1-2
slovsTvoX
966,
Jezik in slovstvo
Letnik XI. številka 1-2 ,
Ljubljana, januar-februar 1966
Revija izhaja od januarja do decembra (osem številk) Izdaja jo Slavistično društvo v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik Jože Toporišič, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Franc Zadravec, Janez Sivec
Tehnični urednik: Ivo Graul
Tiska tiskarna GP »Celjski tisk« v Celju
Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Naročila .sprejema Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana, Novi trg 4/1,
tekoči račun pri SDK 501-8-4 Letna naročnina N-din 20 (2000 din), polletna N-din 10 (1000 din), posamezna številka
N-dln 2,50 (250 din);
za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, N-din 10 (1000 din); za tujino celoletna naročnina N-din 30 (3000 din)
Vsebina prve in druge številke
Razprave in članki
Franc Zadravec Oh jubileju dr, Marje Boršnikove 1
Jože Toporišič Stil Prešernove pesmi 3
Mojca Giaienauer Zupančičev »Ritem in metrum« 14
Joža Mahnič Vloga svetovne pri pouku narodnih književnosti 20
Akademijin slovar slovenskega knjižnega jezika
Jakob Rigler Premene tonemov v oblikoslovnih vzorcih slovenskega knjižnega jezika   24
Zapiski, ocene in poročila
Uredniška beseda 36
Stetan Barbarič Spomin na profesorja Istvana Kniezso 37
Jože Pogačnik Literarnazgodovinski delež v Slavistični reviji 38 Jože Stabej Nekaj ugotovitev ob popolnem izpisu Vodnikovega rokopisnega
nemško-slovensikega slovarja 42
Stane Suhadolnik Drobec za zgodovino besede »vada« 44
Jože Toporišič Sarajevski slavistični kongres — jezikoslovje 45
V naši reviji še nismo ocenili 48
V oceno smo prejeJi 48 dr. Bratko Kreit Tematika VI. mednarodnega slavističnega kongresa v Pragi 1968
(platnice)
Zaključni račun revije Jezik in slovstvo za leto 1965
OB JUBILEJU DR. MARJE BORŠNIKOVE
Pred mesecem (24. jan. 1966) je praznovala v Ljubljani šestdesetletnico dr. Marja Boršnikova. V slovenski literarni zgodovini je navzoča in dejavna natanko štirideset let. Poudariti pa moramo, da ta navzočnost in dejavnost nista posledica volje in vztrajnosti, ampak koreninita v izjemni nadarjenosti, ustvarjalni moči in osebni odločnosti, tedaj v tistih psihičnih silah in kvalitetah, ki so se zbrale v tej Notranjki ter jo uvrstile med eno maloštevilnih slovenskih znanstvenic predvojnega rodu.
V literarnozgodovinsko šolo je hodila k Franu Kidriču in Ivanu Prijatelju. To pa pomeni, da je imela priložnost opazovati do vseh potankosti argumentirano analizo literarnozgodovinskih pojavov in nič manj ostro pozornost za stilne vrednote besednih umetnin. Ob tem si je ustvarila sintetično literarnozgodovinsko metodo, ki jo je dopolnila še s sociološkim razumevanjem duhovnih procesov, pa zato tudi književnega. S tem totalnim raziskovalnim instrumentom in z občutkom za umetniške tekste živi odtlej raziskovanju slovenske književnosti.
2e prve raziskovalne teme pričajo, da ni izbrala lažje poti, ampak se je odločila za osrednje probleme slovenske literarne zgodovine. Ko ji je znanstveno eksplikacijo Ivana Cankarja preprečila provincialna kulturnoposestniška misel, je izbrala Antona Aškerca. Z objavo Aškerčeve bibliografij e( 1936) je dala vedeti, da bo nadaljevala tradicijo znanstvenega načela, po katerem mora tudi literarni zgodovinar sleherno trditev argumentirati. S knjigo Aškerc (1939) je po Prijatelju premaknila slovensko literarno raziskovanje na področje realizma. Kakor pred njim Cankarja, pa si tudi Aškerca ni izbrala samo iz stilnih pobud, marveč tudi iz kulturnopolitičnih. S knjigo je opozorila, da je slovenski liberalizem kot duhovna struja ugonobil že Aškerca in zato v njem Slovenci po prvi svetovni vojni niso imeli kaj več iskati. Hkrati pa je Aškerc odprl tisto smer v literaturi in sprožil kulturnopolitični diferencialni proces, ki ga je slovenska Moderna poglobila, izčistila in mu dala vzgon, v katerem se je naposled razkrojil tudi slovenski klerikalizem. Monografija o »borcu Aškercu« je bila tvegano in pogumno dejanje, s katerim je Boršnikova okrepila predvojno slovensko napredno duhovno fronto. Njena študija o VidiJerajevi (1935) in soureje-vanje izbranega dela Zofke Kvedrove tik pred drugo vojno pa kažeta, da se je posvečala tudi analizi ženske ustvarjalnosti v literaturi.
Med okupacijo se je umaknila v ilegalo in sodelovala v osvobodilni fronti. Po vojni je poglobila kvaliteto svojega literarnozgodovinskega dela in ga z vso vnemo razširja in bogati še danes. Leta 1948 je izdala Kratek pregled slovenskega slovstva, kmalu za tem knjigo Fran C e I e s t i n (1951), sledil je dialog s pesnikom Alojzom Gradnikom (Pogovori s pesnikom Gradnikom, 1954) in nato še P r e ž i ho v zbornik ( 1957), ki ga je pripravila skupaj s svojimi študenti. Hkrati je uredila in komentirala dve knjigi Aškerca in osem knjig Ivana Tavčarja v seriji Zbrana dela slovenskih klasikov. Njena študija o Vorancu še ni dokončana, enako o Kersniku, Glazerju in še nekatere druge. Te in druge študije je zbrala v knjigo Študije in fragmenti (1962), kjer je hkrati bistveno razširila in metodološko dopolnila svoj nekdanji Pregled. Medtem ko je v knjigi Fran C e 1 e s t i n natančneje razložila svoje poglede na realizem, posebno na njegovo slovensko varianto v dragi polovici 19. stoletja, se je v študijah o Gradniku, Vorancu, Glazerju in drugih uspešno lotevala tudi stilnega in jezikovnega gradiva ter pronikala ob njem v globine in motive pesniških idej in osebnosti.
Intenzivno raziskovanje številnih idejnih in stilnih valov v slovenski književnosti jo je naposled opozorilo na to, da mora imeti tudi posameznik svoj ustvarjalni ritem. Ta vidik je nato preizkusila v novem Pregledu slovenskega slovstva tako, da ga je razširila na generacijski ritmični princip. Priznati moramo, da je s to metodološko novostjo zadela na razmeroma trdo preizkušnjo, vendar je — dinamične osebnosti, ki veruje v dialektiko razisku-jočega duha — ni bistveno prizadela, še manj okrnila njeno raziskovalno voljo.
Ustvarjalni nemir je skoraj nepretrgoma zahteval od jubilantke tudi organizacijsko delo. Slavistična knjižnica. Klasje, Prežihov zbornik so neizpodbitne priče, kako si je vztrajno prizadevala združevati in povezovati tvorne slaviste v kar najbolj homogen ustvarjalni kolektiv. V tem duhu je uredila prvo leto (1955—56/ tudi literarnozgodovinski del revije Jezik in slovstvo. Njena najvišja organizacijska misel pa je bil v nekaj poslednjih letih »Slovanski inštitut«: s priporočilom, da misel nanj ne bi smela zamreti, se je leta 1963 poslovila od Univerze.
Njeni slušatelji in poznejši sodelavci se z zadovoljstvom spominjajo, kako jih je vztrajno opominjala na disciplino in poštenost znanstvenega dela. Njenega mentorstva niso doživljali kot nekaj, kar sloji visoko nad učencem, a tudi ne kot nekaj, kar nebogljenosti prizanaša in jo pusti tavati zato, da bi se distança ohranila v nedogleden čas. Profesorica Boršnikova je vzpodbujala s svojo brezobzirno, vendar vselej blagohotno kritičnostjo, ker je videla v kritičnem osvajanju resnice tudi najbolj spoštljiv odnos do človeka in do znanstvenega dela. Kot neizprosen dialektik je morebiti v škodo svojih stališč, a z vero v razvoj znanosti vzpodbujala mladi rod, naj po svoji nadarjenosti in ustrezno duhovnim tokovom časa odpira literarni zgodovini nova obzorja. Zmeraj se je veselila takih uspehov, toliko bolj, ker je vse do danes od novejših metod kritično sprejemala vse inovacije, s katerimi je lahko dopolnjevala svojo metodo.
Ob dvojnem jubileju ji želimo, da bi njena integracijska pobuda znotraj slovenske slavistike začela počasi zoreti. Še bolj pa ji želimo novih literarnozgodovinskih rezultatov in vseh možnosti, da bi lahko še leta bogatila slovensko narodno kulturo in znanost.
Franc Zadravec
2
Jože Toporišič
STIL PREŠERN OV E PESMI
(Poizkus obravnave v srednji šoli)
Po učnem načrtu za drugi razred gimnazije naj bi v jezikovnem delu pouka zvedeli učenci od profesorja slovenščine tudi naslednje: »Prešeren ustvari pesniški jezik. Obširna analiza tega jezika.« Kako je tej zahtevi v kratkem času, ki je šoli na razpolago, mogoče zadostiti, skuša ponazoriti ta sestavek: v prvem delu obravnava glavne značilnosti Prešernovega stila, v drugem, manjšem, pa skuša določiti značilnosti pesniške besede sploh.
V Prešernovem ustvarjanju ločimo več bistveno različnih obdobij: mlad J se je pač zgledoval tudi po Vodniku; nato je prišlo obdobje, v katerem mu je j bila vzor nekaka dvorljiva, galantna, pesem, kakor so jo gojili že v rimljanski j dobi veliki liriki, pozneje pa posnemali v renesanci, baroku in celo rokokoju; \ sledila je zrela faza klasične popolnosti, nato pa še ena bolj preproste dejavnosti, i Tu si hočemo ogledati pesmi drugega in tretjega tipa. \
Sonet Vrh sonca sije soncov cela čeda je iz druge dobe, je pa brez mitološkega antičnega aparata, ki je tako mnogim rodovom pesnikov zahodne civilizacije nadomeščal tvorbo lastnih podob. Besedilu dodajamo še metrično shemo:
Vrh sonca sije soncov cela čeda ^ — ^ — w — ^ — w — w
po neba svitlih potih razkropljena; w — w — w — www — w
od sonca, ljubga svojga, zapušena w — w — w — www — w
jih zemlja celo noč z veseljam gleda: w — w — w — w — w — w
ko se zlati oblakov truma bleda, www — w — w — w — w
nazaj pripelje zarja ga rumena, w^— w — W'— www^— w
tak zemlja je v ljubezni vsa zgubljena,--www — w — w — w
de vanje ne obrne več pogleda. w — www — w— w •— w
Kar zvezd nebo, deklet ima Ljubljana; — w — w — w — w — w
rad ogledujem vas cvetečolične, — ww — wwwww — w
ljubljanske, ljubeznive gospodične! w — www — www — w
Al dragi taka moč je čezme dana, w' — w — w — w — w — w
de pričo nje sem slep za vse device, ^ — w — w — w — w—w
zamaknjen v mil obraz srca kraljice. w — w — w — w — w — w
Pesem je napisana v posebni stalni kitični obliki, imenovani sonet. Vsaka vrstica ima po 11 zlogov, kar pri klasičnem sonetu tudi pričakujemo. (Tako metrično enoto imenujemo enajsterec ali endekasilabo.) Besede so postavljene tako, da se menjavata nenaglašeni in naglašeni zlog, torej imamo opravka z jambskim ritmojn^Metrična shema kaže, na katerih mestih je namesto naglašenega zloga uporabljen nenaglašeni, v dveh primerih (lak zemlja in lad ogledujem) pa tudi naglašeni namesto nenaglašenega. Prvo se dogaja zaradi besednega gradiva in je v slovenskem jeziku zelo običajno, drugo pa je bolj namerno uporabljeno, da zmoti enoličnost menjavanja in tako nakaže vznemirjenost doživljavca, pesnika ali bralca. Tudi nenaglašeni zlog namesto naglašenega je ritmično dobrodošel, ni pa tako opazen, kot je naglašeni namesto nenaglašenega.
Razporeditev glasovnega gradiva v verze ni samo pisna in optična zadeva, temveč je, prav tako kot razporejenost naglašenih in nenaglašenih zlogov v verzih, hkrati tudi slušen, akustičen pojav. To nam kažejo v glavnem že ločila, ki razen v prvem in tretjem verzu zaključujejo vrstico. Kot vemo, nam ločila zaznamujejo premore, izgovorne zastoje ali posebne tonske poteke, kar vse krepi slušno samostojnost verza. Samostojnost verzov v naši pesmi poudarjajo še rime na koncu vsake vrstice.
Cemu taka prirezanost dolžine posameznih vrstic in disciplina v razporeditvi naglasov? Ali ni to nenavadno, da ne rečem nenaravno? — Gotovo! Toda saj ni nikjer rečeno, da bi bilo samo navadno in naravno dobro, ono drugo pa ne. Pri hoji tudi ne premikamo nog in telesa tako, kot če plešemo, pa plesa ne gre že zaradi tega obsojati, posebno, ker mnogim očitno ugaja prav te vrste »hoja«, tako premikanje okončin in telesa. In tudi petje je močno nenavadno »govorjenje«, a nam vendar ugaja (če je seveda lepo). In tako še marsikaj. — Verzu, plesu, petju je skupen ritem, to je po določenem načelu urejeno in torej predvidljivo menjavanje nekih enot (naglašenih in nenaglašenih zlogov, hitrih in počasnih korakov, močnejših in slabših tonov.. .), ki človeku zbuja ugodje, mu pripravlja radosti, ponazarja dogajanja (da ne omenimo hoje v korak, ki vojakom dejansko olajšuje premikanje).
Ves svet je v nekih enakomernostih: tako se zemlja suče okoli svoje osi, luna kroži okrog zemlje, vklenjena v tek okoli zemlje potuje z njo vred okrog sonca; tako naše srce v enakomernih presledkih pošilja kri po telesu ipd. Po določenem načelu urejeno menjavanje je torej način obstajanja mnogih stvari, zato se ne čudimo, da nam je v mnogem pri srcu.
Tudi najbolj belega kruha se človek prenaje, pravi naš pregovor, in tako nas preenakomerno menjavanje določenih signalov uspava ali dela tope, in se jih naveličamo. Da se to ne bi zgodilo tudi v pesmi, se vrstice v tem in onem vendarle tudi ločijo. Ze prva vrstica našega soneta nima na koncu takega premora kot npr. druga, zato se po rahlem zastoju naš glas prenese nepretrgan v drugo vrstico. Ta pojav imenujemo anžambma (preskok). Imamo ga tudi v tretji vrstici, kjer njen konec glasovno povežemo z začetkom četrte (zapušena jih zemlja celo noč...). Tretja vrstica je razdeljena še s tem, da je pesnik ljubga j svojga postavil med vejici, zaradi česar je to treba brati kot pristavek, to je s premorom na obeh straneh, in ne kot premenjeni prilastek (kakor je pesnik pisal v neki drugi objavi). Glede glasove razčlenitve primerjaj še 11. vrstico (ljubljanske, ljubeznive), kjer je zaradi take pisave ljubeznive bolj poudarjeno, kot bi bilo sicer.
Pesem lepo dokazuje, kako je ritem igra med »pravilnim« ponavljanjem glasovnih enot in med njegovim občasnim kršenjem, ki ukinjeno pravilnost še bolj potrjuje. — Toliko o ritmični plati tega soneta.
Za pesnike pravimo, da radi govorijo v podobah, tj. marsičesa ne povedo naravnost, temveč posredno. Naravnost no povedo zato, ker se bodisi sploh ne da ali pa bi bilo prenavadno. Pa ne, da ne bi hoteli biti navadni: ne, sami svet vidijo prav v tisti posebni luči, ki jo nakazuje podoba. Naravnost povedano bi to bilo presplošno, ne bi ustrezalo njihovemu posebnemu doživetju določene predmetnosti. — Le poglejmo v sonetu. Pesnik govori o svoji ljubi, ki mu je v odnosu do drugih deklet toliko, kolikor sonce v primeri z zvezdami. Ves J)rvi^
del pesmi (osem vrstic) je samo podoba (prispodoba) tega njegovega odnosa do dekleta, kakor nam razlaga v zadnjih šestih vrsticah.
In kako je ta prispodoba sama spet polna podobi Namesto da bi pesnik rekel, da je vrh sonca še mnogo sonc, pravi, da jih je cela čeda. Skupina sonc bi bilo prevsakdanje, čeda pa je izraz za skupino živih bitij: kakor živa bitja, razkropljena po nebeških poteh, se mu torej zde. (Se ob koncu 19. stoletja je neki naš pesnik mesec imenoval zvezdic pastir.) Tudi svetlih poti ni na nebu, so le svetle Hse, človeška misel pa jih je že v pradavnih dneh preobrazila v pota, ki so delo živih bitij. In če kopici oblakov pesnik pravi truma oblakov, ji je s tem dodelil nekaj živega, celo človeškega, saj se v trume družijo le ljudje.
Oživljenost — personificiranost, kot tudi strokovno pravimo — je ena glavnih značilnosti te pesmi. Zemlja je pojmovana kot ljubeče žensko bitje, ki hrepeni po svojem ljubem, to je soncu (ponovna personifikacija), in se vsa zgubi v ljubezni, ko ji ga pripelje rumena zarja (tudi ta je poosebljena). Pesnikovo z ljubeznijo izpolnjeno čustvo si je našlo v vesolju podobo svojega razmerja do dekleta in jo nato — kot rečeno — v zadnjih šestih vrsticah tudi razložilo.
Za to razlago je močno značilno, da se že njen drugi verz obrača naravnost k ljubljanskim dekletom, ki jim je pesem tudi namenjena. Neposredno jih ogovarja in s tem seveda iz tretje osebe preide na prvo. Silnost pesnikovega čustva ponazarja figura pretiravanja (hipérbola), npr. kar zvezd nebo, deklet ima Ljubljana, vpričo nje sem slep za vse device. Tudi kraljica srca je rahlo hiperbolična, in še de vanje ne obrne več pogleda. — Taka pretiravanja so tudi za romantiko močno značilna.
Pri rabi besed opažamo, da imenuje ljubljenca ljubega (osamostaljeni pridevnik), ljubečo pa drago. Poleg izraza dekle uporablja za neporočene mlade ženske tudi izraz devica, ki poudarja telesno in duhovno značilnost deklet. Dekleta imenuje tudi gospodične in tako nakazuje njihov družbeno poseben položaj nasproti dekletu sploh, njegova ljuba pa je, kot že rečeno, kraljica. Za mlado neporočeno žensko je torej po vrsti uporabil naslednjo stopnjujočo se lestvico izrazil: dekle, gospodična, devica, za svojo ljubljenko pa: draga in kraljica. — Raba različnih besed za isti predmet je stara pravica in odlika — in skoraj tudi dolžnost — pesnikov in pisateljev. Seveda je temu pogoj, da ga takoj tudi doživljajo.
Bolj drzne prilastkovne zveze v tej Prešernovi pesmi so: čeda sonc, truma oblakov, srca kraljica. Od pridevniških je za Prešerna značilna bleda truma oblakov, homerska zarja rumena, gotovo tudi cvetečolične, ljubljanske, ljubeznive gospodične in mil obraz. V pridevnikih ni posebne moči, niso pa tudi ne čisto vsakdanji, posebno ne cvetečolične, ljubljanske, ljubeznive gospodične.
Veliko izrazitejši je ta sonet v nenavadni, to je stilsko zaznamovani stavi besed, v tako imenovanih inverzijah. Inverzije v nevezani besedi razodevajo pisateljevo posebno, čustveno obarvano, ne mirno, samo zaznavalno, doživljanje tiste predmetnosti. V ljubezenski pesmi nas čustvena prevzetost pesnika gotovo ne preseneča, posebno ne v taki, kar razmetavo igrivi, kot je naša. Prav zares: skoraj v vsakem verzu je pesnik postavil kake besede na nenavadna mesta.
Le poglejmo in jih primerjajmo z normalnim zaporedjem (v oklepaju): soncov cela čeda (cela čeda soncov), po neba svitlih potih razkropljena (razkropljena po svitlih potih neba), od sonca zapuščena (zapuščena od sonca) z veseljem gleda (gleda z veseljam), oblakov truma bleda (bleda truma oblakov) nazaj pripelje zarja ga rumena (ko ga rumena zarja pripelje nazaj), zvezd nebo (nebo
5
zvezd), rad ogledujem vas (rad vas ogledujem), cvetečolične, ljubljanske, ljubeznive gospodične (ljubljanske cvetečolične ljubeznive gospodične), dragi taka moč je čezme dana (dragi je dana čezme taka moč), de pričo nje sem slep (de sem pričo nje slep), srca kraljice (kraljice srca).
Ali je vse to res dobro in prav, se človek vpraša. Ali ni inverzij skoraj preveč? — Pesnik je svojo ljubljeno pač tako izjemno doživljal, da mu ne rao-remo očitati, če je segel tako pogosto za premenjenim besednim redom, Z njim je dosegel, da pesem beremo »s privzdignjenim tonom«, s kakršnim govorimo o vzvišenih stvareh, pred izbrano družbo, v trenutkih svečanega razpoloženja in čustvenega opoja (ali bi tako lahko govorili).
Sicer pa v pesmi marsikaka inverzija nastane zato, da se naglasi preme-njenih besed skladajo z metrično shemo: prim. de pričo nje sem slep = v-v-v-, jDroti običajnemu de sem pričo nje slep = vv-v-. Take inverzije so pesnikom dovoljene kot posebne svoboščine (licentia poetica). Ker pomagajo graditi ritmični tok pesmi, jih ne čutimo moteče vse dotlej, dokler nam ne otežujejo razumevanja (kar se pri Prešernu sicer sem ter tja zgodi). Zaradi prilagoditve met-rični shemi so v našem sonetu še nekatere druge inverzije (tako je prav zaradi tega beseda razkropJ/ena postavljena tja, kjer je).
Drugi razlog prestavi je rimanje. Tako je prišla na konec vrstice čeda, zaradi nje pa še gleda in bleda. Prav tako zaradi rime je na koncu razkropljena, nato pa še zapušena in rumena, pri kraju tudi kraljica. Tudi to je licentia poetica.
5 temi prestavami je pesnik ustvaril posebno glasovno sozvočje, ki nam je drago. Že zaradi tega je v pesmi taka stava upravičena, še veliko bolj pa, če inverzni besedi pritiče izjemen pomen. Vsaj v prozi je tako, da se nenavaden, izreden položaj veže z izredno pomembnostjo tistega sredstva (ne samo zvočno, temveč predvsem doživljajno). Za naš sonet v glavnem lahko rečemo, da inverzije ustrezajo tem zahtevam, saj je s premenjenimi besedami v veliki meri podana predmetna vsebina pesmi.
V njej so namreč tudi inverzije, nastale samo zaradi posebnega pritego-vanja bralčeve pozornosti. S tako inverzijo pesnik doseza, da se bralec zave posebnega pomena invertiranih delov besedila. Tako je v drugem Verzu z inverzijo po neba svitlih potih, saj bi bil pesnik glede na meter in rimo mirno lahko uporabil normalno stavo: po svitlih potih neba. V tretjem verzu je tako z ljubga svojga. Pri inverziji oblakov truma bleda lahko vidimo, kako nastanejo, dvojne inverzije: navadno bi bilo bleda^ truma- oblakov^, v sonetu pa je zapo-) redje (3-2-1), vse zato, da je beseda bleda lahko prišla v rimo. Mogoče bi bilo j reči tudi truma oblakov bleda (to je 2-3-1), toda to zveni trše.
Še ena očitna stilska plast je v našem sonetu: to so za današnji knjižni jezik nenavadne glasovne in oblikovne podobe nekaterih besed. Po vrsti so take: soncov (sonc), neba (neba), svitlih (svetlih), ljubga svojga (ljubega svojega), zapušena (zapuščena), z veseljam (z veseljem), tak (tako), de (da), al (ali), pričo-nje (vpričo nje), mil (mili). Večino teh oblik poznamo bodisi iz zgodovine knjižnega jezika (npr. svitlih, ljubga svojga, z veseljam, de, al), marsikaj se še sedaj tako govori (de, al, mil) v prostem govornem jeziku v vsej osrednji Sloveniji, to in ono je ožje narečno (z veseljam, zapušena, tak). Tu nas zanima, kakšna je doživljajska vrednost takih besed.
Kdor pozna zgodovino knjižnega jezika vsaj toliko, kot bi jo moral prikazovati dober učbenik za srednjo šolo, mu te značilnosti Prešernovega jezika kličejo v spomin našo kulturno preteklost ¦— preteklost, kakor se nam razodeva
6 4
tudi s starih portretov in pokrajin: ni več sveže iskrivosti v nji, zato pa plemeniti sijaj, ki nam je v svoji toplini morda celo ljubši, bolj dobrodošel kot čisto novo, še tako popolno blestenje. — Kdor take izobrazbe v zgodovini našega knjižnega jezika nima, mu ta ali ona narečna črta tega soneta zazveni domače, kar je že odmrlo, pa ga morda celo rahlo moti. Po večkratnem branju pa mu te značilnosti jezika ožive kot značilne vrednote Prešernovega izraza: Prešernova pesem sama jim daje življenjsko moč.
Sedaj pa si preberimo tale Prešernov sonet:
Ur temnih so zatirale jih sile,
vse pevca dni, ki te ti pesmi poje;
obup, življenja gnus, začela boje,
Erinje vse so se ga polastile. *
Ko v veži je Orest Diane mile zadobil spet bil zdravje duše svoje, tak bi bile se od ljubezni tvoje vmirile prsi, lica se zjasnile.
Zbežale so te sanje kratko-časne, bilo blisk nagel upanje je celo,   ^ ki le temnejšo noč stori, ko ugasne.
