Spedisione abbon»m»nto pastale — Poštnina plačana v gotovini

štev. 1 in 2
' LW

*'
METOU
GLASILO KMETIJSKE DRUŽBE D LJUBLJANI ~ ^ _
^ —v. -	** ^^iS^T-^
regtstrovana zadruga z omejeno zavezo	— •	—
V Ljubljani, dne 28. februarja 1943*XXI
Leto S9*
VSEBINA:
Naročnikom — Kako bomo gnojili letos spomladi? — Konzerviranje hlevskega gnoja na njivi — Priprave za razsipavanje umetnih gnojil — Napake pri razkuževanju semena — Oranje — Uporaba kosilnice pri žetvi — Koliko povrtnine potrebujemo? — Gnojenje sadnemu drevju — Cepike — Koliko panjev je potrebno za sadonosnike? — Koristne ptice — Dolgost življenja vinske trte — Kako presušimo breje krave? — Zdravje domačih živali —■ Uši pri domačih živalih — Stroji ža mletje zdroba — Na kaj moramo paziti pri žrebljenju kobil? — Rjava štajerka, najodličnejša kmetska kokoš — 10 ovc — obleče 10 ljudi — ali je to mogoče? — Izračunavanje prostornine brez priročnih tabel,— Gospodinja, varčuj s svojimi močmi!-.— Podeljevanje prispevkov za nakup strojev, kmetijskih potrebščin in za gradnjo kmetskih stavb — Vabilo na občni zbor
Naročnikom!
To številko pošiljamo vsem starim in novim naročnikom. Prilagamo položnice in in prosimo one, ki še naročnino za leto 1943 niso poravnali, da to nemudoma store. Prihodnjo številko bomo tiskali in razposlali samo onim, ki so naročnino že poravnali. Naročnina stane letno Lir 24.— in se plačuje celoletno v naprej
UPRAVA
PoijecUejstvo.
Kako bomo gnojili letos spomladi?
Vsi vemo, da letos nimamo na razpolago dovolj umetnih gnojil. Toda, kakor skušajo povsod drugod rešiti vprašanje uporabe teh nezadostnih količin tako, da bi do-našale največje koristi, tako je tudi naša dolžnost; ne samo da o tem razmišljamo, temveč da po zrelem premisleku tudi preudarno ravnamo.
Dušična gnojila so nam še največ na razpolago. Manjek zamoremo tudi nadomestiti z doma pridelanim gnojem, oziroma z gnojnico. Z njim bomo gnojili predvsem rastlinam, ki dajejo za, enoto dušika največjo količino škrobnih vrednot. To so okapavine in oljnate rastline. Toda tudi ozimna in j ara žita naj bi dobila vsaj nekaj dušika, posebno na siromašnih peščenih in gruščnatih zemljah, oziroma po predusevih, ki so izčrpali mnogo dušika. Seveda bomo pri tem previdni, saj vsi vemo, da preveč dušika na splošno podaljšuje rastno dobo, napravi rastline nežne in posebno žita neodporna proti polaganju ;n rji. Na travnike bomo razsipavali dušik samo na takšne, za katere iz izkustva vemo, da so hvaležni zanj. Na slabe pašnike ga ne bomo sipali, pač pa bodo bujni pašniki bogato poplačali izdatek za gnojilo..
Največjo pažnjo moramo posvetiti pravilni uporabi fosfatnih gnojil. Ne samo pri nas, temveč vsepovsod po svetu je višina ' pridelka skoraj vedno odvisna od fosfatne hrane, ki je rastlinam na razpolago. Zato je tudi gospodarjenje s fosfornimi gnojili v vojnem času vedno pod strogo kontrolo. Navajeni smo bili uporabljati Tomaževo
žlindro ali pa rudninski superfosfat, medtem ko smo popolnoma zanemarjali doma proizvedeno kostno moko. Položaj je sedaj tak, da Tomaževe žlindre sploh ni na razpolago, superfosfata pa premalo in ga kmalu sploh več ne bo. Ostane torej kostna moka in kdor jo je že ali jo še bo pravočasno nabavil, le ta bo mogel letos pravilno gnojiti. '
Mnogi bodo prigovarjali, kako moremo priporočati kostno moko za spomladno gnojenje, ko vendar vemo, da se mora ta šele v zemlji presnavljati, da bo sposobna za rastlinsko hrano. Za vse posevke je tudi ne bomo priporočali, temveč samo za takšne, ki energično črpajo svojo hrano (detelje, oves) in so tako sposobni težko raztopi j ivo fosforno kislino iz kostne moke vsaj deloma izkoristiti. V drugi vrsti jo priporočamo za strne posevke, kot je n. pr. ajda, ko je še za presnavljanje dovolj časa do takrat, ko jo bo posevek rabil, če z njo gnojimo že sedaj predhodnemu posevku. Končno lahko kostno moko s pridom uporabimo pri stalnih; kulturah, kot so n. pi\ vinogradi, kjer jo podkopljemo pri pomladanski kopi. Tudi travniki bodo hvaležni za njo. Pri tem pa se bomo zavedali, da učinek gnojenja pri stalnih kulturah ne bcmio uživali letos, temveč šele prihodnje in naslednja leta.
Onim, ki so še pravočasno nabavili su-perfosfat v jeseni, priporočamo sledečo uporabo. Največjo potrebo imajo in tudi najvišjo gospodarsko korist v tem letu nam
bo dalo gnojenje koruze, oljnih rastlin, krmne pese, krompirja, povrtnin in jarega ječmena. Šele v drugi vrsti pridejo v poštev ostala žita, detelje, fižol, grahorice in senožeti. Za te posevke pa smo že spredaj rekli, da jim bo koristila tudi kostna moka, ker so to. večinoma posevki, ki energično črpajo hrano. Ce moremo privoščiti njivam kostne moke večjo količino, kot bi je sicer normalno raztrosili, bo pri njeni uporabi zaznamovati tudi letos zadovolju-joče koristi,, ker če je hrane dosti v zemlji, jo rastline laže ušvajajo. Da bi se fosforna kiselina izpirala v. nižje sloje in. tako ne koristila rastlinam, se nam ni bati, saj vemo, da . za razliko. napram drugim gnojilom, se fosforna kislina ne izpira. Kar . torej rastline letos ne bodo • porabile, bo prišlo v dobro posevkom prihodnja leta.
Ker je torej fosforna kislina zelo važna rastlinska hrana, bomb pri odločitvi, katere njive bomo z njo gnojili, upoštevali tudi gnojenje v predhodnjih letih, Ako smo bili preudarni gospodarji ter smo vsa leta do sedaj skrbeli za, redno nadomestitev izčrpane hrane ne samo z zadostnim gnojenjem, temveč smo tudi črpanje samo uravnavali z dobro premišljenim plodoredom, potem bomo mogli presoditi, v kakšnem stanju se nahajajo njive glede zalog fosforne kisline. Seveda najtočneje bi to vedeli, če bi razpolagali s točnimi rezultati kemičnih analiz teh zemelj.
Zemlje, za katere vemo, da so bile v predhodnjih letih zadostno gnojene s fosforno kislino, naj letos ne dobe tega gnojila. Pri tem seveda predpostavljamo, da smo postregli okapaviham (krompir, pesa, koruza itd.) kakor tudi oljnatim rastlinam že v jeseni s hlevskim gnbjem. Z njim sme namreč tblikb fbsforrte kisline dali tem posevkom, da zaradi nje po zakonu o minimumu ne bo nastopilo neracionelno izkoriščanje kalijeve in dušičnate hrane.
Na zemljah, ki so srednje dobro oskrbljene s fosforno' kislino, bomo dali razen hlevskega gnoja še 200 kg na hektar superfosfata rastlinam, ki smo jih spredaj navedli kot najbolj, potrebne (okopavine, . oljnate rastline). P.osevkom, ki smo jih navedli kot drugovrstne, pa letos ne bomo gnojili, razen če hočemo raztrositi kostno moko že letos za to, da bo za posevke v
načelo pri uporabi umetnih gnojil: samo zadostna oskrba zemlje s sprsteninami (humusa), ki jih najdemo v doma proizvede-| nih gnojilih (hlevski gnoj in kompost), po-; leg pametnega apnenja in skrbne obdelave j so pogoji za koristno uporabo umetnih I gnojil.
prihodnjem letu hrana že preosnovana in pripravljena.
Na z ozirom na fosforno kislino siromašnih zemljah bi morali dobiti prvi posevki po 300 kg na hektar superfosfata, drugovrstni posevki pa po 200 kg. Posevkom prve vrste je seveda potrebno tudi gnojiti s hlevskim gnojem.
Upoštevati moramo pri vsakem gnojenju, posebno pa s fosforno kislino, da bo uspeh gnojenja popoln le takrat, če so tudi drugi rastni pogoji zadovoljujoči. Pod tem razumemo to, da zemlja vsebuje dovoljno apna in sprstenine (humusa), da je dovoljno oskrbljena tudi s kalijevo in dušičnato hrano, da je dovoljno prezračena in na-pojena z zimsko vlago itd., ker le na teh zemljah se tudi izplača gnojenje s tem gnojilom, ki ga je dandangs tako težko nabaviti.
Če bomo mogli <uvoziti vso kalijevo gnojilo, kolikor ga je naročenega, potem v tem pogledu ne bo zapreke, da damo zemljam toliko te važne hrane, kakor je po kmetijski znanosti in praksi priporočljivo. Predvsem bomo gnojili krompirju, pesi, koruzi, ječmenu, povrtninam in vsem krmnim rastlinam, upoštevajoč med nje tudi travnike. Ker rabijo kalijevo hrano vse rastline, ki proizvajajo dosti zelene mase, treba z njim gnojiti tudi nekaterim oljnatim rastlinam (lan, konoplja).
Zanemariti ne smemo tudi gnojenje z apnom, posebno če smo to gnojenje dolžni izvršiti po plodoredu. Poslužili se pač bomo onega gnojila, ki ga v sedanjih prilikah moremo dobiti. (Apneni prah, žgano apno, lapor itd.)
Končno ne smemo pozabiti na osnovno
Konzerviranje hlevskega gnoja na njivi
Samo popolnoma preperel hlevski gnoj je polnovredno gnojilo. Kljub temu, da je to pravilo vsakemu kmetu znano, bodisi iz izkustva, bodisi da se je to naučil v šoli ali iz strokovnega čtiva, vendar je malo kmetij, na katerih bi se ravno v tem pogledu stalno ali slučajno ne delale po-greške. Neznanje torej ni glavni vzrok malomarnemu upoštevanju tega pravila. Marsikje vlada zanikrnost in takšne gospodarje tudi te vrstice ne bodo spreobrnile. Pač pa se bo le našel kakšen kmet, ki ga bo ta članek vzpodbudil k premišljevanju in preudarnim ukrepom, če ga opozorimo na dejsitvo, da leži glavni vzrok nespametnega izkoriščanja hlevskega gnoja v slabi organizaciji, to je v neprimerni razporeditvi dela.
Kdaj rabimo hlevski gnoj? Praviloma samo v jeseni, izjemoma tudi spomladi in po žetvi za positrne posevke. Naglasili smo, praviloma v jeseni. Zakaj? Hlevski gnoj rabi daljšo dobo za razkrajanje in sicer prvo, da zemlja iz njega usvoji rastlinsko hrano, a zatem, da se ta rastlinska hrana spremeni v Obliko, ki je sprejemljiva za rastline. Hitrost presnavljanja v zemlji zavisi od tega, v kakšni stopnji pre-perelosti se je gnoj nahajal, ko smo ga podorali, od dnevne toplote in od kakovosti zemlje. Če gnojimo težke zemlje, posebno močno ilovnate, gnoj mora biti bolj dozorel in zaorati ga moramo daljšo dobo pred časom, ko bo posevek rabil hrano. Na težkih in srednje težkih zemljah, torej v 95i0/o vseh naših njiv, velja pravilo, da moramo gnojenje izvršiti zgodaj v jeseni. To pravilo je upoštevati ne samo
za ozimne posevke, kakor navadno delamo, temveč tudi za spomladanske. Končno tudi postrni bodo bolje uspevali po jesenskem gnojenju, kakor pa če jim gnojimo tik pred setvijo. Naglasili smo, da moramo hlevsiki gnoj zgodaj v jeseni pod-orati. Navadno gnojimo za okapavine, ki bledijo žitom in sličnim posevkom in ki jih zgodaj spravimo z njive. Posevki nas torej ne ovirajo. V napoto pa nam navadno hodi dejstvo, da zgodaj v jeseni še nimamo na razpolago dovoljno zrelega hlevskega gnoja. Pognojiti moremo s ta-/tim gnojem le del njiv, druge za gnojenje predvidene površine pa morajo čakati dokler gnoj ne dozori, ali celo, da se ga zopet dovoljno nabere. Tako zamudimo pripravni čas zaoravanja pred zimo in opravimo to delo še le spomladi, navadno z veliko naglico in seveda tudi površnostjo, kar je v našo škodo.
Da se temu izognemo, mora biti gnoj, ki ga bomo v jeseni podorali, že proizveden najdalje do februarja tekočega leta, če hočemo, da nam bo do uporabe koncem avgusta ali začetkom septembra že dovoljno dozorel. Napraviti si torej moramo zalogo hlevskega gnoja v količini enoletne produkcije, ki smo jo začeli zbirati že 1. februarja predhodnega in je bila zbrana do 31. januarja tekočega leta. Tako delajo napredni gospodarji po svetu in tudi mi se bomo morali privaditi najprej takšni misli, zatem pa tudi izvedbi.
Marsikdo bo zagodrnjal po prečitanju te trditve, saj to ni mogoče, češ potem bi moralo gnojišče obsegati tako veliko površino, kakor je potrebna za IV2 letno
Izkladanje vojnega materiala
proizvodnjo gnoja. To bi bili preveliki stroški, za napravo gnojišča saj smo do sedaj shajali s površino, ki je potrebna , samo za V2let.n0 proizvodnjo. Gnoj smo dvakrat v letu izvažali, ker smo gnojili v jeseni in spomladi.
Na to pripombo je lahko odgovoriti. Tudi v bodoče ne bomo rabili večjega gnojišča, kot je potrebno za Vi letno proizvodnjo, ker bomo isto tako kakor dosedaj, gnoj 2-krat letno izvažali. Razlika bo samo v tem, da gnoj ne bomo ob izvažanju sproti trosili po njivi, kot smo bili dosedaj navajeni, temveč ga bomo izvozili in zložili v kupe kraj njiv, ki jih nameravam« v jeseni gnojiti. V teh kupih bo gnoj počakal, dokler ga ne bomo rabili. Za izvoz gnoja si bomo poiskali najprimernejši čas, ko nam dela primanjkuje in ko so pota trda. To je v zimi (januarja ali februarja), ko je zemlja zmrznjena, in zatem junija, ko pred žetvijo imajo ljudje in živina čas. Posebno koristno bomo izrabili ljudsko in živalsko delovno moč pri izvozu gnoja na oddaljene njive. Po dosedanjem načinu izvažanja gnoja tik pred uporabo, so ravno te njive ostale marsikatero leto nepognojene ker nas je pred setvijo basalo glede časa. Zaradi mačehovskega gnojenja so te njive slabo rodile, čeprav je njih zemlja mogoče boljša, kot pa od njiv, ki jih imamo tik domačije.
Toda, če gnoj izvažamo kraj njiv, moramo ga znati tudi konzervirati ali ohraniti, ker iz izkustva vemo, da preveč preperel in osušen gnoj zgubi na gnojilnem dejstvu. To se bo vedno zgodilo, če bomo gnoj malomarno nametali na kup in ga ne bomo zaščitili pred izpiranjem po dežju, pred izhlapevanjem pod vročim solneem in pred kemičnim razpadanjem hranjivih sestavin zaradi neoviranega dostopa zraka.
