa se, da so cirkuški kapitani vedno neustrašni). Psa je povabil komercialni direktor — groba brezčutna narava, ki je bil tuj dihu sedanjosti. A cirkuška javnost je bila prespala to v nebo vpijoče dejstvo. Zavedeli so se šele tedaj, ko se je kapitan Mazučo izkrcal na belorusko-baltiški postaji. Postrešček je na cizi odpeljal kletko z črnim pinčem, ki je bil ostrižen a la Louis XIV., ter kovček, kjer sta bila shranjena kapitanovo ogrinjalo z belo satenasto podlogo in bleščeči cilinder. Se istega dne si je umetniški svet ogledal psa pri vaji. Neustrašni kapitan je pogosto snemal cilinder in se klanjal. Brunhildi pa je stavljal vprašanja. »Vifil?« je vprašal. »Tauzend,« je junaško odgovarjal pes. Kapitan je božal pinča po črni jagnječji dlaki in poln hvale vzdihoval: »O, moj dobri pes!« Potem je pes v velikih presledkih izgovoril besede: »Aber, unzer in bruder.« Potem se je vznak zavalil na pesek, dolgo premišljeval in končno dejal: »Ich žterbe.« Treba je pripomniti, da je po tej točki navadno zagrmel aplavz. Pes je bil nanj navajen, pa se je klanjal z gospodarjem vštric. Toda umetniški svet je surovo molčal. In kapitan Mazučo se je, nekoliko vznemirjen, pripravil za zadnjo, najzahtevnejšo točko programa. V roke je vzel violino. Brunhilda je počepnila na zadnje tace. Nekaj taktov je pomolčala, potem pa je plašno, glasno in nejasno zapela: »Ih bin fon kopf bis fus auf Libe ajgeštelt.« »Kako, kaj ih bin?« je vprašal predsednik umetniškega sveta. »Ih bin von kopf bis fus,« je zamrmral komercialni direktor. »Preveditel« »Od glave do peta sem za ljubezen vneta.« »Za ljubezen?« je še enkrat ponovil predsednik in prebledel- »Takega psa bi bilo treba usekati po tacah. Te točke ne moremo dovoliti.« Zdaj je bila vrsta na komercialnem direktorju, da je prebledel. »Zakaj? Zakaj, zaboga, po tacah? Znameniti pes, ki govori v našem repertoarju. Evropski uspehi Kaj je tu slabega?« »Slabo je to, da je ta pasji repertoar arhiburžoazen, malomeščanski ln brez vzgojnega jedra.« »Da, toda vložili smo že valuto. A poleg tega se pes hrani v »Metropolu« in žre kaviar. Kapitan pravi, da pes brez kaviarja ne more nastopati. To državo spet stane.« »Skratka,« je izjavil in pribil predsednik, »v taki obliki točka ne more na dan. Psu je treba dati naš načelni repertoar, ki ljudske množice dviga, a ne takle, ki demobilizira. Pomislite sa-mol »Ih šterbe«, »ih libe«. To Je vendar problem ljubezni in smrtil Umetnost zaradi umetnostil Humanizem! Od tod je le še korak do nekritičnega osvajanja dediščine klasikov. Ne, ne, točko je treba najtemeljiteje predelati.« »Kot komercialni direktor,« je žalostno spregovoril komercialni direktor, »se ne mešam v Ideologijo. Toda kot star idejni delavec na fronti cirkuške umetnosti vam pravim: ne kolji-te kokoši, ki nese zlata jajca.« Toda predlog za to, da se za psa napiše nov repertoar, je bil že na glasovanju. Soglasno so sklenili, da bodo tak repertoar naredili pri delovni brigadi pisateljev drobnih form, ki so jo sestavljali Usiškin-VVerter in vsi trije njegovi bratje: Usiškin-Vagranka, Usi-škin-Ovič in Usiškin-Ded Murzilka. Kapitana, ki ni ničesar razumel, so odpeljali v »Metropol« in mu svetovali, naj se za sedaj odpočije. Umetniška brigada se ni niti najmanj začudila predlogu, naj napravi repertoar za psa. Bratje so v taktu prikimavali in niso niti pogledali drug drugega. Ko si jih videl takšne, sl dobil vtis, kot da so bili vse svoje življenje pisali le za pse, mačke in dresirane ščurke. Res pa je, da so se bil) prekalili v literarnih bojih in znali so pisati s cirkuško ideologijo in to z najstrožjo, najbolj puritansko. Za delo vneti rod Usiškinovih je brez odlašanja pristopil k poslu. »Kaj, če bi nemara izkoristili tisto, kar smo napisali za Zeno-pajka?« je predlagal Ded-Murzilka. — Bila je to tedaj tista saratovska atrakcija, ki jo je bilo treba sfrizirati v okviru politizacije cirkusa. Saj se spominjate? Zena-pajek je predstavljala finančni kapital, ki prodira v kolonije in dominione. To je bila dobra točka. »Toda ne! Saj ste vendar slišali. Njim ni do puhlih šal. Problem psa je treba rešiti v okviru današnje heroi-ke!« je odgovoril Ovič. »Predvsem je treba pisati v verzih.« »Toda. ali bo pes znal v verzih?« »Kaj nam mar! Naj se prekvalificira. Ves teden časa ima za to.« »Vsekakor v verzih! Refren pa naj bi bil lažjega značaja, zlasti za psa s humoristično žilico. Na primer ... takoj ... takoj... ta-ra ... ta-ra ... tara... Aha, že imam: Živel traktor in žerjav hau-hau hau-hau hau-hau hau. »Ti si butec!« je zaklical Werter. »Kje ti bo pa umetniški svet dovolil, da bi pes govoril ,hau-hau*. Ti so zoper to. Pri psu ne smemo pozabiti človečanske note.« »Potrebna je predelava ... Tu-ru, tu-ru, tu-ru ... Tako. Končano je: Živel traktor in žerjav, orji globlje pa bo prav. »Ali ni to nekoliko preplitko za psa?« »Smešna pripomba. Orji globlje — kje tu najdeš plitkost?« .»Pustimo stihe ob stran. Verzi te vedno poženo v napake, v vulgariza-cijo. Utesnjujejo te v meter. Komaj hočeš povedati pravo misel, že te zmoti cenzura ali pa ne najdeš rime.« »Kaj, ko bi dali psu razgovorni tekst? Monolog? Feljton? »Ne bi bilo prida. Tudi tu se skrivajo nevarnosti. To se ne odraža, ono se težko izraža. Treba bo čisto drugače.« Repertoar za Brunhildo, psa, ki govori, je bil oddan v določenem roku. Pod soparnim cirkuškim svodom so se zbrali vsi: polnoštevilni umetniški svet, nekoliko otekli Mazučo (čemur je krivo preobilno uživanje kaviarja) in Brunhilda. Novi repertoar je zbranim bral Werter, Obenem jim je tudi pojasnjeval: »Šprehštalmajster najavi psa, ki govori. Prinese majhno pogrnjeno mizo. Na njej sta steklenica in zvonec. Pojavi se Brunhilda. Kajpak brez vseh teh buržujskih priveskov: pentljic in kraguljčkov in zavojčkov. Skromna tol-stovka in torba iz povoščenega platna. Obleka povprečnega javnega delavca. In Brunhilda prebere ne prevelik ustvarjalni dokument, dvanajst tipkanih strani... In Werter Je že razklenil svoje rožnato žrelo, da objavi Brunhildin govor, ko Je kapitan Mazučo nenadoma stopil korak naprej. »Vifil?« Je vprašal. »Koliko strani?« »Dvanajst tipkanih,« je odgovoril Ded Murzilka. »Aber.« je rekel kapitan, »ih šterbe: umiram. To Je vendai' pes. Tako rekoč hund On ne more dvanajst tipkanih Pritožil se bom.« »Kaj pa to?« je vprašal predsednik in se nasmehnil »Je to nekaka samokritika? No, zdaj jasno vidim, da je tega psa treba usekati po tacah. In to pošteno usekati.« »Bruder,« je preklinjal Mazučo, »to je še mlad hund. Ne zna še vsega. Rad bi. a še ne zmore.« »Ni časa. ni časa,« je spregovoril predsednik, »znašli se bomo tudi brez psa. Bo pač točka manj.« Zdaj je prebledel celo neustrašni kapitan Poklical je Brunhildo in odšel iz cirkusa mahaje z rokami in mrmraje: »Saj to je vendar hund. Ne zmore vsega naenkrat.« Sled za psom, ki govori. Je zamedlo. Nekateri trdijo, da je podivjal, odvadil se je govoriti svoje unzer, bruder in aber, da je postal čisto navaden cucek in sliši zdaj na ime Žarov. Toda to so osamljeni nergači, salonski skeptiki. Drugi trdijo drugače. Ti izjavljajo, da imajo najnovejše vesti o tem, da je Brunhilda zdrava, da nastopa pred publiko in da žanje uspehe. Trdijo celo. da se je razen starih besed naučila še nekaj novih To kajpak ni dvanajst tipkanih strani, nekaj pa je le. Prolog k lutkovni igri »Sovji grad» RAVNATELJ (pride na oder in se občinstvu slovesno prikloni: Pozdrav vam. ki ste prišli v gledališče/ Vsak dobrodošel je. ki nas obišče, ki sred skrbi nas ne zgubi iz spomina. GASPERCEK (se za hrbtom ravnatelja priklati na oder): Zdaj spet prilezli smo iz naftalina . .. RAVNATELJ (ga nervozno prekine, potem se opraviči): Oh, Gašperček!.. . Saj res! No. oprostite, da vam predstavim ga. mi dovolite! To Gašperček je, moj tovariš zvesti. GASPERCEK (pokaže na ravnatelja): To moj ravnatelj Ta drži vse niti v pesti. RAVNATELJ: Zaupava si vse kot bratec bratu. GASPERCEK: In skup oba sva v istem sindikatu. RAVNATELJ: No prosim. Gašperček. nikar ne moti! GASPERCEK: Saj moram opominjati vas sproti, ko vse. kar važno .je, spuhti iz glave vam, preden najdete besede prave. RAVNATELJ: No prav Začeli bomo zdaj s predstavo. GASPERCEK (se zgrozi): Gorje! Bri vlogo grem si vtepat v glavo. (Hoče oditi.) RAVNATELJ (ga ustavi): Stoj! (občinstvu) Preden damo uro vam veselja, vam Se povemo, kaj je naša želja. (Korak naprej.) Naj naša bi tovarišija mala po širni domovini se podala Naj v jaslih, Didi.h. šolah, vsepovsodi naš Gašperček diskusijo z deco vodi. Kar ded svoj čas zla storila šiba, to naj poplača naša ji koliba: Pred odrom kup polulanih je hlačk in vsi strme v teater iz igračk Med smehom kažemo jim pravo pot in s smehom vodimo jih mimo zmot. GASPERCEK: Prav si povedal. To ni karsibodi. Zdaj malo še pisateljem zagodi! Ošvrkni jih narahlo, udari z boka! RAVNATEJ (skuša prevaliti to breme na Gašperčka): O, Gašper, ti si moja desna roka Razloži til Lepo, kot med ljudmi gre. GASPERCEK: Drži! Jaz roka vam, vi meni rama. (V avditorij:) Hej'. Pišite nam igre. igre, igre! (Vse bolj in bolj vpije in postaja surov.) Naj žlahtno vam pero ne rdi od srama! Se nam kaj kane naj od tinte vaše/ Saj tudi mi smo kos kulturne kaše... RAVNATELJ (ga prekine): Pomota, Gašperček! Ne kaše — paše/ GASPERCEK: Saj res/ No torej: kos kulturne paše, ki nas priznava zemska obla cela. Stoj! Pišite če ne, bo šiba pela/ Igu Gruden NOVOLETNO VOŠČILO Ni s s/obodo obsijalo sinje Soče novo leto. nad fržaško je obalo mračno Se nebo razpeto Ribič tam vsak dan vprašuje* .Morje, ki združuješ hkra»i narode in remije tuje. kdaj se mi.spojimo z brati?* Naša srca so med vami, bratje v Trstu in Gorici; niste združeni še z nami, še trpite po krivici, toda kmalu naj napoči tisto srečno novo leto, ko ob morju in ob Soči ljudstvo z brati bo objeto. n n ^ ^ ^ j/Mann ncna invrMl 0,00 nnrrrffl a o n “n “In- • n ’ nil ‘n C „ n n ■in ■ 0 (1 •vv* Aa. ' v, v* (Iz zbirke »Na Krasu«! 6 RAVNATELJ: No, Gašperček. nikar tako nasllnol GASPERCEK (se zave, da ga je polomil): Kaj nisem kritiziral konstruktivno? (Se opravičuje.) Beseda zdaj mi trda je, zdaj mila, kot tolče pač mi tu srce iz ila. RAVNATELJ (se potegne zanj): Se jaz bi zanj poprosil vas zamere. A v igrah res premalo je Izbire, zato pozabiti nas pač ne smete — dajte komedije za marionete/ GASPERCEK: Klemenčič, mojster naš, pa bo iz sadre za vaše igre gnetel nove kadre. RAVNATELJ: Tako/ Teater naš vam zdaj predočl, kar je napisal grof Frančišek Pocci. (Oba se priklonita in odideta.) Mate) Bor LITERARNE PUŠClCE MLAJŠEMU PAHORJU Mar moraš proglasiti res za blato vse, da dokažeš, da zlatii je zldto? STAREJŠEMU PAHORJU Sezidal si trdnjavo iz parol in rekel si: Tu varen bom narbolj/ A ta trdnjava tvoja prida ni, soj niti te puščice ne zdrži. ANONIMNEMU EPIGRAM AT1KV Zahvaljen, zavogalar, za pisanje, kjer praviš, da moj »Venec* slabo tkan je. Morda kedaj, a malo manj zavratno mi še poveš, kako se plete platno? KRITIKU MOJIH PUSCIC Da cilje preneznatne te puščice imajo, to najbrže ne drži, a da v trditvi bo še manj resnice, na) ndte ena teh puščic leti. PISMO CHARLESA VILDRACA LAKOMALT okusna, zgoščena okrepčilna hrana krepi ln utrjuje otroke ter slabotne odrasle, bolnike, rekonvalescente, kakor tudi ljudi, ki opravljajo naporno telesno ali duševno delo. - Fizkulturni-kom ln starcem za zajtrk ln malico. -V novem zavitku se dobi v lekarnah po 154 din. Pesnik, pisatelj Iti dramatik Charles Vildrac živi svoje umetniško polno vIJeri je v Rue de Urenelle, v eni izuied ne &tetih ulic sedmega pariškega okraja Neopazno so prihajala ti tiskarn njegova dela te francoske izložbe so se nastajate nad nilmlj neopazno »o minevata leta. v katerih je bogati um tega mojstra sodobne književnosti ustvarjal na vseh področjih besedne umetnosti in pr gledališka delaš I/lndi gent MicheJ Auolalr Le Pčlerln. Madame B6llard La Broullle, L’Alr do tempa, L'Absence( In drnges ali prozo: D6couvertes IVAprčs I Echo. D nn vovage au .lapon, in poezijo: Počmea. Images et Mirages Llvre d’Amour ChanU du DAseepčrA. Počmes de l’Abbaye. Prolongements. In knjige za mladino, kakor n. pr.i L’Ile Rose La Oolonie. Milot Bridinette in druge) Lansko leto pa J« ležala na mizi v Francoskem Institutu drobna knjiga katere zeleni Ačltnl ovitek Je nosil ljubkega rdečegobčkastega kozlička V hipu Je oko preletelo naslovno stran: Charles Vtldrac, Amadon le Bounnil Ion Avtorjevo Ime ni povedalo ničesar a zgodba Je naravnost klicala po prevodu. Res, Mladinska knjiga 1e s »Kozličkom Rdečegobčkom« razveselila fttevllne otroSke oil, ki »e smejejo dogodivščinam pobeglega kozl!4ka. Po Izidu prevoda i» prvo slovensko pismo poromalo v Park In 4estitalo Charlesu Vildracu. ki ie odpisal: »Srečen sem, da le odslei moi Kozliček' prijateljček tudi slovenskim otrokom« Ugodi! Je tudi prolnji In želji, da slovenskemu čitalcu pove nekaj o sebi Takole pISe: • Rodil sem se 1883 v Parizu. Moja mati je vodila Solo — v kateri se je javno poučevalo — v zelo obljudeni delavski četrti v Faubourg Saint Antoi-ne Do dvanajstega leta sem obiskoval to šolo; moji sošolci so bili večinoma otroci delavcev In potujočih umetnikov. Pouk sem nadaljeval na gimnaziji Voltaire Pred odsluženjem vojaškega roka — bil sem pešadijec — sem služil kruh kot advokatski tajnik, kar sem ostal tudi po vrnitvi iz vojske Poročil sem se v triindvajsetem letu s sestro svojega prijatelja Georgesa Duhamela. takrat Se študenta medicine in pesnika. danes svetovnoznanega pisatelja in akademika Prvo pesniško zbirko sem izdal 1906 in sodeloval sem od dvajsetega leta dalje pri mladih književnih pariških revijah. Leta 1907 smo z nekaterimi mladimi pesniki in umetniki ustanovili *L'.Abba-ye«, bratsko družbo, o kateri sem sanjal v svojih pesmih Imeli smo lastno tiskarno, ki je stala v Cretčilu blizu Pariza na bregu Marne. Ime »L'Abba-j/e« sem prevzel po Rabelaisu (L’Abba-ye de Thelčme). A tiskarna zaradi finančnih težav na žalost ni obstajala dalj kot dve leti. Pri »L'Abbaye» so sodelovali pesniki: Duhamel, Renč Arcos, Mercereau, Henri Martin? slikarji: Albert Glaizes, Henri Doucet, Berthold Mahu in skladatelj Albert Doyen Tudi ostali pisatelji in umetniki so obiskovali »L’Abbaye», ki je natisnila kakšnih dvajset knjig, katerih prva i je bila »La vie unanime« (Jules Romam) Po prisiljenem razpustu omenjene tiskarne sem poučeval francosko književnost in želel sem se okleniti založništva Nato sva z ženo ustanovila galerijo modernega slikarstva za mlade slikarje Sodeloval sem pri različnih, revijah in časopisih in v razdobju od 1908—1914 izdal precej knjig. Vso prvo svetovno vojno sem preživel na fronti Kmalu po prihodu domov sem tiskal zbirko pesmi za vojn o in proti njej. Takrat sem napisal svoje prvo gledališko delo »Le Paquebot Tenacily«. ki je btlo uprizorjeno v »Thčdtre du vleux Co-lombier« v režiji Jacquesa Copeaua. Preteklo zimo, kakor so mi povedali, so ga igrali v Zagrebu Prvi uspeh i so me navdušili za gledališče in napisal sem Se dvanajst odrskih del, katerih petorica je na sporedu v »Comčdie frangaise«. našem narodnem gledališču. Otroke sem vedno zelo ljubil in srečen sem. da so me imeli za enega izmed njih »L'Ile Rose« je knjiga, ki sem jo napisal otrokom že pred več kot dvajsetimi leti Prosili so me za nadaljevanje; ugodil sem jim z »La Colo-nie«. Ustregel sem tud i prošnji šolskih oblasti, naj napišem knjigo, ki bi služila kot šolsko čtivo, in napisal sem eno za dečke (Milot) in za deklice (Brl-dinette). Za mladino sem prikrojil Moličra (Le Medicin Volant), Shakespeara (Le Songe d’une N uit) in Scrl-ba (VOurs et le Pacha). Založba Bourrelier me je poprosila za »Amadou le Bouquillon«, in pravkar je pri njej izšla moja najnovejša knjiga »Les Lunettes du Lion«. Med nemško zasedbo sem vstopil v tajno družbo pisateljev, ki je v uporniškem dnevniku objavila »Les Lettres fran^aises« Zaradi sodelovanja v uporniškem gibanju so me zaprli, nato sem izginil za nekaj časa in užival gostoljubje Romaina Rollanda, ki je bival v Lyonu. V življenju sem mnogo potoval: v Italijo, v London, v Egipt, na Japonsko, v Rusiji sem bil dvakrat (1929 in 1935). leta 1934 sem potoval v Nemčijo in v republikansko Španijo med njeno revolucijo. Danes sem član Zveze prijateljev Jugoslavije in imam iz vaše domovine na jugoslovanskem poslaništvu v Parizu prisrčne prijatelje.« Oeprav Je pismo_ »Mirno, so besede skromne ln boječe Kakor da bi se hotel pisatelj opravičevati če«: oprostite da sera napisal U> in ono. toda nisem mogel dru-gače A vsi včliki ljudje »o preprosti in podobni otrokom, pa prav zato tako zelo priljubi ioni ln spoHtovanl Tak/Sen te tudi Charles V lin rac. o katerem »apiAe nleirov aatoftnik Bourrelier: »Charien Vildrac le pesnik in dramatik, /.n a n Sirom po Franci-J‘ • • • ln * Sloveniji po .Kozličku Rdeče-gobčku« in po milini svoje pesni^k* fiHm-de. Ada Škerl LJUBLJANSKE MISLI OB NOVI SPACALOVI MAPI LESOREZOV Likovna umetnost išče novih poti: Ali bomo delo posameznih iskalcev ocenili pozitivno ali negativno? Na to vprašanje ne bomo mogli dati pametnega odgovora, če bomo že v naprej zamahnili z roko in odklonili. Z ato objavljamo članek, ki nam skuša problem približati in menimo da bo prav, če z opredelitvijo ne bomo prenagli m prenestrpni. Naprednega tržaškega slikarja Lojzeta Spacala poznamo Ljubljančani bolj po njegovih uspehih v Italiji kot z razstav v Ljubljani sami, kjer kritika o njem ni mogla in mogoče niti ni znala reči nič bistvenega. Kaj misli o slikarju naše kulturno središče, se zato kljub vsemu ne odraža samo v modri brezbrižnosti ali priložnostnem izbruhu ihtavega zametavanja, ampak tudi v želji mnogih, da bi se približali njegovi umetnosti in našli pot do njenega razumevanja. Gotovo je, da se njegov nastop ne sklada povsem z našimi ustaljenimi, solidnimi nazori o slikarstvu. To naj bi bila njegova napaka, pa tudi na naši strani je nekaj krivde za nesporazum, kajti v ocenjevanju likovnih in vizualnih stvari smo res že nekoliko' preveč zaostali za sosedi. Dobro je, da zdrav okus marsikaj odklanja in odkloni, zmrdovanje nad vsakim novim pojavom, ki ga tako rekoč po lastni krivdi ne razumemo, pa nikakor ni vedno izraz razgledane in suverene presoje. S tega stališča je pozitivneje in koristneje, če hočemo z govorjenjem in pisanjem poglobiti svoje odnose do umet-vanj, splošno svetovnih in tudi Spaca-vemu delu kot njemu samemu. Zato naj te vrste veljajo predvsem njegovim naporom, da bi na svež, iz našega časa vzrasel način povedal resnico o današnjem svetu in življenju, kajti ta začu-do pri nas še nima mesta na platnu in ga vizualno nikakor še ne znamo dojemati ali pa v tako skromni meri, da to ni odločilno. V tem je glavni vzrok, da se nam Spacal zdi morda v svojih Jll. izvenabonmajski simfonični koncert V četrtek, 20. decembra, je bil v Veliki filharmonični dvorani v Ljubljani III. simfonični koncert orkestra Slovenske filharmonije izven abonmaja. Solist, je bil pianist Anton Trost, dirigiral je pa koncert Jakov Cipci. Najprej je bila izvajana L. v. Beethovna I. simfonija v C-duru op. 21., delo. s katerim je že ne 30-letni Beethoven pred dobrimi 150 leti prvič nastopil v javnosti na simfoničnem področju Temu primerne so tudi vse značilnosti te simfonije: vsa je Se zakoreninjena v Btrogem klasičnem duhu 18. stoletja, vendan pa kaže že nekatere Bvojskosti kasnejšega Beethovna- V tem emisln jo je Jakov Cipci tudi oblikoval: strogo, umerjeno in skoro brez zadržanj v tempih. Simfonija pa stavlja zlasti v pogledu preciznosti velike zahteve, ki sta Jim znala 1 dirigent i orkester presenetljivo ustreči. Mestoma so bili šibki sekundi, razrahljan, je bil včasih tok tam, kjer si odgovarjajo godala in pihala. Nekoliko prepočasen je bil tretji stavek. V splošnem pa je zapustila ta izvedba izredno lep vtis. Druga je bila na sporedu Schubert-Lisztova Fantazija za klavir in orkester v C-duru op. 15. imenovana »WandereTphan-tasie«, kjer je solistični part odigral pianist Anton Trost. Skladba sama nima sicer kake posebne vrednosti, saj spominja po svoji itpuri, ima pa v sebi že zametke kasnejših (napisal jo je za kla- ?i vir Schubert 1. 1822) romantičnih fantazij in simfoničnih pesnitev, kar je bržkone privedlo Liszta do tega. da jo je priredil za klavir in orkester. Kljub temu, da s« preprosti in prisrčni Schubertov klavirski stavek ponekod bije z bujnejšo Lisztovo instrumentacijo, je vendar ,Wanderer- 1>hantasie« ljubko In prijetno delo, ki je epo popestrilo naš konceTtni repertoar. Gotovo pa uspeh ne bi bil tak. če ga ne hi izvajal naš mojster Anton Trost, ki smo ga že nekaj časa pogrešali v koncertnem življenju. S svojo globoko muzikalnostjo se je s širokimi potezami razpel z lepim tonom, čeprav včasih nekoliko na škodo preciznosti, dal skladbi vso prepričevalno lepoto in ustvaril topel stik z občinstvom. Zaradi solistove razgibanosti je orkester na nekaterih mestih le s težavo sledil. Da ni prišlo do ničesar nevarnejšega, je zasluga jrav dirigenta Cipcija. ki je znan kot ©d-Jčen spremljevalec in »mo ga kot takegi že mnogokrat občudovali. Zna se vskladiti 6 hotenji solista in to s kratkimi in preciznimi kretnjami prenesti na orkester. Skoro neznana je pri nas III. simfonija v G-molu op. 42. modernega francoskega skladatelja Alberta Eoussela (18(19—1937). ki je njegovo najboljše delo. (Lani smo v odlični interpretaciji Jakova Cipcija spoznali »Pajkovo pojedino« istega skladatelja.) Simfonijo v G-molu smatrajo za eno najboljših francoskih simfonij, dasi ne ustreza povsem predstavam, ki jih običajno imamo o francoski glasbi, saj tvori pravzaprav njen nasprotni pol. Bistvo te simfonije je v skoro klasični arhitektoniki, v ^edrosti Izraza, v jasni in ostri melodični liniji, v izrazitem, nepopustljivem ritmu, v bogati uporabi kontrapunkta in v dostikrat trdih harmonskih sredstvih. Vse to se je krepko kazalo v Cipcijevl zamisli, čeprav Je imel razmeroma zelo malo vaj z orkestrom. Posebno zahtevno so pisana pihala in trobila, ki so v splošnem kar dobro opravila svojo nalogo. Godala so bila seveda številčno m po učinku prešibka, kar je spričo polne zasedbe drugih sekcij razumljivo. — Način izražanja, ki ga uporablja Koussel v tej svoji simfoniji, je kajpak naletel na različen sprejem pri poslušalcih: gotovo pa je, da je tak način pri nas premalo znan, zato je prav, da nas je dirigent Cipci z njim seznanil, posebno ker je videti, da se taka vrsta, glasbe najbolj prilega njegovim poustvarjalnim sposobnostim. Pač pa se nikakor ni mogoče strinjati z dejstvom, da smo v sedmih simfoničnih koncertih orkestra Slovenske filharmonije, štirih abonmajskih in treh izvenabonma j-skih, slišali samn štiri dela slovenskih avtorjev ter sploh nobenega drugih jugoslovanskih skladateljev. Za ta zadnji koncert je bila sicer predvidena Simfonietta Borisa Papandopula. pa je iz neznanih razlogov odpadla. Naj je že bil vzrok ta ali oni. nadomestiti bi se dala s kakšnim drugim domačim delom. Ce smo morali poslušati po niti dveh mesecih ponovitev Debus-syjeve »Iberije«, bi na zadnjem koncertu lahko slišali vsaj kakšno ponovitev dotna-česrn dela. Dejstvo, da imajo kje drugod Po svetu še manjši procent lastne ustvarjalnosti na sporedu, ima čisto drugačne osnove in pogoje, ki pri naši mladi simfonični tvornosti ne morejo priti v poštev. Vrh teira pa ta nerazumljivi in nespametni odnos do del drugih jugoslovanskih avtor- jevi V vseh osmih abonmajskih koncertih ni niti enega hrvatskega ali srbskega dela in vendar je tam glasbena ustvarjalnost prav sedaj Izredno bujna, ml pa ne moremo slišati ničesar iz nje. Najbrž pa to ni HakljuSje, ker prav tako ni predviden ra; zen L. Matačiča noben gost, niti solist niti dirigent iz drugih krajev Jugoslavije. Naj bo teh nezdravih razmer kriv kdor koli ali karkoli, to vprašanje se mora dati urediti, saj vendar tudi problem reclprocitete ni nerešljiv. Z dosedanjim načinom pa zapiramo sami sebi v naših že tako težkih razmerah še to najnujnejšo izmenjavo kulturnih dobrin, brez katere je vsaka nadaljnja r«*t ogrožena. ▼lado Golob najbolj značilnih stvareh tuj in čuden, prezahteven za »razumevanje« in da je zato, po našem mnenju, čisto upravičeno nepriznan. Toda vztrajnost in stalno napredovanje novejših prizadevanj, splošno svetovnih in tudi Spaca-lovih, da bi nam z vizualnimi sredstvi povedala globlje stvari o nas in o sodobnosti, morajo prej ali slej prepričati tudi našo sredino, da so ji te nove stvari potrebne zato, da bi tudi z očesom mogla dojeti čimveč. Ce bi Spaca-lovi mapi vsaj pri manjšem številu uspelo zganiti radovednost ali celo voljo za prvi stik z novejšo likovno problematiko, bi obenem pomaknili črto dovoljenega v umetnosti malo naprej, na boljše in naši likovni umetnosti bi razširili horizont. Tuda v širšem merilu je Spacal med tistimi, ki so našli v slikarstvu nove naloge in ki so se do novih rešitev dokopali s težkim delom in iz njega seveda prinesli izpremenjena, nenavadno učinkojuča izrazna sredstva. Treba je reči, da se novega ne bojimo toliko zaradi hotenj, ki so nam če-sto nepoznana, kot predvsem zaradi no- Poruleni kraiki domovi Drobirja ruševin je poln cel format: »nameren; brezkrajen mozaik. Bicikel, ki je prepovedan v lepi umetnosti, je tu na svoj način lep. V sliki zastopa nekega nesrečnega človeka in njegovo zgodbo. Štrleče škrbine in rdeči petelin nas vznemirjajo: prve z grozečo pokončnostjo, ta s svojo simboliko. To ni nobena določena kraška vas, pač pa popolnoma določena in znana nesreča kraške vasi. Slikar je eden izmed nas, poln sočutja In groze, o ne notranje razklan. vih oblikovalnih prijemov. Tu je jedro zdrahe. Nihče ne zanika tega, kar se je v našem slikarstvu zgodilo v zadnjih 50 letih, toda mnenje, da je najboljše že za nami in da je z ozirom na to vse novo preveč vprašljivo, še neustaljeno ali celo rušilno-agresivno, je več kot problematično. Mislim, da lahko rečem: nasprotja, ki prihajajo ob primerjanju novega s starim na dan, dokazujejo, da je v naših nazorih o likovni kulturi marsikaj preležanega in nič več uporabnega. Preveč nas veže tista mehka igra toplih in hladnih tonov v neizčrpnem, neskončnem številu odtenkov, ki nam jo je dal konec prejšnjega stoletja in kateri se je tako popolno podalo naše podnebje s svojimi vlažnimi meglicami in meglenostjo. Naj bi to bilo še tako očarljivo, preko svoje rabe ne more trajati in vsaka stagnacija je nesreča. Ostali, pa tudi zaostali smo pri veri, da je slika res slika samo takrat, če je na njej veselost, rahlo otožna, če je vse čimbolj zabrisano in nedoločeno. Kot da je to posebno slovensko in kot da je slikarjeva dolžnost le v tem, da na gledalca prenese svojo, danes popolnoma neuporabno zasanjanost. In umetnost da je vredna svojega imena samo, če je idilična, če prihaja iz zatišja, če je pohlevna, predvsem pa, če ima patino, starinsko žlahtni nadih, z eno besedo, če je odmaknjena od grdega, krutega življenja sodobnosti. Spacal ima o vsem tem ravno nasprotno mnenje, ne da bi bil zato kaj manj umetniški. Njegovo oko ni rahločutno v iskanju slikanja vrednih motivov, nastrojen j in atmosfere, kot mu oko sploh ni njegov edini vodnik. On ve, da ni dolžnost slikarja, da samo subtilno vidi, ampak da si o tem, kar vidi, tudi kaj misli. Ni čutno razvajen, pa neprizadet opazovalec zunanjega sveta, kot je bil Jakopič, ki nam je napravil in zapustil na videz nespremenljivo in nepogrešljivo mnenje o slikarstvu. Spacal se ne onegavi za motivi, kot je rekel slikar Ambrož, ampak stoji kot cel človek pred življenjem, ga doživlja in znova oživlja z vizualnimi sredstvi na ploskvi. Tako se spravlja v srečen položaj, da s svojim delom širi življenjski pogum in vero, da je tudi današnje življenje enakovredno vsem starejšim dobam po lepoti in zanosu. Dosedanje delo tega slikarja je še en zanesljiv znak poleg drugih, da je kozolčarska problematika tudi za nas popolnoma izčrpana, da v naših dneh nima nikakega poslanstva več. Ne zadošča več poezija krajine, otožnih rož in iz teme gledajočih obrazov. Likovna umetnost mora pogumno izreči tisto besedo, ki jo terja življenje, kakršno je danes z vsemi svojimi tisočerimi ugankami, iskanji, upanji, pa tudi srečami. Pokazal je, da slovenska duša ni ovira za to, da bi tudi mi mogli rabiti in razumeti novejšo likovno govorico. Celo narobe: njegova mapa znova potrjuje, da nam je to izražanje, če ga hočemo dojeti, celo bližje, neposrednej-še in da je v celoti neprimerno bogatejše od starega. Brez odlašanja se moramo pogumneje odločiti za korak naprej. Ni dovolj, da smo svoj impresionizem tematično razširili od jesenske narave, rož in in-terieurjev na druge otožne stvari, po- drte hiše, pokopališča, družinsko in gozdno idilo, sajaste piskre, dvorišča in star most in tehnično na uporabo lopatice, malo več arhitektonike in nekoliko trdnejše konture, pri vsem tem pa ostali slikarji in gledalci v svojem posebnem ločenem svetu, zase, če je le mogoče ločeni od nelepe in trde vsakdanjosti. Spacal izbira med tistimi stvarmi, s katerimi pride v stik, ki se dajo predelati in poenostaviti v simbole in predstave tako, da postanejo prečiščeno besedišče, s katerim lahko izrazi, kar želi izraziti in kar se drugače ne da povedati. Tako z vidnimi stvarmi izraža tisto posebno, neotipljivo in lebdeče, kar zaposluje modernega človeka: s stvarmi, ki niso niti samo lepe, niti samo žalostne ali kako drugače ganljive in zanimive, pa so vendar neposredno zvezane s sodobnikom in njegovim bojem za življenje. Stvari namreč lahko za človeka pomenijo več kot pove površen naturalistov pogled ali naturalistična upodobitev, so pa navadno druge kot zgoraj naštete. Z njimi vstopa v naše slikarstvo kot prva stopnja nadaljnjega razvoja nova tematika: grdi brzojavni drog, žice, bicikel, tovarniški dimnik, klop v parku, škaf, kamion, zapornica na progi, pa tudi sonce, petelin, petrolejska svetilka in ključ kot racionalna poetična dopolnila. Nekaj novega je ravno v tem, da skuša svoja platna sestavljati iz likov, ki spominjajo na vse tisto novo v modernem življenju, kar bije s svojo nerodno aktualnostjo, kar se za površnega opazovalca še noče vključiti niti v naravo niti v človekovo okolje, pa je vendar s človekom usodno povezano. Lepote ne išče v nastro-jenjih, ampak predvsem v odkrivanju novega sveta, ki še ni lep, zato pa je poln utripa današnjega človeka, od večine v umetnostni problematiki neza-paženega. Take stvari neprestano odkriva in jih, podobno kot znanstvenik, metodično izolira, da bi jih čimbolj smiselno in učinkovito uporabil. Zato je pri Spacalu vse zgrajeno iz jasne, preproste in čiste tipike. Prebrane forme se ostro in kontrastno nudijo očesu. Vse slučajno in nebistveno jim je odvzeto in tenčica atmosfere jih ne ovija, enoumno lapidarne leže pred nami. Slikar skrbno pazi, da so predstave zunanjega sveta na sliki strogo navezane na ploskev, ker se le tako lahko nad vse čitljivo in likovno čisto vežejo v likovno kompozicijo. Jemlje si pravico, da jih uporabi prenarejene, včasih pretirane, včasih obrnjene, deformirane, podobno kot dela v svoji preprostosti slikar izveskov zato, da bi bil vsakomur čim bolj razumljiv in dojemljiv. Njegove oblike pa niso nikdar