Iz naše vasice
Piše Janko Barle XVI.
ko drugače ne, v velikem tednu se ga izvestno spornnim Boginjskega Martina. In kaj se ga ne bi ? Sicer se oni veličastni cerkveni obredi ravno tako praznično in dostojno vrše v naši cerkvici in vender manjka Martina in ga manjka. Ni ga in ga ne bode, kateri bi tako pobožno nosil križ, kakor ga je nosil on; ni ga, kateri bi pridno in točno prihajal k slovesnim cer-kvenim opravilom, kakor je prihajal on; ni ga, kateri bi s tako izpodbudnostjo bil pri vseh pobožnostih, kakor je bil Boginjski Martin.
Kakor bi bilo danes, tako se ga še spominjam.  Tistega ne,  da bi se naša vasica mogla ponašati ž njim — bil je iz bližnje vasice — vender pri nas je
—.*<  85  >~—                                               .
bila župnijska cerkev in Martin ni nikdar manjkal. Bil je majhen, nekako zalit možiček in kar sem ga poznal vedno jednakoličen. Vže močno nagubano lice mu je bilo suho, kosti v čeljustih so mu nekako ven štrlele, zato mu so bile velike oei še bolj udrte, ustnice so mu bile debele, a čelo so mu pokrivali jednakomerno prirezani lasje. Petičen ni bil, živela sta z rodno sestro v siromašni kolibici prav ubožno. Ono malo zemljišča, kolikor sta ga imela, dajalo jima je nekoliko pri-delka, redila sta kakega prašička, a največ sta hodila v dnino na krasinsko pri-stavo. To vem, da posebno iskren delavec Martin ni bil, ker ga je neprestano mučila nadležna naduha, a vender so ga iraeli povsod radi, ker je bil pošten, kolikor ga je bilo, a poštenje je bolje nego življenje!
Oj da bi bili videli Boginjskega Martina v cerkvi. Stal je vedno na desni strani žrtvenika in molil iz velike, lepo vezane knjige, da ga je bilo veselje gledati. Oei si je oborožil z naočniki iu poluglasno šepetajoč prebiral pobožne molitve. In kadar je bilo treba odgovarjati, recimo pri litanijah, tedaj je on sam tako glasno odgovarjal, kakor polovica cerkve, kar je tudi povse lepo in pravo, kerjaz ne umejem, zakaj naši ljudje tako tiho odgovarjajo, kakor da bi se bali ali celo sramovali dati vsemogočnemu Bogu dolžno čast in hvalo. A ne samo, da je glasno govoril, nego tudi svoj glas je povzdignil Martin, kadar se je kaj pelo, kar naj bi se tudi od drugih posnemalo, ker je izvestno prijetno in velieastno, ako vsa cerkev poje, ako se vsa srca pobožnikov izlivajo v pobožni pesni v veli-častno molitev. Stal ali pa kleeal je Martin nepremično kakor kaka kamenita podoba, le če je nastal kak šepet, povzdignil je svoj pogled ia to je bilo dosti, da so se spomnili razposajenci, kako se je treba vesti v cerkvi.
Tak je bil Boginjski Martin, kadar ni bil v službi. Ali večkrat se je pri-petilo, da je moral kaj poraagati cerkveniku. Nii, in križ nositi! Te službe bi ne bil prepustil Martin drugemu za noben denar ne. Pri križevem potu, evo Martina s križem! Pri slovesnih opravilih v velikem tednu, pri procesijah, vselej je šel Martin prvi s križem in šel pobožno, saj je vedel čegava je ona podoba na križu.
Neke nedelje popoludne je bilo, ko se je prikazal Martin na naših vratih. Jaz sem bil takrat še majhen srajčnjek, a vender se ga še dobro spominjam. Pri-šedši k raojemu očetu, odkašljal se je iu dejal:
—  Prošnjo imam, prošnjo, gospod ueitelj. Ko bi mogli in mi hoteli-------
—  Nii, Martin, kaj je dobrega? Le recite!
—  Vže več časa sem se spravljal,  da vas  to le zaprosim.  Ne bi rad,  da mi se pokvari molitvena knjižica. Ge bi mi hoteli te nožnice malo pokrpati, papir je vže popustil, pa še razpadejo,  ako se za časa ne popravijo — in izvlekel je iz žepa skrbno v rutico zavito svojo molitveno knjižico, katere nožnice so bile vže nekoliko popustile.
