v gotovini. Številka 11 j lakaj« tedensko Velja p* poiti dostavljen: aa awe ... Din M'— aa pol leta . . . Din 55'— na leto .... Din 10«'— ■a tujino letno . Din 150*— j Oglasi po tarifi Rokopisov ne vračamo N Maribor, 19. marca 1957 £ O OVI N Tednik za vsa javna vprašanja Leto II. Uredništvo in uprava: Maribor Prešernova ulica Brzojav: Neodvisnost Maribor Račun Poštne hranilnice Ljubljana št. 17.160 Telefon uredništva in uprave 26-16 Vsebina: Fašizem je največji sovražnik miru med narodi. — Slovenci od prevrata do danes. — Mariborskemu jugoslo-venu v spominsko knjigo. — Najbolj kričeče poglavje sedanjosti. — Kmečko delavsko gibanje skupnost usode. — Kaj dela gospodarska Sloga. — Delavski vestnik. — Mladina govori — Katero ženo smatramo za zakonito vdovo. — Beseda inteligenta. — Svetovni zadružni zemljepis. — Štiri leta fašističnega gospodarstva v Nemčiji. »Neodvisnost« izhaja v soboto zjutraj. Posamezna številka stane Din 2.50. Resnica brez krinke Jugoslovenom, posebno tistim, ki se zbirajo okoli dravobanskega glasila srbske Narodne odbrane, je poleg drugih zavednih slovenskih glasil posebno trn v peti tudi naša »Neodvisnost«. Nas to seveda ne vznemirja, ker nam dokazuje, da smo na pravi poti in vedno v sredi idealov in potreb našega trpečega slovenskega naroda. Bilo bi res žalostno, ako bi še nadalje predstavljali »sloven sko« javno mnenje samo listi, ki trdijo, da nas Slovencev sploh ni, ampak smo samo neko pleme nekega jugosloven skega naroda. V »Neodvisnosti« smo že že ponovno in jasno obrazložili slovensko stališče, vendar se zdi, da je treba našhn državobanskim jugoslovenom povedati še veliko in jim izviti iz rok vsak, še zadnji argument, s katerim skušajo begati lene in slepe duhove. Pred vsem je treba enkrat za vselej pribiti, da bi mogli Slovenci, Hrvati in Srbi postati res en sam jugoslovanski narod samo tedaj, ako bi odstranili vse, kar nas je v preteklosti in nas v sedanjosti označuje za tri popolnoma samostojne narodne organizme. Kaj bi morali za ustvaritev tega enotnega jugoslovan skega naroda žrtvovati mi Slovenci, je popolnoma jasno: opustiti bi morali slovenščino kot iezik pisave in govorjenja; prenehati izdajati slovenske časnike, časopise in knjige; ustaviti vsako nadaljnje izgrajevanje svoje dosedanje kulture; opustiti vsako misel na kakršnokoli zgolj upravno ali kulturno, finančno in gospodarsko avtonomijo, in nazadnje — odreči se vsaki zahtevi po posebnem upoštevanju v celokupnem državnem življenju, torej tudi v narodni skupščini in osrednji vladi. Namesto vsega tega bi morali sprejeti srbski jezik in pisavo; širiti in brati srbske časnike, časopise in knjige; vključiti se popolnoma in do vseh posledkov v srbski kulturni krog; priznati za vse večne čase upravni, finančni, gospodarski in ves ostali centralizem ter se utopiti kot malopomemb-na obmejna pokrajina v osrednjih, torej zopet srbskih političnih gibanjih in njih strankah, v katerih bi bili lahko samo glasovalne številke. V tem trenotku namreč ne bi bilo prav nobene potrebe več, da sedi kak Slovenec v kaki vladi. Čemu? Saj je v taki, iz enega samega naroda sestavljeni državi prav vseeno, od kod so doma posamezni ministri in ali je ta ali ona pokrajina tega naroda zastopana v ministrskem svetu ali ne. Dokler Slovenci vsega tega ne storimo, smo in ostanemo samostojen narod, in ne pleme nekega drugega naroda. To nam potrjuje vsa preteklost in sedanjost Evrope, kajti nikdar ni bilo, ni in nikoli ne bo enega edinstvenega naroda z dvema jezikoma, dvema popolnoma različnima pisavama, dvema docela si kulturama itd. Pa tudi, ako bi Slovenci sprejeli vse našteto od Srbov in bi svoje opustili, popolnega duhovnega zlitja z njimi še vedno ne bi bilo: ostala bi v nas dalje naša tisočletje samosvoje se oblikujoča notranja duhovna bitnost, ki je nasledek verskih, kulturnih, političnih, gospodarskih in socialnih razmer slovenskega ozemlja in še mnogih drugih či-niteljev. Preden bi se ta naša notranja, duhovna posebnost popolnoma stopila v eno samo srbsko ali jugoslovansko (ime je postranskega pomena, ker dejansko med srbstvom in jugoslovanstvom, kadar gre za težnjo integralnega narodnega edinstva, ni nobenega razločka), bi potekla najmanj stoletja. V vseh teh stoletjih bi bili Slovenci potisnjeni na nad vse žalosten položaj perifernega dela naroda, nekako tako, kakor so sedaj Furlani v Italiji. Preprosto ljudstvo bi govorilo še dalje slovenščino, čeprav morda pomešano s srbščino, zato se za v srbščini pisane časnike, časopise in knjige ne bi moglo ogreti, kakor se ne ogrevajo kajkavski Zagorci za štokavski tisk, dasi imajo že sto let štokavske šole. Iz takega ljudstva, ki se šele pretvarja iz prejšnjega v novo, tudi srbska ali jugoslovanska kultura ne bi imela ničesar, kakor še nikoli noben narod ni imel kulturne koristi od raznarodencev. Iz take, še neizoblikovane, skrajno klaverne zmesi ne bi vstajali ne resnični pesniki ne pisatelji ne drugi tvorci višjih kulturnih dobrin. Zato bi bil nujni posledek tega stanja- splošni padec kulturne ravni dravobanskega plemena srbskega ali jugoslovanskega naroda. Izgnbo bf imel! od tega oboji, Sloven Obnavljanje nekdanjega rimskega imperija Podjetnost fašistične Italije v Sredozemlju in Mussolinijev obisk v Libiji Danes ni nobenega dvoma več, da je z italijansko zasedbo Abesinije bilo porušeno prejšnje ravnotežje na Sredo-zemeljskem morju. Italijanski položaj se je močno okrepil na škodo Anglije in Francije. Tako v Londonu kakor v Parizu se dobro zavedajo, da bi bilo mogoče uresničiti sen obnovitev rimskega imperija, kakor ga oznanja italijanski fašizem, samo z izrinjenjem angleške in francoske oblasti z obal tega morja. Ako pogledamo sedanji položaj, moramo že na prvi pogled ugotoviti, da so se razmere v zadnjih tridesetih letih stalno izpreminjale v prilog — Italiji. Pred tridesetimi leti Italija ni imela v Sredozemlju, razen svojih domačih obal, nobenih drugih posesti. Potem je pa posegla po Tripolisu in Kirenajki, ter ju spremenila v svojo severnoafriško kolonijo Libijo, posegla je pa tudi po otočju Do-dekaneza v Egejskem morju, po svetovni vojski po našem Primorju do Su-šaka, po Zadru, Lastovu in nazadnje prikrito še po Albaniji. Vse to so sedaj močna oporišča italijanskih vojaških imperialnih stremljenj. Dodekanez, Libijo in otok Pantelerijo med Sicilijo in francoskim Tunisom so Italijani v zadnjem času tudi utrdili in spremenili v važna vojaška oporišča za ladje in letala. Razen tega je posegla lani Italija še na zahod in se v španski zmedi zasidrala na Balearih. V Rimu zatrjujejo, da le začasno, toda kdor pozna novo italijansko taktiko, ne veruje, da bi se Italijani kdaj prostovoljno umaknili s teh španskih otokov. Položaj je torej že danes tak, da bi mogla dobro oborožena in pripravljena Italija presekati Angliji in Franciji njuna pota po Sredozemskem morju. Pa tudi Italija se na to resno pripravlja, o čemer nas ne prepričuje samo opisano utrjevanje njenih novih postojank, ampak tudi ustvarjanje psihološkega razpoloženja med italijanskim narodom. Gotovo ni brez pomena in le golo naključje, da je pripravila Italija sedaj ogromne vojaške, posebno pomorske vaje med Sicilijo in Afriko, torej tam, kjer so interesi Anglije in Francije najbolj občutljivi, in to istočasno, ko ima angleška mornarica tudi svoje vaje v istem morju, pri Gibraltarju! Poseben poudarek so pa dobile te vaje še s potovanjem Mussolinija v Libijo, kjer se te dni mudi, da slovesno izroči prometu veliko vojaško cesto, ki teče čez vso italijansko Libijo, od meje Egipta do francoskega Tunisa. Toda Italija se tu ne pripravlja samo vojaško, ampak tudi politično z agitacijo, ki jo je vrgla med Arabce pod geslom mohamedanstva. Tista Italija, ki je vzela krščanskim Abesincem svobodo in jim danes ne priznava v lastni domovini narodnih pravic, je dala tam vso svobodo mohamedancem in dvignila tujo arabščino na položaj uradnega jezika poleg italijanščine! Razen tega pa nastopa povsod med arabskim življem kot zaščitni-ca in podpornica — mohamedanstva! — Mussolinijevo potovanje v Libijo ima namreč poleg drugega tudi ta namen, da se »duče« slovesno razglasi za »zaščitnika mohamedanstva«. Tisti »duče«, ki je doma veliki »zaščitnik katolieanstva«. Kaj se skriva za tem? Iz ljubezni do Arabcev in mohamedanske vere se ta igra gotovo ne igra. Prave namene nam odkrijejo šele vedno