Od tod ni več srce bilo veselo;
kako bile bi poezije jasne!
Lej, torej je bledo njih cvetje velo!
Ta sonet je — kot znano — iz Sonetnega venca. Prešeren v njem opravičuje neveseli ton svojih pesmi: ne morejo biti drugačne, ker je tudi pesnikovo življenje tako neusmiljeno težko. — Vse polno tropov in figur je v tej pesmi, napisani, ko je bil Prešeren na višku svoje ustvarjalne moči.
Tu si oglejmo najprej samo to, česar sploh ne razumemo, če ne vprašamo koga bolj izkušenega ali pa ne pogledamo v kak leksikon. To so besede kot Erinije, Orest in Diana. Ce jih ne razumemo, je pesem pomensko močno okrnjena, saj pesnik prav s temi imeni želi ponazoriti temne sile, ki so mu ubijale življenje, in odrsšilnost ljubezni, ko bi je bil od ljubljene deležen.
V tistem času, ko je živel Prešeren, so izobraženi ljudje vsi vedeli, kaj te besede pomenijo: Erinije so grške boginje maščevanja, ki kaznujejo vsak greh zoper bogove in ljudi; tudi Orest je junak grškega bajeslovja: ubil je svojo mater, ki je zaradi ljubezni do drugega sama dala umoriti svojega moža, Oresto-vega očeta; Orest zaradi svojega dejanja ni mogel najti miru pred svojo vestjo vse dotlej, da ga sestra Ifigenija, svečenica v svetišču (= veži) boginje Diane, ni rešila prekletstva obupa. Vsa ta zgodba se je zganila v sodobnem bralcu tega mesta pri Prešernu. Pesmi je dajala doživljajno globino, ki bi jo kakšna druga tako kratka primera ali prispodoba komaj utegnila dati. ¦— Danes, ko je naša splošna izobrazba deloma premaknjena na druga področja deloma pa tudi po-plitvena, nam morajo vsa taka mesta najprej razložiti, in šele ko jih razumemo, se nam pesem odpre, čeprav ne več v tisto globino, kot bi se nam, če bi grško mitologijo in duhovni in predmetni svet, na katera se pesnik sklicuje, poznali tako, kot jo je on in njegovi izobraženi sodobniki.
Takih mest je v Prešernu precej in dandanašnji otežujejo uživanje njegove umetnosti. Enako je z imeni iz drugih kultur in kulturnih področij, bodisi literarnih bodisi zgodovinskih (prim. pesem Glosa).
V našem sonetu je Prešeren pogosto, toda ne kričeče, uporabil tako imenovano brezvezje (asíndeton), tj. priredne odnose je podajal brez veznika. Brez-vezje je figura neposrednosti, ki ne mara uglajene, olikane vsakdanjosti, kakršno zagotavlja tipični veznik za tipično nalogo. Tako brezvezje je v našem sonetu obup,, življenja gnus: obup in življenja gnus bi bilo bolj vsakdanje, manj poudarjeno in stopnjevano. V istem odnosu sta tudi tretji in četrti verz prve kitice: navadno bi bilo . . . začela boje in Erinje vse ... Primerjaj še v osmem verzu i iak bi bile se od ljubezni tvoje vmirile prsi, lica se zjasnile: tudi tu »manjka« ; in, prav kakor med stavkoma devetega in desetega verza. j
Niti enega prirednega odnosa Prešeren ni povezal z veznikom: kakor da bi \ bil hotel razgrniti pred bralcem vso težo nemilih življenjskih resnic. In ko v 14.; verzu uporabi tak na pol veznik, ne zapiše navadni zato, s katerim običajno \ izražamo posledičnost, temveč torej, ki pomeni toliko kot zatorej in ima pravi tako poudarjalno moč. j
i
Oglejmo si še sonet Življenje ječa:
Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta, in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.
Prijazna smrt! predolgo se ne mudi: ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta, tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;
tje, kamor moč preganjovcov ne seže, tje, kamor njih krivic ne bo za nami, tje, kjer znebi se človek vsake teže,
tje v posteljo postlano v črni jami, v kteri spi, kdor vanjo spat se vleže, de glasni hrup nadlog ga ne predrami.
Prva kitica je zanimiva zaradi tega, ker pesnik v njej osebkove in po-vedkove skupine stavka ne povezuje s pomožnim glagolom, temveč ju postavlja drugo ob drugo. Tako namesto življenje je ječa ali čas v nji je rabelj hudi itd. beremo kar življenje ječa itd. Zaradi te nenavadne stave oba stavčna dela trdo zadevata drug ob drugega in tudi s tem poudarjata trdoto, da ne rečem neusmiljeno surovost življenjskih dejstev. — Taki izpusti so za Prešerna močno značilni.
Krutost vsebine v prvi kitici podpira seveda predvsem figura kopičenja: kar pet priredno sestavljenih stavkov (zadnji s prilastkovnim odvisnikom) nam razgrinja temno podobo izpovedovalčevega življenja: življenje — ječa, čas v nji — rabeJ; hudi, skrb — vsak dan mu pomlajena nevesta, trpljenje in obup — mu hlapca zvesta, in kes — čuvaj, ki se nikdar ne vtrudi. — Močno zanimivo je
8 . ¦ *
brati samo osebkove dele teh stavkov; življenje, čas, skrb, trpljenje in obup, kes. Neko stopnjevanje k brezizhodnosti je v tem zaporedju. Tako stopnjevanje imenujemo klimaks.
V drugem delu soneta pesnik ogovarja smrt: spričo tega, kar mu je življenje, se mu smrt ne zdi nesreča. Ne, imenuje jo prijazno, kliče jo kot odreši-teljico. Samo ona ga, ker je ključ, vrata, cesta (spet klimaks), lahko popelje tja, kjer tegob, ki ga morijo, ne bo več. Kje je to? tam, kjer trohljivost vse verige zgrudi, kjer znebi se človek vsake teže, tj. v postelji, postlani v črni jami. Tja moč preganjovcov ne seže, tja njih krivic ne bo za nami. — Tudi tu imamo kopičenje za označevanje kraja in okoliščin, v katere vodijo vrata smrti (tje . . . kjer...).
Sonet je prepoln metafor: življenje = ječa, čas = rabelj, trpljenje in obup = rabljeva hlapca, kes = čuvaj, smrt = ključ, vrata, cesta do neobremenjenosti v nebivanju, (krsta) = postelja, grob = jama, (umre) = spat se vleže. — Nekaj teh metafor je nastalo s primerjanjem neživih pojmov (stvari) z živimi: čas je kakor rabelj, trpljenje in obup kakor hlapca, kes je kakor čuvaj. In personi-ficirana smrt se nasprotno primerja z neživim: ključ, vrata, srečna cesta.
Močno značilni so tudi prilastki te pesmi. V prvi kitici so pričakovani, poseben je le vsak dan pomlajena nevesta (pomlajen = obnovljen, svež, neubla-žen). V drugi kitici je opazen prilastek prijazna smrt in srečna cesta, ki oba označujeta nasprotje tega, kar človeku navadno pomenita smrt in cesta, ki pelje vanjo. V zadnji kitici je drzna zveza hrup nadlog, kjer pesnik težo, velikost duševnih nadlog, ponazarja s pojavom akustičnega sveta (to se imenuje si-nestezija).
Stilske značilnosti vseh besedil — torej tudi Prešernove pesmi ¦— najuspešneje proučujemo v njih naravnem okolju, tam, kjer so uporabljene. To smo temeljiteje storili ob sonetu Vrh soncov ... Tako delo pa zahteva veliko prostora. Ker tega navadno ni (prav tako ne časa), si moramo, da bi bila naša podoba o Prešernovem stilu kolikor toliko zaokrožena, da bi dobili razglede po celoti, povedati še nekatere stvari, opirajoč se pri tem na posamezna stilska sredstva.
Prešeren je uporabljal vseh vrst stopice, verze in tudi močno različne kitice. Kot vemo, je take ritmične oblike, ki so jih že pred njim iznašli ali uporabljali pesniki evropskih književnosti, k nam uvajal hote. Tako je med drugim dokazoval veliko primernost slovenskega jezika za pesništvo, saj se je v njem dalo posneti skoraj vse, kar je bilo dotlej izoblikovanih takih oblik.
Podobno je tudi z glasovnimi figurami, kakršne so rime ali asonance. Rime je uporabljal ženske (Luna sije, / kladvo bije) in moške (Nebeško sijejo oči, I ko so sijale prejšnje dni). Neprave so precej redke: Bilo ni godu, svetovšne, semnja, j de tje ne bili bi vabili ga. V isti kitici jih je rad menjaval, npr. v Zdravici in Vodnikovem spominku:
Edinost, sreča, sprava V Arabje pušdvi
k nam naj nazaj se vrnejo; se tiček rodi;
otrok, kar ima Sldva, v odljudni gošdvi
vsi naj si v roke sežejo, sam zase živi.
de oblds/ in z njo čast
ko pred, spet bodo naša lds?.
9
Rima nam pomeni sicer le ujemanje glasov od zadnjega naglašenega samoglasnika večje metrične enote, navadno verza; glasovno ujemanje pa imamo tudi pri tako imenovanih refrenih, tj. krajših ali daljših verigah glasov, ki se v pesmih javljajo po določenem zaporedju. Pri Prešernu jih je vse polno v gazelah, npr.:
Med otroci si igrala, draga! lani — čas hiti; letos že vnemaš srca po Ljubljani — čas hiti.
Primerjaj še prvo, tretjo in šesto gazelo.
Rimi podobna je tudi asonanca, tj. če se na koncu verzov ujemajo samoglasniki, začenši z naglašenim zlogom. V Turjaški Rozanmndi imamo žensko, v Hčere svetu pa moško:
Hrast stoji v turjaškem dvori. Ljubice pod okno dragi
vrh vzdiguje svoj v oblake, pride marsiktero noč,
v senci pri kamnitni mizi z deklico se pogovarjat,
zbor sedi gospode žlahtne, dokler ne napoči zor. ker Turjačan spet gostuje .
Rozamundine snubdče.
Moško ali žensko rimo je v isti pesmi mogoče razgibati z menjavo samoglasnikov in soglasnikov, ki se rimajo. Lep primer za to nam daje začetek pesmi Zdravilo ljubezni:
Je ljubemu ljubca, lepote cvet.	-et	a
umrla stara le osemnajst let.	-et	a
Mladenič obljubi ostati ji zvest.	-est	b
se noč in dan jokal je mesecev šest.	-est	b
Se milo je jokal, je milo zdihval.	-al	c
grob njeni je vsak dan obiskoval.	-al	c
Ga mati tolaži, tako govori;	-i   •	d
Jaz imam tri brate, ti ujce tri.	-i	d
Kakor kaže naš tretji stolpec, glede na različno glasovje rime označujemo s črka-ini a b C d e f itd. (brez č). Zaporedje rim je v nekaterih pesemskih oblikah ustaljeno, tako posebno v sonetih. Ustaljena zaporedja rim imajo svoje prilastke; zaporedna rima je aabbcc, prestopna ababab, oklepajoča abba, verižna aba bab itd. — Posebno umetna je rima pri Pevcu: moške so vse, rima pa se v vsaki kitici drug samoglasnik, in sicer po zaporedju a e i o u. O tem, kaj je s to razporeditvijo rim pesnik hotel doseči, je več razlag.
Prešernova pesem je res zakladnica stilskih sredstev. Čim podrobneje jo proučujemo, tem več se nam jih razodene. Skoraj bi rekel, da te zakladnice ni mogoče izčrpati. Sicer smo se v našem pregledu Prešernovega stila srečali s precejšnjim številom stilemov, toda še veliko jih je, ki zaslužijo, da jih vsaj naštejemo.
10
Prešeren glasovnih značilnosti jezikovnega gradiva ni močno izkoriščal le v rimi in asonanci: v njegovi poeziji najdemo tudi mesta, da hoče s samim kopičenjem takih ali drugačnih glasov v nas okrepiti predstavno polnost sporočila. Tako je nezadržnost, naval, nesreče v pesmi Kam? nakazal z nenehno se ponavljajočim samoglasnikom a. Slikanje s soglasniki, tj. posnemanje naravnih šumov, imamo v prevodu Lenore in v Povodnem možu. V Lenori kažeta na šum in trušč vračajočih se čet z vojske glasova r in š; in tium se šum, in viiš, in vrisk, se turški boben sliš in pisk. Enozložnice v jambski razporeditvi kažejo na korakanje in udarjanje ob boben. Topot konja in šum, ki ga povzroči jezdec, dobro ponazarjajo verzi:
Po vasi gori pok, pok, pok je od podkvá bobnelo; zrožljal je s konja mož visok na klop pred hišo belo.
Tu je najprej pogost samoglasnik o, v tretjem verzu pa sičniki in šumevci. In posnemanje ženitovanjskega plesa pošasti:
Pošasti grde veš, veš, veš! za njima so jo vnele, ko ojster piš skoz zrelo rež, tako so te vršele.
Ni dvoma, da je v teh verzih pesnik hotel »slikati«. Podobno v Povodnem možu podaja nevihtno grozo s š, c, r, v:
So brž pridrvili se črni oblaki, zasliši na nebu se strašno gromenje, zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov derečih šumenje, pričjočim pokonci so vstali lasje — oh Uršika zala, zdaj tebi gorje!
Take primere pri deklamiranju lahko upoštevamo tako, da kopičene soglasnike okrepimo ali jih kako drugače napravimo izrazitejše.
Od primer je pri Prešernu najbolj znana prispodoba Valjhunovega napada na Črtomirovo četo gorskemu hudourniku:
Ko se neurnik o povodnji vlije, iz hriba strmega v dolino plane, z derečimi valovami ovije, kar se mu zoper stavi, se ne ugane, in ne počije pred, de jez omaga: tak vrže se Valjhun na nekristjane.
Zelo učinkovito je tudi primerjanje mrtvih vojščakov kopam snopovja za žanji-cami ali naslednje:
11
Pobegnil tak sem, kakor srna plane 'j
od lovcov v prejšnjih časih ostreljena, 5
ke spet se strelcov truma ji zelena 1
-prikaže in jo spomni stare rane. |
Močno značilne so še prispodobe v obeh kvartetih soneta Tak kakor hrepeni oko | čolnarja, v JVovi pisariji o novem Orfeju ali slovenskem slovničarju in Dobrov- 1 skem, še bolj v Zgubljeni veri, ki je skoraj vsa iz venca primer, v Zdravici (prost, \ ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencev rod; ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle). Zakrita primera je tudi v verzih v zemlji slovenski, v kteri očetje so naši sloveli, ktera zdaj ima grob komaj za nas ali iz Nezakonske matere: Meni j odprto nebo se zdi, kadar se v tvoje ozrem oči in iz Turjaške Rozamunde: De je j lake res svetlobe turško sonce, kakor slave. \
V Prešernovem izrazu včasih naletimo tudi na stvari, ki nas motijo. Sedaj i je to kakšna beseda, ki nam je danes grob germanizem (žnablo = ustnica, to 1 vidit = ko so to videli, sJiši = pripada), kdaj spet imenovalnik ali daljša oblika i osebnega zaimka kot mašilo. Včasih je tudi v vezavi čuden: gosence kaj na repo \ varje (= kaj varje repo pred gosenicami) in še to in ono. Toda to so v bistvu j prave malenkosti v primeri s tem, kar nam je Prešeren dal ne le dobrega, temveč | celo enkratnega. Posebno velja to za drzno vezavo besed, za trope in figure. Res j samo delček od tega smo skušali tu nakazati. I
i
In sedaj odgovor na vprašanje, katere so splošne značilnosti pesniške besede.
Prva in najvažnejša je ritmična urejenost pesniških besedil. Z ritmično urejenostjo in dognanostjo pesmi se ne more meriti nobeno drugo sporočilo, čeprav je tudi zanja značilen poseben ritem. Tako imenovane pesmi v prozi, ki so po- i gosto tudi precej ritmizirane, vodijo od vezane k nevezani besedi; prav tako ! posebno ritmizirana mesta v prozi sploh, npr. pri Cankarju. Glede na ritmizira-nost tvorijo vsa sporočila strnjeno verigo od največje ritmiziranosti v pesmi do najmanjše v kakšni znanstveni razpravi ali uradnem dopisu, pri katerih ritmič-nosti praktično sploh ne opazimo. ' j
V poeziji je torej ritmiziranost največja. Ni pa seveda enolika, tj. niso vse j pesmi enako ritmizirane. V pesništvu se ritem najpogosteje opira na stopično raz- j vrščenost ritmičnih sigpalov, naslednja enota je navadno verz, nato kitica. V mo- > derni poeziji se ritmičnost v verzu vedno bolj uveljavlja na podlagi akustičnih j značilnosti besednih zvez: kadar se kakšen značilen sklop takih ritmičnih signa-i lov v pesmi večkrat ponovi, tako da se ga zavemo ali podzavestno doživimo,^ govorimo o vodilnem motivu. Pri nas ga je posebno dognal Oton Zupančič. —j Zaradi ritmičnosti in rime se v pesmi lahko uporablja neprimerno več inverzij \ kakor v prozi, kjer smemo inverzije rabiti samo za poudarjanje in izražanje] posebne čustvenosti. i
V pesništvu se tudi bolj kot kje drugje izkorišča glasovna stran jezika, j Pesnik glasove orkestrira v rimi, asonanci, s ponovitvami; ne tako redko skušaj z zvokom soglasnikov ali samoglasnikov samim vzbuditi neposredno nadomestno j doživljanje naravnih šumov, duševnih stanj itd. Posebne učinke skušajo doseči i pesniki tudi z učinkovitim spletanjem melodij posameznih delov sporočila vj višje enote. Le prisluhnite deklamaciji: v njej se zelo pogosto podajajo znane!
12 i
tonske podobe stavkov v privzdignjeni, rekli bi — zvišani ali celo vzvišeni legi glasu.
Skoraj bi veljalo, da pesniki uporabljajo v povprečku več podob kot pisatelji, posebno če upoštevamo sorazmerno manjšo dolžino pesemskih besedil v primeri s proznimi. Vendar ne smemo pozabiti, da tudi v prozi podobe niso redke (kakor tudi v prostem govornem jeziku ne). Na splošno je mogoče reči, da nekatere umetnostne sn^eri (npr. romantika, simbolizem, impresionizem) uporabljajo več podob od drugih (npr. realizem), razlike so pa tudi pri istih pesnikih od pesmi do pesmi. To nam kaže tudi Prešeren, ki sicer ljubi množico tropov in figur: v Nezakonski materi ne najdemo niti enega tropa. In zaradi tega pesem ni nič slabša od tistih, v katerih se tropi skoraj tarejo. Tudi pri rabi tropov in figur je važna skladnost med vrsto doživetja, ki ga pesniško besedilo oblikuje, in med sredstvi, ki jih pesnik za ubeseditev doživetja uporablja. 2e Goethe je tihe trenutke človekovega osveščanja znal podati v čisti, neposredni predmetni govorici. Isto bi lahko rekli tudi za Prešernov moto Poezijam:
Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal; srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi.
V njem se kot stilski sredstvi uporabljata samo inverzija in brezvezje. •— Včasih se zdi, da čar pesmi izhaja prav iz preprostosti sredstev, s katerimi je pesnik obvladal zapleteno ali razkošno lepoto ali pretresljivost predmetnosti.
V zvezi z uporabo podob je ustvarjanje nenavadnih, drznih, besednih zvez. To je značilnost tako pesemskega kot proznega besedila. Tudi v navadnem govoru nikakor ni taka redkost. Je pa res, da v pesmi (ki je sedaj skoraj redoma zapisana, prej pa se je prenašala z ustnim izročilom) tako drzno vezanje ostane, se ohrani in bolj pride v zavest ljudi kot v pogovoru izgovorjeno, saj se le-to večinoma ne ohrani niti v spominu govorečega, še redkeje sobesednika ali poslušalca.
Kar za besedne zveze, velja tudi za nenavadne besede, bodisi da jih pesnik (ali pisatelj) v knjižni jezik uvaja iz svojega narečja ali iz vsakdanjega govornega okolja bodisi da jih sam tvori. Večjo obstojnost imajo pač tiste, ki so uporabljene v velikih umetninah, zakaj k njim se ljudje vedno znova vračajo; potem pa tiste, uporabljene v pesmih, ki jih je v določenem času sprejel kot svoje širok krog ljudi. Pri nas je kakšno svojo narečno značilnost v pesmi uveljavil Župančič, močno uspešno tudi Gregorčič. Vse polno posebnosti je pisal v svojem času Koseški in na svoj način tudi Levstik, vendar se je pri njiju še prav posebno pokazalo, da je življenjska doba novotvorb in besed neknjižnega porekla v določenem razmerju z običajno občevalno govorico. Posebnosti, kot jih je skušal v slovenskem knjižnem jeziku uveljaviti Vraz, pa so sploh ostale brez pomena za slovenski knjižni jezik in pesniško govorico.
To, ali je beseda domača ali tuja, ali se uporablja v vsakdanji govorici ali ne, ali v leposlovnem besedilu ali pa ne ¦— ni važno samo za pesniško besedo, temveč za leposlovno sploh. Pesniki zmeraj bolj uporabljajo besedje vseh vrst in izvorov, pač skladno s tem, da skušajo zajeti v svojo besedo vedno večja območja našega zasebnega in družbenega življenja in sveta, ki nas obkroža. Vendar je mogoče reči, da v beaedilih_z intimnega človeškega področja prevladuje do-
18
mače besedje: tega se drži nekaka prvinskost, prav kot teh življenjskih območij samih. Kadar pa gre za opredeljevanje človeških duševnih odnosov do pojavov zunanjega sveta, je razumljivo, da dobe vstop v poezijo lahko tudi tujke, saj so neločljivo povezane s predmeti in pojmi, katerih imena so. ¦— Tujke, ki so odražale nekam pogospodeno doživljanje naših modernistov, so iz romanskega sveta, deloma tudi iz srbohrvaškega, kot že v obdobju pred impresionizmom; Menart rad uporablja izrazje sodobne moderne civilizacije, kakor med drugim priča že naslov ene njegovih zbirk.
To so glavne značilnosti pesniškega jezika. Kakor se po eni strani rad umika vsakdanjosti, tako se po drugi od nje ne sme preveč oddaljiti, da ne zazveni v prazno. Bistvo pesniške besede je primerno poimenovanje predmetnosti, in sicer ne le zato, da se predmetnost v njej primerno odraža, temveč tudi zato, da pritegne bralčevo (poslušalčevo) pozornost in da si jo ohrani: pesnikov svet se le v takem primeru lahko razodene. Ni nam težko razumeti, da bralec, ko je nasičen s poezijo, polno tropov in figur, rad poseže prav po njenem nasprotju: tako nastanejo pesmi, ki so včasih tudi naslovljene kot preproste.
Mojca Grafenauer
2VP AN CiCEV »RITEM IN METRUM«
Leta 1917 je Oton Zupančič objavil v Ljubljanskem zvonu literarnoteore-tični esej »Ritem in metrum«. V njem se je uprl naziranju, da bi bila stroga metrika temelj za presojanje kakovosti pesmi.^ Zoper metrum je postavil načelo ritma, ki je hkrati poglavitna podlaga »svobodnega verza«. S tem je odprl tudi pri nas razpravo o pesniški obliki. Ta se je začela v drugi polovici 19. stoletja najprej v francoski književnosti,^ že od zadnjega desetletja 19. stoletja pa praktično vplivala tudi na pesnike naše moderne, ki so tedaj začenjali s svojim delom.
V Franciji se je pojavilo svobodnejše oblikovanje pesmi nasproti togemu »parnasovskemu« že okrog leta 1870 in se razvijalo postopno od Ghila (nastop zoper aleksandrince) preko Laforgua do Verlaina; ta je v svoji »Art poétique» (spisano 1871—1873, objavljeno 1884) za novo pesniško obliko prvi uporabil ime »svobodni verz«. Bistvo te pesniške oblike pa je leta 1897 zelo jasno opredelil Gustave Kahn v predgovoru k novi izdaji dela »Palais nomades«; Verz se ne sme oblikovati po že vnaprej obstoječem modelu pesmi, marveč mora slediti samo emocijam in poletu pesnikove misli. Vsak pesnik si bo torej ustvaril v vsaki pesmi, v vsakem delu pesmi svoj poseben ritem. Sama čustvena razgibanost (»emocija«) z vsemi čustvenimi predstavami (»asociacijami«), ki jih more vsiliti, ter z njo povezani poudarek bosta dala enotnost verzu, kitici ali pesmi. To teorijo pesniških oblik sta v Zupančičevem času razvijala še naprej Claudel in
1 str. 277—279; prim. še Dela Otona Zupančiča IV, Ljubljana 1938, 66—71. ' Gl. Philippe,van Tleghem, Veliki literarni tokovi v Franciji od plejade do nadrealizma, orig. 1963, prev. Ljubljana 1965, 227—276.
U
Valéry. Teoretiki »svobodnega verza« poudarjajo kot njeno prednost zlasti enotnost oblike in vsebine.'
Pri Slovencih se metrična shema začne razkrajati v nekaterih pesmih že pri Prešernu, Gregorčiču in Aškercu. Najbolj pa uveljavljajo svobodnejše oblike — vse do svobodnega verza — pesniki »moderne«, Kete, Murn, Zupančič in Cankar, ki so vsi nasprotovali poetiki Stritarjeve formalistično klasicistične šole.*
Največji revolucionar med njimi •— in edini, ki mu je bilo dano prehoditi pot do konca •— je bil prav Zupančič, saj že v njegovi prvi zbirki (Casa opojnosti, 1899) ne najdemo skoraj nič več stalnih oblik. Tu prevladuje sproščeno valujoči ritem namesto klasicističnega metra, ki ga je v kritiki Bučarjeve »Biserojle« (Slov. narod 1898) posrečeno označil takole: »jednakomerno tinkanje ti bije do-sadno na uho«. Ta ritem pomagajo soustvarjati številne stavčne figure (podvojitve, refreni, mnogovezja itd.). Ritmično muzikalno bogastvo doseže svoj višek v »Samogovorih«. Ritem se krepi še z notranjimi rimami, asonancami in z razkošnim slikanjem z glasovi (tj. z muziko izbranih vokalov in konzonantov) itd. Vse te značilnosti — dozorele so prvič v »Pesmi mladine« in v ciklu »Manom Josipa Murna« ¦— se kažejo najbolj jasno v »Dumi«. »To je docela nov pesniški jezik, pravzaprav med Slovenci prvi nov pesniški izraz po Prešernu« (J. Vidmar).«
Prikriti napad dr. Andreja Pavlice na slovensko moderno v obliki članka »Naša metrika v luči hebrejske« (Cas, letnik XI, 1917, 90—98) s poznejšim dodatkom »Prepir za ritem in metrum« (prav tam, 298—303) je dal Zupančiču — tedanjemu uredniku Ljubljanskega zvona — priložnost, da tudi teoretično izpove in opredeli eno izmed osnovnih načel svojega pesniškega dela.