skrivljene v smislu ekspresionizma, ki ga je prinesla prva svetovna vojna. Pri njem zaman iščemo sledov notranje razbolelosti ali razklanosti, ki je značilna za tisti čas in ki bi mu jo nekateri radi naprtili. Njegov ton je samo povišan in spremenjen za toliko, kolikor je potrebno za bolj učinkovit govor. Za vsako kompozicijo je govorica na novo pripravljena, včasih nežna, stkana iz tenkih drobnih niti in vozlov, včasih groba z okornimi potezami, na videz nepazljivimi, iz oglatih in trdih sestavin, ki se med seboj bodejo. Tudi to je novo. Njegova istrska vas n. pr. ni portret določenega kraja v določenem nastroje-nju ozračja ali svetlobe, ampak taka, kot jo slikar čuti: včasih težka, oglata in robata, včasih drobna, prijazna in nežna. Ne ponavlja se nikdar, nova doživetja se vedno izražajo v novih formah in novih tehnikah. Vsaka slika ima zase postavljeno hierarhijo poudarkov, ki ji dajejo enkraten značaj. Kot človek ne more biti v dveh zaporednih trenutkih isti, tako tudi slikarski prijem ne more biti tak. Za vsako delo si mora s trudom pripraviti zidake za slikovno zgradbo, nato pa dela sproščeno, bolj z ustvarjajočo domiselnostjo kot s fantazijo v popularnem smislu. V barvah je več simbolike in trp- I © Baladur v Istri Zaprti svet malega istrskega dvorišča, oblikovan s skrajno preprostimi sredstvi sočasnega kontrasta: vsaka bela lisa se odraža na črni. vsaka črna na beli. V popolni osamelosti in negihnosti tem močneje učinkujeta življenjska znaka: odprta so vrata in nekdo se bo vrnil po kolo. Gledalec čuti, da bi se vtisi iz narave lahko še bolj reducirali, da bi vse postalo celo rahleje naznačeno, a še vedno dovolj ali celo bolj zgovorno. kosti zemlje in stvari kot sladke skladnosti. V dani ploskvi je zbranega več elementarnega kot razgledniško panoramsko zanimivega. Več zanimanja povzroča pri gledalcu slikarjevo hotenje kot naslikani objekt. Več mu je zato, da bi se izrazil, kot zato, da bi izdeloval slike. Kar ima povedati, rad pove in je ob tem blizu neumornosti in radosti otroka, ki pri igri sestavlja iz neznatnih stvari svoj svet. Po vsem tem se človek, ko se spet obrne k stanju stvari, čudi nesmiselnemu in navideznemu konfliktu z gledalcem, ne toliko zaradi nasprotstev, ki jih med obema ni, kot zaradi gledalčeve nevpeljanosti v bogatejši, popolnejši, zgovornejši način slikanja. Njegova tvornost je po svojem značaju blizu delavčevi. Tudi on dela stvari, ki so koristne in potrebne in ki bi morale biti vsakomur dostopne. Tako mu je blizu tehnika lesoreza, ne lesoreza zaradi njega samega, ampak zato, ker je to material in način obdelave, ki daje mnogo identičnih odtisov, ki so lahko dostopni velikemu številu ljubiteljev in ki so vsi originali. Vsi materiali in vse tehnike pa so pred umetnostjo enake. Vsakemu materialu in vsaki tehniki se da vdihniti najrahlejši človeški utrip, podobno kot je bilo to z grško arhaično umetnostjo, ki tudi ni poznala razlik med likovnim delom na lončevini, na novcu, pri arhitekturnih formah ali pa plastiki v templju. Ali ni po vsem tem krivično govoriti o dekadenci našega Tržačana in njegove umetnosti? To ne more biti nekaj, kar skuša v svoje delo in gledanje vključiti nove elemente zato, da bi z njimi povezalo človeka in neznani svet, ki ga obdaja z novimi vprašanji, ki nastajajo. Na nova vprašanja se da odgovoriti samo z novimi odgovori. Ali je prav, da se zapenjamo pred vsako novo sapo in da se manj bojimo zvodene-losti in zaprašenosti, ki nam jih prinaša kultiviranje starega, kot pa skoraj ve- ' dno koristnega pretresa, ki ga prinašajo resni ljudje, čeprav na neobičajen način? Spacal je naS človek, ki je z delom precej globoko prodrl v problematiko novejše likovne tvornosti, zato mu moramo priznati zasluženo mero pionir-, stva v naši sodobni likovni umetnosti. Situacija iz časov po prvi svetovni vojni se nekako ponavlja tudi po tej vojni: spet prejemamo naprednejše umetnostne nazore preko naše Primorske.' Takrat Černigoj, Pilon in drugi, danes Spacal in mladi tržaški kiparji. Takrat je bila Ljubljana pretesna, ni imela ustanov, ki bi jim bila naložena gojitev globljih spoznanj o umetnosti, niti kritike, niti razumevajoče in razgledane publike. Življenje jih je prepustilo samoti. In danes? Skoro bi mogel reči, da ni mnogo bolje. Razumljivo je, da nimamo kritike, ki bi lahko pravilno vrednotila ali se celo zastavljala za to, kar terja čas. Za to pa je potrebno dol- « gotrajno in sistematično delo, ki ga je v Ljubljani še vedno zelo težko opravljati. Ne morem pa mimo očitka Moderni galeriji, katere glavna naloga je zapisana v njenem imenu. Njeno po- slanstvo ni samo prirejanje jubilejnih in priložnostnih razstav, ampak tudi, in mogoče pred vsem drugim, da vzgaja in vzgoji publiko, brez katere ne more živeti niti se ne more razviti danes nobena umetnostna panoga. Moderna galerija bi morala biti tudi vzgojna ustanova, ognjišče sodobne žive likovne kulture in ne toliko magazin Pesnikova steza Med svetlobo in senco se dviga njegova pot. dokler na vrhu ne doseže vedre modrine. Srečuje neštete stvari, oglate in okrogle, pisane in sive, ostre in mehke. Nobena ni podobna nobeni iz naše okolice, pesnikova pot pa je vidna od začetka do konca taka, kot je v resnici. Da je lahko oblikoval tako neotipljivo predstavo, kakršna je naša misel o prečudnem življenju pesnika, si je slikar izbral posebne, samo za to pripravljene sestavine. Z njimi je napravil konkretno in dojemljivo nekaj, kar se sicer očem neposredno popolnoma odteguje. umetniških izdelkov iz novejšega časa. Danes je bolj kot kdaj potrebna stalna nega kontakta z vsem, kar življenje prinaša svežega, pomladnega, prav tako pa tudi nepretrgana skrb za to, da bi se neprestano večal krog solidnih poznavalcev, ljubiteljev in entuziastov, vseh tistih, ki v svoji celoti predstavljajo kulturno in kritično publiko, kateri se ne moremo odreči, če hočemo imeti kdaj kaj upanja na višjo stopnjo domače, avtohtone umetnostne tvornosti. Zato je srečanje naše javnosti s Spacalom po zadnji vojni poučno ne samo zaradi njegove aktualnosti, temveč tudi zaradi naše dezorientacije, ki se je ob tem pokazala, oz. boljše, zaradi konflikta, v katerega smo zašli zaradi svojega kroničnega zamudništva. Svet gre neprestano dalje, nekatere Spaca-love stvari pa kažejo, da nam bo lahko pokazal tudi to. e. Ravnikar KULTURNI DROBIŽ DRAMATIZACIJA NJEGOŠEVEGA »GORSKEGA VENCAc Uprizoritev Njegoševega »Gorskega venca«, ki jo je pripravi Raša Plaovič v Narodnem gledališču v Beogradu, je v srbskem tisku vzbudila nemalo pozornosti. Skoraj vsi časopisi, dnevniki in tedniki so že objavili daljše analize tega znamenitega Njegoševega dela, razpravljajo o problemu dramatizacije, o idejnih, vsebinskih, snovnih in oblikovnih značilnostih »Gorskega venca*. Ob tem 6e je razvila tudi ostra polemika. Tako je Izidora Sekulič v »Politiki« (6. decembra) objavila kritiko dramatizacije in uprizoritve, ki ni bila povsem pozitivna. Po daljši utemeljitvi je naglasila vse težave Raše Plaoviča, skrbno analizirala pomen njegove dramatizacije itd. »Plah v umu in v fantaziji — Raša Plaovič bi se lahko imenoval tudi Plahovič — se je lotil velike naloge... Videli smo umetnost, dvakrat ali trikrat doživeli pravo dramsko vrednoto, tragično in humorno, toda »Gorski venec« ni drama, ampak le velik dramski in mitski material, miti pa drame življenj in človeških dejanj bolje poudarjajo, kakor zgodovinska obdobja in psihološke karakte-rologije.« Po mnenju Izidore Sekulič je Raša Plaovič dobro prenesel problem za korak naprej. Nazadnje, zaključuje Izidora Sekulič, se bosta v »Gorskem vencu« združila v oratoriju koncertna dvorana in gledališče, kajti »Gorski venec« po njenem mnenju ne more biti prava drama. Na njeno in še na nekatere druge podobne kritike, ki pa so dokaj različno ocenjevale tako dramatizacijo kakor uprizoritev, je zelo ostro odgovoril Miian Bogdanovič v »Borbi« (16. decembra) v članku »Ko velika beseda oživi«. Nadvse odločno odbija vsakršno negativno oceno in trdi, da je velika pesniška beseda mnoge ocenjevalce zmedla in je ne razumejo. Milan Bogdanovič smatra, da je »Gorski venec« drama in da je z dramatizacijo dvignjena še za postament više ter ostro obsoja vsakogar, ki bi mislil drugače. A Hugo Klajn v zadnji številki »Književnih novin« 6pet dokazuje, da »Gorski venec« ni drama in da to tudi ni mogel biti, saj Njegoš ni zahajal v gledališče, ker je smatral, da se to zanj ne spodobi. O Shakespearu sploh ne vemo, če ga je poznal. Dramatizacija »Gorskega venca« je bila nujno potrebna in to so poskušali že mnogi, a nikoli uspeli. Plaovičeva dramatizacija ni zadnja beseda v teh poskusih, pač pa je prva dramatizacija, ki ni izjecljana, ampak jasno in prepričevalno izgovorjena. 6e ostreje pa odgovarja Milanu Bogdanoviču Marko Ristič v »Borbi« (25 decembra), ki ga obtožuje, da se s hvaljenjem uprizoritve, pri kateri je sam sodeloval, hoče 6kriti za Njegoševo veličino. Ce je >Gor-ski venec« drama, zakaj pa jo je bilo treba še dramatizirati, sprašuje Ristič in navaja vrsto podobnih del svetovne literature, ki imajo »Gorskemu vencu« podobno obliko. Po vsej verjetnosti polemika ki je dobila zelo ostre oblike, še ni končana. 60L&TV0 V ITALIJI Švicarski dnevnik »Die Tat« je objavil članek o šolstvu v Italiji. Po najnovejših podatkih je v Italiji 7 in pol milijona otrok v starosti od 6 do 13 let. Od teh jih je gamo 5 milijonov vpisanih v šole, 2 in pol milijona otrok pa ne dobiva niti najosnovnejše izobrazbe v branju in pisanju. Od 5 milijonov otrok, ki obiskujejo šole, jih 10 % obiskuje pouk neredno, 20 % otrok pa dokonča samo dva razreda osnovne šole. Pisec članka ugotavlia, da je vzrok za to pred vsem v tem, ker v Italiji, kot nikjer v svetu, primanjkuje šolskih poslopij. 2e pred vojno je bila mreža osnovnih šol nezadostna, med vojno pa so prav Šolske stavbe najbolj trpele. V mestih so mnoge HDle spremenjene v stanovanja, po mnogih stanujejo tudi razni begunci, nekaj jih pa ima zasedeno tudi vojaštvo. Po ugotovitvah Šolskih oblasti bi bilo treba zgraditi v vsej Italiji najmanj 15.000 novih stavb za osnovne šole, toda ne zato, da bi problem rešili, temveč da bi ga omilili. Drugi vzrok, da je stanje osnovnega šolstva v Italiji tako slabo, je v šolskem sistemu, ki je zastarel in sploh ne pozna sodobnih pedagoških metod. Končno pade krivda za to tudi na italijansko vlado, ki v težnji, da bi znižala svoje izdatke, favorizira zasebne šole, ki pa omogočajo izobrazbo samo materialno močnejšim družbenim razredom. NOV FILM GRETE GARBO Ameriška filmska producenta Wald in Krasna sta sklenila z Greto Garbo pogodbo, s katero je Greta Garbo prevzela vlogo Eleonore Duše v filmu, ki bo prikazoval življenje te znamenite italijanske igralke. Scenarij filma je že gotov ter je bil predložen Greti Garbo, ki ni izrazila glede svoje vloge nobenih pomislekov. Glavni del filma bo obravnaval zadnja leta življenja in deli Eleonore Duše, zlasti njene zadnje nastope v Ameriki in njeno smrt v pregnanstvu v Pittsburgu. NOV BOSANSKI FILM Podjetje Bosna film v Sarajevu je te dni po daljših pripravah začelo snemati svoj tretji umetniški film »Med dvema ju-troma«. Za film je napisal scenarij Oskar Davičo, režiser je Nikola Rajič. Glavne vloge bodo igrali študentje Igralske akademije i i Beograda. Vsebinsko je snov filma zajeta iz narodnoosvobodilne borbe ter prikazuje delo skupine mladincev, ki imajo nalogo prepeljati iz okupiranega Sarajeva nekega zdravnika na osvobojeno ozemlje V SPOMIN BERNARDA SHAWA Zveza angleško govorečih narodov je prve dni decembra naslovila na ves svet poslanico, v kateri se zavzema za zbiranje sklada četrt milijona funtov sterlingov v spomin nesmrtnega Bernarda Shawa. Cilji in nameni sklada, ki ga nameravajo zbrati s prostovoljnimi prispevki vseh narodov sveta, so očrtani v izjavi, katero je Zvez?i naslovila na vse kulturne narode. Pisateljev dom nameravajo ohraniti v nespremenjeni obliki in ga spremeniti v muzej, ki bi bil odprt vsem obiskovalcem. S skladom nameravajo omogočiti prevajanje Shawovih del v vse jezike sveta. Z zbranimi sredstvi nameravajo ustanoviti tudi več Shawovih nagrad, s katerimi hočejo utreti mladim pisateljem pot v javnost ter omogočiti mladim dramatikom in glasbenikom izdajanje in predvajanje njihovih del. Kupovanje knjig na Danskem. Združenje danskih založnikov je pred kratkim med kupci knjig izvedlo anketo ter na podlagi rezultatov te ankete ugotovilo, da je mnogo večje število tistih, ki kupuieio knjige zato ker že poznajo druga dela istega avtorja, kakor pa onih, ki kupujejo knjige po nasvetih knjigarnarjev. Na anketo je odgovorilo 76.3% lindi, da kupujejo knjige zato, ker poznajo že druga dela istega avtorja, 41,7 % zato. ker jih je pritegnil naslov knjige. 35.3 % pa zato, ker jih je zanimal reklamni posnetek vsebine. Samo ?8,9 % udeležencev ankete je odgovorilo, da kupujejo knjige na priporočilo knjigarnarjev; 11.3 % kupcev knjig ie pritegnil ovitek knjige. 1.7 % pa je knjigo kupilo zato, ker so se o njej razgovarjali v vlaku. Nezaželena literatura v Vzhodni Nemčiji. V času dn 15. marca 1952 bodo temeljito prečistili javne knjižnice v sovjetski coni Nemčije. Po informacijah zahodnonemSkega tiska bodo odstranili iz lft 000 javnih knjižnic okoli deset milijonov knjig. Med drugim bodo izločena dela Svena Hedina, Bertranda Russela in ITptona Sinclaira. Petrolej gor! v Perziji. V hamburški zaloibi Broschek je izšel sodobni roman z naslovom »Petrolej gori v Perziji« Roman je napisal Hans Marschall. V njem zajema razvojni čas v Perziji od prvega petrolejskega vrtanja pa do prepojitve gospodarskih interesov s svetovno političnimi. Roman spretno izkorišča doarodke in pojaVe tujega posega v perzijsko življenje. fiesta velesila. Emil Rasrhe je napisal zgodovino petroleja od prvih početkov pa do razvoja v današnjih dneh. Naslov delu je »šesta velesila«. Pregled ob novem letu KNJIGE ZA NASO MLADINO Na knjižno polico za naš mladi rod je postavila založba Mladinske knjige v komaj preteklem letu 60 novih knjig. Ne bomo se ustavljali ob dokaj visokem Številu knjižnh izdaj, raje ob uresničenem programu založbe za leto 1951, ki je skr-bel v Cicibanovi knjižnici za otroke v predšolski dobi in za šolarje v osnovnih razredih, v pionirski pa za ostali mladi svet. Ce prištejemo še knjižnico za dora-ščajočo mladino ter poljudnoznanstveno zbirko, dobimo približno podobo programske ureditve naše edine mladinske založbe. Priznajmo še, da je delo ustanove, ki sirbj za vsakdanjo duševno hrano naši mladini, neizmerno važno. Saj s svojimi Izdajami, ki jih daje v roke tisočem in tisočem mladih bralcev, oblikuje njihovo podobo, usmerja njihovo miselnost in delo, daje hrane njihovi vedno lačni domišljiji, postavlja jim vzore in cilje, pomaga jim razvijati sile, da se ciljem bližajo in da ne nazadujejo, razvija njih čut za lepo, tako z ilustracijami kot z okusno opremo knjige Prav je, če vemo, da si je redakcija založbe prav zato, ker s« zaveda, kako odgovorno nalogo izvršuje s svojim delom, poiskala širok krog naših kulturnih delavcev tako med literati kakor med likovnimi ustvarjalci, ki naj z nasvetom in s kritično presojo pomagajo graditi knjižni zaklad naši mladini. Preden gre knjiga v tisk, pa naj že bo originalna ali prevedena, se ob njej srečavajo mnenja tistih naših ustvarjalcev, ki jim ni vseeno, kaj bere slovenska mladina. V teh obrobnih zapiskih nas bo zanimalo, kakšen delež so k dejavnosti prispevali naši pesniki, prozaisti, likovni umetniki, znanstveniki? Ob bežnem pregledu uresničenega programa nas bo zanimalo še, koliko je založba posegla v zakladnico našega narodnega blaga, in posebej, kaj je najvrednejšega prinesla na naš knjižni trg iz neizčrpnega bogastva svetovne književnosti. Če gremo kar po vrsti: Na polico za najmlajše so prišle štiri nove knjige, med njimi dve deli Vide Brestove (Mihčeve pesmi, Pravljica o Marjetici}, Uganke Mateja Bora in daljša pesn ška zgodba Jožeta Šmita o Marjetki. K tem štirim izvirnim letošnjim pesniškim izdajam pa se je pridružila še proza'. Bevkova povest Mali upornik, ki je 'zšla v množični nakladi, potopis Jožeta Pahorja; Hodil sem po zemlji naši, črtica padlega študenta delovnih poti, ki jo Je čakajo; da bo mo-proletarca Jožeta Kerenčiča Mati išče rala s 6vojimi sodelavci poseči tudi v mojstra in povest Trije bratje in trije žgoče probleme našega ča6a, pomagati razbojniki. Ta zadnja je iz literarne za- pri iskanju pravih poti iz težav in zagat puščine mladinskega pisatelja Karla Si- naši mladini in s stvaritvami umetnosti in roka, ki so ga nemški fašisti po pollet- znanosti plesti trdno vez in pomoč rodu, nem mučenju ubili v Dragi pri Begunjah, ki se vrašča v slovensko stvarnost. Med igrami je izšla še predelana mladin- In iz slovenske klas ke? Kar naštej-ska igra pesnika Golie Jurček in nova mo: izbor Levstikovih otroških pesmi igrica Kristine Brenkove Mačeha in pa- pod imenom Najdihojca, Stritarjeve Ugan-storka. .... . ke, Utvine Otroške pesmi, Valjavčeve V poljudnoznanstveni knjižnici pa je Živalske pripovedke, najlepše Golarjeve napisal A. Polenec knjigo Iz življenja žu- pesmi pod naslovom Srp in klas. Iz proze tf ' . Kunaver Potovanje po nebu, pa Trdinove Bajke in povesti o Gorjan- Matanovič Pogled v elektrotehniko, cih, izbor Cankarjevih najlepših črtic z ' Križanič Zanimivo matematiko in mi- naslovom Skodelica kave, Finžgarjev ro-slim, da moram semkaj uvrstiti tudi Val- man Pod svobodnim soncem, Da ne po-vasorjevo berilo, plod dolgoletnega in zabim še Klopčičeve priredbe narodne vestnega dela Mirka Rupla, ki je iz Val- pesmi Kralj Matjaž reši svojo nevesto, ki vasorjevih del izbral, prevedel in priredil je izšla kot zanimiva slikanica, najboljše v novo knjigo. Kaj pa iz svetovne klasične mladinske književnosti? Kar preberimo imena: Charles Dickens, Jack London, George Sandova, Juiles Verne, Lewis Carrol, L. N. Tolstoj, H. J. Wells, Collodi. Tako smo dobili prvič v prevodu Dickensovega Nickolasa Nicklebeya v dveh knjigah, George Sandove Malo Fadette, svetovno-znano Carrolovo Aliče v Deveti deželi, Tolstojeve Spomine na mladost in prvič neokrnjenega Collodijevega Ostržka. Nimam namena še naprej razstavljati pisane zbirke šestdesetih knjig, kjer bi naj omenila še zbirko sodobnikov z An-dričevimi in Ingoličevimi novelami, zbirko Mlada pota, v kateri so izšle Hoffmanove pesmi in Zupančičeve zgodbe, zbirko lutkovnih iger ter ostalih prevodov iz jugoslovanske književnosti. Po razdelitvi vsakoletne Levstikove Mladinske knjige 31. decembra 1951 bo izšla v »Ljudski pravici« študija o ilustraciji mladinskih knjig v preteklem letu izpod peresa sodelavca založbe in strokovnjaka Karla Dob ide. Zato se ne bom posebej ustavljala ob ilustratorjih in njihovem krepkem deležu pri izdajah Mladinske založbe. Omenim !e, da je založba vključila v svoje delovno področje lepo r, . število naših znanih likovnih ustvarjal- Prignati moramo, da je založba svoj cev (G. Bkolh, M. Gaspari, R. Gorjup, dolg slovenski kulturi lepo plačala v pre- J. Vidic, I. Šubic, K. Prunkova, M. Muk- teklem letu, da je znala najti m dati Stupica, S. Pengov, E. Justin D. Petrič). ^zličnCei«ri,T Ust3arjalce™ “a>‘ Zanimal bi nas še bežen pogled za različnejših kulturnih panog ter ,ih po- prihodnje delovno leto. Xdto PoTdantfta "morti d? “£ • Za W ■‘“‘S nešteto možnosti in novih, neuhojenih tgdo^etos na^mešč^z nekaterimi ce- ______________________________________________ nenimi proizvodi iz sosednjih republik. Miheličeva ilustracija k Levstikovi »Najdihojci< NOVOSTI NAŠEGA KNJIŽNEGA TRGA SLOVENIJA Mladinska knjiga le izdala v zbirki »Cicibanova knjižnica« razkošno opremljeno ali. kanioo »Ugank« Mateja Bora, ki jih je ilustriral Gvido Birolla. Na sto straneh je 48 ugank. ki jim je slikar spretno dodal še svoje slikovne uganke na eni in reči tov v sliki na drugi strani. — V slikanici je izSla tudi pesem Mile Prunkove - Utve »Kaj je videl Mižek Figa«. Ilustriral jo je Dužan Petrič. — Za osemdesetletnico pisateljevega rojstva je založba izdala roman oz. povest davnih dedov »Pod svobodnim soncem« F. S. Finžgarja (440 stranil Knjigo je opremil in ilustriral z več celostranskimi ilustracijami v bizantinskem slogu Slavko Pengov. Novi izdaji svojega dela je napisal o njegovem nastanku daljši epilog pisatelj sam pod naslovom »Nekaj o starih pionirjih«, ki v njem opisuje iz svojih mladostnih spominov boje Slovenoev za najosnovnejše narodnostne pravice pod tujim jarmom. Tudi ta njegova zgodovinska r. ■■ ‘ »•i*. S?«: AKNAGU povest je bila napisana, da bi budila v ljudstvu politično zavest in narodni [Kmos v dobi, ko so mu odrekali celo zgodovino in ga poniževali. Se danes je to najpriljubljenejše čtivo, saj je doživelo že več upodobitev v streepih (celo pri Srbih). Najbrž se bodo nekoč lotili njene zgodovinske snovi tudi filmski umetniki. Društvo novinarjev Slovenije je izdalo »Svet humorja in satire« — Utrinki dveh tisočletij (448 strani), knjigo, ki jo bo čita-joča javnost gotovo sprejela z največjo hvaležnostjo, sai Slovencem vprav humoristične literature bridko primanjkuje. In povrh vsega nam knjiga prinaša še svetovno humoristično literaturo od njenih začetkov do danes v zares skrbnem izboru najboljšega med najboljšim Pred čitaleem se vrstijo imena 60 svetovnoznanih pisateljev, ki se vrstijo kronološko od antike preko renesanse in klasi-cijma do romantike, realizma in najnovejših smeri vseh evropskih narodov. Zastopana je tudi sovjetska satira. Prevode so prispevali Anton Sovre, Anton Debeljak, Karel Robida, Janko Moder. Božidar Borko. Silvester fikerlj, Jaka Stular. Joža Glonar. Andrej Budal ter nekateri novinarji Knjigo krisijo številne vinjete po motivih starogrških vaz. starih lesorezih in bakrorezih ter po risbah Callota. Th. Heineja. Kleva. Wllkeja In drugih. Uredil je »birko Davorin Ravljen, opremil pa Elo Justin. Knjiga, v kateri prevladuje jedka satira, je eno najlepših novoletnih daril ob koncu letoSnje žetve na knjižnem trgu. Državna založba Slovenije je Izdala v prevodu Vladimirja Levstika roman ameriškega pisatelia Kennetha Robertsa »Severozahodni prehod« (5S6 stranll. Roman je mogočna epopeja zgodnie dobe ameriške zgodovine, iz časa, ko je beli človek šele osvajal ta veliki kontinent v večnem boju z naravo in domačini Indijanci, epopela hrabrih in po svobodi hrepenečih ljudi, ki so se umaknili zatiral-nim metodam fevdalnega reda v Evropi, zgodba pionirjev, ki ao ustvarjali sebi in svo. jim potomcem nov. svobodnejši red, ko je v Evropi še vladala tema. Nova obzorja, štev. 12, leto IV. Izdaja Zveza mariborskih kulturnih delavcev v Mariboru Vsebina: Klopčičev prevod odlomka Lermontovega »Demona«, Franc Šafar: M. J. Lermontov. Gaber: Laz. Stefan Barbarič: Li-toramokrltični nazor Belinskega, Anton In- Ive Šubic: Konstrukcijska dvorana v tovarni »Franc Leskošek« Trdina kot časnikar Pred sto leti se je »kamen zavalil na grob Ljubtjanskiga časnika« 30. decembra t. 1. bo minilo 100 let, kar si je prvi slovenski Uradni list »Ljubljanski časnik« sam zapisal osmrtnico. Odkritosrčni poslovilni besedi, ki oznanja novico, da »z umerlim starim letom se je tudi kamen zavalil na grob Ljubljanskiga časnika«, dodaja sklepno misel: »Naj počiva na strani rajnih bratov, slovenskih časopisov. Zbogom!« Da, precej je bilo teh »rajnih bratov«, ki so veselo pognali na slovenskih tleh po marčni konjunkturi. List za listom je drug za drugim popadal z bujnega drevesa slovenskega časništva, le Blei-vveisove »Novice« in Jeranova »Zgodnja Danica« so zaradi svoje ideološke, nazorske vraščenosti s tedaj vladajočo smerjo ostale pri življenju. Toda bile »Jadransko morje« zavzema za krepitev avstrijskega ladjevja. »De bi močno bro-dovje tudi politiško važnost Avstrije po-vikšalo, je jasno. Nepokojni Lahi bi si potem več tako ne upali. V neapolitanskih in turških zadevah bi Angleže Avstrijanci namestovali. Tudi proti Rušam in Fran-eozam bi mi terdniši stali De nam je zares močniga brodovja neobhodno treba, nas je Karl Albert dovelj podučil.« Ost je očitno protiitalijansko naperjena, pa tudi proti-angleško. V tej smeri je napisan tudi članek »Neapolltanske zadeve« (št. 42, 1850). Trdina obtožuje v njem napoljsko vlado, kritizira tamkajšnje prilike in navaja, da so »postavna svoboda, zaupanje in ljubezen stebri, na ktere stebre v sedanjem času razun neapolitanskega vsi drugi ministerii manj ali bolj nove deržavne poslopja zidajo.« V našo problematiko sega Trdina s svojim člankom »Jugoslavensko vseučl-llše (št. 43, 1850). V njem povezuje vprašanje vseučilišča v Zagrebu z jezikovnim vprašanjem. Poudarja, da nam je vseuči- Izdeluje jih slikair Dušan Petrič, ki je s slikanico o Mišku Figi vnesel novih razgledov v to zvrst mladinske knjige. V ____________________________________________ tisku je tudi kartonska slikanica Maiksi- ... na Sedeja s pesmicami Mateja Bora s rranUfeičMUsSTb ESRrStSi ^ labodih, srni, volkovih in lisicah, jubilejnem izboru, pesmi Severina Šalija. }zbor, Zupančičevih pesmi za najmlajše je Kajetana Koviča in Janka Glazerja. Umet- ilustrirala M. Mukova. Od narodnih niške priloge A. Trstenjaka. pesmi naj omenim Ravbarja z barvnimi Razgledi, štev. 11, leto V. Trst. Vsebina: podobami Janeza Vidica. Zmajevo pe6em grafike^ (dve^reprodukci ° “f Novj je Alojz Rebula: Votel je Kras, Boris Pahor: ilustriral večbarvno Jože Ciuha, etaro Prevratna jesen. Ldno Legiša: Ko« kraškega pravljico o botru Petelinu iz Beneške rv^AJto?9 Mo*ko^ki Hudože- Slovenije pa J. Trpin. Zanimiv bo Prvi stveni teater, pesnu Bogomila Faturja. koledar! dami Vavpotiča, Oaspania in BiroMe iz c„j„. _ . .. . TT prve izdaje. Brali bomo še Grimmove in Sodobna pedagogika, štev. 9/10, leto II. * j _ v * i_- i i Časopis za šolska in vzgojna vprašanja. Iz- Andersenove pravljice ter zbirko ukra-daja Pedagoško društvo LRS, Ljubljana. jinskih in altajskih pripovedk. Od doma-SRBIJA čih pisateljev bodo zastopani F. Bevk, Medielnska knjig, v Beogradu Je izdala Magajna, M Kranj e c,izšle bodo pesni- dr. L. BBhleria »Nauka o zavojima« — I. del ske zbirke M.. Klopčiča, A. Vjradtiika, (100 strani, 180 sliM . Oooperja-NiCholassa F. Zgurja, pripovedi Manice Komanove >^O°^Xtkl“i%0l«?i/(^,1,strani; * tev 20 slik), dr. A. Radosavljeviča »Plufrne bo- Vandotovih oovesti o Kekcu. V tisku je razširjena izdala (443 strani, Tavčarjeva Visoška kronika z il-ufltraci- 130 slik. 79 remtgenogramovi. jami g Kobeta, F. Vodnik je pripravil Bibliografija Jugoslavije — Knjige, bro- nrevnJ Sienkieuriczeveda romana Skozi šure i muzikalije. štev. 9. leto II. Izdaia Bi- Pr®yoa aienKiewiczevega romana okozi bliografaki institnt FLBJ v Beogradu. puščavo m goščavo. V vrsti prevodov nai omenim lepi deli Mukerdžija Slon Kan D um »* in Pot na Himalajo, F. Molnarja Junaki Republika, itev. 10. leto VII. Časopis za n‘■_ književnost in umetnost. Zagreb. Vsebima: Pavlove ulice, D Amicisovo brce in dr. Emil Štampar: Ksaver šandor Gjalski. A. Daudeta Zgodbe. Dragutin Tadajanovič: Neobjavljeni stihovi Poljudnoznanstvena knjižnica priprav- Daavida,rta mi ”o^ran”^kem^a^rtiitič^ !ia, P°Wevo knjigo Iz življenja pajkov, nem slikarju Davidu in njegovem heroizira- Zeijeve sesalce, A. Piskemikove Iz ziv-nju franooskih kominformistov). dr. Petar ljenja rastlin, Adlešičcvo Mehaniko, v Guberina: Kako se može definirati stilistika „ nr n*twalr1rwn Toda naše narodne glasbe... nam ni mogel nihte vzeti, nobena spletka ni mogla zadušiti njene melodije. Ko smo bili še čisto mladi, smo jo našli: nordijsko melodijo! ...Mahoma sem jo slišal.« (Edvard Grieg Čajkovskemu 1888 v romanu Klausa SlaDna: Symphonie pa-thčtique Po slovenski izdaji v prevodu Vladimirja Levstika. Ljubljana 1937. 80-11 Anton Lajovic ima gotovo prav, ko trdi, da narodna umetnost z inteiektom ni dosegljiva, ni dosegljiva i nobeno intelektualno formulo. Dosegljiva je mar več le z intuicijo. Umetniku, ki želi producirati narodno umetnost, ni mogoče dati drugega sveta kot: »Predaj se vetrovom! Če je tvoj talent dovolj močan, boš našel pravo pot z vizionarno gotovostjo, če ni, zastonj vse iskanje.« (Umetnik in narod. Kritika 1926-7. 36.) Z druge strani pa ie vendar napredku v zgodovinskem razvoju glasbene umetnosti botrovala vselej tudi ustvarjalna, oživljajoča misel umetnostnega ideologa. Zlasti danes, mislim, postaja neogibno, da razmišljajo o vprašanjih slovenske glasbe ne le tisti, ki kritično spremljajo njen razvoj, temveč še glasbeni ustvarjalci sami. Da bi utrli pot njenemu nadaljnjemu napredku, je potreben tudi njim razumsko dognan, zavestno pozitiven odnos do teh vprašanj. Zato se mi zdi simptomatično, da je Matija Bravničar, navezujoč na nekatere misli v članku Tita Vidmarja: Iz razgovora s skladateljem L. M. Škerjancem (Ljubljanski dnevnik 20. oktobra 1951), javno spregovoril o »Problematiki slovenskega glasbenega izraza* (Slovenski poročevalec 22. novembra 1951). Skladatelji sami so torej končno pretrgali molk o problematiki, s katero je nedvomno nabito naše glasbeno ozračje Človek bi pričakovat, da bo sedaj na vseh koncih in krajih veselo vzplapolala živahna diskusija. zlasti ker bi bila omenjena članka kot nalašč dobra diskusijska osnova: oba govorita naravnost in v obeh so trditve, h katerim bi bilo še kaj pripomniti. Toda zdi se, da tlači naše glasbeno življenje nekakšna mora: znova se hoče zgrniti molk čez komaj načeta vprašanja. Tako letargični nismo biili in nismo smeli biti ne v stairi Avstriji, ne v stari Jugoslaviji. Mislim, da bi tudi danes ne smeli biti. Osnovna načplna misel Bravničarje-vega članka je tale: »Imamo... dvoje vrelcev, iz katerih teče glasba narodov, tipična in karakteristična za neki kolektiv, vsebujoča najbolj izrazite poteze njegovega značaja in bistva. Prvi vrelec je vkoreninjenost in zasidranost v svojem narodu, drugi je črpanje iz elementov ljudske glasbe, ki vsebuje stilne prvine narodovega duhovnega življenja«. Zanimivo je, da je izrekel to misel prvič ^ slovenski literaturi, sicer res še okorno in nedoločno, že pred 35 leti Josip Man-tuani v nekem članku o Gallusu, le da ne govori o »narodu«, kar bi bil za slovenske razmere v 16. stoletju tudi popoln anahronizem: »Pot pa, po kateri je (Gallus; prip, R A.) dospel do svoje svetovne slave, je bila poleg nadarjenosti najprej plodovjtost In potem popularnost ... Popularnost pa tiči v harmonijah, predvsem pa v oblikovanju napevov. Ne 1e, da rad lemlje t6me iz znanih, osobito ljudskih pesem, am pak najde tudi v svojih lastnih osnovah glasovne skupine, ki gredo v posluh in ostanejo zveste spremljevalke petju vdanih ljudi.