kepidou d
kmetijſke in rokodelſke novize.
d
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
N 15.
V ſrédo 11. kosaperſka
1843.
 Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
prebivavzov moram rezhi — ſadaj vézhdél vſi v
S majhnimi denarji ſvoje pohiſhtvo
bratovſhnjo ſ. Florjana sapiſani.
neſrezhe obvarovati.
Ako ſo ravno vſe bratovſhnje ſ. Florjana ko-
(Pokliz na vſe hiſhne goſpodarje.)
riſtne, pa vender miſlim, de je sa naſhe deshele
Skuſhnja vêzh let naſ uzhí, de ogenj vezh
Grajſhka na Shtajerſkim nar bolj pripravna.
in vezh neſrezhe med ljudmí dela in de ſe zhe
Ta drushba, ktera je od naſhiga ſvetliga
dalje vezh pogoríſh vidi, kamor ſe osremo. Vezh-
zeſarja poterjena, obſeshe tri deshele; namrezh
létne ſkuſhnje nam tudi kashejo, kako dobre in
Shtajerſko, Krajnſko in Koroſhko. V Gradzu je vé-
koriſtne ſo tako imenovane pogorélſke aſeku-
liki vishar zele drushbe, ki ſe mu véliki direktor
ranzije, ktere ſe tudi bratovſhnje ſ. Flor-
pravi; tam ſo pervi oſkerbniki in piſarji, tam
jana ali sashihringe imenujejo, kterih namen
je kaſa, v ktero ji denarji is vſih treh deshel tekó,
je, ſhkodo, ki ſe je ſkosi ogenj pri pohiſhtvu
in is ktere ſe ſhkoda ſpet v vſe tri deshele pla-
sgodila, v denarjih povrazhati. Sakaj priloshnoſt
zhuje. Krajnſka in Koroſhka deshela imate pa
imámo ſe preprizhati, de ſo hiſhni goſpodarji,
vſaka eniga oſkerbnika, ki ſe mu pravi inſpek-
ki ſo pogoreli, pa v kako bratovſhnjo ſ. Florja-
tor, kteri vſe, kar ſe v desheli sgodi, to je:
na sapiſani bili, ſvoje pohiſhtva veliko bolj var-
koliko je udov ali bratov k ti drushbi priſtopilo,
ne, velíke in proſtorne sopet poſtavili, kakor ſo
koliko ſe je ſkos ogenj ſhkode sgodilo i. t. d.
jih iméli, prédin ſo pogoréli. Kdó móre to reſ-
v Gradez ſporozhuje, denarje v kaſo poſhilja, jih
nizo tajiti? In to ſi samore vſak goſpodar s majh-
pogorelzam is kaſe dobiva, in jim jih rasdeluje.
nim denarjem ſtoriti, ki ga lahko pogreſhí, ki
Vſaka inſpektorija je rasdeljena v vezh krajev ,
ſi ga lahko prihrani, zhe ga sa druge nepotrebne
in vſak kraj ima ſvojiga piſarja, ki ſe mu pravi
rezhí ne isdaja. Marſikomu bi ſe ſmelo rezhi:
komiſijonar; on sapiſhe vſaziga poſebej, kteri
Prijatel! oſtani petkrat v letu is oſhtari-
hozhe v drushbo ſtopiti, od sapiſanih denarje po-
je in lahko ſi boſh ſvoje pohiſhtvo aſe-
bira in jih dalej poſhilja, zhe ſe kje neſrezha
kuriral! —
ognja primeri, s drugimi pomozhniki v ogled
Zhe bi mi bili to dobroto pred létam 1811 pride, de ſe ſhkoda ſposna, in tako dalje. —
iméli — tukaj ſamo od meſta Krajnja govorim
To je v reſnizi bratovſhnja, ki nima drusi-
— ko je to meſto pogorélo, bi gotovo ſhe dan ga namena, kakor pomagati. Neſrezhnim pogo-
danaſhni ne gledali pogoriſh; sakaj vſe to bi bili relzam pa tudi gotovo pomaga. Sa tó je pa ta
v novizh ſoſidali, ker ſo — k pohvali ſvojih ſo- bratovſhnja poſébno dobra:
Nekteri ſo pa, kteri ſe sanaſhajo in pravi-
Pervizh: Ker ima, kdor ſe va-njo sapi-
jo: „nobeden ne vé, de bi bilo per naſ kadaj
ſhe, dolshnoſt, ſvoje pohiſhtvo sopet in pred
pogorélo. Bog, in ſveti Florijan me bo she tudi
ognjem varno sidati: Skosi to ob priloshnoſt
sanaprej obvaroval." — Prav je, de ſe Bogu pri-
pride, ſvoje denarje na marſiktere druge nepo-
porozhujemo, v boshjih rokah je vſe, in pa tudi
trebne rezhi obrazhati. Velikokrat ſe je shé sgodílo,
ta drushba. Bog je tiſtim, kteri ſo to drushbo
de ſo pogorélzi potepuhi in hudobni ljudjé poſtali.