bolj se množeči arabski nemiri v francoskih in angleških afriških ter azijskih kolonijah ter mandatnih ozemljih! Londonski in pariški listi zatrjujejo, že dolgo, da stoji za temi nemiri neka evropska velesila. Čemu in proti komu? Tudi na to je odgovor lahek: proti Angliji in Franciji! Razen tega pa opažamo še neko aktivnost Italije, ki je z navedenimi tesno v zvezi. Rim se v zadnjem času mrzlično trudi, da bi se sporazumel z malimi in srednjimi državami evropskega jugovzhoda, ki meje na Sredozemeljsko morje. Za te države, za katere še nedavno ni imel drugega ko sovraštvo in zaničevanje, ima sedaj vse polno lepih prijateljskih besed. Ponuja jim sporazume, zveze in vse mogoče. Od kod ta spre- Gosposki sporazum Obisk italijanskega zunanjega ministra Zanimiv komentar pariškega dnevnika z Italijo V razmerju med Italijo in Jugoslavijo se pripravljajo baje novi koraki zbliža-nja. Tuji listi pišejo, da se bo sklenil med obema državama »gospodarski sporazum«. Razen tega bo dobila baje Jugoslavija od Italije razne trgovinske ugodnosti. Posebno razpravljajo o tem francoski listi in znani časnikar Pertinax je napisal v »Echo de Pariš« zanimiv članek, v katerem pravi med drugim: »Po razširjenih zatrdilih bo v kratkem sklenjen med Italijo in Jugoslavijo gosposki sporazum (kar pomeni tudi »po-štenjaški«, o. ur.), ko je v resnici na svetu tako malo poštenjakov. Treba si je to tako razlagati, da so ti načini sporazumov dobrodošli zlasti tistim državam, ki se boje trajnih obveznosti, hočejo pa na zunaj ustvariti videz sporazuma in prijateljstva. Jugoslavija bo dobila v Italiji nazaj svoje, za časa sankcij izgubljeno tržišče. Svoječasno se je Francija zelo trudila, da bi pripravila Italijo do sprave z Jugoslavijo, pa ni dosegla drugega uspeha, kakor neko neobvezno izjavo italijanskega poslanika v Beogradu. Kar se dogaja sedaj, dokazuje samo, da Italija ni hotela sporazuma vse dokler je bila Jugoslavija v prijateljskem bloku s Francijo. Sedanja beograjska vlada uvaja politiko samostojnosti in neodvisnosti, in v tem trenotku je Italija pripravljena dati ji vse, česar prej ni hotela. To je zelo poučno. Kakšne posledice se bodo :z tega izcimile? V začetku aprila bo v Beogradu konferenca držav male zveze, ki bo morala zavzeti stališče do novih francoskih predlogih za splošno varnost in pomoč napadenim. Beograd bo obiskal tudi predsednik češkoslovaške republnce dr. Ben eš. Drugi listi pa trdijo, da sta si Italija in Nemčija že razdelili srednjo 111 jugovzhodno Evropo v interesna območja. Italija naj bi ob tej razdelitvi spravila pod svojo oblast in odvisnost zlasti Balkan! Namere nacistične Nemčije Poteklo je že skoraj pol leta, kar je poslala angleška vlada nemški povabilo, naj bi povedala svoje predloge za zavarovanje evropske varnosti, ki je bila porušena z razveljavljenjem takozvane lo-kamske pogodbe, ki je zagotavljala nedotakljivost mej med Francijo, Belgijo in Nemčijo. V Londonu in Parizu so čakali zaman na te nemške predloge, a molčala je tudi Italija, dasi je Hitler ponovno zatrjeval, da nudi Nemčija svojim sosedom, tudi Francozom pakt prijateljstva in nenapadanja. Sedaj sta pa Nemčija in Italija odgovorili, in sicer isto časno in enako! Izrazili sta, da sta pripravljeni skleniti nove pogodbe, toda samo za zahodno Evropo. Da bi zagotovila varnost državam na vzhodu, kakor n. pt. Češkoslovaški, Rusiji itd., noče Nemčija ničesar slišati. Prav tako pa skušajo Nemci izpodkopati tudi zavezništvo med Francijo in Rusijo, ki je Berlinu najbolj trn v peti. Kaj bosta sedaj storili Anglija in Francija seveda še ni znano, iz pisanja londonskih in pariških časnikov se pa da posneti, da so nemški predlogi nesprejemljivi. Tako Anglija kakor Francija stojita na stališču, da mora biti zagotovilo miru splošno in se mora nanašati na vso, tudi vzhodno Evropo. Bosta na tem stališču vztrajali? Ako se bo dogajalo, kakor se žal v zadnjem času, da se bodo nekatere države srednje in vzhodne Evrope še nadalje odmikale od Anglije in Francije ter lezle v objem italijansko-nemškega fašizma, se utegne zgoditi, da se London in Pariz ne bosta več brigala za nje. Kdo naj rešuje tistega, ki leze sam zmaju v žrelo! Madžarska vendar avtoritarna Komaj so na Madžarskem preprečili udar po tujini podpiranih domačih fašistov, že se pojavljajo govorice, da se 'pripravlja vlada sama na to, da odpravi še tisto malo demokracije, ki je še ostala. Zatrjuje se, da bo dobil državni upravitelj Nikolaj pl. H o r t h y podobna pooblastila, kakor jih imata Mussolini v Italiji in H i 11 e r v Nemčiji in bo mogel sam s svojo vlado, ki ne bo nič več odvisna od parlamenta, izdajati tudi vse zakone. Tako bi dobili nazadnje tudi na Madžarskem vladni fašizem, organiziran od zgoraj navzdol! mentba? Iz ljubezni do teh držav? Ne! čemu potem? Da bi jih odcepila od zahodne Evrope, od Anglije in Francije in si na tem odseku zavarovala hrbet za uresničenje svojih namenov drugod. Načrt je čisto rimsko premeten: razdeliti tiste, ki naj postanejo nekoč plen novega rimskega imperija na prijatelje in sovražnike, zlomiti potem sovražnike, nazadnje pa še »prijatelje«, ki so naivno stali ob strani in menili, da so v njenem prijateljstvu varni. Od tod izvira tudi italijansko zavezni- štvo z Nemčijo, ki naj bi držala Francijo in Anglijo v kleščah na severu, odnosno severozahodu Evrope. Iz vsega tega pa sledi, da Rim po zasedbi Abesinije ni opustil svojih namer po obnovitvi starega rimskega imperija, ampak jih je še povečal, a tokrat je njegova taktika vse bolj premetena, zato tudi dosti bolj nevarna. Stari Rimljani so iznašli rek »Ti-meo Danaos et dona ferentes!« — boj se Danajcev, tudi če prinašajo darila! Ali ne bi mogli danes zamenjati Danajce z italijanskimi fašisti? Vsi Francovi napori zaman Republikanci so vzdržali pred Madridom tudi največji pritisk Kontrola mej se je pričela v soboto 15. t. m. za 30 km, torej skoraj nazaj na izhodišče ofenzive. Pri tem so zajeli zelo veliko bojnega plena in ujeli mnogo voiakov. med njimi največ Italijanov, tudi častnikov. Od teh so izvedeli, da se bore tam za Franca 4 divizije Italijanov z italijanskimi častniki in poveljujočimi generali. S tem je bila Francova ofenziva strta in Madrid zopet rešen. Toda odločitve s tem še ni, kajti Franco se pripravlja spet na nove napade, saj ima na razpolago dovolj italijanskih in nemških čet. Zatrjuje se, da je sedaj na njegovi strani oko-l» 120.000 Italijanov in Nemcev. Spričo tega moramo vztrajanje republikancev resnično občudovati. Njihova hrabrost se Jahko meri z najbolj znanimi v zgodovini. Med tem se je v soboto 13. t. m. pričela tudi že mednarodna kontrola španskih meja, katero izvajajo Angleži, Francozi, Nemci in Italijani na morju in na kopnem, in sicer tako, da nadzirajo republikanske meje Nemci in Italijani, Francove pa Angleži in Francozi. Toda veliko si od te kontrole ne smemo obtetati. Izigravanje se bo gotovo nadaijevalo, in vse kaže, da bodo Nemci in Italijani koristili pri tem Francu vsaj s tem, da bodo zanj vohunili. Razen tega se kontrola ne nanaše na zrak in bodo tako tuja letala še vedno prihajala v Španijo. Sicer oa moramo na sodbo o tej kontroli šele počakati, da jo spoznamo v praksi. V zadnjih osmih dneh se je razvila španska državljanska vojska v razburljive viške, ki so segli najdalje na bojiščih okoli Madrida. General Franco je vrgel tu v veliko ofenzivo nenavadno velike bojne oddelke, sestavljene po veliki večini iz celih divizij Italijanov, ki so pričeli prodirati podprti po velikem številu prav tako italijanskih tankov in letal. — Napad se je pričel s treh strani hkratu in napadalcem se je zlasti na severovzhodu posrečilo predreti v smeri proti Madridu do neposredne bližine mesta Guadalajare. Ako bi to mesto paulo, ki ostal Madrid v zvezi z ostalim republikanskim ozemljem le še po zelo ozkem pasu, v katerem pa ni nobene železnice in nobene za večji promet uporabne ceste. Pa tudi ta pas bi frankovci lahko kmalu zasedli in Madrid bi bil okoli in okoli obkrožen ter odrezan od zaledja. Po teh Francovih uspehih se je zdelo, da je usoda španske prestolnice odločena. Toda prav v zadnjem trenotku se je zgodilo nekaj skoro nepričakovanega: republikanci so prešli v protinapad! Po-služili so se pri tem enakega načina boja kakor Francovi Italijani, vajeni bojev v Abesiniji. Pričeli so napad z letali, ki so vsula na sovražnikove