Bernard Tomšič. L. 1854. priobči v nNovic." 1. 43 pustnega ponedeljka burko o bahačastem škricu, mestnem gizdelinu pa o godcu slepcu in pvosti deklini Minki napisano »Izplačana prevzetnost" (Kravcarjeva kerfima tare od derhali se norosti, — Krog pogernjenega stola je in pije fantov dosti i. t. d.). — Nekaj Prešern po svojem nKerst per Savici", nekaj Žemlja po spevu nSedim sinov" vname Bernarda, da zloži uajveč v njunem merilu tudi dve veči epični pesmi. Perva je ,,Boj pri Vudački". Povest v verzih, po Valvazorju 1. 1575. Natisnjena v Prijatlu IV. teč. 1855 št. 9 str. 281 — 285 pa št. 10 str. 310 — 313. Po geslu: ,,Ne le po streli pade hrast, — Tud červ spodjš ga, mora past" (Bulver) — priČeDJa spev tako-le: V boj spremlja te modrica nevesela, Turjaški Herbert! — Daj še enkrat ženi Roko k slovesu, Meti zapušfieni, Preden ločitve tromba bo donela. 7* Nazaj! — poglej Božnjakov brez števila, K jili vodi maščevav'c razkačen zlobel — Zastonj! — alj vstraši skrite se hudobe, Ki je že velikane pomorila. — Prekrasno se hudobi grob odpera; Pero, bodalc je njeno blo orožje. 0 da b' bil prej zadet od roke božje, Po kter'ga zduhi serčen Herbert vmera! Naj, Engelbreht, ljubezen te tolaži Device, v zakon svet ti zaročene; Alj ječo in verige naj odklene Ti duh Culime v polnočni straži. Le miloglasno boš, modrica, pela, Naj tudi smert junaka strašne boje Konča, vtolaži maščevavcov roje; Gorje ti Herbert! blagor ti dežela! Kar je v tem predpevku (lirično) povedano ob kratkera, to v stancah (epično) razširjuje Bernard Tomšič v V. razdelkih z naslednjim pričetkom: Turjaški Herbert se pripravlja k boju Nasprot sovražniku keršanske vere; Čebel enako na številu roju Ga prot' Vudački — sliši se — pridere. Da bi primoral vunder ga k pokoju, V svoj grad Turjak junakov serčnih zbere. — Blo je jedila, karkolj kdo si zvolji, Od rok do rok poln hodi verč okoli. Imel je Herbert sina dva, popeva se dalje. Stareji bil je odmenjen za na boj; mlajši bil je Engelbreht, vzrejevan z Meto, grofico Frangepani, ktero je po grozni smerti njenega očeta Turjaški vzel bil v domači venec. Otroka — skupaj Ijubeznjivo vzgojevana — sta se nevedč vzljubila. Zaljubil pa se je v Metico tudi Henrik, grajski oskerbnik. — Kedar se možaki pri obedu vnemajo zoper Turka, vstopi nenadoma mladi Engelbreht ter poprosi očeta, naj mu dovoli z bratom na vojsko, češ, i jaz znam nositi meč in škit! Oče ga ves ginjen objame, in Miroslav od Višnjegore čestita deželi, dokler rodi tako pogumne sinove. — Ker doma posebej ne bode treba oskerbnika, veli i Henriku grof Herbert seboj, da bode mu za pisarja. Ali ta, ko vidi, kako se milo poslavljata Meta in Engelbreht, na tihera škriplje z zobmi ter sklene razbiti njuno zvezo. II. Vojščaki kristjanski jezdijo proti Podbrežju, iz Bosne pa se Turki zbirajo pri Vudački. Bilo jih je premnogo, vendar BBožanski Paša", kteremu je Culima bila hčerka mila, po oglednikih poizveduje o kristjanih. Življenje ohrani le-ta staremu Siraonoviču, kteri — nekdaj v Turjaku v mladosti Engelbrehtu voditelj — bil je