« (Jakob Gailus--Petelin. Dom in svet 1916, 159) Gre torej za dvoje Skladatelj utegne zajemati iz ljudske pesmi ali splošneje, iz ljudske zvočne zakladnice bodisi tako, da gradi svoje skladbe iz obstoječih ritmičnih. melodičnih harmoničnih prvin, ki jih prevzema, ali pa tako. da komponira sicer povsem svobodno, ne da bi se naslanjal na citate, a da mu vre in-vencija tako globoko iz rodnega ljudskega duha, da mu zveni vse pristno ljudsko, da iz njegove umetnine dehti po domači zemlji, da v nji utripa čustvovanje njegovega ljudstva Konkretna umetnina je očitno vselei nekje na prehodu med tema abstraktnima tečajema A bistveno pri tem je pravzaprav nekaj drugega: kar |e mehanično prevzeto, citirano, to samo na sebi še prav nič ne pomeni, še ni prav nič odločilno za ljudski značaj glasbenega opusa: le kar si umetnik ustvarjalno asimilira, kar se mu rodi iz umetniškega doživetja, je lahko globoko ljudsko in visoko umetniško obenem, pristno in dobro S tem je vse povedano: umetnik da vselej nekaj novega, njemu uspe vselei organska združitev ljudskih prvin z umetnim v višjo, živo enoto Zato nam ne režnjeio narodne glasbe tisti, ki mehanično, brez umetniške intuicije. kvečjemu rokodelsko spretno povijajo narodne napeve. st-rijanski dobi Do najbolj živih življenjskih podob in likov pa se je povzpel v ciklu romanov iz življenja angleške duhovSčine. ki je živela v tem času svoje mirno patriarhalno življenje, na zunaj polno ngleda, ki pa jo je Trollope znal gledati z očmi dobrega opazovalca, ki Uče ttidi med ljudmi te vrste predvsem njihova človeška svojstva Iz tega cikla Je vzet tndi roman Pod zvoniki Barchestra (nastal i. 1857). ki ga je zaradi njegovega vernega realizma in umetniške cene uvrstila Državna založba v prevodu Izidorja Cankarja v svojo zbirko svetovnih klasikov. Okolje, iz katerega je zajeta snov romana, je za naše predstave prav zanimivo Njegovi junaki so široko razpredena družba barchestrskib duhovnikov, ki imajo v primerjavi s katoliškimi duhovniki to posebnost, da se smejo ženiti Ta družba, ki nosi pred svetom sicer dostojanstveni obraz božjih namestnikov, se v svojih najintim nejšib odnosih šibi pod bremenom najrazličnejših človeških napak in zablod Njihove misli in želje se sučejo okrog bogatih služb ki bi ob ne preveč zahtevnem delu dovoljevale njihovim družinam udobno življenje V prizadevanju za takimi službami so na vadno žene teh duhovnikov še mnogo pod jetnejše in bojevitejše kakor njihovi možje Kako nenavadno važno vlogo ima to te žen ske v angleški cerkvi, dokazuje Trollope s primerom gospe Prondi, žene barchestr-skega škofa, ki zna svojega moža tako spretno voditi in ustrahovati, da ie dejansko ona pravi škof v Barchestru. Barchester je prijazno podeželsko mesto s svojo stolnico in škofom Pod njegovimi zvoniki se v toku naše zgodbe spoprime ciovo s starim, novi ljudje nasilno vdro v mirno življenje konservativne podeželske duhovščine z novimi Idejami, razburjenje pa. ki naltane, je nenavadno veliko in mestoma dramatično, dokler se ne uravna vse spet v svoj stari po Izkušnjah priznani tok in dokler ni dobro poplačano ter »labo in gnilo po vseh naravnih zakonih poKon čano. Novi škof g Prondi, njegova od sile odločna žena in njegov kaplan g Slop® *o tisti, ki so prinesli v Barchester toliko razburjenja Zlasti zadnji čutt v svojih žilah prekipevanje moških sil: njegovi ne izmerni prizadevnosti se hoče, da bi se povzpela iznad glav častitljivih duhovniških veličin in jima zavladala. G Arabin na drugi strani je pravi prototip g Slopa v vsakem pogledu odličen ln plemenit Cio vek Njegova nagrada ob koncu romana je mesto dekana in bogata mlada vdova gospa Bold, prav tako vzor ženske lepote in rahločutnosti Ob njej ln ob dekaniji sta se znašla oba gospoda kot . tekmeca Oboje je dobil tisti, kj je t&ko srečo za služi). V teh osrednjih osebah in v dolgi vrsti barchestrskib duhovnikov, njihovih žen, sinov in hčera je Trollope ustvaril galerijo izredno plastičnih figur, ki si jih lahko prav živo predstavljamo. Morda se je pisatelj v nekem hipu zavedal, da njegovo pero le ai imeto v sebi dovolj moči, da bi nam neposredno sugeriralo avtorjev namen, Kakšen naj bo junak po svojih moralnih in drugih zmožnostih in kako naj ga razumemo! Prav verjetno ga je to privedlo do mnogih intermezzov, do vmesnih kramljanj z bralcem, ko pretrga uit zgodbe in bralca neposredno opozarja na dobre In slabe Junake Življenjska sila Trollopovega romana pa je dobrodušni huinor in nekak blago ironičen pogled, s katerim objema barchestrsko družbo. Mestoma zna biti tako duhovit da postane enakovreden Dickensu ali Thacke rayu, čeprav ju tu v celoti seveda ne do sega V Trollopovem romanu pogrešamo epske širine in dramatičnosti, ki oživlja najboljša Dickensova dela ali psihološko prefinjenih analiz, kakršne uajdetno pri rharkerayu Po svojih sposobnostih pa je izpolnil tudi ta področja dasi so tu široke predstave v slikarskem smislu ki morejo nastati v bralčevi fantaziji ob brai.ju Dickensa, mnogo bolj skromne. niku.< — Bravničar: »Resi V čem se ta narodna svojskost izraža pri posamezniku, če pri nas vzporedimo na primer Iliri sodobne slovenske skladatelje: Antona' Lajovica, Marija Kogoja, Slavka Osterca in L. M. Škerjanca? Kje so tiste določene skupne poteze, poseben svojski karakter, ki jih ima umetnosl nekega naroda, če jih iščemo pri teh štirih slovenskih skladateljih? Njihova dela odražajo dejansko štiri tako različne tipe glasbe, da bj jih površen poslušalec pripisal štirim različnim narodom. Kateri od teh ima največ slovenskih značilnosti?« Ne — spet so le skladatelji sami poklicani, da odgovorijo sebi in nam. Rafael Ajlec Trollopovo . pripovedovanje je spretno. Na začetnih strareh sicer ne more mimo natančnih, skoraj utrudljivih opisov oseb in situacij. Pozneje pa zna fabulo spretno prepletati in postopoma graditi njen notranji ustroj Zaključek, v katerem privede vse. kar je bilo pozitivnega, k svojemu dobremu cilju in vse kar je bilo slabega, k propadu, je 6icer močno konvencionalen opravičuje pa ga avtorjevo osnovno, dobrodušno razmerje do Junakov in g a lahko razumemo tudi kot izraz miru In lagodnosti, kakršnega so uživali angleški meščanski sloji v viktorijanskem času, Marta Gliha • Znača', sloa. stvarnost fMIslt ob Korolenkn) 2e nekaj Časa bo pri nas prevajali Ko-rolenka. vendar je izžel najbolj reprezentativni izbor šele letos (Gozd Šumi in druge zgodbe Prevedel S Šali. DZ 1951) Knjiga pomeni čisto svojevrstno doživetje in to v mnogih pogledih. Človek se najprej zaveda nenavadne moči ruske proze devetnajstega stoletja, ki jasno izhaja iz dejstva, da so pisateilji kakor L.ieskov ali Korolenko (ki v svetu skorajda niso znani). Že zmeraj prav veliki oblikovalci Korolenko je tenkočuten umetnik, prav svojevrsten pa čeprav se opomnimo ob njem na različne druge velike ruske pisce Včasih (».Tom Ki pur«) zelo spominja na Gogolja: vendar izvira to očitno iz tega, da sta oba zajemala iz iste Ukrajine Drugič (»Gozd Sumi«) spominja na Turgenieva, pa čeprav je Korolenkov slog opazno rezkejši, manj liričen Nekolikokrat. nas spominja — Gorkega ki ie bil od njpga mlajSi Saj je bil tudi prvi. ki je Gorkega »Učil. kako ?e piSp« To čeprav je Gorki presegel svojega učitelja mn ni priSlo na misel da ne bi priznaval svoje velike, tople hvalež posti Korolpuku. ki ea ie imenoval »idealno postavo ruskega pisatelja« če ne bi b*. Korolenko storil nič drugega kakor to, da ie Gorkega uvpdpJ v pisan.jp. bi bila njegova zasluga vpllkanska Korolenko pa je velik pisatelj in tako velik psiholog, da po tankočutnosti pogosto spominja tudi na Čehova. Ob Korolenkn pa se nam vsili vsp polno vprašani Ril je prelepo bojevit, močan značaj, človek ki ie dolgo vrsto let prebil v pregnanstvu Res pa je da ie bil politično Se individualen upornik Niegov močni značaj je brez dvoma vplival na vsp njegovo nisatelisko delo tako zelo da je opazen skoraj ]7. vsake vrstice Zdi se da ie bi J i Korolenkn resnica naibrž liubša kakor obli -vovanost njegovih čutov Korolenko si naj brž - ako bi smel voliti - ne bi bil izvolil lepote namesto resnice dasi jp bil brez dvoma velik umptnik 7. drugimi besedami: nekai njegove proze očitno np spada toliko v slovstvo kakor v reportažo, v neko vrsto prelppp. poglobljene reportaže ki ji ie vAasih rad služil tudi Gorki ne da bi pri tem nehal bili umetnik. K ie le meia? T?eportaža je zvrst proze, ki poda ia stvarnost predvsem z znanstveno strastjo do stvarnega resničnega op sa Če se umetnik prilagodi Rt varnosti, prehaja v reporterstvo Korolpnko jp to storil večkrat ne da bi nehal biti oblikovalec Viegovi opisi opazkp in Študije duševnosti ljudi so take. da imamo neposreden vtis resničnosti Kn k™0 ^ovpk te to resnično doživel Vi bil samo nenavadno dober opazovalec in pripovpdovalpe temveč tudi kot človpk nenavadno razurnpn — kar gotovo np velja vsp nmptnikp Tudi /a te »reportaž**« \j Sibirijp fv um«tni*ko /,aokroJ.po’ obHkl po vesti) smo lahko Korolpnku npnavadno hva-lp?ni Trrpdno mikavno jp primprjali njp Podobe Iz vplikanske in zelo bo*?at»* .rije s sočasnimi opisi Amprike ameriških pisateljev Z vso sposobnostjo velik^ira ob likovnica nam i* Korolenko narisal čudovito lepoto, strahovito siromaštvo in zadržani razvoi Sibirije kakršno je bil spoznal Mnogo tega kar le opisal, pomeni — nehote - čudovito študijo o stoletjih carskega re |ima Korolpnko je posebno dragocen, ker je v določenih trenutkih tako zelo stvaren: ze sama stvarnost njegovega opisovanja nam Je — posebno danes — lahko v mnogo *em boli dragocena kakor različna dela bolj subjektivnih pisateliev Tudi če smo pre brali vsp mogoče druge ruske pisatelje, nam Korolenko^ še posreduje nov poglpd na Rusijo in Sibirijo preteklosti Tz preteklosti oa. kakor vemo raste sedanjost »Gozd Sumi« je torej v različnih pogledih lepa. zelo svojevrstna knjiga Rol) kakor ‘SJppi muzikant« zbuja ta zbirka želio po nadalinjem delu tega pisatelja, ki je'žive) •ned lpti In 1P21 Zelo veriptno bi bila lahko zbirka nekoliko obšežneiSa po vsem «odeč ie Se precej njegovih del vrednih orevoda Prevod knjige »Gozd Sumi« je skr hen. čeprav kar ie pri ftaliju navadno neenak Tako ie n pr. težko razumet* zakaj o^iSe $*li hp^pdo »spisatpl?« nampsto pisec. Vendar velikega veselja nad knjigo tudi drugi rusizmi (vsaj meni) h e nvreio zmanjkati. Branko Kudolf Tovarna kovanega orodia in zavor Fužine pri Vitanju prosi vse svoje odjemalce, da ji nemudoma sporoče svoje potrebe kovanih in litih izdelkov, kot so poljedelsko orodje in drugo, za spomladansko sezono 1952. Svoje Izdelke nudi tudi ostalim potrošnikom po najnižjih cenah in v najboljši kvaliteti. Tovarna kovanega orodja in zavor, Fužine pri Vitanju Pod zvoniki Barchestra Pisma »Ljudski a JugoviniU pri Splitu Nekateri problemi Ljudske mladine v L ubi ani Ni redek primer, da se v zadnjem času ▼ Ljubljani mno-go govori o izboljšanju mladinskega dela, prav tako pa se tu in tam z raznimi mnenji skuša maličiti vzgoja mladine. Nastopajo ljudje, ki bi radi sejali v mladinske vrste nezadovoljstvo in mlačnost ter tako v organizacijo Ljudske mladine vnašali brezperspektivnost. Ti slednji dvigajo glave prav v zadnjem času, izkoriščajoč poglabljanje socialistične demokracije, katero 6i tolmačijo po svoje, in širijo med drugim tudi mnenja, da je mladinska organizacija skoraj nepotrebna, da izgublja politično vlogo, da se spreminja v nekakšno društveno organizacijo in podobno. Tako so v aktivu pošte I sklenili, da bodo razpustili mladinski aktiv, češ da bo mladina imela tako več prostega časa za izživljanje v raznih društvih. Do podobnega zaključka je prišlo mladinsko sindikalno vodstvo v podjetjih Angora, Gradis, Litostroj, Tovarna' nogavic. Krojaška zadruga na Celovški cesti, Tovarna Letov itd. Seveda ne gre tu le za delo sovražnih elementov, temveč prihaja bolje ni v drugih treh rajonih. V6e to kaže, da je treba s takim načinom vodenja mladinskih organizacij prenehati ter izvesti volitve tako, da bodo zboljšale vsebino in način dela mladinskih aktivov. Nič ni čudno, če v Polju ni bilo nobenega sestanka, saj tovariš Tone Tavčar, sekretar rajonskega komiteja mladine, že več ko štiri mesece ni prišel na komite, kakor tudi ne drugi člani komiteja. . Ponekod so volilni sestanki slabo pripravljeni. V pivovarni »Union« 60 dali na dnevni red predvolilnega sestanka samo ugotovitev navzočih in pobiranje članarine, v podjetju »Zvezda« pa je bila prva točka predvolilnega sestanka namizni tenis. — Ljudska mladina je samostojna politična organizacija, ki ima za svoj program program Partije. Zato bi se morali na mladinskem sestanku predvsem pomeniti o programu našega dela za bodoče leto, da bi vsak mladinec vedel, kakšne naloge ga čakajo, kako bo aktiv v bodočem letu organiziral življenje, in končno, morali bi se pomeniti tudi, kako bomo razvijali športno življenje. Drugače, toda pravilno so ravnali mladinci Blasnikove tiskarne, ki so izdelali program svojega dela in se sporazumeli, kako ho mladinska organizacija skrbela za dvig mladih strokovnih delavcev, s tem da bo organizirala strokovna predavanja in proizvodne sestanke. Pomenili so se tudi o izletih. kako bodo uredili mladinsko sobo, kjer jim bodo na razpolago časopisi, radio in šah, skratka do neke meje so si organizirali tudi družbeno življenje, kolikor se ne bodo vključili in delali v raznih drugih društvih. Tako so ravnali tudi mladinci Tobačne tovarne, Kartonažne tovarne. Instituta za elektrozveze. Pletenine in drugi. Razen delovnega programa bi bilo treba temeljito razmisliti, kakšne mladince bomo volili v svoje vodstvo. Vsekakor take. ki jim najbolj zaupamo. Zato je napačno vsiljevati mladini posamezne tovariše za voditelje. Na poštni direkciji so namreč prisilili trideset let starega tovariša za sekretarja. V vodstvo bomo volili mladince, ki težnje mladine poznajo, z njo živijo ter so sami dobri mladinci. Z volitvami skušamo vsestransko utrditi našo organizacijo, da se znebimo očitkov, češ da je mladina slaba, da se z njo ne da delati, kajti tako lahko govorijo le ljudje, ki naše mladine ne poznajo ali pa se otresajo slehernega odgovornega dela z njo. Zato je potrebno, da se za vzgojo mladine zavzamejo prav vse politične organizacije. Treba je razvijati vzgojni vpliv Partije povsod tam, kjer mladina živi in dela, tam, kjer se vzgojni problemi nenehno porajajo. Še tako dobra mladinska vodstva pa teh nalog brez aktivne in konkretne pomoči partijskih organizacij ne morejo zajeti dovolj široko. Potrebno bi se bilo znebiti teženj samo po neki koordinaciji med poedinimi vzgojnimi činitelji, ki probleme zaznamujejo in jih skušajo reševati nekako pri vrhu. V Ljubljani se še vse preveč čuti izogibanje aktivnemu delu za mladino. To veliko in odgovorno nalogo bodo opravili uspešno le tisti tovariši, ki se bodo sami vključili v vsakodnevno življenje mladine in tam neprisiljeno in nenehno uresničevali linijo Partije. To je najvažnejša naloga, ki se je moramo lotiti prav v času volitev. — To pa je le nekaj problemov, ki nam kažejo, da se moramo svojih nalog lotiti z največjo odgovornostjo. Ludvik Golob Osnovna partijska organizacija in gospodarski računi v KDZ Svečina »V L Ive Šubic: Udarnik iz hidrocentrale Moste do Izraza predvsem nerazumevanje mladinske organizacije in njenega dela. V Papirnici Vevče prav tako govorijo o tem, da je v6a mladina vključena v sindikat in da zato ni potrebna mladinska organizacija. To stališče sta celo odobravala sekretar tovarniškega komiteja in njegov organizacijski sekretar. Ti primeri niso osamljeni. Povsod tam, kjer so prišli do takih zaključkov, bodo odločilni politični faktorji morali le-te temeljito spremeniti, kajti mladinska organizacija je tista, ki naj vzgaja mladino v duhu socializma, ji odpira perspektive razvoja države in jo mobilizira za vse naloge, ki jih postavlja Partija v boju za preobrazbo družbe Mladinsko delo lahko vodi le mladinsko vodstvo, ki čuti in tudi rešuje življenjske probleme mladine, ki mladino ob delu delavskih svetov vedno bolj seznanja z vlogo delavskega razreda. Na dobra mladinska vodstva bi morali misliti predvsem v teh dneh, ko mladina voli svoja nova vodstva Volitve, ki bi morale biti končane do konca letošnjega leta, potekajo ponekod zaradi brezdušnega odnosa nekaterih mladinskih funkcionarjev, članov rajonskih komitejev, pa tudi Mestnega komiteja zelo stihijsko in so Blabo pripravljene. V prvem rajonu, kjer je 65 mladinskih aktivov, je bilo izvedenih le 33 predvolilnih in 12 volilnih sestankov V II rajonu je 42 aktivov, ki so imeli 16 volilnih in 12 predvolilnih sestankov. Nič V KDZ Svečina je upravni odbor že pred meseci razpravljal o uvedbi gospodarnost-nega računa in med drugim ugotavljal tudi njegove prednosti pred dosedanjim načinom zadružnega gospodarstva. Večina v upravnem odboru je ugotovila slabosti dosedanjega načina gospodarjenja v zadrugi, glavno krivdo za to pa na prefinjen način naprtila našemu političnemu vodstvu in ljudski oblasti. Vsaj na videz je šlo do razpravljanja o organizaciji skupin Še nekako v redu dejansko pa so sovražniki zadruge med razpravljanjem o gospodar-nostnem računu z vsemi silami rahljali in razbijali KDZ. Osnovna partijska organizacija je to delo razbijačev le registrirala, z njimi pa se politično skupno s poštenimi zadružniki ni spoprijela. Na čelo razbijačev, ki jim gospodamostni račun ni šel v glavo, se je postavil velik del upravnega odbora, kjer so imeli večino bivši bogatejši kmetje in pavšalno plačani zadružniki. Začeli so propagando za ustanovitev »takih zadrug, kakor jih imajo v Avstriji«. Bivši močnejši kmetje pa so celo zagotavljali nekdanjim viničarjem, da jim bodo dali po razpustitvi zadruge del svoje posesti. Troo-vratno so se branili ureditve ohišnic po določilih osnovnega zakona o zadrugah in trdili, da bo po uvedbi gospodamostnega računa v zadrugi nastala anarhija, ker ne bo več »močne roke«. Tej propagandi razbijačev je sledilo nad 60 izstopnih izjav, kar je nekaj več kot tretjina vključenih družin v KDZ. Med temi pa ni bilo nobenega viničarja in le štirje agrarni intere^ senti. Izstopne izjave so dali večinoma večji kmetje. ‘ I9. Osnovna partijska organizacija, ki doslej te dogodke le pasivno spremljala. DELOVNFMU KOLEKTIVU TISKARNE »LJUDSKE PRAVICE« Želita novih zmag in USPEHOV V LETU 1952 UREDNIŠTVO IN UPRAVA ..DOLENJSKEGA LISTA" »Zvečevo« prej »Stock« Slavomka Požega :eli svojim odjemalcem srečno novo leto in nudi prvovrstne proizvode po najnižjih dnevnih cenah: STOCK BRANDY MEDICINAL STOCK JAMAICA RUM MARMELADA, MEŠANA — s 50 % SLADKORJA SADNI SOKOVI S 60 »/o SLADKORJA DROPS BONBONI KARAMELE KAKAO FOURES BONBONI KARAMELE MOCCA TOSCA BONBONI KARAMELE LESNIKOVE DRAGE BONBONI KARAMELE SADNE MALC BLOKI KARAMELE MLEČNE FONDANT KANDIRANI * Sortiment po želji. — Naročila izvršujemo vestno in hitro. »ZVECEVO« — SLAV. POŽEGA ščena pa tudi ne pravilno razporejena. Delovne skupine bodo te dni prevzemale obveznosti. Tako v svečinski zadrugi kakor tudi v Lenartu v Slovenskih goricah skupine zelo nerade sprejemajo ali pa celo izključujejo iz svojih vrst nedelavne zadružnike. To pa tudi kaže, da dobro pojmujejo svoje naloge v proizvodnji. Če bi hoteli še na kratko označiti dosedanje izkušnje pri uvajanju gospoda mostnega računa v delovnih zadrugah v okraju Maribor-okolica, lahko rečemo, da velika večina delovnih zadružnikov sprejema go-spodarnostni račun, brž ko jim je dovolj pojasnjen, da pa se ga najbolj branijo zbirokratizirana zadružna vodstva in večji kmetje, ki so ponekod še vedno »močna roka«. Uvajanje gospodamostnega računa je še vedno preveč stvar kmetijskih strokovnjakov — čeprav so za to delo nujno potrebni — premalo pa stvar vseh zadružnikov. In nadalje. Zadružni sklad s pičlimi in strokovno ne najboljšimi kmetijskimi kadri ni v celoti kos obsežnemu delu kljub pomoči strokovnjakov iz državnega aparata. Državni kmetijski sektor pa s strokovnjaki ne pomaga, čeprav ima za to dovolj možnosti. Prav bi bilo Čimprej začeti z uresničevanjem navodila CK KPJ, ki pravi, da je treba okrajna zadružna vodstva pa tudi same zadruge okrepiti s sposobnimi strokovnjaki. Jože Globačnlk Kakšno je stanje v KDZ št. Peter Dne 24. novembra 1951 smo objavili v našem listu članek »O dosedanjem sistemu nagrajevanja v delovnih zadrugah«. V članku je na dveh mestih omenjena tudi KDZ Št. Peter, in sicer v zvezi z nizko proizvodnostjo in majhno udeležbo zadružnikov pri delu na zadružnih njivah. V zvezi s tem. člankom nam je poslala tovarišica Marija Gregorčič daljše pismo, ki ga objavljamo v skrajšani obliki. »V KDZ St. Peter so ohišnice v splošnem primerne. Jaz imam 0.13 ha ohišnice, edino predsednik je ima 2 ha. Predsedniku pomagajo obdelovati ohišnico zadružniki. V zadrugi je tudi član, ki je oddaljen od njenega središča nad eno uro in ima 3 ha zemlje. To zemljo obdeluje sam in ga imamo samo še formalno za člana. Zadruga ni poskrbela za rešitev tega vprašanja, kar pa ni čudno, saj ostane celo zemlja v njeni bližini neobdelana. Nekateri zadružniki so do letos delali pridno, letos pa so moralno precej omajani in samo čakajo na rešitev z izstopom ob občnem zboru. Čemu letos nismo sejali ajde, ne posadili fižola! Zakaj imamo letošnjo jesen posejanih komaj 2.50 ha žitaric, medtem ko smo jih leta 1949 posejali nad 6 ha? Takrat nismo imeli vprežne živine, letos pa imamo kar 5 konj in tudi stroje ter bi zato rabili manj delovne 6ile. Na vprašanje, zakaj sejemo tako malo žitaric, odgovarja predsednik zadruge, da pridemo leta 1952 pod obvezno oddajo. Ali je to dovoljna utemeljitev? Zadružniki so na primer kosili seno tam, kjer je bila uporaba stroja nemogoča, travniki, na katerih bi lahko kosili s kosilnico, pa so bili dodeljeni privatnikom. Na seji upravnega odbora pa je bil sprejet nasproten sklep. Ni čudno, če v tako zadrugo, kjer napake naravnost kriče, nihče ne bo vstopil, saj nekateri celo menijo, da gre za umetno razbijanje zadruge.« Potem ko v pismu navede nekaj vprašanj okoli preskrbe zadružnikov in zdravljenja, nadaljuje: »Pri nas so člani v glavnem res iz revnejših slojev, ki 60 imeli agrarno zemljo. Toda ti ljudje so navajeni trdo delati za boren košček kruha. Zaradi tega jih predsednikove pripombe. Češ da osebenjaki niso navajeni dela, zadenejo v živo. Članu zadruge, ki se že leto dni zdravi ob svojem Vzgoja otrok Je velika, toda težka naloga sklenila povabiti na poseben sestanek vse zadružnike, ki niso bili vpleteni v razbi-jaštvo zadruge. Na sestanku le bila razkrinkana večina upravnega odbora in zlasti nekateri bivši večji kmetje, nakazana pa je bila tudi perspektiva KDZ ob uvedbi gospodarnostnega računa. Ta sestanek je pokazal osnovni partijski organizaciji, da je bila doslej dokaj zasektašena skupina, ki ni imela dovolj stika z ljudmi in ni poznala njihove revolucionarnosti ter se zaradi tega tudi ni mogla pomnožiti s poštenimi zadružniki. Sledil je odprt partijski sestanek, na katerem je celica analizirala politično in gospodarsko stanje v KDZ. Na sestanku so ugotovili, da pod vodstvom sedanjega upravnega odbora ne bo mogoče doseči napredka zadruge niti ne uvesti gospodamostnega računa. Zaradi tega je predlagala volitve novega upravnega odbora, ki bo zainteresiran za razvoj KDZ. Na tem sestanku je bilo sprejetih v kandidaturo ti novih članov iz vrst zadružnikov. Pod vodstvom novega upravnega odbora in ob pomoči Zadružnega sklada uvajajo zadružniki v Svečini gospodamostni račun. Ugotovili so. ds so imeli doslej preveč vprežne živine, ki ni bila dovolj izkori- Vzgoja šoloobvezne mladine še davno ni zadovoljiva ter se o njej na Široko razpravlja med ljudmi, ki čutijo odgovornost za rast in razvoj mladega človeka. Vzgojni činitelji so šola, starši, množične organizacije in. razna društva. 2e 6amo o tem, kakšen naj bi bil vrstni red teh činiteljev po odgovornosti, bi se dalo na dolgo in na široko govoriti. Napačno bi bilo postavljati za najodgovornejšega vzgojitelja mladega rodu samo šolo. Saj so za vzgojo otrok poklicani starši 6ami, nič manj odgovornosti pa ne nosijo tudi politične organizacije, ki usmerjajo družbeno dejavnost svojega območja in bi morale že zdaj gledati v mladini bodoče državljane, ki se bodo vključili v delo za gospodarski dvig države in pomagali upravljati državo samo. Kakor druge šole, tako 6e je tudi Šola v Vučji vasi pri Ljutomeru resno lotila vzgojnega vprašanja svojih šolskih otrok. Učiteljski kolektiv je hotel navezati s samimi starši, ki pošiljajo svojo deco v njihovo šolo tudi iz sosednjih, bolj oddaljenih vasi, kar najtesnejši 6tik. Po teh vaseh so organizirali roditeljske sestanke. Zanje je posebno oster problem vzgoje otrok vinogradniškega predela Murščaka, kjer so pojavi težko vzgojljivih otrok najbolj vidni. Teh roditeljskih sestankov pa starši v tem predelu niso razumeli kot skupno borbo šole in doma za bodočnost njihove dece in so jih kaj slabo obiskali. Najbolj očiten primer nerazumevanja je bil v Hrastju-Moti. Sklican je bil roditeljski sestanek, učiteljica je pripravila razgovor o defektni deci, vendar pa se ni sestanka udeležil nihče. Ta dogodek tolmačijo tako, češ da je za ta predel značilno, da ljudje tudi na druge sestanke nočejo prihajati. Bilo bi napačno, če bi se učiteljskega kolektiva ob teh začetnih neuspehih lotilo malodušje in če bi se odslej zapiral le v svojo šolo. Učiteljstvo bo moralo z veliko vztraj nostjo iskati najrazličnejših poti do staršev in jih pridobiti za 6kupno delo pri vzgoji tamkajšnjih otrok. Potrebno bo mnogo drob nega individualnega dela. da se bo zveza med domom in šolo učvrstila in da bo zbližala vse, za vzgojo odgovorne Činitelje. Čeprav je to ena izmed osnovnih nalog učiteljstva, pa se morajo tega dela lotiti tudi politične organizacije, Partija in Fronta, ki so se doslej za to le malo ali celo zelo malo zanimale. In vendar je to naloga, ki je za razvoj naše družbe velikega pomena. — nf— zaslužku in na račun dolgov, celo očitajo, da je iz vrst lumpenproletariata. Na naše razmere zelo slabo vpliva tudi to. da nimamo pravega središča. Razen pisarne je vse pri predsedniku. Zaradi slabe evidence pridelkov se pojavlja semtertja tudi sumničenje, ki ga lahko odvrnemo samo s čistimi računi. Tega pa ni mogoče doseči drugače kakor z evidenco pri izdaji itd. Razen tega tudi predsednik večkrat surovo nastopa proti zadružnikom, prav tako tudi njegova žena. Cesto člani zadruge tudi zaradi tega ne prihajajo na delo. Sedaj čakamo kakor na odrešitev na hišo v St. Petru, ki je zelo pripravna in je trenutno še last narodne imovine, bo pa kmalu na dražbi. Upamo, da jo bomo dobili, čeprav je zanjo precej zanimanja. Da smo takemu stanju v naši zadrugi sami krivi, to vem. Toda ljudje, ki so navajeni nadvlade bogatejših, napake sicer vidijo, a jih ne znajo ali pa si jih ne upajo pravilno prikazati in pogosto mislijo, da je edina rešitev, če ne gredo na delo. Nehote sem napisala veliko, a 6e vedno premalo. Bila sem med ustanovitelji zadruge in mi ni vseeno, kako uspeva. Res pa je, da sem tudi sama precej popustila. Tudi zadružni sklad v Novem mestu je precej odgovoren za stanje v naši zadrugi. Zakaj so prav v novomeškem okraju zadruge razmeroma slabe? Da so ljudje slabi, ne drži. Med narodnoosvobodilno borbo so «o dobro izkazali. Treba pa je delovne člane upoštevati povsod, ne pa kazati samo delo, kakor da bi jih drugo ne brigalo. Kaj nam pomaga napake zavijati v svilen papir, ko je pa vse skupaj le nam v škodo! Zakaj bi ne bili na primer Člani okrajnega komiteja zadolženi za pomoč pri utrjevanju zadrug, zlasti tam, kjer so osnovne partijske organizacije slabe. Tudi člani Partije lahko pogrešijo. Kako bomo v naši zadrugi zagovarjali svoje delo, če bi se naša zadruga razsula! Naša celica se za to zelo malo trudi, pred ljudmi, ki bi jih moralo to zanimati, pa te stvari bolj ali manj prikriva.« Opombe uredništva• Tovarišica Marija Gregorčič je v svojem pismu nakazala nekaj problemov, ki slabijo gospodarsko trdnost in enotnost KDZ v Št. Petru. Iz njenega pisma pa je mogoče razbrati, da je eden osnovnih vzrokov teh slabosti v slabem vodstvu zadruge in v neurejenih odnosih med bivšimi dninarji in posestniki. (Kolikor smo informirani, je v zadrugi samo predsednik bivši močnejši kmetJ Nimamo namena, dajati podrobne analize stanja v KDZ Št. Peter. Toda. ali je vodstvo zadruge samo stvar predsednika1 Ali niso prav zadružniki, tisti, ki odločajo o svoji zadrugi? Če te svoje pravice in hkrati tudi dolžnosti niso dovolj 'izkoristili. bodo morali odslej na to bolj'paziti. Zadruga v St Petru, ki ima 40 ha orne zemlje, lahko doseže prav lepe uspehe, čeprav je za sedaj še majhna. Izostajanje z dela in omogočanje samovoljnosti pa ne vodi k napredku. Točno pa je. da so zadružniki dobili premalo pomoči od zadružnega sklada in drugih forumov. O stanju v KDZ St. Peter naj dobro premislijo najprej zadružniki sami, predvsem tisti, ki jim je zadruga pri srcu, pa tudi pristojni organi naj jim priskočijo na pomoč. Obrtništvo v očeh Javnosti Pod tem naslovom je objavilo glasilo Obrtne zbornice LES Obrtnik daljši članek, v katerem razpravlja pisec o nekaterih član- kih, ki so bili zadnje čase objavljeni v časopisih. Čeprav je mogoče pritrditi piscu, da so naši časopisi obravnavali probleme časopisj nem čl obrtnižtva v zadnjem času predvsem kritično in včasih morda tudi enostransko, pa s tem vendarle ni mogoče trditi, da je prikazati in umazati obrtništvo, njega organizacijo in posamezne vodilne osebnosti iz njegovih vrst vodilo zadnjega časa, ki ga je zavzelo »nepristransko« in »objektivno« Take trditve, ki jih je v omenje-članku več, prav gotovo niso plod resnega pomisleka. Stvarna ocena objavljenih člankov prav gotovo ne bi pokazala, da gre »za organiziran napad na obrtniške ustanove«, za »ribarjenje v kalnem« itd., kar vse hoče pisec imenovanega članka naprtiti novinarjem in verjetno ne samo njim. Ali je res, da je bil odnos naših časopisov do obrtništva in njegovih organizacij nepravilen, ali pa je jedro problema kje drugjet Značilno je, da so o istem problemu dokaj obširno razpravljali tudi na zadnji seji upravnega odbora Obrtne zbornice LRS tn »o, kar je bistveno, bolj ali manj prišli do prav Istih pomanjkljivosti, na katero je opozarjalo časopisje. Naj med takimi vprašanji omenimo samo premajhno skrb obrtnih zbornic za socialistični sektor obrti. Toda ne gre nam za polemiko s piscem, marveč za vprašanje, ki ga je zastavil in ki bi ga morda postavili pravilneje drugače. namreč kakšna lo reakcija s strani ne katerih obrtnikov na javno kritiko. Mnenje, ki pravi »prepustite naše notranje probleme nam samim in ne vtikajte se«, je prav gotovo eden vzrokov, ki so povzročili tako reakcijo na v bistvu pravilne in objektivne kritike. Tudi pisec omenjenega članka zagovarja tako stališče. »Opažamo — piše v članku — da se v gotovih primerili dnevno časopisje bavi in kritizira vprašanje po slovanja v obrtniških ustanovah — zbornicah, ki so zadeva izvršnih in upravnih odborov, kakor skupščin, ki so merodajne in pristojne presojati o delu svojih organov. 8 posehno naslado se nekateri dopis niki in novinarji lotevajo tega, kakor da bi bili nadzorni orgar teh ustanov, čeprav so za to pristojna merodajna oblastva.