Gnoj zdenemo kraj njiv, ki pridejo v jeseni na red za gnojenje, v kopice, široke in visoke 3 m, dolžine pa po potrebi. Če naj gnojimo več malih njiv, ne bomo gnoj razvozili k vsaki, ker male količine gnoja je težko pravilno konzervirati. V tem primeru bomo gnoj za vse male njive izvozili na najbolj priročno mesto, da ga bomo mogli zložiti na večji kup. Ko zla-
za osne čete na tuniškem bojišču
gamo kopico mečemo slamnat in še ne- | zrel gnoj v sredino, že bolj zrel pa na kraje. Ker moramo skrbeti, da se ves gnoj, posebno pa nezreli trdno stlači v kopico, zapeljemo doikler je še kup nizek kar z vozom -nanj, da ga živina in teža voza tlačita. Z najbolj zrelim in mastnim gnojem končno obložimo stranice kupa ter jih z lopatami dobro stolčemo in izravnamo, da so brez razpoklin.
Ko smo tako kup dodobra stlačili in oblikovali izkopamo okoli njega jarek do 60 cm globok, a širok toliko, da z izkopano zemljo pokrijemo in ob straneh obložimo vso kopico okoli 30 cm na debelo. Tudi to zemljo stlačimo oziroma z lopato zravnamo in stolčemo. Ko se je kopica v 8—10 dneh zlegla, jo prevlečemo z gosto mažo, ki smo si jo napravili iz ilovice in plev. Ta skorja mastne ilovice naj bo 5 do 10 cm debela in ima nalogo, da nepro-dušno ubrani dostop zraku in tudi vodi v kopico.
Gnojno kopico moramo do uporabe večkrat pregledati. Če se je zemlja, ki jo pokriva, kje odkršila, moramo nedostatek takoj popraviti in ga zopet zamazati z ilo-
vico. Zelo važno opravilo pa je zalivanje gnoja. V to svrho rabimo gnojnico, če te nimamo, pa navadno vodo. Ker ilovica brani pronicanje tekočin v kopico, moramo v zaščitno skorjo iz zemlje izkopati luknje in v te nalivati gnojnico. Seveda moramo po izvršenem zalivanju luknje zopet zadelati. Praktičen gospodar bo po vsakem večjem dežju ali nalivu pohitel k gnojni kopici in z vodo, ki se je nabrala v jarku okolo kopice, zalival gnoj s pripravno zajemalko. Tako si prihranimo vožnjo vode za zalivanje.
Na ta način konzervirani gnoj bo v jeseni popolnoma zrel, masten in bo imel najboljša svojstva. Ob enem smo se ognili velikim zgubam, ki jih sicer utrpimo, če razvažamo nezrel gnoj na njive. Le tako, če bomo že v jeseni mogli pognojiti z zrelim gnojem vse za gnojenje določene njive, bomo tudi dosegli največje donose. Kdor je enkrat preskusil ta način razdelitve dela pri izvažanju in gnojenju, se ga bo držal skozi celo svoje življenje, ker bo spoznal, da mu zelo olajša delo in mu prinaša lepe koristi.
Priprave za razsipavanje umetnih gnojil
Razsipavanje umetnih gnojil, posebno če so jedka (apneni dušik), ni prijetno delo. Zato so se kmalu, ko so prišla umetna gnojila v uporabo, pojavili razni stroji za razsipavanje. Naloga teh strojev naj bi bila, da gnoj enakomerno raztrosijo in delo hitro opravijo, pri tem pa, da niso komplicirano zgrajeni in končno, da niso dragi.
Vsem tem nalogam niti eden od razsi-palnikov umetnega gnoja ne odgovarja popolnoma. Če je zgrajen enostavno, nikoli ne razsipava vsa gnojila enakomerno. Gnojila, ki se rada napijejo vlage (superfos-fat, čilski soliter itd.) ne »tečejo« iz stroja v vlažnem vremenu in moramo vedno z roko mešati ali štorat.i, da se luknje ne zadelajo. Druga gnojila, ki se lahko sipa j o in so suha, izpadajo iz razsipalnika tudi takrat, kadar ni v pokretu. Pri enih kot drugih gnojilih je težko odmeriti točno količino, koliko gnojila hočemo posipati na površino. Zato so enostavni in ceneni raz-
iz vreče. Tudi za ročno razsipavanje moramo imeti priprave, in sicer pločevinasto sevnico in prav tako vevnico. Mnogi bi si radi nabavili takšne sevnice in vevnice, ali si jih dali izdelati. Ne vedo pa, kakšne so najbolj pripravne.
Sevnica je sestavljena iz treh kosov pločevine, ki so med seboj zalotani. Rob sevnice je pojačan z vloženo žico. Ravna istran sevnice, ki ima 2 obročka za naramnice, leži na trebuhu osebe, ki trosi gnoj. Naramnice sežejo čez ramena do skupnega obročka na prsih, od katerega gre enojni podaljšek s kaveljnom, ki se zatakne na sprednjo steno sevnice. Mesto, kjer se kavelj zatakne, leži na levi strani sevnice, tako da ni ovirana desna roka delavca, kadar razsipava gnojila. Zelo priporočljivo je, da verižico ene naramnice ne pritrdi-
sipalniki manje priporočljivi, dobri, bolj komplicirano zgrajeni pa so za posameznika predragi.
Popolnoma pa odreče razsipalnik, če naj gnojimo na glavo razne posevke (krompir itd.). Takrat moramo razsipanje opraviti z roko. Pa tudi sicer je mnogo praktikov, ki trdijo, da je ročno razsipavanje bolj enakomerno in nič počasnejše od strojnega. Posebna prednost pa mu je, da nismo navezani na vreme in lahko razsipavamo tudi takrat, kadar s strojem in vprego ne moremo na polje, ker je zemlja prevlažna. Ravno vlažna zemlja pa najhitreje usvoji rastlinsko hrano iz gnojil in jo pripravi za vsrkavanje po rastlinah. Na suhi zemlji lahko leži umetno gnojilo dolgo časa neiz-koriščano, ali pa stvarja z roso zatrdele skorje na površini njiv, ki so lahko v škodo posevkov. Posebno rado se to zgodi po gnojenju s superfosfatom na suho zemljo, medtem ko nastopi ta slučaj zelo redko, če smo superfosfiat raztrosili na vlažno zemljo in ga potem zabranali".
Ročno razsipavanje ne moremo enakomerno in hitro izvršiti, če razsipavamo gnoj
Sejalica za umetna gnojila-
mo na skupni obroček, temveč jo skozi obroček izvlečemo. Tako bodo obe rameni vedno enako obteženi, torej tudi takrat, če visi sevnica postrani.
Podrobnosti so razvidne iz slike, mere pa so sledeče: dolžina sevnice na gornjem robu je 60 cm, največja širina 40 cm, največja globina 20 cm, razdalja obeh lukenj za obročke naramnic 30 cm.
Ponekod so v navadi zaokrožene sevnice, kakor jo kaže druga slika. Te sevnice ne ležijo tako trdno kot prvo opisane in so tudi bolj plitke ter jih moramo večkrat .polniti.
Mnogi razsipavajo gnojila na isti način kot sejejo žito. Takšno razsipavanje je zamudno in neenakomerno. Pravilno se razsipava tako, kot je na sliki razvidno. % malo vaje se tega hitro naučimo.
Napake pri razkuževanju semena
Trošenje umetnih gnojil z vevnico. S knatkim in krepkim sunkom izpod desnega lakta nazven in desno v vis trosimo umietni gnoj bolj enakomerno kot s sejalnico.
Upoštevajmo sledeča navodila:
1.	Ne štedimo na nepravem mestu! Še
se najdejo gospodarji, ki zaradi štedmje razkužijo seme z živim apnom ali pa ga mečejo čez ogenj. Vedeti moramo, da sta oba načina neučinkovita in seme nismo razkužili.
2.	Ne bodimo starokopitni! Mnogi raz-kužujejo še sedaj seme v raztopini galice ali formalina. Pred 40 leti so bili gospodarji, ki so razkuženje tako iz veli, zelo napredni. Danes so starokopitni, ker medtem napredni kmetje uporabljajo že razkužila v prahu, ker si s sprašenjem olajšajo delo in morejo tik pred setvijo razkužiti samo toliko semena, kolikor ga bodo res posejali.
3.	Ne dovolimo, da nas vara stopnja okuženosti lanskih žit! Mnogi mislijo, da če lani žito ni pokazalo nikakšne ali le malenkostno okuženost, da letošnja setev ne bo močneje zaražena od lanjske. Videz vara, ker letošnja obolelost ni odvisna od stopnje okuženja žita, temveč od okolno-sti, ali je bolezenska klica prodrla v seme, odnosno ali se je kot tros nanj prilepila. To pa na žalost na zunanjosti semena ne vidimo, niti poznamo enostaven način, da bi okuženje v naprej mogli ugotoviti.
4.	Proti prašni sneti pšenice in ječma ni učinkovito nobeno kemično sredstvo. To
mnogi gospodarji ne vedo, ali pa so že pozabili. Takšni tudi radi zabavljajo ter trde, da razkužila nič ne hasnejo. Če smo
lani opazili pri naših žitih te bolezni, storimo najbolje, če menjamo seme. Razkuženje z vročino, ki je edino učinkovito in ki smo ga v »Kmetovalcu« že večkrat opisali, je preveč komplicirano in v kmet-skem gospodarstvu pretežko izvedljivo, da bi ga mogli priporočati za splošno upo- ! raho.	• ;
5. Strogo se držimo navodil. Na vsaki vrečici z razkužilom se nahaja navodilo
za uporabo. Vedeti moramo, da to navodilo niso napisale tovarne iz vzroka, da bi razkužila čim več prodale. Te tovarne stoje pod nadzorom oblasti in one preizkušajo. sredstva in predpišejo koliko ga treba uporabiti, da bo uspeh siguren. Ne. domišljajmo si, da več znamo kot strokovnjaki in da smo prevarili tovarno, če se ne bomo držali navodila. Ne tovarnarja — sebe smo prevarili za uspeh!
Oranje
da. Da bi mogli proučiti oranje in neka-1ere njegove zakonitosti za prakso, si moramo predstavljati, da se prevrnjena brazda ne zmrvi, temveč da ostane cela (si. 4). Plug odrezano brazdo a, b, c, d obrne iz položaja I najprej v položaj II in nazadnje v položaj III. Da bi bila brazda z največjo površino izložena zunanjim, vplivom, je potrebno, obrniti jo za 135°. T6 dosežemo, če vlada primerno razmerje
mora primerno debeli slog zemlje obrniti in zdrobiti. Obračanje zemlje je potrebno, da se spodnji del mehkote izloži vplivu svetlobe, zrlaka, vode in drugih zunanjih činiteljev ter da se zaorje strnišče in plevel. Drobljenje zemlje izvršimo zato, da bi se pripravili vsi potrebni fizični, kemijski in biološki pogoji za mrvasto strukturo. Ta je najbolj zaželjena, ker med drobnimi mrvicami zemlje najlaže kroži življenjski sok zemlje, kateri sestoji iz vode, zraka, raztopin in mikroorganizmov. Zemljo pripravimo v tako stanje samo z oranjem z železnim plugom ali z rotacijskim strojem ffrezom).
Razlikujemo sledeče vrste plugov: vprež-ne, motorne, parne in električne. Razmo-trili bomo vse načine oranja na kratko in prikazali dejstva, ki nam bodo koristila za prakso. Kakor rečeno, oranje je delo. pri katerem odrežemo, obrnemo in zdrobimo del zemlje, ki ga imenujemo braz-
Prvo orodje, s katerim so pripravljali zemljo, da je mogla sprejeti seme, je bil oster kol, klin ali kaj podobnega. S tem so žene okoli svoje naselbine razpraskale zemljo in posejale seme nekaterih divjih rastlin. V poznejših časih je bila za prvi plug posebno obdelana kljukasta veja, katero so najprej ljudje, pozneje pa vpre-žene živali vlekle in na ta način parale zemljo. (Še danes se lahko vidi po zakotnih bosanskih naseljih ta način obdelovanja zemlje, kjer ljudje sami vlečejo leseno
kljuko — ralico.) V dolgem časovnem obdobju od kljukaste ralice do današnjega popolnoma železnega pluga je bil uporabljan zelo dolgo časa lesen plug z železnim lemežem. (Nla Balkanskem polotoku po nekaterih naseljih še sedaj.) Ta ralica, ki je hranila človeštvo mnogo stoletij, je imela eno dobro lastnost, katere najmodernejši plug nima več, in tB je, da ni kvarila, pri-roden sklop (strukturo) zemlje, ker je ni rezala, temveč samo privzdigovala, da se je mogla samo mrviti in lomiti. Delo z ralico je bilo naporno za ljudi in živali, a kakovost dela ni bila zadovoljiva, ker je delala preveč plitvo in ni obračala zemlje.
Svrhla oranja je v tem, da se gornji slog zemlje (mehkota), kjer se razvijajo korenine rastline, pripravi v takšno stanje, katero bo najbolj pospeševalo razvitek posejanih rastlin. Da se doseže ta cilj, se
V davnih časih je človek samo žel, šele mnogo kasneje je začel tudi sejati. Njegova prva žetev je bila prav za prav le nabiranje sadežev in plodov od različnih rastlin, ki so bili užitni in dobri za hrano. Med tem ko so to delo opravljale ženske, so možje hodili na lov ter so torej ženske prve začetnice v kmetovanju in vrtnarjenju. Del človeštva se je naselil po plodnih ravninah in dolinah (Egipt), drugi pa še še nadalje potikali iz kraja v kraj in iskali hrane in sledili divjačini.
16.	ključ
17.	lemež za' prašen je
18.	deska za prašen je
19.	držalo prašilca
20.	spona prašilče-vega črtala
23.	desno ali brazdno kolce
24.	os
25.	levci ali celinsko kolce
26.	levi nastavak na os
27.	spona med os ju in nastavkom
28.	ležaji za os
29. kavelj za verigo
30.	leva veriga za sa-samovod
31.	desna veriga za samovod
32.	dvojna matica za samovod
33.	regulacijski locenj
34.	ruda
35.	kavelj za sprego
36.	klin na regulacijskem. lucnju
37.	veriga za gredelj
38.	pokončni okvir
39.	spona za okvir
40.	n:sač gredelja
41.	žabica
1.	črtalo
2.	spona za črtalo
3.	lemež
4.	deska
5.	podaljšek deske
6.	plaz veliki
7.	plaz mali
8.	glava
t), vijaki za pritrditev glave na gredelj
10.	gredelj
11.	ročice
12.	roča na ročici
13.	plaz na ročici
14.	držalo za etiko
15.	kljuka za Otako
med širino in višino brazde, ozirOma glo-bočino Oranja. Z računom je mogoče dokazati, da. naj bo širina brazde 1.414 krat večja kakor pa višina (globina). Ce je na primer globočina oranja 15 cih, mora biti širina brazde 1.414 krat večja, to je 15 X 1.414 21 cm. Le v tem primeru bo največja površina izpostavljena vplivu zunanjih činiteljev. Pri oranju ledine in neobdelanih zemljišč se obračanje brazde približuje teoretičnemu računu, ker ostane brazda cela in se ne mrvi, ne pa tudi pri oranju obdelane zemlje, kjer je mrv-ljenje mnogo bolj intenzivno irl odvisno od drugih činiteljev (si. 5).
celina
brazdni jarek
oranje
SI. 5
Ker je plug orodje, sestavljeno iz več delov, od katerih ima vsak določeno vlogo, mora tisti, ki z njim dela, dobro po-zniati vse te dele, njihovo delovanje in potrebno medsebojno razmerje, da bi mogel pravilno orati. Plug in njegove dele vidimo na slikah 1, 2 in 3, njegove glavne dele in njihovo delovanje pa bomo na kratko opisali.
Plug je sestavljen iz treh glavnih delov. Plužai trup, gredelj in priprave za vlečenje. Plužni trup je najvažnejši del pluga, ker se prav za prav z njim orje. Sestoji iz črtala, lemeža, deske, velikega in malega plaza ter glave.
Črtalo. Da bi se brazda mogla čim laže prevrniti, jo moramo navpično in vodoravno odrezati od celine. Za to rezanje služi črtalo, katero je s sponami pred le-mežem pritrjeno na gredlju. Črtalo ima
a = 20—30 mm b = 15—20 mm
SI. 6
lalhko obliko noža ali pa tudi okrogle plošče. Izdelano mora biti iz trdega jekla ter mora biti ostro, da z lahkoto reže zemljo. Črtalo je nagnjeno k brazdi v kotu 75° viišinska razlika med vrhom črtala in vrhom lemeža mora biti od 20 do 30 mm voidoravna razdalja med njima pa naj zniaša 15 do 20 mm (si. 6).