Pavlica je izšel v svojem članku od ugotovitev Ivana Grafenauerja v razpravi »Iz zgodovine slovenske metrike« (Cas 1916, 299—319). Tu je Grafenauer poskusil očrtati metrični razvoj slovenske ljudske, cerkvene in umetne pesmi »do Vodnikovih časov«. Ko je primerjal napev (muzikalno recitacijo) z besednimi naglasi v navadni recitaciji, je ugotovil, da se mesto naglasov lahko me-njuje. Obe obliki pa vendarle povezuje načelo, da mora biti v vsaki polovici verza določeno število zlogov (navadno po dva) smiselno naglašenih. V recitaciji ponazarja gibljivost naglasa s primeroma dveh kolednic:
Ura enajsta bije Za njim gre tud' ena
w — w —    w — w ali w   —      —   w   —   w
— w w —     w — w
2c noseča žena
—   w   —   w   _   w ali
w   —   w   w   —   w
Analiza protestantskih napevov je i. Grafenauerju pokazala, da se je v slovenski umetni pesmi od tega časa naprej uveljavil princip silabičnosti (dolžina in kračina zlogov), ki je ostal — če izvzamemo katoliške cerkvene in posebej ljudske pesmi — v veljavi prav do Pohlina. Avtorji »Pisanic«, posebej Vodnik, so se ravnali tudi že po naglasnem načelu, načelno pa je princip silabičnosti za slovensko umetno pesem zavrgel šele Cop v svojem dodatku k prevodu Celakov-skega ocene »Kranjske Cbelice« ter v pismu Celakovskemu 14. marca 1833."
' A. M. Schmidt, La littérature symboliste, Paris 1960, 59—62. < Gl. D. Pirjevec, Ivan Cankar in evropska književnost, Ljubljana 1964, 273 si.' ' J. Vidmar, Oton Zupančič. Letopis SAZ;u III, 1948—1949, 230—235, in Naša sodobnost 1962, 97—110; J. Mahnič, Oton Zupančič, Maribor 1955, 21, 43—46.
• Matija Cop, Izbrano delo, ur. Av. Pirjevec, Celje 1935, 39 in 56—58.
15
Pavlica je Grafenauerjeve izsledke primerjal s hebrejsko biblijsko poezijo
— s psalmi. Tudi tam je našel dokaj ustaljeno število naglasov v verzu (4—5), toda stopice z različnim številom zlogOv. Da bi to pisano sliko ukrotil, se je oprl na obredno petje, ki je dajalo vsaki stopici enake čase, in sicer ne glede na število nenaglašenih zlogov. S tem je prevrgel težišče kakovosti pesmi na strogo metriko, ki jo je gradil na načelu »eiusdem temporis« za vsako stopico. Ker je proglasil to načelo za edino pravilno v poeziji na sploh,^ je s takega togega me-tričnega stališča bral tudi Prešerna in Jenka in dokazoval nesmiselne naglase v njunih verzih, češ kdo ne čuti, da je nedostaten ritem v Prešernovih verzih kot »Mož in oblakov vojsko je obojno« . .. »Pred ko greš v Oglej, čez goió zeleno« ... »Ze Črtomir, je treba sé ločiti« .. . »Beg je moj up, gozd je moj dom«. Ali pri Jenku: »Zaslužim si cekin — k zlatarju sé podam itd. »Enakomeren ritem, ki se ne ozira na kratčino in dolžino zlogov, ki postavlja celo enklitike med vzdige, ni pravi ritem. V tem bi si morali izprašati vest tudi naši moderni« (Cas 1917, 97).
Na retorično vprašanje o »nedostatnosti ritma v Prešernovih verzih« je napisal Župančič odgovor v obliki literarnokritičnega eseja, ki je hkrati oblika literature ter znanstvenega razpravljanja, razbremenjena pretiranega razumar-skega analitičnega postopka. »Opira se bolj na intuitivne sposobnosti esejista kakor na racionalni analitični postopek, bolj na sugestivnost umetniškega, zelo dognanega oblikovanja kakor na jasnost in natančnost znanstvene misli in besede ... S tem se lahko tako rekoč izogne napakam, v katere bi zašel, ko bi hotel biti eksakten v reševanju vprašanj, ki jih še ni mogoče dokončno rešiti... Velika privlačnost esejističnega razpravljanja je v lahkotnosti, s katero se obravnavajo posamezna vprašanja s srečnimi in predrznimi domnevami.«^
Prav takšna, lahkotna in vendar globoka, je oblika Zupančičevega odgovora. Pavlici odgovarja najprej posredno, s fiktivnim ali resničnim spominom na svoj razgovor s »prijateljem Draganom« na Dunaju. Glede na sogovornika gre
— če je razgovor resničen — za drugo dobo Zupančičevega študija, ko se je v letih 1906 do 1910 večkrat mudil na Dunaju. »Prijatelj Dragan« je namreč klasicistični pesnik in esejist dr. Dragan Šanda, ki je po letu 1907 živel na Dunaju kot profesor klasičnih jezikov in francoščine. Leta 1905 je v razpravi o »Moderni francoski liriki« (Dom in svet 1905, posebej str. 615 si.) zavračal simbolistično francosko liriko in njeno pesniško formo.' »Prijatelj Dragan« se je •— po Zupančičevem pripovedovanju •— spotikal ob ritmu neke francoske pesmi, objavljene v prevodu v Ljubljanskem zvonu," medtem ko se je zdel Zupančiču ritem opravičen. Tako je nanesla beseda na Prešerna in Zupančič je zavračal Draganovo klasicistično pojmovanje pesmi s klasičnim primerom iz Prešerna:
Ko svojo moč vihar najbolj razklada,
okrog vrat straža na pomoč zavpije,
in vstane šum, da mož za možem pada.
' »Dragocena ugotovitev tega raziskovanja je, da se moramo v vseh jezikih, ne le v latinskem in grškem, ozirati tudi na dolžino in kratčino zlogov ... V luči tega nauka razpade ritem nebroj stihov naSe umetne poezije v nič.« Cas XI, 1917, 96.
• J. Toporišič, Kritika i povljest književnosti, v delu Uvod u književnost, red. Fr. Petre i Z. Skreb, Zagreb 1961, 573 si.
» Gl. o njem Iv. Grafenauer, NE IV, 1929, 625 si.
" Ce je razgovor resničen, prihajajo v poštev le Stiri pesmi, gl. LZ 1897, 261; 1911, 113; 1913, 261 in 317.
16
Začetek drugega verza je Zupančiču primer najsijajnejše zmage bujnega naravnega ritma nad abstraktno metrično shemo. Nabiti naglasi, samoglasniki in soglasniki ne samo da ponazarjajo vsebino, marveč so že vsebina sama. Za zagozdene poudarke ¦— vsakemu vokalu sledi zapornik ali afrikata •—, ki tako sijajno ponazarjajo vso situacijo ¦— zmeden hrup, trenutek nenadnega nočnega naskoka, brambe in klicev na pomoč — Zupančič pravi, da se »gneto, pno, tarejo — kakor možje tam okrog vrat«. Že Prešernove besede same zase vsebujejo vso napetost in nabitost ozkih o-jev in zaustavljajočih zapornikov, ki jo je Zupančič v svoji označbi neposredno posnemal. Prešernov verz namenoma ni gladek, ne sme peti, mora hreščati, morajo ga ustavljati številni zaporniki; če bi pel, bi bil šibak in neizrazit.
Pozneje je prišel ob teh verzih do podobnega zaključka tudi Tine Orel. Po njem se v prvem delu drugega verza krepki akcenti združijo v težak »molos-sos«, ki zraste v tribrahični crescendo z vrhom na dolgem naglašenem o-ju, da kar slišimo krik »na pomooč«, ki ga še podpre prelom s svetlim i-jem. Temni napeti vokali v prvem delu verza ponazarjajo zamolklost udarcev in zategnje-nost zadnjega krika na pomoč:
\y ¦— — .— www.— w — w
v naslednjem stihu pa se situacija s porazom pomiri, ritem preide v umerjen metrum, vrsta šumevcev ponazarja padanje bojevnikov.
Čeprav Zupančič teh verzov ni tako analiziral kot Žigon in pozneje Orel, je v njih po pravici čutil že uresničeno svoje temeljno načelo pesniškega dela: »da je dosežen oni tesni, najtesnejši spoj, popolno sozvočje med vsebino in obliko, da ju ne moreš ločiti drugače nego umetno, suho znanstveno ...«
Orel je res pokazal, da izražajo v Uvodu Krsta pri Savici skoraj vse zmage ritma nad metrom, skoraj vsi akcentski zagoni kljubovalnost, moč in upor, voljo mladega Črtomirovega duha po svobodi, medtem ko se ritmični zagon poleže ob opisu stvarnosti, težkega položaja v trdnjavi: »Ne meč, pregnala nas bo sreča kriva«; »neproste dni živet nočem enake«; »vas, ktérih rama se ukloniti noče«; »največ sveta otrokom sliši Slave« itd.
Ko je z lagodnim razgovorom s »prijateljem Draganom« Župančič že razodel svoje poglavitne nazore o pesništvu in jih ponazoril z imenitno analizo navedenih treh Prešernovih verzov, hitro in določno obračuna s Pavlico. Najprej ga zavrne kar na sploh s svežo, humoristično primero: Ce bi kateri od »neokretnih šolarčkov« v gimnaziji bral po Pavličino verz iz Sonetov nesreče »Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne«, bi bil doživel »homerski krohot« iz študentskih ust. Tako ob tem verzu kot tudi ob Pavličinem razkladanju, da je skupina soglasnikov v Prešernovem stihu »Gorjancev naših jezik poptujcvavši« »voz težkega kamenja, ki skoro ne more naprej«, ker bi morala biti o in u zaradi sledečih skupin težkih soglasnikov položajno dolga (kot trdi že Pohlin in zavrača že Cop!), Zupančič preprosto ugotovi, da postavlja tako drvarsko sekanje in žaganje Prešernovih verzov Pavličino pisanje na raven neokretnega šolarskega deklamiranja. Dokazuje samo, da Pavlica pesmi sploh ne razume, ker bi rad izmeril njeno lepoto le od zunaj, z umetnim metričnim vatlom. Pa je Pavlica pozneje res še vnovič dokazal, da je to resnično. V svojem odgovoru je znal
" GI. T. Orel, Ritem pri Prešernu, Slovenski Jezik III, 1940, 156—167.
17
Zupančiča le naivno vprašati, kaj se »gnete in tare« v stihih, ki jih je bil navedel v svoji prejšnji razpravi (Cas 1917, 299).
Pavlici je odgovoril že Avgust Zigon tudi znanstveno učeno; najprej na kratko, po njegovi repliki pa tudi na dolgo s posebno razpravo prav o njegovih primerih in mu svetoval, kako naj bere in uživa tiste Prešernove verze sebi na veselje in pesniku na čast:^^
Mož II in oblâliov vôjslio // je obojno (končala temna noč)
— II       ^ ¦—¦  \^  ¦—   \y   II yj   \y—
Že II Črtomir II je treba se ločiti.
Čoln vstavi, II kjer je gosta senc // temnica
¦—¦ ^        \y \^ — w —       w  —
Bég je moj up, // gójzd je moj dom II pričjoči
-    WW    - - ^W     - <j -
Pred,. II ko greš v Oglej, 11 čez goro zeleno
- —      w — w — ww — w
Te ritemske posebnosti je ponazoril Zigon tudi s primeri iz italijanske poezije (Petrarka in Dante). Prešernovo opombo, da je verza »Dva jésna Kéruba s mézham ognjenim« ter »Deb' ne rasshólil je v vednem trepeti« »izmeril in iskal« ob Dantejevem verzu (Pekel V, 100) »Amorich' al cor gentilliatto s'apprende«, pa je porabil za neposreden dokaz, da je Prešeren odkril nestalnost v mestu zareze v enajstercu tudi pri Danteju.
A. Isačenko'^ je sicer s formalno analizo Prešernovega verza nakazal v nekaterih vprašanjih drugačne rešitve kot Zigon (tako glede razmerja metričnega ritma verza pri Prešernu, Schillerju ter Petrarki, kot tudi z ugotovitvijo, da »za Prešernovo verzno tehniko .. . kvantiteta vokalov ni bila povsem brezpomembna«), v poglavitnem vprašanju pa je njegova analiza vendarle povsem potrdila Zupančičeve trditve. Cim bolj je Prešeren umetniško rasel, tem manj je upošteval obveznost metričnih naglasov v verzu in tem pogosteje jih je kršil (v »Krstu« je takšnih primerov že 27 "/o, med 400 verzi 108 verzov z nemetričnim naglaša-njem!).
Zupančiču pa ta učena pot dokazovanja zoper Pavlico seveda ni bila potrebna. Polemiko zoper njega zaključuje povsem drugače — s postavitvijo svojega načelnega stališča o razmerju ritma in metra pri razumevanju pesmi in pri pesnikovem delu: Lepote pesmi ni mogoče doumeti samo s pomočjo teoretičnih metričnih shem, se pravi, z zunanjimi merili. Razumeti jo je mogoče samo od znotraj, z intuitivnim spoznanjem pesnikove misli, ki narekuje pesmi tudi njeno obliko. S tem je Zupančič popolnoma posnel bistvene točke tedaj moderne teorije o pesništvu.
Josip Vidmar in Joža Mahnič'^ sodita, da je veliki pesnik tu izrazil načela, po katerih se je ravnal pri svojem delu. Vprašanje, v kakšnem realnem razmerju
" A. Zigon, Slovan 1917, 86-^88, 141 si., 196—198; 287—299.
" Slovenski verz, Ljubljana 1939, 104 str., posebej 43—45 in 48—53.
" J. Vidmar, Oton Zupančič, Kritična portretna študija, Ljubljana 1935, in Literarne kritike, Ljubljana 1951, 222—249; J. Mahnič, Problem baudlairlzmov pri Zupančiču, Slavistična revija 1948, 221—268; gl. še op. 5.
18 4
sta si ritem in metrum v njegovih pesmih, v Icolikšnem deležu verzov je ritem ] zahteval nemetrično naglašanje in kako je ritem povzročal menjavanje metruma ; v pesmih, pa v formalni analizi slovenskega verza še ni rešeno. Isačenko ga je | v svojem delu šele nakazal kot nalogo. i
Pavlica je poskušal Zupančiču in Zigonu — na njegovo prvo, kratko kritiko j — še odgovarjati. Toda Zupančiču se je v bistvu vdal, celo tako daleč, da je ¦ umaknil svojo trditev o obveznosti pravil hebrejske za slovensko metriko, češ , da tega sploh ni trdil. Braniti se skuša le v kaki podrobnosti in ponekod trmasto, ] ponavlja, namesto da bi dokazoval; tako še vedno ostro odklanja »moderno poe- | zijo .. ., ki je iz dežele lune« in — sam brez moči — kliče na pomoč »strokov- i njaka, ki bi. . . razgnal pesnike enklitikarje« (Cas 1917, 299 si.). Proti Zigonu je j z več uspeha branil drugačno razlago obeh ob Dantejevem verzu »izmerjenih« i slovenskih, pri čemer mu je priskočil na pomoč tudi Aleš Ušeničnik, ki je po- I pravil Zigonovo branje zabrisanega Prešernovega zapiska (Cas 1917, 300—303, ; Ušeničnikova opomba 302 si.). Toda zoper Zigonovo zavrnitev v posebni razpravi ; sta ostala oba brez besed.
Z obema nasprotnikoma pa je bil Pavlica posebej nezadovoljen svetovnonazorsko. Zupančič da se »žal, žal... ne more dvigniti do krščanske višine«, ! Zigonu pa očita, da z retoričnim vprašanjem Pavlici — »Ali si morda Bleiweisov? ! Ali Jeranov?« — ta dva »za naš narod velezaslužna moža. . . brezsmiselno vlači \ po časopisih«. »Svarilo« Zigonu je le stranski odcep tedanje žolčne polemike o ; Jeranu in jeranovstvu v slovenski književnosti,»ukor« Zupančiču pa je bistve- i no povezan z Zupančičevim pojmovanjem razmerja ritma in metruma, ki sta bila -i za Zupančiča hkrati dve strani celotnega življenja in izraza različnih pogledov . na svet. j
Ritem je namreč Zupančiču — po tem eseju — hkrati simbol spoznavanja ; in simbol življenja: »samo z intuicijo, v sočutju in sožitju z ritmom, moreš poto- 1 vati skozi stvari in tuje duše in značaje«. Tu in v poudarjanju ritma kot »rasti« ' se je Zupančič teoretično morda najbolj jasno približal Bergsonovi filozofiji, ki ^ je bila v prvih desetletjih našega stoletja tako moderna in vplivna. Tudi po njej ; je intuicija — »tista vrsta miselne sorodnosti, po kateri se preneseš prav v no- I tranjost objekta in se zliješ s tistim, kar ima on (objekt) enkratnega in z bese- ; dami neizraznega« (Bergson) — tj. poglavni način spoznavanja. Zanika vplive ' okolice na odločilno oblikovanje človeškega Značaja, zavrača pa tudi čisto ded- i nostno teorijo in trdi, da rojeva življenje vedno novo bogastvo in novo ' energijo, ki jo imenuje »elan vital«; ta energija je racionalno nedoumljiva, zato ] jo je mogoče odkrivati le intuitivno v svoji zavesti in vesoljstvu.
S temi pogledi je Župančič ponazoril spor med ritmom in metrom ob za- j ključku z močnimi pesniškimi primerami kot »izraz dvojnega svetovnega nazi- i ranja« in »dvojnega duševnega ustroja«. Ritem mu je simbol živega kipenja in î prerajanja, neprestanega gibanja stvari in duha, plavanja nad prepadi (lastno : iskanje resnice, zvezano z nevarnostjo zmote), borbe za lastne ideje, iskanja i resnice »skozi blodnje in zmote«, torej tudi skozi prepovedane stvari; upogibanje I določeni metriki pa mu pomeni uklanjanje okorelim dogmam, uboganje spošto- ] vanih avtoritet, omejevanje lastnega spoznavanja s poslušnim učenjem njihovih : »na bregu« zavarovanih naukov, materialno sebičnost in vdano čakanje »štirih ; poslednjih stvari«. Ni čuda, da je prav ta odstavek zbudil na drugi strani naj- '
z ene strani A. Ušeničnilc v obrambi Jerana in njegovih stališč, z druge Iz. Cankar, j P. Bohinjec in Iv. Grafenauer v borbi zoper njega: gl. Dom in svet 1916 in 1917 ter Cas 1916 in 1917. j
19^
hitrejši odgovor. Aleš Ušeničnik (Ritem in metrum, Cas 1917, 243) je namreč prenesel spor iz področja teorije v vsakdanje življenje in pokazal, da vsakdanje življenje ni tako preprosto, da bi mogel biti ritem značilen le za življenje ne-kristjana, metrika za življenje kristjana. Noben človek, s takimi ali drugačnimi nazori, postavljen v svet, ne more uresničevati svojih idealov ¦— takšne ali drugačne vrste — brez »kipenja, tudi plavanja nad prepadi, tudi hrepenenja skozi blodnje in zmote«, brez »borbe človeka z nagoni. . . samoljubja, lagodnosti in ^idobnosti, častihlepnosti in uživaželjnosti« itd. Po njegovem gre tu predvsem za dve vrsti ljudi, čeprav je res, da bi presojanje teoretičnih konceptov pokazalo drugačen rezultat.
Seveda pa tudi ob teh Župančičevih filozofskih primerjavah ostane odprto vprašanje, koliko je njegov pogled na svet res le izraz sodobnih tokov evropske filozofije, Bergsonove in drugih. Čeprav sta zlasti Josip Vidmar in Joža Mahnič v njegovih pesmih ugotavljala vplive te vrste, se jima je vendar pokazalo, da je Župančičev pogled na svet rasel v veliki meri iz težkega ogroženega položaja slovenskega naroda. Ob njem so postajale filozofske komponente v njegovih pesmih celo vse manj in manj izrazite.
Joža Mahnič
VLOGA SVETOVNE PRI POUKV NARODNIH KNJIŽEVNOSTI       ^
Naše, jugoslovanske književnosti so imele nekdaj pretežno narodno-obrambni značaj in vlogo, tedaj so se dale obravnavati ločeno od svetovne književnosti. Toda postopoma so se morale začeti spoprijemati s perečimi socialnimi protislovji in zamotanimi duhovnimi vprašanji, ki so vznemirjala pisatelje in pesnike vsepovsod po svetu. Njihov umetniški izraz in oblika sta postajala vse bolj prefinjena in razvezana ter sta se razvijala bolj ali manj vzporedno s stilom in formo drugod po svetu. Danes je vsakomur, ki nekoliko razmišlja o bistvu in vlogi književnosti, jasno, da narodne književnosti resda opredeljujeta poseben jezik in samosvoja »duša«, da pa so hkrati vsebinsko in oblikovno sestavni del nekega večjega organizma.
Tudi danes moramo pri pouku književnosti v mladini vzbujati ljubezen do domovine, zanimanje za narodno zgodovino, zavzetost za svobodo, vendarle to ne more biti naš edini cilj. V mladini moramo vzgajati tudi čut za socialno pravičnost in politično demokracijo, poleg tega pa ljubezen do vsega človeštva, zdrav mednarodni humanizem. Vsa leposlovna besedila seveda niso deklarativno objektivna, domovinsko socialna; nasprotno, največje umetnine so pogosto tihe, intimne osebne izpovedi, ki jim je treba spričo njihove emocionalne pre-tresljivosti in izrazne krhkosti posvetiti posebno pozornost; čudovite primere zanje najdemo v domačem in svetovnem pesništvu, saj so splošno človeški in nam zato še posebno blizu. Seveda so naše naloge še drugje, ena največjih je,
20
izoblikovati v razvijajočem se mladem človeku čut za lepo, sposobnost za estetsko dojemanje in vrednotenje, kar dosezamo predvsem z neposredno interpretacijo za določeno dobo in osebnost značilne in pomembne besedne umetnine. In znano je, da so se veliki pesniki in pisatelji, npr. Prešeren, Cankar in Zupančič, brez škode za svojo umetniško samobitnost, prav na področju sloga, oblike in tehnike pisanja s pridom oplajali ob tujih pobudah.
Kakor bi danes anahronistično in naivno zvenela zahteva, naj bi se naši kolegi zgodovinarji pri pouku omejevali zgolj na zgodovino naših narodov, tako bi bilo nesmiselno in škodljivo, če bi se slavisti zapirali v meje jugoslovanskih književnosti. Naše življenje, mišljenje in čustvovanje ter družbeno in politično dogajanje so sicer zakoreninjeni v osebni problematiki in domačih razmerah, hkrati pa nehote povezani z evropskim in svetovnim prostorom, ki postaja vse bolj odprt in komunikativen. Ogledalo tega neutajljivega dejstva so tudi naše književnosti, ki jih je potemtakem danes mogoče znanstveno proučevati in pedagoško posredovati le ob primernem upoštevanju svetovne književnosti.
Seveda pa nikdar ne smemo pretiravati in zahajati na stranpota. Naši stanovski predniki, ki so se pri pouku omejevali na narodne književnosti, so pogosto nekritično in samoljubno precenjevali vse naše in so svoje delo neredko zreducirali na zanosno patriotično vzgojo in klasicistično togo teoretiziranje. Dandanes preži na slovstvenega pedagoga, še bolj pa na zgodovinarja in kritika, nasprotna nevarnost. Da bo namreč ob primerjanju naših književnosti s književnostmi velikih in bolj razvitih narodov, kakršen je na priliko francoski, zašel v superiorno omalovaževanje vseh naporov, a tudi dosežkov v književnostih naših narodov. Zlasti pri razlagi starejših, estetsko malo pomembnih obdobij mora slavist pedagog mladino opozarjati na vse številne ovire, ki nam jih je pri ustvarjanju kulture in književnosti postavljala na pot neprijazna nam zgodovina. V novejših obdobjih pa imamo tudi vrsto ustvarjalcev, ki po človeški pristnosti in umetniški dognanosti sodijo med vrhove svetovne književnosti; na avtorje, kakršni so Prežih, Krleža in nobelovec Andrič, smo lahko samo ponosni. In še nekaj se mi zdi potrebno poudariti: ne sprejemajmo slepo vsega od kraja, kar nam ponuja tuji svet, npr. z moderno abstraktno strujo, glasnico alienacije in absurda. Ta književnost je kot izraz naše atomske dobe in njene duhovne razrvanosti pri nekaterih avtorjih brez dvoma doživeta, prepričljiva in tudi umetniška. Pri mnogih leposlovcih pa samó izraz časovne mode in lastne nebogljenosti. Vsekakor pa te smeri ne bi smeli označevati kot estetsko in filozofsko edino sodobno in možno. Zlasti mlademu človeku moramo pokazati, da kljub drugačnemu videzu vendarle obstajajo razne vrednote, za katere velja živeti in delati, ne pa ga pehati v pesimizem in cinizem. Ce teh vrednot v življenju in umetnosti res ne bi bilo, bi se tudi naše poklicno delo sprevrglo v jalovo in klavrno historiziranje in larpurlartizem.