« Menimo, da k tako jasno izraženemu stališču do javne kritike ni treba komentarja. m. m. Stara je resnica da človek ni rad sam. Vsak išče tovarša. Tisoči in tisoči naših ljudi pa iščejo tudi »Tovariša«. Zakaj pa ne? Saj je vendar najboljši tovariš, in obljublja vam, da se bo v novem letu še poboljšal. Predvsem bo bolj zvest: spet bo vsak teden obiskal vašo hišo. Z nevsiljivostjo, odkritosrčnostjo in vedrino, ki so najboljše lastnosti pravega tovariša, bo vam kazal v besedi in sliki življenje, ki polje okrog vas, kakor tudi doživljanje, ki polje daleč od vas. Hkrati bo vsem v preprostih besedah govoril tudi o raznih zanimivostih iz tehnike in prirode. Pa še nekaj: od tedna do tedna vam bo pripovedoval tudi roman. Kakšen roman? Potrpite! Tudi »Tovariš« bo potrpel do prvega februarja, da mu v tem času lahko odpro svoja vrata še novi poslušalci, in da ne bodo kasneje zahtevali, naj jim roman še enkrat pripoveduje od kraja PROLETER TOVARNA KMETIJSKIH STROJEV IN ORODJA Leskovac TELEFON ST. 26 Za čim hitrejše oskrbovanje potrošnikov s kmetijskimi stroji obveščamo kupce, da bomo v letu 1952 razširili sortiment in proizvajali: TRAKTORSKE PLUGE, obračalnike, dvobrazdne »BERTA«, poljske »SAHOVAC« in vinogradne. — KULTIVATORJE-KOPACE za repo, koruzo, bombaž in za vinograde. — BRANE — poljske, travniške in traktorske, dvo- in trokrilne. Vse vrste plužnih delov: rala, lemeže, deske. Sklepanje pogodb je prosto, v podjetju ali pismeno ali na vzorčnem sejmu v Zagrebu od 11. do 18. januarja 1952. »PROLETER« — LESKOVAC liulfaita, Ptuj nudi najboljša bela in rdeča konzumna vina po dnevnih cenah s priznanjem prevoznih stroškov za maloprodaj alca — kakor tudi najkvalitetnejša steklenična vina ■ ••*e»••••••••••••••••••••••>•••••••••••»•••••••••••s••••••o«• Karton&žaa Telefon 23-07 tovarna LJUBLJANA, Čopova ulica 16 želi delovnemu kolektivu in vsemu delovnemu ljudstvu srečno in uspehov polno novo leto 19521 Agendla- oper< LJUBLJANA. DapCcvičcv trg 2 Telefon 50-98, tek. račun NB 604-69603-0 poštni predal 274 želi v svojem kakor tudi v imenu zastopajočih podjetij vsem odjemalcem v novem poslovnem letu 1952 obilo uspeha AMPELEA, Izola ARRIGONI, Izola ATTILIO DE LANGLADE, Koper PRERAD, Portorož OMNIA, Koper FRUCTUS, Koper SALVETTI, Piran VINO, Koper VINO EXPORT, Umag VINARSKA ZADRUGA, Buje CORRADO, Koper ISTRA-BENZ, Koper STIL, Koper TOVARNA SCETK IN METEL, Koper ‘ ZENA, Koper SPLOŠNA TRGOVSKA, Koper UPRAVA PIRANSKIH SOLIN, Portorož BRODOGRADILISCE, Piran »AGRARIA«, Koper MESTNO TRG. PODJ. »EGIDA«, Koper MESTNO PODJETJE ZA LOKALNO GOSPODARSTVO, Koper DELOVNI KOLEKTIV TITOVIH ZAVODOV »LITOSTROJ« ZELI VSEM DELOVNIM LJUDEM NASE DOMOVINE MNOGO SREČE, NAPREDKA IN USPEHA PRI GRADITVI SOCIALISTIČNEGA GOSPODARSTVA V PRIHODNJEM LETU 1952 »irous« TOVARNA USNJA Ljubljana, Sv.Petra cesta 72 Pošt. predal 68 — Telefon 25-28, 42-25 Proizvaja usnje (spodnje, gornje in tehnično, vegetabil in krom). Izdeluje iz lastnega usnja: pogonsko jermenje, šivalna jermena, tekstilne utenzilije, udarno jermenje, udarne pete, mikalne hlače, manšone, piker j e (svilar-ske, bombažne, volnarske itd.) SREČNO NOVO LETO 1952! Vsem svojim odjemalcem čestita k novemu letu 1952 ter jim želi vsestranskih uspehov f Pivovarna I LJUBLJANA obral Šiška in Vič Sladarna, tovarna za špirit in kvas ter led Ob novem letu čestita vsem svojim kolektivom, investitorjem in vsem gradbenim podietiem ter usianovom v LR Sloveniji UPRAVNI ODBOR GRADBENEGA INDUSTRIJSKEGA POD1ETIA IVAN MAČEK-MATUA, »GRADI* iMM « Srečne uspeha polno novo leto 1952 želijo naslednje ustanove in podjetja Tobnina tovnuta liuUiana »»Oljarne" tovarna jedilnega in tehničnega olja Ljubi j an a Tovarniška ulica 41 Selijo delovnemu kolektivu, odjemalcem in dobaviteljem srečno in uspehov polno novo leto 1952 ! g OREMJSKR LESCE PRI BLEDU tovarna čokolade želi delovnemu kolektivu, svojim odjemalcem in dobaviteljem uspeha polno novo leto 19521 TOVARNA VERIG LESCE PRI BLEDU želi delovnemu kolektivu, odjemalcem in dobaviteljem srečno in uspehov polno novo leto 19521 Tovarna čipk in vezenin -Cv-- BLED llptnpa mestnih gicdlclil ■ Bled gospod, podjetja, trgovsko podjetje in »Komunala« želi vsem svojim delovnim kolektivom in odjemalcem SREČNO IN USPEHOV POLNO NOVO LETO 1952! DELOVNI KOLEKHV 9olo Slovenije LIUBLJANA Tyrševa cesta 1 a Gostilna »Bobenček" Ljubljana, Sv. Petra cesta 15 Marija Bajda Popravljalnica harmonik JANC DRAGO LJUBLJANA St. Petra cesta 42 TRGOVSKO PODJETJE Umetnino” 99 Ljubljana, Wolfova ulica l-II MESTNO GOSTINSKO PODJETJE fjoiel „‘Gnglav“ BLED želi svojim cenjenim gostom srečno novo leto 19521 Živilska industrija KAMNIK Telefon Kamnik 17 Narodna banka, Kamnik 618-46200-10 Obratii Kvas: Mengel Eta: Kamnik Triglav: Šmarca želi vsem svojim odjemalcem In potrošnikom srečno in uspeha polno novo leto 1952 TOVARNA USNJA KAMNIK V KAMNIKU izdeluje svinjsko galanterijsko usnje vseh vrst v najboljši kvaliteti — za izvoz in za domači trg Brzojavni naslov: Utok, Kamnik rvi I I TRGOVSKO PODJETJE 1 m kil s svojimi poslovalnicami na Jesenicah, v Kranjski gori, Mojstrani, Gorjah, Žirovnici in Radovljici želi osem soo/im odiemalcem sreče poino novo leto 1952! KUPUJTE VEDNO ODLIČNE IN TRPEŽNE IZDELKE PODJETJA O Pletenina Puloverji, telovniki, kopalne obleke, brezrokavniki, roka vice, ot r o šk e garniture, konfekcija moškega perila, ženskih bluz, pižam, delovnih halj. KRANJ Svet za lokalno industrijo MLO Kranj * podjetji: Industrija bombažnih izdelkov, Kranj, Izdeluje vse vrste bombažnih tkanin Pletenina, Kranj, pletilnica volne, bombaža in konfekcija rokavic in perila Tovarna mila, Kranj, izdeluje pralno milo, pralni prašek, čistilni prašek in šampon 2imopreja, Stražišče pri Kranju, izdeluje tapetniško žimo Sitarska in žimarska zadruga, Kranj, tapetniška žima in žimnata sita vseh vrst 8 Titom v Opekarna, Stražišče pri Kranju, zidna ln streft* socializem! na opeka vseh oblik ..Tapetništvo - dekoraci e“ LJUBLJANA, Sv. Petra cesta št. 78 Seli svojim strankam srečno in uspehov polno novo leto 19521 Vsa naročila bomo izpolnili solidno po željah ter se priporočamo Mestna mesarija TRŽIČ preskrbuje dnevno s svežim in prekajenim Telefon CT mesom mesto Tržič In okolico. V naših 9 poslovalnicah nudimo tudi vse druge mesne izdelke. — Vsem našim odjemalcem želimo zadovoljno novo leto 1952 Hotel »Pošta« — prenočišča Okrepčevalnica »Storžič« Okrepčevalnica »Bled« Kavarna »Zelenica« Slaščičarna Gostilne : »Ljubelj« »Lovec« »Kolodvor« »Bistrica« Mestna gostinska podietia. IrZiC mm« Delavski svet Itpvliu (težavnih posestev s poslovalnicami im lescitlcuh. Bledu in Kcanlshi oocl želi vsem svojim odjemalcem srečno in uspeha polno novo leto 1952 MESTNI LJUDSKI ODBOR Jesenice na Gorenjskem pozdravlja vse delovne ljudi in jim želi mnogo uspehov v letu 1952! Tovorna pletenin in nogavic želi delovnemu kolektivu, svojim odjemalcem in dobaviteljem srečno in uspehov polno novo leto 19521 LESCE PRI BLEDU 25 m Vsem prijateljem domačega filma želimo srečno novo leto, mladini pa veliko veselja pri prvi slovenski filmski pripovedki LJUBLJANA Delovni kolektiv podjetja JUGOPETROL želi vsem delovnim l]ndem naše domovine srečno in uspeha polno novo leto 19521 AGROTEHNIKA ?,VSI PODJETJE KMEČKIH DELOVNIH ZADRUO LJUBLJANA, Zupančičeva 8/1, telef. 25-47, 37-78 • r •>' St - ' ' vošči *a novo leto 1952 vsem zadrugam in zadružnikom, svojim, odjemalcem mnogo sreče in uspehov l Tovarna konzerv Ljubljana - Viž, Tržaška c. 151a Telefon 27-86 želi vsem svojim odjemalcem srečno novo leto 1952 Tovarna elektromateriala Črnuče pri Ljubljani želi vsem delovnim kolektivom in svojim odjemalcem v novem letu 1952 mnogo poslovnega uspeha I Ohraine (pkaeiie Ijubliano - ckcllra in obrati: VRHNIKA, VERD, IG, ČRNUČE ssdež Čemite pel Uubl|tinl voSčijo srečno novo leto 1952 vsem svojim odjemalcem in podjetjem gradbene industrije z ieljo, da bi v zadnjem letu Titove petletke s skupnimi močmi dali še večji delež pri graditvi naše socialistične domovine. S P ODRUŽNICAMI: MARIBOR, CELJE K R A N J, BE O G K A D ZAGREB, SKOPJE IN RIJE KA Ljubljana Posredovanje industrijskega in kmetijskega blaga vseh vrst. *« DELOVNI KOLEKTIV TRiGLAV-FILMA" LJUBLJANA Restavracija-bife »Slavija« Ljubljana, Gosposvetska c. 6 ((( -eli vsem svojim gostom prav srečno in uspeha polno novo leto 1952! Nudili vam bomo tudi v bodoče ob vsakem času topla in mrzla jedila ter vse vrste alkoholnih in brezalkoholnih pijač v bogati izbiri in po zmernih cenah. — Za obisk se priporočamo 1 TOVARNA GUMIJEVIH IZDELKOV Telefon štev. 274 ln 275 Brzojav: »Sava«, Kranj Poštni predal štev. 56 Tekoči račun podružnice NB Kranj št. 611-45106-0 ŽELI VSEM DELOVNIM KOLEK-TiVOM IN VSEM ODJEMALCEM OB PREHODU NA NOVO PLANSKO GOSPODARSTVO SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO 19521 Vsem odjemalcem in poslovnim prijateljem želimo obilo uspehov v novem letu 1952! »ALKO« DESTILERIJA IN TOVARNA LIKERJEV LJUBLJANA DELAVCI IN NAMESCENC1 Tovarne dekorativnih tkanin LJUBLJANA fe/e svojim debavitet/em in od/ema/cem srečno novo leto in se priporočajo za nadahnjo naklonjenost. Glavna direkcija industrije gradbenega materiala L8 Slovenile Ljubljanske opekarne, Celjske opekarne, Mariborske opekarne, Ljutomerske opekarne, Goriške opekarne, Granitna inru-s podjetji: atrija - Oplotnica, Jzolirka" - Ljubljana, Industrija naravnega in umetnega kamna* Ljubljana, Tovarna gradbenih polizdelkov* Ljubljana, Industrija cementa in apna na Savi - Trbovlje, Industrija čemerna, salonita in apna na Soči - Anhovo, želi srečno in uspehov polno novo leto 1952 j Okrajni ljudski odbor j Krško želi vsem delovnim liudem obilo S'eČe in mnogo uspeha v novem leiu 1952! Mestna kavarna Krško želi srečno novo leto 1952 vsem obiskovalcem in delovnemu kolektivu 1 MESTNO GOSPODARSKO PODJETJE V Čevljarna TRŽIČ želi uspeha polno novo leto 19521 TRGOVSKO PODJETJE I f VINO-SADJE" Brežice želi vsem svojim odjemalcem, dobaviteljem in delovnemu kolektivu srečno in uspeha polno novo leto 19521 Potrudili se bomo, da vas tudi v bodoče postrežemo a prvovrstnimi pijačami. Mestno gospodarsko podjetje Mestna pekarija letli želi vsem svojim odjemalcem SREČNO NOVO LETO 19521 DRŽAVNO TRGOVSKO ..ljudska potrošnja Svojim odjemalcem, dobaviteljem in delovnemu kolektivu želimo srečno in uspeha polno novo leto 19521 Brežice TOVARNA USNJA „Runo“ TRŽIČ Tel. SL 37 — Tek. rač. NB 6112-44106-2 izdeluje razne vrste gornjega usnja boks, velur, dullboks, podložno usnje, oblačilno usnje in usnje za galanterijo j OKRAJNA j TOVARNA POHIŠTVA : Brežice m m Izdeluje sobno in kuhinjsko pohištvo, kakor tudi laboratorijske mize za razne institute S Svojim odjemalcem in delovnim kolektivom želimo ▼ novem letu 1952 obilo sreče in mnogo uspeha I ■ ■ ■ ■ Elektrotehnično pod etie KRANJ s svojo trgovino in delavnicami: Fina mehanika Radiotehnika Navijalnica Električne instalacije Telefon Kranj 5t. 197 TOVARNA MILA KRAN) Telefon 320 želi srečno novo leto 1952! ■ ■ ■ ■ ■ Vinarska zadruga Brežice - Brežina * želi vsem svojim članom, odjemal-cem in poslovnim prijateljem sreč-no in uspešno novo leto 19521 - ■ ■ ■ ■ Mestna ktejaška delavnica za ženske In moške MIC Icžll Popravljamo vse vrste moških in ženskih oblek ter izdelujemo po naročilu nova moška in ženska oblačila ■ ■ ■ g ■ ■ s j Okrajni magazin • F* S k O čeli vsem odjemalcem, dobaviteljem in delovnemu kolektivu srečno novo leto! ■ ■ S ■ 9 ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ v Z3RAVILIŠKO- Topli naravni vrelec, restavracija — znižane GOSTINSKO cene. Ob nedeljah in praznikih godba in ples. PODJETJE Podjetje je odprto vse leto. ČATEŠKE TOPLICE ZEL. POSTAJA: BREŽICE 1 ■ ■ ■■■■ . mmmmmumman Mestni ljudsk Krško Želi vsem srečno novo leto 19521 Kolodvorska restavracija Brežice-Brežina želi cenjenim gostom srečno novo leto 1952! VIDEM OB SAVI tovarna beljene in nebeljene celuloze, lesovine in lompspapirja želi svojim odjemalcem, dobaviteljem in delovnemu kolektivu srečno in uspehov polno novo leto 19521 Tovarna čokolade in likerjev Rajhenburg .• izdeluje: navadno in mlečno čokolado, kakao v prahu in novi proizvod kakao-čaj, cvetlične in kakao likerje želi svojim odjemalcem, dobaviteljem in delovnemu kolektivu srečno in uspešno novo leto 1952! KRŠKO Mestna gostinska podjetja ŽELIJO VSEM SVOJIM OBISKOVALCEM, ODJEMALCEM IN DELOVNIM KOLEKTIVOM SREČNO IN USPEHA POLNO NOVO LETO 19521 Uprava krajevnih podjetij gospodarska podjetja f {tijo gostinska podjetja * obrtna podjetja trgovsko podjetje želi vsem iskrenim in borbenim graditeljem socializma srečno in uspeha polno novo leto 1952! DELOVNI KOLEKTIV OKRAJNE LESNE INDUSTRIJE LITIJA želi vsem delovnim kolektivom FLRJ srečno in uspeha polno novo leto 1952! Izdelovanje furnirja, žagarski obrat, mizarna in strugama Vse dobre želje VELEBLAGOVNICA v »eto »52 NARODNI MAGAZIN vsem cenjenim odjemalcem (NA-MA) Ljubljana Srečno in uspeha polno novo leto 1952 želi vsem trgovskim, proizvodnim in ostalim delovnim kolektivom KOLEKTIV GROSISTIČNEGA Trgovskega podjetja z živili LJUBLJANA tYR5EVA CESTA 31 Vedno na zalogi vsi živilski predmeti, kolonialno blago in velezaloga soli VSEM GRADITELJEM SOCIALIZMA V NASI DOMOVINI ZELI »ŽITOFOND« podjetje za nakup in prodajo žita in mlevskih izdelkov — LJUBLJANA s svojimi poslovalnicami in izpostavo DA BI DELOVNI POLET V NOVEM LETU 1952 OMOGOČIL NOVE USPEHE PRI GRADITVI SOCIALIZMA V NASI DRŽAVI Srečno, veselo in uspeha UPRAVA IN SINDIKALNA PODRUŽNICA polno novo leto 1952 B* #■* gT% JB <4 želita vsem svojim so- H H H1 ff» S H B m S /» I delavcem in koristnikom Ev, J £ lm M M taL I 1 M LJUBLJANA - Ambrožev trs štev.1 Izvršujemo vsa hišna popravila: vodovode, instalacije, centralne kurjave, .peči itd. solidno in po zmernih cenah PODJETJE ZA MEDNARODNO ŠPEDICIJO I RANSJUG LJUBLJANA, Masarykova 17 z vsemi svojimi podružnicami in izpostavami na Jesenicah,^ v Mariboru, Sežani, Celju, Dravogradu, Herpeljah-Kozini in Novi Gorici želi vsem svojim strankam, komitentom in naročnikom mnogo uspeha v novem letu! Tudi v letu 1952 vam bomo nudili vse usluge svojih poslovalnic (izvozne, uvozne, tarifske, paketne, reklamantske, skladiščne ter tranzitne) in voznega parka za krajevni razvoz Podjetje »ŠPEDICIJA« - Ljubljana Uprava: Tyrševa cesta 33 izvršuje prevoze kosovnega blaga Iz Ljubljane do Reke, Zagreba, Gorice, Maribora, Starega trga in vmesnih krajev. — Naročila in informacije: Metelkova ulica, tel. 37-19. — Odvoz in dovoz kosovnega blaga do železniških skladišč za nadaljnji prevoz po železnici. Odvoz in dovoz vagonskih pošiljk od žel. postaje do prejemnika in obratno ter vse ostale krajevne in medkrajevne prevoze. Naročila in informacije: Metelkova ulica, tel. 36-90. Prevoze izvršuje s kamioni in s konjsko vprego Celotni kolektiv želi vsem svojim naročnikom srečno novo leto 1952! Kmetijski magazin v Ljubljani Telefon 51-71, 40-51 Poštni predal 20 s svojima poslovalnicama v Mariboru, Meljska cesta št. 5 in v Celju, Aškerčeva ulica 19 oskrbuje vse sektorje lastništva na ozemlju LB Slovenije z vsem blagom za kmetijsko proizvodnjo TRGOVSKO PODJETJE »mLEKC« Ljubljana, Maistrova 10 Telef.: ravnateljstvo 39-44. laborat. 52-94, sklad. 27-98 Poštni predal 4 Nudi v svojih 60 poslovalnicah pasterizirano mleko, razne vrste sira, maslo, jajca, med in še razne hranilne proizvode po konkurenčnih cenah. Zeli vsem svojim odjemalcem srečno in uspehapolno novo leto! Tovarna finesa pohištva TR2IC želi vsem svojim odjemalcem uspeha polno novo leto 19521 V prijetno dolžnost si šteje ob tej priliki obvestiti vse, ki se zanimajo za njene izdelke, da bo v letu 1952 prodajala sobno pohištvo vseh vrst po zelo ugodnih cenah. — Pohitite z naročili za opremo hotelov, kavarn in kino-dvoran SREČNO IN USPEHOV POLNO NOVO LETO 1952 želi vsem zadružnim organizacijam in ostalim proizvodnim in trgovskim podjetjem ter se priporoča za nadaljnje uspešno posredovanje pri nabavi in prodaji ZADRUŽNA A6ENCIJA pri HZKZLRS LJUBLJANA, Miklošičeva 6 Vsem delovnim kolektivom in koristnikom tovornih vozil želi MESTNO PREVOZNO PODJETJE »MEPROM« v Ljubljani srečno in uspeha polno novo leto 1952 v nadaljnji borbi za zgraditev socializma! Vršimo tudi popravila vozil v lastni mehanični, vulkanizerski, karoserijski in avto-ličarski delavnici. — Postrežba solidna in točna ter se še nadalje priporočamo. Vozila se naročujejo v avtoparku v Vilharjevi uiici št. 19, telefon 28-23 — Uprava podjetja in mehanična delavnica Tyrševa cesta 30, telefon 25-51 in 33-92 Tekoči račun pri Kom. banki 601-1-58200-0. Pošt. pr. 197 Ljubljana PODJETJE ZA PROMET P TOBAKOM VŽIGALICAMI IN VREDNOTNICAMI TOBAK Ljubljana, Likozarjeva (leseni provizorij št. 2) Telefon 39-56 ■ P želi vsem svojim uslužbencem in odjemalcem srečno novo leto 19521 Priporočamo se za naročila. — Naročeno blago dostavljamo ..PRESKRBA" Lu&ijana, n&sargKova c. 13 Telefon št. 36-93, 41-96, 33-83 vam nudijo v svojih poslovalnicah po najnižjih dnevnih cenah prehrambeno in tekstilno blago SPECERIJSRE POSLOVALNICE 1. Dolenjska c. 23/a 2. Dolenjska c. 58 3. Florijanska ul. 1 4. Florijanska ul. 22 5. Frančiškanska ul. 10 6. F rančiškanska ul. 2 7. Galjevica 9/a 8. Hrenova ul. 19 9. Jurčičev trg 1 10. Karlovška c. 8 11. Karlovška c. 19 12. Kongresni trg 2 13. Krekov trg 11 14. Mestni trg 17 15. Miklošičeva c. 28 16. Miklošičeva c. 34 17. Poljanska c. 15 18. Poljanska c. 32 19. Resljeva c. 3 20. Resljeva c. 8 21. Rudnik 26 22. Rudnik 123 23. Sv. Petra c. 14 24 Sv. Petra nasip 15 25. Sv. Jakoba trg 7 26. Stritarjeva ul. 9 27. Slomškova ul. 13 28. Tavčarjeva ul. 4 29. Tyrševa c. 12 30. Tyrševa c. 38 31. Vodnikov trg 2 32. Vodnikov trg 5 TEKSTILNE POSLOVALNICE 1. Miklošičeva cesta 30/11 2. Miklošičeva cesta 34/11 3 Vodnikov trg 5/11 4. Wolfova ulica 4 POSLOVALNICE ZA SADJE IN ZELENJAVO 1. Dolenjska cesta 13 2. Dvorni trg 1 3. Kolodvorska ulica 36 4. Pod Trančo 2 Obiščite naše poslovalnice, kjer se boste prepričali o solidni in hitri postrežbi TRGOVSKO PODJETJE Sadtc-zelenfova LJUBLJANA SKLADIŠČE: Lingarjeva ulica 1 Telefon: 30-49 UPRAVAt Dolničarjev* ulica 4 Telefon: 28-64, 30-10 Tek. rač. pri Komunal. banki, Ljubljana St. 6-1-70200-4 Podjetje za izvoz in uvoz OPREMA EXP0RT“ 9f Ljubljana, Gajeoa 3, specializirano podjetje za izvoz pohištva in drugih lesnih finalnih izdelkov. Dobavljamo kvalitetno pohištvo tudi za noiranje tržišče. TRGOVSKO FMONCim" PODJEDE fftRUIlUlII LJUBLJANA, Tyrševa c. 14 rELEFON: uprava 42-38 komercialni 29-96 skladišče 25-86 Oskrbuje vse množične ustanove in gostinska podjetja s špecerijskim blagom, sadjem in zelenjavo. Okrajnim magazinom, kmetijskim zadrugam ter ostalim trgovskim podjetjem nudi blago po grosističnih cenah. Kupuje vse poljske pridelke, zelenjavo in sadje po najvišji dnevni ceni. TRGOVSKO PODJETJE Prehrana LJUBLJANA nudi v »rojih po«lovalnicah: DELIKATESE: razne specialitete, vino, likerje, žganje, osvežilne pijače itd. ter želi vsem svojim odjemalcem srečno in uspeha polno novo leto 1952! Tyrševa cesta 2 Tyrševa cesta 20 Cankarjeva 4 Gradišče 3 Gradišče 9 Kongresni trg 8 Miklošičeva cesta 8 Frančiškanska 3 .Čopova ulica 7 ^ TRGOVSKO PODJETJE SLOVENI] ASPORT Ljubljana: Tyrševa c. 18, tel. 51-89 Mestni trg 10, tel. 33-26 Maribor: Gosposka 19, tel. 21-19 Celje: Stanetova 9, tel. 2-82 Novo mesto: Glavni trg 34, tel. 52 Jesenice: Cankarjev trg 3, tel. 2-76 Solkan: Ul. IX. korpusa 158, tel. 22 Vsem svojim odjemalcem in dobaviteljem želimo srečno in uspehov polno novo leto 1952! LJUBLJANA Uprava Tyrševa cesta 18, tel. 51-89 Računovodstvo tel. 37-79 nudi v svojih poslovalnicah bogato izbiro športnih predmetov in telovadnega orodja. Razen tega ima stalno v zalogi razna oblačila, perilo in metrsko blago, obutev in druge, vsakomur koristne in potrebne predmete. Vse blago je v prosti prodaji in dosegljivo vsakomur brez vsakršnih nakazil Radio Slovenija ZELI VSEM SVOJIM POSLUŠALCEM, SODELAVCEM IN VSEM DELOVNIM KOLEKTIVOM SREČNO IN USPEHOV POLNO NOVO LETO 1952! UPRAVNI ODBOR Rudnika rjavega premoga ZiGOlJE ZELI CELOTNEMU KOLEKTIVU MNOGO SREČE IN USPEHOV V NOVEM LETU 1952! ČESTITAMO VSEM DELOVNIM LJUDEM FLRJ K DOSEŽENIM USPEHOM PRI GRADITVI SOCIALIZMA TER ŽELIMO VSEM NAŠIM POTNIKOM SREČNO NOVO LETO 1952! Kolektiv Električne cestne železnice LIUBL1ANA VSEM SVOJIM POSLOVNIM PRIJATELJEM, LESNOINDUSTRIJSKIM PODJETJEM, TOVARNAM IN OBRATOM, KI SODELUJEJO PRI IZVRŠEVANJU NAŠIH IZVOZNIH NALOG, ŽELIMO ZADOVOLJNO IN USPEHA POLNO NOVO LETO 1952! Slovenija les PODJETJE ZA IZVOZ LESA IN LESNIH IZDELKOV UUBUANA Tyrševa 1a » SATURNUS TOVARNA KOVINSKE EMBALAŽE Ljubljana-Moste Teiei 25-26,53-53 želi vsem svojim odjemalcem v novem letu 1952 mnogo uspeha! IZDELUJE: Litografirano embalažo za izdelke prehrambene industrije — vso ostalo okroglo In oglato embalažo iz bele, črne in aluminijaste pločevine — okrogle in štirioglate turistovske doze — okovje za kožno galanterijo, gospodinjski pribor (posamezne doze in garniture) — aluminijaste kozice, lonce, krožnike, skodelice — svinčene in pokositrene tube (lakirane, tiskane, za farmacijo in razne potrebe) — lito— grafirane, ponikljane in pokromane pladnje v raznih oblikah — otroške igrače: vedra, škropilnike, bobne, lopatice, hranilnike — električne prenosne peči, likalnike in kuhalnike — kolesarske zgoščevalke in zvonce — avtomobilske zgoščevalke, žaromete, stop- in zadnje svetilke — aluminijaste fiole, moške in ženske glavnike vseh vrst iz troliturne mase — eluksirane napisne tablice TOVARNA TRIKOTAŽNEGA PERILA PLETENINA LJUBLJANA - Zaloška cesta št. 14 IZDELUJEMO MOŠKO, ZENSKO IN OTROŠKO PERILO IZ BOMBAŽA IN SVILE. — Z NOVIM LETOM SMO ZNIŽALI CENO NAŠIM IZDELKOM IN SE PRIPOROČAMO NAŠIM ODJEMALCEM \ r~\ ELEKTRO L ■M u LJUBLJANA DIREKCIJA LJUBLJANA s svojimi obrati: OBRAT LJUBLJANA-MESTO, OBRAT ŽIROVNICA, OBRAT KRANJ, OBRAT DOMŽALE, OBRAT VRHNIKA, OBRAT GROSUPLJE, OBRAT NOVO MESTO, OBRAT ČRNOMELJ, OBRAT KRŠKO, TRAFO POSTAJA CRNUCE, grupa za DOPOLNILNO ELEKTRIFIKACIJO, MONTAŽNI OBRAT želi svojim konzumentom srečno in uspeha polno novo leto 1952! » Uprava in delovni kolektiv HOTELA, RESTAVRACIJE IN KAVARNE UNION« V LJUBLJAM želi cenjenim gostom srečno in uspešno novo leto 1952! Podjetje za melioracije LJUBLJANA želi mnogo uspehov v novem letu 1952! izvršuje vsa melioracijska in regulacijska dela UPRAVA PODJETJA »GOSTINSTVO« f?L018. želi vsem cenjenim gostom zdravo in srečno novo leto 1952! Obiščite naše obrate, kjer boste dobro in poceni postreženi: Kavarna »Bežigrad« (godba), Tyrševa cesta »Majolka«, Celovška cesta »Primorje«, Medvedova ulica »Bežigrajski hram«, Hranilniška ulica »Turist«, St Vid »Pri kolodvoru«, Vižmarj« »Izletnik«, Gunclje »Split«, Kavškova ulica »Planica«, Tyrševa cesta Kopališče Ježica »Slepi Janez«, Celovška cesta »Jama«, Šišenska cesta »IZOLIRKH Bitumenski izdelki: Strešna lepenka št. 120 in 150, izolacijski papir, bitumenske mase, bitumenska emulzija (cestna). — Katranski izdelki: Poltrda in trda katranska smola, srednje težko in atracensko olje, karboli-nej, lak za železo, armirane podometne cevi (Bergmann) raznih profilov, svetle in črne, material za toplotne izolacije, mineralna volna, lahka izolacijska opeka, izolacijske blazine. — Toplotna izolacijska dela za industrijske naprave « ljubijana Moste Ob železnici Telef. 38-52, 26-15 in 25-57 Brzoj.: »Izolirka« Ljubljana Železniška postaja Ljubljana, glavni kolodvor — industrijski tir »Saturnus« INDUSTRIJA SSr? OBUTVE Želimo vsem odjemalcem, dobaviteljem ter kolektivom srečno in uspešno novo leto 1952! Proizvaja: težko moško in otroško trpežno obutev. Nova proizvodnja športnih ženskih in moških modnih čevljev ter otroških, fleks-izdelave Priporočamo našo trpežno in kvalitetno obutev po trgovinah »Triglav« poslovalnic — po naj nižjih tržnih cenah MNOGO DELOVNIH USPEHOV V LETU 1952 ZELI VSEM BORCEM ZA SOCIALIZEM — SVOJIM ODJEMALCEM TER DOBAVITELJEM TRGOVSKO GROSISTIČNO PODIETIE GALANTERIJA LJUBLJANA, SV. PETRA CESTA STE V. 1 Vabimo trgovsko mrežo, zadruge, krajevna in okrajna podjetja, da se prepričajo o veliki izbiri raznega blaga: Stalna zaloga vsakovrstne galanterije, usnjeni, ščetarski, vrvarski in papirnati izdelki, čistilna sredstva, igračke, kozmetika, nogavice, klobuki, čipke, trakovi, papir, steklo, keramika in ostali galanterijski predmeti Poštni predal 34 — Telefon št. 52-71, 92-73 MESTNO GRADBENO PODJETJE MEGRAD LJUBLJANA KOTNIKOVA ULICA 10, TELEFON ŠT. 25-12, 36-74 IZVRŠUJE VSA V GRADBENO STROKO SPADAJOČA DELA MNOGO POSLOVNIH USPEHOV V NOVEM LETU 1952 ZELI GOSAD LJUBLJANA. ▼sem poslovnim prijateljem in priporoča svoje kvalitetne izdelke. Gosadov PLANINSKI ČAJ in Gosadov krmilni prašek PODJETJE LJUBLJANA - KOTNIKOVA Telefon štev. 35-90 želi vsem svojim odjemalcem srečno novo leto 1952! Uspehov polno novo leto 1952 želi svojim naročnikom »»' Telefon 31-55 .PROPAGANDA** zavod za ekonomsko in družbeno propagando Ljubljana, Miklošičeva cesta 7 “ ‘HRANA* podjetje LJUBLJANA želi cenjenim odjemalcem srečno novo leto 19521 MESTNA KLAVNICA LJUBLJANA želi vsem svojim odjemalcem in delovnemu kolektivu srečno in uspeha polno novo leto ODKUPNO PODJETJE »GOSTINSTVO LJUBLJANA, Tržna ulica 6 želi vsem svojim sodelavcem in odjemalcem srečno in uspehov polno novo leto 19521 GLAVNA DIREKCIJA ZA AVTODELAVNICE UUBUANA s podjetji: Avtoobnova: Ljubljana, Celje, Maribor, Šempeter pri Gorici, Karoserija Ljubljana, Avtokaroserija Maribor in Pro-tektor Ljubljana {«11 vsem svojim strankam in poslovnim sodelavcem čim večji razvoj in uspeh v letu 1952 Miškec Mirko brusilnlca stekla In ogledal §| Ljubljana, Medvedova 38 vošči vsem cenjenim odjemalcem srečno in uspeha polno novo leto 19521 Okrajna zveza kmetijskih zadrug za okraj Ljubljana - okolica Tel. 39-36 Poštni predal 165 želi vsem upravnim odborom in članom kmetijskih zadrug srečno in uspeha polno novo leto! Tapetništvo in dekoracija LJUBLJANA Tyrševa cesta 41 Telefon 55-37 ^LJ^lVO- PRODAJA LJUBLJANA CELOVŠKA CESTA ŠTEV. 34 Podjetje „ Pohištvo" oddelek tapetništvo LJUBLJANA Rožna dolina, Predjamska št. 32 Telefon 50-41 TOVARNA KLEJA UUBUANA Smartinska c. 50 Telefon številka 28-68, 26-11 . že/l vsem srečno in zadovoljno novo leto 1952 Državno podjetje Umetna valilnica Št. Vid nad Ljubljano želi svojim sodelavcem in odjemalcem srečno in uspehov polno novo leto 19521 TOVARNA JEKLENIH AVTOBUSNIH KAROSERIJ »KAROSERIJA” LJUBLJANA, KAMNIŠKA UL. 25 želi delovnemu kolektivu, odjemalcem in dobaviteljem srečno in uspehov polno novo teto 19521 ZADRUGA USNJENI IZDELKI LJUBLJANA Celovška cesta 14, telefon številka: 31-10 Trgovina: Čopova ulica 30, telefon: 28-20 SREČNO NOVO LETO! TRGOVSKO PODJETJE „KOVINA” LJUBLJANA STRITARJEVA ULICA ŠT. 7 NAŠE GESLO JEi ZADOVOLJITI DELOVNEGA ČLOVEKA želi vsem svojim odjemalcem, dobaviteljem in poslovnim prijateljem mnogo uspeha in čim tesnejšega sodelovanja v novem letu 1952 Špecerija a Trgovsko podjetje yy Ljubljana, Prisojna ulica 7 VSEM NAŠIM ODJEMALCEM IN POSLOVNIM PRIJATELJEM ŽELIMO USPEHA POLNO NOVO LETO 1952 MESTNO PODJETJE “KARTON* LJUBLJANA, Wolfova 12 Telefon 29-19 izdeluje zvezke, bloke, noteze, trgovske knjige, albume ter veže razne knjige LJUBLJANA GRADIŠČE 10 V novem letu 1952 želi svojim odjemalcem in dobaviteljem obilo usoeha PODJETJE Precizna mehanika Obenem sporočamo, da popravljamo hitro, solidno, strokovno in še po starih nespremenjenih cenah. UPRAVA ZGRADB MIO LlUBLJANA KOTNIKOVA UL. 16 želi vsem svojim strankam, dobaviteljem, podjetjem in obrtnikom srečno novo leto! lmmj Bivša gostilna »FIGOVEC« se zahvaljuje vsem nekdanjim gostom in obenem vabi v novo urejeni lokal pri »SESTICI« Dan otvoritve bo objavljen Vsem svojim gostom želimo zadovoljno in srečno novo leto! -'ŠISIICA«"!!" podjetje yy< SLOVENIJA - ZIVINOPROMET podjetje za nakup, prodajo in izvoz goveje živine, delovnih in klavnih konj, prašičev in sena LJUBLJANA — Stari trg št. 34 Depoji živine v Prestranku Poštni predal 222, telef. 29-05, 42-12 Telefon: Postojna 59 Brzojavke: Slovpromot, Ljubljana Lesno industrijsko poiieife želi svojim kolekti- ' vom uspeha polno »■ . novo leto 1952! NOVO II1GSIO hmeljarska zadruga z o. J. ŽALEC želi vsem svojim sodelavcem in pridelovalcem srečno in uspeha polno novo leto 1952! Želimo jim, da bi nabrali v novem letu še več hmelja! Tekoči račun pri NB Dol. Lendava št. 642-43200-0 Vsem našim cenjenim odjemalcem in dobaviteljem želimo srečno in uspeha polno novo leto 1952 ter se s svojimi izdelki še nadalje priporočamo TOVARNA DEŽNIKOV Izdelujemo ženske svilene dežnike, moške, kmečke, vrtne sončnike in otroške dežnike ŽELIMO VSEM DELOVNIM KOLEKTIVOM NAŠIH DOBAVITELJEV IN KORISTNIKOV USPEHA POLNO NOVO LETO 1952, KI NAJ BO LETO NOVIH ZMAG V BORBI ZA LEPŠO BODOČNOST DELOVNEGA LJUDSTVA! UVimn IN TVORNIM KOVINSKIH IZDILKOV MARIBOR, Mother!eva15 Telefon: 24-13 - Brzojav: Livarna Maribor MESTNO GRADBENO POD1ETIE Telefon 27-38 in 26-34 MARIBOR želi vsem svojim poslovnim prijateljem, investitorjem in delovnim lj udem uspeha polno novo leto 1952! MESTNO PREVOZNIŠKO PODJETJE IN ŠPEDICIJA TELEFONI : Uprava: 24-14 Prom. pisarna 31-62 Špedicija: 20-63 Avtomobilski kosovni promet: 24-40 »TRANSPORT MARIBOR - Meljska cesta 16 « želi vsem svojim strankam in poslovnim prijateljem srečno in uspeha polno novo leto 1952! Poverjeništvo za trgovino =_ Mestnega liudskega in gostinstvo Odbora CELJE s svojimi podjetji Ljudski magazin, Povrtnina, Kurivo, Sadje, Radiocenter, Zaloga piva, Klavnica, Mlekopromet, Kovina ter gostinskimi obrati Evropa, Union, Ojstrica, Točilnica, Savinja, Dom pod Tovstom, Kolodvorska restavracija čestita vsem delovnim kolektivom k doseženim uspehom v letu 1951 ter jim želi novih uspehov v letu 1952! — Vsem potrošnikom pa obilo sreče v letu 1952! ■ ■■ ■ ■ n : 3 ■ ■ ■ ■ s ■ : •••••••• ■ : : ■ ■ «■ ■ Delovni kolektiv tovarne za elektrotehniko in fino mehaniko SKR IZDELUJEMO: male rotacijske stroje, merilne transformatorje, merilne instrumente, avtoelektrični pribor, telekomunikacijske naprave, kinoprojektorje in ostalo čestita vsem delovnim kolektivom, preko njih pa vsemu ljudstvu naše domovine, k doseženim uspehom v borbi za socializacijo in demokratizacijo naše domovine. ,V leto 1952 stopamo še odločnejši za zmago prve Titove petletke, za še večjo obrambno sposobnost naših narodov v borbi za mir v svetu V novem letu 1952 v 1 • .'