Da bi bilo oranje s plugom lahko in trenje malenkostno, se mora črtalo tako mrontarati, da z zadnjim delom plaza sestavlja ravnino AB (si. 7), ki je za okoli 8 rmm pomaknjena v celino od roba . le-mieža in deske. Ta, čeprlav najmanjša raz-dailja črtala proti celini, prepreči veliko treenje, katero bi sicer nastalo med robom leimeža in deske na eni strani ter neizora-no) celino na drugi strani. Na ta način do-
g = 4—12 mm
SI. 7
sežerno tudi samostojno uravnavanje pluga, ker privzdigovanje in obračanje brazde pritiska plug k celini, kateri pritisk se potem prenaša na črtalo na sprednji strani in na plaz na zadnji strani plugla.
Kakor vidimo, ima pravilno montiranje črtala veliko važnost za olajšano oranje. Mnogim povedano ni znano ter orjejo celo brez črtalia, zaradi česar mora lemež rezati zemljo navpično in vodoravno, kar pa prav za prav ni oranje, temveč meše-nje in trganje zemlje, ker lemež in deska niso za to določeni in njihov prednji rob ni zaostren za navpično rezanje. Zaradi pritiska topega roba lemeža in deske se lomijo in trgajo kepe zemlje, padajo v jarek, čez njih pa skače brazdno kolce plužne. Zaradi tega je oranje neenakomerno ter utrudljivo za vprego in orača Lemež. Lemež opravlja najvažnejše delo pri oranju, ker reže brazdo vodoravno, jo
SI. 8
privzdigne, da lahko zdrkne na desko, kjer se še nadalje vzdiguje, obrača, mrvi in pada. Ostrina lemeža in smer vlečenja sestavljate kot rezanja, z ravnino velike ga plaza pa kot vzpenjanja. Plug laže dela in potrebuje manj moči, čim manjša sta-ta dva kota.
Da se ne bi brez potrebe zapravljiala pogonska sila, je potrebno, da je ostrina lemeža vedno dovolj ostra. Pri traktorskih plugih se mora lemež vsakih šest ur ostriti, ker zaradi hitrega premikanja pluga ta hitro otopi. Pri vprežnem oranju zadostuje, če lemež pri srednje težki zemlji brez kamenja naostrimo vsak drugi dan. Lemeži so debelejši na zadnji strani Iz te rezerve se popolnjuje ostrina, katera se z brušenjem izrablja (si. 8). Lemeži se izdelujejo iz prvovrstnega jekla, katero se liahko kuje in kali. Pravilno se lemež ne sme kovati, če ni zagret na 900° C. Pri takšni temperaturi dobi lemež bledorde-čo-rumeno barvo. Ko smo iz rezervnega dela lemeža izkovali novo ostrino, ga mo-
ramo najprej' popolnoma ohladiti, šele potem ga lahko kalimo. To se napravi na ta način, da se lemež zopet v širini 2 do 3 cm segreje do češnjevordeče barve in i potem hitro potopi v toplo vodo. Ostrina I lemeža mora biti malo zavihana vnaprej in za okoli 10 mm nižja od ravnine pLaza (si. 9). Lemež je pritrjen na plužno glavo z vijaki. Zaradi trenja in gladkega prehoda z lemeža na desko morajo biti' vijaki vdolbeni v lemež.
Deska. Izdelana je iz jeklene pločevine i in je debela okoli. 7 mm Odrezano in privzdignjeno brazdo vzdiguje še dalje, jo obrača in mrvi. Po svoji obliki se približuje plašču cilindra (valja), ali vijaka, ali pa sredini izmed teh dveh oblik. Oblika
SI. 10
deske je odločujoča za mrvljenje zemlje. Od njene oblike, odnosnp velikosti kota, ki jo sestavlja z ravnino plaza, je odvisna zopet sila, potrebna za vlečenje pluga. Poznati moramo oblike desk in svojstva plugov z različnimi oblikami deske da bi mogli izbrati najprimernejši plug za lastno zemljo, katero sami najbolje poznamo. Drobljenje zemlje, kar hočemo doseči z oranjem, je odvisno tudi od sile katera vleče plug. Zato gledamo, da dosežemo najboljše razmerje med odporom pri mrvljenju in pogonsko silo.
Za lahko zemljo je pripravna deska, katera ima valjkovo obliko (si. 10). Takšne, z - velikim kotom spenjanja in rezanja, so dobre za drobljenje lahke zemlje Pri oranju se zemlja naglo vzdiguje po Skoraj navpični in kratki deski in zmrv-ljena pada nazaj. Če je pa zemlja težka, bi bila potrebna velika sila za vlečenje pluga s tako valjasto desko, zato rabimo v tem primeru deske, ki so daljše in po-ložnejše ter imajo obliko vijaka (si. 11). Ker je tukaj kot, pod katerim se zemlja vzpenja in reže, manjši, plug laže zareže v zemljo, katera potem tudi v manjšem vzponu zdrsi čez dolgo desko. Takšni plugi ne drobijo zemlje dobro, pač pa jo dobro obračajo, potrebujejo malo pogonske sile in se rabijo za oranje na težkih ali neobdelanih zemljiščih. Za srednje zemlje so najbolj pripravne deske, katere imajo srednjo obliko. Pri teh je na najboljši način rešen kompromis med mrv-ljenjem, ohračanjem in potrebno pogonsko silo. Plugi z nastavkom na deski (slika 12) potrebujejo malo več sile za vlečenje, toda zato bolje mrvijo, obračajo in poravnavajo zemljo.
SI. 9
Veliki plaz je oni del pluga, na katerem počiva teža pluga. Odtod se potom njega prenosi pritisk na zdravico, oziromia iz-glajeno dno jarka, katero nastaja pri oranju. Za lahko upravljanje pluga je potreben dovoljno dolg veliki plaz.
Mali plaz prenaša pritisk na celino ali neizorano zemljo in zmanjšuje trenje, katero bi sicer nastalo ob prednjih robih lemeža in deske.
Glava spaja dele plužnega trupa in potem trup z gredljem. Izdeluje se iz litega železa ali jekla.
Prašilec (predravnik) reže, vzdiguje in prevrača gornji slog brazde in ga meče na dno jarka. Navadno se uporablja pri oranju ledine in pri zaoranju zelenega ali hlevskega gnoja. Prašilec orje nlavad-no do ene tretjine globočine oranja, mora imeti oster lemež ter posebno ostro, pokončno stoječe črtalo.
Gredelj se izdeluje iz kovanega železa ali jekla ter ima lahko različne oblike. Na njem so pritrjeni deli pluga. On prenosi silo na dele plugla, ki delajo. Da bi ne bilo težav pri zaoranju gnoja ali plevela, se izdelujejo posebni gredlji, ki so zaviti navzgor. Na ta način dobimo več prostora med gredljem in pljužnim trupom. Za večbrazdne pluge se izdelujejo gredlji v obliki okvirjev.
Plužna služi za vlečenje in naravnavanje pluga. Njeno levo in manjše kolo je pritrjeno na zvitem delu osi (si. 3). Po tem, kako globoko se želi orati, se tiudi to kolo spušča ali vzdiguje, os pa ostane vodoravna. Laže se dela s plužnami, katere imiajo obe kolesi enaki. Take plužne imajo dvakrat zvito os in so posebno pripravne za bregovit in neraven svet. S preprostim premikom osi se vpostavi za-željena razlika v višini koles, medtem ko ostane os še nadalje vodoravna.
Dober in pravilno reguliran plug mora samostojno orati na določeni globočini in širini, torej brez držanja. Širina brazde se regulira: z verigami (si. 2) št. 30 in 31 tako da se desna veriga skrajša ali zdalj-ša z dvojno matico št. 32, z rudo št. 34 (si. 2), katera se usmeri s klinom št. 36 na levo ali desno, ali pa se nosač gredlja št. 40 (si. 3) z žabico št. 41 pomakne na desno ali levo. Globočina brazde se regulira: s spuščanjem ali vzdigovanjem no-safia, gredlja št. 40 (si. 3), oziroma s skrajšanjem ali s podaljšanjem verige št. 30 in 31 (si. 2).
Ležaji osi morajo biti vedno dovolj namazani, da ne bi bilo odvišnega trenja. Na ta način varčujemo s pogonsko silo in varujemo tudi slam plug. Nezavarovani ležaji so kakovostno slabši, saj se kljub stalnemu mazanju in večji uporabi mazil ne more preprečiti pristop prahu in drugim nečistočam, ki kmalu pokvarijo os in pesto. Zato imajo novejši plugi zaprte ležaje, kateri sprečujejo dostop prahu in ne izpuščaj o mazila,
Poleg opisanega enobrazdnega pluga za plitvo oranje (prašenje, oranje za setev) se uporabljajo tudi večbrazdni plugi, dia se izkoristi vsa moč vprege ali motorja. Ti plugi imajo okvir namesto gredja. Na takšen gredelj se lahko montira tudi drugo orodje (okopala, kultivatorji in dr.). Imenujemo jih univerzalne pluge. Z njimi si prihranimo izdatke, ker je razumljivo, da so nadomestni deli bolj poceni
kakor nov kompleten stroj. Za nekatera dela je takšen plug manj vreden kakor specialni stroj za dotično delo, vendar se priporoča za manjša gospodarstva.
Videli smo, da je za uporabnost pluga potrebna popolna skladnost vseh njegovih delov.. Ta skladnost se na transportih ali pri delu na neravnem terenu večkrlat pokvari. Da se to ne bi zgodilo, postavimo zadnji del pluga na mala kolesca, ker se potem lahko s pomočjo plužne na štirih kolesih brez skrbi transportira do kraja, kjer se želi orati.
Po sredstvih zla pogon pluga razlikujemo še; parne, elektro in motorne pluge. Vsi ti se za razliko od vprežnih imenujejo strojni plugi.
Parni plug. Pogonska sila je para, katero proizvaja gorenje premoga ali drv. Da bi lokomobila vlekla večbrazdni plug čez polja, ne bi bilo praktično. Zato se orje tako, da vozi na eni strani polja lokomobila, na nasprotni pa voz s škripcem I za navijanje, med njima pa vleče jeklena vrv večbrazdni balfančni plug. Najboljši način parnega oranja je, če vozi na nasprotnih straneh po ena lokomobila, kateri menjaje vlečeta balančni plug. Z ozirom na globočino in hitrost premikanja pluga je tako oranje odlične kakovosti. Vendar je mogoče samo na velikih, ravnih in pravilnih parcelah. Zaradi velikih investicij pri nabavljanju parnega pluga in pri vzdrževanju potrebnega stalnega strokovnega osebja (šest strojnikov) in druge posluge (dve vpregi za vodo, ena za premog), je delo s takšnimi plugi možno samo na veleposestvih.
Elektroplugi. Za pogon služi električna sila, katera se napelje po daljnovodih in transformira za uporabo v elektromotorju. Elektromotorji so na vozeh, ki se pomikajo naprej in menjaje vlečejo balančni plug z jekleno vrvjo, katera se zopet navija n'a škripce, ki so na vozeh. Medtem ko je oranje s parnim plugom bolj praktično z dvema lokomobilama, je ora-; nje s pomočjo elektrike zaradi velikih investicij in kompliciranosti bolje z enim elektromotorjem. Vsi sistemi električnih plugov so kakor ifarni prikladni le za velike, ravne in pravilne površine1, katere so preprežene z električno strujo.
Motorni plugi so najbolj razširjeni, ker ni nabavna investicija preveč velika, so lažji, bolj gibljivi in se lahko uporabijo tudi na manjših parcelah in na terenu nepravilne oblike. Razen tega se lahko uporabijo za vlečenje in pogon drugih strojev. Izdelujejo se pa tudi motorni plu-
gi samo za oranje ter predstavljata plug in motor rierazdvojno celino. Prednost teh plugov je v tem, da se pomikajo tudi nazaj ter lahko parcelo tudi na robeh pre-orjejo. Velika pomanjkljivost pri njih je v tem, da se bolj težko prilagodijo terenskim nepravilnostim. Zato je najprimernejši za kmetijsko gospodarstvo traktor. Na traktor lahko zapnemo plug z mianj-šim števjlpm lemežev pri globokem oranji!', 'več pa pri plitvem, razne kultivator-je in brane. S traktorjem lahko vlečemo različne tovore, poganjamo mlatilnice? stroje za rezanje in dr. Imamo rfazlične konstrukcije in velikosti traktorjev in z uporabo različnega pogonskega materija-la. Vedno, kadar ga kupimo, moramo natanko premisliti, kaj potrebujemo, dia bomo izbrali stroj, ki najbolj odgovarja našim potrebam in okolnostim. (Račun rentabilnosti dela s stroji je izšel v Kmetovalcu za leto 59., stran 209.)
Poskusno oranje z različnimi hitrostmi z, ozirom na drobljenje zemlje in glede na uporabo pogonske sile je pokazalo, da dosežemo kakovostno najboljše oranje, če se plug premika z brzino 5 do 6 km na uro. Zanimivo je, da se oranje s hitrostjo 1.5 km na uro (premikanje vola) in 2.5 km na uro (premikanje konja) ne razlikuje v kakovosti. Iz tega lahko Zaključimo, da na isti površini in pri isti globočini oranja uporabimo manj delovne sile, če orjemo z voli kakor s konji.
Preorana zemlja še ni idealno pripravljena za setev in razvoj kulturnih rastlin, j Potrebni so še drugi stroji (brane, vialjki) | in prirodni činitelji (jesensko oranje, zmr-j zovanje), da bi bila zemlja sposobna za ' setev in razvoj posevka. Vsaka zemlja ima svoj poseben sklop ali strukturo, katera je odvisna od fizikalnih, kemijskih in bioloških pogojev. Človek želi vpliviati na vse te činitelje, da bi dosegel drobno zrnato strukturo. Kakor je znano, kvari enostransko gnojenje z umetnimi gnojili strukturo zemlje. Prav tako kvari strukturo preveliko uporabljanje mehaničnih strojev za drobljenje zemlje, ker se s trenjem in rezanjem uničujejo naravne mr-vice. Zemlja se zdrobi v osnovne delce ali prah, katere prvi dež zopet izpere v luknjice in votlinice med naravnimi mrvi-cami. Ko se te zamašijo, ss zopet pojavijo neugodni pogoji za delovanje zraka, vode in mikroorganizmov, od česar zavisi rodnost zemlje.
Največja hiba železnega pluga je v tem. da zemljo dovolj ne zdrobi, da pušča prazen prostor med brazdami in da zbije in zgladi zemljo pod preoranim slogom. Zato se že dolgo dela na tem, da se iznajde orodje, ki bi samo z enim potegom pripravilo zemljo tako, da bi bila takoj sposobna za setev. Zemlja, preorana oziroma obdelana z rotacijskim strojem na motorni pogon, je takoj pripravljena za sejanje. Ta stroj bomo na kratko opisali.
Rotacijski drobljač (frez-stroj) je motor ki se pomika čez polje nia kolesih in za seboj vleče valjar, na katerem so montirani zobci iz čvrstega in elastičnega ma-terijala. Valjar se obrača okoli svoje osi precej hitro (okoli 7 m na sekundo), naprej pa se pomika počasi (okoli 1.5 m na sekundo). Zaradi hitrega obračanja valjarja zobje režejo, lomijo in drobijo zemljo na drobne mrvice in jo mečejo nazaj. Za frezo lahko takoj uporabimo se-jalni stroj, ker je zemlja že popolnoma pripravljena za setev. Sposobnost zemlje za upijanje vode je pri tem načinu obdelovanja večja, izhlapevanje pa manjše. Hlevski gnoj, zaoran s frez-strojem, se
bolje in enakomernejše zmeša z zemljo. Zato je boljše prepojena s koristnimi mikroorganizmi. Tudi seme plevela enako-merneje klije. Za enkrat je uporaba freze še precej draga in mogoča je samo v zemlji, kjer ni kamenja ali drugih ovir. V novejšem času izdelujejo že stroje, kateri se lahko uporabljajo zla vlečenje pluga ali
freze, kar omogoča različno obdelavo, ka kršne so pač potrebne in po okolnostih.
