Leto XLI. ■ Štev. 31 (2059) Četrtek, 3. avgusta 1989 Posamezna številka 1000 lir List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949 TAXE PERQUE GORIZIA SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo del le Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646 TASSA RISCOSSA ITALY Naše poslanstuo naSu.Višarjah ' '• l ,v,- 'fS "'"Vv y' f : v.’ . • ■ - - v m ■ ANCT^—f ’> IN >‘ '**> Na pragu tretjega tisočletja Slovenci vedno bolj čutimo, da nam gre za PREŽIVETJE. Zato se moramo poslužiti vseh sredstev, ki bi nam utegnila pomagati. + Eno takih pomožnih sredstev so Sv. Višarje, starodavna božja pot, v čudoviti alpski naravi, kjer so naši pradedje namesto mejnika postavili cerkvico Mariji v čast. + Tu, na Sv. Višarjah, naj bi mi opravljali svoje POSLANSTVO kot ljudje, kot Slovenci in kot kristjani. Kako? Na različne načine. Zbirali bi npr. mladino, ji razkazovali višarske lepote, ji šli na roke, z njo molili in se razgovarjali o problematiki sodobnega časa in življenja. Mladi bi počasi zaslutitli nova obzorja, se privajali drug na drugega in začutili, da v resnici SPADAJO SKUPAJ, čeprav prihajajo iz Kanalske doline, Koroške, Benečije, Primorja, matične domovine ali zdomstva. Kdor se posveča mladini, gradi prihodnost. + Kako še naj bi na Višarjah slovenski kristjani opravljali svoje poslanstvo? Možnosti so številne. Naj omenim samo še eno. Ker smo ogroženi, potrebujemo ZAVEZNIKOV. Kje jih bomo našli? Med OSVEŠČENIMI kristjani v svetu, v Rimu, na Dunaju, v Nemčiji, Beneluksu, Franciji itd., med tistimi kristjani, edino resničnimi kristjani, katerim evangelij Resnice, Pravice, Bratstva, Solidarnosti, Dobrote, Svobode, Miru in Ljubezni NI PRAZNA BESEDA, temveč PRAVILO, ki ga je treba SPOŠTOVATI in URESNIČEVATI v življenju. V luči tega evangelija imajo ŠIBKI in OGROŽENI PREDNOST pred močnimi. Preveč pozabljamo na to resnico. + Po svojih zvezah bi te kristjane vabili v naš gorski raj, na Sv. Višarje, jih gostoljubno sprejemali, se z njimi razgovarjali o sodobni družbi ter jim nevsiljivo, a pametno govorili tudi o slovenski problematiki. Svet mora spoznati nas in naše probleme. Iz povedanega začutite, da imajo slovenski katoliški laiki na Višarjah izredno važno poslanstvo. + Podpisani je član flamskega gibanja »Christenen voor Europa« — »Kristjani za Evropo«. To so resni in vplivni ljudje. Zakaj jih ne bi povabili na Sv. Višarje in se z njimi seznanili? Dobre zveze zmorejo veliko. + Za vse to pa so nujno potrebni PROSTORI, kjer bi se naš človek počutil DOMA, kjer bi mogel svobodno sprejemati goste, prirejati simpozije in podobno. Mimo tega problema ne moremo. TO JE STVAR IN NALOGA CELOTNE SLOVENSKE KATOLIŠKE SKUPNOSTI. V tej skupnosti morajo naši očetje frančiškani, ki požrtvovalno uporabljajo to božjo pot, videti svoje ZALEDJE, zanesljivo zaledje, pa se bo problem glede naših prostorov premaknil z mrtve točke. + Kjer so iznajdljivost, podjetnost, požrtvovalnost, Sloga, bistrovidnost, darežljivost, zavest poslanstva, smisel za služenje in Ljubezen do stvari, tam Je tudi božji blagoslov blizu in tam NE-mogoče postane MOGOČE ... Po junijskih volitvah se je v torek, 25. julija, prvič sestal novoizvoljeni Evropski parlament (EP) v Strasbourgu. Na dnevnem redu je bila predvsem izvolitev predsednika in podpredsednika. S tem uradnim aktom pa se je tudi dejansko začel tretji mandat neposredno izvoljenega EP. Ta mandat bo še posebno pomemben, saj gre pri tem za obdobje, ki se odpira velikemu mejniku 1992-93, ko bo napravljen važen in odločilen korak za evropsko združevanje in odpravo še zadnjih mej, ki danes ovirajo tesno gospodarsko medsebojno sodelovanje dvanajsterih. Poleg tega pa še pozornost na možne nove člane. Med zadnjimi naj zabeležimo uradno prošnjo Avstrije, ki je zaprosila za vstop v Evropsko gospodarsko skupnost. Torkova seja EP se je zaičela dokaj razburkano. Predsedujoči najstarejši poslanec francoski filmski režiser Claude Autant-Lara, pred časom komunist, sedaj novofašist Le Penove francoske skrajne desnice, je s svojim nastopom sprožil val ogorčenja, da je skoraj večina poslancev zapustila dvorano. Potem so se duhovi pomirili in prišlo je do izvolitve tretjega predsednika evropske porlamentame skupščine. Za predsednika je bil izvoljen španski socialist Baron Crespo, ki bo po dveh letih in pol predal mandat predstavniku evropskih ljudskih strank (demokristjani). Med štirinajstimi podpredsedniki je tudi italijanski krščanski demokrat Roberto Formigoni. V EP sedi skupno 518 poslancev iz dvanajstih držav članic: Irske, Velike Britanije, Danske, Nizozemske, Belgije, Luksemburga, Francije, Nemške zvezne republike, Italije, Španije, Portugalske in Grčije. Poslanci se tu družijo v parlamentarne skupine ne po državni pripadnosti, ampak po tradicionalni politilčni oz. strankarski pripadnosti. Poleg velikih strank (demokristjani, socialisti , liberalni demokrati, komunisti, desnica, itd.) so v EP tudi druge manjše skupine. Tako Mavrica (Are en ciel), ki veže v glavnem manjšinske evropske poslance in avtonomiste. V to skupino spadajo med drugimi baskovski, škotski, flamski in korziški poslanci. Tako tudi skupni predstavnik manjšinske