prednje postojanke točo krogel iz strojnic in jih nato obmetavala še z bombami. Z istočasnim sodelovanjem tankov, oklopmh vlakov, topov in pehote, so vrgli sovražnika iz njegovih položajev in nato zagnali nazaj Krvavi spopadi v Parizu V sredo zvečer so fašistični trancoski »ognjeni križarji« priredili v pariškem delavskem predmestju Clichyju kinematografsko predstavo v svoje agitacijske namene in vznemirili s tem tamkajšnje delavstvo, ki je po večini komunistično Zaradi tega so nastali veliki nemiri in nazadnje krvavi spopadi s policijo. Nastopilo je okoli 10.000 delavcev. Pri spopadih, ki so trajali od 8 ure zvečer do polnoči, je bilo 11 oseb ubitih, 200 pa tako ranjenih, da so jih morali prepeljati v bolnišnice. Med ranjenci je 60 policistov. Ranjen je bil tudi načelnik ministrskega predsedstva, ki je hotel posredovati. Notranji minister Marx-Dormoy, ki je izdal nalog za nastop policije z orožjem. bo moral najbrže odstopiti. Zveza severnih držav Cepljenje Evrope na dva tabora vznemirja posebno države severne Evrope, Švedsko, Dansko, Norveško, Nizozemsko itd., ki so bile v svetovni vojski nevtralne in bi tako ostale rade tudi v primeru novih krvolitij. Zato se pripravljajo na sklenitev posebne zveze, ki naj bi stala pod varstvom Anglije. Nemčiji to seveda ni prav. Čudna pota Belgije Belgija je bila doslej vedno v najtesnejši zvezi s Francijo in Anglijo, kateri sta tudi zagotavljali njeno varnost. Ker je Nemčija v začetku svetovne vojske belgijsko neutralnost pohodila in vdrla čez njene meje, da bi tako prišla francoski vojski za hrbet, je tudi Anglija napovedala Nemčiji vojsko. Od lani se pa Belgija nekam umika v samoto in hoče ostati tako neutralna, da ne bi bila vezana na nikogar, tudi ne na Francijo in Anglijo. Zato se tudi sedaj obotavlja sprejeti angleško ponudbo o vojaški zvezi. V Londonu in Parizu dvomijo, da bi mala Belgija mogla ohraniti svojo neutralnost brez varstva velikih zaščitnic. Divjanje belgijskega fašizma Tudi mali Belgiji fašizem ni ostal tuj. Ustanovila se je pred dvema letoma tam stranka fašistov, ki se imenujejo reksi-sti in jih vodi komaj tridesetletni vodja D e g r e 1 1 e, ki pravi, da je svetovnonazorsko katoličan. Ti katoliški reksisti skušajo dobiti oblast z vsemi postavnim* in nepostavnimi sredstvi. Sedaj so hoteli z odstopanjem poslancev izzvati nove volitve v parlament, a ta je sprejel zakon, po katerem mest odstopivših poslancev ni treba zasesti z novimi volitvami. Nove volitve bodo le v prestolnici, kjer so bosta stala nasproti predsednik vlade van Z e e 1 a n d in fašist D e-g r e 1 1 e. Velika zmaga francoske vlade Pred nekaj dnevi smo brali v »Slovencu« in podobnih časnikih, da se francoski vladi ljudske fronte pod vodstvom Leona B 1 u m a majajo tla, takoj nato je pa ta vlada dosegla tako zmago v parlamentu in med francoskim narodom, kakor malokatera doslej. Stavila je nam reč parlamentu in senatu predlog, da se razpiše veliko notranje posojilo za oborožitev in zavarovanje Francije pred zunanjimi sovražniki. Parlament in senat sta predlog sprejela skoraj soglasno, francoski narod je pa že v ponedeljek podpisal prvi del posojila v — dvakratnem iznosu, namesto 5 kar 10 milijard frankov! Razen tega je B 1 u m o v a vlada sedaj podržavila največjo tovarno orožja in streljiva, ki je bila v zasebni posesti vojnih dobičkarjev. Tako uresničuje počasi svoj program popolne socializacije industrije Potnik »Putnikov« spored pavšalnih potovanj na Jadran in avtokar-izletov po domovini in v tujino je pravkar izšel. V tej izredno skrbno sestavljeni in zelo lično izdelani knjižici more vsakdo najti svojim željam, razmeram in razpoloženju primerna potovanja in izlete. »Putnikove« dolgoletne izkušnje jamčijo, da bodo vsi izleti brezhibno organizirani. Pester spored nudi bogato izibiro. Ko se pripravljate za dopust, si zagotovite udeležbo na »Put-nikovih« izletih. Prospekti »Putnikovth« izletov so izloženi v vseh kavarnah, restavracijah, trgovinah, zdravniških čakalnicah brivnicah, pri odvetnikih itd. Na Jožefovo in za Veliko noč potujete lahko s »Putnikovimi« avtokarji v Gradec. Informacije in prijave pri »Putniku«, Maribor, Aleksandrova cesta 35, telefon 21—22. Binkošti na Jadranu! V času od 8. do 18. maja Prireja »Putmk« pavšalna potovanja v naji;pše kraje našega Jadrana: Crikvenico, -ena le Din 1.200.— in Kab, cena le Din 1-250.—. Izkoristite izredno ugodno priliko in prijavite se čimpreje. Prijave, prospekti in informacije pri »Putniku«, Maribor, Aleksandrova cesta 35, telefon 21—22. Nov sneg — izvrstna smuka na Pohorju. Iz tega razloga prireja na splošno željo sKup-no z SPD »Putmk« v soboto, dne 20. marca, odhod ob 14.30 uri izpred hotela »Orel« au-tobus-izlet v Ribnico na Pohorju. Povratek iz Ribnice v nedeljo, dne 21. marca ob 18. uri. Cena le Din 45.— za osebo. Prijave do sobote 10. ure pri »Putniku«. Pri Seniorjevem domu ss vrše v nedeljo tudi smuške tekme, prvenstvo MZSP. ZAPISKI Slovenci in zunanja politika. /fm#" /s r tr' Med tem ko je ostalo Srbov izven države komaj 1 odstotek in Hrvatov 5 odstotkov, je ostalo nas Slovencev skoraj 34 odstotkov! Človek bi zato pričakoval, da se bodo naši poslanci pozanimali ob priliki proračunske debate vsaj za to zadevo in povedali, kakšno zunanjo politiko bi mi želeli, a to se ni zgodilo. Edino prevaljski poslanec gospod Dober-š e k se je spomnil naših neosvobojenih bratov. Kako pa naj bi se naši poslanci tudi zanimali za to naše življenjsko vpra šanje, ko pa se morajo obmetavati z avstriakantskim gnojem, da pred Srbi še bolj umažejo ves slovenski narod. »Slovenec« molči. Preteklo je že 14 dni, kar smo naslovili na »Slovenca« vprašanje, kako se ujema njegovo slovenstvo z jugoslovenstvom njegove JRZ posestrime, beograjske »Samouprave«, odgovora pa nismo prejeli nobenega. »Slovenec« molči. Tudi molk je odgovor! / Naročite „Neodvisnost" t. /' a/ Pogajanja z Italijo Jugoslovanska vlada je obvestila uradno francosko vlado, da se je pričela pogajati z Italijo za sklenitev »gosposkega sporazuma«. V zvezi s tem bo sklenjena baie tudi nova jugoslovansko-italijanska trgovinska pogodba. Pogajanja so se pričela, kakor se naglaša, v sporazumu z ostalima dvema državama male zveze, Češkoslovaško in Romunijo. Naročite „Neodvisnost“ ci In Srbi, odnosno Jugoslovani, na vsak način pa največjo izgubo mi sami. In vendar more biti končni posledek tega, kar hočejo naši slovenski Jugosloveni, samo to, kar smo tu tako jasno in nazorno povedali. Kajti v to, da bi Slo- venci lahko ohranili vse lastnosti slovenstva in bi obenem lahko bili s Srbi in Hrvati en -sam narod, pač niti največji jugoslovenski naivnež ne more ver jeti. Ako bi bilo to res in mogoče, potem bi bili tudi Francozi in Italijani, Ce- hi in Poljaki, Nizozemci in Danci, Madžari in Finci lahko — en sam narod. Da, še več: en narod bi lahko bili vsi ljudje na vsem svetu. Ali naši jugosloveni res ne vidijo absurdnosti nasledkov njihove bolne logike? In potem se še pritožujejo, ako jim očitamo polizobra-ženost! Nepokvarjeni slovenski kmet in delavec, ki sta steber slovenstva, prekašata te ljudi po zdravem razumu tako, kakor nebotičnik krtino! a/ Sedaj vemo: »Slovencu« je slovenstvo samo strankarska taktika in od njega rešitve slovenskega vprašanja nikoli ne bomo dočakali. Slovenstvo pozna samo v opoziciji in za lahkoverne slovenske duše, kadar je pa v sedlu in v Beogradu — je jugosloven in centralist. Ako bi nam jutri zavladali Japonci — bi bil japo-nar, samo da bi njegovi ljudje ohranili politično oblast nad tisočkrat osleparjenim in ociganjenim slovenskim narodom. Še so poštenjaki! Beograjski vseuči-liščni proiesor dr. Arandjelovič je napisal v beograjski »Pravdi« članek, v katerem pravi: »Zamislimo si nas Srbe v hrvaškem položaju (.ali pa v slovenskem, o. ur.). Zamislimo si povsod v naši preteklosti Hrvaško namesto Srbije, Hrvate namesto Srbov. Recimo, da je v Jugoslaviji več Hrvatov ko Srbov, da je kralj Jugoslavije Hrvat, a ne Srb, da je katoličan, a ne pravoslaven, da je prestolnica Zagreb, a ne Beograd, da so predsedniki jugoslovanske vlade Hrvati, a ne Srbi, da sedita vlada in skupščina v Zagrebu, a ne v Beogradu, da se država upravlja v zunanji in notranji politiki iz Zagreba, a ne iz Beograda, kaj mislite, da bi bili mi potem še »integralni jugosloveni«, kakor smo sedaj?