Pri vseh teh delih odloča o uporabi raznih strojev in o načinih obdelave kalkulacija rentabilnosti, brez katere se ne sme začeti nobeno načrtno delo v kmetijstvu najmanj pa najvažnejše pri obdelavi zemlje, t. j. oranje.
Uporaba kosilnice pri žetvi
Kdor kupuje kosilnico, jo ne namerava uporabiti samo za košnjo trave, temveč tudi za košnjo strni. Kakor pri košnji, tako želimo tudi pri žetvi olajšati težko delo, pri žetvi posebno delo žanjic, in ga kolikor mogoče pospešiti. Uporaba kosilnice z'a mehanizacijo žetve pride pri naših malo-kmetijskih razmerah edino v poštev, ker nabava prave žetalice, ki odlaga nepovezano ali že povezano snopje, bo za redko katero posestvo v Sloveniji rentabilna.
Dandanes so vse kosilnice grajene tako, da se s preprostimi dodatki morejo spremeniti v stroje za košnjo strni. Olajšana ni samo košnja, temveč tudi zbiranje klasov in njih povezanje v snope, kar je velika prednost pred košnjo s koso, posebno pa še pred mučno žetvijo s srpom. Koliko uspešnejše je delo, se vidi že iz tega, da en delavec na kosilnem stroju pokosi štiri-do šestkratno površino navadnega kosca.
Najpreprostejši dodatek za žetev h ko-silnemu stroju je žetvena deska. Imenujemo jo tako, ker je njeno delovanje slično delu plužne deske. Pokošene bilke odlaga paievno na še stoječe žito, da jih je s srpom lahko pobrati in zložiti na poveslo, na kar jih zvežemo v snope. Seveda morajo delavci zbiranje biljk v rokoveti in vezanje v snope sproti za kosilnim strojem obaviti,
ročni košnji to ni, saj trije moški in tri ženske tudi pokosijo in povežejo isto površino. Prednost je le v olajšanju dela, predvsem košnje, in v tem, da nima vsako posestvo treh lastnih koscev na razpolago, ter je navezano na najete, ki jih je ravno ob žetvi težko dobiti.
Žetvena deska se uporablja predvsem v krajih z dosti padavin. V takih krajih žito rado poleže, kar povzroča mnoge težave pri
Kosilnica prirejena za žetev z dodavanjem deske
da sta pot in prostor za-kosilnico pri prihodnjem obhodu prosta. Ako naj kosilnica kroži brez presledka okoli njive, rabimo 8 do 12 ljudi. Dnevno tako pokosimo do dva in pol hektara. Manjša posestva nimajo toliko ljudi na razpolago in tudi žetev je dovolj hitro obavljena, če dnevno pokosijo le polovico gornje površine. Takšna, posestva naj kosijo njivo le z ene strani in se naj vračajo s strojem, ki ni v po-goinu. Zato rabijo za žetev samo 5 do 6 ljudi,, ki požanjejo en do ene in tretjino hek-tairja dnevno. Velik prihranek nasproti
Kosilnica, prirejena za žetev, z dodavanjem žetvene naprave
žetvi, ki jih z drugačnimi žetvenimi stroji in pripravami sploh ne ali pa s težavo obvladamo. Posebno žetev visoke rži ponekod brez žetvene deske ne bomo mogli nikoli v redu izvršiti. V pokrajinah z mnogo padavin bodo žetveno desko uporabljala tudi večja posestva, ki bi se sicer mogla s pridom poslužiti celo kompliciranih žetalic. Vsaj košnjo rži bodo z njo opravila.
V bolj sušnih predelih, kjer žito redno ne polega, bomo dodali kosilnici žetveno pripravo za odlaganje rokoveti. Z njo si prihranimo precej delavcev. Priprava ne odlaga pokošene biljke v neprekidnih redeh kakor žetvena deska, temveč v ločenih roko vetih in kupih, tako da jih vezači zamo-rejo takoj povezati. To dosežemo z leseno rešetko, pritrjeno zadaj ročice z noži. Rešetko dviga in spušča pomagač, ki se na posebnem sedežu vozi na kosilnici. Čim se je na poševni rešetki nabralo dovoljno biljk za en snop, se rešetka spusti tako nizko, da pade na strnike in te počešejo biljke z rešetke. Pri tem pomaga delavec s posebnimi grabi jami (Glej sliko!)
Žetvena priprava torej sestoji iz več delov, in sicer: iz sedeža za pomagača, iz lesene rešetke s pripravo za dviganje • in spuščanje, iz grabelj in iz kolesa z odde-lilnikom, ki se pritrdi m koncu kosilne
ročice. Seveda moramo odložene rokoveti sproti vezati, da bo pot prosta za kosilnico pri prihodnji košnji. Vendar je delo s to žetveno pripravo manj zamudno, saj rabimo le polovico toliko ljudi, kot pri uporabi žetvene deske. Sicer rabimo na kosilnici enega moškega več, toda pri mirnih konjih lahko shajamo tudi brez njega, ker bo vse upravljanje stroja mogel izvršiti voznik. V tem primeru pa moramo rudo podpreti z rudnim kolesom, da se obtežitev izenači in konji ne nosijo preveč teže na plečih.
V naših prilikah, kjer imamo mnogo padavin in žito rado polega, priporočamo vsakemu, da si nabavi žetveno desko in žetveno pripravo za odlaganje rokoveti. Brez ozira kakšna bo letina in žito, bomo mogli tako vedno uporabljati kosilnico tudi pri žetvi, kar sicer ne bi bilo vedno mogoče.
VMnaKih/jO..
Koliko povrtnine potrebujemo?
Vrt borno popolnoma izkoristili ako vemo, koliko povrtnine rabimo na osebo celo leto in kolika mora biti površina, da na njej zraste za družino potrebna količina povrtnine. Povprečno se računa, da odrasla oseba poje letno 60 kg povrtnine. Ker imamo pri povrtnini veliki odpad pri berbi, skladiščenju in kuhanju, moramo računati s 100°/» večjo proizvodnjo, t. j. s 120 kg na osebo. 5 članska družina bi torej letno rabila ca 600 kg razne povrtnine, ki se porazdeli nekako sledeče:
vrsta povrtnine
ko	za proiz. potreb,
ličina v kg površina v ms
belo in rdeče zelje .	80	30
ohrovt .....	20	10
dr. pozne kapušnice	30	10 (5*)
zgodne kapušnice	20	10
paradižnik ....	50	15
paprika .....	10	5
kumare .....	40	20
pozne korenaste in		
krtoljaste prikuhe .	80	30 (*)
zg. korenaste prikuhe	30	20
grah zeleni ....	20	30
fižol stroeji . . .	20	20
čebula, česen, itd. .	40	25(*)
razne letne salate .	90	45 (*)
zimska salata . . .	40	20 (*)
	30	35 (*)
Skupno	600	200
Z (*) označene površine pri izračunavanju potrebnega zemljišča niso upoštevane, ker se bodo dotične povrtnine gojile v celoti ali delno pred, med ali po glavnem posevku, ter za njih ne bo treba novih površin. Tako si. lahko vsak na podlagi gornjih površinskih podatkov izračuna potrebo semena. Z nabavo tega semena moramo sedaj že pohiteti, da ne bi ostali praznih rok, če bo tejj semen le malo na razpolago,
Sadjarstvo.
Gnojenje sadnemu drevju
Mnogi mislijo, da poganja sadno drevje zelo globoke korenine in radi tega pri saditvi drevja'spravijo gnoj globoko pod drevo. To mnenje je zmotno, ker korenine sadnega drevja se razširjajo v gornjem sloju prav plitko pod površino. Pri saditvi sadnih drevesc nas vara izgled koreninske krone, ki kaže, da! se korenine širijo pred vsem v globino. Toda kmalu po saditvi se rast koren'n preusmeri v širino in sicer tako, da močneje rastejo zgornje
zatem pojavi zastoj v rasti in tudi rodnost se prekine oziroma nastopi nezaželeno odpadanje sadja. - Zastoj traja tako dolgo, kakor pri pravilno .sajenih dreve--jcih. Mnogo drevesc- v tej dobi shira, Vedno pa smo gospodarsko oškodovani, ker dosežejo drevesa svojo polno rodnost šele zelo pozno.
Pravilno bomo pri saditvi drevja gnojili, če bcmo nasuli' gnoj nad z zemljo pokrite korenine. Isto velja tudi za gnoje-
nežne koreninice izvabili na takrat gnojeno mesto, oziroma smo daljno širjenje čez to mejo sprečili. Da ne bi pri ponovnem gnojenju, oziroma pri rahljanju zemlje pred gnojenjem, preveč nežnib koreninic poškodovali in pretrgali, bomo gnojili ne zopet točno tam kjer prvič, temveč nekoliko izven starega kroga. Posebno važno bo to za dorašeajoča drevesa, katerim na ta način širimo korenine.
2
Bela pika kaže, do kod je bila korenina poraščena ob saditvi
poprej slabe postranske korenine, ki sčasoma prevladajo, medtem ko nižje ležeče Sporedne korenine na glavni korenini zaostajajo m nekako zakržljajo.
V gornjih slikah je z belo piko označeno do kod je bila glavna korenina pri saditvi obraščema. Vse postranske korenine iznad bele pike so. zrasle še le po saditvi in kljub temu so se razvile v najmočnejše. Leva zgornja slika kaže jablano na divjaku, srednja hruško na divjaku, leva spodnja hruško, na kutino, spodnja srednja oreh in. desna slika oreh, toda nepresajen, torej takšen, ki je ostal na mestu kjer je pognal iz -semena.
Slike nam nazorno kažejo, da se preveč' trudimo, če zemljo pregloboko rahljamo (n. pr. z razstreljitvijo) radi tega, da bi drevesce imelo več hrane na razpolago. Seveda s tem ni rečeno, da ne bi bilo normalno rahljanje 60—100 cm globoko — potrebno. Tako globoko naj - bo posebno plitka zemlja vedno zrahljana, le kar je čez, to je nepotrebno. Iz slik sklepamo nadalje, da je zmotno, če podkopamo gnoj več kot na srednjo plužno globino. Za-' radi tega ne koristi vbrizgavanje gnojnice ali raztopine umetnih gnojih globoko v zemljo, kot se je nekdaj priporočalo. Posebno pa grešimo, če pri saditvi drevesc nasujemo gnoj na dno jame. Tako gnojenje večinoma ostane neučinkovito, ker manjka v-.tej globini kisika, ki je potreben za presnavljanje gnoja. Če pa gnoj učinkuje in drevesca veselo rastejo, bomo dolgo čakali, da bodo začela roditi. • Gnoj je zvabil rast korenin v globino, in, ko je drevo v gnojju vsebovano hrano po-abilo. začne sicer roditi, vendar še takoj
nje starih dreves. Tudi pri. njih naj bi gnojili nad krono korenin, ki pa se ne pokriva vedno z obsegom. drevesne krone, kakor mnogi mislijo. Na plitki in siromašni zemlji so korenine prisiljene daleč naokolo iskati hrano in zato so nežne koreninice, ki črpajo hrano, daleč izven drevesne krone. Na žalost ne moremo gledati skozi zemljo, kako daleč segajo korenine. Zato bcmo vedno gnojili pod in nekoliko izven drevesne krone. Ko bomo redno gnojitev čez nekaj let ponovili, smo lahko gotovi, da smo s' prvim gnojenjem
Gnojenje samo izvedemo na sledeči način. Priporočljivo je ne samo pri mladih drevescih, temveč tudi pri že doraslih, vso zemljo pod drevesi preorati ali z lopato prekopati. Navadno pa izkopljemo 1 m širok venec nad koreninami, kakor je to razvidno iz primera št. 1 na sliki. Zemlja ostane potem v sirovih brazdah, ki sedajo 12—15 cm globoko. Če nečemo pokvariti travno rušo potem gnojimo tako, kot kaže primer št.. 2. Izrežemo iz ruše v razdalji 10—15 cm opeke iz zemlje. Na 3 straneh izrežemo v širini lopate štirioglate opeke, ki jih na četrto stran prevrnemo, kakor to nazorno kaže mala dodatna slikica. Če bomo gnojili še le spomladi, lahko ostanejo jame odprte čez zimo. Če to ni slučaj, gnojimo v jame takoj in jih zopet pokrijemo z rušo. Način pod št. 1; se priporoča za gnojenje s hlevskim gno-i jem, način št. 2 pa za gnojnico in umetni j gnoj. Če gnojimo samo z gnojnico bi za-i dostoval tudi način št. 3. Z železnim ko-i lom napravimo do 15 cm globoke luknje I v katere potem vlivamo gnojnico.
Cepike
Ako se hočemo obvarovati razočaranj pri cepljenju sadnih drevesc,- ne sinemo cepike brez preudarka in -pazljivosti rezati Znano je, da sadno drevje svoje lasitnosti. podeduje s cepičem. Ne; smemo namreč pozabiti, da oko iz katerega zraste nova krošnja, tudi; na novem mestu ] zadrži iste lastnosti, kakor bi jih poka-j zalo, ako bi .rta maternem drevesu iz njega j zrasla veja.' Zaradi tega režemo cepike le na drevesih, za katere vemo, da so sortno ! čista in dovoljno rodna. Z mladih dreves, ■ ki še niso rodila, ne kaže jemati cepik. i Seveda morajo biti drevesa tudi sicer j zdrava, posebno ne smejo biti napadena j od raka, pepelike, smolike, škrlupa, itd.
Upoštevali tudi'bomo, ali'se je drevo po-. ! -kazalo dovoljno odporno proti mrazu v I času cvetenja, kakor tudi proti živalskim I in glivičnim škodljivcem,.
Cepike morajo imeti močno razvite oči in biti popolnoma dozorele. Takšne cepike bomo našli samo na solnčni strani dreves. Na severni strani poganjki slabše dozorijo in tudi nikoli ne rodijo obilno sadja. Iz' tega razloga tudi ne režemo cepik v sredini drevesa, posebno če vlada tam gošča. Pri rezanju cepik izbiramo one poganjke, ki imajo bolj goste oči, ker so se redke oči pokazale v praksi manje priporočljive. Seveda ne sme cepika nikoli imeti cvetnih popkov, ki jih kot debelejše hitro razločimo od lesnih oči. Ravno tako neprikladni so vodeni izganjki. Cepike naj imajo debelost svinčnika, tarijše in debelejše niso priporočljive.
Čas rezanja cepik Je od konca decembra do srede februarja. Poganjki vsebujejo v tem času največ rezervne hrane, posebrto v popkih. Razumljivo je, da se
Trije načini gnojenja sadnemu drevju
bodo popki, ki so polni rezervne hrane, raje prijeli in tudi lepše razvijali. Vedno pa režemo c epike preden začnejo krožiti sokovi v. drevesu, kar se ravna po legi zemljišča, podnebju in vremenu posameznih let. Navadno se sokovi krenejo v ko-ščičarjih v začetku februarja, pri peeka-stem sadnem drevju pa sredi februarja. Zaradi tega bomo rezali cepike pri prvih koncem januarja, pri drugih pa v začetku februarja. Upoštevali še bomo, da med peškarji hruške prej ožive, kot jablane. Marsikdo bo prigovarjal, češ rezal sem cepike tudi pozneje, pa kljub temu je cepljenje odlično uspelo. Prigovor drži, prezrli pa smo, kedaj smo cepiko uporabili. Ce smo jo uporabili takoj, ko smo jo odrezali, razvoju očesa ne ikodi niti
dejstvo, da je oko že začelo poganjati. Ako pa bi takšno cepiko hoteli spraviti za poznejše cepljenje, potem bi doživeli razočaranje in si ne bi znali pojasniti, zakaj je cepitev slabo uspela.
Pri rezanju cepičev moramo paziti; da s tem ne pokvarimo krono drevesa, s katerega smo cepiko vzeli. Posebno moramo paziti, če smo cepike rezali pri tujem sadjarju, da .mu dobroto ne povrnemo s, škodo! Cepike režemo tako, da je oko, nad katerim smo cepiko odrezali, obrnjeno na zunaj. Če na to ne bomo pazili, bo ! poganek iz vrhnega popka na štrclju od-I rezane vejice silil v krošnjo in stvarjal { goščo, ter se bo moralo pozneje pri red-! čenju krone odrezati celo vejico, s ka-I tere smo cepiko vzeli.
