DOMOVINA
AMERICAN IN SPIRIT FOREIGN IN LANGUAGE ONLY
AMERICAN HOME
slovenian morning daily newspaper
NO. 222.
CLEVELAND, OHIO, MONDAY MORNING, SEPTEMBER 22nd, 1930.
LETO XXXII, — VOL. XXXII.
Višji sodnik Crater pobeg- Primerna slika današnjih nil, ker ga je tožila razmer v Cleveland«
neka ženska?
New York, 20. septembra. — Skrivnost, ki obdaja zginutje višjega sodnika Craterja, katerega se pogreša že šest tednov, je postala danes še večja, ko je stopila danes na pozorišče vse preiskave neka ženska. Znano je, da je imel zginuli sodnik vse polno prijateljic zlasti med gledališkimi igralkami. Okrajni pravdnik je začel zadevo preiskovati, ker je mnenja, da bo ta ženska znala pojasniti marsikaj, zakaj je sodnik Crater izginil. Lorraine Fay je ime tej ženski, katero so odkrili, ko je pisala neko neiskreno pismo, in je bilo pismo izročeno okrajnemu pravdniku, da zadevo preišče. Ko je slednji prebral pismo, je poklical pred sebe odvetnika do-tične ženske. Odvetnik je priznal pred državnim pravdnikom da en dan prej, predno je sodnik zginil, je slednja se z njim raz-govarjala, kako bi bilo mogoče dvigniti proti sodniku Crater ju tožbo za $100.000 odškodnine, ker ji je baje obljubil zakon, a je ni hotel poročiti. Odvetnik je pravil, da je Lorraine Fay prišla k njemu dne 5. avgusta, bogato oblečena, polna diamantov in draguljev. Vprašala me je, kako bi mogla tožiti sodnika za odškodnino. Izjavil sem, da naj mi prinese njegova pisma, kar je obljubila, da bo storila, toda pozneje se ni več vrnila. Na podlagi te izjave je policijski komisar odredil, da detektivi preiščejo vse hotele na zapadni strani mesta, če dobijo mogoče kje kako sled o ženski.
Novi uradniki
Društvo Dvor Baraga št. 1317, C. O. F. je izvolil sledeči novi odbor za leto 1931: Frank Per-me, nadborštnar; Alojz Pečjak, podborštnar; Charles Baznik, finančni tajnik; Math Baznik, zapisnikar; Martin Dulc, blagajnik; Alojz Žakrajšek, bivši podborštnar. Nadzorniki: Ivan Zupan, John Kikel, Henry Opalek. Delegat, John Kočevar in Ernest Kobe. Duhovni vodja Rev. J. B. Ponikvar. Vratar Jos. Laurich, sprevoditelja: Louis Erste in Franc F a b j a n. Zastavonoša Frank Krnc. Društvo se bo 12. okt. korporativno udeležilo Baragove stoletnice, ki jo priredijo skupne slovenske fare v Cleve-landu.
Iz Belgrada
Prav lepe pozdrave pošiljajo iz Belgrada, prestolnega mesta Jugoslavije, naši znanci F. Iste-nich in Fanie Papež. Na kartici je še več podpisov, ki so pa ne-čitljici in tudi ne izvirajo od naših Clevelandčanov. Omenjeni iskreno pozdravljajo Cleveland-čane in tudi znance v Euclidu. Lepa hvala!
Govori za prohibicijo
Roscoe McCulloch, republikanski kandidat za zveznega senatorja v državi Ohio, je imel v Defiance, Ohio, pred 125 odborniki republikanske stranke govor, v katerem je dobesedno izjavil: "Moj nasprotnik Robert Bulkley želi odpraviti 18. dodatek ali amendment in vse tozadevne postave proti pijači. Jaz Pa sem nepreklicno na istem stališču, katerega sem dosledno zavzemal. Jaz sem za amendment in za to, da se amendment spol-nuje. Mi ne smemo iti nazaj v tem bistveno moralnem vprašanju.