liste Federalizem sardinski evropski poslanec Mario Melis. Evropski parlament sedaj čaka vrsta važnih zasedanj, saj bo ta parlamentarni izvoljeni organ imel vedno večjo vlogo v pripravah na vse naslednje faze političnega združevanja Evrope. Spectator Program nove vlade Vinko Žakelj Poročali smo že, da je Giulio Andreotti sestavil novo vlado in v njej znova povezal pet prejšnjih strank. Omeniti pa velja še, da je iz nove vlade izpadel Furlan Giorgio Santuz, ki je v De Mitovi vladi imel ministrstvo za prevoze in se izkazal za modrega moža. Furlanska DC se zaradi tega čuti prizadeto, toda politična igra znotraj KD je hotela tako. Nekako v tolažbo naši deželi sta bila imenovana dva podtajnika, in sicer Castiglione (PSI) iz Vidma v pravosodnem ministrstvu ter poslanec Rebulla (DC) v ministrstvu za turizem. Rebulla je slovenskega rodu in doma iz Tržiča. S tem je tudi Gorica nekako zastopana v novi vladi. Naša dežela je sicer z izgubo ministrskega sedeža nekoliko prikrajšana, zlasti v kolikor jo prav sedanji proces evropske integracije v pričakovanju leta 1992 postavlja v ospredje na mednarodni po-zomici kot stično točko med Vzhodom in Zahodom. NOVA VLADA IN SLOVENSKA MANJŠINA (Novi ministrski predsednik je najprej nastopil v senatu in tu imel svoj programski govor. Za tem je stekla razprava, ki se je po izglasovanju zaupnice vladi (187 senatorjev za, 117 proti novi vladi) nadaljevala še v poslanski zbornici, kjer je Andreotti tudi prejel široko zaupnico. Program nove vlade je v nekem smislu zelo konkreten, v drugem pa tudi daljnosežen. Gre predvsem za to, da se Italija vsestransko pripravi na vstop v Evropo 1992-93, ko bo nujno treba poenotiti vse politične in ekonomske meje. V tem smislu je predsednik vlade svoj govor navezal na nove razsežnosti evropske stvarnosti, kar se bo nujno zrcalilo v italijanski politični stvarnosti. Nadalje je Andreotti obravnaval vprašanje notranje in zunanje politike. Med drugim je izjavil, da bo Italija odločno podprla Jugoslavijo v borbi za izhod iz težke krize, ki jo danes mudi. Za to se je tudi zavzela na znani pariški konferenci sedmih držav Zahoda, ko se je tudi na splošno govorilo o novih odnosih z vzhodno Evropo, zlasti ZSSR, Poljsko in Madžarsko. Nas pa še posebej zanima vprašanje naše zaščite. S tem v zvezi je predsednik Andreotti dejal, da bo vlada posvetila vso pozornost Slovencem v Furlaniii-Julijski krajini, obenem pa tudi italijanski manjšini v Jugoslaviji. Vsekakor besede, ki vsaj v nastopnem programskem govoru spom- nijo na probleme slovenske manjšine v Italiji (medtem ko ne Spadolini ne Craxi tega v svojih prvih vladnih nastopih v prlamentu nista naredila!). Kasneje se je v senatu razvila politična debata. O vprašanju slovenske manjšine je v zbornici spregovoril le sen. Dujany iz Doline Aoste, ki je med drugim opozoril na to, da Slovenci še vedno čakajo na zakonsko zaščito. Zato je pravzaprav vsaj čudno, da o tem v senatni zbornici ni spregovoril slovenski komunistični senator. Po pisanju tržaškega slovenskega dnevnika je sen. Spetič na to opozoril Andreottija »v prostem pogovoru«, kar pomeni, da je verjetno pogovor stekel izven uradne parlamentarne razprave. Žalostno pa je, da mora na slovensko problematiko opozoriti predsednika vlade v senatu recimo francoski senator, medtem ko slovenski parlamentarni predstavnik molči. Ali je to logika PCI...?! Vlada je torej zaičela s svojim rednim delom. Čaka jo nedvomno veliko težkih nalog in ovir. Kaže pa, da ima resen namen pri reševanju neštetih pomembnih vprašanj državnega življenja in stvarnosti. Upamo, da bo kar se da pozitivno skušala rešiti tudi slovensko stvarnost v naši deželi! Spectator Kriza na deželi V petek, 28. julija, je prišlo do politične krize v deželni vladi Furlanije-Julijske krajine. Predsednik Adriano Biasutti je namreč podal ostavko z mesta načelnika deželnega odbora, s čimer je avtomatično zapadel tudi deželni odbor. Krizo so dejansko povzročili socialisti, ki ne soglašajo več s sedanjo obliko šeststrankarske večine (DC, PSI, PDSI, PRI, PLI in SSk), ker si želijo poenostavitve v sodelovanju z DC. Ta teden bo deželni svet uradno vzel na znanje odstop deželne vlade. Nato bo nujno prišlo do novih političnih pogajanj med strankami nekdanje večine. Arsa Jovanovič »Zapisali ste, da je Arsa Jovanovič prišel med slovenske partizane zato, da bi jih posrbil. To je zelo zgrešeno. Tega poklicnega srbskega generala je poslal v Slovenijo Tito zato, da je slovenske partizane izučil gverilskega bojevanja. To in nič drugega je bilo njegovo poslanstvo.« Tako trdi naš naročnik OK iz Kanade. Ne samo danes, tudi jutri bo mračen dan (Jaša L. Zlobec, Naši razgledi, 9. 6. 