•JT nom kolektiva obilo sreče in mnogo uspeha! Isto želimo tudi vsem delovnim ljudem Jugoslavije, ki se skupno z nami bore za zgraditev socializma v naši domovini! ŽELEZARNA JESENICE OD desetletnici naše lfadske armade (GOVOR PREDSEDNIKA ZVEZNE VLADE IN VRHOVNEGA POVELJNIKA OBOROŽENIH SIL, MARŠALA JOSIPA BROZA-TITA NA SVEČANI AKA-DEMIJI 21. DECEMBRA V DVORANI KOLARCEVE UNIVERZE) Govoriti o desetletnici naše Armade, o začetku njenega formiranja, o njeni rasti in razvijanju v neprekinjeni oboroženi borbi proti sovražnikom, ki so bili mnogo močnejši v vsakem pogledu, razen v moralnem, in končno o njenem Izpopolnjevanju v miru in istočasnem sodelovanju v raznih delovnih akcijah in družbenem življenju sploh — pomeni zajeti zelo zapleteno, važno temo, katere izčrpna obdelava bi zahtevala večmesečno naporno študijsko delo več ljudi. Zaradi tega se osebno danes počutim zelo slabotnega, ker se globoko zavedam, da bo to moje poročilo preveč bleda slika desetletnega razvoja in boja Jugoslovanske ljudske armade. Govoriti in pisati o tem pomeni nujno zajeti in dati predvsem čim točnejšo sliko oboroženega revolucionarnega boja naših narodov med štiriletno osvobodilno vojno. To je najbolj krvavi in hkrati tudi najslavnejši del zgodovine narodov Jugoslavije: v ognju in pepelu, v krvi in solzah se je porajala nova Jugoslavija. V tem nezaslišanem, groznem boju na življenje in smrt se je rodila tudi nova armada naših narodov, armada, kateri naši narodi niso mogli dati ničesar drugega razen svoje goloroke mladine in brezmejne ljubezni. Da, ta armada se je rodila in rasla dejansko v razmerah, kakršnih je malo v zgodovini vojn. Samo tisti ljudje zunaj naše države, ki razumejo dogajanja in okolnosti našega osvobodilnega boja, morejo dati ustrezno priznanje naši Armadi in narodom Jugoslavije za prispevek k splošnim naporom vseh narodov, ki so se bojevali proti fašističnim osvajalcem. Toda tisti, ki so do včeraj pred vsem svetom priznavali ln postavljali za zgled naš boj in zasluge za splošno stvar človečanstva, morejo danes ta prispevek in zasluge zanikati, kolikor se jim ljubi, ker je ta obrat v njihovi lažni propagandi preveč plitek in bedast, da bi jim mogel pošten človek verjeti. Ta prispevek je neizbrisno napisan s številkami krvnih žrtev in te številke ne bodo nikdar obledele ne samo v srcih sedanjih in bodočih rodov naših narodov, ampak tudi ne v srcih vseh resnicoljubnih ljudi zunaj naše države. NAPAD NA JUGOSLAVIJO IN KAJ SE JE ZGODILO POPREJ Ze v začetku marca 1941 je bila zasedena vsa celinska Evropa, razen Jugoslavije in Grčije, ki je bila v vojni z Italijo. Kot zadnji Hitlerjev satelit se je pridružila trojni pogodbi 1. marca 1941 tudi Bolgarija. Tako so se tudi sosedi Jugoslavije: Madžarska, Romunija in Bolgarija pridružili trojnemu paktu in postali vojaško in gospodarsko oporišče za nadaljnja osvajanja Hitlerja in Mussolinija. Marca 1941 so nemške enote prodrle na jugoslo-vansko-bolgarsko mejo in s te strani spravile v klešče in strateško ogrozile Jugoslavijo. Sile osi so štele za svojo nujno nalogo, da zlepa ali zgrda okupirajo Grčijo in Jugoslavijo; po nemškem načrtu »Barba-rossa« iz decembra 1940 je bilo namreč treba 15. maja 1941 napasti Sovjetsko zvezo, zaradi česar je imel postati Balkan strateško oporišče za zavarovanje zaledja. Hitler je nameraval doseči to na naslednji način: prvič, meseca marca koncentrirati močnejše sile v Bolgariji in po načrtu (Marita) napasti Grčijo, v sodelovanju z italijanskimi divizijami iz Albanije razbiti in uničiti grško vojsko in angleške enote v Grčiji: drugič, v mesecu marcu po diplomatski poti s pomočjo pro-fašistične jugoslovanske vlade Cvetkovič-Maček vključiti Jugoslavijo v trojni pakt, kar se mu je posrečilo 25. marca, ko je bil podpisan sporazum. Pri podpisovanju tega sporazuma sta mogla Hitler in vrhovna komanda ugotoviti, da so priprave za napad na Sovjetsko zvezo po načrtu Barbarossa v redu. Toda, ako je Hitler tako odločil, pa niso tako mislili tudi narodi naše države, ker so dan po podpisu tega sporazuma strmoglavili izdajalsko vlado ln stopili s tem na stran protifašističnih sil, pri čemer je imela odločilno in vodilno vlogo Komunistična partija Jugoslavije. To je temeljito prekrižalo Hitlerjeve načrte na Balkanu, posebno pa v Jugoslaviji. To dejanje jugoslovanskega ljudstva je imelo močan odmev v inozemstvu. Nekoliko ur pozneje, ko je dobil vesti o dogodkih v Jugoslaviji, je imel Hitler sejo s svojim generalnim štabom. Na seji so sklenili, da se najhitreje izvrši koncentracija nemških sil v Bolgariji, Romuniji, Madžarski in Avstriji ter koncentracija italijanskih sil v Albaniji in proti itali-jansko-jugoslovanski meji — in da sile osi s pomočjo Madžarske, Romunije in Bolgarije uničijo Jugoslavijo »tako vojaško kakor tudi kot državo«. Ta Hitlerjev napad na Jugoslavijo je imel daljnosežne posledice. Nemško vrhovno poveljstvo je moralo z največjo naglico izpremenitl določene vojne načrte o gibanjih in koncentraciji sil, odgoditi izvajanje načrta »Barbarossa«, t. j. napada na Sovjetsko zvezo, za 38 dni — od 15. maja na 22. junij 1941. Nadalje je bilo potrebno popolnoma predelati načrt za napad na Grčijo (Marita) in ga vskladiti z novim napadom na Jugoslavijo. (»Akcija 25«). Za napad čez mejo Jugoslavije je določilo nemško vrhovno poveljstvo sporazumno z italijanskim vrhovnim poveljstvom po načrtu (»Akcija 25«) 25 nemških divizij, med njimi 8 tankovskih, 4 motorizirane in eno lahko divizijo, nadalje 23 italijanskih divizij in okoli 16 madžarskih brigad (okrog 8 divizij). Bolgarske sile so bile določene kot rezerva in naj bi se pridružile operacijam proti Jugoslaviji, ako bi bilo potrebno, medtem ko so imele romunske čete nalogo, da zasedejo mejo proti Jugoslaviji. Fašistične sile, ki so napadle Jugoslavijo, so štele torej skupno okoli 56 divizij. Po predelanem načrtu »Marita«, ki se je istočasno izvajal, je bilo proti Grčiji angažiranih okrog 27 divizij. Nemci in Italijani so angažirali proti Jugoslaviji in Grčiji skupno s sateliti najmanj 83 divizij in znatne letalske sile. Kako močne so bile te sile, je razvidno iz dejstva, da so Nemci 22. junija napadli Sovjetsko zvezo s 145 svojimi in 15 romunskimi divizijami, t. j. s 160 divizijami, torej le z dvakrat močnejšimi silami, kakor so napadli Jugoslavijo in Grčijo. 6. aprila 1941 so te velikanske sile od vseh strani napadle Jugoslavijo. V 12 dneh je bila Jugoslavija pregažena in zasedena. Vojsko s celotnim vojnim materialom pa je izdajalsko vodstvo izročilo sovražnikom. Ze do napada raznih fašističnih okupatorjev na Jugoslavijo je bil CK KPJ zaskrbljen glede sposobnosti bivše jugoslovanske vojske za obrambo države, ako bi prišlo do morebitnega napada na Jugoslavijo. Ta zaskrbljenost je temeljila na naslednjih dejstvih: prvič, vrhovno vodstvo vojske je bilo večinoma korumpirano In nesposobno; drugič, narodno zatiranje je močno vplivalo na vojsko samo in jo s tem oslabilo v moralnem in borbenem pogledu; tretjič, peta kolona je imela zelo močne postojanke tudi v sami vojski; četrtič, vojska je bila zaradi malverzacij bivših vladajočih krogov, ki so kradli ljudski denar, določen za oboroževanje, zelo slabo oborožena. Zato je CK že leta 1940 sklenil, da se po raznih zvezah upo-stavi v vojski stik z najnaprednejšimi oficicirji in da se s pomočjo takih oficirjev ustvari jedro za delo v vojski, ne samo za ustvarjanje partizanskih organizacij, ampak tudi za pobijanje pete kolone in za pripravljanje pogojev za primer kapitulacije, da bi vsaj del vojske rešili za nadaljnji odpor napadalcem. V ta namen je bila pri Centralnem komiteju ustanovljena tudi vojaška komisija pod vodstvom enega izmed članov Politbiroja. Razumljivo je, da je bilo delo te komisije zelo težavno, ker je bil oficirski korpus jugoslovanske vojske desetletja vzgajan v duhu slepe vdanosti kralju in monarhiji in je bil zato večinoma sovražno razpoložen nasproti Komunistični partiji, rodoljubje tedanjih oficirjev pa se ni manifestiralo V vdanosti ljudstvu, ampak monarhiji. Naj navedem samo en primer, ki jasno osvetljuje lik večine oficirjev bivše jugoslovanske vojske. Ustaši so z Mačkovim blagoslovom že nekaj dni pred prihodom Nemcev zavzeli razne ustanove in raz-oroževali mobilizirane vojake. Čeprav je bil v Zagrebu štab IV. armade, ni ničesar ukrenil, da bi to preprečil. CK KPJ je v zvezi s tem sklenil na svoji seji, ki je bila v Zagrebu v mali mlekarni v Bosanski ulici dan pred vkorakanjem nemških čet v to mesto, da pošlje delegacijo k pomočniku načelnika štaba IV. armade polkovniku Orloviču, ker je bil general Nedeljkovič na fronti’ — da ponudi naše sodelovanje v boju proti ustašem in da bi dobili delavci, ki so bili pripravljeni, da se bore, orožje iz vojnih skladišč. Orlo-vič je samo brezmočno razprostrl roke in rekel, da ne da orožja, češ da nima več smisla boriti se. Ko se je delegacija vrnila brez rezultata, je CK še zasedal. Poslal je znova delegacijo, ki jo je obakrat vodil narodni heroj tov. Kraš, da odločno zahteva orožje. Ko je delegacija v imenu CK odločno zahtevala orožje, je Orlovič prav tako odločno odklonil. Delegati so potem rekli polkovniku, da je to izdajstvo domovine. Gospod polkovnik je skočil, da bi pozval stražo in aretiral člane delegacije, ki pa so se še pravočasno umaknili. Ta gospod se je vdal Nemcem in prispel s pomočjo izdajalca Rupnika že med vojno v Švico, kjer je bil imenovan za kraljevega adjutanta in osebnega tajnika, kralj Peter pa ga je povišal za generala. To je bil lik velike večine oficirjev in generalov bivše jugoslovanske vojsk«. Zato tudi ni čudno, da so mogli Nemci tako naglo prisiliti vojno vodstvo k vdaji in prevzeti 95 odstotkov celotne oborožitve bivše jugoslovanske vojske. To oborožitev so morali naši narodi dvakrat plačati: prvič s svojim denarjem, drugič pa s avojo krvjo, ko so goloroki odvzemali orožje okupatorju. Tedanji položaj je bil mračen in težak. Nam, ki smo bili tudi tedaj na vodstvu KP Jugoslavije, je bilo jasno, da se bomo morali v začetku boja naslanjati predvsem na zavedne delavce, zavedne kmete in napredno ljudsko inteligenco, ker vojske ni bilo več. Ljudstvo je ostalo brez oborožene sile, za katero je žrtvovalo v več kot 20 letih velikanske vsote. Po čigavi krivdi pa je vse to propadlo? Velika večina ljudstva se je takoj zavedela vse teže svoje tragedije. Ljudstvu je postalo jasno, kdo so glavni krivci. Toda del krivcev s kraljem na čelu je pobegnil v inozemstvo, drugi del pa je odkrito stopil v službo okupatorjev v boju proti lastnim narodom. Zal se je tudi del ljudstva dal preslepiti od okupatorske, ustaške, četni-ške, nedičevske in Rupnikove propagande in je iskal izhod iz te tragedije na popolnoma napačni poti, v bratomorilni borbi, v pokoravanju okupatorjem in čakanju na »boljše dni«. Mi smo se borili, da ta del zapeljanega ljudstva iztrgamo vplivom okupatorja in kvislinških voditeljev ter smo imeli v tem dobre uspehe. Iz te tragedije naših narodov in iz preteklih borb proti neljudskim režimom je CK KPJ dobil dragocen pouk in je odredil jasno in trdno linijo, linijo neizprosne borbe proti okupatorjem, proti vsem, ki so okupatorjem pomagali, in tistim, ki so državo pripeljali do katastrofe. Ta linija naše Partije je kazala tudi perspektivo za bodočnost. CK je pri izdelovanju načrta za osvobodilni boj podrobno analiziral vzroke, ki so pripeljali do propada stare Jugoslavije. Ze vnaprej je bilo potrebno vedeti, kakšna bo v svojem bistvu nova Jugoslavija, kako bo treba rešiti narodnostno vprašanje, kako se bo rešilo socialno vprašanje in kakšna bi približno morala biti oblast, da bi lahko vse te probleme pravilno rešila in zavarovala pridobitve ljudske borbe. Boj proti okupatorjem je bil lahko uspešen samo tedaj, če v tem boju sodelujejo vsi narodi Jugoslavije. Da bi pa v borbi sodelovali vsi narodi, so seveda morali že vnaprej vedeti, kakšna bo njihova usoda potem, ko bodo okupatorji pregnani. Nadalje — ne delavci, ne kmetje, niti ne ljudska napredna inteligenca ne bi prostovoljno šli v boj, da bi tam umirali in prenašali največje trpljenje, ne da bi že vnaprej vedeli, da bo ta borba prinesla novo, pravičnejšo družbeno ureditev. Ta vprašanja so bila med osnovnimi činitelji pri izdelovanju naše vojne in politične revolucionarne strategije ter taktike osvobodilne vojne in ljudske revolucije. Zunaj naše države so prej, pa tudi sedaj zlonamerno pojasnjevali naš boj; med drugim so tudi trdili, da je do vstaje prišlo nepremišljeno, iz obupa, spontano itd. Z drugimi besedami, da je bila vstaja neorganizirana — kakor danes vztrajno trdi kominformovska propaganda — da nismo mogli pričakovati, da nas bo ljudstvo poslušalo in šlo v borbo, da nismo mogli pričakovati, da bomo iz boja prišli kot zmagovalci in podobno, vrhunec nesmiselnosti pa je trditev, da so naši narodi šli v boj samo zato, ker jih je pozval Stalin. Vse to je popolnoma netočno, zadnja trditev pa je največja neumnost; kako namreč naše ljudstvo posluša Stalina, se je lahko prepričal ne samo sam Stalin, temveč tudi ves svet od objave kominformovske resolucije leta 1948, ko je Stalin pozval naše narode, naj odstranijo državno vodstvo naše države; naše ljudstvo se ni odzvalo leta 1948, kakor se odtlej ne odziva niti skoraj tri in pol leta ne glede na nenehno propagando sovjetskih in kominformovskih voditeljev ter na pozivanja narodov naše države na vstajo. Ne, naši narodi so šli v borbo zaradi tega, ker so bili mnenja, da je osvoboditev države izpod fašističnega jarma odvisna predvsem od njih samih, in zaradi tega, ker so zaupali Komunistični partiji Jugoslavije, ki jih je poklicala v boj. Toda mi ne bomo nikoli zanikali, da so v tem težkem času naši narodi gojili veliko ljubezen nasproti Sovjetski zvezi in verovali, da bo ta velika država sposobna upreti se fašističnim osvajalcem ter da bo boj ljudstva Sovjetske zveze in drugih zavezniških držav olajšal tudi osvobodilno borbo jugoslovanskih narodov. Kdo je danes tako smel, da si upa reči, kako bi lahko sam izvojeval zmago nad združenim in največjim vojnim strojem, kakršnega svet še ni pomnil? Nihče, niti ne Sovjetska zveza. Zmago nad fašističnimi napadalci so izvo-jevali združeni narodi, med katere spada tudi Jugoslavija. Vendar nihče danes ne trdi niti tega, da sovjetski narodi niso dali največ, največ pa so dali zaradi tega, ker so tudi imeli največjo državo in največjo vojsko in ker jim je grozila največja nevarnost prav od Hitlerja, s katerim so sovjetski voditelji paktirali še tedaj, ko je on že zasužnjeval druge narode. Kaj nam je omogočilo pravilno oceniti možnost uspešne oborožene borbe proti okupatorjem? Prvič, naša dvajsetletna borbena izkušnja, ki smo si jo pridobili pod najtežjimi ilegalnimi pogoji v borbi proti bivšim neljudskim režimom in izkoriščevalcem. Drugič, naše poznavanje vseh tistih problemov, ki so napravili staro Jugoslavijo za življenje nesposobno. Tretjič, ker smo poznali surove metode, ki. jih fašistični okupator običajno uporablja v zasedenih državah, četrtič, ker smo poznali svobodoljubnost, upornost in borbene sposobnosti naših narodov, ki je v stoletjih večkrat prišla do izraza, ko je šlo za obstoj. Petič, močna in enotna Komunistična partija Jugoslavije s kadri, ki so bili prekaljeni že v predvojni borbi. Ze vnaprej smo vedeli, da bo ta boj šel do iztreblja- nja, vendar smo prav tako vedeli, da bodo ljudstvo uničevali tudi, če se ne bomo borili. Zaradi tega ni moglo biti niti govora o obotavljanju. Obstoji pa tudi zgrešeno stališče, da je napad Hitlerja na ZSSR sprožil vstajo jugoslovanskih narodov. To ni točno. Točno je, da smo z našo vstajo hoteli pomagati Sovjetski zvezi. Točno je, da smo napad na ZSSR vzeli kot možnost, da se mobilizirajo čim večje sile že v začetku vstaje, ki smo jo pazljivo pripravljali nekaj mesecev, čeprav se je vstaja ponekod začela še pred napadom na ZSSR. Potrebno je razumeti, da je pritegnitev Sovjetske zveze v vojno proti Hitlerju, pa čeprav je do tega prišlo neprostovoljno, pomenila za naše narode veliko moralno podporo, kakor je tudi za narode ZSSR bila osvobodilna borba jugoslovanskih narodov moralna podpora. Ne sme se pozabiti to, da smo mi začeli z vstajo leta 1941, t. j. tedaj, ko se je Rdeča armada na vsej črti umikala in ko je večino narodov po vsem svetu zajela mračna misel o tem, da se Hitlerju nobena stvar ne more več upreti in da je njegov vojni stroj nepremagljiv. Napad na ZSSR je samo pospešil našo oboroženo borbo in prav nič več. Tistim, ki danes sprašujejo, zakaj ni prišlo do vstaje pred napadom na ZSSR, lahko samo povem, da govorijo to ali iz nevednosti, da se tako težak boj ne da pripraviti kar čez noč, posebno pa še v našem primeru, kjer je vsa bivša oborožena sila Jugoslavije skupaj z oborožitvijo padla v sovražnikove roke — ali pa da govorijo to iz sovražnih nagibov. Redki so primeri v zgodovini, kjer bi v kaki državi, ki je bila pregažena kot žrtev okupacije, prišlo tako hitro in do tako dobro organizirane ljudske vstaje kot se je to zgodilo pri nas in to komaj tri mesece po okupaciji. Ni lahka stvar pripravljati oboroženi boj, če pri tem nimaš pri roki oborožene vojaške formacije, pripravljati oboroženi boj in ne imeti orožja, pripravljati ljudi na boj in jim dajati borbeno nalogo, da naj skoraj goloroki ali pa popolnoma goloroki jemljejo orožje sovražniku. Pripravljati oboroženo borbo v tako majhni državi prav tedaj, ko so celo največje države in narodi klonili pod udarci ali pa jih je Hitlerjev vojni stroj premagal, tedaj, ko ni bilo v nobeni zasedeni državi v Evropi nikogar, ki bi si drznil dvigniti orožje, ali ni mar to posebnost začetka naše osvobodilne in revolucionarne borbe? Naj mi tisti, ki to oporekajo, navedejo sličen primer o vodstvu boja v takšnih okoliščinah. Edina organizirana, realna sila, ki smo jo imeli v tistem času, je bila Komunistična partija Jugoslavije, katere kadri so bili brezmejno vdani svojemu ljudstvu, s katerim so ostali v njegovih najtežjih urah. To je bila sila, ki je zbirala okrog sebe borce iz ljudstva in jih vodila v boj in skozi boje, s čimer Je dajala dokaa svojega samozatajevanja in odločnosti. STRATEGIJA IN TAKTIKA Naša vojna strategija in taktika je bila zgrajena na osnovi revolucionarne politične linije CK KPJ. Zaradi tega je tudi osvobodilna vojna imela značaj revolucionarne vojne. Razumljivo je, da je bila naša strategija in taktika o vodstvu oboroženega boja zelo zapletena prav zato, ker so ji razen moralnega manjkali vsi važnejši elementi, s katerimi je razpolagal nasprotnik. Sicer smo imeli ali sploh ne ali pa slabo oborožene borce, vendar so pa ti borci imeli neprekosljivo moralo, odločnost in junaštvo. Imeli smo ljudstvo, ki je dajalo vse, kar je imelo, ljudstvo, ki je delilo z borci na bojišču tudi zadnji grižljaj. Imeli smo sijajno mladino in žene, borce na bojišču in v zaledju, kolikor pri nas sploh lahko govorimo o zaledju. Imeli smo revolucionarni polet, ki ni nikdar upadel, temveč se je stalno dvigal. Imeli smo neizčrpen vir vedno novih in novih borcev iz vrst ljudstva, zaradi česar se je naša ljudska revolucionarna vojska številčno in moralno stalno krepila. Sovražnik je razpolagal s tehnično opremo in izvežbanostjo — mi pa smo bili vešči v revolucionarnem vojskovanju, a tehnično opremo smo jemali sovražniku. Smelost, vzdržljivost, samodisciplina in druge vojaške vrline so krasile borce naših partizanskih odredov in so se skupaj z njimi prenašale v novo revolucionarno Ljudsko armado. Ker je naša vojna strategija imela za svoj končni cilj izgon vseh okupatorjev iz naše države in zmago nad kvislingi, je bilo določeno, da bo operacijski prostor vsa Jugoslavija, da bi se zaradi tega čim bolj razvlekle sovražnikove sile in da bi zaradi taktike hitrih manevrov in nenadnih napadov na naj slabše točke imel sovražnik čim večje izgube. Da bi se ta zamisel lahko izvedla, je bil izdan ukaz, da naj se v vseh delih Jugoslavije ustanavljajo partizanski odredi in diverzantske skupine, ker je naša taktika imela v načrtu tudi uničenje vseh komunikacij in vsega, kar bi lahko služilo okupatorju. Ze leta 1941 je bilo v našem strateškem načrtu nameravano ustanavljanje svobodnih ozemelj. Prvi strateški načrt o ustanovitvi svobodnega ozemlja v zahodni Srbiji je bil sprejet v Beogradu v začetku avgusta leta 1941. Vojno vodstvo v Centralnem komiteju KPJ je partizanskim odredom zahodne Srbije naložilo bojno nalogo, da očistijo zahodno Srbijo in izženejo sovražnikove, okupatorske in kvi-slinške čete. Ta ukaz je bil sijajno izveden, ker so že konec septembra 1941 padli v naše roke Krupanj, Ložnica, Užice. Ča-čak. Gornji Milanovac, Bajina bašta, Lju-bovija, Užička Požega in drugi kraji, tako da je bflo vse ozemlje zahodne Srbije osvobojeno. To je bilo ozemlje, katerega meje so na obodu šle do Moštanice, do Beograda, preko Arandjelovca, Satornje, Kragujevca, Kruševca, Prokuplja, Leskovca, Lebana, Podujeva, Kuršumlije, do bližine Novega Pazarja, Nove Varoši, Ruda, Višegrada, Bajine bašte, Jugovlje, Ložnice, Bogatiča in Sabca. To je bil prvi veliki uspeh naše osvobodilne borbe. Taktika borbe, ki je omogočila, da se uresniči ta strateški načrt, je bila v začetku, t. j. od junija do konca avgusta 1941 v tem, da se razorože žandarmerijske postaje in manjše skupine oboroženih nedičevcev, Pečančevih četnikov itd., da se uničijo občinski arhivi in sploh kvislinška oblast, ki jo je postavil okupator. Oboroženi na ta način, so partizanski odredi tedaj prešli v napad na mesta in jih očistili na vsem navedenem ozemlju, od koder so pregnali okupatorjeve čete. V tem času je bilo v Srbiji 25 partizanskih odredov s skupaj 25.000 borci. Ustanovitev tega svobodnega ozemlja je imela velikanski moralno-politični in materialni pomen za nadaljnje, še hitrejše širjenje revolucionarne narodnoosvobodilne borbe. Ker je v Užicu padla v naše roke nepokvarjena tovarna lahkega orožja in municije, smo v tej tovarni v dveh in pol mesecih izdelali 16.500 novih pušk in popravili 4500 starih, kar pomeni, da je bilo izdelano vsega skupaj 21.000 pušk, poleg tega pa še 2,700.000 nabojev za puške. Nadalje smo popravili 300 lahkih in 200 težkih strojnic. Izdelali smo 300 tromblonskih cevi in popravili 10.000 tromblonskih bomb in drugega orožja. S tem smo oborožili ne samo naše partizanske odrede v Srbiji, temveč tudi tiste, ki so bili v drugih krajih, predvsem v Bosni in Sandžaku. Osvobojeno ozemlje nam je poleg drugega omogočilo, da smo konec septembra 1941 mogli imeti vrhovni vojni posvet v Stolicah pri Krupnju, kamor so prišli vojaški voditelji in vojaški organizatorji iz vseh krajev Jugoslavije, razen iz Makedonije. Na tem posvetovanju je bil sestavljen Vrhovni štab narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije in poleg drugega je bil na osnovi analize borb v Srbiji izdelan nadaljnji strateški načrt za borbo v vsej Jugoslaviji. Sklenjeno je bilo, da se takoj osnujejo glavni štabi Bosne in Hercegovine, Hrvatske, Slovenije in Crne gore zaradi neposrednega vodenja operacij na svojem ozemlju, medtem ko je bil v Srbijf, kjer je imel poveljstvo Vrhovni štab, osnovan glavni štab šele po umiku glavnine naših čet iz Srbije. To je bilo zaradi pomanjkanja zvez, zaradi lažjega širjenja vstaje in pravilnega vodstva oboroženih borb s spreminjanjem taktike glede na posebne pogoje v raznih pokrajinah. Vrhovni štab je še naprej vodil boje kot vrhovni vojni organ in je med drugim dajal glavnim Štabom tudi strateške in taktične sugestije ter je vsklajal večje vojne operacije. Toda Vrhovni štab je izvajal tudi politično, odnosno neke vrste državno funkcijo in funkcijo organizatorja ljudske oblasti, ker je večina članov Politbiroja sestavljala Vrhovni štab. Vrhovni štab je imel to funkcijo do Prvega zasedanja AVNOJ v Bihaču, 26. in 27. novembra 1942. Kot nadaljnje dopolnilo strateškega načrta za borbo je bilo v Stolicah sklenjeno, da morajo glavni štabi pokrajin ustanavljati svobodna ozemlja, ki nal bodo oporišča za hitrejše in močnejše širjenje oborožene borbe in za ustanavljanje ljudske oblasti, ki je poleg drugega imela nalogo, da skrbi tudi za preskrbovanje ljudske oborožene sile in za pomoč ranjencem. Po vsem tem je razvidno, da je imelo izvojevano svobodno ozemlje v zahodni Srbiji velikanski pomen za vso Jugoslavijo tako v vojnem kot v moralnem in političnem pogledu. Tu se je porodila naša Ljudska armada, tu se je rodila naša ljudska oblast. Toda na tem svobodnem ozemlju se je že leta 1941 odigral tudi glavni in odločilni spopad med oboroženimi revolucionarnimi silami ljudstva in oboroženimi reakcionarnimi silami monarhije in bivšega vladajočega razreda. Z Dražo Mihajlovičem, ki je bil tedaj polkovnik stare jugoslovanske vojske in poveljnik četnikov, pozneje pa general, se je dokončno še enkrat razkrinkal bivši vladajoči razred. Naš poziv za skupno borbo proti okupatorjem je bil grobo zavrnjen: oni niso hoteli boja proti okupatorjem, pač pa so nas zahrbtno napadli v začetku meseca novembra, prav tedaj, ko smo bili zapleteni v najostrejšo borbo z Nemci in nedičevci, ki so bili tedaj sprožili prvo srdito ofenzivo proti našim četam, ki so branile osvobojeno ozemlje. To je bil prvi oboroženi napad razrednega sovražnika na revolucionarne ljudske sile, ki so težile po enotnosti vseh oboroženih sil, da bi se rešila država izpod osvajalčevega jarma. V tej borbi na dveh frontah — proti okupatorju in proti domačim izdajalcem — se je reliefno pokazalo, kako velikanska sila živi v revolucionarni zavesti ljudstva. Štiri do petkrat večjemu številu Nemcev, nedičevcev in četnikov, ki so bili tudi v tehnični premoči, so se naše oborožene sile upirale več kot dva in pol meseca, obenem pa smo samo v nekaj dneh razbili trikrat močnejše četniške sile in jih pognali v beg, samega Dražo pa prisilili, da je s posredovanjem svojega parlamentarca zaprosil za milost. Nemci so začeli s prvo ofenzivo proti osvobojenemu ozemlju zahodne Srbije 15. septembra. V vsej Srbiji so imeli na razpolago tri divizije in pomežne policijske enote ter letalstvo, toda kmalu, že sredi septembra, so morali pritegniti lz Srbije 125. okrepljeni polk, iz Francije 342. divizijo, kmalu nato pa je prišla z vzhodne fronte 113. divizija. Proti našim silam so vrgli velike nemške sile in različne pomožne enote: ljotičevske odrede, Pečaričeve četnike, korpus ruskih belogardistov, na desnem krilu ob Drini pa ustaše in eno domobransko divizijo. Prvo razdobje prve sovražnikove ofenzive se je končalo v drugi polovici oktobra na črti Ložnica—Krupanj—Valjevo, vendar pa so se boji manjšega obsega neprestano nadaljevali vzdolž vse črte, bodisi zaradi izpadov sovražnika bodisi zaradi naših napadov. Drugo razdobje ofenzive je bilo še bolj ogorčeno, sovražnik pa po številu in tehnično v še večji premoči. V drugem razdobju ofenzive so sodelovali tudi močni Nedičevi odredi, ki jih je Nedič z nemškim dovoljenjem povečal na 15.000 ljudi. V tem razdobju ofenzive so Nemci poleg večjega števila čet uporabili še več letalstva in tankov. Naše enote so skupaj z Vrhovnim štabom zapustile Užice 29. novembra, 15 minut pred prihodom nemških tankov v mesto čez Zlatibor in so se v neprestanih bojih umikale proti Sandžaku. V teh bojih je sodelovalo 12 partizanskih odredov s tega ozemlja, 13 partizanskih odredov iz drugih delov Srbije pa ni sodelovalo v tej ofenzivi proti Užicu, temveč so se borili na svojem ozemlju, nato pa so še nadalje ostali v Srbiji. Iz Srbije sta bila poslana valjevski in kosmajski partizanski odred na svoj teren, ostali pa so se vključili v Prvo in Drugo proletarsko brigado. V drugem razdobju bojev so na nemški strani proti našim 12 partizanskim odredom sodelovale naslednje sovražnikove sile: popolni 342. in 313. ter nepopolni 714. in 717. nemška divizija ter 268. topniški polk z letalstvom in tanki; nadalje močne sile nedičevcev, ljotičevcev in Pečančevih četnikov, k čemur je treba dodati še izdajalski napad četnikov Draže Mihajloviča. Načrt nemškega poveljstva za jugovzhod je bil v tem, da s to ofenzivo uniči partizanske sile v Srbiji, toda — kakor je razvidno — ta načrt ni uspel. Ta borba spada med naše najbolj značilne bitke in jo morajo naši voditelji proučevati in izkoriščati kot bogato izkušnjo partizanskega vojskovanja z močnejšim nasprotnikom. Veliko ozemlje, katerega smo prej opisali, bi bilo težko obdržati. Naše sile so bile majhne, sovražnikove pa so bile po številu in tehnično veliko močnejše. Za njimi, tako rekoč v centru, vsega 8—15 km od Užic, so bili sovražni Mihajlovičevi četniki. Tak je bil naš položaj. Tu nam je bila včasih vsiljena ne samo frontalna borba, katere mi nismo želeli, ampak tudi taktika notranjih borbenih operacij, v zvezi z napadom Dra- že Mihajloviča na nas. Prav zaradi tega četniškega napada smo morali premeščati naše enote, ki so se borile proti Nemcem, in jih pošiljati v borbo proti četnikom, ki so ogrožali Užice. To je veliko prispevalo k hitrejšemu zavzetju svobodnega ozemlja in k našemu umiku iz Užic in Srbije v Sandžak. Ta borba je bila za nas zelo dragocena izkušnja. Pokazala nam je nekatere naše napake in slabosti. Kot najjasnejše in najvažnejše se je pokazalo, da mi ne moremo uspešno voditi operacij večjega obsega z združenimi partizanskimi odredi in bataljoni, pač pa moramo postopoma ali takoj preiti k osnovanju večjih, popolnoma vojaških formacij. To je bilo potrebno iz naslednjih vzrokov: prvič, z nepovezanimi partizanskimi odredi bi bilo zelo težko voditi frontalno borbo; drugič, partizanski odredi kot polvojaška formacija niso bili primerni za vojskovanje izven njihovega ozemlja, ker je takrat še pri mnogih partizanskih borcih obstajala težnja, da se bore samo zaradi obrambe svojih vasi; tretjič, partizanski borci so bili v stalnih stikih s svojimi domačimi, spali so pogosto doma itd., kar je imelo včasih slabe posledice, zlasti, kadar so padali v borbi pred očmi svojih družin. Vse to nas je prisililo, da smo« takoj začeli sestavljati popolnoma vojaške formacije. Proti koncu 1941. leta je bilo v vsej naši državi 24 okupatorjevih divizij s 390.000 vojaki, poleg tega še dve nepopolni diviziji, 5 brigad, 11 polkov in okrog 67 bataljonov. Poleg tega je okupatorju uspelo takoj v začetku organizirati kvislinške oborožene sile Nediča, Paveliča, Pečanca in drugih; tako je kvisling Pavelič imel do konca 1941. leta 6 domobranskih divizij z 90.000 vojaki in razne druge letalske, topniške in druge enote, ter še specialne ustaške enote: poglavnikovo telesno bojno, 12 ustaških bojnih, en hitri sklop, črno legijo v Sarajevu in obrambno bojno v Jasenovcu — torej skupno 14 bojnih in eno legijo s 15.000 ljudmi. Naše sile so v vsej Jugoslaviji proti koncu 1941. leta štele 92 partizanskih odredov v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Hrvatski, Vojvodini, Črni gori, Sloveniji in Makedoniji z okrog 80.000 borci. To število naših borcev je stalo proti skoraj pol milijona okupatorskih in kvislinških čet. Razmerje je bilo torej 1 : 6, kljub temu pa so naše sile, ki so stalno naraščale, predstavljale resno nevarnost za okupatorje in kvislinge. Kaj so mislili in govorili okupatorji o tem — zanje zelo neprijetnem — položaju? Oglejmo si nekaj primerov, iz katerih se to jasno vidi. Višji vojaški arhivski svetnik Ernest Vishaupt je v svoji oceni vstaje v Jugoslaviji poleg drugega pisal: T »Takoj po izbruhu nemško-ruske vojne, prav v dneh, ko so se valili zadnji veliki transporti čet 294., 45. in 73. pehotne divizije z Balkana na vzhod, so v Srbiji vzplamteli prvi predznaki uporniškega gibanja. Lepaki in letaki so pozivali po vsej deželi k ropanju, sabotažam in uporu. V Beogradu je bil prekinjen kabel radijske postaje propagandne čete. Eksplozivna akcija na oddajno postajo je bila lahko še pravočasno preprečena. Na odprtem terenu so bile minirane železniške proge, pretrgane telefonske linije, uničene srbske orožniške postaje, streljali pa so tudi na nemške vojne kamione. Ruska in angleška propaganda, ki je po tajnih kanalih lahko našla pot v vznemirjeno deželo, in agitacija komunističnih in celo nacionalno srbskih strankarskih voditeljev je podžigala ljudi, da so izbruhnili zdaj tu zdaj tam lokalni nemiri. V Beogradu in v drugih mestih so tem sabotažnim akcijam takoj sledile preiskave, aretacije in tudi streljanje komunistov in Zidov. V obstoječih okoliščinah ni bilo mogoče dovoljevati blagosti. V začetku julija so se v okolici Aran-djelovca, severovzhodno od Topole prvič pojavile oborožene tolpe ... Tudi z ozemlja ob Drini v Hercegovini, vzhodno od Nevesinja, torej na ozemlju, katerega so upravljali Italijani, so v tem času javljali o skupinah upornikov. Razburljiv položaj se je razvijal tudi V novo ustanovljeni hrvatski državi. Hr-vatsko so takoj po zlomu bivše Jugoslavije sile osi priznale kot neodvisno državo in je bila v prijateljskih odnosih z nemško državo. Po odhodu II. armade so v deželi ostale samo neobhodno potrebne nemške posadke s 718. pehotno divizijo in te čete so bile skupno s štirimi bataljoni land-šicev podrejene višjemu poveljstvu 65. Te šibke posadke bi morale ostati v Hrvatski samo dotlej, da se mlada država okrepi, da osnuje svojo oboroženo silo in dokler se je bilo bati nemirov, kajti tudi s stališča važnih vojno-ekonomskih interesov, katere je imel rajh v Hrvatski, je bilo potrebno tu obdržati mir in red. Nemir se je širil po vsej deželi. Kmalu se je izkazalo, da v tem starem prepihu Evrope s te in one strani Drine ne gre samo za lokalne poedine hajduške tolpe, temveč za začetke uporniškega gibanja komunističnih in srbsko nacionalnih skupin. Pri tem je bilo za organizacijo tega uporniškega gibanja ugodno tudi težko prehodno ozemlje, kjer so bila za zbrane tolpe najboljša skrivališča...