o brezposelnosti
Charles Wasalishen, 19 let star, je skušal izropati neko banko preteklo spomlad. Bil je prijet, in ko je nekaj časa sedel v ječi, je bil paroliran na besedo svoje ljubice. Iskal je delo ves ta čas, toda dela ni mogel najti. Včeraj je prišel na glavno policijsko postajo in prosil, da ga pošljejo v zapore. Mladič je bil aretiran zadnjega aprila meseca, ko je prišel v Ukrajinsko posojilnico in zahteval denar od blagajnika, katerega pa ni dobil V njegovem žepu so tedaj dobili notico, na kateri je bilo zapisano: "Ako bom ubit, sporočite to Juliji Merva, 2452 W. 5th St." To je bilo njegovo dekle. Julija je šla na sodnijo in lepo prosila sodnika za milost. Sodnik MacMahon je v resnici spustil fanta pod obljubo staršev dekleta, da bodo skrbeli za njega. Pet mesecev je Charles iskal delo, katerega pa ni dobil. Hodil je v razna mesta, rad bi delal za $10 na teden, toda nikjer ni dobil ničesar. Ker je mislil, da je v nadlego staršem svojega dekleta, je zapustil hišo in šel k policiji. In rekel je, da če ga ne pošljejo v zapor, da bo kaj obupnega naredil, nakar ga bodo morali zapreti. . . Prospe-riteta Hoover j a.
-o-
Smrtna kosa
Po daljši bolezni je umrl John Špelko, star 28. let, rojen v Clevelandu. Tu zapušča mater, tri sestre, Amalijo Krall, Frances in Margaret, dva brat, Antona in Franka. Bil je član dr. Slovenec št. 1 S. D. Z., Maccabees in Moose. Pogreb se vrši: iz hiše žalosti na 25580 St. Clair Ave., pod vodstvom Fr. Žakrajšek. Dan pogreba naznanimo v prihodnji številki. Naše globoko sožalje preostali družini!
Mladi kvartet
V kriminalnem oddelku sodni-je se imajo zagovarjati štirje mladi fantje, Peter Venslov, ki stanuje na 2120 St. Clair Ave., Sig. Gadskf, 8222 Medina Ave., Alfons Gulden, 2042 Hamilton Ave., in Paul Mahovlic, 2023 Hamilton Ave. Obtoženi so, da so napadli neki barbecue na Wooster Rd., in odnesli $101. Fantje zanikajo krivdo.
Obisk šol
Izmed 121 ljudskih šol v Clevelandu jih izkazuje letos 81 manj učencev kot pa lansko leto ob zaključku šolskega leta, toda vse višje šole imajo po večje število učencev kot lani. Registracija v nižjih šolah je za 2286 manjša kot lansko leto, v višjih šolah je pa letos 2014 več učencev. Vseh učencev v šolah Clevelanda je 146.516.
Ne praskaj. . .
Sam Dixon, 29 let star, je hotel pomiriti dva huda petelina, ki sta se prepirala na Orange Ave., blizu 30. ceste, ko je eden izmed adutov potegnil revolver in streljal na Dixona, ki se sedaj bori s smrtjo v bolnici. Vreme
Spoznajmo samega sebe! — "Ameriška Domovina" je v zadnji številki poročala nekje o neki paradi, in je naredila imenitno tiskovno napako. "Pripeljite s seboj svoje mačke," je bilo pisano, namesto pripeljite s seboj svoje "malčke!" Priselili smo si samim sebi eno zaušnico in potem obljubili, da "mačkov" ne jemljemo več v parado.
* Nevarno .je zbolel albanski kralj Zogu.
Kako so Italijani sodili Slovence v Trstu. 600 vojakov je streljalo na štiri mladeniče
Državni pregledovalec Ameriška vlada izjavlja, knjig pravi, da se ne da boljševiki hujskajo deli enaka pravica i ameriške farmarje
Opomba uredništva
"Ameriška Domovina" prinaša danes kot prvi slovenski dnevnik v Ameriki natančen opis vse sodne obravnave proti Slovencem v Trstu. Prinaša tudi sliko dvorane, v kateri so bili štirje naši mladeniči obsojeni v smrt. Nismo se ustrašili ne truda ne stroškov, da lahko prvi izmed vseh listov podamo naročnikom opis laške brutalnosti napram našemu narodu.
Iz drugega dne razprave, dne 3. septembra navajamo nekatera podrobnosti. Občinstva je bilo veliko več nego prvega dne. Predsednik sodišča Cristini je otvoril razpravo in začel nato sam čitati razna pisma, letake in liste.
Neko grozilno pismo, ki je odresirano na fašističnega voditelja Kalina v Sežani, mu grozi, da bo obešen.