Načelno pa je vključevanje svetovne književnosti v literarni pouk na naših srednjih šolah, gimnazijah kot splošno izobraževalnih in tudi drugih, ozko strokovnih, nujno potrebno. Potrebnost smo v dosedanjih izvajanjih že utemeljili, zdaj nas zanimajo še obravnavni postopki. Preden se lotimo določenega obdobja v naših književnostih, ga moramo, seveda v krajšem obsegu, v zgoščeni bistve-nosti, obravnavati kot evropski oziroma, v novejšem času, kot svetovni pojav. Nakazati je treba značilne poteze vsakokratne družbe, filozofije in estetike; podati značilno tematiko, ideje in oblike; od žarišča spremljati širjenje in spremembe pojava drugod; označiti umetnost osrednjih osebnosti pri raznih narodih;
21
vse to pa ponazoriti z branjem in interpretacijo značilnih in pomembnih tekstov ter tako mladini nazorno približati bistvo pojavov, ki jih imenujemo književno obdobje, stilska formacija, umetniška osebnost itn. Ob svetovni književnosti je posebno treba razložiti tista obdobja in stile, ki v narodni književnosti niso pomembno in polnokrvno zastopana. — Literarna teorija je samo pomožna veda literarne zgodovine, zato jo je možno obravnavati le ob njej, ne pa samostojno, iztrgano. Tako dijak vzporedno z razvojem svetovne književnosti spoznava, v katerem obdobju se kakšna književna zvrst pojavi, kakšne spremembe doživlja v naslednjih dobah in kdaj morda tudi odmre. — Dijaka moramo na kratko seznaniti tudi s problemom umetniške osebnosti in njenega ustvarjanja, z razvojnimi fazami pri nastajanju umetnine (zarodek, snovanje, izoblikovanje) in z njenimi prvinskimi sestavinami (snov, ideja, forma).
Pri nekaterih književnih obdobjih se ne kaže preveč zamujati; nesmiselno bi se bilo na dolgo in na drobno ukvarjati z orientalskimi književnostmi, in sicer preprosto zato, ker zanje nimamo skoraj nikakih dobrih prevodov (razen kitajske lirike) in zlasti ker so izredno malo (le hebrejska, biblijska) vplivale na slovensko književnost. Drugače je z antično, grško in rimsko književnostjo; njune literarne zvrsti, življenjska miselnost in celó mitologija (npr. v prispodobah in metaforiki pri Prešernu) so z renesanso postale duhovna last celotne Evrope. Po pregledu evropske, nato hrvatske in srbske, nazadnje pa slovenske srednjeveške književnosti bo dijak spoznal, da smo Slovenci imeli tedaj zgolj zapiske verskega značaja, medtem ko so južnovzhodni sosedje, zaradi ugodnejših političnih razmer, poznali že razne slovstvene zvrsti po okusu tistega časa. Ob evropski renesansi bo mladi poslušalec zlahka ugotovil, zakaj se je ta umetnost sproščenega, zdravega in radostno uživajočega človeka, ki ji je bilo izhodišče v Italiji, razvila prav v sosednji Dalmaciji, zlasti v svobodnem in bogatem Dubrovniku, medtem ko smo Slovenci imeli tedaj pod vplivom nemško-švicarske reformacije jezikovno in kulturno izredno pomembno protestantsko književnost, ki pa je bila brez estetskih teženj in kvalitet. Splošne ideje evropskega razsvetljenstva, okrepljene s specifičnimi gesli narodnega preporoda, bodo dijaku razložile prizadevanja Zoisovega omizja; kako morejo tuje snovne in miselne pobude pri dramaturško nadarjenem avtorju zaživeti plodno sožitje z domačimi idejami in postavami, bo ponazoril primer Linhartove komedije. •— Preden preidemo k študiju Kopitarjeve generacije in Prešernovega kroga, bomo v glavnih potezah očrtali evropsko in posebej slovansko romantiko, med samo interpretacijo Prešernovih pesmi pa bomo z razredom obnovili še znanje o antiki in renesansi. In ravno ob Čopovi razgledanosti po nekdanji in sočasni evropski književnosti in ob Prešernovi genialno suvereni aplikaciji prijateljevega znanja bomo posebno jasno spoznali, kako nujno je pritegovati svetovno književnost k obravnavi domače književnosti. Ob Prešernu in njegovem krogu bomo hkrati občutili tudi naravno potrebo po povezovanju sočasnih pojavov med slovanskimi književnostmi; za to govore Kopitarjeve mentorske pobude pri Vuku, Čopovo in Prešernovo sodelovanje s češkimi romantiki in njuno občudovanje Mickiewicza, različno gledanje na ilirizem pri Prešernu in Vrazu. Tako nam svetovna književnost oziroma prim.erjalna metoda izdatno pomaga osvetliti včasih dokaj nejasno dialektiko v razvoju narodnih književnosti, hkrati pa določiti zanesljiva merila za ocenjevanje njihovih kvalitetnih dosežkov.
In da se z naglimi koraki nekoliko bolj približamo našemu času: Ko bomo dijakom podali monumentalno podobo evropskega realizma in njegovih osrednjih
22
predstavnikov, predvsem francoskih in ruskih, jim bomo mogli tudi pokazati, zakaj smo se Slovenci tako počasi izvijali iz objema romantike. Med vzroki za ta pojav bomo navedli: množično politično prebujanje in organizacijo kulturnega življenja (svoje energije smo torej puščali na neslovstvenih področjih, ki jih je bilo treba obdelati), številčno in gospodarsko šibko meščanstvo ter pomanjkanje pozitivističnega pogleda na svet, prevladujoč vpliv nemškega poetičnega in premajhno upoštevanje ruskega kritičnega (francoskega skoraj poznali nismo) realizma. Kljub temu nam je slovenska varianta realizma, ki ni hodila docela vštric z evropskim, a je skušala ustrezati našim razmeram in potrebam, dala v svojih najboljših delih vrsto humanih in estetskih vrednot. — Zato pa se je z moderno naša literatura spet, prvič za Prešernom, kvalitativno pognala v svetovne vrhove, v nemali meri tudi po zaslugi dejstva, da smo Slovenci preko mladega Cankarja in Zupančiča na Dunaju in nato v Parizu spet ujeli korak s sodobno svetovno umetnostjo in filozofijo. Poudariti je treba, da sta se negativnih tujih elementov, dekadenčnega čustvovanja in nietzschejanske miselnosti, zelo zgodaj otresla in ohranila predvsem plodne stilne, ritmične in tehnične pobude, zlasti pa vse bolj uveljavljala svojo individualno osebnost, ki je poleg intimnih čustvenih in filozofskih področij spričo tedanjega težkega položaja Slovencev vključevala tudi kritičen prikaz socialnih razmer in boj za narodno osvobojenje. •— V novejšem času, od introspektivnega ekspresionizma preko socialnega realizma pa vse do abstraktnega modernizma, je slovenska književnost seveda prav tako povezana s sočasnimi idejnimi in estetskimi tokovi v svetu ter si jih osvaja, prilagaja ali pa odklanja. Tu je treba opozoriti še na medsebojno duhovno oplajanje s prevodi, ki ni bilo še nikdar doslej tako razgibano in bogato (čeprav mu še vedno manjka prave načrtnosti), kakor prav dandanes. Svetovna književnost torej na različne načine vidno in ustvarjalno posega v narodne književnosti, zato ji moramo tudi pri šolskem pouku posvečati primerno skrb. Treba pa jo je vključevati organsko, na pravem mestu, obravnavati problemsko, ne verbalistično, in s spoštovanjem do narodne književnosti, ki naj jo svetovna pomaga osvetliti.
Ce bi ob koncu tega članka bežno opozoril še na študijske okvire in praktične možnosti za pouk svetovne književnosti pri nas Slovencih, bi dejal tole: Srednješolski učni načrt je v tem pogledu ponekod odločno preširok "in prezahteven (književnosti starega Vzhoda, latinske Amerike ter afriških in azijskih narodov), na splošno pa je razumno domišljen in pomeni prepotrebno dopolnilo k ostalemu načrtu. V zadnjih letih smo dobili tudi vrsto dobrih knjig, ki so po svojem namenu seveda pedagoški priročniki, ne znanstvene obravnave: Silve Trdinove Besedno umetnost, ki je poleg literarne teorije v dobršni meri praktična stilistika, ter Janka Kosa Svetovno književnost 1 in II, ki je antologija s pregledom književnosti. Največjo oviro za uspešno vključevanje obravnavanih strok v pouk narodnih književnosti vidim v nekoliko neurejenih razmerah na univerzi. Študijski načrt oddelka za slovanske jezike in književnosti sicer predvideva za zadnji, četrti letnik po eno uro tedensko uvod v literarno teorijo in dve uri pregled svetovne književnosti. Toda že dolga leta teh predavanj za slaviste, največ iz objektivnih razlogov, praktično skorajda ni bilo in tako diplomirani študentje prihajajo na srednje šole poučevat brez sistematične ustrezne izobrazbe in so kot mladi pedagogi v tem pogledu prepuščeni samim sebi. Prepričan sem, da bi se to pereče vprašanje dalo urediti z malo dobre volje.
Osrednja naloga slavistov na področju literarne zgodovine seveda ostane: kar se da znanstveno pravilno in z največjo možno ljubeznijo mladino uvajati
23
v duha in lepoto narodnih književnosti. Študij svetovne književnosti, ki naj bo prav tako intenziven, čeprav mu bomo odmerili manj časa, naj mladini pomaga razumevati pojave v domačih književnostih, omogoči naj ji temeljno poznavanje besedne umetnosti drugod po svetu in ji kar najbolj vzgoji čut za samostojno estetsko presojo.
AKADEMIJIN SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA
Jakob Rigler
PREMENE TONEMOV V O B LIK O S L O V NI H VZORCIH SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA
v slovenskem knjižnem jeziku se dopuščata dva tipa naglasa: dinamični in tonemski. Pri tonemskem naglaševanju ločimo na naglašenih vokalih dve intonaciji, ki ju tradicionalno imenujemo rastoča in padajoča. Ker pa značilnost njunega melodičnega poteka ni samo v tem, da raste ali pada, ampak je večinoma pri prvi padajoče rastoč in pri drugi rastoče padajoč ali pa se nasprotje med njima kaže samo v relativni višini, ju je bolje imenovati kar po znakih, s katerima ju označujemo: akutirana namesto rastoča in cirkumflektirana namesto padajoča.' Cirkumflektirana intbnacija je fonološko neoznačen tonem, akutirana pa označen (markiran): zato hitro opazimo, če kdo uporabi akutirano intonacijo na nepravem mestu, medtem ko cirkumflektirana namesto akutirane ne moti preveč. Tonemsko naglašujejo večinoma pripadniki slovenskih centralnih narečij s središčem Slovenije, Ljubljano. Ker je tonemsko naglaševanje v slovenskem knjižnem jeziku samo fakultativno, se mu navadno ne posveča dosti pozornosti. Prvi je ugotovil tonemsko naglaševanje Vodnik, na podlagi Škrabčevih in Valjavčevih razprav pa ga je Suman 1884 uvedel v slovnico. Tonemsko naglaševanje imamo zapisano tudi v Pleteršnikovem slovarju; v vseh izdajah svoje slovnice ga je vzdrževal Breznik, a poznejše domače slovnice so ga opustile.^ Vendar dejstva, da dobra polovica Slovencev pozna tonemsko naglaševanje, ni mogoče povsem prezreti, poleg tega pa so intonacije pomembne tudi za znanstveno proučevanje slovenščine. Novi slovar slovenskega knjižnega jezika, ki
' Akutirana (rastoča) je označena z ' (na dolgih vokalih in r) in ¦ (na polglasniku), cirkumflektirana (padajoča) pa z ¦ (na dolgih vokalih in r) in " (na kratkih vokalih in polglasniku). Ozkost e-ja in o-ja se pri tonemskem naglaševanju označuje s piko pod črko, široka e In o pa sta brez oznake. Iz tipografskih razlogov se za cirkumfleks uporabljata polkrožec in strešica.
Dobimo pa ga še v slovnicah tujih avtorjev (De Bray, Svane) in v Toporišičevi knjigi: Slovenski jezik. Izgovor i intonacija s recitacijama na pločama.
24
ga pripravlja Inštitut za slov. jezik SAZU, bo imel zato zapisane tudi intonacije. V slovar bodo sprejete intonacije, ki jih v knjižnem jeziku govorijo ljudje, doma z osrednjih področij s tonemskim naglaševanjem, zlasti v Ljubljani.
Dosedanje tonemske premene v oblikoslovju so v slovnicah in razpravah določene večinoma na osnovi osebnega govora njihovih piscev (oziroma piscev razprav po katerih so intonacije povzete). Ker pa je knjižni jezik tudi pri tonem-skem naglaševanju šel pogostokrat svojo pot in uveljavil oziroma uveljavlja drugačne intonacije, kot so v narečjih, na katera so se doslej opirali, je bilo treba med pripravami za slovar ugotoviti tudi tonemske premene v oblikoslovju knjižnega jezika.
Ta predlog tonemskih premen v oblikoslovju sem sestavil na podlagi širšega anketiranja uporabnikov knjižnega jezika, delno pa je upoštevana tudi tradicija. Obravnavan in sprejet je bil na sejah pravorečne komisije za slovar slovenskega knjižnega jezika.*
Splošne pripombe k tipom
Po katerem tipu* se kakšna beseda naglašuje, nam kaže zapis naglasa osnovnih oblik, ki jih navajajo slovarji.-'^ Kje so naglašene posamezne oblike besed, ali je naglašeni samoglasnik dolg ali kratek, e ali o pa ozek ali širok, se vidi iz netonemskega naglaševanja." V tem članku navedene intonacijske spremembe veljajo ne glede na naglasno mesto in samoglasnik, če ni to dvoje posebej omenjeno. Zadnji ali edini kratki zlogi niso upoštevani, ker so samo cir-kumflektirani.
Kadar ima v predložni zvezi beseda ozki e ali o namesto sicer širokega (goro — na goro) ali naglas na drugem mestu kot sicer (primer ¦— na primer), je intonacija cirkumflektirana.
Cirkumflektirane so tudi besede v zvalniški vlogi.
Intonacija dv. rod. in mest. ni posebej navedena, ker je enaka množinski; isto velja za intonacijo dvojinskih oblik pri glagolu.
Samostalniki, ki se sklanjajo kot pridevniki (dežurni -ega, zlo zlega), imajo intonacijo po pridevniški sklanjatvi.
Pri navajanju intonacijskih dvojnic pomeni »ali« med obema variantama približno enakovrednost, »ali tudi« pa pomeni, da je druga varianta redkejša.
SAMOSTALNIK I (NEPREMIČNI NAGLASNI TIP)
a) Tip s cirkumfleksom na dolžini v ed. im. in rod. (1. služba -e, 2. pošast -i, 3. podražitev -tve, 4. kordk -a, 5. sonce -a, kolo -esa) ne spreminja intonacije. Izjema so primeri, kadar se spremeni vokalna kvaliteta (dom domu).
' Sestavljajo jo: A. Bajec, T. Logar, J. Rigler, S. Suhadolnik, F. Tomšič, J. Toporišič.
' Osnovna razdelitev je prilagojena netonemskim naglasnira shemam, ki bodo v slovarju.
' Za zdaj lahko dobimo intonacijski zapis osnovnih oblik v Pleteršnlkovem slovarju. V novem slovarju se bodo intonacije deloma razlikovale od Pleteršnikovih. Pri Pleteršnlku je treba zlasti upoštevati tudi to, da ima zapisan naglas kratkega nedoločnika (npr. ndsiti namesto nositi ipd.) in da uporablja ' za
• Za zdaj lahko dobimo te podatke v Slovenskem pravopisu, slovnicah in raznih razpravah. Tudi pri tem bo v novem slovarju nekaj novosti.
25
Samostalniki s premaknjenim naglasnim mestom samo v mn, gredo v teh oblikah po mešanem naglasnem tipu (IV).
b) Tip z akutom v ed. im. in rod.
1. Samostalniki ženskega spola na -a fiipa -e, košnja -e). V ed. or. in mn. rod. so cirkumflektirani (lipo, lip), le primeri s širokim e ali o so v ed. or. lahko cirkumflektirani ali tudi akutirani (košnjo ~ košnjo). Kadar je v mn. rod. nagla-šen vrinjeni a, je lahko cirkumflektiran ali akutiran (ovdc ~ ovdc). Prislovno rabljen ed. tož. in or. je cirkumflektiran (za mizo, na zimo, pod vodo), od tistih primerov, pri katerih je še običajna dvojnica po mešanem naglasnem tipu (IV b 1), pa tudi mn. tož. (na noge).
2. Samostalniki ženskega spola na soglasnik (starost -i, luč -i). V ed. or, so akutirani ali tudi cirkumflektirani (starostjo ~ starostjo), le kadar je naglašen predzadnji zlog, so samo cirkumflektirani (lučjo). V mn. rod., mest. in or. ter v dv. daj. in or. so, kadar je naglašen predzadnji zlog, akutirani ali cirkumflektirani fiuči ~ iuči, lučih ~ lučih, lučmi ~ lučmi, lučma ~ lučma).
3. Samostalniki ženskega spola na -ev (cerkev -kve) so v ed. or. in mn. rod. cirkumflektirani (cerkvijo, cerkev). Po tem tipu gre tudi samostalnik mati.
, 4. Samostalniki moškega spola (kovač -a, narod -a, steber -bra, sluga -a). V mn. rod., mest. in or. so akutirani ali tudi cirkumflektirani.' Primeri s širokim e ali o (lonec) gredo po tipu I d 2.
Kadar se samostalniki moškega spola na -a sklanjajo kot samostalniki ženskega spola, so v ed. or. akutirani ali cirkumflektirani (slugo ~ slugo) in v mn. rod. cirkumflektirani (slug).
5. Samostalniki srednjega spola (kopito -a, okno -a, vime -ena). V mn. so cirkumflektirani; izjema so le primeri s širokim e ali o v ed. im., samo množinski samostalniki in samostalnik jajca. Ti primeri so v mn. im. in tož., če so dvozložni, akutirani [okna, vrata; izjema je stegna), če so več kot dvozložni, akutirani ali tudi cirkumflektirani [rešeta rešeta, rešeta ~ rešeta). Tudi dvozložni samostalniki so akutirani ali tudi cirkumflektirani, če obdržijo v mn. široki e ali o (vesla ~ vesla, okna ~ okna). V mn. im. in tož. akutirani primeri so v mn. rod., mest. in or. akutirani ali cirkumflektirani [jajc ~ /dy'c, jajcih ~ jajcih, jajci ~ jajci) razen naslednjih posebnosti: primeri s širokim e ali o so v mn. rod. cirkumflektirani (vesel, rešit) in v mn. mest. in or. akutirani ali tudi cirkumflektirani (veslih ~ veslih, vesli ~ vesli); tisti primeri, ki imajo pred množinsko končnico č (pljuča) ali soglasniško skupino z r (rebra), so v mn. rod., mest. in or. cirkumflektirani; primeri koJa, okna, vrata so v vsej mn. akutirani, primera nebesa in usta pa prav tako akutirana, le v mn. rod. akutirana ali cirkumflektirana.
Dvojinske oblike imajo množinsko ali edninsko intonacijo. Izjema je samostalnik leto, ki je v dv. im. in tož. samo akutiran.
c) Tip s cirkumfleksom na dolžini v ed. im. in akutom v ed. rod.
1. Samostalniki moškega spola (prst prsta). V ed. mest. (in predložnem daj.) so akutirani ali tudi cirkumflektirani (prstu ~ prstu). V mn. rod., mest. in or. so cirkumflektirani ali akutirani (prstov ~ prstov, prstih ~ prstih, prsti ->./ prsti). Druge oblike so akutirane.'
' stalne prlslovne zveze Iz mn. tož. in mest. s premalinjenim pomenom so cirkumflelitirane (na kmete, »na detelo«, na kmelih, v hribe, na prste).
26
2. Samostalniki srednjega spola (uho ušesa) imajo -es- v vseh sklonih aku- ' tiran, le v mn. rod. je akutiran ali cirkumflektiran (ušes ~ ušes).
č) Tip s kračino v ed. im. in cirkumfleksom v ed. rod. j
1. Samostalniki ženskega spola na soglasnik (nit niti) ne spreminjajo into- i nacije. ]
2. Samostalniki moškega spola (blagoslov -Sva) ne spreminjajo intonacije. ;
d) Tip s kračino v ed. im. in akutom v ed. rod.
1. Samostalniki ženskega spola na soglasnik (naš miši). V ed. or. so cirkum-flektirani (mišjo). V mn. rod. so akutirani ali cirkumflektirani (miši ~ miši), v mn. mest. in or. ter dv. daj. in or. na predzadnjem zlogu cirkumflektirani ali -akutirani (miših ~ miših, mišmi ~ mišmi, mišma ~ mišma). ]
2. Samostalniki moškega spola (brat brata, fante -éta). V ed. mest. (in predložnem daj.) so akutirani ali tudi cirkumflektirani (bratu ~ bratu) ter v mn. rod., j mest. in or. akutirani ali cirkumflektirani (bratov ~ bratov, bratih ~ bratihj.i brati ~ brati),'' le primeri, v katerih se premenjuje široki e ali o z ozkim, so po- j sebnost. Ti primeri so, kadar imajo ozki samoglasnik, v ed. mest. (in predložnem \ daj.) cirkumflektirani (konju), v mn. rod. in or. akutirani (konj, konji), v mn. \ mest. pa so, če imajo brezkončniški mn. rod., akutirani ali cirkumflektirani i (konjih ~ konjih), sicer pa cirkumflektirani (zastarelo stolih).
Samostalniki, ki imajo v mn. premaknjen naglas proti koncu besede (gro- ; bovi, stoléh), imajo v teh oblikah intonacijo po tipu IV a 3. i
3. Samostalniki srednjega spola (dekle -éta). V ed. mest. (in predložnem ! daj.) so akutirani ali cirkumflektirani (dekletu ~ dekletu). V mn. so cirkumflek- : tirani (dekleta itd.). Dvojinske oblike imajo množinsko ali tudi edninsko intona- I cijo. i
II (PREMIČNI NAGLASNI TIP) ]
a) Tip s cirkumfleksom v ed. rod. (senožet senožeti. Cicero Cicerona) ne spre- ; minja intonacije. |
b)Tip z akutom v ed. rod.
1. Samostalniki moškega spola (jezik jezika) gredo po tipu I d 2. :
2. Samostalniki srednjega spola (téle teleta, rame ramena) gredo po tipu : I d 3. . ' ¦ i
III (KONCNISKI NAGLASNI TIP) \
a) Tip z akutom na dolžini v ed. im. (gospa -é) ne spreminja intonacije. j
''i
b) Tip s kračino v ed. im. ;
1. Samostalniki ženskega spola na -a (steza) gredo, če je naglašeni samo- ] glasnik dolg, po tipu IV b 1, le brezkončniški mn. rod. je cirkumflektiran (gub). ]
2. Samostalniki ženskega spola na soglasnik (deber) gredo, če je naglašeni ' samoglasnik končnice dolg, po tipu IV a 2, v sklonih z naglasom na osnovi pa ] po tipu Idi. i
3. Samostalniki moškega spola (pes psa, steber -bra) gredo, če je naglašeni ] samoglasnik končnice dolg, po tipu IV a 3, v sklonih z naglasom na osnovi pa po i tipu I b 4. Kratki naglašeni samoglasniki v končnici so cirkumflektirani (psoma). ]
27
4. Samostalniki srednjega spola fdnS dna, sence -a) so, če je naglašeni samoglasnik dolg, akutirani (tal, tleh ipd.), le v mn. or. cirkumflektirani ali tudi akutirani (tlemi ~ tlemi), v dv. daj. in or. pa cirkumflektirani (dnbma, dnomaj.
IV (MEŠANI NAGLASNI TIP)
a) Tip s cirkumfleksom na dolžini v ed. im.
1. Samostalniki ženskega spola na samoglasnik, ki imajo po mešanem naglasnem tipu lahko samo posamezne oblike (besedi, hčera), se v teh oblikah naglašujejo po tipu IV a 2 ali IV b 1, glede na to, iz katere sklanjatve so končnice.
2. Samostalniki ženskega spola na soglasnik (stvar -i). Od oblik, naglašenih na osnovi, je ed. daj. in mest. akutiran (stvari). Končnice ed. or. ter mn. mest. in or. so akutirane (stvarjo, stvareh, stvarmi), mn. rod. in daj. ter dv. daj. in or. pa akutirane ali cirkumflektirane (stvari ~ stvari, stvarem ~ stvarem, stvarema ~ stvarema).
3. Samostalniki moškega spola (dar -u, ljudje) so akutirani le v mn. rod., mest. in or., če je naglašen končni zlog (darov, ljudi, las, laseh, lasmi), ter v ed. daj. in mest., kadar je v tem sklonu široki e ali o (gnoju), medtem ko so dvojnice z ozkim e ali o od istih samostalnikov cirkumflektirane (gnoju). ^''
4. Samostalniki srednjega spola (meso -ä) so akutirani ali tudi cirkumflektirani le na širokem e ali o (srebru ~ srebru), sicer cirkumflektirani.
Samostalniki, ki imajo premaknjen naglas samo v mn. in izgubijo v mn. -es- (črevo črevesa čreva), so v mn. im. in tož. akutirani (čreva), izjema je oka; v drugih sklonih mn. gredo po tipu I b 5.
b) Tip z akutom na dolžini v ed. im.
1. Samostalniki ženskega spola na -a (voda -e ~ e). Naglašene končnice so cirkumflektirane, le v ed. or. je akutirana (vodo), v ed. in mn. rod. pa akutirana ali cirkumflektirana (vode ~ vode, voda ~ vodd^. Brezkončniški mn. rod. je akutiran (nog), le če je naglašen vrinjeni a, je cirkumflektiran ali akutiran (ovdc ~ ovac).
2. Samostalniki ženskega spola na soglasnik (lilč luči). Oblike z naglasom na osnovi gredo po tipu I b 2, oblike z naglasom na končnici pa po tipu IV a 2.