—  Nu, kaj tacega se vže stori, dejal je moj oče in tudi izpolnil Martinovo željo.   Zlepil mu je do prihodnje  nedelje  nožnice  in jih  vse  prevlekel z novim pisanim papirjem, da so bile skoraj lepše nego li takrat,  ko jih je Martin kupil. Ej, da ste videli Martina, bil je bolj vesel, kakor da bi mu bil kdo podaril cekin. Ni se mogel mojemu očetu dosti zahvaliti; ogledaval je nožnice in jih zavil kakor kako posebno dragoceno stvar.  Posihmal mu jih je moj oee še večkrat popravil.
Iz naše župnije je malokdaj kdo obiskoral latinske šole. Le malokdo se je še spominjal, kdaj je bila pri nas zadnja nova maša, in mej onimi, kateri so se tega dneva spominjali, bil je tudi Boginjski Martin. On ni raogel nikoli pozabiti onega dneva. In kako bi ga tudi pozabil? Saj nova maša ni majhna reč, in če bi imela nove črevlje raztrgati, da bi prišla na novo mašo — če bi bilo še tako daleč, šla bi tja — govorila je često moja babica. Tako je mislil tudi naš Martin in želel, da bi se tak dan skoraj povrnil. Ali bilo je malo upanja, ker včasih se je res vže kateri iz naše župnije zaletel v latinske šole, kakor se je Kukmanov Janez, ali ponesrečil se je in nove maše le ni bilo. Kar najedenkrat smo vzrojili. Bili smo to: Krašoveev Tine, Krivoglavški Miko, Zelanov Tiče, Kambičev Peter in pa jaz. Izvestno nas naši stariši niso nikoli pričakovali s takim veseljem ob počitnicah domov, kakor nas je pričakoval Boginjski Martin. Nii, in ko srao se veliki teden prvic postavili pred žrtvenik, takrat je kar kipelo od veselja Martinovo sree. Kaj ne bi? Saj smo tudi sami komaj pričakali onih dnij, ko smo se smeli pridružiti predobremu gospodu župniku, kapelanu in mojemu očetu in ž njirai zapeti ono milo, žalostno pesen Jeremije proroka. Kazdelili smo se na dve strani, jedni smo bili na desni z gospodom župnikom, drugi na levi z gospodom kape-lanom in mojim očetom in drug drugioi odgovarjajoč smo peli one veličastne psalme, katerih notranje lepote seveda takrat še nismo razuraeli, če tudi smo si vže nekaj let ubijali latinščino v glavo. Ne morem reči, da nisem ljubil svojega oeeta in vender sem bil vedno na strani gospoda župnika, kateri je bil nara vsem drugi oče. Peli stno, kar se je dalo, a Martin je pri žrtveniku molil in ugaševal rdeče sveče, kadar mu je moj oče namignil. In dobro 8e še spominjam, kako nas je po onih svetih opravilih pohvalil — dobremu možičku so kar solze leske-talc v očesih — dejal je:
—  Sam6 to si želim, ljubi moji, da bi vas jedenkrat videl pred žrtvenikom.
—  Kje je še to Martin? — dejali smo mi.
—  0 jej, čas hitro poteče, le pridni bodite, to bode čast in veselje za vso župnijo — o Bog, da bi ga le dočakal.
Ali dočakal ga ni dobri Martin. Poslušal nas je res še nekoliko let, kako smo peli vcliki teden, nii, skoraj ne več vsi. Prvega je nestalo Tineta — oblekel je res vže duhovsko obleko, ali Bog ga je poklieal poprej k sebi, nego je mogel zapeti novo mašo. Drugi je legel v grob Peter, tretji pa Martin. Bog daj njihovim dušam mir in pokoj! Mi trije: Zelanov Tiče, Krivoglavški Miko in jaz srao pa '             res postali rgospodje" in vera,  da so nas,  če  ne  na  zemlji,   pa gori  iz  nebes
gledale duše onih treh dragih  pokojuikov  naših,  ko smo slavili najlepši in naj-svetejši dan svojega  življenja.  V naši vasici so se slavile vender tri nove maše | knialu dniga za drugo ...