napravili, to pamet in te miſli dal, na tako lahko
Drugizh: Ker opominjajo duhovni na
visho ſe velikih neſrezh obvarovati. — Mi ſmo
prishnizi in goſpoſka s ozhitnim klizanjem, de
imajo kmétje v bratovſhnjo sapiſani ob ſvojim
pa tudi dolshni ſe po pameti ravnati, in ona naſ
uzhi, de v téj drushbi s majhnim ſami ſebi in
zhaſu plazhevati; de bi ne posabili, kar ſe lah-
ſvojimu blishnimu veliko dobriga moremo ſtoriti.
ko sgodi, in tudi de tako ob zhaſu neſrezhe
in de nam ni treba smeraj v nevarnoſti in ſtrahu
dobróte bratovſhnje ne sgubé.
savolj neſrezhe shiveti.
Zhe pa rezhemo, de je bratovſhnja ſ. Flor-
Oſkerbniki, irofi in taki, kteri imajo otro-
jana v Gradzu sa prebivavze Shtajerſke, Koróſhke
zhje denarje v ſvojim pohiſhtvu, ſo pa zlo per
in Krajnſke deshele poſebno pripravna, vender
ſvoji ve
eſti dolshni, take pohiſhtva savarovati, de s
ne pravimo, de druge bratovſhnje ſ. Florjana
ſvojo neſkerbnoſtjo drusih ljudi neſrezhnih ne
tudi dobre in koriſtne niſo. Tudi druge ſo dobre,
ſtoré, sa ktere ſkerbeti ſo dolshnoſt na-ſe vseli.
slaſti pa tershaſhka „Azienda Assecuratrice"
Koliko lét ſvojiga shivljenja bi ſi marſikter
imenovana, ktera ſe je she v letu 1823 sazhela.
ſkerben goſpodar prihranil, ki ga tako vedno ſtrah
Ta bratovſhnja ne sagotovi ſamo pohiſhtev, te-
muzh tudi klajo, hiſhno orodje, shivino ognja is ſladkiga ſpanja plaſhi! Kdor ſe pa v bra-
tovſhnjo sapiſhe, ſe s smirnim ſerzam po nozhi
in blago na ſuhim in na vodàh *)
Zhaſtitljivih duhovnih goſpodov ne samorem Bogu priporozhi in pokoj vshiva, kér vé, de je
dovolj proſiti, ſvoje farmane opominjati, njih ſebe, sheno in otroke beraſhke palize obvaroval.
Stopite tadaj vſi hiſhni goſpodarji, kteri ſhe
pohiſhtva v bratovſhnjo ſ. Florjana sapiſali in
nekterim krive miſli od teh bratovſhinj odvséti niſte sapiſani, v bratovſhnjo ſ. Florjana!