3. Samostalniki ženskega spola na -ev, ki imajo po mešanem naglasnem tipu lahko samo posamezne oblike (cerkev, mn. cerkve), gredo v teh oblikah po tipu IV b 1, le brezkončniški mn. rod. je cirkumflektiran (cerkev).
4. Samostalniki moškega spola, ki imajo po mešanem naglasnem tipu samo posamezne oblike (konec konceh ipd.), gredo v sklonih z naglašeno končnico po tipu IV a 3, sicer pa po tipu I b 4 (primeri s širokim e ali o pa po tipu I d 2).
c) Tip s kračino v ed. im.
1. Samostalniki ženskega spola na soglasnik (käd kadi) gredo po tipu IV a 2.
' Cirkumflektirane ali tudi akutirane so še prislovno rabljene oblike v ed. mest. od tistih samostalnikov, ki v istem pomenu nimajo množine, kot so snovna imena in abstrakta (v lesu ~ v lesu, v strahu ~ v strahu), ali imajo v mn. mest. lahko naglašeno končnico -eh (bregeh: na bregu - na bregu), vendar to ne velja za tiste samostalnike, ki imajo v ed. mest. lahko dvojnico s širokim e ali o.
' Omeniti je treba še posebnost pri samostalnikih z brezkončniškim mn. rod. (lds). Ce imajo ti samostalniki v mn. dvojnice z naglasom na osnovi — ki v knjižnem jeziku sicer niso dovoljene, vendar jih uporabljajo med drugim tudi v poeziji - so akutirane (läse ipd.). Dovoljene oblike v prislovni rabi s predlogom so cirkumflektirane (za läse).
28
2. Samostalniki moškega spola, ki imajo po mešanem naglasnem tipu samo posamezne oblike (stol stolov stoléh),' gredo v sklonih z naglašeno končnico po tipu IV a 3, sicer pa po tipu 1 d 2.
PRIDEVNIK OSNOVNIK 1 {NEPREMIČNI NAGLASNI TIP)
a) Tip s cirkumfleksom na dolžini v ed. im. m. in ž. sp. (vesel -a) ne spreminja intonacije.
b) Tip z akutom v ed. im. m. in ž. sp. (lisast -a, tenek -nka) ne spreminja intonacije.
c) Tip s cirkumfleksom na dolžini v ed. im. m. sp. in akutom v ed. im. ž. sp.
(ljubeziv -iva) ima vse druge oblike akutirane.
č) Tip z akutom v ed. im. m. sp. in cirkumfleksom v ed. im. ž. sp. (priden pridna) je akutiran; samo ž. spol ed. je v im. cirkumflektiran, v drugih sklonih pa akutiran ali tudi cirkumflektiran (pridne ~ pridne itd.)
Pri pridevnikih tega tipa, ki imajo v ed. im. ž. sp. intonacijsko dvojnico (blazen blazna in blazna), je v povedni rabi pogostejša cirkumflektirana varianta, v prilastkovi pa akutirana.
d) Tip s kračino v ed. im. m. sp. in cirkumfleksom v ed. im. ž. sp. (sit sita) gre po tipu I č. Izjema je surov -dva, ki gre po tipu I a.
e) Tip s kračino v ed. im. m. sp. in akutom v ed. im. ž. sp. (zelen -éna, tešč tešča) ima vse druge oblike akutirane.
II (PREMIČNI NAGLASNI TIP)
a) Tip s cirkumfleksom v ed. im. ž. sp. (bogat -ata) gre po tipu I č.
b) Tip z akutom v ed. im. ž. sp. (debel -eia) ne spreminja intonacije. Izjema je določna oblika veliki -a.
III (KONCNISKI NAGLASNI TIP)
Ce je naglašeni samoglasnik končnice dolg (zlega, temni ipd.) je cirkumflektiran, le v ed. rod. in or. ž. sp. akutiran ali cirkumflektiran (temne ~ temne, temno ~ temno). Oblike, ki so naglašene na osnovi so akutirane (temnega).
IV (MEŠANI NAGLASNI TIP)
a) Tip z akutom v ed. im. m. in ž. sp. (bel -a) ima vse druge oblike akutirane, le kadar je naglašena končnica, je cirkumflektirana (belo). Primeri, ki imajo v ed. im. m. sp. akut na nezadnjem zlogu (lahek -a -d) gredo po tipu IV b.
b) Tip s cirkumfleksom na dolžini v ed. im. m. sp. in akutom v ed. im. ž. sp. (suh suha, težak težka) ima naglašene končnice cirkumflektirane (suhi ipd.), le
29
v ed. rod. in or. ž. sp." je akutirana ali cirkumflektirana (bledé ~ bledé, bledó ~ bledo); oblike z naglasom na osnovi pa so razen nedol. oblike ed. im. m. sp. (suh) akutirane. Posebnosti so; mJad v pomenu »mladič«, sam v pomenu kot »samo« ali »prav on« in dolg v določni obliki, ki so cirkumflektirani.
c) Tip s kračino v ed. im. m, sp. in akutom v ed. im. ž. sp. (star stara, nov nova) gre po tipu IV b. Izjema je določna oblika od star, ki je cirkumflektirana,, kadar je rabljena samostalniško (stari) in v stalnih zvezah (stara mati, staro leto. Stari trg).
PRIMERNIK
Tip s pripono -ji, -ši je cirkumflektiran (nižji, lepši). Izjema je akutirana intonacija v zastareli obliki sfar;'j ter cirkumflektirana ali tudi akutirana v pri-slovnih oblikah laž(j)e, laglje, kašnje.
Tip s pripono -ejši in naglasom na podstavi je akutiran (ljubeznivejši), le primerniki od pridevniškega tipa 1 a (tj. s cirkumfleksom na dolžini v ed. im. m. in ž. sp.) so cirkumflektirani (srčne j ši).
Tip s pripono -ejši in naglasom na njej je cirkumflektiran (starejši). Pri sklanjanju primernik ne spreminja intonacije.
PRIDEVNIKI V NAGOVORU (dragi [prijatelj], zlata, ljubezniva) in po izvoru nagovorni (dragi »ljubljeni«, zlata) so cirkumflektirani. Cirkumflektirani so tudi, kadar so rabljeni kot samostojna imena (Cfna).
PRIDEVNIŠKE OBLIKE V ZVEZI S »TA« so cirkumflektirane, le na širokem e ali o cirkumflektirane ali akutirane ter od pridevnikov mlad in nov akutirane.
, PRISLOVNI IZRAZI IZ PRIDEVNIKA
Prislovni izrazi iz pridevnika imajo intonacijo podstave, le od pridevnikov, ki so v ed. im. določne oblike m. sp. dvozložni in naglašeni na prvem zlogu (lepi, lahki, dobri) so v samostojno prislovno rabljenih stalnih zvezah s predlogom cirkumflektirani (na lepem, od mladega, do živega, na gosto, na tanko, na novo, potihem, narahlo).
ZAIMEK
Osebni zaimki. V ed. so akutirani; cirkumflektirani so le: ed. im. za 2. osebo (ti), končniško naglašene variante ed. im. in tož. s. sp. za 3. osebo (ono) in v ed. or. variante z a v osnovi (mano, tabo). V ed. daj., tož. in mest. ž. sp. za 3. osebo so akutirani ali cirkumflektirani (njej ~ njej, njo ~ njo). V dv. in mn. so cirkumflektirani, le na širokem o akutirani.
Svojilni zaimki se ravnajo po ustreznem tipu pridevniške sklanjatve. Vprašalni, kazalni in oziralni zaimki pri sklanjanju ne spreminjajo intonacije.
" oblike s tem naglasnim mestom so znane samo še v poeziji.
30
Nedoločni zaimki, ki so tvorjeni iz vprašalnih ali oziralnih zaimkov, pri sklanjanju ne spreminjajo intonacije, v oblikah s premaknjenim naglasom pa se ravnajo po ustreznih vprašalnih ali oziralnih zaimkih (nekdo z nekom). Drugi nedoločni zaimki gredo po ustreznem tipu pridevniške sklanjatve.
ŠTEVNIK
Eden (en) ena gre po ustreznem tipu pridevniške sklanjatve. Razen v im. in tož. sta dvd dve in oba obe akutirana ali tudi cirkumflektirana, trije tii in štirje štiri cirkumflektirana, pet, šest, devet, deset in sto pa so akutirani.Vsi drugi štev-niki (tudi vrstilni, ločilni in množilni) pri sklanjanju ne spreminjajo intonacije.
GLAGOL
I A (NAGLAS NA ISTEM ZLOGU NED. IN SED., VENDAR NE NEPOSREDNO
PRED -TI IN -M)
a) Tip s cirkumfleksom v ned. in sed. (okopâvati -am, risati rišem) ne spreminja intonacije.
b) Tip z akutom v ned. in sed. (tiskati -am, pestovati -ujem) ne spreminja intonacije.
c) Tip z akutom v ned. in cirkumfleksom v sed. (delati, delam, misliti mislim). Velelnik je akutiran (misli -te itd.), le glej je v vseh oblikah akutiran ali cirkumflektiran (glej ~ glej, glejmo ~ glejmo itd.)'^ Deležnik na -1 je akutiran, le v ed. ž. sp. je akutiran ali cirkumflektiran (mislil mislila ~ mislila mislili itd.)'' '2. Deležnik na -n je cirkumflektiran (zamišljen). Namenilnik je akutiran (delat).
I B (NAGLAS NA ISTEM ZLOGU NED. IN SED., IN SICER V NED. NEPOSREDNO PRED -TI, V SED. NE NEPOSREDNO PRED -M)
a) Tip s cirkumfleksom v sed. (krasti krâdem, biti bijem, šteti štejem). Kratka oblika 3. os. mn. sed. je akutirana (bijo). Velelnik je v ed. na nezadnjem zlogu akutiran (krâdi), na zadnjem pa cirkumflektiran ali tudi akutiran, le na e samo cirkumflektiran (obuj ~ obuj, štej); v mn. je na predzadnjem zlogu cirkumflektiran (obujte, štejte), sicer akutiran (krâdite). Deležnik na -1: 1) če ima v zadnjem zlogu ed. m. sp. naglašeno dolžino fobui ipd.) je v ed. m. sp. cirkumflektiran, v ed. ž. sp. akutiran, v drugih oblikah pa cirkumflektiran ali akutiran (obul obula obuli ~ oblili itd.) ; 2) če ima v zadnjem zlogu ed. m. sp. naglašeno ali ne-naglašeno kračino (bil, kradel), je v ed. m. sp. cirkumflektiran, v drugih oblikah pa akutiran (bil bila itd., kradel kradla -i itd.). Deležnik na -n je cirkumflektiran (ukraden -a). Deležnik na -t je cirkumflektiran (ubîf -a). Namenilnik je cirkumflektiran (krast, štet).
" Glagoli, ki v velelniku ali deležniku na -I naglas lahko premaknejo na naslednji zlog (bliskajte, bliskalo, čakajte ipd.) imajo v teh oblikah Intonacijo po tipu ni b.
" Pridevniške izpeljanke iz glagolov tipa otrpel < otrpniti so samo akutirane.
31
b) Tip z akutom v sed. (gristi grizem, piti pijem, brati berem). Kratka oblika 3. os. mn. sed. je akutirana (bero). Velelnik je v ed. na nezadnjem zlogu akutiran (griži, béri), na zadnjem pa cirkumflektiran ali tudi akutiran fpi; ~ pij); v mn. na predzadnjem cirkumflektiran (berite, pijte), sicer pa akutiran (grizite). Deležnik na -1: 1. če ima v zadnjem zlogu ed. m. sp. naglašeno dolžino (pil), je cirkumflektiran, le v ed. ž. sp. akutiran (pil pila pili itd.]; 2. če ima v zadnjem zlogu ed. m. sp. naglašeno kračino (mfel), je akutiran (miel miela itd.), le na a je v ed. ž. sp. cirkumflektiran (klala); 3. če ima zadnji zlog v ed. m. sp. nenaglašen (grizel), je v ed. m. sp. — razen nekaj izjem — cirkumflektiran, v drugih oblikah pa akutiran (grizel grizla itd.). Izjeme so primeri s širokim e ali o, s polglas-nikom in tisti, ki imajo razen v ed. ra. sp. široki e ali o. Ti so akutirani (nesel, sopel — sópel), če imajo obenem soglasniško skupino tl/dl, pa so akutirani ali cirkumflektirani (bredel ~ bredel — brédel ~ bredel).^^ Deležnik na -n je cirkumflektiran (ogrizen -aj,'* le če je naglašen -an ali -en, je akutiran (prebran -a, prenesen -éna). Deležnik na -t je cirkumflektiran fzapíí -a). Namenilnik je cirkumflektiran fpii;.
I C (NAGLAS NA ISTEM ZLOGU NED. IN SED., IN SICER V NED. NE NEPOSREDNO PRED -TI, V SED. PA NEPOSREDNO PRED -M)
Tip z akutom (vedeti vem, povedati povem). Končniško naglašena oblika 3. os. mn. sed. je akutirana (vedó). Velelnik je v zadnjem zlogu ed. in predzadnjem ran. cirkumflektiran (povej, povejte), sicer akutiran (vedi -te). Deležnik na -1 je akutiran, le v ed. ž. sp. akutiran ali cirkumflektiran (vedel védela ~ vedela vedeli itd.) Deležnik na -n je cirkumflektiran (zapovedan -a). Namenilnik je akutiran (povedat).
II (NAGLAS NA ISTEM ZLOGU NED. IN SED., IN SICER NEPOSREDNO PRED -TI IN -M)
a) Tip s cirkumfleksom na dolžini v sed. (ravnati -am, iméti imam, smeti smem). Velelnik je na zadnjem zlogu ed. in predzadnjem mn. cirkumflektiran (imej, imejte, ravnajte), sicer akutiran (pélji). Deležnik na -1: 1. če ima v zadnjem zlogu ed. m. sp. naglašeno dolžino (smel), je v ed. m. sp. cirkumflektiran, v drugih oblikah pa akutiran ali cirkumflektiran (smel smela ~ smela smeli ~ smeli itd.); 2. če ima v zadnjem zlogu ed. m. sp. naglašeno ali nenaglašeno kračino (smel, peljal), je akutiran, le v ed. ž. sp. s pripono a cirkumflektiran (peljal peljala peljali itd.), s pripono e pa akutiran ali cirkumflektiran (smel smela ~ smela smeli itd.). Deležnik na -n je akutiran (poravnan -a). Namenilnik je na zadnjem zlogu cirkumflektiran ('imel), na nezadnjem akutiran (peljal).
b) Tip z akutom na dolžini v sed. (kričati -im, dušili ~ dušiti -im, vrteli -im). Kratka oblika 3. os. mn. sed. je akutirana (kriče). Velelnik je v ed. na nezadnjem zlogu akutiran (vrti), na zadnjem pa cirkumflektiran ali tudi akutiran (stoj ~ sloj); v mn. je cirkumflektiran (vrtite, stojte); tisti primeri, ki so v deležniku na -n cirkumflektirani (zakrivljen), so v velelniku na istem zlogu lahko akutirani ali cirkumflektirani (zakrivi ~ zakrivi). Deležnik na -1: 1. če ima v zadnjem zlogu
" Oblike glagola iti s predpono so cirkumflektirane ali akutirane (našel ~ našel itd. najden -a ~ najden -a ipd.).
32 i
ed. m. sp. naglašeno dolžino, je na vokalu a ali f cirkumflektiran, le v ed. ž. sp. akutiran (spdi spala spali itd., dušii dušila dušili itd.), bati se in stati pa sta v vseh oblikah akutirana, na vokalu e je v ed. m. sp. cirkumflektiran (zelenel), v drugih oblikah pa akutiran ali cirkumflektiran [zelenela -i ~ zelenela -i itd.); 2. če ima v zadnjem zlogu ed. m. sp. naglašeno ali nenaglašeno kračino (zelenel, klečal ipd.), je z intonacijo tako: glagoli s pripono a so akutirani, le v ed. ž. sp. cirkumflektirani (klečal klečala klečali itd.), s pripono e so akutirani, le v ed. ž. sp. akutirani ali cirkumflektirani {želel želela ~ želela želeli itd.),'* s pripono i so cirkumflektirani, le v ed. ž. sp. akutirani (pomnožil pomnožila pomnožili itd.), če je pred 1 polglasnik, so v ed. m. sp. cirkumflektirani (jedel), v drugih oblikah pa akutirani (jedla, jedli itd.). Deležnik na -n je akutiran, če je naglašen -an ali -en (zaspan -a, zadušen -ena), sicer pa cirkumflektiran (zakrivljen -a). Izjeme so: rojen, ogrožen ~ ogrožen, sldvljen ~ sldvljen. Namenilnik je na zadnjem zlogu cirkumflektiran (kosit), od stali in bali se cirkumflektir&n ali akutiran (stal ~ stat), na nezadnjem zlogu pa akutiran (klečat).
c) Tip s kračino v ed. sed. (streti strem, žgdti žgem). Sedanjik je v mn. akutiran (žgemo, žgo). Velelnik je akutiran (teri), le na predzadnjem zlogu mn. cirkumflektiran (žgite). Deležnik na -1: 1. če ima v zadnjem zlogu ed. m. sp. naglašeno dolžino (stfl, žgal), je cirkumflektiran, le v ed. ž. sp. akutiran fžgdi žgdia žgdif itd.j, od glagola -četi pa tudi v ed. ž. sp. cirkumflektiran ali akutiran (začela ~ začela); 2. če ima v zadnjem zlogu ed. m. sp. naglašeno kračino fdo-spel), je akutiran, le v ed. ž. sp. cirkumflektiran, toda na e cirkumflektiran ali tudi akutiran (tkal tkala tkali itd., dospel dospela dospela dospeli itd.). Deležnik na -n je akutiran Cžgdn -a). Deležnik na -t je cirkumflektiran (strt -a). Namenilnik je cirkumflektiran (žgat).
III (NAGLAS V NED. SAMEM ALI V NED. IN SED. NA RAZLIČNIH ZLOGIH)
a) Tip s cirkumfleksom v sed. (sejati sejem, kupovati -ujem, skočiti ~ skočiti skočim, razumeti -urnem). Velelnik je na zadnjem zlogu ed. in predzadnjem mn. cirkumflektiran (kupuj -te), sicer akutiran (skoči), le od umreti lahko povsod cirkumflektiran (razumi ~ razumi itd.). Deležnik na -1: 1. če ima v zadnjem zlogu ed. m. sp. naglašeno dolžino (sejal), je cirkumflektiran, le v ed. ž. sp. cirkumflektiran ali akutiran fsejdi sejala ~ sejala sejali itd.); 2. če ima v zadnjem zlogu ed. m. sp. naglašeno ali nenaglašeno kračino (kupoval, skočil), je akutiran, le v ed. m. in ž. sp. glagolov s pripono e akutiran ali cirkumflektiran ter v ed. ž. sp. glagolov s pripono i ali a (oz. ova) cirkumflektiran (razumel ~ razumel razumela ~ razumela razumeli itd., skočil skočila skočili itd., kupovhl -dla -ali itd.). Deležnik na -n je cirkumflektiran, kadar je naglašen na istem zlogu kot sed. (zaskočen -a), sicer pa akutiran, le če ima v zadnjem zlogu ed. m. sp. deležnika na -1 naglašeno dolžino, lahko tudi cirkumflektiran kupovdn -a, posejan -a ~ posejan -a). Namenilnik je na zadnjem zlogu cirkumflektiran (sejat), na nezadnjem akutiran (skočit).
b) Tip z akutom v sed. (zidati ~ zidati zidam, kovali kujem, nosili ~ nositi nosim, hoteti hočem). Velelnik je v ed. na nezadnjem zlogu akutiran (zidaj,
" Predponskl glagoli tipa -živeti, ki so v ed. m. sp. naglašeni na nezadnjem zlogu in imajo vzporedne tvorbe s pripono i (-živiti), so v ed. m. sp. lahko cirkumflektirani ali akutirani (razživel ~ razHvel).
33
nosi), na zadnjem pa cirkumflektiran ali tudi akutiran (kuj ~ kuj); v mn. na predzadnjem cirkumflektiran (zidajte, kujte), sicer akutiran (pišite). Deležnik na -1: 1. če ima v zadnjem zlogu ed. m. sp. naglašeno dolžino f ko valj, je cirkumflektiran, le v ed. ž. sp. akutiran (koval kovala kovali itd.jj 2. če ima v zadnjem zlogu ed. m. spola naglašeno ali nenaglašeno kračino (iskal, zidal), je akutiran, le v ed. ž. sp. z naglasom na priponi e akutiran ali cirkumflektiran (hôtel hotela ~ hotela hoteli itd.) ter v ed. ž. sp. z naglasom na priponi i ali a cirkumflektiran (nosil nosila -ili itd., zfdal zfddla -ali itd.). Deležnik na -n je akutiran (zidan -a, podkovan -a). Deležnik na -t je cirkumflektiran (prijet -a). Namenilnik je na zadnjem zlogu cirkumflektiran (kovat), na nezadnjem akutiran (zidat).
Deležniki na -e, -č, -(v)ši
DELEŽNIK NA -E je cirkumflektiran (vede, igraje), le grede je cirkumflektiran ali akutiran (grede ~ grede).
DELEŽNIK NA -C je akutiran, le v ed. im. m. sp. nedol. oblike akutiran ali tudi cirkumflektiran (prebirajoč ~ prebirajoč prebirajoči -a itd., klečeč ~ klečeč klečeči -a itd.).
DELEŽNIK NA -(V)ŠI je na predzadnjem zlogu cirkumflektiran (pozablvši, začenši), sicer pa ima enako intonacijo kot deležnik na -1 m. sp. (videvši).
DODATEK
Po gornjih pravilih je večinoma mogoče zelo enostavno določiti intonacijo posameznim oblikam kake besede.'^ Le nekateri primeri so bolj komplicirani. Za take bi v ponazoritev navedel nekaj zgledov.
SAMOSTALNIK. Sin. Ce vzamemo sklanjatev sin sinu (v rod. je naglas na u), je to mešani naglasni tip in gre torej po IV. Ker ima cirkumfleks na dolžini (če ga ne govorimo sami, ga lahko poiščemo v Pleteršniku), gre po IV a, in ker je m. sp., po IV a 3. Kdaj se intonacija spremeni, je navedeno v pravilih pod tem tipom, v drugih oblikah je ohranjena intonacija osnovne oblike. Za dv. rod. in mest. je treba upoštevati splošne pripombe k tipom (na začetku). Po vsem tem dobimo naslednje oblike: sin sina sinu -alu -u -om, sinovi sinov sinovom -e pii -ih s -i, sinova/sina sinov sinovoma sinova/sina sinovih -oma. Ce vzamemo sklanjatev sin -a, je to nepremični naglasni tip (vsaj v ed.) in gre po I. Ker ima cirkumfleks na dolžini, gre po I a. V tem primeru je sin v vsej sklanjatvi cirkumflektiran, tudi v mn., če ga sklanjamo po nepremičnem tipu: sini -ov -om -e itd.; če pa v mn. premakne naglas (sinovi), nas opomba pri tipu I a napoti na tip IV. V tem primeru pa ima v mn. enake oblike in intonacije, kot prej navedene ob sklanjatvi sin sinu.
Otrok. Ker naglasnega mesta ne spreminja, spada pod I. Ker ima v ed. im. kračino in akut v ed. rod., spada pod I d, in ker je m. sp., spada pod I d 2. Kdaj je o ozek ali širok, ugotovimo po SP. Dobimo naslednje oblike: otrbk otroka otroku — k otroku ~ k otroku otroka pri otrdku ~ pri otroku j pri otroku z otrokom, otroci otrok otrokom otroke pri otrocih ~ pri otrocih z otroki, otroka otrok otrokoma otroka pri otrocih ~ pri otrocih z otrokoma.
" Po gornjih pravilih o tonemskih premenah v oblikoslovju knjižnega jezika pa je mogoče določiti intonacijo tudi govorjenim oblikam, ki niso knjižne.
Gora. Ce sklanjamo gora -e (obakrat z naglasom na prvem zlogu), je to nepremični naglasni tip in gre po 1. Ker ima akut v ed. im. in rod. in je ž. sp., gre torej pol b 1. Dobimo naslednje oblike: gora -e -i -o ¦— prislovno na goro I z ozkim o po pravilu v splošnih prip. k tipom na goro na gori pod goro ~ pod goro — prislovno pod goro, gore gor goram gore ¦— prislovno na gore (ker je pri tem samostalniku vsaj v mri. še pogosten mešani naglasni tip) na gorah -ami, gori gor gorama -i -ah -ama. Ce sklanjamo gora gore pa je to mešani naglasni tip in gre po IV. Ker ima akut na dolžini v ed. im. in je ž. sp., gre po IV b 1: gora gore ~ gore gori goro j s premaknjenim naglasnim mestom (po pravilu v splošnih pripombah k tipom) na goro na gori pod goro, gore gora ~ gora (brezkončniški mn. rod. se od mešanega naglasnega tipa pri tej besedi več ne uporablja, bil bi gor) gorhm gore / na gore (po istem pravilu kot v ed.) gorah gorami, gori I gore gora ~ gora gorama gori I gore gorah gorama.
PRIDEVNIK. Droben. Ce vzamemo droben drobna drobno, je to nepremični naglasni tip in gre po I. Ker ima akut v ed. im. m. in ž. sp., gre po I b in torej v sklanjatvi ne spreminja intonacije, ampak je vseskozi akutiran. Za prislovne izraze iz pridevnika je posebno pravilo in po njem dobimo še: na drobno I na drobno. Varianta droben drobna drobno gre sicer po IV a (ker ima v sr. sp. premaknjen naglas, gre po mešanem naglasnem tipu — pri pridevniku je nameč treba za ugotovitev osnovnega naglasnega tipa upoštevati tudi srednji spol), toda ker ima v ed. im. m. sp. akut na nezadnjem zlogu, gre v nadaljnih oblikah po IV b in ima torej enake oblike kot varianta drobân drobna. Varianta drobân drobna spada pod mešani naglasni tip in ker ima cirkumfleks na dolžini v ed. im. m. sp. in akut v ed. im. ž. sp., gre po IV b. Posameznih oblik nima smisla navajati, ker jih je zelo enostavno izvesti po pravilih. Prislovne zveze so enake, kot pri že prej omenjeni varianti droben -bna -bno. Tudi pri varianti droben -bna, ki gre po končniškem naglasnem tipu (III), je enostavno izvesti posamezne oblike. Primernik za vse variante je drobnejši.