« — Bravo! Vatikan priznal italijansko okupacijo Abesinije. Papežkj nuncij je ob izročitvi zlate Tože »italijanski kraljici prečital dvoje papeževih po svetilnih pisem, ki sta bili naslovljeni na »italijansko kraljico in cesarico Abesinije«, drugo pa na italijanskega kralja in cesarja Abesinije«. S tem je Vatikan oficelno priznal okupacijo Abesinije po Italijanih. Fašizem je največji sovražnik miru Mobilizacija in strnitev vseh demokratskih sil more preprečiti novo svetovno vojno med narodi Razvoj evropske politike pokazuje, da so nekateri dogodki precej pospešili rakcijo evropskih demokratskih držav proti fašizmu. Zapadne velesile uvideva-jo polagoma, da je fašizem element stalnega nemira, da rovari v Evropi, v Aziji in v Afriki, da ogroža povsod obstoj malih narodov im nezaščitene meje velikih držav. Zato se tudi v Londonu in v Parizu oglaša vedno večje število vplivnih osebnosti, ki opozarjajo evropsko demokracijo na nevarnosti, ki ji pre-te s te strani in na potrebo, da se vse evropske demokratske sile mobilizirajo za stalen in energičen boj proti fašizmu, in njegovim razdiralnim imperialističnim ciljem. Kakor so doslej radi fašizma pro padle vse mirovne konference, tako je propadla tudi bajka, da se more z malimi žrtvami zadovoljiti fašistične države, ki zahtevajo vsak trenotek nekai novega. Nemčiji so priznali rensko zono, Posaarje in Gdansko, pravico do oboroževanja, itd., morda ji bodo v kratkem priznali še kakšno kolonijo, Italiji so priznali Abesinijo in je niso zaustavili na potu v Španijo — vse to pa ni niti najmanj'’ olajšalo mednarodnega stanja, nasprotno, čim bolj popuščajo, tem več fašistične države zahtevajo in po vsakem doseženem uspehu so še bolj ohole in napadalne. Prav radi bedaste popustljivosti demokratskih velesil rase iz dneva v dan nevarnost vedno hujših mednarodnih zapletljajev in grozotnih vojn, na račun katerih fašizem živi in izsiljuje miroljubno demokratsko Evropo. Šele v zadnjem času, se zapadne velesile probujajo iz svojega desetletnega sna in prehajajo odločno v ofenzivo. Sila proti sili! Neomejenemu oboroževanju Nemčije se je najprej protistavila Anglija, nato pa še Francija, ki je te dni razpisala notranje posojilo, ki naj ji zagotovi potrebna sredstva za izvedbo svojega oboroževalnega načrta v najvišjem obsegu. Če bi bili Anglija in Francija nadaljevali svojo dosedanjo pasivno politiko, učuva-uje splošnega miru, zaradi katerega sta bili žrtvovani i Abesinija i Španija, bi to zahtevalo še vse drugačne žrtve in pri tem bi bile prav gotovo predvsem žrtvovane vse male države. Angleški merodajni krogi so končno spoznali, da Anglija ne more več spričo V soboto dne 13. t. m. je priredilo delavsko kulturno društvo »Vzajemnost« na Pobrežju v Renoljevi dvorani javno predavanje, na katerem je kot predavatelj nastopil Rudolf Golouh, ki je predaval o temi »Slovenci od prevratka do danes.« Pri polni dvorani je R. Golouh v pol-drugournem predavanju prikazal poslušalcem politično, gospodarsko, socialno in kulturno stanje Slovenije izza prevrata do danes. Že ob vstopu v novo državo so Slovenci, ki so se zavestno opredelili za jugoslovansko državo, doživeli velik udarec s tem, da je ostala več kot ena tretjina naroda izven mej naše države. Predavatelj je imenoval to dejstvo za osnovno tragedijo malega naroda, kakor je slovenski narod. Drugo zlo za Slovence je bilo združenje z agrarno plodovitejšimi pokrajinami, kakor je Slovenija. Naša .gorata dežela ni mogla konkurirati z agrarnimi proizvodi Vojvodine, Hrvaške, Slavonije in Srbije, zato je pričel v Sloveniji beg kmečkega prebivalstva z dežele v mesta, kjer se ie pod silo gospodarskih razmer pričela širiti industrija, ki pa je danes že v silnem vpadanju. Res se je .zadnja leta razvila pr] nas tekstilna industrija, toda pozabiti ne smemo, da so naši rudniki v krizi in da nič manjše krize ne preživljata kovinska in lesna industrija. Toda tudi tekstilna industrija je že dosegla svoj višek, sedaj nastaja v drugih predelih države inova tekstilna industrija, ki bo prej ali slej naši škodovala. Centralistična uprava naše države hoče vso industrijo skon cen trkati v notranjost države, in tu nastaja nevzdrž-nost za naš gospodarski in kmetski obstoj. Predavatelj je Slovence prikazal kot narod, ki se je razvijal pod vplivom zapadne Mariborski jugosloven, ki je nekoč poslal našemu listu pismo, v katerem se je zgražal nad tem, da nočemo pisati o slovenskem »plemenu«, ampak samo o narodu, je našel sedaj streho v glasilu dra-vobanskih plemenskih jugoslovenov, ljubljanskem »Pohodu«, kjer se dalje huduje nad »Neodvisnostjo« v članku »Mariborska .Neodvisnost’ kot odrešenik slovenskega bistva«. Ker so nekatere njegove trditve nad vse lep dokaz duhovne veličine dravobanskih jugoslovenov, so vsekakor vredne odgovora. Pred vsem vprašuje g. -č ,«! če so Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari prinesli morda ta imena že s seboj iz pradavnine. Ker pravi, da je šolski upravitelj v pokoju, bi že moral vedeti, da so jih res prinesli in da so vsaj tako stara, kakor so stari zgodovinski viri o njih. Ne moremo mu pa seveda zameriti, da ne bere razprav južnoslovanskih etnologov, med katerimi je tudi veliki jugosloven in prav tako kakor on mehki »č« dr. Niko 2u- grozeče fašistično imperialistične nevarnosti, voditi politike takozvane »sijajne osamljenosti«, da mora nasprotno energično poseči v evropski kaos, da reši svoj evropski prestiž in svojo kolonijal-no premoč. Winston Churchil je izjavil: »Angleži se moramo zavedati, da naša usoda ne zavisl od nas samih, marveč od tega. kar se dogaja po svetu in od tega, kar podvzamejo druge države.« Anglija se mora tesno povezati z ostalimi miroljubnimi državami, ako hoče nreprečiti novo svetovno vojsko, z drugimi besedami, ako hoče zaustaviti pohod fašizma, ki je te vojne edini netilec in nosilec. Še jasnejše se izraža to soo-znanje spričo nepričakovano velikega uspeha, ki ga je dosegla francoska vlada pri razipisu omenjenega notranjega Dosojila. Francoski narod je reagiral na poziv vlade, da naj podpiše posojilo, ki bo služilo obrambi republike, miru in demokracije tako, da je že prvi dan podpisal še enkrat večji znesek, nego je bilo določeno. Francoski narod je s tem dokazal še enkrat svojo politično zrelost in svojo odločno pripravljenost za boj proti fašizmu. Proti mobilizaciji denarnih in ljudskih sil demokratske Evrope, za boj proti fašističnemu rovarenju in nasilju sta se dvignili takoj Italija z najavljenjem še večiega oboroževanja in staine pripravljenosti za vojsko, Nemčija pa s podaljšanjem vojaškega službenega roka. Tako si stojijo danes glavne evropske velesile druga proti drugi: Anglija in Francija tehnično še nepripravljeni, vendar v tako ugodnem materijeinem položaju, da lahko svoj oboroževalni načrt vsak čas uresničijo, Italija in Nemčija v pogledu orožja sicer pripravljeni, denarno in gospodarsko pa tako Izčrpani, da ne bi mogli v nobenem primeru voditi vojske, ki bi se količkaj zavlekla. Najžalostnejša je vsekakor usoda malih držav. Vsaka velesila išče zaveznikov, ki bi ji bili v primeru vojske koristni in že sedaj pripravno ozemlje za eksploatacijo. Če ni mogoče pridobiti diplomatskim potom tekega zaveznika, se ga skuša podvreči svoji volji na drug ‘način. Tak način smo lahko občudovali te dni na Madžarskem. Desničarski elementi so pripravljali puč, da si osvojijo oblast, po kateri bi uvedli tudi na Mad- državne kulture — zato Slovenija, ki se bisitveno razlikuje od ostalih .narodnih enot, ne more napredovati pod stanjem, ki vlada danes v okviru centralističnega sistema. Vsa politična zgodovina zadnjih 18 let je kosanje dveh političnih skupin, klerikalcev in liberalcev. Tem strankam je šlo samo za oblast in sicer ali bom vladal jaz ali boš vladal ti. čim je bila ena skupina na vladi, je bila druga skupina izpostavljena preganjanju in obratno. Gospodarski proces, o katerem te stranke niso vodile računa, je šel dalje. Predavatelj trdi, da je treba koncentrirati denar, ki ga daje Slovenija, v Sloveniji sami, sicer nam preti gospodarska in z njo vred kulturna propast. Liberalizem in klerikalizem sta ideologiji velikih .narodov, kateri ideologiji malim narodom nista v korist. Mali narodi imajo svoje posebne probleme, katerih se stranke morajo nujno lotiti. Stare slovenske stranke tega niso sposobne, in zato bodo živele, dokler narod ne ustvari novega gibanja. Slovenski