Koliko panjev je potrebno za sadonosnike?
Vsak sadjar ve, da zavisi oploditev sadnega drevja v glavnem od čebel. Samo oreh, lešnik in kostanj ne rabijo žuželk za prenos peloda (cvetnega prahu). Ugotovilo se je, da približno 75% vseh žuželk, ki obiskujejo cvetove sadnega drevja, so domače čebele in le 25% jih pripada divjim čebelam, čmrljem; osarri, muham, hroščem in mravljam. Podatki, koliko panjev čebel bi bilo potrebno na edinico površine, so zelo različni, ker panji so različno obljudeni, saj še število čebel v njih menja ,od 20.000 do 80.000. Navadno se zahtevajo na 1 ha sadovnjaka 2—3 močne čebelne družine. Če so v sadonosniku zasajena drevesa samo ene botanične vrste, recimo samo'jablane, se stisne razdobje cvetenja na 1—2 tedna. V takem slučaju rabimo seveda več čebel, n. pr. 3—4 čebelne družine, ker bi bilo sicer oprašenje nepopolno. Nasprotno P'a shajamo v mešanih nasadih z 1—2 panja s povprečno 40000 delavk. To je približno isto toliko, kolikor je potrebno čebel za oploditev 1 ha esparzete, ki nastavi okoli 1,000.000 cvetov.
Cim bliže so postavljeni panji sadnemu drevju, temveč bodo čebele koristile. Najbližja drevesa bodo najbolj popolno oplojena, .oddaljenejša bodo včasih čisto zanemarjena. Zato je dobro, če razdelimo panje na 2—3 mesta v sadovnjaku, kar pa čebelarji ne radi store.
Bližina panjev je posebno pripravna v deževnem vremenu, kadar čebele ne letijo daleč, temveč se samo 100 do 200 m oddaljijo od panja. Pa tudi v lepem vremenu čebele bolje izkoristijo čas, čeprav lahko takrat do 7 km daleč odletijo.
Sorte iste drevesne vrste, ki se naj med seboj oplode, naj ne bodo preveč daleč narazen, ker sicer postane prenos cvetnega prahu negotov. Med raznimi sortami iste drevesne vrste naj razdalja ne znosi več kot 80—90 m.
Čebela nam z oplojenjem sadnega drevja, mnogo več koristi kot pa z donosom medu. Lahko se reče, da je ta korist 10-krat večja, iz čega izhaja, kako Važno je čebelarstvo za napredno sadjarstvo.
Koristne ptice
Neko kmečko posestvo je imelo sadonosnik z okoli 1500 različnih sadnih dreves. Napreden gospodar se . je boril proti raznim škodljivcem s tem, -da. je razdelil po sadovnjaku okoli. 50 valilnic za korist-
	HH
	ur V s
	mlmmmBfS^;
mM k	ff
	HHR
	HHJHK , /j.*,'
^gm	
	■HB
	
	
	
" i
ne ptice, ker je smatral, da. š .tem lahko nadomesti obrambo z raznimi kemičnimi sredstvi. Opazil pa je, da so koristne ptice izrinili vrabci, ki so se naselili po valilnicah. Vrabci potrebujejo manj mesnate hrane (žuželke) in kmalu so se škodljivci tako razmnožili, da je bil donos sadnega drevja resno ogrožen. Zato. se je leta 1932 gospodar odločil, da bo uporabljal kemična- sredstva v borbi proti škodljivcem, četudi bo z njimi pregnal ljubljene krilate pevce.
Slučajno pa je za to. zvedela postaja za; zaščito koristnih ptic in je kmalu stavila predlog, , da bo v sadovnjaku namestila moderne . valilnice ter tako pomnožila koristne ptice. Odstranili so stare iz prevrtanih debel napravljene valilnice iri tudi zamazali vse luknje po drevesih. Novembra 1933 so razobesili po drevju 100 valilnic-iz desk, ki so.se razlikovale od •starih po tem, da jih je mogoče odpreti in kontrolirati, kakšni ptiči, so se naselili v njih. Vsako leto so se valilnice, pregledale 20. maja, 20. junija in 20. julija in se iz njih odstranili mladi vrabčki, jajca vrabcev, gnezda os in sršenov. Po osmih letih so še ugotovili' tile rezultati:
a)	1337 mladičev koristnih ptic je zraslo v valilnicah s hrano žuželk, ki so jih roditelji nabrali na sadnem drevju.
b)	5389 mlpdičev dvoriščnih in poljskih vrabcev so. stari vrabci deloma vzgojili
• z ■; žuželkami, toda preden so odleteli na žitna polja in na dvorišča, da napravijo škodo, jih je sadjar odstranil iz gnezda ih j-ih' uničil. Od takrat je prenehalo, oglušujoče čivkanie vrabcev po dvorišču in tudi žitna polja niso bila več v toliki meri oškodovana kakor nekdaj. Seveda so se spočetka' natepli sosedni vrabci na dvorišče in polje ter zasedli, valilnice. Zaradi tega celih pr-»?ih pet let v valilnicah ni bilo opaziti,
Moderna valilnica
da . bi vrabčevska nadlega ponehavala. Toda, ko so tudi sosedje razobesili nove valilnice, je organizirana.borba pro-. ti vrabcem kmalu pokazala lepe uspehe, povečalo pa se je število siničk, taščic in drugih koristnih ptic, ki so številčno prevladale nad vrabci.
c)	80 matic sršenov in os se je z lahkoto uničilo v valilnicah, preden so izrojile. Sadje in grozdje ni bilo nagrizeno od teh škodljivcev.
d)	V 17 valilnic so se naselili • čmrlji, ki so jih pustili, saj pomagajo čebelam pri oploditvi cvetov na sadnem drevju.
j) Prazne valilnice so služile za zatočišče in prenočišče samčev- roditeljskega para, saj je. znano,: da samo samice prenočijo" v gnezdu in da marsikaterega samca usmrtijo ponočne ujede. Zato je v vsakem sadovnjaku potrebno tudi primerno število praznih valilnic.
Opazovali so se seveda tudi pojavi škodljivcev. Zmrzlikar, ki je pred novim redom v zaščiti koristnih ptic napravil največ škode, je iz sadovnjaka skoraj izginil, odnosno se je njegovo število toliko zmanjšalo, da njegova škoda ni bila več omembe vredna. Črvivost sadja se je zmanjšala od prejšnjih 50 na 10%. Razni škodljivci; ki. so predli , na vejevju znana pajčevinasta gnezda, polna ličink,, so tako rekoč popolnoma zginili. Napad cvetode-ra, ki ob cvetju uniči ogromno cvetov, se je tudi zmanjšal na kolikor toliko zhosno izmero. Verjetno-bi bil tudi pri cvetoderu uspeh mnogo večji, če bi bilo med ptičjo jato več ene vrste taščic, ki so glavni sovražniki tega škodljivca. Posebno taščicam naj bi sadjarji nudili vso zaščito, -ker se hranijo samo od žuželk, ne žrejo pa žitnih zrn, ki jih vrabci tako vešče kradejo kokošim, na- polju in . v štoku.
	IS
	
9 // /\	
Načrt za graditev valilnice
Po teh izkustvih je jasno, da moramo koristnim pticam nastavljati le valilnice, katerih prednja stena se lahko odstrani in notranjost pregleda, kakšni prebivalci so se v valilnici naselili. Kakšna naj bo taka valilnica in kako se zgradi, kaže slika.
Za valilnico uporabljamo 2 cm debele deske. Streho valilnice pa obložimo še s staro pločevino, da ne pronica dež v gnezdo. Vhod v valilnico zvrtamo malo poševno navzgor in zgladimo robove. Pred iuknjo ne namestimo palice za sedenje, ker to za koristne ptice ni potrebno in bi z njo le privabili nekoristne. Dno valilnice preluknjamo z nekoliko luknjami. Letna luknja naj bo 3.2 cm široka v prečni-ku, ker tako naj bo velika, da morejo skozi njo koristne ptice. Nekateri priporočajo 2.7 cm široke luknje, češ da se tako ubranimo vrabcev. Toda ker s tako luknjo odženemo tudi nekatere večje ko-
ristne ptice ter valilnice ne služijo za to, da z njimi ugonobimo vrabce, bo takšna ozka luknja prej v škodo kakor v korist. Zelo važno je, da obesimo valilnice na kavlje, ki se ne bodo izruvali, četudi bo les postal v teku let preperel. Vse v sliki naznačene mere se razumejo v centimetrih. ,
Najpripravnejši čas za obešanje valilnic je pozna jesen, toda tudi v februarju še ni prepozno. Luknja na valilnici naj bo obrnjena proti jugovzhodu, vzhodu ali jugu, vsa valilnica pa naj je nekoliko nagnjena naprej, da dež ne pada skozi luknjo na gnezdo. Razumljivo je, da če valilnice namestimo na drevje, da ne smejo biti pred luknjo veje, ki bi ovirale vletavanje in iz- i letavanje. Valilnice obešamo v odprtih sadovnjakih 3 do 4 m visoko, v ograjenih vrtovih tudi lVs do 3 m visoko; če se ne bojimo mačk.
KutagAactmJtKo in kHe-taKStvo.
Dolgost življenja vinske trte
Staranje in umiranje rastlin je naravni razvojni zakon, ki pa v vseh svojih vzrokih in pojavih še ni dovoljno raziskan. Nastale so o tem razne teorije, ki bazirajo na eni ali več domnev, kakor n. pr. razpadanje plazme nakupičenje strupenih snovi v celicah, opešano menjavanje snovi, splošna izčrpljenost itd. Verjetno na staranje ne vpliva samo en faktor, temveč zavisi dolgost življenja od več okolnosti skupaj.
Dolgost življenja pri raznih rastlinah znaša lahko samo nekoliko dni, lahko pa doseže tudi čez tisoč let. Hrast lahko preživi 1000, lipa 2000, mamutovo drevo celo čez 5000 let. Toda tudi med rastlinami iste sorte je dolgost življenja zelo različna. Vzrok te različnosti so predvsem zunanji vplivi in pa individualna življenjska sposobnost.
Zanimiv primer je vinska trta. Pred pojavom trsne uši (filoksere) je trta v nasadih živela in rodila od 50 do 100 let, kar je bilo odvisno od kakovosti zemlje, lege zemljišča in obdelave. Posamezne trte pa so živele mnogo del j. Tudi dandanes še najdemo take posamezne trte, ki so stare po nekaj sto let, tako n. pr. na Sveti Gori v Grčiji ali v Metohiji pri samostanu De-čani, kjer raste trta, za katero se domneva, da je bila zasajena v 14. stoletju. Take stare trte narastejo v neovirani rasti tudi do 30 m dolge in dosežejo premer debla do 1 m.
Čim bolj človek posega v rast trte, tem krajša postaja njena rastna doba. Zato cepljena trta že ne doseže več v starosti in rasti svojo samoraščo vrstnico. Ze po 30 do 40 letih je toliko izčrpana, da ne donaša več gospodarskih koristi in jo moramo izkrčiti ter vinograd obnoviti, kar seveda stane in proizvodnjo vina podraži. Hitremu staranju in izčrpljeniu cepljene vinske trte je krivo cepljenje, oziroma nepopolno zaraščenje amerikanske podlage s cepiko. Četudi smo cepljenje še tako spretno izvršili, ipak smo pokvarili naravno organizacijo trsnega organizma in pri tem naredili zelo radikalno operacijo na telesu trte. Odebljanje ranjenega mesta ima
za posledico, da sokovi ne morejo krožiti neovirano v obe smeri. Ta ovira sprečuje izmenjavo snovi, slabi rast rastline in jo predčasno izčrpava.
Iz povedanega sledi, da je cepljenje nujno zlo, s katerim se borimo proti še večji nesreči, to je proti trtni uši, čeprav smo s tem skrajšali življenjsko dobo trte in zmanjšali bujnost rasti. Cepljenje pa nima samo nepovoljnih .posledic. Zmanjšana bujnost rasti je nasprotno ravno z gospodarskega gledišča povoljna, ker čim manjša je bujnost, tem večja je rodnost. Malokdo ve, da ravno s pravilno rezjo poveča-vamo rodnost. Obenem pa leto za letom z rezjo pomnožujemo število zaraslih ran na trti, ki vedno bolj zmanjšujejo rast, dokler ne nastopi stanje, da začnejo prevladovati v trti sile, ki končno zamorijo njeno življenje.
Upoštevati moramo ne samo sovisnost med bujnostjo in rodnostjo, temveč tudi sovisnost med rodnostjo in kakovostjo. Čim večja je rodnost sorte, tem slabša je kakovost pridelka; to pravilo je znano vsakemu vinogradniku. Rodne sorte imajo velike jagode in v njih sorazmerno veliko in bolj razredčenega soka kot pa manj-rodne sorte z drobnejšimi jagodami. Sok drobnejših jagod je bolj koncentriran, ne samo z ozirom na v njem raztopljene soli, temveč tudi glede barve, sladkorja in eteričnih olj, ki dajejo vinu karakteristično aromo in večji odstotek alkohola, to je kakovost.
Na dolgost življenja vinske trte vpliva še ena okolnost, namreč prekinitev rasti v zimi. To zimsko počivanje ni nekaj, kar bi bilo rastlinam neobhodno potrebno. Pripisati ga moramo pri nas pomanjkanju toplote, torej važnega činitelja za rast. Zimsko spanje rastlin je prilagoditev na neugodne rastne pogoje in traja pri nas okoli pet mesecev; višje proti severu še dalje, južneje od nas pa seveda krajše. V topli klimi rast vinske trte sploh ne preneha in na isti rastlini najdemo istočasno list, cvet, zeleno grozdje in že zrele plodove. Zato najdemo tudi najstarejše vinske trte bliže jugu.
Naši cepljeni nasadi nazadujejo že po ! 20 do 30 letih v donosu in vedno več praz-i nih mest najdemo v njih. Radi teh nedo-! statkov se obdelavanje starejših nasadov j ne izplača več. Poskušalo se je, prazna , mesta v vinogradih na novo zasaditi, toda j iz izkustva vemo, da kljub vestnemu po-j polnjevanju ne moremo nikoli več doseči i količinsko tako obilne letine, kot v dobi, j ko je bil vinograd še mlad. Francozi, ki so ! dobri vinogradniki, so se navadili, da vinograde po 30 letih izkoriščanja izsečejo in na novo zasade po ponovnem rigolanju. Tudi pri nas se bomo morali sprijazniti s krajšo dobo izkoriščanja vinogradov, če bomo hoteli doseči, da bo vinogradništvo zopet rentabilno.
2iy.ino.hAia.
Kako presušimo breje krave?
Vsakemu je znano, da krava pred od-teljenjem rabi 60 do 80 dni odpočitka v dajanju mleka. Če krava ne presuši, ni to samo njej v škodo temveč tudi gospodarju, saj tele od takšne krave ni nikoli dovoljno razvito, ter kaj rado oboli, ker je v maternem telesu pogrešalo hranji-ve snovi, ki smo jih z mlekom izmolzli. Ako krava sama od sebe presuši ob pra-
vem času, je zadeva vsestransko zadovo-ljajoče rešena, sicer pa moramo žival k temiu na umetni način prisiliti.
Navadno se priporoča kravo počasi odvaditi od molže, to je, da se molze namesto 2-krat dnevno le še enkrat, zatem vsaki drugi dan, itd., dokler mleko ne presuši. Na prvi pogled zgleda ta način umetnega presušenja pravilen in tudi z ozirom
na možno upaljenje vimena manje nevaren. Toda postopno presuševanje je zvezano z raznimi nevšečnostmi, katerim se bi raje ognili. Tako zahteva postopni prehod veliko pazljivost, kar kljub naši dobri volji ni vedno mogoče. Povrhu nikoli ne moremo točno določiti čas presu-šenja in radi tega krava zgubi dragoceni čas, ki ji je za odpočitek nujno potreben. Ravno radi tega dolgotrajnega prehoda v presušenje, se kaj rado zgodi, da pride do zapaljenja vimena, kar ima lahko ne-zaželjene posledice, tako za kravo, kakor tudi za tele.