GLAGOL. Leči ležem. Ker ima naglas v ned. in sed. na istem zlogu ter v ned. neposredno pred -ti (či), v sed. pa ne neposredno pred -m, gre po I B. Ker ima v sedanjiku cirkumfleks, gre po I Ba. Kdaj je e ozek ali širok, ugotovimo po SP. Oblike so torej: leči, ležem -eš itd., lezi -imo -ite, legel legla -o -i itd. (po točki 2); poležen -a, if č.
Ležati ležim. Ker ima naglas v ned. in sed. na istem zlogu ter neposredno pred -^J in -m, gre po II. Ker ima akut na dolžini v sed., gre po II b. Oblike so: ležati, ležim itd. leže, leži ležimo -te -va, ležal ležala ležalo -i itd. (po točki 2); poležan -a, ležat. In še drugi deležniki: leže, ležeč ~ ležeč ležeča -e itd. (kot pridevnik).
351
Zapiski, ocene in poročila
UREDNIŠKA BESEDA
Kadar se uredništvo glasila spremeni, je pač naravno, da novo naročnikom in bralcem razodene, kaj ga bo pri delu vodilo. Toliko bolj, ker Jezik in slovstvo stopa v drugo desetletje.
Jezik in slovstvo je poljudnoznanstveno strokovno glasilo slovenskih slavistov. Obravnavalo bo kot doslej vprašanja jezika lin leposlovja. Seveda predvsem slovenskega jezika in leposlovja in del o njiju, namreč jezikoislovmih, literamozgodiovinisMh in literar-noteoretičnih ter pedagoško-metodološtoih. Problematiko drugih slovanskih (in neslo-vanskih) jezikov, književniosti, jezikoslovnih in literarnih ved bi radi obravnavali le, kolikor je v zvezi s slovenskimi problemi ali je sicer kako pomemibna za nas.
Z jeziikoslovnega področja bo Jezik in slovstvo prinašal take člante, krajše raz-piave in drobce, ki razširjajo, drugače vrednotijo ali kakofrkoli spreminjajo naše poznanje jezikovne, stilske in jezikoslovne problematike, kakršna se kaže v standardnih priročnikih, npr. v slovenskih slovnicah, pravopisu, v Ramovševih, Breznikovih, Skrab-čevih .. . delih. Enako bo z literarno vedo: tudi s tega področja želimo tiskati le to, česar bodisi sploh še ne vemo ali pa premalo poznamo, narobe ali pomanjkljivo razlagamo itd. Pni pedagoško-metodičnih člankih si bomo-prizadevali razšiaijati pri nas premalo znand poglede na načine dela ali vsaj znane uporabiti na novem gradivu.
Poljuidnoznamstvenosti torej ne razumemo tako, da bi naš časopis poipulaniziral samo že objavljene izsledke: ne, znanstveni (neoporečni) izsledki morajo v njem imeti kolikor mogoče poljudno obliko. Kakor doslej bo torej tudi poslej marsikako novo spoznanje z našega področja sporočeno prav s strani Jezika in slovstva; s primerno znanstveno dokumentacijo podprto kljub temu še vedno lahko izide v čisto znanstvenih publikacijah.
Uredništvo si želi, da bi v Jeziku in slovstvu sodelovali vsi, ki jezik in slovstvo biistro opazujejo in o nijiju uspešno razmišljajo. Posebno si želi sodelovanja profesorjev in učiteljev jezika in tojiževnosti — in ljudi z istimii kvalifikacijami po drugih ustMio-vah —: iztrgajmo se iz predolgoletne pasivnosti na področju kritike in lastnega rai^slko-vanja. Vsem nam je treba več samozaupanja in samoiraiciativtnosti, brez česar ni pravega najpredka. K sodelovanju vabimo sploh vse ljubitelje slovenske besede in šole: četudi nimajo formalne jezikoslovne ali literamozgodovinske in teoretične izobrazbe, so se z lastnim študijem vendarle lahko dokopali do spoznanj o jeziku in slovstvu, ki jih je koristno sporočiti slovenski javnosti. Tudi prevajalci'in pisatelji bi nam utegnili povedati marsikaj zanimivega in tehtnega.
Da bi bila javnost obveščena o napredovanju dela za veliki slovar slovenskega knjižnega jezika, 'ki ga pripravlja naša akademija znanosti in umetaosti, uvajamo v časopisu posebno rubriko; v njej bo mogoče brati o glasoslovnih, pravoirečnih, oblikoslovnih, sintaktičnih ali — to še zlasti — pomenoslovnih problemih in določitvah v zvezi s slovarjem.
Uredništvo se zaveda, da brez ocen in kritik ni pravega časoipisa. Slavisiti sicer še vemo, da je Levstik zapisal »Bog živi kritiko!«, v resnici pa jih neraidi pišemo, še bolj pa se jih bojimo. Uredništvo bo rado objavilo tudi kritiko, ki, če drugega ne, kaže, kaj v tem ali onem delu ni prav, še raje pa tako, ki hkrati pove, kako je bolj prav in boljše. Cela vrsta-jezikoslovnih in literamozgodjovinskih del iz zadnjih nekaj let še ni ocenjena, tako da je potrebnega dela dovolj. Ker nam le rediko katera založba pošilja knjige v oceno, bomo od časa do časa natisnili naslove knjig, o katerih bi tudi Jezik in slovstvo moral kaj zapisati. — Tudi polemika sama na sebi ni nikakršno zlo.
Po zgledu na prve letnike Jezika in slovstva bomo odgovarjali tudi na vprašanja, ki hi nam jih bralci stavili. Da bi bili odgovori čim manj ^oporečni, bomo zanje prosili ljudi, ki zadevne stvari raziskujejo (ali so jih raziskovali) ali so sicer o njih dobro ob-veščemi. Marsikakšno stvar, ki sedaj ostane nerešena v pismih bralcev idnevnikom ali poslušalcev radiu, bi bilo tako najlaže postaviti na pravo mesto. — Tiskali bomo tudi
36
dopise UTedništvu, kjolifcor se bodo tikailii interesnega kroga časopiisa. Na ta načiin bi radi okrepili stik med občinstvom in uredništvom.
Zaradi gospodarske reforme smo morali ceno časopisa zvišati. Da je bralcem res kaj do slovenskega jezika in slovstva, bodo najlepše dokazaJi tudii s tem, da časopisa zaradi zvišanja naročnine ne bodo odpovedovali. Za pravo stvar se ni prazno žirtvo-vati; predniki so nam glede tega lahko v marsičem vaor.
SPOMIN NA PROFESORJA I S T V A N A KNIE Z S O
Konec marca je prišla iz Budimpešte žalostna novica, da je v starosti šestiošest-desetih let umrl vodilni madžarski slavist, akademik prof. Istvân Kniezsa. V polnem delovnem zagonu je bilo prekinjeno življenje moža, ki je madžarski slavistiki vtisnil pečat svojega duha, ji ustvaril samozavest in daljnosežne koncepte ter ji pridobi! ugled doma in pred svetom.
Znanstveno delovanje profesorja Kniezse je temeljilo na dvojni filološki izobrazbi; na hungarisliki in na slavistiki. Kot učenec in pozneje naslednik Janosa Melicha na bu-dimpeštanski univerzi je družil v organski povezavi proučevanje mejnih hungaristično-slavističnih problemov, kakor izhajajo iz politično-zgodovinskega položaja ogrske države in iz kultuirno-geografsfce situacije Madžarov sredi med tremi glavnimi skupinami slovanskih narodov. Raziskovalna misel profesorja Kniezse se je že zgodaj razvila in osamosvojila, tako da je že pri tridesetih letih kot štipendist v Krakovu lahko sodeloval v slavističnem tisku s kritično oceno monumentalnega Melichovega dela o Madžarski v dobi naselitve (Rocznik slawisticzny, XI). Poleg raziskovanja madžarske zgodovinske ortografije (v knjigi do dobe tiska, 1952) se je pokojnik z izredno gorečnostjo in z vztrajno disciplino posvečal študiju etimologije, onomastike in etnogeneze in v zvezi s tem osrednjemu vprašanju madžarske slavistike sploh, to je slovanskim izposojenkam v madžarščini. Iz dolgotrajnih, napornih proučevanj, ki so terjala poglobitev v arhive in skrajno prožnost duha, sta zrasli dve zgradbi, s katerima je profesor Kniezsa trajno zapisal svoje ime v zgodovino madžarskega in slovanskega jezikoslovja. To sta etnoge-netičha anaUza Ljudstva Ogrske v XI. stoletju (1938, v madž. in nemščini) in zlasti še obsežno delo o slovanskih"izposojenkah v madžarščini, ki pa je žal ostalo nedokončano: A magyar nyeJv szidv jôvevényszavai (I. del v dveh knjigah, 1043 strani, 1955). Objavljeni del obsega etimološko analizo leksikaličnega gradiva, medtem ko je bil drugi del mišljen kot problemska sinteza, ki bi družila izsledke v jezikoslovju s kulturno zgodovino, sociologijo itd. Dolgoletni Kniezsev sodelavec Lészlô Hadrovics, profesor za srbsko-hrvatski jezik na budlmpeštanski univerzi, je v diskusiji, prirejeni pri jezikovnem in literarnem razredu Madžarske znanstvene akademije, izjavil: »Knjiga Istvâna Kniezse je končala obdobje v raziskovanju slovanskih izposojenk v madžarščini, a je hkrati odprla novo obdobje.« Na drugem mestu je zabeležil: »Kniezseva knjiga je impozantna stvaritev impulzivnega duha. Njena meč ni toliko v podrobni obdelavi posameznosti, marveč mnogo bolj v razločevanju bistvenega in v ostroumni presoji problematičnega. V sleherni vrstici dela utripa mrzlično iskanje resnice. Predvidoma bo delo spričo svoje sugestivne sile spodbudno in oplajajoče vplivalo na razvoj etimoloških raziskav. Ostalo bo za dolgo dobo naš vsakdanji kruh.« (Studia Slavica, 1956).
Enako pomembno in dragoceno je delo profesorja Kniezse za sistematično organizacijo slavistične znanosti in publicistike na Madžarskem. Uspelo mu je, česar pred zadnjo vojno redki slušatelji slavistike v Budimpešti nikoli ne bi pričakovali: priboril je slavistiki enakopravno upoštevanje v madžarskem znanstvenem življenju. Za slavistično znanstveno raziskovanje je pridobil širši krog mladih, prizadevnih delavcev in jim zagotovil možnost objavljanja v strokovnem časopisu, ki ga je glede na precej ome.-jeno znanje madžarščine v svetu in v slovanskih državah izdajal v široko dostopnih jezikih (najprej Eludes Slaves et Roumaines 1948-49, od leta 1955 pa Studia Slavica aca-demiae scienllarum hunyaricae, deset letnikov, vsak po 400 do 500 strani). Kakor je za madžarske razmere že to ogromno, vendar še ni vse. Dosegel je, da je madžarska Akademija sprejela v svoj delovni načrt dve širokopotezni zamisli: atlas slovanskih govorov na Madžarskem in izdajo v mejah države ohranjenih slovanskih jezikovnih spomenikov (prim. Stiedovéké češke listiny, 1952, pri Akademiji, 207 strani z reprodukcijami). Še posebej mu je uspelo, da je organiziral slavistično sekcijo v okviru Akademije.
37
Dasi se je profesor Kniezsa v svojih proučevanjih gibal na prostrani topografski ploskvi zgodovinske ogrske države in se je po svojih delovnih in osebnih nagnjenjih najbolj povezoval z zahodnoslovanskim kulturnim svetom, se je od časa do časa v etimoloških in etnogenetičnih študijah dotaknil tudi slovenističnih snovi. Madžarsko slavistiko je že od vsega začetka zanimalo, kateri so bili predmadžarski slovanski prebivalci Pano-nije in ostalih področij, ki so jih Madžari po letu 896 osvojili in v naslednjih stoletjih ;z njih organizirali evropskemu fevdalnemu sistemu sorodno državno oblast. Z drugimi besedami: madžarska slavistika ni nikoli izgubila izpred oči vprašanja, kakšnega izvora je tistih približno tisoč slovanskih besed, ki so jih prevzeli madžarski priseljenci, in katerih dobršen del predstavlja močan vdor leksike prvotnega prebivalstva v vsakdanjo govorico osvajalcev (poljedelstvo, obrt, civilna in cerkvena uprava itd.). O tej temi obstaja danes izredno obsežna iknjiževnost. V spominskem spisu je mogoče omeniti kvečjemu to, da je profesor Kniezsa s svojimi raziskovanji kot nepristranski razsojevalec in strokovnjak za vprašanja madžarske srednjeveške fonetike in pravopisa kodeksov podprl na Slovenskem veljavno naziranje o slovenskem značaju Kocljeve Panonije. V prvi študiji Jezik starih Slovanov v Prekdonavju (v nemščini v Studia Slavica 1955), ki jo je napisal kot polemično zavrnitev bratislavskega profesorja Jana Stanislava fSioven-sky juh v stredoveku), je s fonetično analizo toponimov dognal, da so bili prebivalci Panonije, torej okolice Blatnega jezera in dalje predniki današnjih Južnih Slovanov, konkretno kajkavskih Hrvatov in Slovencev (med katerimi, kot sodimo, na prelomu tisočletja ni moglo biti razlike). Pri tem dognanju (ki se v marsičem razlikuje od trditev madžarskih znanstvenikov Asbötha, Melicha in prvih del Elemera Moora) se Kniezsa sklicuje na svoje izsledke o izvoru madžarskih slovanskih izposojenk, katerih večina (ne vse! prim. mostoha, Pest itd., ki govore o bolgarskem izvoru) izhaja od panonskih Južnih Slovanov. V precizni, sintetični obliki je dokončno izdelal svoj pogled v študiji, namenjeni za V. slavistični kongres v Sofiji, Charakteristik der slawischen Ortsnamen in Ungarn (Sludia Slavica, 1963).
Temu dodajam še drobec iz osebnih spominov na profesorja Knieeso. Nikoli pravzaprav ni bilo priložnosti, da bi mu s hvaležnostjo izrazil priznanje, kaj je pomenil meni m mnogim slovanskim študentom, ki smo se zbirali v njegovem seminarju. Nam neizkušenim je bil podpornik in zaščitnik, voditelj k resnemu, stvarnemu in zavestnemu miselnemu delu. V veliko veselje mu je bilo, če je v kom odkril tudi le skromne vzgibe znanstvene volje, začetke težnje po samostojnem poglabljanju v še neraziskane krajine duha, ki oživlja jezik. Vseskozi ga je odlikovala skromnost, brezobzirno spoštovanje resnice in izrazita demokratičnost. V času medvojnega potujčevalnega ipritiska se ga ni prijel niti prašek šovinizma in je v predavanjih in v tisltu (tako npr. dve predavanji v zborniku A uiagyarsäg es a szlävok, 1942) brez pridržkov izpovedoval svoje znanstveno prepričanje, kar v slovenskem primeru pomeni, da se ni pomišljal izjavljati resnico o slovenskem značaju Prekmurja ipd.
S profesorjem Kniezso je legel v grob človek, čigar znanstvene zasluge postajajo še očitnejše, ko ga več ni. Kolikor bo madžarska slavistika črpala iz njegovega duhovnega izročila in kolikor jo bodo vodile njegove pobude, ne bo zgrešila prave poti.
Stefan  Barbaric
LITERARNOZGODO VINSKI DELEŽ V SLAVISTIČNI REVIJI
Slavistična revija (1948—1963) ima pomemibno .slovenistično tradioiijio v predvojnih strokovnih časopisih. Njena prva številka je izšla ob tridesetletniici Časopisa za jezik, književnost in zgodovino (1918—1931) in prav takrat je minilo tudi deset let od ustanovitve Slovenskega jezika (1938—1941). Zavestna včlenitev v kontinuiteto stroike in vednost o aktualnih problemih, fci bi jih moirala reševati slovenska slavistika, so jd od rojistva dalje (1948) doiočale neikatere zunanje lastnosti. Uredniški odbor je bil sestavljen iz predstavnikov slavističnega in komparativnega oiddelka ljubljanske univerze ter od predstavnika SAZU. V posameznih letnikih so bile kombinacije naslednje: 1948—1949: Anton Bajec, Boris Merhar, Anton Ocvirk; 1950—1951: Anton Ocvirk, Fran Ramovš, Josip Vidmar; 1954: Rajko Nabtigal, Anton Ocvink, Josip Vidmar; 1955—1958/1: Tine Logar, Rajko Nahtigal, Anton Ocviink, France Tomšič, Josip Vidmar; 1958/11-1963; France Bezlaj, Anton Ocvirk, Dušan Pirjevec, Josip Vidmar. Fluktuaoije v Hngvistionem delu uredništva so nasledek naravnih premen v generacijah (smnt Frana Ramovša in
38
Rajka Nahtigala). LiteTamozgodovinski del je od začeitlka dallje v rokah komparativiista ¦ Antona Ocvirka, ki ise mn 1950. leta pridruži še Josip Vidmar, v drugi palovici 1958 pa ' že tudi predstavnik mlajšega rodu, fcomparativist Dušan Pirjevec. Z izjemo Borisa Mer- ' harja, ki je ideioival kot urednik dve leti, torej stolica za slovensko literarno zgodovino \ ni zastopana. To je iprvo nasprotje, ki ga velja ugotoviti v okviru naše téme. To na- ! sprotje je toliko bolj očitno, ker je bila intencija UTedniišikega odbora usmerjena na tista : delovna področja, ki so pretežno predmet slovenističniih raziskav. Glavni urednik Ajiton j Ocvirk je za prvo številko Slavistične revije napisal programski sestavek Slavistična \ revija in literarna zgodovina (SR 1948, str. 1—4), iz katerega je treba povzeti naslednje: ' Urednik je bil prepričan, »da ni mogoče uspešno uravnavati našega slavističnega pri- j zadevanja brez glasila, namenjenega podrobnemu razpravljanju o slovenski slovstveni < preteklosti in besedii«. Treba je izdelati že načete probleme, odkriti še nepregledano ¦ gradivo in spoznavati oove znanstvene dosežke. Gre za analitične posege, iki pa se mo- ' rajo odmakniti od skrajnega pozitivizma. Slovensika literarna veda se je bala »načenjati ! pereča sodobna vprašanja«. Zaradi tega strahu raziskav o književnosti XX. stoletja tako rekoč nii. Le malo bolje je z lObdobjem realizma in modeme. »Ujeti v Eačaranii kirog : znanstvene akribije, se nismo upali spustiti v nemirno, a zato tem bolj oplajajoče valovanje idej neposredne sedanjosti in življenja samega — v strahu, da ne bi zabredli ; v nevarne globine toka in izgubili ravnotežja.« Edino sintetična razlaga lahko vrednoto | in spoznava ustvarjalce ipo njihovem bistvu. Njej naj bi se priključilo še prei'Skovanje ] mednaroidinih stikov, odviisnosti in viplivov. Urednik omenja zlasti odnose nasproti Slo- i vanom, ki so najmanj raziskani. i
Podobno je s preučevanjem pesnjiške oblike in sloga, ki je nujno, če hočemo kdaj ; dobiti slovensko poetiko in stilistiko. Do njiju je mogoče priti samo s temeljitim delom, j ki je utemeljeno v zgodovini in v vzročnosti. Za razjasnitev in utrditev sodobniih znan- j stvenih perspektiv je potrebna znanstvena kritika, oprta na dejstva in gradivo, pogldb- \ Ijena s smislom za idejino razčlenjevanje oporišč našega zgodovinskega iskanja in s i čutom za sintetično razumevanje slovenskega idogajanja. ;
Iz opisanih urednikovih mjisli jasno izstopajo štirje idelovni komjpleiksi; raaisikio- i vanje slovenske književnosti, primerjalno preučevanje slovenske literature, preučevanje pesniške oblike in sloga ter znanstvena kritika literarnozgodovinskih in liteiramoteoretič-nih del. »Tako bo nova revija idograjala na ^izsledkih tradioije v tesnem stiku s seda- ' njostjo in s temeljnimi gibali življenja našo novo znanstveno misel in liiteirarnozgodo- < vinsko Sipoznanje.« j
Delež literarne zgodovine v Slavistični reviji bi po navedenem programu moral biti \ osrednji, vsestranski in najbolj temeljito zastavljen. V urednikovem sestavku (preseneča, j da zavzema samo stališče do literarnoznanstvenih problemov, kar bi govorilo za to, da je bila Slavistična revija prvotno usmerjena samo v takšno smer. Ko Ije kasneje praksa pokazala drugače, je souredniik France Bezlaj to drugo nasprotje poipravil in j napisal prdblemsko programationi članek O nalogah slovenistilie (Slavistična revija ¦ 1959/60, str. 95—103). i
V naslednjem sestavku so upoštevani samo tisti literarnozgodovinski pnisipevki, ki ¦ jih navaja Slavistična revija v svojih kazalih v razdelku »razprave«, ne obravnavajo pa se »zapiski in gradivo« ali zgodovina slovenistike (inipr. Antona Ocvirka in Bratka Krefta prigodni študiji dh jubileju Franceta Kidriča v Slavistični reviji 1950). S to razbreme- \ nitvijo se izvajanja lahko osredotočijo bistveno, tj. na študije, ki so analitično ali sin- i tetično obravnavale katerega od mogočih problemov slovenske literarne preteklosti. :
V dosedanjih letnikih Slavistične revije je največ raziskovanja slovenske knji- : ževnosti. Pri tem pa so glede na kriterij slovstveniih obdobij opazni ze'lo veliki razločki. \ O slovenskem srednjem veku in njegovi problematiki ni nobenega prispevka. O reforma- •] ciji in protireformaoiji pišejo Albert Kos, Anton Slodnjak m Mirko Rupeil. Problemi so postavljeni načelno (A. Slodnjak je, vzpodbujen od zgodovinarja G, Stockla, razmišljal o ; vzniku slovenske refo.rmacijske misli) in gredo v središče stvari (izredno tehtna razprava i A. Kosa o družbenem nazoru naših reformatorjev). Delo M. Rupla je zasnovano na ' poziitiviatičnih načelih. Gradivsko v mnogočem razširja znanstveno vednost, manjka pa : mu koncepcije osmišljevanja in sovisnosti.
O razsvetljenstvu Slavistična revija nima nobenega prispevka. V obdobje roman- ; tike je najbolj posegel Anton Slodnjak s oiklusom Prispevki k poznavanju Prešerna in \ njegove dobe. Dotedanjo prešernoslovsko metodo pozitivizma je premaknil v psihološko in estetsko in na losnovi novo odkritega gradiva je.'dokaj spremenil in razšiiril kultumo-
39\
zgodoviinslce poglede na prvo polovico XIX. stoletja. Podal je interpretacijo dobe in Prešerna, ki ponekod sicer kliče po dopolnitvi ali ugovoru, ni ji pa mogoče odrekati izvirne zasnove, znanja, intuicije in doslednosti. Taikšmi &o tudi drugi Slodnjakovi sestavki (o Stanku Vrazu, o pojmovanju kritike v južnoslovanski literarni historiografiji ipd.). Zanesljiva analitiična logika preveva sestavke Joke Zigona, Franceta Kidriča in Alfonza Gispana. Zadnji je opravil v zvezi s Prešernom pomembno tekstološko delo (problem Zdravljice in Griinovih Treh želja).
O realizmu so pisali Marja Boršnik, France Koiblar in Stane Mihelič, s priiOižnost-nim člankom pa se je javil tudi Hrvat Josip Badalič. Študije so kulturnozgodovinskega pomena (Miheličeva o ustanovitvi Novic), prinašajo novo gradivo (M. Boršnik, Fr. Koblar, J. Badalič), le M. Boršnikove se dvigajo do sintetičnega razbora (Književna gibanja kot odsev družbenega razvoja. Stilni premiki v slovenski književnosti med klasičnim in modernim realizmom). Študija Borisa Paternuja (Nastanek teorije realizma v siovensici književnosti) pa je povzetek avtorjeve knjige o Levstikovi Iiiterarni kritiki dn estetiki (1962).
Razdobje moderne ima v Slavistični reviji več raziskovalcev. France Koblar je genotično podai nastanek in delo Zadruge. Problemsko so se moderne lotili Mairja Boršnik, Joža Mahnič, Fran Petre in Dušan Pirjevec. Zlasti zadnji zasluži vso pozornost, ker je v svojih študijah (Zupančič in Cankar, Cankar in naturalizem) pmi nas prvi uporabil sodobno integralno znanstveno metodo in z njo dosegel pomembne rezultate. Metodološki razpon je tudi v tem obdobju precejšen: gre od pozitivističnih načel v sintotičnost, pri F. Petretu pa se prevesi v esejistični prijem. Moderna je tudi zadnje umetnostno obdobje, ki ga je obravnavala Slavistična revija. Razen omenjenega so v njej še posamezni prispevki iz folklometike (Ivan Grafenauer) in kroatisitike (Emil Štampar, Suvre-meni hrvatski roman). Na širše slavistično področje posegajo Rajko Nabtigal, Monica Patridge, Anton Slodnjak, Antun Barac, Mirko Rupel, Bratko Kreft idr. Večina teh sestavkov je priložnostnih in gre le redkokdaj k bistvenim vprašanjem.
Primerjalnega preučeivanja slovenske knj>iževnosti se loteva več avtorjev. Izhodišče pri Slovencih imajo Lino Legiša (Stritar, Zupančič), Joža Mahnič (Zupančič), Tatjana Kopitar (Stritar) in Dušan Voglar (V. Vodmik). Zunanje prijemališče pa imajo Dušan Moravec (W. Shakespeare), Bratko Kreft (ruska književnost). Veno Täufer (M. Gorki), O. Berkopec (Fr. L. Celakovsky), Emil Štampar (ruska revolucija) in Rozka Štefanova (A. Mdcfciewicz). Problemi so obdelani z različnih aapektov, saj je znano dejstvo, da so prispevki v glavnem ali diplomske naloge ali disertacija. Tisto, kar je izven tega, pa je gradivsfci drobiž.