« (Vishaupt, stran 7—9). General feldmaršal List je 11. septembra preko generalnega majorja Ferscha poslal v Berlin naslednje obvestilo: »Oboroženi upor organiziranih, spretno vodenih in dobro oboroženih tolp (ne samo komunistov). Središče vstaje: Drina — trikot Save, pa tudi predel Bora... Oddelki, ki jih zasledujejo, ne zadostujejo več. Prišlo je do neuspehov že tudi pri močnejših odredih. Lastne izgube zadnjih deset dni okrog 400 ljudi vključno izginule in razkropljene.« »125. pehotni polk in topniška divizija,« navaja dalje poročilo, »niso zadostno ojačene.« Za nadaljnjo borbo se zahteva več premičnih čet, borbenih vozil, oklopnih voz iz ruskega plena. Zahtevana je bila dopolnilna divizija in se pričakuje.« (Vishaupt, str. 32.) Glejte, takšen je bil položaj v Jugoslaviji leta 1941, ko je vsa Evropa ječala pod okupatorskim hitlerjevskim škornjem — toda mirovala. Takšen je bil položaj 1. 1941 v Jugoslaviji, medtem ko so nemške fašistične armade trkale na vrata Moskve, Leningrada, Harkova, Rostova in drvele proti Kavkazu in Volgi ter podile pred seboj razbito Rdečo armado. Vsa Jugoslavija je bila v plamenih vojne. Njeni narodi so zadajali težke udarce silam osi, katere so prisilili, da so držale v deželi pol milijona svojih vojakov, ter so ovirali prometne zveze hitlerjevskega vojnega stroja. Kaj so tedaj govorili sovjetski voditelji in kaj govore danes? Tedaj so govorili resnico, sedaj lažejo. Zgodovinskih dejstev ni mogoče izbrisati z lažjo, ta dejstva so tu in bodo večno ostala kot neovrgljiva priča slavnih dni junaštva in trpljenja naših narodovi Sovražnik običajno nerad prizna svoje slabosti in težave, toda mi tu vidimo, kako zelo mu je naša osvobodilna borba zmešala načrte. Ne samo iz naših, ampak tudi iz njegovih dokumentov se vidi, kje je v Jugoslaviji vzplamtel plamen borbe proti njegovim četam. Če nekdo hote noče verjeti nam, pa ne more pobiti točnosti tega, o čemer govori sam sovražnik. Treba je samo čitati proglase in povelja italijanskega guvernerja Črne gore Pirzia Birollija, spomine generala Cavallera in mnoge druge sovražnikove izjave in dobimo o tem jasno sliko. Naš umik in izguba svobodnega ozemlja v zahodni Srbiji nista imela za našo nadaljnjo borbo tragičnih posledic, ker smo mi tedaj imeli svobodna ozemlja tudi že v Bosni in Hercegovini, v Hrvatski in Črni gori. Tudi kasneje smo ne samo enkrat izgubili kako svobodno ozemlje, toda vedno smo osvajali še večja svobodna ozemlja. Izguba enega je pomenila za nas nalogo, da osvojimo druge ali ist? s še večjim obsegom, ker mi nismo smeli dovoljevati zmanjševanja naših oporišč, ko so hkrati naše oborožene sile stalno rastle. Vsakemu našemu porazu je morala slediti še večja naša zmaga. To je zakon revolucionarne strategije in taktike. Revolucionarna borbena taktika zahteva stalne ofenzivne akcije, ker samo take akcije dvigajo revolucionarnega borben*- ga duha ln nov polet onim, ki se bore, ln onim, ki šele prihajajo v borbo. 22. decembra 1941 je bila osnovana Prva proletarska brigada v Sandžaku, v vasi Rudo. To je dan rojstva naše Armade. Marsikdo bi vprašal, zakaj ne kak drug dan. Zato, ker so prej obstajali partizanski odredi, a ne redne enote, čeprav so v nekaterih odredih obstajali bataljoni, ki so imeli vojaško formacijo trojnega sistema s tremi desetinami v vodu. Tedaj so bili ti bataljoni vključeni v Prvo proletarsko brigado, redno vojno enoto, katera se je lahko uporabila na katerem koli bojišču Jugoslavije. Dva in pol meseca zatem je bila iz drugih srbskih bataljonov ustanovljena Druga proletarska brigada. Zakaj smo tem brigadam dali naziv »proletarska«, je danes že dpvolj znano. Sovjetskim voditeljem to ni bilo všeč, toda mi se na to nismo mogli več ozirati, ko smo videli, da jim ne moremo pojasniti, zakaj je to potrebno. V pričetku pomladi 1942 so bile osnovane še naslednje brigade: Tretja sadžaška udarna brigada ter Četrta in Peta črnogorska proletarska brigada. Tem brigadam je neposredno poveljeval Vrhovni štab in so poleg taktičnih borbenih nalog reševale tudi naloge strateškega značaja. Takoj po formiranju je Prva proletarska brigada odšla v vzhodno Bosno z nalogo, da oživi partizansko gibanje, ki je zaradi lažne četnlške propagande o dozdevnem uničenju partizanov v Srbiji pričelo razpadati in slabeti. To svojo nalogo je Prva proletarska brigada odlično opravila. Pri omajanih partizanskih odredih se je ponovno okrepila morala in borba je oživela v vsej vzhodni Bosni. Januarja 1942. leta se je začela Druga nemška ofenziva na vzhodno Bosno, kjer je bil Vrhovni štab. Zaradi velikega mraza je bila borba kratka ln Nemci niso dosegli skoro nobenega uspeha, svobodno ozemlje v vzhodni Bosni pa se je združilo s svobodnim ozemljem v Sandžaku, črni gori in Hercegovini. Tako smo osvobodili veliko ozemlje, kjer je bilo dovolj prostora za manevriranje in operacijske napcde ter za mobilizacijo novih borcev. V tej borbi se je odlično uveljavila Prva proletarska brigada. S svojo visoko moralo in bojnimi sposobnostmi je dvignila moralo ne samo bosanskih partizanskih odredov, ampak je močno vplivala tudi na četniške odrede, katere je njihovo vodstvo v sporazumu z Nemci držalo izven boja v času Druge ofenzive, ko so ustaške tolpe skupno z Nemci požigale vasi in zverinsko ubijale prebivalstvo. Večina četniških odredov je tedaj pro-stovolino stopila pod poveljstvo Vrhovnega štaba in dobita naziv »prostovoljski odredi«. Vrhovni štab, ki se je tedaj nastanil v Foči, je lahko ponovno zaM n« nmo z vojaškim, ampak tudi s političnim delom, z upostavljanjem zvez z drugimi pokrajinami, z delom za organizacijo ljudske oblasti, z izdajanjem tiska itd. V črni gori so pozimi 1941-42 naši partizanski odredi bojevali srdite boje proti združenim četniškim in italijanskim okupatorskim' silam. Splošna ljudska vstaja, ki je izbruhnila 13. julija L 1941, in je zadala okupatorju težke udarce, je tedaj naglo slabela. Tega je bilo krivo izdajstvo in hud poraz, katerega so doživele črnogorske enote pri napadu na zelo utrjeno Plevlje, ki je bilo v rokah močnih italijanskih sil. Neuspeh in težke izgube so demoralizirale ljudstvo v Črni gori. To so v polni meri izkoristili četniki Draže Mihajloviča, ki so se tedaj vgnezdili v Črni gori in so se v sodelovanju z Italijani, predvsem pa s pomočjo izdaje oficirjev Stanišiča in drugih, ki so bili tedaj v partizanskem Glavnem štabu, srdito borili, da uničijo in izženejo partizanske odrede iz Črne gore. Grof Ciano piše o črnogorski vstaji v svojem »Dnevniku«: »V Črni gori je precej slabo. Cetinje je odrezano, uporniki pa so zaprli vse dohode k mestu.« In dalje: »Črnogorska vstaja se širi in ima vedno večji obseg, če stvar ne bi imela globokega in trpkega pomena, bi bila smešna, kajti danes se vodi vojna med Italijo in Črno goro. Upajmo, da bodo naši vojaki sami kos upornikom in da ne bomo prisiljeni iskati pomoč pri Nemcih.« (Toda niti pomoč Nemcev jim ne bi bolj pomagala, kot so jim pomagali domači izdajalci.) 2e 29. decembra 1941 je Mussolini pisal Hitlerju: »...Balkan: potrebno je pred pomladjo odpraviti vsa žarišča vstaje. Drugače preti nevarnost, da se v 1942. letu balkanska vojna okrepi. Prvi predel, kjer je treba vzpostaviti mir, je Bosna, nato Srbija in črna gora...« »Potrebno je sodelovanje naših oboroženih sil s skupnim načrtom, tako da se bomo izognili izgubljanju moči in da bomo zaželene cilje dosegli s čim manjšo uporabo ljudi in sredstev.« (Iz »Dnevnika« Cavallera, stran m.) Iz teh sovražnikovih dokumentov je jasno razvidno, da je že 1. 1941 bojišče v Jugoslaviji postajalo vedno bolj nevarno za sile osi, da jim je povzročalo velike skrbi in da so se resno pripravljali na Tretjo ofenzivo, pomladi 1942. Za nas je bil ta čas zelo neprimeren, ker so naše enote v neprestanem boju proti utrjenim sovražnikovim oporiščem porabile vso municijo, od četnikov pa ni bilo mogoče dobiti veliko, ker so jim Italijani iz previdnosti, da ne bi kaj padlo v naše roke, dajali le malo in še to samo pred velikimi boji. Ni bil redek primer, da so šli naši borci v boj ln so Imeli vsak samo po pet metkov. Tretja sovražnikova ofenziva se Je začela v prvi polovici aprila 1942. Bila je zelo skrbno pripravljena. Najprej se je začelo široko strategično obkoljevanje. Od Plevlja, Kolašina, Nikšiča in Grahova v Hercegovini, od Gacka in Nevesinja, a od Sarajeva v smeri Trnovega je bilo koncentriranih nekaj italijanskih divizij in močne sile četnikov Draže Mihajloviča, za katere so v Črni gori vršili prisilno mobilizacijo. Četnike so oskrbovali s hrano, orožjem in obleko Italijani. Od Sarajeva do Drine so bili koncentrirani Nemci, ustaši, domobranci in nekateri četniški odredi. Nam je bilo že vnaprej jasno, da tudi tokrat ne bomo mogli obdržati to ozemlje: Po eni strani zaradi izčrpanosti naših enot, ki so imele vso zimo srdite boje v najhujšem mrazu, slabo oblečene in slabo obute, po drugi strani pa zaradi pomanjkanja municije in premoči sovražnika. Naša taktika je bila: 1. čim bolj utrujati sovražnika z nočnimi napadi in naglimi premiki; nočne napade je treba izkoriščati za zaplembo municije in orožja; 2. dajati srdit odpor, vendar se izogibati frontalnemu boju; 3. rušiti za seboj mostove in komunikacije ter uničevati vse, kar bi moglo služiti sovražniku. Iz Bosne in Sandžaka smo se umikali proti Črni gori. Ofenziva je trajala od srede aprila do srede junija 1942, ko smo se v neprestanih bojih umikali iz Črne gore na Tjentište pod Magličem. V Črni gori so boji zavzemali nezaslišano ■ srditost. Bili so primeri, da so se naši borci, kakor n. pr. v Javorku, oklepali četnikov za vrat in se z njimi vred metali v prepad. Na planini Sinjajevini so v globokem snegu še meseca aprila naše lačne in pol gole enote vodile boj na življenje in smrt z dobro oblečenimi in hranjenimi četniki. Jaz se še danes spomirjjam tega značilnega dogodka. Politkomisar prvega bataljona I. proletarske brigade tov. J. Kapičič je poslal poročilo, v katerem je opisal srditost boja, visoko moralo naših lačnih in na pol golih borcev in je na koncu napisal: »Borili se bomo, če bo potrebno, do zadnjega človeka, toda ohranili bomo enega, da vam bo prinesel poročilo.« To je bilo še tedaj, ko sta londonska in moskovska radijska postaja govorili o »rodoljubnem in junaškem generalu Mihailoviču in njegovih četnikih, o generalu, kateremu sta londonska begunska vlada in kralj Peter dala čin po njegovem porazu v boju proti nam pri Užicah, ker sta mislila, da bosta tako dvignila moralo četnikom in zagotovila zmago proti našim revolucionarnim borcem. Mi smo izgubili svobodno ozemlje v Črni govi, v Herce vini in delno v južnem delu Bosne. V vzhodni Bosni so ostali partizanski odredi na terenu ln so imeli svoje svobodno ozemlje. Sovražnik je tudi v tej ofenzivi hotel uničiti predvsem glavnino vojske z vrhovnim štabom na čelu. S tem je hotel onemogočiti nadaljnji razvoj oboroženega boja in demoralizirati partizanske odrede po vsej Jugoslaviji. Zaradi tega je sovražnik pokazal tako odpornost in srditost v boju proti proletarskim enotam, oziroma proti onim silam, ki so bile pod neposrednim poveljstvom vrhovnega štaba. Vrhovni štab je to vedel in se je po tem ravnal v strategiji in taktiki in to s precej dobrim uspehom, ne glede na veliko tehnično in številčno premoč sovražnika. V času Tretje ofenzive je guverner Črne gore Pirzio-Birolli izdal dolg proglas italijanskim vojakom, v katerem je poleg bahanja in hvaljenja tudi nekaj zanimivih stvari: »Vojaki Italije,« pravi, »ki se borite v črni gori! Obračam se na vse vas, ki se bojujete za vojno osi, na tej grobi in težki balkanski fronti...« »Vojna, ki jo tu vodite, ni ločena od tiste velike vojne, ki plamti na vsem svetu...« »Zato je poslanstvo, ki ga tu vrše italijanske divizije, v celotnem okviru vojne prav tako važno kot poslanstvo onih enot, ki so zasadile trobojnico in zastavo rajha v srce boljše-viške Rusije. Iz političnih vzrokov časopisi za sedaj ne morejo govoriti o vaši fronti...« Razumljivo je, da Pirzio-Birolli tedaj ni mogel predvidevati, kakšen bo konec te vojne, in da časopisi tudi po vojni ne bodo mogli o tem pisati, ker prav tako iz političnih vzrokov ne bodo hoteli pisati o tej neprijetni stvari. Vrhovni štab je analiziral splošni položaj v zvezi z nadaljnjim razvojem oboroženega boja v zahodni Bosni, Hrvatski in Sloveniji, kjer so prav tako vzplamteli srditi boji, nato težke boje in poraz na Kozari, kjer se je oboroženo ljudstvo 70 dni upiralo nadmočnemu sovražniku, ln je sklenil, da s proletarskimi brigadami izvrši dolgi marš v smeri zahodne Bosne, da bi rešil važno strateško nalogo. V zahodni Bosni je bilo svobodno ozemlje na področju Drvar—Grmeč—Krupa—Prijedor —Sanski most do Mrkonjič Grada in do bližine Jajca. Po naši zamisli je bilo potrebno to ozemlje izkoristiti za nadaljnje širjenje in osvajanje mest in krajev v zahodni Bosni proti Kordunu in Liki in ga združiti v celoto, ki bi se dotikala meja Slovenije. Poleg tega pa je bil na tem ozemlju bogat ljudski vir za ustanavljanje novih vojaških enot. Potrebno pa je bilo tudi prenesti izkušnje proletarskih enot na borce v teh krajih, zlasti kar se tiče nočnih bojev in osvajanja utrjenih oporišč in mest, v čemer so bili borci proletarskih brigad pravi mojstri. Iz teh petih brigad je bila sestavljena udarna skupina za ofenzivo proti zahodni M Bosni. Ta marš so izvršile štiri brigade, Prva, Druga, Tretja in Četrta, a Peta črnogorska brigada in Hercegovski partizanski bataljon sta ostala, da se odpočijeta in skrbita za ranjence do nadaljnje odredbe. Tako je bilo ukrenjeno zato, da bi bila operativna skupina čim bolj gibčna in zmožna, da čim učinkoviteje iznenadi sovražnika. Skupina je bila razdeljena v dve koloni, v dveh operativnih smereh. Prva, leva kolona, je bila sestavljena iz Prve in Tretje brigade ter se je usmerila proti Kalinoviku, Treskavici, Bjelašnici, Konjiču, Prozoru, Livnu in Cincar planini. Druga, desna kolona, je šla v smeri Kali-novik—Treskavica—Krešovo, Gornji in Donji Vakuf in Kupreš. Operacija se je razvijala tako časovno kakor ozemeljsko po načrtu. Marš se je začel 24. junija 1942. V kratkih borbah pri Kalinoviku in Umčanu so bila sovražna oporišča premagana ter sta obe skupini v nočnem napadu blokirali železniško progo na široki fronti od Hadžiča do Konjiča ter uničili železniške naprave, postaje in drugo. Na postaji Bradina sta bila zajeta dva vlaka, eden z mobiliziranimi domobranci in italijanskim spremstvom, drugi pa z raznimi živili. Tu in v Konjiču, katerega je 8. julija zavzela Prva proletarska brigada, je bilo uničenih 25 specialnih lokomotiv. Poleg Konjiča so bili hitro osvobojeni še Prozor, Donji Vakuf, Kre-ševo, Tomislav grad, Sulce, Livno, Arža-no in Posušje. 24. avgusta sta Druga proletarska in Prva kraj iška osvobodile Mrkonjič grad. 25. septembra so Prva in Druga krajiška, Druga in Četrta proletarska brigada in Tretji krajiški odred osvobodili močno ustaško oporišče, mesto Jajce. Na ta način je bilo ustvarjeno veliko svobodno ozemlje in pogoji za nadaljnje še večje akcije in za ustvarjanje novih vojnih formacij. 4. novembra 1942 so Prva, Druga, Tretja, Peta in Šesta krajiška, Druga liška. Četrta in Osma hrvat-ska brigada osvojile zelo utrjeno mesto Bihač. Od 5. do 15. novembra so krajiške enote osvobodile Bosansko Krupo, Otok, Cazin, Božin, hrvatske enote pa so v tem času osvobodile Malo in Veliko Kladušo, Vrnograč, 14. novembra pa mesto Slunj. Strateški načrt Vrhovnega štaba je bil tako popolnoma izpolnjen. Namesto izgub-ljenga svobodnega ozemlja je bilo ustvarjeno mnogo večje ozemlje, ki je segalo do Konjiča na bosansko-hercegovski meji do bližine Karlovca, od Posušja pa preko Like do slovenske meje in od srednje Bosne do Dalmacije. Naša ofenziva je trajala od 24. junija 1942 do konca januarja 1943, torej 7 in pol meseca. Tedaj se je začela tako imenovana JSetrta, še večja sovražnikova ofenziva. Pred koncem 1942 je bilo v Jugoslaviji 14 samo okupatorskih divizij, poleg tega te ena nepopolna divizija, pet brigad, okrog 15 polkov in okrog 140 bataljonov s 680.000 vojaki. Od tega je bilo 85.000 bolgarskih vojakov, 18.000 pa madžarskih. Brez Nedičevih enot četnikov in Rupnikovih sil je imel samo Pavelič pred koncem leta 1942 v sestavu svojih ustaških legij in zdrugov 42.000 vojakov z domobranskimi enotami, ki so poleg topništva in letalstva obsegale še 6 pešadijskih in 1 gorsko divizijo, 116.000 vojakov. Pred koncem 1942 je bilo torej okrog 800.000 vseh sovražnih vojakov proti našim 150.000. Ni potrebno tu poudarjati, kako je olajšalo sovjetsko in afriško fronto to, da smo vezali tako veliko število sovražnikovih sil. Tega nočejo priznati samo ignoranti in sovražniki naše borbe in naše dežele, ali pa kar zanikajo, kakor to danes delajo sovjetski voditelji in kom-informovski sateliti, ter pozabljajo, da je bil Hitler tedaj še' pred Moskvo, da je obkoljeval Leningrad, da je stal pred Voro-nežem in Stalingradom in je na Kavkazu zavzel Bjaligorsk in se približeval Groznemu. V tem času so bile na svobodnem ozemlju osnovane nove brigade, iz katerih so bile formirane večje vojne formacije, tako da smo pred koncem leta 1942 imeli poleg 79 partizanskih odredov tudi 2 korpusa, 9 divizij, 36 brigad, 70 samostojnih bataljonov in 15 samostojnih čet rednih enot. Res je, da to po formi in po številu, kakor tudi po tehnični opremi niso bile še popolne enote, toda stalno so se krepile. Tedaj je tudi naša bojna taktika zahtevala, da so bile enote manjše, toda gibljivejše zaradi lažjega in hitrejšega manevriranja. USTANOVITEV PROTIFAŠISTIČNEGA SVETA NAKODNE OSVOBODITVE JUGOSLAVIJE Takrat so bili prvikrat dani pogoji, da se ostvari osrednji organ ljudske oblasti za vso Jugoslavijo. Na eni strani je bilo to potrebno zaradi tega, ker se je svobodno ozemlje stalno večalo in se je širila ljudska oblast. Na drugi strani pa zaradi tega, ker je bil Vrhovni štab čedalje bolj obremenjen z vojaškimi operacijami zaradi naglega porasta naše revolucionarne armade in tudi ni mogel in ni bilo normalno, da bi še nadalje opravljal nekakšno vrhovno oblast. 26. in 27. novembra leta 1942 je bilo izvoljeno v Bihaču na prvem zasedanju osrednje telo — z imenom Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije. Ob tej priložnosti moramo reči, da smo takrat vprašali za mišljenje vodstvo ZSSR ter jim tudi obrazložili naše gledišče, da nameravamo ustanoviti telo z zakonodajnimi pravicami vrhovnega organa ljudske oblasti. Sovjetski voditelji so se temu odločno uprli in mi smo popustili, ker takrat nfvno hoteli ostriti pdnosov z njimi o tern vpiai^ i.ju Zato iih kasneje leta 1343 nismo niti vprašali, za kar smo mislili storiti na II. zasedanju AVNOJ. RAZVOJ BORBE LETA 1943 Leto 1943 je bilo leto bojev s še vedno mnogo večjimi okupatorskimi in kvislin-škimi silami. V Afriki so zavezniki začeli operacije, zaradi česar sta si osni sili prizadevali zagotoviti prometne zveze čez Jugoslavijo, ki so bile pod nenehnim udarom naših diverzantskih skupin in oboroženih sil. Tako so bile železniške proge že leta 1941 začasno, nekatere pa tudi stalno prekinjene. Tukaj ne govorim o raznih lokalnih progah, ki smo jih večji del popolnoma in za stalno onesposobili, temveč o strateških in tistih, ki so imele velik ekonomski pomen za okupatorsko vojno zmogljivost. Tako je bilo leta 1942 stalno ali začasno onesposobljenih 14 železniških prog, med njimi tudi železniška proga Zagreb—Split, Slavonski Brod— Sarajevo—Dubrovnik—Ploče, Sarajevo— Višegrad, Banja Luka—Sunja itd., leta 1943 pa še železniške proge Zagreb— Zemun, Zagreb—Split, Koprivnica—Varaždin, Slavonski Brod—Sarajevo itd. Zaradi tega je prišla preskrba afriškega bojišča v velike težave. V teh letih so Nemci in Italijani dobro pripravili tri velike ofenzive, pred katerimi je bilo nekaj ofenziv v Sloveniji, Slavoniji in Liki, v južni Srbiji v okolici Toplice itd. Po takšnih ofenzivah se je začela priprava za napad na največje osvobojeno ozemlje, ki je bilo takrat v Bosni, s širokim strateškim obkoljeva-njem. Smoter je bil ne le likvidiranje svobodnega ozemlja, temveč tudi uničenje glavnine narodnoosvobodilne vojske. Tako se je začela četrta sovražna ofenziva 22. februarja 1943 s smeri Karlovac—Petrinja—Glina in iz Like proti Bihaču. To je bila osnovna sovražnikova operacijska smer. Cilj sovražnika je bil, prisiliti naše sile na tem prostoru na frontalne borbe in nas popolnoma potisniti proti Bihaču, Bosenskemu Petrovcu, Drvaru, Livnu in še naprej proti Neretvi, medtem pa zaključiti strateško obkoljevanje s smeri Ban j a Luka—J a jce — Travnik — Sarajevo proti Konjiču in v smeri Mostara in nato uničiti glavnino naših sil. Po različnih pomanjkljivih obvestilih je Vrhovni štab prezrl sovražne načrte. Dobro smo vedeli za osredotočenje sovražnih sil v smeri Lika—Kordun in Banije, toda sovražnik je v največji tajnosti koncentriral sile tudi v Sarajevu, Banji Luki ter v dolini Neretve in Rame. Iz Crne gore so prihajale k nam vesti, da pripravlja general Draža Mihajlovič splošno mobilizacijo ljudstva za četniške enote in da se te enote postopoma pomikajo proti Kalinoviku in Mostaru. Ker ■mo vedeli, da dajejo četnikom orožje In vso preskrbo Italijani, nam je bilo jasno, kaj to pomeni. In to tem bolj, ker smo bili obveščeni, da so Italijani osredotočili v Prozoru v dolini Neretve izredno močne sile ter velikansko množino vojnega gradiva, streliva in hrane. Da bi onemogočil sovražnikove načrte, je Vrhovni štab izdal naslednje ukrepe: 1.) enote so dobile ukaz, naj se na tem prostoru po možnosti izogibajo frontalni borbi, vendar pa naj se srdito upirajo; 2.) vsem partizanskim oddelkom in rednim četam naše revolucionarne narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije ie bilo ukazano, naj nemudoma začno z najintezivnej-šimi napadalnimi operacijami na sovražna oporišča in prometne zveze; 3.) ukazano je bilo, naj se Druga proletarska brigada takoj zbere v Livnu, naj se Prva proletarska brigada nujno vrne iz srednje Bosne, kjer je operirala okoli Tesliča, in naj se zbere v Gornjem Vakufu, naj se Tretja proletarska divizija zbere v okolici Prozora. Naš načrt je bil: ustvariti močno udarno skupino in še preden bi sovražnik končal svoje obkoljevanje, uničiti z močnim udarcem njegova oporišča v dolini Neretve in Prozora, zavzeti Ivan-planino in dolino Neretve blizu Mostara in tako zagotoviti umik naše glavnine z ranjenci proti tromeji Bosne in Hercegovine ln naprej proti črni gori in Sandžaku, ki naj bi uničila četniške tolpe in zasedla ta predel do reke Lima, kjer bi se pripravili za nadaljnje nastope; 4.) vse hrvat-ske narodnoosvobodilne enote so dobile nalogo, naj z naglimi manevri ter nenadnimi nočnimi napadi zadajo sovražniku kar največ izgub, vendar pa naj se izogibajo frontalni borbi in ostanejo na svojem ozemlju, ki naj ga znova očistijo sovražnikov. Prav takšno nalogo so dobile tudi naše divizije in oddelki v zahodni Bosni. Edino hrvatska Sedma banijska divizija je dobila ukaz, naj se kot zaščitnica naše glavnine umika proti Bihaču in dalje proti Prozoru in naj se tu priključi proletarskim divizijam. Tukaj morem reči, da je to svojo nalogo dobro izpolnila v neprestanih borbah. Vse divizije so se pravočasno zbrale na določenih mestih. Prva proletarska divizija je izredno naglo opravila nezaslišano težko in dolgo pot čez planine centralne Bosne do zgornjega toka Vrba-sa in Ivan-planine. Brž ko so bile zbrane te tri divizije, so se začele naše operacije. Druga proletarska divizija je dobila nalogo, naj z obkoljevalnim manevrom zapre dolino Neretve v bližini Mostara in očisti sovražna oporišča v smeri Rame in Konjiča. Tretja proletarska divizija je dobila nalogo, naj z eno brigado zapre smer proti Sarajevu na Ivan-planino, dve brigadi Prve proletarske pa naj skupno s Sedmo banijsko zapro smer proti Gornjemu Vakufu. Druga proletarska divizija je z nenavadno naglim maršem vdrla če* Imotski v sotesko Drežnice, uničila manjše oporišče proti Jablanici ter hkrati uničila in ujela močno italijansko utrjeno garnizijo v Jablanici in tako prispela do Rama. Tretja proletarska divizija je po trdovratnih nočnih napadih zavzela Pro-zor ter uničila italijansko posadko. Uničena ali ujeta je bila celotna fašistična divizija »Murge« ter zaplenjena velika množina vojnega gradiva in življenjskih potrebščin. Tako je bila pot iz doline Neretve odprta za nadaljnji umik. Zakaj pa nismo tega takoj izkoristili? Zato, ker nam zaradi snega in majhne motorizacije še ni uspelo, da bi prepeljali skoraj 4000 ranjencev, ki so se z nami umikali, ne le iz Bosne, temveč tudi iz Like, Korduna in Banije. Minilo je več dni po prvem obdobju operacij v dolini Neretve, da smo prepeljali ranjence v Prozor in v Jablanico. Ta čas pa so izrabili Nemci in zaprli obroč okrog naših sil na glavnem malem prostoru od Konjiča do Magljena nad Pro-zorom. Tu so se bili sedaj dolgotrajni boji. To je bila ena izmed naših najsijajnejših in hkrati najbolj človečanskih bitk — bitka za ranjence. Tu so bile nemške divizije zelo potolčene, ker smo bili prvikrat enakopravni v tehniki, razen v letalstvu. Tu se je pokazalo, da lahko bijemo mnogo močnejšega sovražnika, če imamo dovolj streliva in približno enako tehniko. Tu so dobili Italijani hud udarec, a četniki Draže Mihailoviča pa, ki so skupaj z Nemci in Italijani jurišali na naše položaje in bili zdesetkani, so dobili dokončni udarec, od katerega se niso mogli opomoči. V zaplenjenem četniškem arhivu smo našli tudi brzojavko, v kateri piše četniški poveljnik, ki je privedel čet-niško skupino v Konjic na pomoč Nemcem, da je prihod četnikov v Konjic napravil izvrsten vtis na Nemce, zlasti s fizično silo in vojaškim vedenjem moštva (ker so bili bivši orožniki in oficirji dobro rejeni). Tu se je bila ena izmed najzanimivejših bitk, zlasti po taktiki operativnega manevriranja po notranjih smereh. Tu smo pridobili dragocene izkušnje za naše borce in voditelje, ker je bila zelo dobro izvedena koordinacija raznih vrst orožja v borbi, razen letalstva seveda. V tej dolgotrajni in eni izmed najhujših bitk smo zmagali: razbili smo železni obroč, rešili ranjence in nato nadaljevali našo ofenzivo s petimi divizijami, ker se nam je priključila tudi Deveta dalmatinska, v smeri Crne gore, goneč pred seboj do Kolašina razbite četnike, ki so se poskušali rešiti tako, da so si brili brade. V tej bitki prvič nismo varčevali s strelivom, ker smo ga precej zaplenili v osvojenih italijanskih oporiščih. Naši topovi in tisti, ki smo jih vzeli sovražniku, so streljali noč in dan ter zadajali sovražniku hude izgube. V četrti sovražnikovi ofenzivi je sodelovalo šest nemških in pet italijanskih divizij ter močne ustaške, domobranske in četniške sile Mihajloviča. Nemci in Italijani niso mogli ta čas poslati nobene divizije na druga bojišča, bodisi na afriško bodisi na vzhodno, temveč so morali zaradi naših uspešnih operacij pripeljati tudi nekatere od tistih divizij, ki so bile določene za napad na bojiščih v Afriki in na Vzhodu. Kaj so dosegli Nemci in Italijani v četrti ofenzivi? Ničesar! Pretrpeli so velike izgube in ponovno izgubili vse ozemlje, ki so ga mislili osvojiti in uničiti narodnoosvobodilno vojsko, ker so enote, ki smo jih pustili na tem terenu, zopet zelo hitro zasedle ves ta prostor. Dosegli so samo to, da so požigali vasi ter ubijali in ropali prebivalstvo tega ozemlja. Dosegli so to, da so prelivali potoke krvi in solza, dosegli so, da je pred njimi bežalo na deset tisoče žensk, otrok in starčkov od svojih ognjišč v gozdove, pokrite s snegom, ali v druge kraje, pri tem pa jih je preganjalo z rušilnimi poleti letalstvo, ki jih je v množicah bombardiralo in mitraljiralo. Dosegli so to, da je duh ogorčenja in mržnje do njih med ljudstvom še bolj narastel. To je bila bilanca propadle četrte ofenzive. Med četrto ofenzivo proti glavnini naše vojske je bil ukaz vrhovnega štaba vsem enotam v Jugoslaviji popolnoma izpolnjen. V 2umberku, Hrvatskem Zagorju in Slavoniji so bila z neprestanimi boji ne le ohranjena prejšnja svobodna ozemlja, temveč so se tudi razširila z osvoboditvijo novih področij. V Zumberku so od 1. januarja 1943 slovenske enote brigade »Tone Tomšič«, »Matija Gubec« in »Ivan Cankar« skupaj s hrvatsko Trinajsto proletarsko in Četrto udarno brigado bile hude boje z italijanskimi četami v Beli krajini pri Vivodini. V bojih pri Prekrižju, Hrženiku in Bukovici so bili Italijani razbiti, zaplenjena pa je bila znatna količina vojnega materiala. Tu je padlo 400 italijanskih vojakov. V drugem napadu, ki ga je izvedlo 5 nemških divizij na Dolenjsko in v Belo krajino 21. januarja, je Nemcem uspelo ponovno zavzeti Novo mesto in nekatere druge kraje. To je bil pravzaprav uvod v Četrto ofenzivo proti naši strategični glavnini v Bosanski krajini. Isti ali podoben promer je bil tudi v Slavoniji. V Slavoniji je vodil sovražnik od 20. marca do 2. aprila močno ofenzivo. Načrt je bil: obkrožanje prostora Podgorač, Podravska Slatina, Mrakovica, Daruvar, Slavonska Požega, cilj pa: uničiti 12., 16., 17. in 18. slavonsko brigado. V tej akciji je sodelovalo 35.000 sovražnikovih vojakov, Nemcev, ustašev in domobrancev. Jedro je bila 187. nemška divizija. Ta operacija je popolnoma pro- padla. Ubitih je bilo 890 sovražnikovih vojakov, 1253 jih je bilo ujetih in 1100 ranjenih. Zaplenjenega je bilo mnogo vojnega materiala. Ta ofenziva je bila odgovor na rušenje železniškega prometa, ki se je na poziv vrhovnega štaba še intenzivneje opravljalo. V vzhodni Srbiji se je začela začetek februarja ofenziva proti požarevskemu partizanskemu odredu, hkrati pa tudi proti pomoravskemu. Ob tej priložnosti je sovražnik grozovito obračunaval s prebivalstvom in ustrelil 300 članov Partije, na tisoče ljudi pa je odgnal v koncentracijska taborišča. 