1989) »Berem poročilo Amnesty International za leto 1988. Stvarni, skorajda suhi podatki pokrivajo ves svet. Kršitve človekovih pravic. Tu ideologije ne morejo več ničesar skrivati. Dejstva so zgovornejša od napihnjenega govoričenja totalitarnih režimov. Najmanj osemsto političnih zapornikov v Jugoslaviji. Nemogoče življenjske razmere v zeniškem, le-poglavskem zaporu... Pretepanje in mučenje aretiranih in obsojenih. Kršitve zakonitosti v vseh fazah kazenskega postopka, na političnih procesih, civilnih in vojaških. Kadar do procesa pride. Podoba naše države je mračna v vseh pogledih... Ob vsaki novi informaciji je človeku tesneje pri srcu... Je ta nesrečni socializem res tako diabolično zgrajen, da ima v svojem najglobljem jedru vgrajene varovalne mehanizme, ki zmerom znova preprečijo, da bi se njegov ustroj v osnovi spremenil?... Vsakih nekaj let na novo rojeno upanje, da vendar prihaja do premikov, da tako ni mogoče naprej, da vsakogar prej ali slej sreča pamet. In potem znova razočaranje, vsakokrat bolj grenko. Leta pa tečejo. Zaman, v prazno, v živi pesek. Doklej?... Socializmu je uspelo spraviti družbo v popolno pavperizacijo (revščino), ne samo v ekonomiji, temveč tudi v zdravstvu, šolstvu, kulturi, na vseh ravneh vsakodnevnega življenja, ki nam je edino in neponovljeno na razpolago. Prijatelji in znanci so iz dneva v dan bolj zagrenjeni, cinični, polni strupenega žolča... In ker socializem svojim podložnikom ne zmore ponuditi nikakršne nove motivacije več, oblastne oligarhije oživljajo nacionalne mite in obračajo poglede celih narodov v preteklost. Prihodnost je očitno pretemna, s sedanjostjo pa tudi ni nič...« —ko NAŠ ČASOPIS izide še prihodnji četrtek, 10. avgusta. Nato bo šel na poletne počitnice za dva tedna. Ogroženo Dravsko polje Hudi vremenski ujmi, ki je uničila poljske pridelke v Halozah in okolici, se je sedaj pridružila še ena: v Ptuju in okolici so odkrili, da je voda podtalnica okužena s pesticidi. Štiri od petih vrelcev vodovoda na Dravskem polju so okuženi. Okužba je tristokrat večja kot je dopuščeno. V nevarnosti je kakih 60 tisoč prebivalcev občin Ptuj, Ormož, Št. Lenart. Za oskrbo ljudi s pitno vodo dovažajo vodo s cisternami; glede živine, pravijo, da ni še nevarnosti. Toda do kdaj? Že vsa povojna leta so gradili kemične tovarne, škropili vsevprek s pesticidi. Posledice so tu. Komentator v Delu piše: »Dravsko in Ptujsko polje daje hrano in vodo nekaj sto tisoč ljudem. Zdaj se je ta ravnica s "svojimi” ljudmi sprla. Doslej jim je dala milijarde štruc kruha, gore svinjine in govedine, pojila jih je, nastavljala hrbet, da so na njem izdelovali aluminij, avtomobile, škropiva, da so ga razbrazdali s cestami, železnico, kanali, z melioracijami in ji ta hrbet odrli do kosti...« Alge v Jadranskem morju, sedaj zastrupljena voda na Dravskem polju in še kaj, vse zaradi nesmiselnega poseganja človeka v ravnovesje narave z malikom modernega časa, z industrijo. Vzhodna Nemčija V Vzhodni Nemčiji je bilo ustanovljeno medkonfesionalno društvo za boj proti splavu. Društvo si 'je nadelo ime Liga za zaščito spočetega življenja. V načrtu ima prireditev javnih zborovanj v največjih vzhodnonemških mestih. Ustanovljen je bil delovni odbor, ki ga sestavljajo ginekologi, genetiki, znanstveniki in teologi. V PROTITOKU Camber in Ceschia »... Po našem mnenju ni najbolj konstruktivno osnovati lastno politično delovanje na polemikah in zaletavih časopisnih konfrontacijah z ostalimi mladinskimi organizacijami. Verjetno bi slovenska mladina in naše organizacije več pridobile z bolj konstruktivnim skupnim nastopom...« (Mladinski odbor SKGZ, Boris Peric, KG 27.7.89). Krivec tega »polemičnega in zaletavega napada« na »manjšinsko solidarnost« naj bi bila seveda Mladinska sekcija SSk. iZaka(j pa gre? MO SKGZ je ob priložnosti evropskih volitev povabil- na javno soočanje kandidata KPI Ceschio in kandidata PSI Camberja .Slednji je občeznan »magnascliavi«, a je nastopal kot tržaški kandidat vsedržavnega tajnika PSI. Zakaj je bil Camber povabljen na tako soočanje, ko pa je bilo povsem logično, da ga ni bilo zraven? Mu je hotel dati MO SKGZ še zadnjo možnost, da »se reši«? Na koncu se je izkazal seveda Ceschia, bivši pripadnik DC, ki je bil kot tak tudi glavni urednik dnevnika »II Piccolo«, sedaj »neodvisen« kandidat na listi KPI. Kot kaže, iz protesta. (Kaj pomeni izraz »neodvisen na listi KPI«, ni povsem jasno, saj je biti neodvisen v partiji protislovno, seveda če je partija še tista, ki so jo izoblikovali Mara, Engels, Lenin in ostali marksistični ideologi.) Katero idejo zastopa Camber? Italijan-stvo Trsta, »...per salvare uridtalianith che nessuno mette in discussione ed alla qua-le nessuno vuole torcere un cappello« (MO SKGZ, ne vemo če tudi Boris Peric, »II Meridiano«, 13.7.89). MO SKGZ torej priznava italijanstvo Trsta. Zakaj se potemtakem jezi na Camberja? Dragi Slovenci, kdaj boste nehali ogrožati italijanstvo Trsta, tako kot pravijo vladajoče stranke v mestu? Zakaj je torej MO SKGZ povabil ravno ta dva kandidata na soočanje? Odgovor je v navedenem pismu v »II Meridiano«: da bi se soočala dva katoličana, ki različno mislita. V prejšnji številki našega tednika je P.M. zapisal, da eno je se izdajati za nekaj, nekaj drugega pa to resnično biti. Ni rečeno, da vsak, ki se izdaja za katoličana, to tudi v resnici je. Tako Camber kot Ceschia to potrjujeta. Camber eni narodnosti odreka uživanje njenih osnovnih človeških pravic in je torej v nasprotju z osnovnim krščanskim načelom enakovrednosti vseh ljudi. Ceschia je kandidiral na listi stranke, ki je še nedavno imela vero za »opij«. Danes je sicer svoje stališče preokrenila (se je kdo vprašal, zakaj), a