Sestavka, ki bi posebej obravnaval pesniško obliko in slog, v Slavistični reviji ni (delno se temu približujeta, toda ob specifičnem problemu, D. Ciževski in R. Jakobson). Zelo revna pa je tudi bera po znanstveni kritiki literarnozgodovinsfcih in literarnoiteore-tičnih del. Značilna polemika med A. Gspanom in A. Slodnjakom ob izdaji Prešerna ter ocene Petretove knjige o Cankarjevem rodu in mladosti je iz slovenistike precej vse, kar je o tem objavljenega v Slavistični reviji. O dogajanjih v svetovni slavistiki poročajo Dušan Pirjevec, Anton Slodnjak, Nikola Pribič, Nikolaj Preobraženski, Mirko Rupel in Boris Urbančič. V njihovih sestavkih se je znanstveno zainteresirani bralec lahko poučil o W. Walderju (knjiga o Cankarju), M. Ibrovcu (Kopitarjev odnos nasproti Francozom), E. Wiinterju (zveze med mestom Halle in slovenskim razsvetljenstvom), G. Phelpsu (iruiski roman v angleš<ki književnosti), J. Badaliču (problem protestantik) in F. Wollmanu (zibornik ob sedemdesetletnici). O madžarski slavistiki je pisal Andreas An-gyal, Andrej Budal pa o slovenistiki v lialiji po drugi svetovni vojni.
Navedeni podatki pričajo, da imamo v Slavistični reviji opravka s še nekaterimi naspirotji. Predvsem lahko ugotovimo velik prepad med urednikovimi željami in med stvarno vsebino revije. Slavistična revija je dosegla doslej 3786 strani, od katerih jih 1485 (približno 39 %) odpade na liteirarno zgodovino. Ta odstotek je sicer precejšen in bi bili, ko bi se držali samo kvantitativnih kriterijev, z njim lahko zadovoljni. Ko pa opravljeno delo pomerimo ob stvarne probleme slovenske literarne zgodovine, ugotavljamo določeno nezadostnost. Slavistična revija je najprej izpustila problematiko slovstvenega življenja med IX. in XVI. stoletjern; v njej ni zastopano XVIII. stoletje, od XX. pa samo tisti del, ki ga zavzema moderna. Pri tistih površinah literarnega življenja, o katerih imamo prispevke v Slavistični reviji, pa je prav tako potrebno ugotoviti nekaj stvari. Bistvenih problemov se lotevajo nekatere študije o reformaciji, romantiki in moderni. Prevladuje pozitivistično-analitiični pristop, ki je razširjen s socialnimi in psiho-
40
loškimi ter ponekod z estetskimi postavkami, I>o sinitetične razlage so se povzpeli Marja Boršnik, Boris Paternu in Dušan Pirjevec.
Literarnozgodovinski delež v Slavistični reviji je torej ostal daleč od programiSkih zamisli. Prepuščen slučajnosti in brez enotnega idejnega žarišča se je premalo spoprijemal z živo aktualnostjo preteklosti in sodobnosti. Za to je več razlogov. Nekaj jih je vidnih že iz dosedanjih opažanj. Hkrati z rastjo literarne zgoidovine v Slavistični reviji nii rasbla literarnoteoretična misel. Časopis si je skoraj povsem zaprl vrata v svet. V njem ni najti informacij o izredno zanimivih literarnoznanstvenih tokovih sodobnega sveta, o njhovih idejnih lin metodoloških izhodiščih. Slavistična revija ni zavzela stališča nasproti pojavom, ki so vzburjali slehernega njenega bralca (npr. Wolfgang Kayiser, Emil Staiger, ameriški »new criticism«, strukturalizem ipd.). Ta neobveščenost se je recipročno maščevala tudi v širini aspektov in v metodološki izdelanosti idoločenih prispevkov. Za večino njih je namreč značilna precejšnja ožina, konservativnost, strah pred novim in premajhen občutek za razločevanje bistvenega od nebistvenega. Spoznavna pomanjkljivost in metodološka neizdelanost sta rezultat nevključenosti v pozitivne tokove sodobne znanstvene misli v svetu. To je povzročilo miočno stagnacijo in celo upad znanstvene misli na Slovenskem.
Poseben problem so tudi sodelavci. Slavistična revija je prvo številko začela s prispevikom Franceta Kidriča (Prešernov kritik Buchenhain). V njej so doslej najbolj številno zastopani avtorji po naslednjem zaporedju; Anton Slodnjak (218 str.), Dušan Pirjevec (142 str.), France Koblar (138 str.), Mirko R^pel (128 str.) in Marja Boršnik (63 str.). Težišče je na talko imenovani postkidiričevski generaciji literarnihzgodoviinarjev. Edina izjema je komparativist Dušan Pirjevec, pripadnik povojnega rodu, ki je kot urednik objavil dva pomembna prispevka o modemi. Preseneča odsotnost obeh drugih liLeramozgodovinskih urednikov (Anton Ocvirk in Josip Vidmar), ki sta oba znana literarna znanstvenika. Od mlajših predstavnikov slovenske slavistike je v Slavistični reviji zastopan samo Boris Paternu, ki je vanjo prišel s svojim referatom za sofijski slavistični kongres (Nastanek teorije realizma v slovenski književnosti). To dejstvo je zanimivo z več strani. Predvsem je gotovo, da je z uredniško politiko nasproti slavistom nekaj narobe. Ta ugotovitev postane tembolj očitna, če vzporedimo literarnozgodovinski del z jezikoslovnim, v katerem je situacija pravzaprav boljša. Zgornji primer pa poleg tega kaže še drugo značilnost. Boris Paternu, ki se je lotil ene središčnih tem slovenske književnosti, in Dušan Pirjevec, slavist in komparativist mlajšega rodu, sta pomembno dopolnila vsebino iiteiramozgodovinskega deleža v Slavistični reviji.
Kakšni bi bili potemtakem rezultati analize o literarnozgodovinskem deležu v Slavistični reviji? Najprej se vsiljuje spoznanje, da ta časopis v slovenski literarni zgodovini ni imel tiste vloge, ki bi jo po njegovem programu in po dejanskem položaju znanstvenega tiska pričakovali. Reševanje slovenskih in slavističnih literarnoznanstvenih problemov je bilo prepuščeno slučajnosti. S premalo širokim odnosom tako do stvarnih problemov kot do sodelovanja si je Slavistična revija odvzela možnost, da postane živ in aktualen slavistični časopis, katerega izid bi literarni zgodovinar pričakoval z ne-sErpnostjo. Premaio je bilo sproprijemanja s tistimi vozlišči, skozi katera je v zadnjih nekaj desetletjih prehajala literarna znanost v svetu. Slavistična revija je premalo služila znanstvenemu osveščanju, zato so nekateri notranji premiki v slovenski literarni zgodovini šli mimo nje. Zato tudi — razen v redkih omenjenih primerih — ni prispevala nič bistveno novega k procesu prevrednotenja slovenske literarne preteklosti. Ostala je nad problemi; aristokratsko vzvišena se ni mogla postaviti na mesto, na katerem bi lahko postala sinteza in izvir literarnoznanstvenih spoznanj.
Čeprav ima literarnozgodovinski delež v Slavistični reviji vrsto problematičnih značilnosti, je kljub temu vzdrževal kontinuiteto slovenske literarne znanosti in jo predstavljal svetu. Ker je bila uredniška koncepcija odmaknjena od življenja in ji je šlo za pozitivistično pojmovano in strogo zaključeno znanost, ni podlegala različnim dnevnim geslom, ki so povzročila težko škodo nekateirim drugim slovanskicn narodom. Tako se lastnost, ki je z ene strani problematična, spreminja v pozitivno vrednoto. To je relativizem našega časa, ki je bistveno ogrozil zlasti humanistične vede. Kot posledica razbite vere v determinizem pojavnih oblik življenja in kot nasledek razvrednotenja poznanih literarnoznanstvenih metod je literarna zgodovina uveljavila subjektivistično interpretacijo. Slavistična revija se je takšnim tendencam upirala s solidnostjo pozitivistično iSnovanih študij in razprav. S tem je vzdrževala določeno ravnotežje, ki pa ima zapletene posledice. Odvračajoč se od svoje skrajnosti, je sama zašla v nasprotno skrajnost ter s tem postala neplodna. Njena pot v prihodnost je mogoča samo v ustvar-
41
jalni oživilvii in v strnitvi vseh literarnoznanstvenih pristapov. To je oidnos nasproti tradiciji. Nasiproti sodohnosti pa bo treba biti -kar najbolj odprt, ilcer je edino s tipalkami na vse strani mogoče biti v kontekstu časa, v katerem žiivimo. Zato ni več mogoče kakršnokoli zapiranje v pozitivistično strogo omejene .znanstvene discipline. Le-te prehajajo ena v drugo, prežemajo se in žive kot enota sipoznavnega procesa, ki ima več aspektov. Zato je pot Slavistične revije v prihodnost mogoča samo, če bo peljala skozi sintezo dosedanjih znanstvenih idosežkov v integracijo s sodobnimi duhovnimi tokovi v svetu.
Jože Pogojnik
>•
NEKAJ UGOTOVITEV OB POPOLNEiVI IZPISU VODNIKOVEGA ROKOPISNEGA NEMSKO-SLOVENSKEGA SLOVARJA
Kot je znano, je pisal Vodnik prvopis svojega slovarja od 7. marca 1804 do 23. decembra 1806 malone nepretrgoma, razen od konca avgusta do 22. novembra 1806. V tem času — ali vsaj ne dolgo potem — pa je tudi na Sisto prepisal najobširnejšo nemško črko A, tj. 307 in pol strani rokopisa s 24.074 slovenskimi besedami. Ves Vodnikov slovar obsega 95 zvezkov + Pridav, ki imajo skupaj 2532 popisanih strani v velikosti 19 X 23,5 cm.
O Vadnikovem rokopisnem Slovenskem Besednjaku so pisali že M. Cop, F. Wdest-haler, I. Grafemauer, F. Kidrič, A. Gspan, S. SuhadoMk in še več drugih. Najbolj izčrpno je o Vodniku kot jezikoslovcu pisal I. Modic (DS 1909). Tu hočem povedati samo nekaj tistega, kar sem ugotovil pri popolnem izpisu tega slovarja za Inštitut za slovensiki jezik pri SAZU.
V Vodnikovem slovarju je 139.488 sioivenskih besed-gesel. Te besede so troje vnste. Najprvo tiste, ki jih je zaspisal Vodnik s črnilom pri prvopisu (vseh je lokrog 105 tisoč). Okrog 20 do 25 tisoč slovenskih besed je Vodnik pripisoval v slovarju do svoje smrti. Zadnji pripis je od 27. sept. 1817 (pri gesilu Wohnen). Večina Vodnikovih pripisov je zapisana s svinčnikom, včasih zelo nerazločno; sedaj so že zabrisani, tako da jih komaj razbiramio. Nekaj pripisov je tudi s svetlejšim črnilom. Vsaka Vodnikova s svinčnikom pripisana beseda ima na listku posebno pripombo, koristno za razpravljanje o nastajanju slovenskega besedja. Tretjo vrsto besed (9500 jih je) pa so pripisali v slovar po Vodniikoivi smrti tisti, ki so ga prebirali in uporabljali. Redki teh pripisov s svinčnikom do dobre nove slovensike besede, večji del so vzete iz hrvaščine, iz Markovega in Janežičevega slovarja itd. Pripisi so iz leta 1850; sodeč po zapisih v bohomčici, pa jih je nekaj gotovo starejših. Tudi vsak tak poznejši priipis ima na listku pripombo, tako da je Vodnikovo blago lahko ločiti od tujega.
Po Vodjnikovem zapisu na kraju Besednjaka ima slovar 30.506 nemških gesel. Sprva več geslom Vodnik ni pripisal slovenskih pomenov; takih nems'kih gesel je npr. pri črki A 33, v Pradavu 7, vseh v Besednjaku pa je razmeroma malo, nikakor ne prek tisoč. Nomščimo je pisal Vodnik bolj slabo in z napakami; vsako malce nenavadnejše nemško geslo je rad opredelil z obširnim opisovanjem, gesla pa ponavljal v več pisnih oblikah.
Vio(Äik je prvi slovenski slovamik, toi si je prizadeval, da bi zbral kar najbolj širokogrudno in čim več pristnih islovensfcih besed, M so jih govorili in pisali tedanji Slovenca na celovitem sliovemiskem ozemlju. Mirno ismemo trditi, da M bila razvoj in veljava slovenščine precej drugačna, ko bi ise bil Vodnikov slovar natisnil (in Hiipoiitov iz 1. 1711—1712). Ce iz obeh slovarjev oidvejamo pleve, ki jih pa ni kdoveikaj, sta oba slovarja natrcana s tolikim bogastvom slovenskega jezika, da bi se bilo ob njiju zaustavljalo in razbilo vsako omalovaževanje slovenščine.
Čeprav se je oziiral Vodnik tudi po tujih vzorih dn je iskal zdaj pa zdaj primernih besed v ruščini, češoini, hrvaščini, lužiščini, pri Belostenou, Bberharidu, nekem Anony-musu, itd., je kljub temu vendarle ohranil samostojno, samosvojo presojo, redkokdaj ga je zapeljal tuj zgled v zmoto. Vodniku je šlo v vsem za res ljudski, naroden vseslovenski besednd zaklad in je bil pri zbiranju le-tega neutruden.
Vodnik je prvi slovenski leksikograf, ki si je prizadeval, da bi zbral kar najbolj širokogrudno in čim več pristnih slovenskih besed, ki so jih govorili in pisali tedanji Slovenci. V rokopisu je nešteto pripomb, v katerih je Vodnik neiznačil, kje, kdaj in od koga je slišal ali vzel kako besedo. M. Cigale, ki je v svojem nemško-slovenskem slo-
42
varju 1860 prevzel večji del slovenskih besed iz Vodnika, je le redkokje tudi navedel ta vir, pri nobeni besedi pa ni zapisal Vodnikovega izvirnega naglasa, ki je z izjemo narejenih besed povzet po živem govoru.
Tudi sicer so se ob izpisovanju Vodnikovega slovarja ponujale nekatere primerjave s Cigaletovim, kar je dalo nekaj zanimivih ugotovitev.
Cigale je prepisoval Vodnika od besede do besede, pri čemer je hkrati starejše Vodnikove besede in oblike prilagajal sodobnemu pravopisu in jih pri tem nekaj pokvaril. Pri Vodnikovih besedah ali oblikah pa, ki niso bile Cigaletu po godu ali so se mu zdele nevsakdanje, svojevrstne, je pristavil Vodnikov vir, tj. črko V. Cigale je prevzel v svoj slovar gotovo več kot 95 odstotkov Vodnikovega slovenskega besedja in tudi v nemškem frazeološkem delu je mnogo Vodnikovega blaga. V uvodu na str. Vil in VIII pa je Cigale omenil Vodnikov slovar le tako na splošno in na kraju rekel, da je bilo šele arugi polovici stoletja pridržano, da dragoceno Vodnikovo gradivo napravi dostopno javnosti. Po vsej pravici in v resnici je torej Deutsch-slovenisches Wörterbuch v dveh delih iz 1. 1860, ki mu običajno pravimo Wolf-Cigaletov slovar, pravzaprav Vodnik-Ciga-letov slovar. S tem pa, da je prevzel Cigale v svoj slovar malone ves Vodnikov rokopisni material, se Cigaletova zasluga prav nič ne zmanjša. Poleg Vodnikovega nemškega besedja je namreč Cigale zelo pomnožil nemške iztočnice iz Heinsiusovega slovarja (1840) in še iz več drugih.
Da pa pokažemo razmerje slovenskih besed v Vodnikovem in Cigaletovem slovarju, navedimo dva primera. Vodnik ima od A do Abdörren 700 slovenskih besed, vtem ko jih ima Cigale za enako razmerje nemških gesel 1250, torej kar 550 besed več. Medtem ko ima Vodnik v geslih Allgemeinheit — Angehen skupaj 2246 slovenskih besed, jih ima Cigale samo pri geslih Allgemeinheit — anbiegen že 2353. Cigale torej ni povečal le Vodnikova nemška gesla za več kot tretjino, kakor je zapisal v predgovoru na str. XI, marveč je še bolj pomnožil — nekako za tri četrtine — Vodnikovo in pripisano poznejše tuje slovensko besedje, tako da ima Cigaletov slovar iz 1. 1860 najmanj 250.000 slovenskih besed, raje pa še več.
Pri proučevanju in raziskovanju slovenskega besedja glede na prvi zapis, naglas itd. se že več kot sto let maščuje, da Cigale ni navedel vira in naglasa pri vsaki besedi, ki jo je dobil iz Vodnika. Pleteršnik je namreč vzel v svoj slovensko-nemški slovar razmeroma največ slovenskih besed iz Cigaletovega slovarja, ki »so ga gimnazijci in bogo-slovci, dasi takemu delu ne vajeni, s primerno natančnostjo izpisali«. Vodnikove besede pa niso prešle v Pleteršnikov slovar samo z označbo Cig. in V.-Cig., temveč jih je veliko, ki si jih je prepisal iz Vodnika Caf, prevzel Murko v svoja slovarja itd.; precej pa je tudi takih, ki jih je Pleteršnik poznamenoval celó z nk, tj. novejša slovenska književnost. S tem so bile slovenske besede, ki so jih govorili in pisali že v 18. stoletju, potisnjene za več desetletij ali za stoletje naprej v novejšo dobo, s čimer je bila zabrisana prava razvojna pot slovenske besede.
Kar smo povedali, ponazorimo za boljše razumevanje z nekaj primeri. Vodnik za Angeler lin Angeliischer navaja pomen ternikár-, Pleteršnik te besede ni sprejel, pač pa jo imata v pomenu ifnkarja (tj. kdor lovi s trnkom) Sp 1950 in 1962. Med mnogimi drugimi je zanimiv primer beseda premog, zato o nji nekaj več. J. Koštial pravi (Zeitschrift für slavische Philologie, VII, 381—383), da se je po pomenu »Drache, Lindwurm« v Megiserjevem slovarju 1592 in v Valvasorjevi Die Ehre 1689, prikazala beseda premog nepričakovano 1. 1833 v Murkovem slovensko-nemškem slovarju: Premog, m. in Kr.(ain) die Steinkohle; in Kt. (= Kärnten) der Drache. Nato navaja Koštial še novejše primere. Breznik pa je pripisal v svoj izvod Pleteršnikovega slovarja, II, 255, da je Metelko (Lehrgebäude 1825, 151) naredil besedo premog »Steinkohlen«, iz »premogova kri« M. Ravnikarja v Zgodbah 1815—1817, ne da bi zapisal tudi potreben navedek. V Cigaletovem slovarju, II, 1080, s. v. Naphta, in v Plet. II, 255, s. v. premogov, beremo isto s pri-stavkom: »nach Ravn. in der Wohein«; »Bohinj — Ravn. (Cig.«). Pri iztočnici Steinkohle pa je Cigale zamolčal, da ima besedo premog najprej in večkrat Vodnik v svojem slovarju, in sicer pri iztočnici Braunkohle, kjer je zapisal sprva rujávi premog, a je potem naglas na é prečrtal in ga napravil na ó: premog, Glanzkohle, jvitli premog; Harzkohle, Jmólnati premog; Steinkohle, premog, Steinkohlen (v sestavah) premogov. Povsod je zapisal Vodnik besedo premog brez vsake pripombe, kar pomeni, da mu je bila beseda vsakdanja. Vedeti pa moramo, da je pisal Vodnik v Lublanske Novize 1797 (13, 4) in 1798 (58,2) namesto premog le semelfko oglie, torej mu tedaj ta beseda še ni bila znana. — Pri tem se nehote spomnimo besede smodnik, ki jo je Vodnik prviič zapisal v Lub. Nov. 1800, 14, 2, prej pa je pisal strelni prah, dasi beremo besedo smodndik že v Guts-
43
mannovem nemško-slovenskem slovarju 1789, 280, a za nemški Senger. Kakor je slišal Vodnik besedo smiodmik v pomenu Schiesspulver od nekega kmeta (glej J. Kopitarjev zapis o tem v Wiener allgemeine Literat-urzeitung. Lntelligenzblatt. Junius 1813, 101—102), tako je tudi besedo premog v pomenu Steinkohle moral večkrat slišali od preprostih ljudi.
Vodnik se je znal izogniti dobesednemu prevajanju nemških rečenic in je z redkimi iizjemami prestvarjal Slovencem čisto tuje nemške stavke v lepo ter čisto slovensko besedo; áu hast mir Ursache dazu gegeben — ti si me k timu napelal, der Jugend Fleds ist der Alter Ehre ¦— mladost stari častito starost, eine reiche und angebaute Sprache — bogat in obdelani jezik, mit der heissen Nadel nähen — tje v en dan delati, Hopfen und Malz verlieren —• prazno slamo mlatim ali bob v steno metam, hab ich ist besser als hätt ich — bolj je derži ga fco lovi ga, der Hafer sticht ihn — sit je, kruh po ojemu razbija.
Jože Stabe}
DROBEC ZA ZGODOVINO BESEDE »VADA«
T. Korošec je v članku o ribiški terminologiji (JiS 1965, 203) omenil tudi besedo vada. Postavil jo je med termine, »ki jih je Lokar precej nekritično sprejel v slovar od vsepovsod« in ki »so se v ribiški literaturi obdržali malo časa«. Pod črto je pripisal, da bi tallo zantanivo »vedeti, od koid jo je vzel Lokar in če je bila ali je še v kakšnem slovenskem narečju«.
Lapsus, ki se je vriniil v zgodovinski oris te besede ob Hipolitu, je popravil F. Bezlaj (ib. 256) in potem dodal, da že pri Dalmatinu najdemo izvedenko vadnica »der Lockvogel«, pri Vodniku pa tudi glagol vaditi, vadim »vabiti, nastavljati vabo«.
Iz leksikološke literature in iz gradiva, ki je na razpolago v Inštitutu za slovenski jezik, je mogoče pri današnjem stanju izpisov izvedeti o zgodovini besede vada in njeni družini še tole:
Dalmatin je zapisal: Fallb lerce je raunu kaiior ptizhja vadniza na precepu, inu Itrejshe, koku bi te mogel vloviti (Biblija 11, 158). Stavek kaže, da Pleteršnikov podatek vadnica »der Lockvogel« ni čisto zanesljiv, saj se da vadnica razlagati tudi malo širše (das Lockmittel, die Lookspeise), zlasti zato, ker je imel Dalmatin za lockvogej še dva natančnejša izraza. Zgled: Sakaj mej moim iolkom le najdeo hudobni, kateri ludem Ihtrike polagajo, inu paity narejajo, de bi je vluvili, kakor Ptizharji sPrecepom: Inu nyh hijhe So polne golulie, kakor je kletka polna Vabceu (ib. 30). Pri besedi vabeč stoji zvezdica, na levem robu besedila pa je ob ponovljeni zvezdici sinonim Vadceu. Ta si-nonimni odnos, ki doslej še ni podrobno raziskan, ustreza takimle odnosom na drugih mestih v Bibliji: aria (besedilo) — gosli (rob), bron — kuler, noriti — goljufali, peš — knogam, postojn — orel, trgač — berač, vreča — žakel.
Obe besedi (vadnica, vadeč) sta prišli v »Krajnsfco besedishe pisano« (str. 478). Nov je tu izraz vadnik »der Lockvogel«, ki ga Pleteršnik ne pozna, pač pa Lokar.
HipOilit je res uporabil vado v »Orbisu pictusu«, vendar je Pleteršnikov navedek o njej le približen. Ustrezni tekst se glasi: Ribizh lovi te ribe . .. s'térnikom ... na katerim je nataknena ta Vada. Razen tega ne kaže prezreti, da ima Hipolit vado že v prvopisu in prepisu svojega slovarja pod esca.
V Vodnikovem rokopisnem slovarju je vada v našem pomenu zapisana dvanajstkrat (vaba pa dvakrat, od tega je en kasnejši, tuj pripis). Beseda nastopa sama ali v zvezah dati, nasaditi, nasajali, nastaviti, naslavljati, natakniti, natikati, staviti vado ter vlečena vada »eine an einer Schnur geschleppte Lockspeise«. V drugačnih pomenih je vada uj>orabljena štirikrat. Glagol vaditi je zapisan štirikrat, glagolnik vadenje »Lockung« enkrat.
To dokazuje, da je bila vada do 19. stoletja živa.
V Muriku vade ni, pač pa vaba. Prešeren je v pismu stvar drugače opisal: ga jed v Učenci naslavlena prijazno k' sebi vabi. Spet ima besedo AMč, na prvem mestu jo redno citiira Cigale, pozna jo Janežič .in seveda Pleteršnik (Gor., Dol., nk.).
Da beseda vada tudi v 19. stoletju ni živela samo v slovarjih, pričajo številni izpisi iz leposlovnih del v različnih zvezah: Erjavec 1881, Detela 1882, Trdina 1883, 1885, 1886, Stritar 1895, Dolenc 1903, Cankar 1901, 1904, 1909, Zupančič 1904, Finžgar 1904, Medved 1906 itd.
44
Ker srečamo vado celo po časopisih in publikacijah, ki tudi siicer nimajo paipir-natega jezika, npr. v Kmetovalcu 1889, 1906, 1908, v Dolenjskih novicah 1893, 1897, 1912, v Vrtcu 1897, v Koledarju Mohorjeve družbe 1915, 1923 ipd., je jasno, da je bila vada tja v začetek 20. stoletja vsaj kot sinonim še živa in da se je rabila kot stilno sredstvo (Finžgar, Cankar v slabšalnem pomenu).
Glonar je v Slovarju slovenskega jezika zapisal, da je vada »starejši izraz za vaba« in kot taiko so jo sprejemali njegovi sodobniki Vošnjak, Jalen, Prijatelj, Ozvald in mlajši, F. Vodnik, V. Naglic itd.