13. marca so začeli deli bolgarske 27. divizije ofenzivo proti južno-moravskemu odredu, toda bili so popolnoma razbiti ter so imeli 80 mrtvih. Bolgari so nekaj dni kasneje v povračilo ustrelili več sto kmetov iz Gajtana in okoliških vasi ter požgali 635 hiš, okrog 600 kmetov pa so aretirali in internirali. Razen manjših borb valjevskega in prvega šumadijskega odreda proti četnikom na Rudniku, kjer so četniki pretrpeli precejšnje izgube — bilo je okrog 100 mrtvih — so začeli 27. oktobra 1943 Mi-hajlovičevi četniki in nedičevci ofenzivne operacije v Sumadiji proti našim silam, toda bili so razbiti ter so imeli več sto mrtvih in ranjenih, izgubili pa so tudi znatne količine orožja. Naša glavnina, ki je razbila obroč na Neretvi, je bila hudo obremenjena s prevažanjem ranjencev in bolnikov, ker je morala razen težke oborožitve uničiti tudi kamione, ki smo jih imeli, saj ni bilo v smeri našega napredovanja skoraj nobenih komunikacij, avtomobilskih pa še celo ne. Na tisoče ranjencev je bilo treba nositi na rokah ali na konjih. Zato je bila določena cela Deseta divizija, del Sedme divizije in ujetniki. To je imelo hude posledice, saj se je večina borcev teh divizij nalezla tifusa od tifusnih bolnikov, ki so jih nosili. To je hkrati tudi zmanjšalo borbeno silo naših udarnih enot. Bili so primeri, da so izčrpani in lačni borci sede umirali: človek je sedel in se ni več dvignil. To je bilo takrat, ko sem o tej hudi borbi obvestil Moskvo in omenil v brzojavki, da zamenjujemo nemške ujetnike za naše tovariše v jasenovskem in drugih fašističnih taboriščih. Oni so nam odgovorili, da ne razumejo, kako moremo kaj takega delati. Skratka, grajali so nas. Odgovoril sem v nič kaj blagi obliki, na kakršno seveda niso bili navajeni, da če ne morejo razumeti našega položaja in nam ne morejo (prvotno sem napisal »nočejo«, pa sem spremenil) iz katerih koli razlogov pomagati, naj nas vsaj ne ovirajo. Pozneje, ko sem bil leta 1944 v Moskvi, mi je Dimitrov dejal, da je ta brzojavka razjezila Stalina in druge ... Rekli so, kako le moremo uporabiti tak ton proti njim. Toda navzlic vsemu pa borbena morala naših divizij ne le da ni padla, temveč se je še bolj dvignila zaradi naše zmage na Neretvi in neuspeha IV. ofenzive. Vrhovni štab je dal tej udarni skupini divizij strategično nalogo: osvoboditev Crne gore in Sandžaka ter uničenje izdajalskih okupatorskih zaveznikov, četnikov Draže Mihajloviča. Bojna taktika naših enot je bila: bliskovito preganjati sovražnika in mu ne nuditi nobenega časa za počitek. To je strašno demoraliziralo četnike, ki so začeli razpadati in se vdajati našim enotam. Poskušali so se nekoliko upirati pri Glavatičevu in Kali-noviku, toda bili so razbiti, topovi pa so jim bili odvzeti. Naše enote so napredovale od Glavatičeva v treh smereh: Tretja udarna divizija proti Nevesinju, Prva in Druga proletarska pa proti Kali-noviku in Ulogu in dalje proti Ustikolini, Foči in Brodu na Drini, z levim krilom do Bastasa. Deveta in Sedma sta bili zaposleni z zaščito in prenašanjem ranjencev ter nista mogli sodelovati pri preganjanju. Se enkrat je četniško poveljstvo Draže Mihajloviča pobralo vse, kar je moglo mobilizirati v Crni gori in v Sandžaku pa tudi v Srbiji, ter se poskušalo upreti na reki Drini, ki je tedaj silno narasla zaradi taljenja snega ter je že sama predstavljala zelo težko premostljivo oviro. Toda naši borci, ki so bili prepolni mržnje do kvislinških izdajalcev, so premagali tudi to skoro nepremostljivo oviro v najtežjih razmerah, brez pontonskih in drugih sredstev, prekoračili so med bojem naraslo in deročo Drino. V kratkotrajni, toda hudi borbi so bili četniki na desnem bregu Drine razbiti in njihovi ostanki se niso nikjer več zadrževali niti niso dajali kakršnega koli odpora, dokler niso prispeli pod okrilje močno utrjenih oporišč Italijanov v Nikšiču in Podgorici. Naše sile so ponovno zavzele in ustvarile svobodno ozemlje na pretežnem delu Črne gore in skoro v vsem Sandžaku. Seveda nam sovražnik ni pustil mnogo časa. Vedel je, da so naše proletarske in udarne enote izčrpane zaradi neprestanih bojev in se je pripravljal, da bi nas čim prej presenetil z novo, Peto ofenzivo. Sovražnik je začel pripravljati Peto ofenzivo takoj po neuspehu na Neretvi. V največji tajnosti je strateško obkoljeval našo glavnino na prostoru Crne gore in Sandžaka. Toda nam so mnoga znamenja in razna nepopolna obvestila signalizirala, da se pripravlja nova ofenziva. Z vsemi silami smo se trudili, da bi do tega usposobili na gibanje čim več ranjencev in bolnikov. Dve brigadi Devete divizije smo razformirali, da bi dopolnili druge enote, predvsem 1. in 2. dalmatinsko brigado, ki sta bili v sestavi II. in III. proletarske divizije. Kot se je kasneje ugotovilo, je sovražnik uporabil za obkoljevanje naših enot na tem precej majhnem terenu okrog 12 divizij, in sicer: 1. SS-divizijo »Prinz Eugen«, 2. 118. nemško divizijo, 3. 369. tako imenovano »Vražjo divizijo«, 4. Prvo nemško gorsko divizijo, 5. 117. nemško divizijo, 6. 724. polk 104. nemške divizije, 7. četrti nemški brandenburški polk, 8. 4. domobransko lovsko brigado, 9. italijansko divizijo »Taurinense«, 10. italijansko divizijo »Venezia«, 11. italijansko divizijo »Ferrara« in 12. 61. okrepljeni bolgarski polk itd. To so bile najmočnejše Sile, ki so jih do takrat uporabili proti naših enotam glavnine. Proti tem silam smo imieli samo 4 divizije in dve brigadi — Tretjo dalmatinsko in Šesto vzhodno-bosensko. Borba se je začela že takoj v pričetku maja, ker so Nemci nameravali zajeti naše bolnišnice na prostoru Celebiča. Neprestano so poskušali, da bi prodrli iz Foče v smeri tega področja in v smeri izliva Pive in Tare v Drino, da bi zaprli kanjon Pive In Tare. Petnajstega maja se je začela splošna ofenziva proti našim enotam, najprej v velikem polkrogu, in to od Cajniča in Foče, od Plevi j a, od Bijelega polja in Kolašina, od Nikšiča proti Goliji planini. Smeri proti Gackemu in Zelengori ter dolini Sutjeske sovražnik ni takoj zaprl, izkoriščajoč to kot vojno zvijačo, da bi nas najprej zmamil na pivski gorski plato, ln je pri tem upal, da bomo prepričani, da nam je ta smer prosta in da jim bo uspelo pravočasno zavzeti Maglič. Toda že ob pričetku maja je dobil vrhovni štab v Djurdjevič Tari obvestilo, da se večje sovražnikove sile premikajo čez Mostar proti Gackemu in Kallnovlku pa tudi od Sarajeva. Bilo nam je jasno, za kaj gre. Zaradi tega je bil takoj izdan ukaz, da se morata z vrha Zlatni bor premestiti dva bataljona na gorski plato, imenovan Vučevo, nad izlivom Sutjeske v Drino. Bil je skrajni čas, kajti brž ko so naši bataljoni prispeli na visoko planoto, so se z druge strani vzpenjali Nemci. Vnela se je ostra borba, v kateri so naše enote vrgle Nemce v dolino. Sedaj je vrhovni štab hitro razposlal vse enote, da so zasedle ves gorski masiv, vštevši tudi Maglič, da bi napredovali proti Kosturu in zavarovali kanjon Sutjeske za umik naših sil, naših ranjencev in pribežnikov. S tem protiudarcem naših enot je bil dosežen najvažnejši taktični uspeh, ker je takrat propadel sovražnikov načrt, da bi nas zaprl na pivski visoki planoti, ki jo obkrožajo visoki kanjoni Pive, Tare in Suhe ter neprehodni Durmitor. Tu, na Zelengori, se je odigrala ena izmed najslavnejših bitk naše narodnoosvobodilne borbe. Sovražnik jo je zasedel in se utrdil na manjšem vrhu, imenovanem Košura, s katerega ga ni bilo možno izgnati niti po več juriših brez velikih žrtev in hitro. Od tod je nepre- stano tolkel naše sile, ki so se umikale čez Sutjesko in Tjentište. Razen^ tega je na Zelengori poskušal znova zadržati naše udarne sile, vendar zaman. Pod neprestanim bombardiranjem letalstva so naše enote vzdržale položaje do zadnjega moža. Gornje Bare, Ljubin grob, Balinovac itd., to so kraji, ki bodo večno govorili o junaštvu brez primere naših borcev. Tu se je bila nekaj dni najbolj krvava bitka našega narodnoosvobodilnega boja. Tu je padlo na tisoče naših herojev, med njimi slavni poveljnik tretje udarne divizije Savo Kovačevič, toda jeklena pest naših proletarcev in udarnih divizij je razbila še zadnji sovražni obroč na komunikaciji Kalinovik—Foča. Sovražnikov načrt, da bi uničil našo strateško skupino, se je znova razbil ob prsih naših proletarskih in udarnih divizij in brigad. To bitko morajo proučevati naši mladi vojaški kadri, ker je klasičen primer vztrajnosti, junaštva in spretnosti naše osvobodilne ljudske revolucionarne armade. Toda reči moram, da so bili tudi tukaj ranjenci, katerih počasen prevoz nam je onemogočil hitrejše manevriranje in svobodnejše izbiranje smeri operacij. Ko so se prebile iz zadnjega obroča, so naše enote, čeprav strašno izčrpane in sestradane, nadaljevale s hitrim pohodom ofenzivni prodor proti vzhodni Bosni. Cete so bile razdeljene v dve koloni. Ena je dobila operativno smer Prača—Gl asinac—Vlasenica—Z vornik, druga pa Podromanija—Šahbegoviči—Olovo— Kladanj in dalje proti Ozrenu. V hitrem navalu je zasedla desna kolona Han Pije-sak, Vlasenico, Driniče in Zvornik, leva pa Olovo, Kladanj in druge kraje, to je vse ozemlje od Podromanije do bližine Tuzle. Hercegovski bataljon je bil poslan proti Hercegovini, zato da bi tam operiral in mobiliziral moštvo. Namen vrhovnega štaba je bil, da bi se na tem prostoru naše enote odpočile, uredile in po možnosti izpopolnile in da se ranjencem ter bolnikom omogoči zdravljenje. Vendar se tudi tukaj nismo odpočili, ker je sovražnik stalno napadal to svobodno ozemlje in so morale imeti naše enote zaradi tega stalne spopade. Sredi 1943 so se bližali veliki dogodki. Anglo-ameriške sile so se že izkrcale na Siciliji. Rdeča Armada je vrgla Nemce izpred Moskve, Stalingrada in Kavkaza ter jih hitro gonila proti Kijevu in Smo-lensku. V tistem času je naša narodna osvobodilna vojska vezala 36 sovražnih divizij, od česar samo italijanskih 15, ki bi jih zelo potrebovali v Italiji. Različna znamenja so kazala, da bo v kratkem prišlo do kapitulacije Italije, in zato je Vrhovni štab odločil, da pusti na ozemlju vzhodne Bosne samo drugo proletarsko divizijo in šesto vzhodno-bosensko brigado, z ostalimi enotami pa da odide čez planino Konjuh, izsili pr«- fB hod čez reko Bosno in gre dalje skozi centralno Bosno v zahodno. Ta pohod je bil izvršen hitro, med boji z manjšimi sovražnikovimi silami ob reki Bosni in v centralni Bosni. Naše enote so vkorakale brez boja v Jajce, ki ga je sovražna posadka zapustila, brž ko so se pojavile. Se pred vkorakanjem v Jajce je poslal Vrhovni štab iz centralne Bosne s Petrovega polja prvo dalmatinsko brigado v hitrem pohodu v Dalmacijo z nalogo, da izvede mobilizacijo moštva za naše enote in da bi bila pripravljena za razorožitev italijanskih sil. Prav tako je Vrhovni štab hitro poslal iz Jajca vso -Prvo proletarsko divizijo v Dalmacijo še pred kapitulacijo Italije. Ta sklep vrhovnega štaba je bil zelo učinkovit in je dal dobre rezultate, ker so bile naše enote, ki smo jih poslali v Dalmacijo, jedro tistih sil, ki so razorožile italijansko vojsko v Dalmaciji. Zaplenili smo veliko količino orožja, municije in druge vojne opreme. Ta sklep Vrhovnega štaba je bil izvršen pravočasno, ker so močne nemške sile prodirale v Dalmacijo, prav tako s ciljem, da razorože ali podrede svoji komandi italijanske divizije in da jih znova uporabijo v boju proti nam. Ista stvar je bila v Sloveniji, Crni gori in Primorju, kjer so naše enote razorožile italijansko vojsko in dobile velike količine vojnega materiala. Skupno je bilo razoroženih na teh območjih 11 divizij in druge manjše pomožne enote. To je bil naš veliki uspeh, pa ne samo za nas, temveč tudi za zaveznike in hud udarec za okupatorje. Kako so na zahodu tisti čas še ignorirali našo narodnoosvobodilno borbo, se vidi med drugim tudi iz naslednjega značilnega primera. V vrhovni štab je bila prišla že med peto ofenzivo zavezniška vojaška misija. Nekega dne je prišel v mesto Jajce ob kapitulaciji Italije šef te misije k meni in mi pokazal brzojavko svojega vrhovnega poveljstva, v kateri se od njega zahteva, da razoroži in prevzame orožje vseh italijanskih enot. Ko je videl, da ironično gledam na njegovo zahtevo, naj se ves vojni material izroči zaveznikom, to je njemu, je povzdignil svoj glas in slovesno govoril, da je to resno. Vprašal sem ga, kako misli razorožiti italijanske divizije in kako bo prišel v Dalmacijo čez Jajce, čez težko prehodno ozemlje in ogrožene kraje, ne da bi pred njim prispeli tja Nejnci. Na to mi ni znal odgovoriti, vendar je zahteval, da takoj odide v Dalmacijo, proti čemur mi seveda nismo imeli ničesar. Ni vedel, da smo tja že zdavnaj poslali naše enote in da že razorožujejo Italijane. Odgovorjeno mu je bilo: prvič, vse italijanske enote bomo razorožili mi. ker imamo samo mi realne možnosti za to; drugič, vse orožje in ostali vojni material pripada nam, ker je bil Uporabljen v naši državi in proti našim silam in imamo torej samo mi pravico do vojnega materiala razoroženih italijanskih divizij in enot in da mi teh naših pravic ne mislimo nikomur odstopiti. Zahtevati vojni material tistih sil, ki so nad 30 mesecev požigale in plenile v naši državi, s katerimi smo se borili na življenje in smrt, je bilo za nas nerazumljivo in jasno je, da je pri nas izzvalo nove dvome v namene nekaterih zavezniških krogov proti naši državi. V resnici smo imeli podlago, da dvomimo. Dve leti in pol je zahodni zavezniški tisk, v začetku pa tudi moskovski, hvalil in poveličeval dozdevno herojsko borbo Draže Mihajloviča in njegovih četnikov baje proti okupatorjem, medtem ko se je ta dejansko boril proti narodnoosvobodilni vojski kot okupatorjev zaveznik že od vsega začetka vstaje leta 1941. Dve leti in pol je dobival Draža Mihajlovič tudi materialno pomoč v zlatu ali v drugih stvareh, katero mu je izposlovala begunska jugoslovanska vlada, čeprav je bila zelo dobro obveščena, za kaj se bori. Vedela je, da vodi državljansko vojno zato, da bi zagotovil vrnitev begunske vlade in vsega tistega, kar je do vojne uničevalo Jugoslavijo. Razorožitev italijanskih čet nam je omogočila, ne le da smo izpopolnili in oborožili že obstoječe enote, temveč tudi, da smo ustanovili več novih divizij in odredov. To je bilo zlasti koristno za slovenske osvobodilne sile, ki jim je primanjkovalo orožja, zlasti težjega, pehotnega. Ista je bila stvar tudi v Črni gori, kjer je drugi proletarski diviziji uspelo razorožiti italijanske divizije in tako preprečiti, da bi to orožje prišlo v roke četnikov, ki so mislili, da imajo kot zavezniki Italijanov to pravico. Septembra 1943 je bilo v Jugoslaviji samo 15 italijanskih divizij, od katerih smo mi razorožili 11, ostale štiri divizije pa so deloma razorožili Nemci, deloma pa so jih postavili pod svoje poveljstvo. Neuspeh Hitlerjevih čet, da bi se polastile vojnega materiala svojega bivšega zaveznika pri okupaciji Jugoslavije, je bil velik udarec za Hitlerja, ker se je začelo razmerje sil v naši državi spreminjati v njegovo škodo. Jugoslavija je zanj postala prav v tem času še važnejša v strateškem in gospodarskem oziru, ker so se Nemci sedaj hitro umikali na vzhodnem bojišču in v Italiji. Močna narodnoosvobodilna vojska v Jugoslaviji je onemogočala utrjevanje Balkana zaradi zavarovanja bokov južne in vzhodne fronte. Vse to je prisililo Nemce, da so pripeljali v Jugoslavijo nove čete namesto razoroženih italijanskih, da bi čimbolj okrepili kvislinške sile, katerih usoda je bila popolnoma povezana z njimi, in da so začeli že sredi septembra 1943 tako imenovano VI. ofenzivo. Pred tem so Nemci reorganizirali poveljstvo na Balkanu, ..----------........ m Kakor je ugotovljeno, so Nemci v VI. ofenzivi razpolagali z 21 nemškimi divizijami brez pomožnih enot (gestapo, organizacije Todt in drugih). To so bile 187. rezervna divizija, 173. rezervna divizija, prva kozaška divizija, 114. lovska divizija, 264. grenadirska divizija, 373. legionarska divizija, 392. legionarska divizija, 7. SS divizija, 13. SS divizija, 369. legionarska divizija, 118. lovska divizija, 181. pehotna divizija, 100. lovska divizija, 92. motorizirana divizija, 71. pehotna divizija, 613. divizija, 406. divizija, 438. divizija, SS motorizirana divizija »Herman Goring«, SS motorizirana divizija »Wicking« in 1. gorska divizija, skupno 250 tisoč vojakov. Bolgari so tisti čas imeli naslednje okupacijske čete, ki so se borile proti naši narodnoosvobodilni vojski. 14., 15., 17., 22., 24., 25., 27. in 29. divizijo ter dele prve hitre divizije. Torej 8 popolnih divizij in eno nepopolno, skupno 120.000 mož. Madžari so imeli tukaj 13., 14., 15. in dele 8. in 9. divizije s 27. vojaki v treh popolnih in dveh nepopolnih divizijah. Ustaši so imeli v tem času v boju proti nam naslednje sile: poglavnikov telesni zdrug, I. ustaški stajači zdrug, II. ustaški stajači zdrug, III. ustaški zdrug, IV. ustaški zdrug, V. ustaški stajači zdrug. VI. ustaški stajači zdrug, skupno 55.000 vojakov; razen tega domobranskih sil približno 6 divizij, eno legijo in osem zdru-gov s skupno 130.000 vojaki. Četniki: 45 brigad, 9 odredov, 2 polka in 10 bataljonov. Število moštva neznano. Vseh sovražnikovih sil je bilo, brez četniških, nedičevskih in ljotičevskih, 38 popolnih divizij in 3 nepopolne, 14 zdru-gov, 2 legiji in tri bojne, skupno do 612 tisoč mož. Tem sovražnim silam smo lahko v VI. ofenzivi postavili nasproti 300.000 naših borcev, ki so tvorili 9 korpusov, oziroma 27 divizij, 8 samostojnih brigad in 123 partizanskih odredov ter 13 samostojnih bataljonov. Razmerje je bilo torej 1 :2 po številu, ne pa tudi po tehniki, v čemer je bil sovražnik veliko močnejši v vsakem oziru, letalstva pa mi še sploh nismo imeli. Naša slabost je bila dalje v tem, da nam je zelo primanjkovalo mu-nicije, ki je še nismo od nikoder dobivali, naše velike enote pa so vedno bolj trošile municijo, ker so bili tudi boji vedno večji. V takem položaju in pri takem razmerju sil se je začela v vseh delih Jugoslavije šesta ofenziva, ki je trajala do januarja 1. 1944. Najprej se je začela septembra v smeri Jadranskega morja 22. septembra so Nemci začeli močno ofenzivo proti našim silam v Sloveniji, ki so po kapitulaciji Italije osvobodile skoraj vso tako imenovano Ljubljansko pokrajino, razen Ljubljane, in ogrožale najvažnejše komunikacije, med njimi tudi železniško progo Postojna—Ljubljana—Zidani most, ki je bila zlasti važna za Nemce. Pri teh operacijah v Sloveniji so Nemci uporabili 4 nemške divizije, 126., oklopno SS divizijo »Wiking«, »Herman Goring« in 43. divizijo zraven slovenskih belogardističnih sil. Proti tem silam sta se borili 14. in 18. divizija v okviru sedmega slovenskega korpusa, na pomoč pa so jim prišle tudi enote IX. korpusa, ki so v tistem času že prešle v protiofenzivo na Gorenjskem. Na Jadranskem operativnem sektorju je Nemcem uspelo potisniti naše sile od obale. Prva proletarska divizija in nekatere druge enote so se umaknile v notranjost, dalmatinske sile pa so odšle na otoke in končno na otok Vis, ki so ga držale do konca vojne in ki je bil izhodiščna baza za naše sile oziroma za 26. divizijo, za angleške komandose in zavezniško letalstvo pri operacijah na otokih in dalmatinski obali. Pri vseh teh operacijah je Nemcem uspelo zasesti skoraj vso obalo na Jadranu in tudi otoke, razen Visa. V Sloveniji jim je uspelo vzpostaviti svoje nadzorstvo nad železniškimi progami, ki sem jih omenil prej. V tistem času je našim osvobodilnim silam uspelo zasesti nova področja na Hrvatskem, v Bosni in Hercegovini. Konec novembra so Nemci začeli ofenzivo na Kordunu, Baniji, v Liki in Sandžaku, toda s slabim uspehom, ker so naše sile ob tej priložnosti osvobodile ves Gorski Kotar razen Ogulina, sile VI. korpusa pa so osvobodile Cazmo-Ludbreg, Koprivnico, Virovitico in druge kraje v Podravini, s čimer so ustvarile novo veliko svobodno ozemlje. V začetku decembra so Nemci začeli' ofenzivo proti našim enotam v Makedoniji, v rajonu Debra, Kičeva in Struge da bi uničili prvo makedonsko-kosov-sko brigado. V srditi borbi pri Kladniku, Belici in drugih krajih z nemško kolono iz Kičeva Nemcem to ni uspelo, ker se je brigada izognila obkolitvi. V istem času, to je v začetku decembra, takoj po drugem zasedanju AVNOJ, so nemške sile skupno z ustaši začele iz smeri Banje Luke, Sarajeva in drugih krajev ofenzivo proti našim zahodno-bosenskim enotam in Prvi proletarski diviziji na prostoru zahodnega dela centralne Bosne, Jajca, Bugojna, Mrkonjič grada in Ključa. Ta operacija je pomenila za nas izgubo Jajca, Bugojna in Mrkonjič grada. V začetku januarja so Nemci znova začeli ofenzivo z vseh strani proti Bosanski krajini in centralni Bosni. V. in VIII. korpus sta zadrževala sovražnikove napade z juga in zahoda in omogočila naši IV., VI., X. in XI. diviziji, da so se z vsemi silami vrgle na sovražnikove kolone, ki so od vzhoda in jugovzhoda prodirale proti svobodnemu ozemlju. Uspehi naše IV. in VI. divizije na prostoru Mrkonjič grada—Mlinište in X. divizije pri Prozoru kot tudi uspešni manevri Prve proletarske in XI. divizije so končno razbili tudi to sovražnikovo ofenzivo. V vzhodni Bosni so Nemci konec decembra začeli močno ofenzivo proti našemu III. korpusu, peti Kraj iški in 16. vojvodinski diviziji, vendar je sovražnik doživel popoln poraz. V Srbiji je razbila južnomoravska brigada dele 27. bolgarske divizije pri Kosmaču, pri Prokuplju in četniške rasin-ske sile v rajonu Kruševca. Po tem je brigada napravila dolg pohod v vzhodno Bosno ob neprestanih bojih s četniki In drugimi sovražnimi enotami ter se priključila V. diviziji na planini Devetaku. Prav tako je med boji odšla v vzhodno Bosno tudi prva šumadijska brigada, medtem ko je druga južnomoravska brigada z nekoliko partizanskimi odredi ostala še nadalje v Srbiji in se uspešno borila proti sovražniku. To je bil končno tudi konec VI. ofenzive, ki je trajala skoraj 4 mesece na vsem ozemlju Jugoslavije. Kakor se vidi iz povedanega, je poteklo leto 1943 v znamenju neprestanih srditih bojev med našo revolucionarno osvobodilno oboroženo silo in sovražnikom, ki je bil močnejši po številu in tehniki. Tri velike ofenzive sovražnika proti našim glavnim rednim silam — od katerih je vsaka trajala po nekaj mesecev in bila 'spremljana z mnogimi ofenzivnimi operacijami proti drugim našim enotam na ozemlju vse Jugoslavije — so ostale brez uspeha. Naša armada je zrasla na več kot 300.000 mož — mož s slino moralo in bojnim poletom. To leto je bilo zelo važno glede na preobrat v vojni. Italija je bila onesposobljena kot vojskujoči se partner Hitlerja in sreča je Hitlerju popolnoma obrnila hrbet. Toda vedeli smo, da so pred nami še hudi in dolgotrajni boji. Sovražnik je bil žilav, težko ranjena fašistična zver je v obupu zadajala in je lahko zadajala še nevarne in hude udarce. To leto je bilo pomembno tudi po tem, ker smo sredi VI. sovražne ofenzive sklicali in imeli v .Tajcu 29. novembra drugo zasedanje AVNOJ. Sklep o tem je bil sprejet še na pohodu iz vzhodne Bosne po peti ofenzivi in to v zvezi z našimi načrti pred velikimi dogodki, ki so se hitro bližali. Zgodovina tega zasedanja je zelo dobro znana In ne mislim o tem tukaj govoriti, moram pa poudariti, da je bil tudi ta veliki dogodek za našo državo sestavni del naše celotne revolucionarne strategije. Nismo se obotavljali, da bi hitro storili vse, kar je treba, da zavarujemo rezultate svojega triletnega boja na življenje in smrt. Vedeli smo, da bo tudi ta naš korak veliko presenečenje za vse naše zaveznike. Vedeli smo, da se tudi sedaj spu- ščamo v novo težko borbo ne le za priznanje našega boja, temveč tudi za pravico, da ljudstvo naše države samo odloča o svoji usodi. Pri sprejemanju sklepov na tem zasedanju nismo vprašali niti sovjetskih voditeljev, s katerimi smo bili tedaj še v dobrih odnosih in smo jih imeli nekako za bližje in bolj iskrene prijatelje naših narodov, čeprav nam je bilo nerazumljivo, zakaj nam v vseh 3 letih niso poslali nikakršne pomoči v orožju ali drugem materialu. Nismo jih vprašali zaradi tega, ker so nam nasprotovali že na prvem zasedanju AVNOJ v Bihaču. Njihovo čudno in razdraženo reagiranje na naše sklepe v Jajcu nam je pokazalo, da morda niso naši iskreni prijatelji. To je zbudilo pri nas dvom, če . nimajo nekih svojih posebnih namenov. Tega dvoma nismo nikoli povsem opustili in žal se je izkazal šele po vojni za popolnoma upravičen. Zlasti nas je neugodno presenetilo dejstvo, da so naši sklepi naleteli na boljši sprejem pri zahodnih zaveznikih kot pa pri SZ; prej so nas priznali na Zahodu kot pa na vzhodu. Tega mi nismo nikoli pozabili, danes pa je vse skupaj precej jasno, zakaj je bilo tako. Ustanovitev Nacionalnega komiteja narodne osvoboditve Jugoslavije, ki je imel na podlagi sklepov drugega zasedanja AVNOJ pravice vlade, in njegovo priznanje najprej po zahodnih zaveznikih, pozneje pa po ZSSR, kot činitelj, ki ga je treba upoštevati, je bilo za nas velik političen uspeh in velikanskega pomena za nadaljnji potek razvoja v smeri ustanovitve nove Jugoslavije. BOJ LETA 1944 ZA OSVOBODITEV SRBIJE V prvi polovici maja so Nemci začeli tako imenovano VII. ofenzivo, ki pa je bila znova naperjena predvsem proti našim glavninam v Bosanski krajini in spremljana z napadom ter letalskim desantom na Drvar, kjer je bil vrhovni štab. To je bil zadnji obupni poskus Hitlerja, toda ne zaradi kake zmage, temveč zaradi podaljšanja življenja. Ker sta leta 1943 Stalin in Molotov napisala v svojih pismih neverjetne nesmisle o tem, da je v tistem času naš oboroženi boj preživljal globoko krizo, ker so bili baje naši partizanski odredi popolnoma razbiti, bi se rad tudi pri tem na kratko zadržal. Sovražnik sam je takole pojasnil neuspeh desanta na Drvar: »In začeli so se navidezni premiki zahodno od Bihača, ki naj bi kamuflirali akcijo, čeprav so že 24 ur prej prišla zanesljiva poročila, da je maršal Tito osebno zapustil svoj glavni stan. Tako je udarec zadel samo drugi del njegovega štaba. Prisluškovanje sovražnim radijskim oddajam je pokazalo, da je trdno vodstvo izostalo samo nekaj tednov in da je v kratkem znova začelo delovati z otoka Visa.« (Sellmayer.) Kakšen pa je bil položaj na naših bojiščih in kako velike so bile naše sile ob napadu na Drvar? V tem času je bilo formiranih že 38 divizij v 13 korpusih, nato 20 samostojnih bataljonov in približno 107 partizanskih odredov. Ta »kriza« naših oboroženih sil je tako ob koncu leta 1944 formiranih 51 divizij v 17 korpusih, 23 samostojnih bataljonov in 107 odredov, skupno več kot 300.000 borcev. Nemci so imeli tedaj, v VII. ofenzivi, proti nam 24 popolnih divizij in eno nepopolno, skupno 270.000 vojakov. Bolgari so imeli 9 divizij in eno nepopolno s 130 tisoč vojaki, Madžari eno popolno divizijo in pet nepopolnih, skupno 25.000 mož. Pavelič je imel 76.000 ustašev in domobrancev, razen teh pa so bili še nedičevci, četniki in drugi. Skupaj je stalo proti našim silam približno 480.000 sovražnih vojakov. Razmerje sil se je torej številčno že spremenilo v našo korist. Sovražna ofenziva je spet naravnala glavno smer proti sedežu Vrhovnega štaba na ozemlju Bosanske krajine, čez Liko, Kordun in Banijo. To pot je bil cilj, da se na vsak način uniči Vrhovni štab. V ta namen so operirale v smeri Petrovca in Drvarja tankovske in motorizirane nemške enote in je bil izvršen tudi desant na Drvar s predhodnim hudim bombardiranjem. Toda tudi ta zadnji obupni Hitlerjev poskus je propadel, vendar ne zaradi neke pomoči, ki nam jo je dala SZ, kakor so ti ljudje to hoteli sebi pripisati, ampak zaradi herojskega boja enot VI. liške proletarske divizije in oficirske šole pri Vrhovnem štabu. Desant je bil skoraj popolnoma uničen, preostalih 120 padalcev od skupnega števila 700 pa so s težko muko rešili nemški tanki. Herojstvo naših enot, herojstvo naše mladine in prebivalstva v Drvarju je onemogočilo Hitlerjeve načrte. VII. ofenziva je imela prav takšen splošen značaj kot VI., to se pravi, sovražnik je delal tudi ofenzivne operacije v vseh krajih Jugoslavije zoper naše sile. Priprave zanjo so se začele že v marcu 1944 z močnimi ofenzivnimi operacijami v Sloveniji, Slavoniji, Srbiji, Makedoniji itd., da niti ne govorim o ostalih hudih bojih na vsem ozemlju Bosne, Like, Kor-duna, Banije, Dalmacije in v drugih krajih. Težišče bojev v Sloveniji se je v tem letu prenašalo bolj na Slovensko Primorje, kjer so bili Nemci posebno občutljivi zaradi nevarnosti za svoje levo krilo in komunikacije, kakor so bili občutljivejši za komunikacijo v Srbiji in Makedoniji. Sredi januarja 1944 je zavezniško napredovanje v Italiji zastalo, ker je bil velik del čet poslan med izkrcavanjem v Francijo. Toda vzhodna fronta se je bližala mejam Romunije, Madžarske in Bolgarije in je bila zaradi tega čedalje večja »»varnost za nemško skupino armad »E« v Grčiji. Zaradi tega so se Nemci v tem času, to je od sredine leta 1944, lotili tudi močnih operativnih akcij v Srbiji zoper precejšnje naše sile v tem delu dežele, Osvobodilno gibanje v Srbiji se je v tem času močno razmahnilo. Zaradi vsega tega je Vrhovni štab v tem letu prenesel težišče operacij v smeri Srbije, zaradi osvoboditve Srbije in združitve z vzhodno fronto. V ta namen je bilo po sklepu Vrhovnega štaba že v prvi polovici leta poslanih iz vzhodnega in centralnega dela operativnega področja Jugoslavije v vzhodne kraje 9 izmed naših najboljših divizij, v Srbiji pa je že delovalo 5 srbskih divizij, medtem ko so se tri začele formirati. Na ozemlju Crne gore, Bosne in Hercegovine, Hrvatske, Slovenije in Makedonije je tudi še nadalje delovalo 32 divizij in številni partizanski odredi. Ko je opisoval položaj nemških čet v Jugoslaviji v tem času, je Josef Sellmayer (str. 5, 6, 7) napisal: Ta osvobodilna armada zbira (grupira) svoje najboljše enote v vzhodni Črni gori in vzdolž srbsko-hrvatske meje. Na Jastrebcu in Kopaoniku se formirajo tudi štiri nove sovražne divizije, verjetno pod poveljstvom Tita. — (Pri tem misli na Drino!) Te okoliščine so povzročale zapoved-niku jugovzhoda skrbi. Prva gorska divizija je bila takoj potegnjena iz Grčije in prepeljana po železnici k drugi oklepni armadi. Biti bi morala v pripravljenosti v dolini Ibra. Naloga za Felberjev armadni oddelek in za drugo oklepno armado se je glasila, da morajo vsaj preprečiti, da bi se pojavil prvi korpus in se združil s silami v Srbiji, po možnosti pa naj skušajo odriniti našo napadalno skupino v črnogorsko gorovje. V ta namen bi bili morali biti uporabljeni tudi deli 7. SS gorske divizije in 13. SS divizije. Da bi preprečili zbiranje naših sil v Črni gori za sunek v Srbijo — ker je Vrhovni štab ukazal, naj bodo 2., 5. in 13. divizija pripravljene za operacije v Srbiji, čez Ibar, Kopaonik in naprej — so Nemci od 18. do 26. julija začeli ofenzivne operacije, tako imenovani »Draufganger« z območja Plav-Čakor-Lešnica. Njihov namen je bil, da s hitrim vdorom zavzamejo Andrijevico in Berane, kjer je bila izhodiščna točka naših enot za Srbijo, in da naše enote razbijejo ali pa vržejo nazaj s tega območja, oziroma kar najbolj daleč od Lima in Ibra. Naša operativna skupina, 2., 5. in 17. divizija, je popolnoma razbila Nemce, uničila 21. SS divizijo »Skender-berg« in prekoračila reko Ibar. Ta udarna skupina je zatem prešla na Kopaonik, osvobodila Brus, Aleksandro-vac in Razbojno ter nadaljevala operacije v smeri Trstenika, Hruševca, Kur-šumlije in Prokuplja. Od 19. julija do 28. avgusta so napravili Nemci močne ofenzivne operacije proti naši 21., 22., 23., 24 in 25. srbski diviziji fia območju Babiške gore, Kozjaka, Ozren planine, Toplice in Jablanice. Pri operacijah so sodelovale štiri bolgarske divizije, več nemških policijskih bataljonov s tanki, nato štirje polki srbskega prostovolj-rkega korpusa (to je nedičevcev) in štiri skupine tako imenovanih jurišnih četni-ških korpusov. Naši 21., 24. in 25. diviziji se je z manevriranjem posrečilo ob stalnih bojih združiti se 4. avgusta z operativno skupino 2., 5. in 17. divizije na Kopao-niku, potem pa so skupaj s to skupino prešle v protinapad in osvobodile ozemlje južne Srbije, na levem bregu Morave pa do Kruševca ln Leskovca. 