Veliko vlogo igrajo nadalje grozilna pisma, ki so jih dobili jeseni leta 1928 sežanski slovenski prvaki, ki so se zapisali v fašistično stranko. Eno izmed teh pisem se glasi:
"Izdajalec! Vidimo, da si slepo orodje v rokah fašizma, ne iz prepričanja, ampak iz golega koristoljubja. Zato je vsemu slovenskemu narodu jasno, zakaj si podpisal tisto sramotno spomenico, ki jo je objavila Agencija Štefani 25. avgusta. Ti si se udal pritisku Graziolija in njegovih agentov. Tvoj strah pa te ne bo opravičil pred narodom, katerega stalno izdajaš s svojim podlim obnašanjem. Da to ne bo ostalo nemaščeva-no, za to bo že skrbela naša organizacija. Pogazil si čast Krasa pred drugimi našimi Zemljani in dolžnost -vseh poštenih Kraševcev je, da to sramoto operejo s krvjo. Ne boš ušel pravični kazni, ki si jo zaslužil. Za vse svoje pismene in ustmene izjave boš dajal odgovor, podlec! Bodi proklet! Vedi, da te le malo korakov loči od usode, ki jo je doživel Cer-kvenik (ubiti fašist). Podlec, strahopetnež. Judež. — Podpis: Izvrševalni odbor kraške sekcije TIGR."
Revolucionarni listi in letaki
Potem bere Cristini listič "Svoboda,' 'ki ima na čelu sekiro, od katere kapa kri, nad njo pa črke SI. V tem lističu se med drugim pravi:
"Za električno razsvetljavo Krasa in za ceste, ki jih gradi fašizem, ima naše ljudstvo samo zaničevalen posmeh."
"Mi smo vsi napolnjeni brezmejnega sovraštva proti fašizmu. Nahajamo se ob zarji italijanske revolucije."
"Ne žrtvujte za krušni dan, kajti ta denar se uporablja za financiranje macedonskih komi-tašev."
Predsednik bere nato list "Primorski glas," v katerem je med drugim rečeno:
"Odločili smo se, da nadaljujemo borbo proti fašizmu v Italiji, dokler Italija ne bo dala naši manjšini pravice, ki ji slišijo po človeškem in božjem pravu."
Beroč nadaljuje papirje, pod-črtuje general Cristini napade proti dinastiji, duceju in režimu. V raznih letakih se govori tudi o požigih italijanskih šol, ki "nedolžno slovansko de-co poitalijančujejo, jo odevajo po sili v ballilsko uniformo in učijo črtiti rodno mater in rodni dom." V teh letakih se opominjajo tovariši na Krasu, da podvojijo svojo borbo proti italijanskim institucijam. Obeta se skorajšnja zmaga jugoslovanskega naroda nad nasilniki.
Poseben poudarek je polagal predsednik sodišča general Cristini, tudi na nek letak, v katerem se obžaluje, da se je otroški vrtec na Proseku zopet otvoril, potem ko je bil že dvakrat zažgan. Z ozirom na neko slovensko zastavo, ki so jo ob tej priliki razobesili neznanci, pravi ta listič, obračajoč se k fašistom:
"Kljub temu pa se je razobesila, o vi pasji sinovi, ena slovenska zastava."
Drugi letaki opisujejo politične in gospodarske razmere v Italiji in napovedujejo čas, ko se bo ves italijanski narod dvignil proti fašizmu.
Nek letak pozivi je starše, naj ne dajejo otrok v ljudske vrtce, kjer učijo otroke že od četrtega leta "ljubiti umazano Italijo in mrziti lasten narod." Nato začne tajnik brati razne policijske ovadbe o delovanju "slovenskih četašev." Posebno se poudarja intenzivna delavnost Bevka in Kosmača kakor tudi Bevkove neveste. Kot velik ak-cionaš se označuje tudi Andrej Manfreda. Informatorji četašev so se nahajali celo na,goriški kvesturi. Naredbe voditeljev na posamezne člane "organizacije" so bile pisane z nevidnim črnilom. Največ je izdal Ciril Kosmač in pa Komar, mož in žena.
Najbolj obširna je ovadba, ki se tiča Antonija Manfreda. Bil je vpisan na padovanski univerzi za socialne in politične nauke.