še vedno zagovarja zakone, ki jih kristjan po vesti ne more sprejeti, recimo zakona o razporoki -in o splavu. Da imamo marksisti in kristjani navidez podobna socialna načela, je logično, saj so Mara in Lenin in drugi ideologi marksizma zrasli v judovski ali krščanski miselnosti. Da je Ceschia razočaran nad stranko (DC), ki naj bi zastopala katoličane, ni nič čudnega in v tem gotovo ni osamljen. To pa še ne pomeni, da se lahko iz protesta pridruži kateremukoli političnemu združenju. Obnaša se kot tisti vernik, ki zapusti vero, ker je župnik slab kristjan. Krščanstvo se spozna v preizkušnji in ne v komod-nosti. A bolje, da neham, ker bo drugače kak bralec pisal, da sem »obskurantist, papist, klerikalec« in podobno. Rezultat tega soočenja je bil torej ta, da je KPI izpadla kot »demokratična«. Ceschia si je tako nabral lep kupček slovenskih preferenc (v skupnem seštevku pa je bilo njihovo število dokaj skromno). Občinstvo pa je bilo prikrajšano za volilni »show«, ki je bil razbobnan kot prikaz različnih političnih konceptov sožitja«. Kateri je »politični koncept sožitja« gospoda Camberja, ali ga po mnenju MO SKGZ sploh ima? MO SKGZ je za to srečanje napravil veliko reklamo. Tako veliko, da je »pomotoma pokril dve (prazni) volilni mesti SSk«. Nista bili dve, ker so aktivisti, ki so mesto plakatirali zasledili in slikali precej več teh mest. Niti nista bili prazni! Kam dati plakate, so se najbž spraševali mladinci SKGZ. Na prostor, dodeljen KPI in PSI? Da ne bo kreganja, jih bomo nalepili kar na prostor SSk, saj smo vsi Slovenci, tudi če reklamiziramo italijanske kandidate. Podobno je verjetno mislil predsednik SKGZ, ko je odgovoril protestnemu pismu tajnika SSk: za tako malenkost se bomo med Slovenci zaletavo in polemično obravnavali? Kje in kdaj se je MO SKGZ javno oprostil, ni znano. MO SKGZ ni povabil nobenega slovenskega kandidata na podobno javno debato, četudi so Slovenci nastopili na sa- mi listi KPI (Spacal) in na federalistični listi manjšin (Pahor in Bratuž) (PSI itak ni predstavila za Evropo nobenega Slovenca). Pa sta recimo Spacal in Pahor vendarle »različnih političnih staršev«. Že res, da sta Mladinskemu odboru SKGZ Boris Pahor in MS SSk ostala »na želodcu« še od Tabora narodnosti 1987 (glej PDk, 12.,15. in 16. julija 1987). Spacal pa se sam tudi ni mogel prikazati. Dejstvo je, da nobeno »krovno« glasilo ali organizacija ni dalo resnične in iskrene podpore slovenskim kandidatom za Evropo. MO SKGZ bi to lahko naredil, saj ima »lastno in avtonomno vlogo«. A vemo, da Slovenci vedno podpiramo vse, razen naših ljudi. Je to v prid »miru in sožitju«? Tržaško »Delo« je SSk in njene kandidate nekako istovetilo s »separatisti, nacionalisti, nacisti« in podobno. O tem ni MO SKGZ ničesar pisal. Tajnik PSI Perelli je izjavil, da je rabiti slovenščino v izvoljenih tržaških organih provokacija. Na to ni MO SKGZ ničesar odgovoril. MO SKGZ sestavljajo Slovenci. Že res, da »slovesne izjave niso sestavni del njihovega delovanja«. Že res, da nočejo »nizke polemične špekulacije« v tisku (nam zaupate PDk za deset let?). Potemtakem naj se po našem skromnem mnenju posvetijo izključno kulturni dejavnosti (ekonomski že ne velč) in naj pustijo za vselej politično delo ob strani. »Zaletavo in polemično« se namreč obnašajo politiki kot Craxi, Martelli, Andreotti, Pannella, Ca-panna, La Malfa, zeleni, politiki nove generacije v matici itd. itd. Ali želimo, da se naša zamejska politika dokončno pogrezne v to veliko Pontinsko močvirje, v katero je zašla v zadnjih desetih letih, gotovo ne po zaslugi poklicnih politikov? Ne, hvala! 5 r Kučan in „ alternativa “ V tem času, ko so se nad Slovenijo zgrnile vsemogoče naravne nesreče in katastrofe — od toče in povodnji, do zastrupljene pitne vode na Dravskem polju — v času, ko so Srbi proslavili svoj šeststoletni poraz — v času, ko vročina ljudi vabi v senco, k počitku... V tem vse bolj norem času ni in ni miru! Vre! Vsepovsod vre in Slovenija neprestano živi v izrednem stanju. Ker, kako drugače naj človek imenuje stanje, ko danes ne moreš predvideti, kaj tebe in vso tvojo deželo lahko že jutri doleti. Vroče je, tako in drugače — in še največ drugače. Ni vroče le kmetom na poljih, ki žanjejo in kosijo, in tudi tistim, ki jim je povodenj uničila njive in nasade ni najbolj vroče. Ob morju pa tudi ni »vročine«, saj tudi gneče ni. Včasih, še leto, dve je od takrat, si je še marsikdo lahko privoščil dopust ob morju, letos pa so peščine ob morju tako opustele, da je prav težko verjeti, da smo sredi poletja. Ljudje nimajo denarja, vidijo, da meseca ne morejo »spojiti« z mesecem in se preživljajo kot vedo in znajo. Najnovejši in največji bankovec, ki smo ga pred nekaj tedni dobili, je vreden manj kot deset nemških mark, pa čeprav na njem piše »sto tisoč dinarjev«. Uradno govorijo o ne-kaij več kot 80-odstotni inflaciji, čeprav na svoji koži občutimo, da je ta inflacija zakoračila že krepko čez tisoč odstotkov. In kaj bo še do konca leta, ko predsednik zvezne vlade Markovič napoveduje, da bi naj se inflacija končno ustalila in prihodnje leto pričela upadati. On sicer to napoveduje, Srbi pa že pričakujejo njegov padec. Kaos je