Za poduk in kratek čas. Škoflja in nadduhovnija Ptujska. Uvod. Na slov. Štajerskem ni kraja, ki bi se v zgodovinskem oziru mogel meriti s Ptujem, mestom ob levem bregu deroče Drave, kateremu po vsej pravici gre častni priimek: starodaven in slaven. Začetek svoj ima namreč že v predrimljanski dobi ter prekosi, kar zadeva starost, celo Rim, kakor opiraje se na stare pisatelje trdi nek domač zgodovinar. *) Mesto je bilo znano starim pisateljem grškim in rimskim, ki ga v svojih spisih pod različnimi imeni večkrat navajajo. Imenovalo se je: IlsTapitov, Petovio, Petaevio, Poetavio, Petovium, Petabione itd. V bojib, ki so jih Rimljani imeli z Iliri, dospela je rimljanska vojna pod Oktavijanom 1. 33. pred Kr. prvokrat v gornjo Panonijo in konzul Statilij. zaradi svoje neprestrašenosti in telesne moči ,,Taurus" (bik) imenovan, je oblegal Ptuj in ga je tudi v svojo oblast dobil. Panonci in ž njimi tudi prebivalci mesta Ptuj so se sicer pozueje zoper Rimljane spuntali in so za kratek eas otresli tuj jarem, a že 1. 8. pred Kr. je Tiberij puntarje užugal in Ptuj močno utrdil. Mesto je ostalo potem veu stoletij pod rimljansko oblastjo in v tej dobi je dospelo na vrhunec svoje časti. In ko je cesar Trajan Ulpij (98—117 po Kr.) v naše kraje prišel, ee mu je Ptuj z divno svojo okolico tako dopadel, pa ga ni samo dal povečati in olepšati, ampak je celo ukazal, naj se v prihodnje po njem imenuje: ,,Colonia Ulpia Trajana." Povzdignjeno v kolonijo, katere naselniki so iz Italije došli, in pripisano rimsko-papirijski družbi ostalo je mesto precej časa pravi biser prelepe Panonije ter se je odlikovalo kakor po svoji legi in strategični važnosti. tako po svoji pripravnosti za trgovino in uinetnih stavbah. V mestu so bili različni uradi rimski: ,,procuratores provinciae Pannoniae superioris; tabularii eius provinciae, adiutores tabulariorum, custodes tabularum." Ondi so se nahajali: ^decuriones, duo viri juri dicundo, praefecti, aediles, quaestores, pontifices, angures saoerdotales, augustales, collegium iuventntis cum praefectis suis et qninquennalibus, collegium magnum Larum et imagimim Caesaris." Z vlado rimljansko morali so prebivalci *) Janez Jurij Hauptman ali Hauptmanič. Rodom Rušanec jo primicii-al v Kušab na god sv. Vida 1. 1664. Od 1. 1667. je bil kaplan in inštiuktor v Rušah, kjer je julija 1671 postal župnik. Cez 6 let je prišel za vikarija na Hajdinj pri Ptuju ter je sltižboval ondi do drugo polovioe julija 1. 1692. Ob njegovem času jn v Ptiiju in okolici davila kuga, katero je v klasieni latiuščimi opisal. Spisal je tudi precej obširno zgodovino Ptnjskega mesta: nChronicon sen commentarius historiae Pettoviensis", ki pa ni zanesljiva, kakor dokazuje dr. Fr. Krones v knjigi: nDie Freien von Saneck" (,11., 13.) mesta sprejeti tudi rimljansko bogočastje in Rimljani so, kakor drugod pa Panoniji, postavili tudi v Ptuju vec paganskih tempeljnov. Najlepši med njimi je bil Herkulov, ki je stal ondi, kjer je zdaj mestna cerkev sv. Jurija. Tega je 1. 313. po Kr. daroval Konštantin Veliki kristjanom, ki so ga dali v hišo božjo posvetiti. Tudi Mart*), bojiii bog, kateremu sta bila scit in sulica posvečena, njegova sestra in vedna tovaršica Belona, Izis**) in Dijana, boginja svetlobe in varhinja stare zaveze latinskih mest, imeli so v Ptuju lastna svetišča in različne spominke. Še okolu 1. 195. po Kr. postavili so ondi Jupitru in boginji Juliji Avgusti obljubne stebre. Da so pa po hišab častili male hišne bogove ali Penate in duše umrlih prednikov ali Lare, se samo ob sebi razumeva. Pa kljubu temu je že proti koncu prvega stoletja po Kr. prisvetila luč prave vere tudi v naše kraje in dasi so rimski cesarji hoteli krščanstvo ukončati z mečem in ognjem, širilo se je vendar tako naglo, da sta^v tretjem veku, če že ne poprej, bila na slov. Štajerskem dva škofovska sedeža, namreč v Celju in Ptuju. V naslednjih vrsticah hočemo prijateljem domače zgodovine podati nekatere, po raznih virih nabrane črtice o škofiji in nadduhovniji Ptujski in ž DJimi pokazati, kako se je krščanstvo v Ptuju začelo in pod škofi razvijalo, potem pa v nemirnili časih preseljevanja narodov razpadlo; kako je eez precej časa zopet oživelo, okrepilo in se kljubu mnogoterim sovražnim navalom in verskim homatijam pod nadduhovniki skoz tisoč let ohranilo. Smešnica 12. Mesar pride h kmetici ter si ogleda nje svinje. Ona misli, da so že mesarja, ali ta gleda svinje ter premišljuje ceno, za katero mu jih hooe dati, ,,Ne", rečenazadnje, ,,ne, dnes mi še niso za to, da jih kupim". — ,,Kaj pa ,jim še torej manjka ?" vpraša kmetica. — »Niso", odgovori mesar ,,niso mi še dovolj debele". — »No", odvrne kmetica, Bpustimo jih še tedaj, da bode dovolj masČe na njih!" — ,,Dobro", reče meaar ,,dobro! Jutri pridem — po-nje". *) Martov tompelj je stal pri sv. Ožbaltu. **) Izisjebila soproga Oziris-a, kralja Egiptovskega. Ona je Egipčane učila iz pšenice in ječmena kruh peči ter je izumila mnogo drugib koristnih stvari. Njej se pripisuje tudi iznajdba zdravilstva in početek poljedelstva na Egiptovskem, kjer so jo zaradi tega kol boginjo častili. Njej v čast bilo jo v Egiptu in poznej tudi po mestih rimskega cesarstva postavljenih več tempeljnov, v katerih so ob posebnih praznikih žito in živino v dar sožigali. Tak tempelj imeli so za časa Kimljanov tudi paganski Ptujčani na Hajdinji.