Lokar torej, ko je sestavljal svoj Lovsko-ribiški slovar, ni mogel mimo vade in je preudarno ravnal, ko jo je postavil kot sinonim na drugo mesto. Grešili pa so tisti sestavljavci slovarjev in jezikovnih priročnikov, ki so v naslednjih desetletjih kljub Glonarjevemu opozorilu in Lokarjevi razvrstitvi priporočali vado kot nevtralni oz. enakovredni sinonim.
Dokazov za narečno rabo besede vada ni veliko, vendar je mogoče iz doslej povedanega in iz naslednjih podatkov za trdno sklepati, da je bila vada vsaj na zahodu dolgo časa znana. Za Črni vrh nad Idrijo je izpričana v Tominčevem slovarju, F. Jakopin pa pravi, da jo je govoril njegov oče, doma iz Grahovega pri Cerknici.
Zanimiv je podatek v Šašljevem Rožanskem narečnem besednjaku, čeiprav ni v neposredni zvezi z obravnavano besedo: vadala »povabiti, laden«; vadovc »vabilec« (posebno pri ženitovanju) : vadovc je tuda starešina pr fiósceta. Potrdiiilo za to je že v Gutsmanu 1789: vadavec »Einlader«; notervadati, navadati »einladen«; vadanje »Ladung«.
Za Javomik je Breznikov podatek (DiS 1904, 511): vada, vado inieti, na vadi biti »rendezvous«. Prim. tudi italijansko zanimivost vada »posta, invito (al giuoco)« v Battisti, Dizionario etimologico italiano 1957. Za vado »das Zuggam« (Pintar, LMS 1898, 181 in Kelemina SR 1951, 191) nii novih dokazov.
Ob takemle priložnostnem zbiranju gradiva za to ali ono besedo me znova in znova preganja miisel: kdaj se bomo pri razpravljanju o zgodovini slovenskih besed lahko oprli na kaj trdnejšega? Ali ne bi bilo prav, da hi SAZU z gradivom, ki ga že ima, oz. ki bi ga bilo mogoče v razmeroma kratkem času zbrati, pripravila začasno nadomestilo za veliki zgodovinski slovar, ki ga še zlepa ne bomo dobili? Ali ne bi preprost, pa čeprav ciklostilno razmnožen, a natančen konkordančni slovar za Megiserja, Alasio, Kastelca, Hipolita, Apostola, Gutsmana, Pohlina, Vodnika, Jarnika, Murka, Cigaleta in Janežiča (z vseimi manj pomembnimi avtorji vmes seveda) bistveno olajšal in razbjstril pogled v zgodovino slovenskega besedja?
Slane Suhadolnlli
SARAJEVSKI SLAVISTIČNI KONGRES — JEZIKOSLOVJE
Od 13. do 17. IX. 1965 je bU v Sarajevu kongres jugoslovanskih slavistov. Jezikoslovci so razpravljali predvsein o normativnosti v iknjižnem jeziku. Referat o tem je prebrala Milka Ivič, profesor srbohrvatskega jezika na novosadsM univerzi, nato so se zvrstili koreferenti in na koncu diskutanti.
Referentka je, opirajoč se pri tem na češko teoretično misel o knjižnem jeziku, poudarjala, da je pri določanju pravilnosti v knjižnem jeziku glavni razsodnik govor »izobraženega sloja prebivalstva« v mestih, ne pa »jezik nepismenih«. Nepismeni žive po njenem »po zakotnih vaseh« (zakotne so ji menda vse vasi), zato jih »je popolnoma deplasirano imeti za kompetentne pri graditvi jezikovne kulture«. Vzorno nasprotje jezika napismencev je »jezik tiska, radia, televizije 'in filma«; ta najbolj množičen jezik kulturnega delovanja« namreč »nastaja, se bohoti in neguje po naših mestih, še posebej v tistih velikih centrih, kjer so najgosteje koncentrirand naši izobraženi ljudje.« »Ta urbanizirani predstavnik (jezika) ima raznovrstne podobe«, pravi referentka, »kulturnega življenja in zato tudi različne stile izražanja«, »ima prestiž, z n;j,im 'pa tudi jezikovno kompetenco«. Jezikoslovci naij ga proučijo, njegova strukturna urejeinost (v smislu povprečnosti — standardnosti, najmanjše specifičnosti, vsakdanjosti) pa naj postane odnosnica za določanje vseh drugih oblik jezika. Prav »zato se ne moremo nasloniti samo na jezik 'književnikov, ker le-ta ne more (in ne sme) ilustrirati brezbarvnosti povprečja«. »To seveda nika'kor ne pomenil, da bomo prav (jezik povprečnosti) pripo-
45
ročali za vzor, nitii da je vse njegove značilnosti treba brezpogojno s,prejeti kot normo bodoče preskriptivne slovnice.« — Opisu jezika v vseh važnejših kulturnih središčih namreč vendarle mora slediti tudi predpisovanje.
Najlbolj pereči se referentki za srbohrvaščino zdijo naslednji problemi: priznanje vzhodne in zahodne variante ish, knjižnega jezika, upoštevanje irazlik med govornim in pisnim jeziikom, piri pisnem pa raziisfcovanje Tazličnih funifcoionalnih stilov (referentka je omenila znanstvenega in pisamdškega in v zvezi z znanstvenim protestirala proti »sovražnemu stališču posameznikov nasproti vse večjemu naraščanju števila besed tujega izvora v našem leksičnem fondu«, čeprav je »vsekakor v veliko primerih primerneje uporabiti svojo domačo besedo kot tujko«, medtem ko v »določenih oiblikah kulturnega obveščanja dobiva tujka svoje pravo mesto«), imperfekt naj se vendar že proglasi za »stilsfco obarvan« čas, priznajo naj se spremembe v naglasnih paradigmah, tako glede mesta nagilasa kot glede dolžin za naglasom.
Po referentkinem mnenju je srbohrvaška neusipešnost pri reševanju takih vprašan] posledica premajhne teoretične osveščenosti lin neznanstvenih predsodkov, kar oboje spravlja našo lingvisfciko pred svetovno javnostjo v nezavidljiv položaj.
V koreferabih in v diskusiji vprašanje obeh variant srbohrvaškega knjižnega JBTiika ni bilo dokončno rešeno: zagrebški krog je bil za, beograjski in sarajevski proti, referentka seveda za. Pač pa so koreferenU v glavnem sprejeli tezo referata o normativ-nosti izobražene mestne pisane in govorjene besede pri (določanju knjižnojezikovnega ustroja. Opozorili so hkrati referentko na mesta v jezikoalovinih delih, kjer je ta njen postulat tudi že uresničen. Redko kdo se je strinjal z referentkimim prevelikim, zameto-vanijem jezika »zakotnih vasi« in proznih umetnikov. Prvič tudi v vasi prodira civilizacija, kulture pa ji prav tako nikdar ni tako globalno manjkalo (kot dokazujejo npr. narodne pesmi in pripovedke). In: v mestih je veliko modeme nepismenosti tudi v jeziku radia, časopisja, televizije dn filma, če že kulturno revščino močnih slojev mestnega prebivalstva pustimo ob strani, ko se tudi referentka nanjo ne sklicuje. Poudarjali so tudi (Odločujočo vredtaiost umetniškega (proznega) jezika dobrih avtorjev pri ugotavljanju stilsko nevtralnega jedra knjižnega jezika, salj nas modema istilistika odlično usposablja za razlikovanje (splošnega od posebnega, tj. stilsko zaznamovanega, jezik dobrih pisateljev pa nas hkrati rešuje motečih banalnosti »najpovprečnejšega kulturnega jezika mesta« (tj. jezika časopisja, radia ...), kadar je treba kaj reformirati.
V tem smislu je bil koncipiran tudi koreferat F. Jakopina. Upravičeno je opozoril, da nam naše časopisje, radio in televiaija vsiljujejo tudii nenaravno i.n skrotoviče.no besedo, vcepljajo starine in provincializme, ker so (pogosto v konfliktu z živo jezikovno nO(rmo. V zvezii s tem je opozoril ne le oa važnost dobre (Slovndce, temveč tudi slova.rja. Glede na (negotovo(Sti pri dzibiri jezikovnjih sredstev — sedaj to 'obravnava Slovenščina za Slovence v Delu, pa tudi razni bMsi —• priporoča ustanovitev sektorja za kulturo jezika; bil -naj bi pri slovenski akademiji znaniosti. Tako (bi se bolje reševala zadevna problematika, kakor se sedaj na omenjenih mestih.
Drugi slovenski koreferent je bil B. Urbančič. Na začetku je omenil pomnožene funkcije knjižnega jeziika po drugi svetovni vojni dn razširjen krog njegovih uporabnikov, kar oboje povečuje naloge tako jezikoslovcem kol profesorjem slovenščine. Po njegovem minenju sm(0 v dvajsetih letih nove Jugoslavije »le slabo (napredovali v nalogah, ki so nam jih narekovale sedanje razmere .. .« Vzrok za naše zaostajanje v teoriji knjižnega jezika je »provincialna izoliranost stroke«, saj imajo »v (Slovenistiki premoč nazori, ki so se pri nas uveljavili že ipred sto, sto dvajset in več deti... Ti nazori se ne naslanjaj(0 na lingvistično znanost. . . manifestirajo pa se navadno v purističnih tendencah in sorodnih jezikovnih kriterijih ...« V zvezi s tem avtor navaja Slovenski pravopis 1962, »kd je med tovrstnimi priročniki zadnjih desetletij najbolj purističen«. Slovenščino za Slovence, ki jo je Delo »poverilo ne strokovnjaku, temveč prevajalcu, ki je v lingvistiki amater«, in brus Kako je prav. Prav ti priročniki mu z institucijami, ki stoje za njdmi (Slovenska akademija znaniosti in umetnosti. Državna založba Slovenije, Delo — organ Socialistione zveze delovnega ljudstva lin prosvetne (oblasti), utemeljujejio bojazen, »da ibo dohitevanje drugih narodov v kultura knjižnega jezika na modernih znanstvenih temeljih še dolgotrajen, mučen in naporen posel«.
»Kaos v knjižni slovenščini je posledica subjektivdzma, ki je glavna 'karakteristika prizadevanj v naši jezikovni kulturi.« Načelna nesoglasja v teoriji knjižnega jejilka imajo po referentu »večinama ,svoj izvor iv tem, (da nekateri podcenjujejo 'pomen dialektike pri (proučevanju jezikovnih 'problem(Ov«. Od tod »prizadevanje, ohraniti knjižni jezik čim bliže tako imenovani ljudski govorici«, upoštevanje samio umetniške literature
46 -I
pni iskanju inornie v knjiižnem jeziku, neupoštevanju razvoja v jeziku, zaviranje jezikovnega poleta itd.
Centralni problem pri kulturi knjižnega jezika je po Urbančiču vprašanje norme. Eni jezikoslovci mislijo, da jo lahko sami ustvarjajio, in zato »obtožujejo svoje sonarod-njake, češ da ne znajo več svojega jezika, s primeri dokazujejo, kako jezik baje propada, kličejo na pomoč oblast« itd., vse zato, ker »ljudje ne pišejo po njih navodilih«. Drugim je norma »objektivizirano stanje v knjižnem jeziku določenega časa«, ugotavljajo pa jo na podlagi temeljitega poznanja jeziikovne teorije in prakse...«, naslanjajoč se pri tem »na knjižni uzus«. Ker pa je ta (pisni) iknjižni vaus »cesto retuširan s posegi korektorjev ter z vplivom tradicije, avtoritet in raznih nezanesljivih ali zastarelih jezikovnih priročnikov na avtorja«, »najvernejši odraz norme predstavlja kolektivni jezikovni čut, to se pravi, jezikovni čut vseh posameznikov, iki jim je knjižni jezik običajno komunikacijsko sredstvo«. Zato se v dvomljivih primerih uzusa »z anketiranjem konstatira kolektivni jezikovni čut in rezultati tega normirajo«. Pri normiranju govornega jezika se je mogoče nasloiniti samo na ustni uzus. »Govorni jezik je pri nas še zelo slabo raziskan in izčiščen. V njem je mnogo variant, ki jih noben predpis ne bi odpravil, dokler eksistirajio narečja. 2iv jezik na določen način odraža usodo naaije ... in z dekre-tiranjem se take stvari ne spreminjajo. V malem nastaja v slovenščini problem, ki ga srbohrvaščina pozna v mnogo večjem obsegu z obstojem vzhodne in zahodne variante. Poleg Ljubljane postaja kot kulturni center čedalje pomembnejši Maribor in deloma tudi Celje. To dejstvo bo prej ali slej prišlo do izraza tudi na področju jezika: slovensko pravorečje bo moralo nekoč priznati kot variante knjižnega govora nekatere značilnosti štajerske izreke, ki veljajo še 'danes za pokrajinske.« — Referent je končal z besedami: »Mislim, da bi bilo treba o normi knjižnega jezika razpravljati bolj poglobljeno in sistematično, zato predlagam. . ., da se organizira posebna večdnevna konferenca s to tematiko.«
Kot tretji koreferent je za slovenske zadeve nastopila B, Pogorelec. V dovolj rahli zvezi s temo o normativnosti je govorila o znanih dejstvih iz zgodovine našega knjižnega normiranja nekako do konca preteklega stoletja, za nadaljevanje pa ji je zmanjkalo časa. Povedala je zato samjo še nekateie teze. Tako, da naš knjižni jezik ni opisan, da njegov opis zaostaja za dejanskim stanjem, da so pni analizi potreibni sociološki pogledi, da je treba prelomiti z zastarelimi jezikoslovnimi nazori, da se pri normiranju mi treba ozirati na dela pisateljev in da imamo pravzaprav tri knjižne variante: ljubljansko, mariborsko in tržaško.
Pisec tega poročila o kongresu je zadnja slovenska fcoreferata dopolnil z opozorilom na pozitivne premike v slovenskem jezikoslovju, tudi kolikor se ukvarja s knjižnim jezikom: saj imamo sodoben fonolioški in morfološki opis jezika, nastavke znanstvene stilistike, pravilno usmerjenost pri normiranju pravorečnih dejstev, temu primerne — tudi statistične — metode, kontakt s slovanskim in zapadnim jezikoslovjem. Zakaj bi potem poudarjali samo negativne strani! Prav tako je menil, da stanja na tistih področjih, kjer ismo res še v zaostanku, ni mogoče iizboljšati s samim sposojenim teoretiziranjem in priložnostnim kritiziranjem, temveč le z razpravami. Zavrnil je tudi misel na varianti oz. variante knjižnega jezika.
Kongres slavistov v Sarajevu je razodel pisanost nazorov o perečih vprašanjih knjižnih jezikov. Pozdraviti moramo »neusmiljeno«, odkrito obravnavanje problemov. Za naprej pa bi referentom in koreferentom večja objektivnost v presojanju dejanskega stanja v našem jezikoslovju gotovo močno koristila.
V drugem tematičnem krogu je prof. F. Bezlaj predaval o »problemiih primerjalnega raziskovanja islovanskih jezikov«. Uvodoma je opozoril na zastoj komparativističnih študij v času med vojnama in tudi še po drugi svetovni vojni. Vzroki za to so bili v nezadostni raziskanosti posameznih slovanskih jezikov, v spremenjenih — nacionailnih — učniih programih na univerzah, v metodološkem nemiru v zvezi z novimi jezikoslovnimi smermi in ne nazadnje tudi v strokovnem profilu novejših slavistov jezikoslovcev.
Kar velja za fcomparativistiko sploh, velja po Bezlaju tudi za leksikologijo, ki pa »v zadnjem desetletju postaja .. . znova eno najbolj važnih težišč vseh slavističnih prizadevanj«. Obširneje je nato razpravljal o problemih etimologije. »Etimologija... ni več . . . iskanje korenov. Razvila se je v študij historične funkcionalnosti besed, besednih družin, pomenskih kategorij in kulturnega okolja. Modema elimioilogija je kulturnozgodovinski dokument.« Ob posameznih primerih [koren mel--mol- (motiti), goi- — zej-
(nezrel), prgd--prfd- (presti), terj- (zahtevati), Jav- — Jev- (pustiti zadaj), žud- (po-
47
giniti)] prihaja do sklepa, da »moramo računati... na južnoslovanskem zahodu z neko starejšo, arhaično praslovansko plastjo, ki se je odločila od praslovanske skupnosti že v času, ko je bil prevoj še besedotvorni element. Vprašanje je samo, ali so to sledovi nekega obrobnega arhaičnega praslovanskega narečja ali pa miorda celo sledovi neke zgodnje kolonizacije, ki je za nekaj stoletij prehitela preseljevanje Slovanov na jug.« Rezultati take »struikturalne metode v lefcsikoiogiji ... že nekaj desetletij razbijajo . . .
staro tezo o enotnem praslovanskem jeziku.« Tudi koren mt--rgt- (r(t-) z ekspresiv-
nima variantama rjut- — rjot- dokazuje, »da pri etnogenezi slovenščine ne moremo izhajati iz enega samega praslovanskega dialekta, saj se srečajo na naših tleh vse možne izhodne oblike, ki nikjer drugje po slovanskem svetu ne žive 'druga poleg druge«. Po predavateljevem mnenju bo dobro preiskani izrazni fond »pojasnil tiste etnične 'procese, • o katerih z nobeno drugo metodo ne moremo dobiti prave predstave«.
Na podlagi razširjenosti -korena ram- ne le pri Rusih, temveč tudi pri Srbih in Slovencih, referent sklepa, »da se je imigracij na Balkan udeležila tudi vzhodnoslo-vanska veja (Praslovanov), ki je verjetno na obeh straneh Karpatov obšla Panonijo«. Pri kraju referent opozarja še na dejstvo, »da ostaja za komparativistiko neizkoriščena množica dragocenih driobnih opazovanj, ki jih je privedlo in jih še vedno privaja v znanstveno evidenco interno raziskovanje posameznih slovanskih jezikov v besedotvorju, sintaksi in deloma celo v morfologiji«. Končal je z besedami: »Vsak resen in globok delavec prej ali slej zajadra v komparativistiko, ker je to nujno za njegovo idelo. Komparativistike ne morejo nadomestiti še tako dobri priročniki, ampak mora sproti rasti iz slavističnega dela 'na vseh sektorjh. To so življenjiska spoznanja našega rodu, ki ¦na'm nalagajo tudii obveznost, da 'damo komparativistiki ta'kšno mesto v izobrazbi slehernega slavista, da bo kos delovnim nalogam.«
Močno zanimiv referat je bil sprejet s pozornostjo.
Jože Toporišič
v naSi reviji Se nismo ocenili
F. Bernik: Llrllca Simona Jenka. SM 1962.
F. Bezlaj: Slovenska vodna im.ena I 1956, II 1961, SAZU.
Osnove fonetike, Univerzitetna založba 1960. M. Boršnik: Študije in fragmenti. Obzorja 1962.
H. Glušič, M. Kmecl, S. Skaza, F. Zadravec: Lirika. Epika. Dramatika. Pomurska založba 1965. M. Ivič: Pravci u llngvistici. DZS 1963.
J. Jurančič: Slovenački jezik. Gramatika slovenačkog jezika za Hrvate i Srbe. DZS 1965.
F. Koblar: Simon Gregorčič. SM 1962.
J. in C. Kopčavar: Kako je prav? DZS 1965.
Jezikovni pogovori. CZ 1965.
M. Kramberger: Vlsoška kronika. Literarnozgodovinska interpretacija.DZS 1964. J. Mahnič: Zgodovina slovenskega slovstva V. SM 1964. M. Moguš—J. Pogačnik: Srbohrvaščina. DZS 1965. D. Moravec: Meščani v slovenski drami. CZ 1960.
Vezi med slovensko-češko dramo. SM 1963. D. Pirjevec: Ivan Cankar in evropska literatura. CZ 1964. J. Pogačnik: Stritarjev literarni nazor. SM 1963.
Cas v besedi. Obzorja 1963. J. Rigler: Južnonotranjski govori. SAZU 1963. A. Slodnjak: Prešernovo življenje. MK 1964. R. Štefan: Poljska književnost. DZS 1960.
J. Toporišič: Slovenski jezik. Izgovor i intonacija, Jugoton 1961.
Slovenski knjižni jezik I. Obzorja 1965. F. Zadravec: Miško Kranjec. Pomurska založba 1963. Jezik in slovstvo, Slavistična revija. Klasiki pri DZS. Priročni dvojezični slovarji.
v oceno smo prejeli
Miško Kranjec, Ukradena ljubezen, SM 1965.
Dr. Bratko Kreft, Dramaturški fragmenti knjižnice mestnega gledališča 1965. F. Leveč, Eseji, študije in podpisi. Uredil F. Bernik, SM 1965. Jože Toporišič, Pripovedna dela F. S. Flnžgarja, SM 1964.
48
TEMATIKA VI. MEDNARODNEGA SLAVISTIČNEGA KONGRESA
V PRAGI 1968
I. Jezikoslovje
1. Fonološka in morfološka struktura besede v slovanskih jezikih in njen zgodovinski razvoj
2. Tipi stavčne zgradbe v slovanskih jezikih in njih zgodovinski razvoj
3. Problemi primerjalnozgodovinske in tipološke analize slovenske leksike
4. Vprašanja standardizacij slovanskih knjižnih jezikov (vključno s stičnimi pojavi)
5. Naloge in perspektive razvoja dialektoloških raziskovanj slovanskih jezikov
6. Slovanska jezikoslovna dediščina na danes neslovanskih ozemljih in neslovan-ska dediščina na slovanskih ozemljih (vključno z vprašanji onomastike)
Literarna veda
1. Glavna metodološka in zgodovinska vprašanja primerjalne slovanske literarne vede; zlasti vprašanje o položaju slovanskih književnosti v svetovni književnosti
2. Razvoj in sprememba sistemov zvrsti v slovanskih književnostih
4. Barok v slovanskih književnostih
5. Sredstva odražanja resničnosti v slovanskih književnostih XIX. stoletja; zlasti literarne smeri ob prelomu XIX. in XX. stoletja
6. Ustvarjalna načela v razvoju slovanskih književnosti XX, stoletja ¦ (kritični realizem, avangardme smeri, socialistični realizem in druge smeni)
III. Literarno-lingvistični problemi
1. Problemi medsebojnega razmerja knjižnega jezika in jezika leposlovne knji-ževnositi pri Slovanih
2. Odražanje značilnosti slovanskih jezikov v slovanskih leposlovnih književnostih
3. Stilska struktura umetniških del z zgodovinskega in tipološkega stališča
4. Problemi slovanske metrike (prozodije) v primerjalnozgodovimskem in tipo-loškem smislu
5. Vprašanje prevodov iz slovanskih jezikov v slovanske jezike
IV. Slovanska ljudska umetnost
1. Sistem vrst v slovanskem ljudskem slovstvu in problemi klasifikacije in katalogizacije
2. Primerjalno raziskovanje slovanske ljudske epike
3. Napol ljudska književnost (popevke, sejmske pesmi itd.)
4. Sodobni pogledi folklore slovanskih nairodov
V. Splošnoslavistična zgodovinska vprašanja
1. Glavni problemi zgodovine slavistike
2. OblJkovanje zgodnjefevdalnih držav in njih medsebojni; odnosi
3. Pomen bogomilstva, reformacije in humanizma v slovanskih deželah
4. Razvoj idej in programov slovanske vzajemnosti od XVIII. do XX. stoletja
5. Slovanski narodi med drugo svetovno vojno; njihov socialni in kulturni razvoj v povojnem obdobju
Prevedel dr. Bratko Kreft
Opomba:
Kdor se namerava udeležiti mednarodnega slavističnega kongresa v Pragi (1968) kot referent, miora poslati na naslov Slavističnega društva Slovenije (Inštitut za slovenski jezik SAZU, Novi trg 4) najkasneje do 25. maja 1966 naslov svoje teme s kratko razlago; vse prijave morajo biti že 1. junija v Pragi.
ZAKLJUČNI RACUN REVIJE JEZIK IN SLOVSTVO na dan 31. XII. 1965
AKTIVA		PASIVA	
Blagajna Banka (žiro račun) Dolžniki Zguba	1.890 46.395 133.481 91.849	Predplačila za 1. 1966 Dobavitelji (tiskarna) Razmejitve	26.547 144.000 103.068
Skupaj	273.615	Skupaj	273.615
raCun zgube in dobička			
stroški tiska JiS 7-8/64 Stroški tiska JiS l-S/65 Honorar JiS 7-8/64	682.675 2,370.825 331.660	Sredstva in subvencija Realizacija Zguba	3,934.785 1,426.137 91.849
Honorar JiS 1-8/65 Davek in prispevki 7-8/64 Davek in prispevki 1-8/65 2 »/o prispevek za Skopje 7-8/64 2 % prispevek za Skopje 1-8/65 Stroški uprave	1,533.083 35.840 183.357 21.347 70.922 235.467		
Skupaj	5,452.771	Skupaj	5,452.771
I. Graul
F. Bezlaj \
ZARADI NENEHNEGA POVEČEVANJA STROŠKOV PRI IZDAJANJU REVIJE IN KER JE PREDVIDENO ZNI2ANJE REDNE SUBVENCIJE, SMO MORALI ZVIŠATI NAROČNINO NAŠE REVIJE, IN SICER: LETNA NAROČNINA N-DIN 20, ZA TUJINO N-DIN 30, ZA ŠTUDENTE, KI PREJEMAJO REVIJO PRI POVERJENIKU N-DIN 10, POSAMEZNA ŠTEVILKA N-DIN 2,50.
NAROČNIKE PROSIMO, NAJ NAROČNINO PORAVNAJO TAKOJ PO PREJEMU POLOŽNICE, KER MORAMO STROŠKE TISKA TAKOJ PORAVNATI. NAROČNIKE, KI KUUB NAŠIM VEČKRATNIM OPOMINOM ŠE NISO VPLAČALI LANSKE NAROČNINE V ZNESKU N-DIN 10, PROSIMO, DA JO VENDAR PORAVNAJO.