K. Loker.
ker miſlijo, de ni mogozhe vezh is bratovſhnje
ſtopiti, kadar ſe kdó va-njo sapiſhe. Nekteri pa
ſhe zló miſlijo, de je to kak nov davek, kte-
riga nam po ſili naloshé. Kako neumne ſo take
miſli! Kako ſe to more davek imenovati, kar vſak
dan lahko po ſvoji volji na-ſe vsamete ali pa
puſtite? Kako ſe to more davek imenovati,
s zhimur ſe blago in pohiſhtje v varnoſt dene
in kar ſe v ſili tako obilno poverne? Zhe naſ
Bog ognja obvarje, krajzerjev, ki jih v bratovſh-
azhamo, tudi niſmo prèzh vergli! Svojim
njo pla-
bratam ſmo sh-njimi pomagali, ki ſo v ognju
ſvoje premoshenje sgubili. To plazhilo je po ta-
kim le almoshina, je lé dobro délo in tako ſmo Per kmeliji potrebno orodje in delovna roba.
ſtorili, kar nam kerſhanſka dolshnoſt veléva.
Na vſako visho tadaj denarje, ktere v bra-
tovſhnjo damo, dobro ſohranimo. V varnoſti ſmo
ſami pred ſilo in revſhino in tudi premoshenje
naſhih ſoſedov je obvarnji, ki ſo s nami v bra-
tovſhnji. In vſe to ſe s nekterimi krajzarzhki
sgodi! Koliko mènj neſrezhnih ſromakov bi naſ
nadlegovalo? in ko bi vi, ljubi moji! vkup sraj-
tali, kar le eno leto pogorelſkim berazhem sda-
jete, bo to vezh sneſlo, kakor pa letni denár,
kteriga v drushbo plazhate. Pogorelſkim bera-
zhem ſe le kaj maliga pomaga, vezhkrat ſe jim
ſhkoduje; vezhkrat ſo taki berazhi le goljufi,
kteri na vaſho dobro voljo greh delajo in vaſ
sa denár golfajo.
De bodete pa ſposnali, kako modra in do-
bra je ta drushba, in de bodete, zhe ſe va-njo
sapiſhete, ſvoje dolshnoſti vedili, bodemo drugo pót
poſtave pogorelſke bratovſhnje v Gradzu
v téh novizah natiſnili.
KMETIJSKA SHOLA.
(Na dalje.)
Shéſto nedeljo.
Hozh'te kmetijſtvo popravljat',
In ſi semljiſhe poboljſhat',
Imejte pravno orodje;
Slabotna roba vam ſhkodje.
Ako ſo njive s-orane,
Ko de b' jih ſvinje rasrile,
In le na pol sabranane,
Semena ne bojo vernile.
Pervo potrebno delo je, semljo obdelavati
in premetavati, to je, jo k sraku ali luſtu in k
ſolnzu obrazhati, de nam samore shivesh doneſti.
Od sazhetka ſvetá ſo imeli ljudjé ſamo lo-
pato in kopalo sa obdelovanje semlje. S temi
ſe da ſizer vſako poljſko delo dobro ſtoriti. Ker
je pa delo na rokah prepozhaſno bilo, ſo ljudjé
ſkuſhali, kakó bi mogli delo s shivino hitreji
opravljati, ter ſo s zhaſama drevo snaſhli.
Drevo ali plug je per kmetiji nar potreb-
nejſhi orodje. S dreveſam ſe semlja drobi, obra-
Pri téj priloshnoſti vam na snanje damo, de je ravno ta bra-
tovſhnja g. Baumgartnerju in Comp. v Ljubljani, kterimu
ſe je neſrezha primerila, de ſe mu je ladja s banaſhkim shitam
v pretezhenim meſzu na Savi bliso Sagreba potopila, vſo
ſhkodo, koj ko je neſrezho svedila, poplazhala.
59
zha, in rahljá, s njim ſe gnoj, po nekterih
krajih tudi ſeme podorava. Oranje plevel satira.
Dreveſa ſo v vſaki desheli po ſvojim rasno na-
rejene, ali sa kakorſhno delo ſo namenjene, ali
kakor ſo sa to ali sa uno semljo perpravne.
Pravno drevo mora ſploh tako narejeno biti:
1. De ſe rado ſkerzhiti in rastegniti da, ko-
likor globoko je sa oranje potreba.
2. De voſko in ſhiroko brasdo vreshe, ka-
kor je perpravno.