Ne samo znanstveni poskusi, temveč tudi dolgoletno praktično izkustvo nas uči, da je hitro presušenje pri kravah z zdravim vimenom mnogo bolj enostavno in tudi bolj zanesljivo. Če naj n. pr. krava odteli 1. januarja, jo bomo do 31. oktobra že redno pomolzli zjutraj in zvečer. 1. novembra jo bomo pomolzli že samo enkrat dnevno in sicer zvečer, ter bomo pri tem pazili, da jo bomo posebno dobro in do zadnje kaplje izmolzli. Nato bomo seske na vrhovih dobro oribali z borovim vazelinom, ter se vimena do odteljenja ne bomo več dotaknili. Opazili bomo, da se bo vime zopet z mlekom napolnilo, toda pritisk v vimenu, ki ni večji kot tik po odteljenju, bo v nekoliko dneh splahnel in čez 8 dni bo vime doseglo ohlapnost, ki je značilna za čas presušenja. Se lažje je presušiti krave, ki smo jih zadnji, čas molzli le še enkrat dnevno ker so imele malo mleka. Pri teh enostavno prestane-mo z molžo. Ne moremo pa dovoljno opozarjati na to, da če smo enkrat prekinili molžo, ne smemo se pustiti zapeljati in napraviti poskusnjo molžo, v želji, da se prepričamo ali je res presušilo! V takem primeru lahko povzročimo razne nevšečnosti za kravo in tele.
Presušenje bomo olajšali, če bomo 3 dni pred nameravano zadnjo molžo zmanjšali obrok hrane na količino, ki je kot vzdrževalna hrana potrebna. S takim pičlim hranjenjem nadaljujemo 8 dni. Zatem po-ve&avamo postopoma hrano zopet »na količino, ki jo je krava dobivala pred pre-sušenjem. Pri tem bomo posebno pažnjo posvetili zadostnemu hranjenju z rudninskimi snovmi (poklajno apno itd.). S tem pospešimo razvoj teleta in damo kravi možnost nakopičiti v telesu razne rudnine za prihodnjo molzno dobo.
Kot smo že naglasih je predpogoj za hitro presušenje popolnoma zdravo vime. Če opazimo zadnje dni pred presušenjem v prvo pomolženem mleku kosmiče aH kakšno spremembo napram navadnemu mleku, ne smemo prisiliti kravo k hitremu presušenju ker bi v bolanem vimenu začelo spremenjeno mleko razpadati in se gnojiti. Spremembe v mleku najlažje opazimo, ako pomolzemo mleko v lončeno posodo s temnim dnom. Tako posodo naj bi sploh vedno uporabljali za prvo izmol-zenje seskov. Pri nas je navada, da to prvo mleko pomolzemo na tla pod kravo. Takšen postopek je napačen in škodljiv zdravju živine tudi če je mleko popolnoma zdravo, kaj pa šele, če je krava bo-lana. Sami pospešujemo razvoj raznih bolezenskih klic in okužen je zdravih krav. Nasprotno če bomo prvo pomolženo mleko zbrali na prej opisani način v temnobarvni posodi i in ga pazljivo pregledali, bomo vsako bolezen na vimenu na spremembi mleka takoj opazili in se obvarovali večje škode.
Zdravje domačih živali
Inž. Lalevič D.
Zdravje je posledica skladnega delovanja vseh delov telesa. Zato je prvi pogoj živinoreje, da obdržimo zdravje naših domačih živali na potrebni višini, ker one nam manjvredne in cenejše poljske pridelke predelajo v dražje in za prodajo 'bolj iskane produkte.
Najbolj zdrave so divje živali, ker žive v svobodni prirodi, kjer se vrši prirodna selekcija. Redko obole, ker živijo stalno na čistem zraku in soncu ter si izbirajo hrano, katera jim najbolj odgovarja.
Medtem so domače živali podrejene človeku, ki po svojem razumevanju in koristi določa njih življenjske pogoje. Ti pogoji niso vedno taki, kakršni bi, morali biti po današnjih znanstvenih razlagah, radi tega so tudi koristi manjše. Človeška želja za pridobivanjem je povzročila neskladni razvoj delovanja posameznih udov živalskega telesa. Z izbiranjem, križanjem in posebnim vzgajanjem se pospešita delovanje in razvoj .posameznih organov (n. pr. mlečnost), s čimer se je porušila skladna funkcija telesa. Radi tega so kulturne pasme domačih živali nežnejše in manj odporne od primitivnih.
Svoj živinorejski cilj homo dosegli samo, če domačim živalim nudimo takšen hlev, hrano in nego, kakor to odgovarja njihovi razvojni stopnji. Če naša denarna sredstva ne dovoljujejo, da zgradimo hlev po načelih moderne arhitekture in živalske higijene, moramo poiskati vsaj mogoč kompromis, ki je dostopen našim denarnim močem. S skromnimi sredstvi, z dobro voljo in z nekaj znanja lahko stare in ne-higijenske hleve preuredimo in izboljšamo v prtimerno čiste, svetle in zračne. S pravilnim hranjenjem, skrbno nego, predvsem pa s pažnjo pred boleznimi bomo obvarovali zdravje domačih živali. Da bi se uspešno branili in borili proti boleznim, moramo poznati sovražnike, zdravja domačih živali. Vedeti moramo, da nekatere od teh bolezni preidejo tudi na človeka in mu ogrožajo življenje.
Po vzrokih lahko razdelimo bolezni domačih živali na sledeče skupine:
1.	Mehanične — udar, vbod, pad, urez itd.
2.	Fizikalne — toplota, mraz, elektrika, močna solnčna svetloba itd.
3.	Kemijske — zastrupljenje z rastlinskimi, živalskimi ali rudninskimi snovmi.
4.	Živa bitja — kužna in parazitna.
Največ in najbolj nevarne bolezni naših
domačih živali povzročajo živa bitja, katera se rodijo, hranijo, množe in živijo na račun živalskega telesa. Posledica njihovega razornega dela je bolezen.
Kužne bolezni so nevarnejše kot para-zitne, ker naglo in izrazito spremenijo zdravstveno stanje, pri čemu se tudi hitro širijo. Nekatere parazitne bolezni, čeprav ne povzročajo hitrih sprememb, vendar lahko zavzamejo obseg epidemije (metilj). Vsaka kužna bolezen ima določenega (specifičnega) povzročitelja, t. j. svojo posebno klico. Velikost teh klic je samo 4—6 tisočink mm, ter se s prostim očesom sploh ne vidijo. Radi tega je borba proti njim zelo težka, ter je koristno in potrebno, če vemo o njih čim več in jih čim bolj poznamo, ker le tako jih bomo lahko premagali. Ker so kužne klice zelo majhne, ter radi tega nimajo skoraj nobene teže, lebdijo prosto v zraku in se z lahkoto razširjajo. Razen tega se zelo hitro množe in so
zelo trdožive. Večina od njih je rastlinskega izvora s podolgasto ali okroglo obliko.
Žival oboli če klica prodre v telo in se tam razmnoži. Kužna kilica pride v organizem s hrano Skozi prebavila, vdihavanjem zraka v pljuča in na ranjenih delih kože (rana, ugriz, itd.). Bolezen se ne pojavi takoj, čim je kužna klica prodrla v organizem (inkubacijska doba), temveč še le po določenem času, ko se je toliko razmnožila, da premaga prirodno odpornost telesa proti bolezni. Krvna telesca napadene živali se namreč borijo s klicami in jih poskušajo uničiti (fagocitoza). Tudi kri izloča protisitrupe, v katerih klica razpade (se razkraja). Rezultat te borbe med, klico in organizmom je bolezen. Iz opisanega nam je jasno, da bomo imeli zdrave živali, če bomo prvič preprečili kužnim klicam dostop v njihov organizem in drugič, če bomo povečali njiihovo odpornost.
Okužbe se branimo, če uničujemo povzročitelje, kar dosežemo s čistočo in hi-gijeno. Razen tega moramo paziti, da zdrave živali ne pridejo v dotik z obolelimi in nimajo Stika z okuženimi mesti ali okuženimi predmeti. Okužbo lahko prenašajo tudi ljudje, ki so bili v dotiku z obolelimi živalmi (n. pr. berači, krošnjarji). Okuže-nje prenašajo dalje še psi, mačke, perutnina in ptice. Kužnih klic je naj več v oboleli živali sami, katera jih izločuje z blatom, sečjo, slino, izdihavanjem, mlekom. Radi tega moramo takoj oddeliti obolelo žival od ostalih, ji onemogočiti vsako premikanje, ter bolezen prijaviti oblastem. Pri poginjenih živalih je okuženo vse meso, koža, dlake, kakor tudi vsi predmeti, s katerimi je bila žival v dotiku. Zato tako žival sežgemo ali pa zakopljemo 2 m globoko pod zemljo, ter jo prej polijemo z apnenim mlekom. Prostor, kjer se je nahajala obolela žival, kakor tudi vsi predmeti, s katerimi je bila v dotiku so okuženi in se morajo razkužiti s sredstvom, s katerim sigurno uničimo povzročitelja bolezni.
Kakor smo videli je že narava sama poskrbela, da se organizem brani, da ga povzročena infekcija ne uniči. V tej borbi ga moramo podpirati in skrbeti zato, da povečamo odpornost živalskega organizma. Poleg dobre hrane in nege, lahko -s cepljenjem dosežemo umetno imuniteto, dočim ima prirodno imuniteto žival že od rojstva, ter se z njo obvaruje pred posameznimi boleznimi.
Razlikujemo 2 vrsti umetne imunitete. Aktivno imuniteto dosežemo, kadar žival cepimo z vakcino, t. j. s kužnimi klicami, ki so pa tako oslabljene, da ne morejo organizem uničiti, temveč povzročajo v njem samo lažja obolenja in ga s tem prisilijo, da izločuje protistrupe, kateri potem varujejo žival za dalj časa pred okuženjem. Pasivno imuniteto dajemo živali, če jo cepimo s serumom, t. j. s tekočino, dobljeno iz krvi, živali, ki je že prebolela bolezen ali pa je na umetni način dobila aktivno imuniteto. S takim cepljenjem se živalim vbrizgavajo protistrupi, ter imuniteta nastopi takoj, toda traja samo kratek čas, približno mesec dni. Da bi preprečili lažja obolenja, katera povzroča vakcina, ter ob enem podaljšali imuniteto, se v novejšem času izvršijo kombinirana cepljenja (simultana), katera preprečijo slabe in združujejo dobre lastnosti cepljenja z 'vakcino, oziroma s serumom. Vsaka bolezen ima svojega specifičnega povzročitelja in
radi tega imamo tudi za vsako bolezen posebna cepiva, katera delujejo samo proti tej določeni bolezni. Zaščitno (preventivno) cepljenje je "ono, s katerim cepimo zdravo žival, da bi jo obvarovali pred obolenjem, dočim cepimo z zdravilnim cepljenjem že inficirano obolelo žival, da bi' ji. pomagali v borbi z boleznijo. Cepljenje in določevanje bolezni spada v. delokrog veterinarja in je najbolje, če to njemu prepustimo
V drugo skupino živih bitij, katera povzročajo mnoge, in nevarne. bolezni iso parazitna bitja. Ta žive na organizmu, ter v njem povzročajo motnje, oslabljenje in bolezni. Bolezen povzročajo odrasli paraziti, le včasdh tudi njihova jajca. Da bi se mogli uspešno ohraniti in braniti pred temi v.rstami bolezni, moramo poznati način obolenja, in razvoj samega parazita. Tako povzročajo n. pr. ikravost v .svinjskem mesu jajca trakulje, katera živi v človeških črevah. Bolezen se širi na ta način, da svinja požre, okuženo človeško blato, a pri človeku, da je.— ikrasto svinjsko meso. Pri metilju je potreben polž, ki živi v močvirju, da bd se v njegovih pljučih mogla razviti ličinka, katera je bila z živalskim blatom izločena.
Pri kužnih in paraZitnih boleznih je najvažnejše za živinorejca, da bolezen živali čimprej opazi, dokler se še ni preveč razširila. Bolezen najlažje opazimo, če primerjamo bolno žival z zdravo, ter pri tem opazujemo nekatere nenavadne pojave. Pri vsakem resnem obolenju je najznačilnejša pojava pOvečana* temperatura. V drugo vrsto spadata hitrejše dihanje in številnejši puls. Toploto merimo s termometrom, katerega srno do polovice porinili v debelo
črevo živali, kjer ga z roko pridržimo 3 minute. Normalna toplota pri zdravih, ži-.Valih 'je -sledeča':
konj 37—37.5°, ovca -39—39.5°,
govedo 38—38.5°, svinja 39.5—40°.
Povišanje temperature za pol stopinje, t. j. za 5 desetink je že znak povečane temperature, oziroma groznice. Prva naša dolžnost je, da vsako bolezen vzamemo za resno, ter takoj začnemo z zdravljenjem. Če se nam zdi bolezen sumljiva in še nepoznana, ter sklepamo na kako kužno bolezen, moramo dotično žival takoj odde-li-ti, in po navodilih živinozdravnika izvršiti desinfekcijo.
Z desinfekcijo ubijemo kužne klice, katere sicer ne vidimo, za katere pa vemo, da se nahajajo povsod in na vseh predmetih s katerimi je bila žival v dotiku.. Desinfekcija se sestoji iz dveh opravkov. Prvi je temeljito čiščenje in pranje vsega hleva. Steljo moramo sežgati, gnoj pa pomešamo z apnom, ter ga zbiramo na posebnem kupu. Iz svinjakov, kjer je bila svinjska kuga, ne smemo gnoj uporabljati za gnojenje repe, krompirja ali pa sličnih posevkov, ki bodo služili za svinjsko hrano. Brez škode pa z njimi gnojimo ozimi-nam. V hlevih, kjer imamo namesto trdega poda. zemljo, moramo to zemljo izkopati v globino 20 cm, ter jo zamenjati z novo. Očiščen hlev moramo tudi dobro oprati. Kq smo vse to uredili, potem pride šele prava desinfekcija s sredstvi, ki ubijaio klice. Dezinfekcijo izvršimo uspešno s 10°/o apnenim mlekom ali klornim apnom, .3 Ve kreolinom ali karbolno kislino. Dobro domače dezinfekcijsko sredstvo je tudi vreli lug. ' ■ •	• . .'
Uši pri domačih živalih
Uši najdemo pri vseh domačih živalih, . najčešče pa pri govedu in ovcah. Navadno se zaplodijo v zimi pri slabo hranjenih in negovanih živalih, vendar napadajo govedo, čeprav je debelo in skrbno negovano.
■ Razlikujemo dve vrsti uši: prave in lasne. Prave uši imajo vitko , telo, ozko glavo, so sivomodre barve in sisajo živalim kri. Lasne uši so nasprotno čokate, imajo debelo glavo in so rujave barve, ne sisajo kri, temveč se hranijo s kožnim prhljajem m nagrizejo fine lase ali dlako. Lasne uši
• najdemo predvsem na omršavljenih živalih z dolgo in grobo dlako. Čim žival bolje hranimo, zginejo tudi uši. Nasprotno napadajo prave uši tudi. dobro hranjene in negovane žival}.
Vsaka živalska pasma ima svoje posebne vrste uši, ki na drugih pasmah ne morejo trajno živeti. Z lazenjem, posebno pa z ugrizi povzročajo živalim srbenje. To stalno vznemirjenje povzroča omršavlje-nje in oslabljenje. Ušive živali spoznamo po tem, da imajo dlako odrgpjeno na kol-. kih, na dnu repa, na notranji strani meč, na vratu, itd. Tudi lasne uši, čeprav ne grizejo, povzročajo srbenje; če pa so zelo številne, se pojavijo kožne bolezni in izpadanje dlake. Najraje napadejo glavo, vrat in noge. Poznamo okoli 1.500 vrst teh I uši. Mednje spadajo tudi uši, ki žro perje | pri ptičih.