narod tvorijo kmetje in delavci. Imajoč pred vidikom to dejstvo, je predavatelj mnenja, da je dolžnost naroda, da ustvari iz sebe novo gibanje, gibanje kmetov iz delavcev. Delavstvo je sicer gonilna sila vsakega napredka, toda delavstvo samo ne more spremeniti političnega obraza naše zemlje. Ko je Markx govoril in piisal o delavstvu kot edinem nositelju boja, je videl pred seiboj industrijske države. Pri nas je drugače. Delavstvo je pri nas v zadnjih 20 letih veliko grešilo, ker ni imelo pred očmi dejstva, da je naša država po veliki večini kmečka .in da 'je panič. Prav (ti znanstveniki so namreč ugotovili, da je od vseh naštetih slovansko samo ime Slovencev. Tisti, ki so dali imena ostalim južnim Slovanom in jih organizirali v države, sploh niso bili Slovani. Bolgari so bili mongolskega, Srbi sar-inatskega, Hrvati pa gotskega izvira. Dr. Županič je ugotovil, da so prišli Srbi kot izraziti vojščaki s Kavkaza (sorodniki sedanjih Čerkezov!) čez Ukrajino in Poljsko na Balkan, da pomagajo Bizantu pro ti sovražnikom. Bilo jih je okoli 20.000. Naselili so se na ozemlju sedanje Srbije, kjer so postali gospodujoča kasta, ustanovili svojo državo, sprejeli pa slovanski jezik podjarmljenega prebivalstva. Od Slovanov so se razlikovali telesno: temnopolti, črnolasi, črnooki; duhovno pa po ognjevitosti, bojevitosti, lokavosti itd. Tako je torej z imeni. Kar tiče jezika, pričajo tudi najstarejši ohranjeni viri (rokopisi) o različnosti slovenščine in srbščine. Brižinski spomeniki, srednjeveški srbski rokopisi! Na vsak način je pa dognano, da je bila že najmanj pred polti- žarskem fašistični režim. Ta režim bi stopil takoj v najožji ekonomski in politični stik z nacionalnosocialistično Nem čijo. Nekaj podobnega se je pripravljalo tudi v Rumuniji. Vladi Daranyia in Ta-tareska sta odkrili še pravočasno te priprave in preprečile, vsaj trenotno uresničenje načrtov radikalnih desničarskih elementov. Sicer sta obe vladi že sami dovolj desničarski, zmaga fašistične politike bi pa vendar preveč ogrožala nacionalne in ekonomske interese njihovih držav v korist tujega kapitala, zato sta orevrat v kali zatrli. Hkrati se je tudi položaj v Avstriji znova zapletel. Na Dunaju se je pojavil nemški zunanji minister Neurath prav v času, ko je izgle-dalo, da je povrnitev Habsburžanov že gotova stvar. In Italija, ki je dotlej podpirala avstrijske legitimiste, je sedaj nenadno izjavlja, da ji ni več do oživljenja avstrijske monarhije. Vatikan, ki je ved no gojil vroče simpatije za habsburško Avstrijo, je zanikal svojo prijateljstvo do Habsburgovcev. To znači, da je Nemčija v Avstriji dosegla vendar uspeh. In da se Italija umika iz Podonavja, da ohrani, očigled naglega, silnega oboroževanja Francije in Anglije zvezo z Nemčijo. Ali ne dokazujejo vsi ti dogodki dovolj zgovorno, da fašizem ne miruje in da smo zlasti v centralni Evropi in na Balkanu stalno izpostavljeni vsem mogočim presenečenjem in da so zlasti male države v tem delu sveta (med male države štejemo tudi Jugoslavijo) v stalni nevarnosti, in da je na drugi strani le od mobilizacije Francije in Anglije odvisna bodočnost naše celine? Tu smo omenili samo nameravane puče, nismo omenili sredstev, katerih se fašistične države obilno poslužujejo, da dosežejo svoj cilj. Nismo n. pr. omenili sistem podkupovanja, ki cvete zlasti v onih malih državah, kjer ni mogoče s pritiskom od zunaj osvajati pozicije. Male države se morajo danes, ako hočejo ohraniti svojo samostojnost, nasloniti še tesneje na zapadne evropske demokratske velesile, kajti le strnitev in mobilizacija vseh demokratskih sil Evrope more preprečiti propast malih držav in propast svobode, kulture in miru v barbarizmu in vojski, t. j. v fašizmu. v njej po uradni statistiki vsega delavstva kakih 600.000 in še od teh komaj 300.000 pravih in čistih proletarcev. — Kmetov je 75% in vsi t] žive trdo in slabo življenje prav tako, kakor naš proletariat. Zato je treba našega kmeta politično dvigniti! Če gre naš delavec s kmeti, to mi odstop od načela, to je samo realno (pravo) 'gledanje na problem, ki stoji pred nami. 'Nujnost je, da se delavci združijo s kmeti v enotno socialno fronto, ker to predstavlja zvezo producentov s konsu-menti. Ta zveza mora voditi produkcijske in konsumne zadruge po vzgledu severnih držav, ki bodo napravile komec različnim mešetarjem in špekulantom, ki žive zgolj od barantanja na račun kmeta-producen-ta in delavca,konsumenta. V tej fronti, ki mora voditi nujno tudi boj proti fašizmu, ima delavstvo veliko vlogo. Ta vloga je vnesti razpoloženje med kmete, da ne bodo v drugih, nasprotnih frontah in da se zbriše razloček med mestom in vasjo. To je problem Slovenije in vse države. Predavatelj je zaključil svoje uspelo predavanje, da združeni kmetje z delavci Hrvaške in Srbije, kakor Slovenije bodo rešili vse državnopravna, gospodarska in socialna vprašanja v zadovoljstvo vseli narodov Jugoslavije. Za svoje predavanje je žel predavatelj Golouh buren aplavz, ki se ni hotel pomiriti, To je bilo za nas pravo razodetje. Predavatelj nas je s svojimi izvajanji prepričal, da je samo v enotni fronti kmetov in delavcev mogoče rešiti vse težke probleme naše zemlje. M. sočletjem slovenščina samostojna slovanska govorica, katero so tedaj govorili seveda tudi vsi sedaj hrvaški kajkavci, ki so jih pohrvatile šele politične razmere v zvezi s priseljevanjem štokavskih balkan skih beguncev pred Turki. Do teh selitev beguncev je bila meja med pravoslav nimi Srbi in katoliškimi Hrvati ostro ločena. Vsi pravoslavni Srbi so torej na hrvaškem ozemlju naseljeni balkanski begunci izpod Turkov. Da smo Slovenci samostojen narod, je vedel tudi Primož Trubar že v prvi polovici 16. stoletja in je zato primerno poučil Italijana Vergerija, ki je menil, da bi se lahko izdajale v istem jeziku knjige za Slovence ter za Hrvate in Srbe. Zato je izdajal za Slovence knjige v slovenščini, za Hrvate pa v hrvaščini. Od tedaj je poteklo že skoraj 400 let. Primožu Trubarju so potem sledili vsi res veliki slovenski duhovi: Valentin Vodnik, France Prešeren, Fran Levstik, Ivan Cankar itd., ki so vsi odločno odklanjali vsako jezikovno ali narodno ilirstvo, odnosno jugoslovenstvo. Ali je g. -č., da se poslužimo njegovega lastnega izraza, večja »kapaciteta«, kakor so bili našteti tvorci slovenske kul- ture? Prav tako je dokazal g. -č. s svojini pisanjem, da ne loči pojma plemena v smislu dela naroda od onega v smislu rase, ko citira v podkrepitev svojih jugo-slovenskih trditev besede Bolgara g. Dima Kazasova. Kazasov je dejal: »Tu smo, da cementiramo delo, ki se je za-počelo na spoznanju balkanskih Slovanov, da so istega plemena in iste krvi.« Istega plemena pomeni tu: da so Slovani iste rase in krvi, t. j. slovanske! In to je dejstvo, katerega noče nihče ovračati ter ga tudi mi zavedni Slovenci priznavamo. Ni pa g. Kazasov dejal, da smo slovanska plemena ali da so morda celo Bolgari pleme jugoslovanskega naroda. Samo v tem primeru bi pa g. -č. smel porabiti njegove besede za svoje trditve! Razen tega g. Kazasov ni rabil izraza »jugoslovenski«, ampak »južnoslavjan-ski«, kar je isto z našim »južnoslovanski«. V vsej Bolgariji ne najdete enega samega Bolgara, ki bi dovolil, da bi se Bolgari ponižali na neko »bolgarsko pleme jugoslovanskega naroda«. Take izjave se morajo brati mimo tega v bolgarskem originalu; ne sme se zaupati tekstu, kakor ga prikroji svojim jugoslo-venarskim namenom v prilog kak list, n. pr. »Jutro«. Mi, ki nismo »kapacitete«, se-žemo namreč vsaki stvari vedno do dna in smo tako oboroženi s temeljitim poznavanjem stvari, za katero se borimo. Duhovna veličini g. -č. se nam pa odkriva zlasti tam, kjer skuša utemeljiti s vo je d ug o slo \- e n a r st vo in našteva za kaj vse naj bi se borili. Dobesedno pravi: »Gre bolj za to, da uživamo Slovenci, Hrvati in Srbi v skupni domovini Jugosla- Gospodarska kriza, ki je zajela naše narodno gospodarstvo z vsemi njenimi katastrofalnimi posledicami, je najbolj v živo zadela mladino, ki stoji danes sredi življenja oropana sanj in upanja v boljše in svetlejše življenje. Treba je samo stopiti v delavski revir, v delavska predmestja in kolonije. Stotine im stotine zdravih fantov in deklet postopa brez dela in išče zaman zaposlitve. Vsa ta mlada energija je za narod in napredek izgubljena in gre v nič. Ni čuda, da se mladega človeka polašča obup, ki