3. De drevo na ravno orje, in per tleh perſt
zhiſto pobira, ne pa, de bi brasdo na ſtran ri-
nilo, temuzh de jo zhiſto odreshe, lepo vsdigne,
in popolnama oberne.
4. De je lahko, in de, tako rekozhe, ſa-
mo verno sa brasdo gre, bres de bi bilo treba
na-nj tiſhati.
5. De je terdno obſtojezhe, proſto, in v delu
ne drago.
Po nemſhkih, ſranzoſkih in angleshkih de-
shelah imajo mnogotero narejene dreveſa, sa
vſako ſorto semlje in sa vſako obdelovanje poſe-
bej. Po Slovenſkim, slaſti na Krajnſkim imajo
ſploh le dvoje dreveſ: eno sa ravno polje, ki
ga ſamza imenujejo, drugo, ki je koſh ime-
novano, je sa oranje v hribih in v bregih.
Drevo ſamez ima shelesno zhertalo in le-
meſh, ki v semljo reshe; deſka, oplas, kosélez
in rozhize ſo leſene ; ako ſo vſe te perprave ena-
ko na sakrivljen gredelj narejene, bo dobro drevo.
Drevo koſh mora rasun grédeljna drugo
vſe po dvoje imeti, ker s njim v hribih brasdo
le na eno ſtran mezhejo, to je, na ploh orjó,
tode de grédelj per tém mora biti raven, ne
ſkrivljen, kakor je pri ſamzu. V hribih imajo
per vſaki hiſhi dvojno ali dopelt drevo, kte-
rimu koſh pravijo, kadar ga po imenu od ſamza
lozhijo; rasun tega imajo pa tudi ſamza. Ravno-
poljzi imajo le ſamza; malokteri poljz ve kaj
od hribovſhiga koſha ali dvojniga dreveſa. Dobro
bi bilo sa ravnopoljze, de bi tudi oni dvojnaka
ali koſh napravili, ker tudi poljzi ſimtertje tako
semljo imajo, de bi jo s dvojnim dreveſam (s ko-
ſham) bolj obdelovati vtegnili, kakor s ſamzam.
Sa zeline rasoravati, puſto, terdo in kamnito
semljo tergati bo dvojno drevo ali dvojnak vſelaj
bolj ſlushil, kakor ſamez, sató, ker dvojnak ra-
ven gredelj imá, ter ſtanovitno v semljo reshe,
zhe je prav narejen, nikoli is brasde ne derſne.
Samez pa ne bo zeline ali puſte novine tergal,
ampak ſe bo v terdini s prizho sakrivljeniga gre-
deljna koj po ſtrani vergel, nizh ſe s njim ne bo
delalo. Samez je tadaj le sa mehko in perhko
semljo dober, kjer ſe ſhiroka brasda resati samore.
V ſadajnim zhaſu ſo tudi po naſhih krajih
sazheli mnogotere dreveſa napravljati, namrezh:
drevo sa oſipati krompir, turſhizo in vſak tak
ſad, kteri je v verſte ſajen; drevo, sa slo globo-
ko orati; drevo sa grabne in rasorje resati, po
kterih ſad v verſte ſadijo, in ga s dreveſam sa-
delujejo. Poſebno dobro in koriſtno je drevo sa
pletvo in oſipanje krompirja, turſhize, i. t. d.
ker ſe s njim v krajſhim zhaſu veliko vezh ka-
kor na rokah obdelati samore.
Oſipavno drevo ſe pokashe per z. k. drushbi
v Ljubljani, tako ſe tudi vidi na graſhini go-
ſpoda grofa Barbo na Dolenſkim. Ta goſpod
grof ſo tudi she novo drevo (Zugmajerjevo
drevo imenovano) is Dunaja dobili. Per tem
je rasun gredeljna druga naprava vſa shelesna.
Rasun drugih kmetov na Nemſhkim tudi goſpod
grof terdijo, de ſe s takim dreveſam globoko in
plitvo, kakor ſe hozhe, in veliko loshje orje,
kakor s domazhim dreveſam; satorej Slovenzam
ſvetvajo ſi tako drevo napraviti.