popoln. Toda ni tako zelo kaotično le na širšem jugoslovanskem nebu, zmešnjave in nejasnosti sa tudi pri nas, doma, v Sloveniji. Ko je že bila beseda o vročini — sredi te vročine je SZDL končno dala v podpisovanje »Temeljno listino Slovenije ’89«. Pri njenem nastanku je, kot znano, od začetka sodelovala vsa tako imenovana »koalicija iz Cankarjevega doma«, potem ko je uradni del te koalicije začel v »Listino« vnašati boljševistične elemente, je del te koalicije izdal »Majniško deklaracijo«, ki je Slovencem na voljo že lep čas in vsi zanesljivi znaki kažejo, da je opozicijsko »Majniško deklaracijo« doslej podpisalo neprimerno več Slovencev kot »uradno« Temeljno listino, pa čeprav ima SZDL, skupaj s partijo, v rokah neprimerljivo močnejšo propagandno »mašine- DUHOVNA MISEL: »Učenik, dobro je, da smo tukaj, naredimo tri šotore...« (Lk 9, 33) Jezusova spremenitev na gori Tabor. Petru, Jakobu in Janezu je Gospod razodel svojo nebeško slavo. Da bi jih utrdil v veri in pripravil na težave poti. Peter je v imenu vseh izpovedal to vero: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« (Mt 16, 16) V svetopisemskem jeziku pomeni šotor božjo bližino: Bog svoje ljudstvo spremlja skozi puščavo in z njim počiva. Šotor postane tempelj, kjer ljudstvo časti svojega Boga in k njemu moli. Jezusov šotor je Cerkev, ki je potujočemu človeštvu zakrament odrešenja in mu posreduje potrebne milosti. Vera v Jezusa Kristusa nikakor ne more biti »privid« na poti utrujenega ljudstva. Če je Bog stopil na svet, postal človek, meso, kruh in vino, kristjan ne more drugače, kakor da vse svoje življenje prečisti v božjem ognju. Zares: kristjan potrebuje Petrov šotor v trenutkih tesnobe, iskanja, dvomov, nemira, duhovne suše, greha in utrujenosti. Potrebuje Cerkev, da se za trenutek ustavi, razmisli, osveži, prosi odpuščanja, v njej Boga časti, moli in se napolni z novo močjo. MILAN NEMAC Biseromašno slavje v Mirnu Praznično ozaljšana in okrašena je župnijska cerkev sv. Jurija v Mirnu v nedeljo, 9. julijja, sprejela svojega zaslužnega sina, biseromašnika Ivana Budina, starosto duhovnikov koprske škofije, ki je tu pred 60 leti zapel svojo novo mašo. Z mladostno svežino, dostojanstveno pobožnostjo je pristopil k jubilejni daritvi ob mogočnih akordih orgel in ganljivi vse-obsežnosti pesmi »Biseromašnik bod’ pozdravljen«, v spremstvu domačega župnika Žaklja, šuperiorja z Grada Lipovška, očeta Bojana iz Kopra in mirenskih rojakov duhovnikov (Grilj, Lestan, Mozetič, Ožbot). Pesmi se je pridružila pozdravna beseda moža, zastopnika župnije, prigod-nica Ljubke Šorlijeve, ki jo je predstavila mlada žena iz vrst župnijskih bralk, in nato še nagovor biseromašnika samega. Še poldrugo uro je sledilo obredno slavje, pa je v svečani izbranosti oltarnega do- »° B°š’ ki si me Poklical v svojo služ-gajanja, molitve, besede in pesmi hitro bo> daJ mi spoznavati in vršiti Tvojo mjnjjo voljo!« To so besede z novomašne po- dobice jubilanta, njegovo duhovniško ge- --------------------------------------slo in vodilo, ki ga je vredno in zvesto, z osebnim zgledom in pričevanjem, udejanjal v dolgih šestih desetletjih svoje službe v Gospodovem vinogradu. Zapis s podobice pa je bil tudi iztočnica globokih misli slavnostnega govornika, dr. Bojana Ravbarja, biseromašnikovega učenca in ministranta iz Dutovelj na Krasu, kjer je jubilant preživel največ svojih duhovniških let. »Ta božji klic, klic njegove volje, je v duši mladega duhovnika vžgal čaroben plamen. . Iz njega je črpal in še vedno črpa tisto nedopovedljivo moč, ki vodi naprej v službi človeka. Kaplansko mesto je bila njegova prva postojanka. Materin in očetov blagoslov mu je bil dragocena popotnica, ki je spremljala njegovo zavest, da stopa na pot božje volje...« je dejal oče Bojan. Ljudje so mu pozorno prisluhnili, ko je evangeljsko sporočilo povezoval z literaturo (Stanko Vuk), življenjskimi vzori '(Marija), govorico narave (sončni žarek), poklicnimi izkustvi duhovnika (zadnja srečanja s smrtno bolnim faranom, nenadno srečanje z zapornikom, ki odhaja na pogreb mame). Vsem je zaželel, da ostanemo zvesti božji volji in naj bo ta božja volja predvsem ljubezen, kajti za Jezusa je najpomembneje »Ljubiti«. Pri tem pa je najdragocenejši čas, ki je pred nami, pa čeprav bi šlo le za eno samo uro — od nje je odvisna naša večnost. Domači zbor je v polni sestavi pod vodstvom dirigenta Andreja in organista Marka poskrbel za nepogrešljivi pevski kras slovesnosti kot da je bil cel obred ena sama »Pesem slovesno dvigni se«. Med sabo pa so mirenski pevci imeli tudi dragega gosta — solista Zdravkota iz Gorice. Za pripravljeni program je kar zmanjkalo časa, tako da ga je sklenil šele pri popoldanski maši na Mirenskem Gradu, kjer biseromašnik prebiva in kjer so prijazne sestre usmiljenke pripravile tudi slavnostno kosilo. Biseromašni obred se je zaključil z ofrom, med katerim so se vsi navzoči lahko pozdravili in rokovali z jubilantom, njihov dar pa je biseromašnik v celoti namenil gradnji nove cerkve na Markovcu v Kopru. Prvič pa so bili vsi povabljeni tudi v senco kostanjev ob cerkvi na kozarček osvežilne pijače in prigrizek domačih dobrot, ki so jih v pravem