čaka eno, dve, tri leta na košček kruha, ki bi si ga sam zaslužil. Doma je v breme staršem, če jih ima im če ga sploh zmorejo rediti, sicer se taki brezposelni brezdomci potepajo po mestih in so najboljši naraščaj za kader lumpenproletarcev. Pred meseci sem vprašal nekega mladega brezposelnega delavca, kako je prišel v ta žalostni položaj. Odgovoril mi je, da oče nima dela, da nemore živeti doma, sam pa, da je zaman iskal dela, sedaj pa, da se preživlja z beračenjem in se zateka iz kraja v kraj. Nasmehnil se je in skomignil z rameni. V njegovem smehu pa sem spoznal resignacijo, cinizem, ob up... Nič boljše se ne godi kmečki mladini. V Jugoslaviji imamo v okroglih številkah 24 milijonov hektarjev obdelane zemlje, ki do naša okroglo 5 miljard dinarjev dohodkov. Ako imamo 80% poljedelcev, to je 12 milijonov članov poljedelskih družin, pomeni to, da ima vsak približno 2 hektarja zemlje, ali pa, ako ima ena domačija 5 članov, pride na vsako domačijo deset hektarjev zemlje. Bruto dohodek hektarja znaša 1000 do 2000 dinarjev. Čisti dohodek pa znaša po odbitku vseh stroškov in bremen okoli 300 Dim. To pomeni, da bi ena domačija imela v najboljšem primeru 3000 Din dohodkov na leto, to je na vsakega člana rodbine po 600 dinarjev, odmosno po 2 dinarja na dan. Prava podoba razdelitve zemlje in dohodkov pa je popolnoma drugačna. Manj ko dva hektarja ima 20,7% domačij; dva do pet ima 32,5%; pet do deset 28,6%; deset do dvajset 14%; več kot 20 hektarjev pa ima 4,1% domačij. Z drugimi besedami: preko 95% od 9kupnega števila domačij, ima zemljo, ki meri manj kakor 20 hektarjev, ali skupno 49,2% od vse obdelane zemlje. Druga polovica z nad 20 hektarji pripada danes posestnikom, ki predstavljajo komaj 5% vseh poljedelcev. To pomeni, da Ima naše celokupno kmečko prebivalstvo po en hektar zemlje na osebo, a čisti dohodek znaša na eno domačijo okrog 1500 dinarjev. S tem denarjem je potrebno vzdrževati 5 članov rodbine, kar znaša okoli 30 dinarjev NOVICE Francosko posojilo za državno obrambo. Ko je te dni francoska vlada razpisala posojilo za državno obrambo je bilo že prvi dan podpisanih nad 5 milijard frankov. Mnogo bank je proti koncu dopoldneva moralo zapreti okenca, ker so jim zmanjkali boni za podpis. Hujša kazen za ukradeno kokoš, kakoi za ukradeno devištvo. Pred beograjskim sodiščem se je zagovarjal te drni inliner Svetozar Stojanovič, >ki je bil obtožen da je dal povod za prostovoljno smrt svoje izvoljenke mlade in lepe Mile Dimitrije-vičeve in njenega očeta. Stojanovič je obljubil mladi Mili zakon in jo pod to pretvezo vjel v svoje mreže. Ko se je nasitil njene ljubezni, jo je pričel zanemari jati. To je mladenki razrvalo živce, da ie segla po samokresu in si pognala kroglo v glavo. Njeno smrt je hotel maščevati mjen oče. Streljal je na zapeljivca, ki viji vsi enako pravičnost in vsi enake dolžnosti, da se odpravi že skoraj svetovno znana korupcija v naši državi, da se bo preprečeval pobeg bodisi domačih ali tujih goljufov s težkimi, našemu ubogemu ljudstvu izmozganimi milijoni in da se bodo predpisovali na podlagi poštenega gospodarjenja samo znosljivi davki, in to samo v smislu zakonitosti. V tem smislu bi bilo treba pri nas novih delavcev, v smislu razdora pa jih je bilo že dosedaj preveč.« Gospod se nam odkritosrčno smili, ker vidimo, da je sicer poštenjak, torej ena tistih ubogih slovenskih duš, ki v svoji naivni preproščini niti tega ne uvidijo, da bi radi nekaj dobrega, delajo pa sami z vsemi silami za to, da se ohrani zlo in slabo. G. -č. je tu klasično dokazal, da se ne zaveda, da je vse to, proti čemur naj bi se borili, neizogibna posledica politike, ki jo sam tako goreče brani, plod — jugoslovenstva in iz njega nujno izhajajočega centralilizma in hegemonije 'Ni domovine brez svobode, ne svobode brez kreposti. J. J. Rousseau. Kapital vselej podpira vladajoče stranke, pa če tudi so najslabše. George. Narod odpušča tistim, ki ga tlačijo, toda nikdar ne bo odpustil tistim, ki mu lažejo in ga varajo. Montalambert. . atarife- Nekdaj so kmečko mladino blagrovali; danes tudi ona trpi v pomanjkanju im bedi ki je zajela našo kmečko vas. Ker se mladi kmečki sin ne more preživljati na rodni grudi, mora iz svoje rojstne vasi v mesto. V upanju, da je mesto blagoslov, da jim omogoči obstoj, hiti kmečka mladima ponujat svojo delovno silo in množi armado onih, ki posedajo po mestnih parkih ter predmestjih in nočujejo po kozolcih in pod mostovi. Kaj se iz takega življenja rodi, mora biti vsakemu jasno. Kriminalna statistika priča najbolj zgovorno. Im mlad ntelgent? Dolga leta so ga starši vzdrževali v šolah. Prebiti je moral za šolskimi knjigami dolgo, dolge ure, tudi noči, a ko vstopi v življenje, doživi razočaranje za razočaranjem. Namesto da bi zasedel skromno mesto, da bi posvetil svoje duševne moči narodu im državi, mora leta in leta čakati na kako skromno službico, če ima sploh srečo in protekcijo, da kaj dobi. Stotine mladih razumnih mora čakati, dočim imajo meka-teiniki po več služb naenkrat in zapirajo mlajšim vstop v delo, za katero so se le- Ita in leta pripravljali. Ako človek pogleda po mestih, kjer živi mlada inteligenca, bo ugotovil, da je materialno stanje takega intelektualca, tudi na leto na osebo, torej manj kakor dinar na dan. Če dodamo tem rezultatom še kmečke dolgove, ki znašajo 7 milijard dinarj2v, kar pomeni, da pride na vsakega člana kmečke družine okoli 583 Din, ali na vso domačijo blizu 3000 Din, se iz vsega tega jasno vidi, da je ekonomsko stanje naše vasi v nevzdržnem položaju ter je več kakor polovica poljedelcev popolnoma sproletarizirana. Druga polovica pa je obsojena na veliko stisko fn gladova-njje. To dokazuje tudi statistika, ki nam kaže, da je naš kmet hranjen 30—50% pod normalo. Na primer: kruha se potroši na dan 280 gramov ma osebo, namesto 750 gramov; mesa 19 gramov namesto 52, mleka 116 gramov namesto 300 gramov; masti 5,2 namesto 26 gramov, sladkorja 7,3 namesto 26 gramov. Prav tako bedno stanje je tudi glede obleke, obutve in osebne snage. V potrošnji mila smo v Evropi na zadnjem mes-tu, več kot polovica kmečkega prebivalstva hodi večji del leta brez obuvala. Kmet stanuje v najbolj primitivnih zgradbah, brez potrebne svetlobe in brez zraka, s podom iz zemlje, brez potrebne hišne opreme, mnogo-kje v istem prostoru z živimo, brez stranišča in največji del naših vasi trpi pomanjkanje vode in dobrih cest. Tudi ni čudno, da se v takih prilikah širijo mnoge nalezljive bolezni. Procent obolenj za tuberkulozo (50 tisoč smrtnih slučajev in pol milijona okuženih na leto), ki je v bi- ga ni zadel. Nato si je nesrečni oče sam pognal kroglo v srce. Pri razpravi so. prišle ma dan razne čedne ljubezenske zadeve mladega in v Ijubenzi zelo podjetnega inžinerja Stojanoviča, ki je bil po pet dnevni razpravi obsojen na deset mesecev ječe. Zagovornik tožiteljice je v svojem obtožilnem govoru naglasil, da imamo zakon, ki predvideva za ukradeno kuTo hujšo kazen, kakor pa za ukradeno devištvo. Grenka usoda mlade služkinje. Pri bogatašu Brankoviču v Beogradu je služila za služkinjo mlada in čedna Katica Cin-dričeva. Bogataš Brankovič je imel starejšega sina, ki pa ni bil pri zdravi pameti. Zdravnik, ki ga je zdravil, mu je predpisal, da mora vsaki teden dvakrat spati poleg ženske. To vlogo je morala prevzeti mlada Katica, ki ji je gospodarica zvišala plačo. Njen »zakon« z neumnim bogataševim sinom pa ni ostal brez posledic. Katica je morala na pritisk svoje gospodinje odpraviti sad prisiljenega zakona. Za vso zadevo je izvedelo dr- Glavna zahteva vsake oblike parlamenta je in bo ostala: sposobnost in morala poslancev. T. Masaryk. Svoboda je zahteva moralnega življenja. Kant. Velika tragika vseh dravobanskih jugoslovenov, in tudi g. -č., je prav v tem, da ločujejo posledice od vzrokov, da se proti prvim bore, druge pa — zagovarjajo. Toda hvala Bogu, vsak dan jih je manj, in trdno smo prepričani, da jih bomo čez nekaj let lahko našteli že na prste. Kar pa tiče aluzij in konkluzij g. -č., češ, da se naš očitek polizobražen-stva nanaša na učiteljski stan, so nečedno podtikovanje in zloba. Polizobraženec ni tisti, ki ni študiral na univerzi, ampak vsak površnež, ki misli, da mu more enostransko uživanje modrosti iz plehkega strankarskega dnevnega tiska dati legitimacijo razpravljati o problemih, ki zahtevajo temeljitega, globljega in