Brana je pri kmetovanju drugo potrebno
orodje. Brana semljo drobi, rahljá in poravna-
va; ſeme savlezhe in plevel podrije. Sa debelo
in teſhko semljo mora brana s shelesnimi sobmi
nakovana biti; sa rahljo ali lahko semljo ſlushi
s leſenimi sobmi nabita brana. Kadar je semlja
mokra, de ſe mashe, ſe neſme branati, tudi ne,
dokler ſo grepe terde. Umetni kmetovavez bo
vedil, kadaj ſe mora branati, de bo prav. Kdor
pred simo orje, ali je zelino rasoral, naj puſti
nesabranano ral, de ſe po simi dobro premrasi.
ſpomlad pa naj jo pridno brana in rahlja.
Brananje s konji je hitreji in koriſtnejſhi, ka-
kor s vôli. Ako ſe da, je prav dobro sdaj po dol-
gama, sdaj prek, to je naſkrish branali. Zhe
brana sadoſti globoko ne prime, ſe mora obteshiti.
Po nekterih krajih imajo ſhtirvogljate, po
drusih — satozhêno trivogljate brane; — nektere
imajo krive, druge ravne sobé. Sobjé imajo v
opljine tako nadelani biti, de vſak sob ſvojo risho
dela; sa brano je verv pervesana, de jo delavez
persdigvaje trebi, ker bi ſizer ſeme in perſt na
kupe dergnila. Teſhke ſhtirvogljate brane s 24
— 28 nekoliko naprej sakrivljenimi sobmi ſo ſploh-
sa obdelovanje bolj koriſtne, kakor ſo prelohke.
in na predin konez satozhêne.
Valar ali valej je per kmetiji tudi potre-
ben. Valar semljo rasdrobi in poravná, jo tudi
potlazhi, de ſe prehitro ne poſuſhi. Dobro je
drobne ſemena povalati, de mras kalú ne po-
terga. Kadar detelo ali kako drugo travno ſeme
ſejeſh, ne opuſti njive povalati, in lahko jo
boſh gladko pokoſil. Semlja, ktero hozhete po-
valati mora ſuha biti, de ſe perſt na valar ne
nabira.
Valarji ſo leſeni, pa tudi kamniti, nekteri
ſo zlo okrogli, drugi na oſem voglov.
V ſadajnih zhaſih ſo snajdni ljudjé sazheli
maſhine ali take naredbe napravljati, ktere ob
enim ali na enkrat orjejo, ſejejo in branajo. Po-
ſebno pa imajo na Ogerſkim maſhine ali take
ſejavnize, s kterimi ſemena prav lepo in enako-
merno po njivi ſejejo. Dobre ſo take perprave
0
Pet novih loglaſnih svonov v Po-
ſtojni.
Ko je namen téh kmetijſkih in rokodelſkih noviz od
rezhi govoriti, ktere kmeta in rokodelza poduzhé, veſelé
ali pa njegov prid in svednoſt osnanujejo, bo gotovo tudi
bravze téh noviz veſelilo svéditi, kaj ſo v edinoſti sdrushene
mozhi ſkerbnih, pridnih in poboshnih prebivavzov male Po-
ſtojnſke fare v letu 1843 smagale, in kaj uzhena svednoſt
Ljubljanſkiga svonarja goſpoda Antona ˛Samaſa samore ſtoriti.
Poſtojna ſizer od doſti ljudi, ki jo le ſamo imenovati
ſliſhijo, poſebno pa od popotnih, kteri le po zeſti ſkos— njo
grejo in lepiga polja in dobrih ſenoshetnih travnikov, ki ſo
na levi in deſni ſtrani zeſte ſkriti, ne vidijo, kakor kraj
vſe britkoſti in revſhine, kakor ſtanovanje ſrovih prebivav-
zov grajana, je she per vezh perloshnoſtih, poſebno pa letaſ
ſprizhala, de tiſti, kteri Poſtojno tako grajajo, jo zlo pre-
malo posnajo.