prazničnem izobilju napekle žene in dekleta. Bralci pišejo rijo«, kot opozicija, ki je tako rekoč brez infrastrukture. SZDL in partija se zdaj izgovarjata — na vročino; češ, čas dopustov je, toda do konca leta bo še veliko ljudi »listino« podpisalo. Po vseh peripetijah s Stanovnikom uradno politiko iz te godlje lahko vleče le Milan Kučan, prebrisan in sposoben pragmatik, ki je, o tem si je ljudstvo popolnoma enotno, v tem trenutku na popolnoma svobodnih volitvah sposoben premagati katerega koli uradnega ali opozicijskega voditelja. Znano je, da je v odprtem (pismu Janez Janša očital Kučanu, da sam dobro ve, da bi bila njegova (Kučanova) stranka na svobodnih volitvah poražena. Res je, da ankete govorijo o tem, da bi partija kot taka v Sloveniji res dobila zelo majhno število glasov. Ko pa so ankete raziskovale priljubljenost politikov, je bil Kučan daleč pred vsemi. To je svojevrsten paradoks! Da ob vsem tem niti ne govorimo o resnih notranjih sporih v Odboru za varstvo človekovih pravic, iz katerega so, .poleg mladincev ljubljanske univerze izstopili tudii že mnogi drugi, saj Igor Bavčar osebno, kakor tudi sam kolegij Odbora vse bolj posluša očitke, da se ne posvetuje s člani Odbora in tako pač ti izstopajo. Dne 1. avgusta pa bo že vsa »ljubljanska četverica« v zaporu. Zal je treba omeniti tudi resna razhajanja v vodstvu socialdemokratske stranke, kjer vse bolj postaja jasno, da njen voditelj France Tomšič res ni usposobljen za to vlogo in zato so v zadnjem času odstopili nekateri njegovi najožji sodelavci. Tako smo torej spet pri režimu in njegovem prvaku Kučanu. V petek 28. julija je bil v Ljubljani plenum CK slovenske partije, na katerem je tudi Kučan nekajkrat nastopil. Na seji je padel predlog, da bi tudi po kongresu partije Kučana izvolili za predsednika še za en mandat. Kučanovi nastopi so bili vsaj v enem delu nadvse konstruktivni in pragmatični. Rekel je: Ker je partija v zadnjih desetletjih dejansko imela vso oblast in ker je danes tako kot je, naj partija to vzame nase in skuša zdaj ljudstvo tudi potegniti iz godlje, v katero ga je taiko dolgo pehala. To so poteze partijskega šefa, ki mu večajo priljubljenost. Čas pa bo pokazal, kako bo z njegovim pragmatizmom v bodoče. V. Slemensky Krivi in nekrivi Po 44 letih se je Slovenija spomnila Vetrinjskih žrtev. Množica ljudi se je poklonila spominu mučenih in pobitih rojakov na Žalah. Spominska lipa je posajena. Zelo smo hvaležni vsem, ki so to komemoracijo po tolikih letih doma omogočili. Ker gre za dosedaj naj večjo tragedijo naroda, za ključni zgodovinski dogodek, bi radi dodali še par misli. V vabilih na komemoracijo, 27. junija 1989, so označeni »krivi in nekrivi«. Takšen odnos do pokojnikov, take oznake na grobovih niso običajne nikjer na svetu in so seveda žaljive. Pod označbo »krivi« se skriva opravičilo za kazen. Kar ostane, je samo usmiljenje in pomilovanje za način smrti brez pravega procesa. Drugi faktor, ki je negativen, je dejstvo, da so glavni organizatorji te proslave poznane osebnosti, ki še danes o opoziciji 194145 in domobrancih govore in pišejo žaljivo. Njihova prisotnost in njihovi govori kršijo bistvena pravila krščanske pietete in obnašanja. Se posebej preseneti, Rev. K. Humar KG (13. Julij 89.). Ko piše o komemoraciji, pravi o pobitih slovenskih proti-komuni-stih dobesedno: »Niso se zavedali, da ni dovolj boriti se proti komu ali čemu, temveč da se je treba boriti za koga in za kako vrednoto. Kristus se ni prišel bojevati zoper satana, temveč je prišel gradit božje kraljestvo. Pozitivne vrednote morajo biti v vsakem programu. Ni dovolj se boriti zoper plevel, če ne veš, kaj boš na njivi sadil.« Z drugimi besedami borba dela slovenskega naroda za osebno preživetje, proti zlu in terorju komunizma, je bila dvom ljive vrednosti in na duhovnem polju izenačena z revolucijo in njenimi grehi. In Kristus se proti grehu in zlu ni boril...!? V Sloveniji pripravljajo komemorativno ploščo v spomin naših žrtev. Bojimo se, da bo vsebina besedila napačna. Poskusi izenačiti na duhovnem polju žrtev s krivcem postajajo vse bolj očividnd. Naj velja enkrat za vselej: narod in še posebej slovenska opozicija iz let 194145 ne rabi in ne prosi za komemoracije in izjave usmiljenja in pomilovanja, ako v tem ni vsebovana in poudarjena neomadeževana narodna čast nedolžnih žrtev revolucije. Na to čakamo že 44 let in, če bo potrebno, bomo čakali še enkrat toliko. Dr. Peter Urbanc Društvo neodvisnih psihiatrov Konec letošnjega januarja je v Moskvi nastal ustanovni odbor Društva neodvisnih psihiatrov. Dogodek je posnela televizija ob prisotnosti številnih časnikarjev in tudi bivših internirancev v sovjetskih umobolnicah. Za predsednika je bil izvoljen psihiater Viktor Lanovoj. Medtem je Amnesty International sporočila, da se je zloraba psihiatrije v politične namene v Sovjetski zvezi zmanjšala, a da ni mogoče reči, da je povsem prenehala. Nekateri člani Svetovne psihiatrične zveze so zahtevali, da bi bila sovjetska organizacija zopet sprejeta v svetovno zvezo (izključena je bila leta 1980 zaradi obtožb s strani političnih oporečnikov). Oktobra bo s tem v zvezi padla odločitev. Zamenjava pri »Družini« Dr. Janez