Ako smo imeli živali čez poletje na paši, kjer so prišle v dotiko s tujimi, je previdnost vedno umestna. V" jeseni, ko jih naženemo zopet V hleve, moramo živali skrbno pregledati in če potrebno, očistiti jih uši in tudi hlev razkužiti. Olajšali si
bomo to delo, ter bo verjetno postalo sploh nepotrebno, če bomo s primernimi ukrepi sprečavali razvoj uši. Tako bo n. pr. kopel v blatu rešila svinje te nadlege, ker bo blato zamašilo dihalne odprtine na ušeh. Mnogo uši bo tako uničenih. Ravno takšen uspeh bomo dosegli, če bomo svinje namazali s kakšno oljnato ali mastno snovjo kot so n. pr. strojno olje, žarko maslo ali
mast, kolomaz ali kakšno drugo slično sredstvo, ki se dobi v trgovini za uni-čavanje uši. Tudi perutnina se brani uši s tem, da se valja po finem pesku ali po prahu. Le govedo nima možnosti, da bi se samo branilo nadlege. Olajšanje mu pripravimo,-če ga ostrižemo tam, kjer je zrasla dlaka preveč dolga in gosta, kar se rado zgodi, če pasemo pozno v jesen ter držimo živino čez noč na prostem ali pa v hladnih in zasilnih hlevih.
Striženje izvršimo zgodaj v jeseni, ali pa takrat, kadar smo govedo prignali domov iz planinskih pašnikov. Do spomladi bo živalim dlaka zopet toliko narasla, da jih na prostem ne bo zeblo. Kravam ne zraste dlaka vsepovsod enako gosta in dol-■ ga, ter jih ni potrebno cele ostriči. Poreže se samo na repu, okoli vimena, na hrbtu, na plečih in na vratu. Včasih bo striženje potrebno tudi na mečih in po trebuhu. Z dlakami bomo pri zaraženih živalih mnogo uši odstranili in bomo rabili tudi mnogo manje maže -proti ušem. čiščenje in negovanje živali bo mnogo lažje, kot če bi pustili dolgo dlako na njih.
Domače sredstvo proti ušem je mešanica enakih delov petroleja in repičnega olja. Namazan je še mora po 3—4 dnevih ponoviti, da se zamori mlada zalega, ki se je medtem razvila iz gnid. Po nadaljnih 3 dneh okopljemo žival v mlačni vodi, pri čemur jo dobro namilimo. Če s prvim postopkom nismo uničili vseh uši, ponovimo postopek čez 1—2 tedna. Navadno pa bomo že s prvim postopkom dosegli popoln uspeh, posebno če smo istočasno tudi temeljito razkužili hlev, vse orodje v hlevu in morebiti tudi sprežno Opravo.
Mnogi uporabljajo kot sredstvo proti <sšem ocedek tobaka s katerim operejo celo žival. Opozoriti- treba, da ta postopek slabo prenašajo posebno konji in govedo. Odločno pa se odsvetuje pri govedu Uporaba sive maže, v kateri je živo srebro.
Na živinozdravnikov nasvet lahko uporabljamo tudi arzenik, karbolno kiselino, kreolin in druga sredstva. Razen tega ponuja trgovina razne maže, praške in tekočine, s katerimi uši zastrupimo ali udu-šimo. Glede teh sredstev bodimo previdni in jih Uporabljajmo le takrat, če je njihova uporaba in prodaja dovoljena od pristojne nadzorne oblasti, oziroma če jih priporoča živinozdravnik.
Stroji za mletje zdroba (šrotarji)
Mnogi gospodarji se- ne morejo odločiti, kateri stroj je najbolji: ali na kamne, ali na železne plošče, ali na valjke. S strojem hočemo zdrobiti predvsem ječmen, oves, koruzo in žitne odpadke, morebiti tudi drugo zrnje.
Vsak od navedenih sistemov stroja drobi zrnje drugače in pripravlja različen zdrob. Stroji na kamne, to je najstarejši sistem, zrno zribajo in raztrgajo. Zdrob je mehak in kot rečeno voljan. V tej obliki je zdrob za hrano živali najbolj pripraven, napije se največ tekočin in je najlažje prebavljiv. Raztrganje in zribanje zrna zahteva največ napora. Zato rabijo te vrsti stroji, tudi oni s. stoječimi kamenimi ploščami, za isto količino mletja več pogonske sile kot drugi sistemi.
Železne plošče, zrno predvsem zlomijo: Dobljeni zdrob je zato slabše kakovosti kot pri mletju z kamni. Zdrob je namreč bolj grob in sličen zdnobu, ki ga rabimo v kuhinji. Tak izdelek se ne napije v tekočinah in ga moremo uporabiti le ža dolo-
čene svrhe. Tudi uporaba pogonske sile je precejšnja. Zaradi tega te vrste strojev ne priporočamo za kmetijstvo.
Stroji na valjke imajo veliko prednost male uporabe pogonjske sile. Navadno znaša ta le polovico pogonske sile mlinov na kamne. Tudi pri teh strojih je zdrob bolj grob, sličen kakor pri prej opisanem stroju. Toda s te vrste stroji lahko izvršimo delo, ki ga z drugimi ne moremo. Moremo namreč oves stlačiti, kar je za hranjenje mladih živali zelo važno, kakor smo . že večkrat opisali v »Kmetovalcu«. Na-' vadno so stroji tako grajeni, da se eden od valjkov 3 krat tako hitro obrača kot drugi. Pri tlačenju pa se naj oba valjka enako hitro obračata ali pa naj vleče eden drugega za seboj, ker smo ga izključili iz pogona.
Kakor vidimo, priljubljenost strojev na kamne ni samo predsodek starokopitnih kmetov, kakor bi nam rad natvezii trgovec, ki prodaja stroje. Staro izkušnjo sta potrdila tudi raziskovanje in znanost.
JčaHjth&ja.
Na kaj moramo paziti pri žrebljenju kobil?
Znano je, da nosi kobila 11 mesecev in nekaj dni. Pred žrebljenjem nekaj dni nateče vime, vsebuje že mleko, hrbet se še bolj vlekne in iz zateklih spolovil teče služa. Ko se pojavijo porodne bolečine, t. j. nemir, prestopanje, pritiskanje, krči, itd., storimo najbolje če kobilo premestimo v ograjen oddelek, kjer jo ne vežemo, temveč pustimo, da se more neovirano premikati. Poskrbeti moramo, da so tla debelo nastlana s čisto in dolgo slamo, v kateri je čim manje prahu!
Ako se kljub porodnim bolečinam ne pojavi po nekoliko urah plodnik (mehur, v katerem je žrebe), naj domači veščak ! preišče kobilo in skuša ugotoviti zapreko, I ki Sprečuje gladko žrebljenje. Seveda pa- j zimo pri tem, da si je veščak roke temeljito opral z milom in krtačo. Tudi spolovila kobile iri spodnjo stran repa skrbno operemo. Priporoča se tudi, da si roke na-mažemo s čisto svinjsko mastjo, oziroma z namiznim oljem, kar je še bolje. Ce opustimo to opreznost, '■ se kaj rado zgodi, da onesnažimo spolovila od znotraj, na kar. nastopi zastrupijenje krvi, ki se v najboljšem slučaju izleči z gnojenjem, če ni žival poprej poginila.
Plodnik ne smemo poprej predreti, dokler doberšen njegov del ne moli iz sram-
nice. Predčasno raztrganje plodnika je vzrok, da zaostane kakšen del žrebetove-ga telesa, glava ali noga, še v maternici, medtem ko se je vrat maternice že zopet zožil, povzroči, da postane žrebljenje težko. Ako bi tak primer nastopil, ali pa, da je domači veščak mnenja, da žrebljenje ne bo poteklo normalno, ne dovoljujmo šušmarjenja okoli kobile neukim in neveščim nestrokovnjakom, temveč pokličimo. takoj živinozdravnika. Neizkušeni kaj hitro svetujejo, da se začne žrebe vleči, ako porod ne napreduje hitro, Če tb storimo, predčasne ali neučakano, zatečejo spolovila, da potem tudi strokovnjak ne more več pomagati. Kobila je v tem pogledu posebno občutljiva, kar se moramo vedno zavedati. Le pri naopaki legi žrebeta, to je, če. se pri porodu prvo pojavi zadnjica in zadnje noge, moramo porod pospešiti, sicer se lahko žrebe preveč napije vode v plodniku ter se pri. tem zaduši.
Kako moramo z novorojenim žrebetom postopati, ve vsak konjerejec. Opozorili bi le, da moramo na pravilno postopanje s popkovino in na njegovo temeljito, razkuženje posebno paziti. Če pa smo imeli v tem pogledu v hlevu kakšne bolezni, potem postopajmo še bolj pazljivo in se po-Svetujmo z živinozdravnikom.
Male- iivcJli.
Rjava štajerka -— najodličnejša kmetska kokoš
.	.	. Paljk
Ze pred leti sem napisal v nekem strokovnem glasilu, da je zre j a štajerske kokoši naša dolžnost, ker je dokazano, da je zia kmetske prilike najodličnejša kokošja pasma. Za razširjenje te pasme se je v letih pred sedanjo vojno mnogo storilo največ od strani kmetijskega oddelka bivše banske uprave, pa tudi od strahi raznih rejskih društev in strokovnih glasil širša slovenska jiav.nost je- razumela poziv merodainih činiteljev in rjava štajerka je začela zmagovati na vsej črti. V začetku so sicer nekateri kmetski kokošarji oklevali, češ, da je štajerka prellahka in se tudi rada potepa. Pa so tudi ti utihnili in danes ni več nikogar, ki bi ji nasprotoval. Razumevanje za našo domačo kmet-sko kokoš je raslo vedno bolj in vsepovsod.. zlasti na kmetih. Danes ni kraja v deželi, kjer bi bila rjava štajerka koke-šarjem tuja in nepoznana. Napredek v pogledu razumevanjia širše slovenske javnosti za našo kokoš z domače grude je bil čudovit.
Vsekakor pa je sedanji vojni čas kolikor toliko zavrl razmah1 širjenja čistopasem-. skih kokoši in tako tudi rjave štajerke. Izredne razmere silijo kmetske kokošar-je, dia nasajajo kokljan»> valilna jajca, ki jih pač lahko dobe, medtem ko so jih prej naročali iz rejskih središč, odnosno od priznanih rejcev štajerskih kokoši. Upravičeno se zato bojimo, da bo sistematično delo odbire ali selekcije zastalo in da bomo morali po končani vojni vihri začeti znova tudi v perutninarstvu.
In vendlar bi morali v težkem boju za obstanek prav danes vse storiti, kar nam donaša gospodarsko korist. Prav v današnjih izrednih časih moramo pravilno ceniti gospodarski pomen perutninarstva in
Leopold-	.'..",••:'
zato gojiti, le gospodarske kokoši. Ideialna kokoš za kmetske prilike pa je edino rjava štajerka. Ona je resnično gospodarskega pomena, ker je kot kokoš z domače grude izredno trdna in zdrava, t. j. odporna proti raznim boleznim, dobia nes-nicia in kar je zlasti dandanes najpogla-vitnejše, skromna v hrani. Med vsemi pasmami ima štajerka to posebno, lastnost,, da si sama išče hrano na prosti paši. Zato so tudi izdatki za njeno krm-I ljenje zlasti spomladi in poleti zelo'miajh-! ni. Ako nudimo štajerki prosto pašo, prav i lahko opustimo nadaljnje krmljenje v ! kurnici. Pa tudi odgoja piščancev nam ne i povzroča posebnih preglavic, le da more-, j mo mladini nuditi prosto pašo. Piščanci j kaj hitro riastejo in so s tremi tedni oper-| jeni. Ker se zgodaj operijo, niso tako j mehkužni kot pri drugih pasmah, zato ne potrebujejo nobene posebne nege in paž-nje. jarčice prenesejo, ko so 6 do 7 mesecev stare.
Omenil sem že, da si štajerka sama išče potrebno hrano na prosti paši. Ze po naravi je niamreč štajerka oblagodarjena z vsemi lastnostmi, ki ji omogočajo iskati hrano na prostem. Od nekdaj je bila štajerka v oskrbi kmeta-posestnika in prepuščena sama sebi. Zato se ni odtujila naravi, marveč ohranila vse one možnosti, ki jo usposabljajo, da si sama išče potrebno hrano, ki jo dovolj najde tako v rastlinski kakor v živalski hrani. Prav zato je ona naša najodličnejša gospodarska kokoš. Ko namreč govorimo o njeni, koristi, moramo predvsem upoštevati izdatke za prehrano ter jih primerjati z njeno dobičkanosnostjo. Čim manjši so izdatki za njeno' prehrano, tem večji dobiček imamo od nje. Donosnost kurjereje je
zajlamčena le takrat, ko nam kokoš z jajci poplača prehrano. V našem primeru so izr datki za njeno prehrano resnično minimalni. Seveda nam štajerka donaša gospodarsko korist le tedaj., če ji nudimo prosto pašo. V ograjenih dvoriščih, in kur-niciah nam štajerka gladko odpove. •
Štajerka je najpridnejša uničevalka škodljivega mrčesa. Vsak kmetovalec dobro ve, koliko truda in stroškov ima s .pokončevanjem. škodljivcev. Z vsemi , mogočimi sredstvi jim dostikrat ne pride do živega. Odveč bi bilo naštevati vse one škodljivce, ki povzročajo kmetu škodo, a so niaši kokoši v hrano. .Napačne so tedaj trditve, kmeta-gospodarja, češ, da mu dela kokoš samo škodo.
V lanski 12. številki »Orača«, glasila Združenih kmetovalcev, sem čital, da .se je baje pojavil lansko.leto na Štajerskem koloradski hrošč ali krompirjevec. Kako obvarovati naša krompirjeva polja pred uničenjem? Na Francoskem je ta škodljivec že pred nekaj leti uničil domala skoro vse krompirjeve nasade. Da bi zajezili Nemci pot temu hrošču rta sVoje ozemlje, so oblasti sklenile poslati na francosko mejo — štajerske kokoši, ki naj bi nemškega poljedelca obvarovale pred ogromno škodo, ki mu preti od' koloradskega hrošča. In zakaj ravno štajerske kokoši? Ker je dokazano, da. je štajerka najpridnejša brskačica in uničevalka mrčesa. Ima živo oko, je hitra, živahna in vztrajna kokoš. Prav zaradi teh njenih iastnosti' šo Nemci že' pred leti zakliaali vsem nemškim kokošarjem, da je zreja štajerske kokoši njih narodna dolžnost. Ako pa je Nemcem reja štajerke narodna dolžnost, je in mora biti tudi naša, saj je rjava štajerkla plod naše domače grude.
10 ovc — obleče 10 ljudi — ali je to mogoče?
Na ovčjerejo smo pri nas že skoraj pozabili. Toda v današnjih časih pa je tudi . ovčjereja postala važna pridobitna pano.-ga'. Če verjamete ali ne — tako nam piše skrben kmet iz Savinjske doline —^ v naši domačiji izdelamo' z doma pridelano volno' vse, kar potrebuje 10 ljudi na nogavicah, rokavicah, kapicah; volnenih jopicah in suknu (lodnu) za obleke.' Povrhu nam dajejo ovce povprečno 11 mleka dnevno skozi pol leta. Stroški za prehrano so majhni v primeru s koristmi in tudi zahtevam po negi in hlevu je pri ovcah lahko zadovoljiti. Vse izdelke' iz volne napravimo v hiši sami ter smo si v. to svrho omislili potrebne priprave. Domači izdelki so mnogo boljši in trpežnejši.
Preudarimo, ali ne bi kazalo posnemati ta primer!
QjcvzxLcMtvo..
Izračunavanje prostornine brez priročnih tabel
Vedno nimamo pri roki. tabel za izračunavanje prostornine okroglega lesa ali pa desak in okrajkovi Sledeči načini izračunavanja niso težki in lahko si jih zapomnimo, nudijo pa ddvoljno točnost za praktično rabo.
Prostornino okroglega lesa dobimo z množenjem: srednjega premera X srednji premer X dolžina X 0.8 (točneje 0.79). Vse mere izrazimo pri tem v metrih, da
dobimo rezultat prav tako v metrih. Nia primer če znaša srednji premer 32 cm, dolžina pa 5 m, množimo 0.32X0.32X5X 0.79 == 0.40 m3.