Vezhletne shelje Poſtojnzov ſo bile, ſi velik nov svon
v prasni lévi zerkveni svonik napraviti; to de velike ne-
ſrezhe obzhutljive vojſke in vezhkratniga ognja in drusih
tesháv ſo te poboshne shelje vedno duſhile. Ker je pa v
letu 1777 lepa s dvema svonikama dosidana Poſtojnſka zer-
kev v poſlednih letih od poboshnih dobrotnikov domazhe fare
tolikanj olepſhana, de je v ſloveſu nar lepſhi zerkev v zeli
kreſti, ſe je pomanjkanje veliziga svona poſebno ob vélizih
prasnikih tolikanj bolj zhutilo, kolikor lepſhi je zerkev od
snotraj poſtajati sazhela. — To de en ſam ſhe tako velik
nov svon, bi bil le takrat lepo pel, kadar bi ſe bilo le s
ſamim svonilo, ker ſo bili ſtari trije svonovi v tazim ras-
glaſji (Disharmonie), de ſo jih le vezh let tega rasglaſja
vajene uſheſa samogle poſluſhati, kadar je ſkupej svonilo.
Sato ſe je ob enim ſklenilo, dva, ali pa vſe tri ſtare svo-
nove preliti, kadar ſe bo nov svon napravljal. V ta ſklep
ſo previdni in modri Poſtojnzi radi pervolili, in sdaj ima
Poſtojnſka zerkev po beſedah tazih ſodnikov, ki ſe na ſo-
glaſno svonenje saſtopijo , na Krajnſkim nar imenitniſhi ſo-
glaſno (harmonisch) svonilo s petmi svonovi, ker doſadanje
ſoglaſje (Harmonie) drusih zerkvá po navadi v treh, ali k
vezhjim v ſhtirih svoneh obſtoji. Poſtojnſki svonovi imajo
naſlednjo tesho in te le glaſove (Töne) :
Nar vezhji svon vaga 42 zentov 17 liber s glaſam H,
drugi
„ E,
„ „ 17 „
41 „
tretji
„ „ 8 „ 92 „ „ Gis,
zheterti „ „ 5 „ 16 „
„ h,
peti
2 zenta 24
„ e.
Gotovo niſo bile kake majhne rezhi, ne sa svonarja,
ne sa Poſtojno, take svonove napraviti.
Svonar je mogel velik zhes 40 zentov teshak svon
vliti, in vſim drugim ſhtirim svonovam ravno take glaſove
dati, de ſe ne le prijetno in glaſno vſak poſebej glaſi, am-
pak ſhe veliko prijetniſhi vſi ſkupej pojejo, — in ſhiroko
in daljezh ſlovezha saſtopnoſt Ljubljanſkiga svonarja je te
shelje tako dopolnila, de ima Poſtojna velik zhes 42 zen-
tov teshak svon in pa tudi, de vſih pet svonov v prijetnim
ſoglaſji ſkupej poje, in ſerze vſaziga obzhutljiviga poſlu-
ſhavza s ſvetim nadsemeljſkim veſeljem napolni.
Nesaſtopni vezhkrat shelé, de bi per njih zerkvi eden
ali drugi svon ſhe kake zente teshji bil, kakor ga ſoglaſje
terpi, in zhe ſe njih sheljam pervoli, ne morejo ſoglaſniga
svonenja imeti, ktero je uſheſam in ſerzu tako prijetno,
ampak rasglaſno, ki uſheſa shali. Vezhkrat tudi nesaſtopni
zhlovek pravi in ſposna, de per kaki zerkvi, deſiravno mo-
rebiti nima poſebno teshkih svonov, nekako poſebno prijetno
in dopadljivo svoni, deſiravno ne more povedati sakaj; to
de prijetnoſt svonenja je tolikanj vezhji, kolikor bolj popol-
nama je ſoglaſje svonov. Sheleti je tedej, de bi tiſte ſoſeſke.
ktere ſi vezh novih svonov ob enim omiſlijo, sgled Poſtojne.