23. divizija je osvobodila Soko Banjo in Boljevac, 22. divizija pa je operirala na komunikaciji v dolini Morave. Kot drugo operativno skupino za vdor v Srbijo je Vrhovni štab odredil prvi in dvanajsti korpus v sestavu 1. in 6., 16. in 36. divizije. Prvi korpus, ki je bil med stalnimi boji na pohodu že od Drvarja, je prispel čez reko Lim proti Zlatiboru. Dvanajsti korpus je z območja Golija— Volujak prispel čez Zelen goro, Miljevino, Renovico in Glasinac do Borike na Drini, prekoračil reko in prispel na Taro. Po zelo hudih in krvavih bojih na Zlatiboru proti utrjenim položajem bolgarskih čet sta 1. in 6. divizija popolnoma uničili bolgarske okupatorje in v hitrem pohodu med bojem osvobodili mesto Užice, nato pa šli čez Maljen ter 18. septembro zavzeli tudi mesto Valjevo. Tukaj se je ta korpus združil z operativno skupino Peka Dapčeviča — to je z 2., 5. in 17. divizijo — ki je po osvoboditvi Kruševca in južne Srbije krenila proti severu, prekoračila Ibar, vdrla v Sumadijo in osvobodila Gornji Milanovac. V Valjevu je prišla ta skupina v sestav prvega korpusa. Po forsiranju Drine je XII. korpus začel s Tare operacije čez Povijen proti Osječini in Krupnju, kjer sta prišli v njegov sestav še 11. in 18. slavonska divizija. Zdaj sta prvi in dvanajsti korpus nadaljevala operacije, osvobodila šumadijske vasi in mesta Nemcev in kvislinških čet ter prispela na črto Obrenovac—Kosmaj—Pa-lanka—Lapovo, kjer sta se srečala s sovjetskim motomehaniziranim korpusom, ki je prispel iz Bolgarije na podlagi dogovora s Stalinom med mojim obiskom v Moskvi septembra 1944. Od tukaj sta ta dva naša korpusa s sovjetskimi enotami začela operacije proti Beogradu in 20. oktobra 1944 dokončno osvobodila to izmučeno mesto. Ta sporazum je objavila agencija TASS 28. septembra 1944: »Pred nekaj dnevi — je rečeno v poročilu TASS — se je sovjetsko poveljstvo, misleč pri tem na koristi razvijanja bojnih operacij zoper nemške in madžarske čete na Madžarskem, obrnila na Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije in Vrhovni štab NOV in PO Jugoslavije s prošnjo, naj dajo privolitev za začasen prihod sovjetskih čet na jugoslovansko ozemlje, ki meji na Madžarsko, sovjetsko poveljstvo je pri tem sporočilo, da bodo sovjetske čete, potem ko bodo opravile svoje operativne naloge, odpoklicane iz Jugoslavije.« Ob isti priliki piše leta 1947 A. Kruti-kov v knjigi »Velika domovinska vojna Sovjetske zveze« (str. 113) naslednje: »Na jugu je Rdeča armada, razvijajoč uspešno ofenzivo, v oktobru naravnala svoj udarec na prostor med Tiso in Donavo, da bi Madžarsko vrgla iz vojne in jo obrnila zoper Nemčijo. Rezultat je bil, da so sovjetske sile prišle v stik s četami Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije in skupaj z njimi osvobodile Beograd.« To je resnica, ki jo sovjetski in inform-birojski voditelji hočejo danes potvoriti. Tako je potekala stvar, ne pa kot pravljica, da so nas oni osvobodili. Tri leta in pol smo mi pomagali njim, da bi zadržali kar največ sovražnih divizij na svojih ramah, in je popolnoma v redu, da so tudi oni nam pomagali osvoboditi Beograd, ker mi zaradi pomanjkanja tehnike nismo mogli tega storiti brez pretiranih žrtev. Med temi operacijami omenjenih naših korpusov proti Srbiji in Beogradu so bile v teku močne ofenzivne, deloma pa tudi defenzivne akcije v vseh delih naše države. Štirinajsti korpus je razvijal svoje operacije v vzhodni Srbiji. Šestega septembra so enote tega korpusa stopile v stik z enotami Rdeče armade na levem bregu Donave in od 25. septembra skupaj z njimi operirale pri osvoboditvi vzhodne Srbije. Ta korpus je osvobodil Leskovac in s pomočjo II. bolgarske armade Niš, začel nadalje operacije v smeri Kosmeta in osvobodil številne kraje, vštevši tudi Mitrovico. Drugi korpus je osvobodil vso Crno goro in prenesel operacije na območje Bosne v smeri Sarajeva. Osmi korpus (9., 19., 20 in 26. divizija) je osvobodil vso srednjo in južno Dalmacijo skupaj z otoki ter Hercegovino z Mostarjem in Širokim bregom. Makedonske enote 15. korpusa so osvobodile Makedonijo zahodno od Vardarja, ostale enote s 16. korpusom pa so osvobodile območje Makedonije vzhodno od Vardarja, medtem ko so kraje Peh-čevo, Berovo, Carevo selo, Krivo Palanko, Stracin in Kumanovo osvobodile makedonske enote s sodelovanjem bolgarskih enot. Ko so enote Rdeče armade prišle do naše meje, so naše oborožene sile že predstavljale silo: 51 divizij je sestavljalo 15 korpusov in korpus narodne obrambe, ki ga je neposredno formiral Nacionalni komite že 15. avgusta, nato dve operativni skupini po dve brigadi, 16 samostojnih brigad in 130 manjših in večjih partizanskih odredov. Sredi avgusta je prišla že tudi ena naša tankovska brigada, ki je bila formirana ob podpori zahodnih zaveznikov v Afriki, in ena lovska eskadrila lovcev naSe armade, formirana In Izurjena prav tako v Afriki. Leta 1944 smo končno že začeli dobivati obilnejšo pomoč v oborožitvi, strelivu, zdravilih itd. od naših zaveznikov, katero so prenašala letala z oporišč v Italiji, pri čemer so sodelovala tudi sovjetska transportna letala, ki so bila posebej zaradi tega poslana v Italijo. Ta dejstva najzgovorneje pobijajo nesmiselne trditve Stalina in Molotova iz leta 1948 o krizi naših partizanskih sil. Tako sovjetski voditelji kot na zahodu so nas najrajši imenovali »partizane«, »gverilo«, samo ne armado. Na takšna zlohotna stališča naletimo tudi danes pri nekaterih ljudeh na zahodu, ki govorijo o naši armadi kot o gverilski armadi, ki ne zna nič drugega, kot boriti se v bosanskih hribih kot gverila. Danes to trdovratno propagirajo tudi nekateri italijanski vojaški in časnikarski krogi; toda tem ni mogoče zameriti, ker pač vedo, zakaj se jezijo. Ti ljudje imajo slabe spomine iz časa okupacije, danes pa razen tega tudi druge račune. Toda mnogo bolj čudno je, da se tudi v drugih dpžavah najdejo časopisi s takšnimi in še bolj žaljivimi članki o naši armadi, kakor n. pr. te dni »Mancherster Guardian«, ki je 7. decembra prinesel članek z žaljivo vsebino o naši armadi, o naših narodih in njihovi »nesposobnosti«. Vojaški dopisnik iz Beograda, ki uživa našo gostoljubnost, je avtor tega članka. Med drugim razpreda tudi naslednje svoje misli oziroma izmišljotine: »Rad bi imel orožje (namreč Tito), toda — naj se zdi to še tako paradoksno — če bi mu dali tanke in težke topove, bi to lahko pripeljalo Jugoslovansko armado do katastrofalnega poraza.« To pa zaradi tega, ker smo mi, po njihovih besedah, med vojno delali samo majhne operacije in ker naši ljudje ne znajo ravnati s tehniko, ker se še s kolesi ne znajo voziti itd. itd. Zdi se, da je ta gospod pozabil, kako je naša četrta armada spomladi 1945 napravila bliskovit prodor od Knina v Dalmaciji ter s tanki In topovi, potem ko je prehodila najtežji teren, čez Liko, Gorski Kotar in Snežnik, v Istri na območju Reke zdrobila cel nemški korpus pod poveljstvom generala Kil-blerja in 1. maja 1945 zavzela Trst. Kaj ta gospod morda ne ve, da so tri naše armade, prva, druga in tretja, s tanki in topovi napredovale v sremskih in slavonskih ravninah in skozi bosanske gore, ko so gonile kvislinške in nemške čete, i tiste, ki so bile v Jugoslaviji, i skupino »E«, ki se je umikala iz Grčije — in da so na koncu te okupatorske in kvislinške sile blizu avstrijske meje uničile več kot 200 tisoč vojakov skupaj s von Lehrom in njegovim štabom. Ta gospod pa pravi, da naša armada nima nobenih skušenj v ravnini, in, kakor da smo spali teh šest let po vojni, kakor da se tisoči naših tan- kistov niso dobro seznanili s tanki, ki niso nič slabši in nič manj komplicirani od tistih, o katerih govori ta gospod; On dvomi tudi v zmožnost naših generalov, za katere pravi, da so »mladi in da so se vojaške umetnosti naučili v gozdovih ..., ko so se le redko bojevali s silami, ki so bile večje od brigade.« Nato navaja tudi druge podobne žaljive nesmiselnosti. V celoti vzeto, ima to čudno razglabljanje svoje preračunano ozadje, ki ga poznamo. So ljudje na zahodu, ki si iz več vzrokov želijo, da mi ne bi dobili težke oborožitve, ampak da bi v primeru vojne krvaveli v gorah kot prva leta v zadnji vojni, morda to pot za neke tuje koristi; kot slabo oborožena množica, ki bo v odločilnem trenutku nezmožna ohraniti svojo svobodo, neodvisnost in svojo socialistično stvarnost. Zakaj so potrebne takšne nesmiselnosti? Razumljivo je, da nikakor ne morejo služiti dobrim odnosom in odstranitvi nezaupanja, ki ima pri naših narodih globoke korenine v preteklosti. Leta 1945 se je vojna približevala koncu, toda celih pet mesecev in pol, to je od 15. maja, je bila naša Narodnoosvobodilna revolucionarna vojska v hudih in srditih bojih z vsemi nemškimi silami, tako s tistimi, ki so bile dotlej v naši državi, kakor tudi s tistimi, ki so se umaknile iz Grčije in Albanije. Posebno srditi boji so bili na sremski fronti, kjer so se Nemci hoteli kar najdalj obdržati, da bi tako lahko ogrozili levo krilo Rdeče armade. V ta namen je skušalo nemško poveljstvo z močnimi silami napraviti na črti Sarengrad—Ilača—Otok globok vdor s tanki In dvema divizijama, vendar pa so bili Nemci pri Tovarniku zaustavljeni. Po prodoru naših enot na sremski fronti leta 1945 se Nemci niso mogli nikjer več zaustaviti, ampak so se stalno med bojem umikali proti Zagrebu, Sloveniji in avstrijski meji. Pri operacijah za preganjanje nemških in kvislinških sil so naše armade napredovale v treh smereh, in sicer prva armada v smeri Vinkovci, Brod, Banova Ja-ruga, Ivaničgrad, Dugo selo, Zagreb, Celja in naprej; druga armada pa v smeri Do-boj, Banja Luka, Bosanski Novi, Karlo-vac in naprej proti Zagrebu in ^Sloveniji. Četrta armada je, kakor sem že omenil, po zavzetju Knina napredovala v smeri, ki sem jo navedel, in osvobodila vso Istro in Slovensko Primorje z mesti Trstom, Reko, Puljem in drugimi. Tretja armada je napredovala skozi Podravino na desnem bregu Drave, to je na levem krilu sovjetskih in bolgarskih čet, proti Varaždinu, Ptuju, Mariboru ter presekala na avstrijski meji umik nemškim četam pod poveljstvom von Lehra, ki so bile takrat obkoljene in likvidirane. Tako je naš boj trajal šest dni dlje kot zavezniški, ker bi se bilo nemško poveljstvo rajši vdalo s svojimi četami zavezni- kom v Avstriji kot pa nam, kar pa se mu ni posrečilo. Po več kot 4 letih je bila končno naša izmučena država znova popolnoma osvobojena ob velikanskih žrtvah in herojstvu naših osvobodilnih revolucionarnih sil. Med končnimi operacijami leta 1945 so imele naše oborožene sile na frontah 800 tisoč borcev v 17 korpusih, 53 divizijah, 23 samostojnih bataljonih in 107 partizanskih odredih. To je bila tista sila, ki je osvobodila našo državo in dala velikanski prispevek za skupni boj in zavezniške napore za zmago nad fašistično osjo. Merilo vrednosti našega vojskovanja ne more biti v tem, kako so bili naši borci oblečeni in kakšna je bila oborožitev, koliko smo imeli teh ali onih tehničnih sredstev itd., ampak v tem, koliko je stalo med vojno proti nam sovražnih divizij (ki so bile okupatorju zelo potrebne na drugih zavezniških frontah), koliko udarcev smo bili zmožni zadati sovražniku in kakšne in končno, kolikšna je bila naša številčna moč. Zaradi ilustracije bom navedel samo nekaj primerjalnih številk. Konec 1. 1944 smo imeli, kot sem že prej povedal, proti sebi samo nemških divizij 25, z bolgarskimi, madžarskimi in kvislinškimi silami pa smo imeli proti sebi več kcft 40 divizij s 580.000 vojaki. Ob istem času so imeli Nemci v Italiji komaj 27 do 28 divizij s približno 350.000 vojaki proti 34 zavezniškim divizijam z 2000 tanki in 5000 letali, medtem ko smo mi imeli omenjenih 34 sovražnih divizij proti našim 500.000 borcem, toda brez tankov in taktičnega letalstva za podporo v boju. Mislim, da to za nas ni minus, ampak plus, kar se tiče prispevka. Nismo trošili bencina, zato pa smo trošili mnogo več krvi. Takšna primerjava velja prav tako tudi nasproti vzhodnemu zavezniku. Tovariši in tovarišice! Ze vnaprej sem rekel, da ne bom mogel dati popolne slike naše osvobodilne vojne. Časovno in prostorno mi je bilo to v tem poročilu nemogoče. Razen tega se tukaj vidi, da sem samo delno govoril o boju v zadnjih dveh letih vojskovanja. Prvič zaradi tega, ker so bili to boji večjega obsega in terjajo posebno analizo, do neke mere pa jih že poznamo, drugič pa zaradi tega, ker sploh nisem imel namena in mi v tem poročilu tudi ni bilo mogoče, da bi podal analizo bojev. Več sem govoril samo o bojih iz tistih časov, ko zunaj naše države niso vedeli ali niso hoteli vedeti za te boje, ko je naša država bila ovita v negotovost. Razen tega sem tukaj navedel samo del različnih bojnih operacij in sovražnih ofenziv itd. Toda kdo ne ve za herojsko epopejo boja na Kozarl, za slavni pogin slovenskega bataljona na Pohorju leta 1943, uži-škega bataljona na Kadinjači leta 1941, črnogorske čete na Ljubin Grobu v peti ofenzivi in za številne podobne boje, o katerih tukaj ne govorim? Pa o bojih v Liki, na Fruški gori, v Srbiji in v Makedoniji, o herojstvu borcev 14. slovenske divizije na bojnem pohodu čez Hrvatsko Zagorje na Štajersko itd., o diverzantskih akcijah in herojskih bojih naše mladine v mestih itd.? Vse to čaka, da dobi svoje mesto v zgodovini boja naših narodov. Namen tega referata je, da se poda vsaj približna slika herojskega boja naših partizanskih oddelkov in ljudske armade, da bi se na podlagi te nepopolne slike laže ocenili orjaški napori in žrtve naših narodov v zadnji osvobodilni vojni. Želel bi, da naši ljudje vidijo, kako je nastajala in se v ognju neprestanih bojev kalila naša slavna narodnoosvobodilna armada Jugoslavije. Danes, ko našo Armado, naš boj ln naše narode z vseh strani obrekujejo, je treba obrekovalcem pokazati s krvjo cementirana dejstva. O tem je treba govoriti, ker sicer radi pozabljajo na to, kar smo mi storili za druge, ne samo drugi za nas. Nikoliki se ne sme pozabiti, v kakšnih okoliščinah smo se borili. Le kdor misli na to, lahko vsaj nekoliko pravilno oceni vso moralno veličino in herojstvo naših borcev in naših narodov. Na fronti so bili naši borci brez vsega, kar je potrebno za navadne armade, da bi se obdržala zmožnost za boj in morala čet. Naši borci so se po navadi borili lačni in zelo slabo oblečeni, pozimi in poleti. Hrano so skušali v boju iztrgati sovražniku, da bi, kolikor je bilo le mogoče, prizanesli ljudstvu, ki je tudi samo gladovalo, pa je samo rado dalo tudi zadnji grižljaj. Ni bilo zdravil, ne instrumentov ne narkotičnih sredstev za operacije. Bolnišnice so bile improvizirane v bližini bojišča in v stalni nevarnosti, da jih sovražnik uniči in da pokolje ranjence. Po nepopolnih podatkih je sovražnik med vojno uničil 136 bolnišnic in poklal približno 5000 ranjencev. Tukaj je treba posebno poudariti okrutnost nemških enot v peti ofenzivi, predvsem divizije »Princ Eugen«, ki je bila sestavljena iz samih vojvodinskih volksdojčer-jev, ki so poklali med boji na Sutjeski ln Zelengori tisoč naših ranjencev. Bilanca je strašna: 1,706.000 človeških žrtev, od tega: vojne izgube 305.000 mrtvih in 425.000 ranjenih borcev. To so najzgovornejše številke o našem prispevku v boju zoper združene fašistične sovražnike. Osvobodilni boj narodov Jugoslavije ni dal k skupnim naporom Združenih narodov v boju zoper fašistično koalicijo bogatega prispevka samo v žrtvah in v materialnem pogledu, ampak tudi v moralnem. Ob zgledu osvobodilne vojne narodov Jugoslavije so se začenjala in krepila osvobodilna gibanja v drugih državah okupirane Evrope, na koncu pa tudi v Italiji, Bolgariji itd. Med vso vojno je CK naše Partije politično in materialno podpiral narodnoosvobodilna gibanja v Albaniji in Grčiji, na koncu pa tudi v Bolgariji. Ob najtežjih okoliščinah sta CK in Vrhovni štab NOV in POJ pošiljala v te države inštruktorje z nalogo, da prenesejo izkušnje in pomagajo pri organiziranju oboroženih vstaj. Na našem svobodnem ozemlju je Vrhovni štab že jeseni 1943 organizirah iz ujetih bolgarskih vojakov partizanska bataljona »Georgij Dimitrov« in »Hristo Botev«. Tukaj sta bili formirani tudi prva in druga sofijska brigada. Sem so prihajali bolgarski partizani leta 1943 in 1944, da se odpočijejo in oborožijo. Podoben primer imamo tudi v Grčiji, posebno pa v Severni Italiji, kjer so se italijanski partizanski oddelki opirali na naše slovenske oborožene osvobodilne sile. Naš namen je bil, da pomagamo vsem tem rodoljubnim naprednim silam, da vsaj do neke mere operejo sramoto, ki so jo njihovim narodom nakopali fašistični oblastniki. V ta namen so bili pri nas takoj po kapitulaciji Italije formirani iz razoroženih divizij tudi italijanski bataljoni v sestavu naših divizij, in sicer bataljon »Garibaldi«, bataljon »Mamelli«, bataljon »Mateotti«, bataljon »Pino Boudičin«, »Tržaški udarni bataljon«, divizija »Garibaldi« in divizija »Garibaldi Natisone«. Vidite, takšna je bila vloga in prispevek male Jugoslavije v veliki osvobodilni vojni proti silam, ki so ogrožale svet s suženjstvom in mrakom. Lahko bi, toda v tem referatu mi je nemogoče, navedel na tisoče pohvalnih ocen in priznanj, i med vojno i po njej, o vlogi in o žrtvah naših osvobodilnih sil in naših narodov. Tu bom navedel samo tisto, kar so v Moskvi že leta 1941 pisali in govorili o naši borbi. V oddaji radia Moskve oktobra 1941 je rečeno: »Največji del vojnega bremena v Evropi, to je devet desetin, nosijo Rusi, a dobršen del zadnje desetine prenašajo partizani majhne Jugoslavije. Os je morala izločiti nekaj desetin svojih divizij za Jugoslavijo, čeprav so bile nujno potrebne za vzhodno fronto. Od Slovanov so dali Rusi in Jugoslovani največje žrtve v boju proti fašizmu. Rusi in Jugoslovani drug drugega medsebojno podpirajo, se bore složno in bijejo boj za napredek vsega človeštva. Rusi in Jugoslovani se ne vojskujejo zato, da bi osvajali tuje države, oni vodijo domovinsko vojno proti nemškemu in italijanskemu imperializmu. Oni vojne niso hoteli; narodi ZSSR kakor tudi narodi Jugoslavije so se vedno zavzemali za mir. Krvavo vojno, ki jo sedaj bijemo, so začeli nemški imperialisti. Najprej je bila napadena Jugoslavija, čez dva meseca pa ZSSR. Med bojem se je pokazalo, da sile fašizma slabe, medtem ko sile Rdeče armade in partizanov Jugoslavije vsak dan naraščajo. Danes stoje sovjetski narodi s Srbi, Hrvati in Slovenci na braniku napredka človeštva itd. itd.« Izrekajoč priznanje narodnoosvobodilnemu boju naše države, je Molotov na mirovni konferenci v Parizu avgusta 1946 dejal: »Med slovanskimi in neslovanskimi državami zavzema Jugoslavija slavno mesto herojskega borca v vrstah protihitler-jevske koalicije, pri čemer je znano, da je prav Jugoslavija nosila na svojih plečih izjemno breme nemške in italijanske okupacije in dala ogromne žrtve v borbi proti našemu skupnemu sovražniku.« V brzojavki, s katero je odgovoril na mojo brzojavko 12. maja 1945 ob zaključku vojnih operacij, pravi Stalin: »Ob tej priložnosti prisrčno pozdravljam vas in ljudstvo Jugoslavije po izbojevani zmagi nad nemškim imperializmom v borbi, v kateri so jugoslovanske oborožene sile In vse jugoslovansko ljudstvo pokazali primere junaštva in herojstva.« Se prej, t. j. leta 1944, je Stalin na mojo čestitko k 26. obletnici Rdeče armade odgovoril in na koncu dejal: »Herojska borba jugoslovanskega ljudstva in njegove slavne narodnoosvobodilne vojske proti nemškim osvojevalcem vzbuja globoko simpatijo pri narodih Sovjetske zveze in služi kot primer, ki navdihuje vse zasužnjene narode Evrope ...« Tako so sovjetski voditelji govorili od leta 1941 do 1948. Po letu 1948 pa govore docela nasprotno. Kdaj so govorili resnico — prej ali sedaj? Prej, seveda. Saj je to govoril ves pošteni svet in govori tudi danes, ker ve, da je to resnica. Oni pa danes govore neresnico in obrekujejo. Danes govore, da je bila naša borba delo gestapa, da so bili naši voditelji države, Partije in Armade že takrat vohuni, da je naša država fašistična, in kažejo svojo nemoralnost, kadar gre za to, da dosežejo svoje imperialistične cilje. V pismih Stalina in Molotova marca in aprila 1948 je rečeno, da se hvalimo in da smo jih oglušili s svojo borbo in da naša Partija ni nič bolj zaslužna kot na primer madžarska, albanska, bolgarska in tako dalje. Njihova stvar je, kako ocenjujejo zasluge raznih partij, naša stvar pa je, da branimo resnico in čast naše Partije, narodov in Armade pred raznimi njihovimi obrekovanji in prevračanji resnice. Tega ne bomo mi nikdar nehali delati. Življenje, delo in razvoj nase armade po vojni Prva skrb, ki jo je naša socialistična oblast posvetila armadi, je bila najprej v tem, da se ustvarijo možnosti za vsestransko izobrazbo vodilnega kadra armade; drugič, da dobi Armada kot čuvar pridobitev osvobodilnega revolucionarnega boja vsa potrebna sredstva sodobne armade, da bi lahko izpolnjevala nalogo varo- vanja svobode in neodvisnosti narodov naše države in njeno mirno socialistično graditev. Vodilni kader naše Armade je 90 % iz vrst delavskega razreda in kmetov. Prekaljen pa je v vojni in ima velike vojne izkušnje. Toda temu kadru je bilo treba omogočiti, da se v mirnem razdobju kar najbolj izpopolni v vsem, česar ni mogel doseči poprej zaradi svojega težkega socialnega položaja. Ze med vojno so Vrhovni štab in glavni štabi organizirali vojaške tečaje in šole, ki jih je v razdobju od leta 1942 do 1945 končalo 28.034 slušateljev v 36 vojaških šolah in na 223 tečajih. Po vojni je malone celoten naš vojaški vodilni kader šel skozi vojaške šole in učilišča za vse rodove vojske in je moral obvezno položiti malo maturo. V vojaških šolah, akademijah, učiliščih In tečajih je bilo od leta 1945 do danes 42.286 oficirjev in vojaških uslužbencev. Od tega števila je končalo v Sovjetski zvezi razne vojaške šole, učilišča in akademije približno 5000 slušateljev, 4500 slušateljev pa se je prekvalificiralo za razne posebne dolžnosti. Razen tega je sedaj v raznih vojaških šolah, učiliščih in akademijah 12.342 gojencev, oficirjev, uslužbencev in štipendistov. Prav tako je končalo razne šole za vojaško gospodarstvo do sedaj več tisoč učencev, več tisoč pa se jih sedaj šola. Vrhu tega je v raznih civilnih šolah, institutih itd. 1637 slušateljev in štipendistov. IDEOLOŠKI TEČAJI V ARMADI Izpite iz zgodovine KPJ je v razdobju od leta 1947 do konca 1950 opravilo 52.892 oficirjev in podoficirjev. Predmet — ustanavljanje in razvoj Jugoslovanske armade — je položilo 26.520 oficirjev, 9714 podoficirjev in 1673 vojaških uslužbencev. Izpit iz ekonomike je opravilo 25.689 oficirjev, 8716 podoficirjev in 1067 uslužbencev. Izpit iz partijske izgradnje in partijsko političnega dela je opravilo 30.863, med njimi 24.936 oficirjev, 4748 podoficirjev in 1179 uslužbencev. V naši Armadi posvečajo veliko pozornost ideološko - politični in kulturno - prosvetni vzgoji. V enotah imajo vojaki letno približno milijon političnih informacij in več kot 700.000 predavanj. Od 1. 1945 do 1951 se je v Armadi naučilo brati in pisati 270.000 vojakov. Od leta 1941 do 1951 je bilo 320.000 kulturno-umetniških prireditev za vojake; v tem razdobju je bilo organiziranih 4905 kolektivnih obiskov raznih predstav, muzejev itd. Knjižnice vojaških klubov in domov imajo več kot 2,540.900 knjig in časopisov, leposlovne, marksistične, družbenoekonomske in druge vsebine. V povojnem razdobju je bilo za vojsko 93.734 kino predstav z 21,034.487 obiskovalci. V naši Armadi je zlasti razvit šport, tako da je od 1. 1945 do 1950 sodelovalo v različnih športnih disciplinah približno 1,800.000 vojakov, od tega samo v lahki atletiki 518.844, v nogometu pa 72.241. ZAL02NI5KA DEJAVNOST V ARMADI Od 1. 1945 do 1951 sta izšla 702 različna učbenika; knjige in brošure vojaško-stro-kovne vsebine s skupno naklado 7,689.500 izvodov. Raznih časopisov je izšlo: 13 mesečnih strokovnih vojaških časopisov v skupni nakladi 2,694.432 izvodov. Razen centralnega glasila armade in vojaške oblasti izhajata po dve številki vojaških časopisov mesečno ali po ena tedensko. POMOČ ARMADE V GOSPODARSTVU Naša ljudska Armada najaktivneje sodeluje ne le v družbenem življenju, marveč daje tudi bogat prispevek s svojo udeležbo v gospodarstvu pri raznih delovnih akcijah. V razdobju obnove je opravila pri vzpostavljanju prometa, graditvi mostov in drugih delih 2,800.000 delovnih dni. V raznih delovnih akcijah za izpolnitev petletnega plana je Armada doslej dala več kot 9,600.000 delovnih dni. Armada je usposobila in dala od 1. 1945 do 1951 za naše gospodarstvo 340.413 šoferjev, mehanikov, traktoristov, elektrikarjev, zidarjev, strojnih ključavničarjev, telegrafistov, bolničarjev itd. S svojo pomočjo v kmetijstvu je dala Armada doslej kmečkim delovnim zadrugam več kot 500.000 prostovoljnih delovnih dni — itd. itd. Vidite, to je lik naše Armade. Ona ni samo revolucionarna oborožena sila naše socialistične domovine, temveč je tudi sama graditelj socializma. Ona je najbolj množična šola za prevzgojo naših državljanov v duhu socializma. Zategadelj je resnično ljudska in revolucionarna armada. Naj vedo vsi tisti, ki iz kakršnih koli razlogov obrekujejo našo armado, da naša armada ni zamudila niti trenutka za svoje vsestransko izpopolnjevanje, da se globoko zaveda svojih nalog, pa tudi svojih možnosti ter sposobnosti v vojaški veščini. Naši narodi zastavljajo sedaj velike napore, da bi oskrbeli svojo armado kot budnega čuvarja mirnega življenja in graditve naše srečnejše bodočnosti z vsemi potrebnimi sredstvi za borbo, da bi tako čim laže izpolnila svoje poslanstvo. Da bo pa to naša armada mogla in znala storiti, sem globoko prepričan, saj jo poznam iz najtežjih dni, saj sem jo videl v najhujših preizkušnjah. To bo lahko storila, saj je revolucionarna armada, ki ima nalogo varovati in braniti revolucionarne pridobitve, izbojevane v osvobodilni vojni. To bo lahko storila, ker so njeni vodilni kadri prekaljeni v štiriletni težki borbi in imajo bogate vojaške izkušnje. Vojaki in politični voditelji naše Armade so vzgojeni In se še dalje vzgajajo v duhu najnaprednejše znanstvene misli o družbi, v duhu nauka marksizma-leninizma. Takšna armada ne more biti orodje za zasužnjeva-nje kogar koli ali za ogrožanje neodvisnosti in svobode kogar koli. .Toda takšna Armada je nepremagljiva ravno zato, ker se zaveda svoje revolucionarne vloge čuvarja socialistične države. Naša armada ni le s tisoči raznih vezi povezana z ljudstvom, temveč je neločljivi sestavni del ljudstva in ima v njem globoke korenine, kar se najlepše vidi iz njenega vodilnega sestava, o katerem sem prej govoril. Je resnična ljudska armada, monolitni organizem in potemtakem tudi nosilec enotnosti in bratstva naših narodov; to pa je tista pridobitev velike osvobodilne in revolucionarne borbe, za katero so njeni borci umirali v vojni. Vodilni kadri naše armade morajo/* imeti pred očmi, da so ne le vojaški vaditelji, ki uče vojake v vojaški izurjenosti, temveč tudi vzgojitelji, ki vzgajajo/n?la-dino, ki služi svoj vojaški rok. V vojski je seveda potrebna disciplina, toda ne; samo za vojake, za podrejene, marveč tudi za tiste, ki ukazujejo. S svojim zgledom; morajo vzdrževati disciplino v vojski, s-svojimi pravičnimi postopki do vojakov? in podrejenih sploh, s svojim upravičlji-; vim in pravilnim ukazovanjem in pove-,: ljevanjem. Povezanost in tovarištvo z. množico vojakov nista v naši armadi prepovedana, nasprotno, nujna sta v takšni armadi, kakršna je naša, vendar pa ne na škodo discipline in rušenja ugleda stcirGšin« Ko govorimo o velikih in težkih dolžnostih armade do naše države, je to videti slehernemu našemu državljanu samo po sebi razumljivo zaradi tega, ker misli, da se zato tudi izdajajo velikanska sredstva zanjo. To pa ni vse. Dolžnosti do svoje domovine glede na njeno varnost imajo tudi vsi državljani, tisti v armadi in izven nje. Današnje vojne zadevajo vse državljane in zavoljo tega — moramo zlasti v tem negotovem času na svetu, posebej pa še v tem času raznih groženj proti naši domovini, strogo upoštevati poskuse morebitnega napadalca, da bi zasejal razdor med narodi. Napadi fašističnih napadalcev v poslednji vojni na posamezne države so pokazali, da v politični in vojaški strategiji posvečajo posebno važnost novemu elementu, peti koloni. To so fašistični napadalci z velikim uspehom uporabljali v vseh državah, s katerimi so se vojskovali. Vojaška znanost še ni posvetila temu elementu tiste pozornosti v vojnih načrtih, ki jo le-ta zasluži, vendar pa morajo države, ki jim grozi nevarnost agresije, to strogo upoštevati. Peta kolona ni navadna maloštevilna in tudi ne mnogoštevilna vohunska mreža, temveč je politični in vojaški element, ki se udejstvuje med agresivnimi pripravami ali med agresijo. Napadalec ne varčuje s sredstvi, da bi to dosegel, saj je zanj to najcenejši in lažji način, da doseže svoj cilj. Lažna propaganda, podkupovanje, zastraševanje in različne druge metode so način, da se izoblikuje peta kolona v državi, ki jo mislijo napasti. To govorim zato, ker je to naša krvava izkušnja iz preteklosti. Tudi sedaj poskušajo nekaj podobnega v raznih oblikah v naši državi, zlasti informbirojevske države. Proti takšnim poskusom pri nas ni in ne more biti omahovanja in nečuječnosti. V tem je torej dolžnost vseh državljanov, da ne podcenjujejo takšnega pojava, da se bore proti njemu, če nočete, da bi država ne doživela nove krvave zgodovine. Brez pete kolone za nas ni nevarnosti. Naslanjajoč se na nezlomljivo enotnost naših narodov bo naša s slavo ovenčana Armada lahko premagala sovražnika, ki bi se drznil napasti našo državo. Na koncu lahko rečem našim narodom v imenu armade, da varujejo njihovo varnost in mirno socialistično delo njihovi oboroženi sinovi, ki so pripravljen} dati tudi poslednjo kapljo krvi za svojo socialistično domovino. Ob svoji desetletnici lahko naša Armada s ponosom gleda na svojo slavno pot i v narodnoosvobodilni vojni i v mirni graditvi socializma. Naj živi naša slavna ljudska Armada! Naj živi bratska skupnost narodov — Federativna ljudska republika Jugoslavija! .