Slično izračunamo prostornino okrajkov in desak. Pomnožiti moramo dolžino X širino X debelino X število okrajkov ali desak. Tudi v tem slučaju pazimo, da so prvi 3 podatki izrlaženi v isti meri. 35 kom. desak, dolžine 4 m, širine 25 cm in debeline 20 mm ima prostornino, ki je enaka 4 X 0.25 X 0.02 X 35 = 0.70 m3.
Ce moramo mnogo desak s isto dolžino in debelino, toda z različno širino kubi-cirati, si olajšamo računanje, če uporabimo sledeči način.
širina desak v cm
30 29 28 27 26 25 24 23 22 21 20
število desak
5 26 15
13 12
11 20 17
seštevanje
5 31 46 46 46 59 71 71 82 102 119 2261
2939
V prvo kolono vpišemo nlajprej največjo širino deske in zatem vse zaporedne mere, dokler ne pridemo do najmanje širine. V drugo kolono vpišemo število desak z isto širino. V tretji koloni vpisujemo vsote, ki jih dobimo s seštevanjem številk iz druge kolone. Kot prvo vpišemo število desk največje širine, to je v gornjem primeru število 5. K temu prištejemo prihodnje število desk, t. j. 26 in dobimo 31, ki ga vpišemo v drugo vrsto. V tretjo vrsto vpišemo 46, ker je to vsota od 31 + 15. Ker od naslednjih dveh širin (27 in 26) ni bilo nobenih desak, ponovno vpišemo v seštevno kolono zadnjo vsoto, t. j. 46. Tako seštevamo in vpisujemo dokler ne pridemo do kraja, t. j. v gornjem primeru do vsote 119. To število moramo sedaj pomnožiti s številom, ki je za eno mjanjše od zadnje širine desak, ki je v našem primeru 20 cm. Torej pomnožimo 119 X 19 = 2261. To število vpišemo še v tretjo kolono ter dobimo vsoto 2939. Ce to število sedaj pomnožimo z dolžino in debelin desak, izračunamo prostornino vseh desak. Ako so naše deske 4 m dolge in 20 mm debele, bo množenje 2939 X 400 X 2 = 2351200 cm3, oziroma če prestavimo decimalno piko za 6 mest, 2.3512 m3.
Gospodinjstva.
Gospodinja, varčuj s svojimi močmi!
Nekdo je izračunal, da napravimo gospodinje v naših nepraktično urejenih kuhinjah do 1000 km na leto. To bi zneslo v celem življenju toliko, kakor je dolga pot okoli sveta.	|
Poglejmo si spodnji sliki, ki predstav- | Ijajo tloris večje kuhinje, ki jo uporablja- j mo tudi kot dnevno sobo, v kateri jemo in delamo. Takih velikih kuhinj pri -nas ni mnogo, ker razpored v naših hišah je navadno liak, da je kuhinja mala in ločena od delovne sobe. Razumljivo pa je, da ima gospodinja v velikih kuhinjah, kakor jih predstavljata gornji sliki, najmanje letanja. Kljub temu pa dolžina razdalj, ki jih dnevno prehodi zelo naraste, ako so pohištvo in razni delovni prostori nepraktično razporejeni.
V levem tlorisu so pohištvo, štedilnik in lijak za vodo tako nerodno postavljeni, da napravimo pri kuhi, pospriavljanju in pomivanju veliko nepotrebnih in utrudu-jočih potov. Uporaba ene edine mize za jelo in delo ni praktično. Razne police in obešalnike po stenah moramo nadomestiti z zaprto navadno ali pa stensko oma-
Kuhinjsfca omara Lijak
ro. Pri prevdarni razporeditvi predmetov v omari, bomo imele najmanje potov in iskanja, pa tudi najmanje čiščenja. V kuhinji, kjer izpareva mnogo vode, se razni predmeti kmalu zamažejo, če tudi jih ne uporabljamo, ter jih moramo potem po-nepotrebnem čistiti. To odpade, če so shr|anjeni v zaprti omari in ne položeni na policah ali obešeni na obešalnikih. Iz istega razloga mora biti v kuhinji samo takšno pohištvo, ki mu para ne škodi, ne pa politirano ali pa kakšne zofe in oto-mane. Preži dlava izliva za vodo v širok pomivalnik za posodo, ne stane preveč, olajša pa neverjetno pomivanje. Če imamo vodovod v kuhinji, speljimo vodo tudi v pipo nad kotliček na štedilniku. Stroški se bodo kaj hitro povrnili s prihrankom na času. Kuhinjska omara, kjer spravljlamo jedila in sirovine za kuho, kakor tudi miza za delo, spadata v neposredno bližino štedilnika. Ravno tako sta naj omara za posodo in pomivalnik tik drug zraven drugega.
Ce pa premotrimo drugo sliko, bomo videli, koliko so se skrlajšala pota, ker
Klop
smo upoštevali gornje pripombe. Tako bo vsaka praktična gospodinja v svoji kuhinji našla marsikaj, kar bi kazalo brez stroškov in le s prestavljanjem pohištva preurediti. Ce pa bi bila potrebnia n. pr. prestavitev štedilnika, kar brez pečarja, ne moremo izvršiti, ali kakšno drugo slično preureditev, bomo pa počakale, da pride obrtnik v hišo za kakšno drugo popravilo, ter bomo takrat preureditev izvedli.
Napačno in nam škodljivo je, če mislimo, da so to malenkosti in da si s tem ne zmanjšamo delo. Vse naše gospodinjsko delo se sestoji prav za prav iz samih malenkosti in vendar smo vsak večer čezmerno utrujene. Če pa še moramo opravljati delo v hlevih, na vrtu in poljih, potem st|a pa vsak privarčevani korak in vsaka prihranjena minuta dragocena ne samo za nas osebno, temveč za uspeh vsega gospodarstva. To bi morali naši možje upoštevati.
Ufiodne. ut cUuš&cm. vesti.
Podeljevanje prispevkov za nakup strojev, kmetijskih potrebščin in za gradnjo kmetskih stavb
Da bi se podeljevanje prispevkov Visokega komisarijata za gradnjo gospodarskih stavb, nabavo kmetijskih strojev, plemenskih živali in drugih potrebščin (gnojil, semen, sredstev zal zatiranje bolezini in škodljivcev) boflj smiotrnoi in sedanjim razmeram primerno uredilo, je bilo odrejeno:
Kmetovalci, zadruge ali občine, ki žele napraviti n. pr. sadno sušilnico, toplo gredo, nabaviti kmetijski stroj ali kako drugo potrebščino in ki reflektirajo na pod-p:ro Visokega koml sariata, naj to sporoče najprej kmetijskemu oddelku, da se jim more dati eventuelen nasvet glede možnosti nabave izbire sredstev itd. in da se jlml, ako je prošnja utemeljena, odobri v mejah proračunskih možnosti v načelu podpora, ki se potemi izplača po predložitvi saldiranega računa in po odobrenem nakupu oziroma) po1 izvršeni gradnji, ko bo ko-lavdirana od kmetijskega oddelka. Prispevki se pgdeljuejo za napravo sadnih sušilnic, topih gred, nakup sejalnih strojev trierjev in zatiralnih sredstev do 50% nabavne cene, za nakup plugov za globoko oranje in kulti vato rjev pa do 33% nabavne cene. Pri toplih gredah se krijejo stroški za napravo oken (dkvir in šipe). Zaradi skromnih kreditov se prispevki za mlatilnice, slamoreznice in druge kmetijske
SRIe iuik
Jtdilna in delovna miza
iličnik	__	^	' Štedilnik	Jedilna miza
Kuhinjska omara posode od mize
stroje ne morejo odobravati prav tako ne za gradnje silosov za kisanje krme, gno jišč in hlevov, vendar pa bo kmetijski oddelek dobrohotno proučil primere, ki bi bili vredni posebnega upoštevanja.
Ako nabavi plemensko žival kmet jski oddelek Visokega komisarijata, mora plačati prosilec, ki želi kupiti plemensko žival in ki reflektira na podporo, kavcijo, ki jo za vsak primer posebej dol rdi Visoki ko-misarijat.
Priznavajo se tudi prispevki za nakup prvovrstnih plemenskih živali in sicer do 50 %.
Pravilno kolkovane prošnje je treba nasloviti na Visoki komisar:jat za Ljubljansko pokrajino — kmetijski oddelek in jih poslati, preko pristojne občine in okrajnega civilnega krmisarijata, ki opremi prošnjo s,svojo izjavo (priporočilno ali negativno). V izjavi je treba izrecno navesti, ali je prosilec večji ali manjši posestnik in če je podpore vreden in potreben. Nakup živine se bo moral izvršiti po navodilu kmetijskega oddelka, ki bo določil pasmo*, kraj nabave itd. Po izvršenem nakupu predloži prosilec račun, ki mora biti pravilno kol-kovan in overovljen po okrajnem civilnem komisarijatu, ki potrdi nabavo dotičnega stroja oz. sredstva.
Zaradi pičlih kreditnih sredstev se bedo mogli nakazovati prispevki le kmetijskim zadrugam, ki redno delujejo, občinam in manjšimi posestnikom, ki so podpore res potrebni in tudi vredni.
Vabilo
na X. redno letno skupščino Kmetijske družbe z. z o. j. v Ljubljani, ki bo v prostorih zadruge v Ljubljani, Novi trg 3, v torek 6. aprila 1943 ob 9. uri in pol
s sledečim dnevnim redom:
1.	Konstituiranje skupščine.
2.	Poročilo upravnega odbora.
3.	Poročilo nadzornega odbora.
4.	Razpravljanje in sklepanje:
a)	o odobritvi poročila upravnega in nadzornega odbora;
b)	o odobritvi sklepnih računov;
c)	o predlogu za uporabo poslovnega prebitka;
č) o razrešnici upravnemu in nadzornemu odboru.
5.	Dajanje pooblastila upravnemu odboru in določitev:
a)	najvišjega zneska, do katerega se sme zadruga skupno zadolžiti;
b)	najvišjega zneska, do katerega se sme posameznim zadružnikom, podružnicam in lastnim podjetjem kreditirati.
6.	Dajanje pooblastila upravnemu odboru in določitev načina vnovčevanja proizvodov zadružnikom na lasten račun zadruge po § 13. pravil .
7.	Sklepanje o prispevkih po § 12. pravil.
8.	Predlogi in pritožbe zadružnikov.
9.	Volitev članov upravnega, nadzornega
in širšega odbora in njihovih namestnikov v smislu §§ 19., 24. in 27. pravil.
10.	Razprava in sklepi o gospodarskih zadevah kmetijstva.
11.	Raznoterosti.
Opomba : Svoje pravice, odločati o poslovanju zadruge izvršujejo člani na skupščini po svojih delegatih.
1.	Delegati se pri prihodu na skupščino legitimirajo z legitimacijami, ki so jim bile dostavljene ob priliki izvolitve. Delegat, ki je na dan skupščine zadržan, je dolžan o tem obvestiti svojega namestnika in ga pozvati, da ga nadome-stuje na skupščini.
2.	Skupščina sklepa polnoveljavno, kadar je v smislu § 37. pravil po delegatih zastopana vsaj polovica vseh včlanjenih zadružnikov. Ako na določeni dan in določeno uro skupščina ne bi bila sklepčna, se bo vršila skupščina pol ure kasneje, to je ob 10. uri, na istem mestu in z istim dnevnim redom in bo sklepala po § 39. pravil polnoveljavno brez ozira na število zastopanih zadružnikov.
3.	Letni račun za leto 1942. je zadružnikom na vpogled v zadružni pisarni med delovnimi urami od 20. marca t. 1. dalje.
Na skupščini se bo razpravljalo in sklepalo samo o predlogih in pritožbah, ki so bile v smislu § 36. predložene upravnemu odboru vsaj 8 dni pred skupščino.
v
Čistite Vaše žito samo z originalnimi žitočistilniki
„HEID"-ovimi trijerji
Stockerau bei Wien.
Stalno v zalogi pri Kmetijski družbi v Ljubljani
in njenih skladiščih.
SACK-ovi
plugi
so najboljši!
IMHHhm
V zalogi pri Kmetijski družbi in njenih skladiščih
wm i
' V32 strani = Lir 19.-V16. strani == Lir 38-i/12 strani = Lir 50-
+ Lir 1,— ogl. takse + Lir 1.50 ogl. takse + Lir 1.50 ogl. takse
Vs strani = Lir 75-!/4 strani = Lir 150. 1/2 strani = Lir 300.-
+ Lir 6.— ogl. takse -j- Lir 12.— ogl. takse + Lir 12,— ogl. takse
1 cela stran t= Lir 600.--1- Lir 24,-
oglasne takse (26 X 20 cm — 520 cm)
Priloge listu se računajo za vsakih 1000 komadov 38 Lir.
Mala naznanila.
Le proti predplačilu, vsaka beseda 20 cent., najmanj 5 Lir z oglasno takso.
Upravništvo ne prevzame posredovanja. Vsakega 12. v mesecu se zaključi sprejemanje oglasov >	za prihodnjo številko.
Brinje in fige za žganjekuho
ima na zalogi tvrdka IVAN JELAČIN, Ljubljana, Aškerčeva cesta 1, telefon 26-07.	1
Fige za žganjekuho
dobite najceneje pri Ant. Krisper-coloniale, Ljubljana, Tyrševa (Dunajska) cesta 31. .	2'
Poseiiie kavarno JABOR"
v Ljubljani
Ogflasi v
MKmetofalcuM imajo uspeh?
Docent dr. Matko: SKRIVNOSTI ČLOVEŠKEGA TELESA
218 strani, 81 slik......Lir 29 —
Razvojni vpliv na človeško, telo, da se žensko telo spremeni v moško, določitev spola itd. itd.
Lapuh:
MED LOVCI IN PASTIRJI
64 strani, 13 slik.......Lir 10 —
Naročite pri: J. BLASNIKA NASL., univerzitetno tiskarna, litogr. in kartonaža, Ljubljana, Breg 10-12
SiOVENIA TRANSPORT JOSIP L. ŠILIH ŠPEDICIJA — MEDNARODNO TRANSPORTNO PODJETJE ZA IZVOZ IN UVOZ BLAGA w ™ vt v« n> n m k Obava izvoznega in uvoznega ocarinjenja na carinskih postajah Ljubljana, SL Jf 9J S® M« J Z«. NI /A. Jesenice, Rakek. Maribor, Sušak - Železniški in carinski biro - MIKLOŠIČEVA C. — TEL. 27-18, 37-18 Tarifna obvestila — Vse železniške in carinske informacije brezplačno.			
PUPILARNO VARNA! MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA izplačuje „A vista vloge* vsak čas, »navadne" in vezane po uredbi.:— Sodno depozitni oddelek, hranilniki, tekoči računi. Za vse vloge in obveze hranilnice jamči MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA			Zaupajte domačemu zavodu! • M zadr. z neom j. v Ljubljani, Tavčarjeva ulica 1 Telefon št. 28-47. — Brzojavi: »Kmetski dom«. — Račun pošt. hran. 14.257. Račun pri Narodni banki SPREJEMA VLOGE na knjižice in žiro račune Za vse vloge nudi popolno varnost. Otvarja tekoče račune. Eskontuje menice. Daje kratkoročna posojila. Izvršuje vše ostale denarne posle.
SLAVIJA
zavarovalna banka v Ljubljani
ZAVAROVANJA; požar, vlom, šipe, nesreče na potovanju, zakonita odgovornost. transport, razna zavarovanja avtomobilov, na življenje, posmrtnine i. t. d., prevzame pO ugodnih pogojih.
Centrala v LJubljani
Lastno poslopje. Telefon 21-75, 21-70. Ciajeva ulica 2.	21-77.
KREDITNI ZAVOD
ZA TRGOVINO IN INDUSTRIJO
LJUBLJANA, Prešernova ulica 50
Telefon štev.: 37-81, 37-82, 37-83, 37-84
*
Brzojavni naslov: KREDIT LJUBLJANA. - Podružnica Beograd, Uzun Mirkova ulica 10. Teletan št.: 29-154. Brzojavni nailov: KREDIT BEOGRAD
Obrestovanje vlog, nakup in prodaja vsakovrstnih vrednostnih papirjev, deviz in valut, borzna naročila, predujmi in krediti vsake vrste, eskompt in inkaso menic, kuponov, nakazila doma in v tujino, safe - deposits itd.