Podučno berilo za mladost. IV. m © d. Pregovor pravi: ,,Red je duša vseh rečr*, toje: vse, kar človek dela in stori, naj dela in stori po redu, da mu bo delo teknilo in korislilo. Red pa ni samo potrebna, ampak tudi prav lepa reč. Ce je človpk pokoren in priden, je lepo; ravno tako lepo pa je tudi, če je reden. — Kdaj kmet orje in seje? Ako bi kmet v pravem času ne oral in sejal, ali bi delal po redu? Gotovo ne, in sicer zato ne, ker bi ne delal v pravem času. Vsa narava nam kaže in tudi lastiii nagib nas opominja, da naj po dnevu delamo in po noči počivamo. Ako pa bi kdo namesti po dnevu, pa po noči delal, in po dnevu počival, bi ne bilo po redu. Kadar odzvoni k božji službi, gremo v cerkev; če pa še kdo zunaj cerkve postopa in pride pozneje v cerkev, ali je taki človek reden ? Pa tudi ta bi ne delal po redu, če bi v cerkvi kaj takega delal, kar se v cerkvi ne spodobi. Kako moramo tedaj delati, da bomo vse po redu delali? Mi moramo vse delati in storiti v pravem času in na pravem kraji. To pa še ni vse. Če pridemo v kako hišo, in tukaj vidimo, da so vse reči križem in narobe, tako, da komaj stopamo, ali moremo reči, da je v taki hiši redno ? Kjer je redno, je tedaj vse na pravcm kraji. Kje imajo čevlji in škorne svoj kraj, na klopi, ali pod klopjo ? Kam denemo praznične oblačila, ko jih v nedeljo zvečer slečemo? Kam denemo orodje, ki ga ne ra- bimo? Vsako reč moramo djati na svoj kraj, zato, da tudi vemo za njo, kadar jo potrebujemo. Dober red pa tirja še kaj več. Poglejmo in poslušajmo ndatiče, ki mlatijo. Kaj ne! vsi morajo eden za drugim cepce vzdigovati in pritiskati; če le eden prezgodaj ali prepozno vdari, se viža zmeša, in vse gre neredoma. Tako je človek tudi Iahko nereden pri jedi, pri pisanji in pri vsakpm delu, ki ga opravlja. Redni človek dela in ston tudi vse pravomerno. — Kdor je reden, opravlja svoje dplo vcliko hitreje in bolje, kakor drugi, ki ne dela po redu ; redni pa tudi dobro obrača dragi čas, in je vesel in zadovoljen, se odtegne mnogim nesrečam in zopernostim, ter si pridobuje čast in veljavo. — Kdor hoče viditi naj lepši red , naj le prav pazljivo premišljuje božje stvarjenje. Bog daje solnce in dež, in razvija pouilad in Ieto, jesen in zimo v pravem času. Tudi dan ia noč se verstita redoma. Vse brezštevilne in neizmerne stvari na širokem nebu so na svojem pravem kraji in hodijo po svoji odločeni poti. Tako vse po redu je tudi na zendji. Živali, rastline in kovine imajo svoje pravo mesto; divje živali so v gojzdu in pusčavi, krotkp pa so pri človeku; težka buča raste na tleh, mali želod pa na velikem drevesu; rodovitna zemlja je blizo na verhu, kovine pa so shranjene globoko v zemlji. 0j, kako v naj lepšem redu je vsaka naj manjsa in naj vpčja božja stvar! Občudujtno prplepo božje stvarjenje, in učimo se reda od njega!