Manfreda pravi, da se je leta 1928 v Gorici slučajno seznanil z Maksimilijanom Rejcem in njegovim bratom Albertom. Imeli so več sestankov. Eden
izmed teh sestankov je bil napovedan na gori Sabotini. Šel je do vznožja gore, kjer je srečal neznanca, kateremu je povedal parolo, katere ga je naučil v obtožnici večkrat imenovani študent Jelinčič. Ta parola se je glasila: "Štiri Svobodni." Na Sabotinu so se potem zbrali še dr. Avgust Sfili-goj, student Gatnik, tolminski čevljar Šorli, nek slovenski učitelj iz Melc in neki Logar. Na tem sestanku se je govorilo e borbi proti fašizmu in o borbi proti izseljevanju Slovanov iz Julijske krajine. Sestanek je trajal do zore.
Iz čitanja tajnika se razvidi, da je Manfreda izdal veliko oseb tako iz goriških dijaških krogov kakor iz kobariškega okraja, ki da so pri akciji je dejal, da je bila razdeljena v srenje, kateri je bil na čelu načelnik. Dijaških srenj je bilo šest, in sicer v Tolminu, kateri je načeloval Anton Valenčič, doma iz Volč, v Kobaridu, katero je vodil Manfredo, v Idriji, kateri je načeloval Slavko Fer-jančič, v Bači, katero je vodil Kosmač, v Brdih, kjer se Manfreda voditelja ne spominja več, in na Vipavskem, kjer je predsedoval srenji Kalin.
Za voditelja vsega jugoslovanskega iredentističnega po-kreta označuje Manfreda Alberta Rejca (ki ne biva več v Italiji). Manfreda je tudi da) podatke o tako zvanih celicah. Ena glavnih nalog celic je bilo razširjanje slovenskih časopisov "Slovenca" in "Jutra" ter drugih prepovedanih slovenskih žurnalov. Manfreda je tudi razširjal letake, v katerih so se Slovenci pozivali, naj ne grejo na volišče ob znanih volitvah v fašistični parlament.
Zmešnjava
Začetkom obravnave 3. septembra med branjem gori navedenih dokumentov je začelo nekaj šušljati. Policisti in častniki so se dvignili in šli iz dvorane. Nato je predsednik, general Cristini dobil neko pismo, katerega je tiho prebral in izročil državnemu tožilcu Dessiju. Pismo je prinesel v dvorano Diamanti, vršilec dolžnosti komandanta 58. milične legije San Giusto, ki vrši po Trstu obsežno varnostno službo. Obrazi so bili videti v skrbeh. Zakaj se je šlo, se od oblasti ni moglo zvedeti.
Glede obtožencev piše "Popo-lo di Trieste," da je Sofija Frančeškin izgledala drugega dne obravnave bolj mirno, nego prvega dne. Oblečena je z eleganco, vsp v črnem, z gostim črnim pajčolanom. Tudi drugega dne so pripeljali vse obtožence, izvzemši žensko, priklenjene na eni sami verigi, katero jim snamejo šele v kletki. Glede Frančeškinove trdi "Piccolo," da je tudi hudo obremenjena, dasi se iz obtožnice same razvidi le to, da je za zaroto vedela. Glede ostalih obtožencev pravi "Popolo d'ltalia," da so se prvega dne razprave skušali med seboj razgovarjati, radi česar so jih drugega dne razvrstili drugače. Razen karabi-nerjev so porazdelili med nje posebne uslužbence prekega soda, da pazijo, da se ne bi med seboj kaj dogovarjali.
Crke "TIGR," ki se nahajajo (Dalje na 3. strani).
Državni pregledovalec mestnih knjig Will E. Heck je pravkar priobčil svoje poročilo o pregledovanju mestnih knjig p r i oddelku za razsvetljavo. To poročilo je prineslo na dan vsakovrstna odkritja pri sedanji republikanski mestni administraciji. Tekom zadnjih deset let je ; bije vodstvo tega oddelka pro-težiralo velike konsumente elektrike, kar je diskriminatorično napram ogromni množini manjših konsumentov. Pregledovalec Heck pravi, da je tako postopanje mestne vlade protipostav-no. V zadnjih šestih mesecih je mesto radi tega postopanja zbu-bilc najmanj $160,000, in mesto ! mora sedaj tožiti, da dobi to svo-to povrnjeno. Rekordi pred letom 1924 so se pa "zgubili." — Stvar je sledeča: mesto računal 2 centa do 3100 kilovatnih ur,' in kar je preko pa poldrugi cent za kilovatno uro. šestnajst velikih kompanij v mestu je dobilo dovoljenje od mestne vlade, da se njih uporaba elektrike kombinira iz vseh metrov v tovarnah, da so na ta način dobili nizko ceno iy?c za kilovatno uro, dočim postava pravi, da mora en sam meter za elektriko izkazati uporabo gotove množine elektrike, predno se more dovo-! liti znižana cena. Na ta način je mesto zgubilo $160.000.