objektivnega študija in celega človeka. Zato nahajamo polizobražence tudi med akademiki z zvenečimi doktorskimi naslovi, nasprotno pa poznamo lepo vrsto učiteljev, ki zaslužijo brez pridržka naslov izo bražencev. Nepobitna resnica pa je, da ne najdemo med vsemi dravobanskimi jugo-sloveni niti enega samega človeka, ki bi v slovenski kulturi, umetnosti, znanosti itd. kaj pomenil. Vsi priznani tvorci naše kulture so odločni Slovenci, od pisateljev do univerzitetnih profesorjev. M. S. sedanjosti brezposelnosti če je zaposlen, tako mizerno, da čestokrat zaostaja za nekvalificiranim delavcem. Kako mora ta mladi razumnik koristiti narodu in državi, če se mu že ob vstopu v življenje ubije vsako veselje do dela in napredka? To je mlada Slovenija, to je tisti naraščaj, ki naj bo mositelj naše slovenske bodočnosti! Ali se ne stisne človeku srce, če vidi to rano mladino hoditi brez posla in ta ko rekoč gniti v brezdelju? Ali ni nujno o tem razmišljati in ukreniti vse potrebno v zaščito našega naraščaja, da se ne zgubi im ne propade? Kmečko-delavsko gibanje, ki je gibanje bodočnosti, mora posvetiti posebno paž-njo prav naši mladini, ker je nositeljica naše bodočnosti. Vliti je treba mlademu naraščaju vero v lepšo in boljšo bodočnost in mu pokazati pot, po kateri pride do boljšega gmotnega položaja. Za to brezposelno mladino je treba najti sredstev, da se zaposli in prehrani. Ako se bo pustilo, da zapadejo mladeniči in dekleta razuzdanosti in cinizmu, bodo kriminalni registri še dolgo v bodočnost zgodovinske obtožnice naše ničvredne sedanjosti in nesposobnih odgovornih voditeljev slovenskega naroda! stvu bolezen siromakov, ta procent je pri nas mnogo večji kakor v drugih državah. Razumljivo je, da pri tako bednem iw-gijenskem im materijalnem stanju ne more splošno zdravstveno stanje naše vasi biti boljše kakor je. Poleg tega imamo še vedno premalo število zaposlenih zdravnikov in skrajno pomanjkljivo organizacijo zdravstvene službe. Vse to velja v največji stopnji tudi za otroke, katerih umrljivost je v naši državi dva do trikrat večja, kakor je to v severnih državah. Vprašanje obstanka vsakega naroda in njegovega pomnoževanja je odvisno od števila rojstev otrok in njihove umrljivosti AH vas res nič ne skrbi bodočnost?! ZAPISKI »Slovenec« o nas kot hrvatofilih. Če se hoče kdo v slovenščini izraziti, bo moral splošno reči, da mora biti vsak Slovenec, zlasti danes, prijatelj Hrvatov,, če ni lopov. Če pa nam hoče očitati »Slo venec« z gornjo besedo, da je naš politični program odvisen od Hrvatske se-ijačke stranke, je nedosleden, ker obenem piše, da kmetsko-delavsko gibanje vztraja na sodelovanju s seljačko-demokratsko koalicijo, ki so jo ustanovili prečanski Srbi, Hrvati in Slovenci. Ta koalicija brani interese vseh treh. žavno tožilstvo, ki je zaslišalo ubogo' služkinjo in obtožilo bogataša Brankoviča in njegovo ženo, ki se bosta morala zagovarjati pred sodiščem. Čarobno oko. Anglež Robin Hill je Izumil nenavaden fotografski aparat, s katerim lahko slikamo na vse strani hkrati.. Iznajditelj je krstil svoj izum z imenom »čarobno oko«. Njegov izum ne slika samo predmetov, ki so pred njim marveč tudi amaterja samega in vso okolico za njim. »Dopolnilne žene«. Angleški dopisnik: nekega angleškega lista poroča, da se vrši v Nemčiji močna propaganda, kako bi se v široki meri učvrstila ideja o koristi, ki bi jo imel nemški narod, če bi hnet vsak Nemec poleg svoje zakonske Sene še dopolnilno ženo. Tako podjetni še Italijani niso. Naročite nNeodvisnost“ Slovenci od prevrata do danes Predavanje Rudolfa Golouha na Pobrežju Mariborskemu jugoslovenu Odgovor na dopis »Mariborska »Neodvisnost« mm cr\AlMlnel#A l/nSS/fA odrešenik slovenskega bistva" v »Pohodu" V 9|Jwl 1111191% w I%1 Najbolj kričeče poglavje Brezvestno prepuščanje mladine propadanju v Naše polje in kmet v številkah Stanje naše vasi je nevzdržno — Naša vas propada v bedi in pomanjkanju neodvisnost 3 Andrej 2.^ gaj de(a Gospodarska Sloga Zavedni hrvaiki kmetje so se združili v močni stanovski organizaciji, ki uspešno ščiti njihove gospodarske interese Pod tem naslovom Je prinesei zagrebški polmes.xnik »Gospodarska Sloga« od 19. decembra 1936, glasilo »Sloge«, kulturno-go-spodarske i pripomočne zadruge z omejenim jamstvom v Zagrebu, pregledno poročilo o dotedanjem delovanju te ustanove, ki se je že v svojem prvem poslovnem letu uveljavila po vseh hrvaških krajih in v vseh slojih hrvaškega podeželskega življa. Rodile so jo velike potrebe in gospodarska stiska hrvaškega kmečko-delavsicega naroda Kakor mi Slovenci, so tudi Hrvatje doživljali težke čase v kmečko-zadružnem pokretu in marsikatera rana iz polpretekla dobe se še ni zacelila. Razni škodljivi politični vplivi tudi njim niso prizanašali. Zdaj so se znašli, in gorje tistemu, ki bi se drznil zanesti po-žigalno baklo dnevnih zdražb in pogubnih razdorov pokvarjene gospode v strnjene vrste zavednega hrvaškega seljaštva! Tisoče vasi in stotisoče kmečkih domov, ki so povezani med seboj po Gospodarski Slogi in jim je sveta kmečka samopomoč, bi imel proti sebi. To je sila, obenem pravica nsffoda, ki se je ne da vzeti, ne spačiti. Kakor so razmere in potrebe raznih krajev različne, sta tudi način in predmet zadružnega delovanja širom po hrvaški deželi različna. Tu naštevamo iz zgoraj omenjenega poročila tiste glavne posle, ki jih je m?d drugim vsaj v glavnem zasnovala, vodila in vršila Gospodarska Sloga v približno poldrugem letu svojega obstoja: 1. Zbiranje živeža za revne kraje. 2. Pošiljanje nebogljene dece iz revnih krajev v rodovitne kraje. 3. Postavitev sejmskih poverjeništev za urejanje živinskih citi in nadzorstvo teht nic na sejmiščih. 4. Skupna nabava velikih tehtnic za sejmišča* 5. Osnova semenskih skladišč. 6. Skupna prodaja živine. 7. Medsebojna pomoč s krmiii v prepre čitev prodane živine v sili. 8. Preskrba, po uimah prizadetih krajev s semenjem. 9. Znižanje mastnih davščin na kmečke pridelke. 10. Borba zoper trošarino na vino. 11. Ureditev kmečkih dnin in deiavskih odnosov na selu. 12. Pomoč delavcem ob stavkah. 13. Zimska kuhinja za brezposelne delavce v Zagrebu. 14. Ureditev dnin za kmečke delavce v gozdovih. 15. Ureditev plač kmečkim voznikom za izvažanje lesa iz gozdov. 16. Sporazumna določitev kamnolomov, gramoznih in peskovitih jam. 17. Povišanje dnin siromašnim vaščanom ta tolčenje kamenja. 18. Ureditev skupnega cepljenja živine. 19. Medsebojno zavarovanje živine. 20. Medsebojna pripomoč kmetov ob nesrečah (požar, bolezen, poplave itd.). 21- Ustanovitev žitnih odborov za zdržanje pšeničnih cen. 22. Boj zoper trgovino z žitom na zeleno. 23. Znižanje postotka mlatnine za strojno mlačev žita. 24. Zmanjšanje meric v mlinih. 25. Skupna prodaja žita. 26. Prigled tehtanja pšenice po poverjenikih, 27. Pokret za zvišanje cene oljni repici. 28. Pokret za zvišanje cene mleku. 29. Ustanovitev Osrednje mlekarske zadruge v Zagrebu in mlekarskih zadrug po selih. 30. Zdržanje cen za volno. 31. Prodaja volnenega sukna. 32. Skupni nastop pri prodaji češpelj. 33. Zadružna prodaja smokev. 34. Središčna sadjarska in vrtnarska zadruga za prodajo sadja in povrtnine. 35. Pomnožitev pridelovanja in predelave la- nu ter konoplje. 36. Določitev najnižjih cen grozdju in vinu. 37. Vinske razstave. 38. Zamena žita za vino. 39■ Zamena smokev za moko. 40. Skupna nabava modre galice. •fl. Skupna nabava končevja (sukanca) in bombaža. 42. Skupna nabava živeža v revnih krajih. 43. Določitev cen višnjam in višnjevemu listju v Dalmaciji. 44. Določitev cen in skupna prodaja šišk (skipkov) in drugih gozdnih proizvodov. 45. Skupna prodaja kmečkih izdelkov, otroških igrač iz sela Vidovca. 46. Ustanovitev zadrug Gospodarske Sloge, krajevnih, osrednjih in zveze zadrug. 47. Osnovanje zadružnih domov Gospodarske Sloge po selih. 48. Zbiranje starega papirja, krp, prnj (cunj) in starega železa za zgradbo doma Gospodarske Sloge v Zagrebu. 49. Napotki za ureditev kmečkih dolgov. 50. Izdavanje hranilnih znamkic v zvezi z nabavljalno zadrugo. 51. Ustanovitev Zavoda za proučevanje kmečkega in narodnega gospodarstva s posvetovalnim odborom strokovnjakov. 