˛Shentvida nad Ljubljano, Kerke na Dolenſkim in drusih zer-
kvá, ki ſoglaſno svonenje imajo, poſnemale, in sraven eniga
veliziga svona druge svonove le tiſte teshe shelele imeti,
kakorſhno tesho ſoglaſje hozhe imeti.
Vezhji teshava, kakor sa svonarja ſoglaſne svonove lití,
je pa doſtikrat sa ſoſeſke velike in drage svonove plazhevati.
Miſlil bi morebiti marſikdo, ki Poſtojne ne posna, in
jo le grajati ſliſhi, kakor, de bi v nji le taki ljudjé pre-
bivali, ki sa Boshjo zhaſt malo porajtajo: „Kjé ſe bo toliko
denarjev dobilo, de ſe vſe to plazha?!“ Odgovor dobiſh ta:
„To ſo she bliso polovize gotovo plazhali, in bojo ſhe s
radovoljnim ſerzam v dveh letih poplazhali sa dobre rezhi
vſelej perpravni prebivavzi Poſtojnſke fare.“
Poſebno zhaſt in ſilno veliko veſelje ſo pa ſhe Poſtojni
ſkasali miloſtljivi knes, prezhaſtitljivi Ljubljanſki ſhkof,
Goſpod Anton Alojsi, de ſo véliki in ſredni ali tretji svon
29. dan maliga ſerpana v Poſtojni pred zerkvijo prizho vezh
blishnih duhovnov in obilniga sbraniga poboshniga ljudſtva
shegnali, ktere poſebne zhaſti in ſilno veliziga veſelja hva-
leshna Poſtojna nikoli ne bo posabila. Pervi trije svonovi pa
ſo bili v Ljubljani 26. dan véliziga travna poſvezheni, in
ſo she Binkuſhtne prasnike v Poſtojnſkim deſnim svoniku
osnanovali.
De bi pazh to lepo in zhaſtitljivo svonilo tudi sa na-
prej Poſtojnſki in blishnim faram, ki ga s veſeljem poſlu-
ſhajo, doſti let Boshjo zhaſt, mir in shegen is nebeſ osna-
novalo, v shaloſtnih prigodbah pa ſerza poboshnih ljudi s
tolashbo polnilo!
V Poſtojni 25. dan kimovza 1843.
Joshef Lefjak.
Shaloſtna prigodba.
Is Zirknize piſmo pravi, de je 26. kimovza na
Nanoſu 5 Vipavzov smersnilo; tudi ſe ſliſhi, de ſta na
Javorniku ravno tiſti dan 2 Pivzhana tako ob shivljenje
priſhla. V toplim vremenu namrezh ſo ſhli, ſlabo oblezhe-
ni, v goro po derva. Ko ſo na goro priſhli, je ſtraſhna
Burja, kakor je na Kraſu navadna, vſtala in ſneg je sazhel
meſti. Pomagati ſi niſo mogli in smersnili ſo. — To ſe je
3 dni pred ſvetim Mihelam sgodilo! Take prigodbe v
sazhetku jeſeni ſe gotovo nar ſtarejſhi ljudje ne bodo
ſpomnili — in reſ zhudno je, de ſe je to v takim kraju
sgodilo, v kteriga blishni dolini shlahtna vinſka terta raſte
Popravik.
V liſtu 13. numere pod ſtavkam: 4. Murvne meje
v 7. verſti ſe je per natiſnenju beſeda ſkasila: nameſt po-
reshi beri perreshi.
U Ljubljani
U Krajnu
Shitni kup.
7. kosaperſka.
2. kosaper-
ſka.
fl.
kr.
fl.
kr.
1 mirnik Pſhenize domazhe
banaſhke
1
1 „
Turſhize .
1 „
Sorſhize
1
Ershi . .
Jezhmena .
„
„ Proſa . .
Ajde .
Ovſa
„
30
34
1
1
32
30
sa velike kmetijſtva, kjer vezh ſto mernikov shita
poſejejo, sato, ker ſe s maſhino bolj enakomerno
ſeje, ko s peſtjo.
(Dalje ſledi.)
12
15
58
1
56
1
1
37
1
—
12
42
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.