-o--
14 oseb nevarno ranjenih na busu
Tulsa, Okla., 20. septembra. — V bližini tega mesta je neki bus radi prehitre vožnje trčil v neki truk. 14 oseb je dobilo nevarne poškodbe, štiri osebe pa bodo na posledicah najbrž i umrle.
Washington, 20. septembra. — Poljedelski tajnik ameriške vlade, Hyde, je danes izjavil, da je sovjetska Rusija disorganizi-rala žitni trg v Ameriki s tem, da je pod ceno prodajala pšenico na žitnem trgu v Chicagi. Nad pet milijonov bušljev pšenice je. bilo prodanih namenoma pod ceno, da bi s tem padla cena I-'jsnici in bi tako tudi ameriški farmarji ne dobili svoje cene in postali nezadovoljni. Poljedelski tajnik je imel posebno konferenca s predsednikom Hoover-jem, v kateri je omenil, da je '-rzojavil predsedniku chicaške žitne tržnice, kaj namerava on tozadevno ukreniti. Ruska trgovska komisija v Ameriki, ki je znana pod imenom 'Amtorg,' je priznala, da je prodajala pšenico pod ceno, toda se izgovarja, da je to delala, ker je imela velik preostanek pšenice. Ameriška vlada pa dolži rusko, da ruska trgovska komisija v Ameriki dela to nalašč, da bi ustvarila nezadovoljstvo med farmarji. Poleg tega je imela ruska trgovinska komisija pripravljenih nadaljnih 10 milijonov bušljev pšenice za prodajo v zgubo, samo da bi konkurirala ameriškim pridelkom. Ameriška vlada je o tem pravočasno zvedela in je preprečila nadaljno prodajo.
Na obisku
Mr. Frank Jerina iz Detroit, j Mich., se je ustavil par dni pri svoji teti-, pri družini Frank Le-j skovic, 6303 Glass Ave., od tu pa se poda k svojim staršem,1 družini Anton Jerina v Claridge, Pa., nakar se zopet vrne v Detroit, kjer je zaposljen.
"Razvalina življenja"
Prihodnjo nedeljo, 28. septembra, se uprizori v Slovenskem Narodnem D o'm u igra "Razvalina življenja," igra i z kmetskega življenja pod režijo j Rev. M. Jagra.
Novi naročniki
Pretekli teden so se naročili: na slovenski dnevnik "Ameriška Domovina" sledeči: Anton Ka-stelic, Mogadore, Ohio, John Urh, Waukegan, 111., John Tur-šič, Mike Romich in Jos. Barbis. Vsem prav lepa hvala!
Vest iz domovine
Jakob žele, 1123 E. 71st St. je dobil iz domovine žalostno vest, da mu je umrl v Radohovi vasi pri št. Petru na Krasu oče Jakob žele v starosti 80 let. Naj mu bo ohranjen blag spomin!
Iz obupa
Frank Kastin, delavec, 40 let star, živeč v Middleburgh Heights, se je iz obupa, ker ni imel dela, obesil v podstrešju svoje hiše.
Mr. Grdina odpotoval
Mr. Anton Grdina je odpotoval iz Clevelanda kot zastopnik K. S. K. J. na Evharistični kongres, ki se vrši v Omaha, Nebr.
Registracija študentov
Case univerza v Clevelandu prične v torek z registracijo novih dijakov.
Zopet lepo število ameriških državljanov
Na zvezni sodni j i se je v petek 19. septembra vršilo zaslišanje za ameriško državljanstvo in sledeči navsi ljudje so dobili državljansko pravico: Andy že-leznik, John Stibil, Louis Kra-penc, Jos. Santinc, Ana Gašper, Louis Konrad, Mary Ambrož, Nick Herak, Nik. Gilič, Maria Dacar, Antonija Jevnik, Frank Gruber, Jos. Dež m an, Agata. Zaje, Cecilija Šubelj, Ana Ma-rinčič, Jos. Kinkof, Jos. Walters, Mary Vitin, Mary Tome, Toni Kapel in Frank Lanc, skupaj 22 novih državljanov. Zadnjič izkazanih 246, danes 22, skupaj 268 novih naših državljanov v tem letu. Vsem novim "Ameri-kancem" naše iskrene čestitke!