52. Pospeševanje naseljevanja (kolonizacije) naroda iz preobljudenih krajev v manj obljudene kraje. Kdor ima kaj zadružnega smisla in izkustva, bo mogel oceniti ogromna prizadevanja hrvaškega seljaštva za izboljšanje podeželskega življenja in se diviti idealizmu zadruž nig delavcev, ki omogočajo in zagotavljajo trajne uspehe tolikšnih skupnih naporov na čvrsti osnovi in v plemenitem tekmovanju prave bratske samopomoči. Bog daj, da bi vse to obrodilo kmečko-delavskemu ljudstvu tam prek Sotle in Kolpe obilnega sadu — tudi v nravnem pogledu — in bi mi Slovenci mogli za njimi kot svetlimi vzorniki prav kmalu slediti! DELAVSKI VESTNIK Še o minimalnih mezdah, pogodbah in arbitraži Kakšen odmev je našla ministrska uredba o temeljnih plačah, o pomirjenju, arbitraži in kolektivnih pogodbah, naj pričajo spodnji stavki, ki jih je izrekel na shodu gradbenega delavstva v Ljubljani 14. marca t. 1. v veliki dvoran* delavske zbornice bivši predsednik Strokovne komisije za Slovenijo, tovariš Franc Leskošek, poleg ostalih govornikov, Rudolfa Ganzitija in S. Margetiča. Mimogrede naj omenim, da je na shodu zbrano delavstvo zelo odločno in najener-gičnejše izrazilo svoje nezadovljstvo, potem, ko je zadnji govornik protestiral glede postopanja Delavske zbornice glede imenovane uredbe, kakor tudi proti fašističnemu postopanju centrale »Saveza metalskih radnika« v Beogradu. Ontrala je namreč brez vsake podlage in brez vsakršnega predhodnega zaslišanja izključila iz organizacije predsednika Strokovne komisije za Slovenijo, in oblastnega tajnika kovinarjev Slovenije, tovariša Franca Leskovška. Zbrano delavstvo je največjim ogorčenjem protestiralo, posebno še radi tega, ker se je med tem časom že razširila vest, da je centrala »Sav eza me talskih radnika« brez vsake podlage razrešila in odstavila tudi odbore svojih organizacij na Jesenicah in na Javorniku, ter postavila mesto njih začasne komisarje. Sočasno, ko je poročal tovariš Margetič o izključitvi tovariša Leskovška, je obenem sporočil tudi to. da ga je morala centrala na pritisk vseh slovenskih kovinarskih podruž nic sprejeti nazaj, in da iste zahtevajo ne-mudno sklicanje oblastne konference vsen slovenskih kovinarskih podružnic, ter takojšnji kongres celotne organizacije, da se na njem razčisti delovanje dosedanjega blagajnika g. Vinko Vrankarja. Med tem ko je tovariš Margetič govoril, so padali vzkliki, iz katerih se je videla velika ogorčenost vsega delavstva nad takšnimi voditelji, ki bi morali biti vzgled vsem ostalim, a so prav nekaj nasprotnega. Delavstvo je odboru izjavilo, da ne bo trpelo v svojih vrstah takšnega fašističnega početja, in če tega ne bo konec, bo pretrgalo vse vezi z Beogradom in. se osamosvojilo! Besedo je dobil nato bivši predsednik Strokovne komisije Franc Leskošek. Radi važnosti za vse delavstvo, objavljamo njegova izvajanja v izvlečku: »Predgovorniki so orisali položaj stavbenega delavstva, moi namen pa je spregovoriti nekoliko besed k »Uredbi o minimalnih mezdah, kolektivnih pogodbah, pomirjenju in arbitraži«. Gospod minister Dragiša Cvetkovič, je v neki meri obogatil jugoslovansko socialno zakonodajo z novo uredbo. Iniciativo, da se ustvari takšen zakon, so dale delavske strokovne organizacije in Delavske zbornice. Zato smatram za svojo dolžnost kot bivši predsednik Strokovne Komisije za Slovenijo, da povem o tej uredbi naše mnenje. Ta zakon, odnosno uredba, ki je izšla 14. februarja, je prav gotovo velika pridobitev za južne kraje države, za naše kraje oa ne pomeni ta zakon nobenega izboljšanja, marveč v pretežni meri celo poslabšanje. Predpisi, ki so v tej uredbi, odnosno v tem zakonu, niso niti zdaleka takšni, kakršne smo mi zahtevali in tudi pričakovali da bodo. Mi smo zahtevali zavarovanje eksistenčnega mi nimuma za vsakega delavca in njegovo družino! Dobili smo pa prav nekaj nasprotnega od tega, kar smo zahtevali. Naj govore številke: Minimalna mezda je določena na 2 dinarja na uro, to je za večja mesta, a v mestih 'izpod 5000 prebivalcev na 1.80 dinarja. Minimalna mezda za nekvalificirane delavce je pa lahko 10 odst. manjša od one kvalificiranih delavcev, za mladoletne delavce pa celo 25 odstotkov manjša! Praktično izgleda to takole: Kvalificirani (v večjih mestih): 16 Din (v malih mestih) 14.40 Din; nekvalificirani (v večjih mestih) 14.40 Din. (v malih mestih) 12.96 Din; pod 18 leti (v večjih mestih): 10.80 Din, in tako bo postalo predpisovanje plačilne skale moderno! To pa pomeni tudi to, da bo najbolj važno sredstvo za delavski razred, svobodna iniciativa za reguliranje plač odvzeta delavskim strokovnim organizacijam, ki bodo postale po vsem tem brez potrebe, ker bodo brez hrbtenice! Svobodne razredne organizacije so dale ini ciativo za zakon o minimalnih mezdah. Cilj je bil, da se doseže minimum, pod katerega ne sme noben delodajalec, za vse pa, kar je dosegljivo nad minimumom, pa bi morala biti svobodna akcija in iniciativa svobodnih strokovnih delavskih organizacij. Delavstvo je stavilo zahtevo po minimalnih mezdah v času, ko je bila gospodarska kriza najhujša in brezposelnost največja. Delavstvo je zahtevalo, da ga oblast zaščiti pred izkoriščanjem kapitala, ker je delavstvo prav tako tvoren faktor države kot ostali stovi, vendar takrat ko je delavstvo to zahtevalo, tega ni doseglo. Ko pa se je gospodarstvo pričelo izboljševati in se je delavstvo po lastni iniciativi pričelo boriti za izboljšanje svojega položaja* in je postal njegov boj tudi uspešen, tedaj je dobilo delavstvo uredbo, toda ne takšne, kakršno je zahtevalo. Delavstvo odklanja predpisovanje plačilnih skal. Odklanja tudi uredbo v takšni obliki. Delavstvu je potrebno samo zavarovati svobodo sindikalnih akcij za izboljšanje položaja. Potem pa si bo delavstvo samo poma-galo. Uredba določa poleg minimalnih mezd tudi skale, plačilne lestvice, ki so za delavstvo nesprejemljive. Poleg tega omejuje svobodo svobodnim delavskim strokovnim organizacijam, vsako svobodno delavsko iniciativo, da si delavstvo svoj položaj izboljša in popravi. Uredba odreja minimalne mezde tako nizko, da našim slovenskim razmeram obsolutno popolnoma nič ne koristi. Namesto, da postane uredba sredstvo, s katerim naj bi se delavstvo ščitilo, je dala zaščito podjetnikom. Poseben udarec doživlja s to uredbo gradbeno delavstvo, ki je zaposleno na leto le 5 do 6 mesecev. Udarjeno je še posebej s poglavjem te uredbe, ki govori o pomirjenju, o razpravah in arbitraži. To poglavje že v naprej onemogoča vsako uspešno akcijo. Ta ko je stavbno delavstvo obsojeno na počasno umiranje, na umiranje od gladu«. Na shodu je bila sprejeta resolucija, ki bo predložena vsem merodajnim činiteljem. Resolucijo objavljamo v naslednjem: RESOLUCIJA. Gradbeno delavstvo Ljubljane in okolice, zbrano na javnem zborovanju 14. marca 1937. v veliki dvorani Delavske zbornice v Ljubljani, po zaslišanju referatov o novi uredbi o minimalnih mezdah sklepanju kolektivnih pogodb, pomirjenju in arbitraži ugotavlja sledeče: Omenjena uredba ne prinaša gradbenemu delavstvu tega, kar je ono pričakovalo. Vsak delavec je pričakoval, da mu bo z zakonom osiguran eksistenčni minimum zanj in njegovo družino, z uredbo pa je dobil prav ono, kar je naj-manje želel. Mezdna osnova, kakor tudi okvir za določanje minimalnih mezd je postavljen tako nizko, da niti oddaleč ne ustreza dejanskim potrebam gradbenega delavstva, katerega povprečna letna zaposlitev znaša komaj 5—6 mesecev. Uredba predvideva oblastveno predpisovanje minimalnih mezd, ako to zahteva ena od zainteresiranih strank, kar smatramo, da bo imelo za posledico postopno ukinjenje kolektivnih pogodb. V zadnjem času je gradbeno delavstvo na svojo lastno inicijativo začelo popravljati svoj ekonomski položaj in to na podlagi sindikalne akcijske svobode, katero pa uredba sedaj jako omejuje in otežkoča. Vsled tega obstoja upravičena hoia-zen, da se bodo zgoraj navedene določbe v rokah poslodavcev izprevrgle v iredstvo, s katerim bodo oni mogli uspešno nastopati proti gradbenemu delavstvu. Zato se gradbeno delavstvo Ljubljane in okolice na današnjem zborovanju priključuje stališču, ki ga zavzemajo ostali Kako živimo Mnogo se je že govorilo o žalostnem položaju slovenske mladine. Toda še vedno premalo, kajti na odgovornih mestih je še mnogo mnogo ljudi, ki niti enkrat na dan ne pomislijo na tisoče lačnih, str-gan h, bolehnih in zapuščenih otrok, na tisoče učencev in dijakov, ki se v stalnem nasprotju in boju z zastarelimi učnimi in vzgojnimi metodami razvijajo nemoralno. Na tisoče vajencev, ki trpe pod neznosnimi gospodarskimi razmerami, na tisoče kmečkih fanto