tedaj jednik pri Pašu vertnar. Nosil je seboj podobo svojega gojenca, v kojega se Culima zagleda tako, da hoče ga iskati, dokler ga najde. Oča nBožanski Paša" pa zaroti se maščevati nad Herbertom, kteri ga je pri Novemgradu na Horvaškem poprej bil slavno premagal, ter: nKdor živega postavi mi nasproti, — Plačilo, pravi, hočera mu koj dati. — če grozovitno jezo v njega stresem, — Potem deželi Krajnski prizanesem." — III. Proti Vudački vže se pomika Herbert s svojo vojno; pomočnikov po Henriku naročenih pa le ni. Sovražnika unstran Radonje je kot listja, kristjani so v soteski — v nevarnosti, torej pošilja oglednikov na turške strani. Tudi Engelbreht se derzne naprej v goščave, kar poklekne pred njim krasna devica; vsa srečna, da ga je našla, razodeva mu svojo ljubav, ali — grofič po perstanu opomnjen zaročene si Metice, prijazno odgovarja ter obrača jo domu. ,,Moj moraš biti, alj me smert naj mine" — vzklikne Culima, kedar jej on zgine spred oči. IV. Boj se pričenja, pomočnikov le ni; v Boga zaupaje krene jo Herbert, vzemši slovo od svojib sinov, z vojaki na most čez Radonjo; v hudem klanji pade Herbert — od zad presunjen. Engelbreht, da otme se sramotni sužnosti, izroči se Radonji, ali — kakor k pomoči za njim krasna deva v valove skoči. Bila je Culima. V. Rešen je Engelbreht iz valov, ali Turkom v sužnosti. Zmaga se obbaja. Alah je bil z nami, vpijejo Turki, in rajajo krog sulic, na kterih je visela glava Herberta, Miroslava Višnjegorskega i. t d. — Ni bil Alah z nami ne, spregovori žalostna Culima, junak ni pal z vašim orožjem, umoril ga je kristjan, sramote vredna je premaga taka! Kdo je kriv, da zmaga ni sloveča? divje kriči Paša. Iz množice Aga pripelja Henrika, češ, ta-le je po zvitih pismih znal muditi ponujene vojščake. »Herberta pa znak zabodel sem skrivaj, obljubil mi je Aga, Henrik sklene, da Paša bo zato poplačal mene". Zdaj v Pašu vname jeze se žerjavca, Ter pravi: nNočem tvoj dolžnik ostati; Poplačati te vredno čem hinavca, Telo čem pticam tvoje v hrano dati. Zagrabite peklenskega zdajavca, Med zemljo in nebo ga 'mate djati. Naj pozni pripovdujejo narodi, Kak' narod Izlama zdajavca sodi". Med jetniki po tem dejanji ugleda stari Simonovič Turjaškega Engelbrehta, pade prednj in objema mu noge. Paša starčeku da prostost, grofič pa mu naroča, naj gre na Turjak, naj tolaži mater, da smert očetova rešila je deželo Kranjsko, naj tolaži Meto, da zvest jej ostane celo v sužnosti i. t. d. Ime to slišavši zgine izmed množice deva in nekoliko pozneje prineso k Pašu mertvo Culimo. Skočila je čez skale zid visoki, deržeč v desni sliko mladenčevo. Paša spozna v Djej Engelbrehta, ter se serdit maščuje nad njim. Brez uma verže Paša se čez hfiere Telo, obleko terga si in joka; Obraz kervavi nje s solzami pere, K življenju kliče mertvega otroka. 0 kak' bi rad za njega dal jezere! — Že ji odpera svoje krilo loka; Veli Culimo Paša zakopati, Potim — jetnike v Štambulj odpeljati. (Gl. Valvaz. 1. XV. pag. 488. Turjaški Hervard. Jezičn. XII. 1874. str. 3. nNovic." 1875. 1. 19. 20.)