Gril, asistent Medškofijske-ga odbora za študente, je bil imenovan za odgovornega in glavnega pomočnika urednika »Družine«. Dr. Gril je že predaval 'tudi v Gorici v Katoliškem domu. Nekatere duhovniške premestitve onstran meje Gleščič Anton, župnik v Izoli, odhaja v Beograd. Na njegovo mesto pride za župnika v Izolo Pipan Peter, do sedaj župnik v Rodiku. Kržišnik Lojze, kaplan v Cerknem, gre za župnika v Herpelje-Kozino. Milič Jože, zlatomašnik, je pustil upravo Povirja; bo pa še naprej tam živel. Upravo sprejme Maslo Ivan, župnik v Sežani, ki dobi kaplana in sicer novomašnika Rustjo Božidarja. Na Sv. goro pride za gvardiana Papež Matej OEM, do sedaj župnik pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah. Rudež Branko zapusti Medano in sprejme upravo štomaža v Vipavski dolini; za župnika v Medani pa je bil imenovan Šonc Rado, do sedaj župnik v Podgradu. Šemrl Stanko, novomašndk, gre v Idrijo za kaplana; dosedanji kaplan Štokelj Ciril pa gre v Rim za nadaljnje študije. P. Vovk Andrej OFM, kaplan pri Marijinem oznanjenju v Ljubljani, je bil imenovan za kaplana na Kapeli (Nova Gorica). Pismo bratrancu Dragi Jože! Nekaj dni je že mimo, kar smo te v Novem mestu položili v grob k tvojim staršem in bratu Tončku, pa se še ne morem pobrati. Ne morem in nočem se prepirati z Gospodom. On že ve, kako, kdaj in kje naj koga pokliče k sebi, da mu bo dajal odgovor za vse, kar je v življenju »dobrega opustil in slabega storil«. Pa vendar... Tako lepo smo se lani na kosilu pri županu Vidu Primožiču dogovorili: Prihodnje leto se dobimo v Mojstrani pri Janezu. Rezka je že tu, Minka pride iz Pariza, Cveta in Francka bi pa poklicali, ko bi ti prišel. Vsi bodo tu, samo ti boš manjkal! Preprosto, ni lepo, da si jo odnesel kar tako, brez slovesa. Še s tega sveta oditi se ti je tako mudilo, da ti ni nihče utegnil še zadnjič stisniti roko. Prav v tvojem slogu, ki ti ga je tako prizadeto, a zadeto oponesla ob tvojem grobu Marija Ferletič. »Mudi se... Mudilo se je...« Zdaj, ko se že pogovarjava, (čutim te namreč ves čas ob sebi), ti moram nekaj razodeti. Ko si 1. julija 1973 v Lescah pokopaval teto Mino, sem prvič doživel veličastnost pogreba. Prvič se mi je razodelo, da je pokop res samo slovo od trupla, od telesnih ostankov človeka, ki je nehal živeti tuzemsko življenje. Tedaj se ti je posrečilo, da si tetino smrt spremenil v Vstajenje. Fant, Jože, kako so se nam ob tvojih ognjevitih, živih, pojočih besedah posušile solze, kako si nam pričaral na lica smehljaje tihe sreče! Samemu sebi nisem mogel verjeti, da je kaj takega mogoče. Kradoma sem pogledoval strice, tete, bratrance, sestrične: Nihče ni jokal. Rahlo odprtih ust so zamaknjeni zrli vate, ki si v resničnem zanosu dvigal roke in obraz k Bogu, se pogovarjal z Njim in z dušo pokojne tete. S svojo razplamtelo besedo si nas vse prepričal, da teta Mina ni umrla, da je odtlej njena duša vedno z nami, da se še naprej v svojih stiskah moremo zaupljivo zatekati k njej po pomoč, kakor smo se za njenih živih dni. Vem, da si črpal takrat svoj pesniški navdih pri Njem, ki nam vsem vidi v dušo. Do takrat sem te imel zelo, zelo rad. Od tistega julija 1973 sem te skoraj oboževal. Tvoj pogreb je bil drugačen. Ko smo v kripti novomeške kapiteljske cerkve ob tvoji krsti odmolili rožne vence in je v njej izzvenela pesem, so začeli po stopnicah sestopati duhovniki. Ne zameri moji statistični duši: štel sem jih. Ne iz radovednosti. Kar tako, nagonsko, štiriinštiri-deset. Redovniki, kaplani, župniki, dekani, kanoniki, prošt in trije škojje. In seveda tvoj in moj brat med njimi. Ne bom zdaj popisoval pogreba. To pa moraš vedeti: Tvoj nadškof Bommarco je s svojo slovensko mašo in s slovenskim poslovilnim govorom tako ogrel, da ima med Slovenci toliko prijateljev več, kolikor se je ljudi nagnetlo k tvojemu slovesu na Kapitlju. Takšna dejanja vodijo ne le k neomajnemu spoštovanju, ampak k odkritosrčni človeški naklonjenosti, ki jo ljudje občutimo do visokega dostojanstvenika, kadar postane čisto človeški. Sovodenjskega župana si slišal, kajne? In Marijo Ferletič tudi. In molitev in pesem, ki sta se razlegali po pokopališču. In videl si svoje farane in znance, ki so se prišli poslovit. še kaj? Da, da... Smehljaš se, ne, smeješ se. A, tisto naše potepanje po Tirolskem in po Koroškem pred leti? A ne, kako lepi in veseli so bili tisti sončni dnevi? Ko ti je na cesti proti Heiligenblutu zakuhal motor v avtu, da smo se morali vrniti v Lienz, kjer smo se v restavraciji prisrčno nasmejali, ko si po nemško začel naročati kosilo, strežnica pa ti je vskočila v besedo: »Kar po naše, po domače naročite! Slišala sem vas, kako se po slovensko pogovarjate med sabo.« Pa potem somaševanje pri šolskih sestrah v Št. Jakobu: ti, dr. Jože Kopeinig iz Tinj in tvoj brat Cveto. Pa vseh 80 mladih dekličev, ki so ob zvokih kitare med vso mašo na ves glas slovensko pele, ko pa so zapuščale kapelo, pa le po vindišarsko klepetale med seboj, čudoviti večer v Steindorfu, prelestno jasni dan na Osojščici, srečanja v Lipi, v Tinjah in pri pokojnem umetniku Francetu Gor-šetu v Svečah. Fant, kako osrečujoči spomini! Veš, kaj sem počenjal opoldne? Seveda veš. Tvoja pisma sem prebiral. Tista, ki si mi jih pisal še pred vojno iz ljubljanskega bogoslovja v Novo mesto, kjer sem živel pri tvojih starših. Pa druga s Ti- rolskega, argentinska in zadnja iz Gabrij. Najbolj duhovita si narekoval »tajnici« Rafaeli, za katere ime sem zvedel šele danes iz Katoliškega glasa, ko se je poslovila od tebe, svojega prijatelja. Kar tebi prepuščam skrb, da me boš z njo seznanil. Na razglednici z dne 20. novembra 1986 si zapisal: »Čas silno drvi. Spet bo božič in eno leto za nami. Čutim, da je večnost vedno bližje.« Zdaj si tam. Znašel si se v blaženi druščini med svojimi in mojimi starši, pri bratu, vseh desetih tetah in stricih. Cela množica vas je že tam gori, ki se z vami pogovarjam v tihih nočnih urah. Pridružil si se tistim, ki jih vsak dan prosim, naj bedijo nad vsemi ljudmi dobre volje, vsem mojim najdražjim pa naj posvečajo posebno skrb. To skrb naj si tvoja duša kar mirno naloži na svoje rame. Saj zdaj ti ni treba več pisati in na tole pismo ti ne bo treba odgovoriti. Nisem napisal jokavega pisma, kajti nikoli nisi bil cmerav človek. Odprtega srca, dobre duše, resen samo, če je življenje tako terjalo, drugače pa nasmejan in zmeraj pripravljen na tisto, kar nam bo prinesel jutri. Takega te bom ohranil v svojem srcu. Tole pismo je zadnje, ki ti ga pišem. Kadar me boš odslej zagledal za pisalnim strojem, pridi hitro in mi prišepni kako pametno misel, da bi se mi ne zvalila kakšna nebodisigatreba traparija spod tipk. Boš? Velja. Da nam boš pomagal v vseh tegobah našega vsakdana, o tem je trdno prepričan tvoj bratranec Janez Svoljšak Mojstrana, 17. julija 1989 ★ Še en spomin na g. Jožeta Juraka Iz Kanade se je oglasil g. Karel Wol-bang z nekaj spomini na pok. Jožeta Juraka: Veliko lepih spominov imam nanj, ko je študiral in sem mu pomagal, da se je vrnil v bogoslovje po začasnem izstopu, ker se je bal obljubiti pokorščino škofu za vse življenje. Bog ga 'je vrgel s tovornjaka, ko je šel v civilu v novo službo. Vrnil se je k meni v Šmihel (tam je bil g. Wolbang za kaplana - op. ur.) in dejal, da se je odločil vrniti se v bogoslovje, ker da ga je Bog kot Savla na poti v Damask vrgel s konja. Pridigal sem mu za novo mašo, tri leta za mojo. Učil sem na gimnaziji njegovega brata, ki je pozneje tudi duhovnik postal... Prilagam dar za sklad Katoliškega glasa in za maše za pok. Jožeta...« 19. julija 1989 Karel VVolbang CM Repentabor vabi na Veliki Šmaren Kot vsako leto bo tudi letos praznovanje na Repeiitabru slovesno. Na predvečer bo vigilja s sv. mašo ob 20. uri. Naslednji dan bo prva romarska maša ob 8. uri zjutraj. Glavni slovesnosti pa bosta ob 10. uri zjutraj in ob 17. uri popoldan. Slovesno bogoslužje bodo vodili nekateri letošnji novomašniki. Naslednji dan se bo slavje nadaljevalo ob farnem zavetniku sv. Roku. Od sobote naprej pa bo župnija nudila romarjem in obiskovalcem vse dobrine kraške kuhinje in zemlje. Kolonija »Slokada« v Dragi Dne 24. julija se je zaključila prva in edina izmena prijetnih počitnic naših otrok v Dragi. Odkar deluje dobrodelno društvo Slokad (od leta 1947), se je prvič zgodilo, da je društvo moglo prirediti eno samo izmeno in to v skrajšani dobi 21 dni. Zakaj? Vzroka sta dva: prvi vzrok je, da nam je Dežela letos dala prispevek, ki je močno pod običajno podporo: za 50 otrok. Odgovorni uradniki so izjavili, da se je Dežela odločila tako, ker si mnogi starši lahko sami plačajo za bivanje v počitniškem domu, ali tudi da naj občine poskrbijo sredstva za poletne počitnice. Drugi razlog: Mnogi otroci gredo s skavti, drugi v Slovenijo, ki jih organizira Gospodarsko udruženje z Dijaškim domom, kjer plačajo precej »slano«. Žal je vzrok tudi, da je vedno manij otrok. Za kolonijo v Dragi se je po šolah vpi- salo nad 75 otrok, prijavilo se jih je samo 55. Drugi niso prišli, ker ni bilo druge izmene v avgustu: Otroci, ki so se udeležili poletnega bi vanja v Dragi, so bili zelo zadovoljni. Veliko otrok je tarnalo: Zakaj ne ostanemo še naprej. Je tako lepo v Dragi. Saj je res bilo lepo, ker so otroci imeli veliko prilik za zabavo, tekme, izlete, kopanje. Naijbolj so bili zadovoljni z izletom v Gradež in Oglej ter romanja na Barbano. Veliko zanimanja je bilo za delo z lutkami, ki ga je vodila gdč. Tonča. Tudi čarodej Ivo Valetič je s svojo skupino Wiki Show zabaval naše male in velike otroke. Med lepimi zaključki je bil nastop v Bazovici na praznik sv. Marije Magdalene: otroci so odlično peli pri sv. maši, ki jo je daroval z domačim župnikom tržaški škof Lovrenc. Škof jih 'je tudi obiskal v koloniji. Ker so mu tam lepo zapeli, je takoj obljubil, da jih pride poslušat tudi v Bazovico. Konec kolonije je bil seveda pri kresu, kot je to običaj vseh let. Otroci so bili nagrajeni za pridnost, za snago, za razne dejavnosti v korist vseh. Upamo, da nam bo prihodnje leto Dežela bolj naklonjena in prispevala zadostna sredstva. Prav gotovo se bo g. Bojan Brezigar še naprej za to zanimal z uspehom. Društvo Slokad se zahvaljuje vsem, ki so sodelovali v koloniji noč in dan in tudi drugim, ki so od zunaj dali »eno roko«. Umrl je Stanko Žakelj Franc Gnidovec, škof v Skopju, je imel v Stanku Žaklju najboljšega življen'jep