Oporoka odvetnika, ki je sovražil ženske
Lemars, Ia., 20. septembra.— Tu je umrl odvetnik T. M. Zink, ki je zapustil $40.000. V oporoki je navedel, da se to premoženje naloži obrestonosno z a prihodnjih 75 let. Tedaj bo znašala glavnica z obrestmi vred 3 milijone dolarjev. S tem denarjem se naj zgradi knjižnica, in opremi s knjigami, katere pa ne sme spisati nobena ženska, niti ne smejo biti ženske v knjižnici zaposljene, niti si ne smejo izposojati knjig. Na pročelju knjižnice mora biti zapisano z [velikimi črkami: "ženskam je i vstop prepovedan."
Suhaški vodja obtožen velike poneverbe
Detroit, 20. septembi'a. — Včeraj je bil tu obtožen James P. Jones, da je poneveril svoji cerkveni občini $47.000. Jones je bil pastor protestantovske cerkve, obenem pa blagajnik su-haške lige. Prva kot druga organizacija je zgubila denar. Jones je bil jako upoštevan v mestu kot velik moralist in pridigar za prohibicijo. Znal je pa
tudi krasti.


"AMERIŠKA DOMOVINA
(AMERICAN HOME)
SLOVENIAN DAILY NEWSPAPER
Published daily except Sundays and Holidays
>>
NAROČNINA:
Za Ameriko in Kanado na leto ....$5.50 Za Cleveland, po poŠti, celo leto $7.00 Za Ameriko in Kanado, pol leta $3.00 Za Cleveland, po pošti, pol leta $3.50 Za Cleveland po raznašalcih: celo leto $5.50; pol leta $3.00 Za Evropo celo leto $7.00, pol leta $3.50. Posamezna številka 3 cente.
Vsa pisma, dopise in denarne pošiljatve naslovite: Ameriška Domovina, 6117 St. Clair Ave., Cleveland, O. Tel. Henderson 0628.
JAMES DEBEVEC and LOUIS J. PIRC, Editors and Publishers
Entered as second class matter January 5th, 1909, at the Post Office at Cleveland, Ohio, under the Act of March 3rd, 1879.
No. 222. Mon. Sept. 22nd, 1930.
Italija se igra z ognjem.
Odmev strelov, ki so jih izstrelili fašistovski črnosraj-čniki na štiri mlade Slovence v Trstu, se še ni polegel in zamrl.
Vehementna in enodušna obsodba češkoslovaškega časopisja, ki je z največjo solidarnostjo obsodilo in ožigosalo teroristično divjanje fašistovske sodrge, je jasno izne-sla na dan solidarnost slovanskega bratstva, ki ga je bratski češkoslovaški narod tako neustrašno pokazal kljub vsem protestom laškega poslanika v Pragi. Pa ne samo to! Ti streli v Trstu in ogorčenje češkoslovaškega naroda je tudi dokazalo, da stoji ob strani Jugoslavije vsa Mala antanta, s svojim stvoriteljem, dr. Benešem, češkim zunanjim ministrom, na čelu. Človeku ni treba biti diplomat, da uvidi, da se glavar zahrbtnih polentarjev, Mussolini, igra z ognjem, kajti v slučaju kakih nadaljnih komplikacij in izzivanj, bo imela laška armada, ki je prežeta zajčjega poguma, opravka z vojsko vse Male antante, kateri armadi ni enake na svetu. Če so Lahi res tako pozabljivi, kakor bi človek sklepal~vsled njihovega sedanjega nečuvenega izzivanja in terorizma, ki ga izzivajo nad jugoslovanskim delom svojih podanikov, tedaj naj si pokličejo v spomin boje na soški fronti, na Krnu in Doberdobu, kjer so jih slovenski, hrvatski in bosanski polki klali, da je viselo meso v cunjah raz njihovih teles! Menda niso še pozabili slučaja — če pa so.ga, tem slabše zanje! — ko je v neki bitki par slovenskih bataljonov pometalo pred Italijani puške od sebe ter dvignilo roke, v znamenje, da se vdajo. Nesrečni laški "zmagovalci" so takrat obstopili te slovanske bataljone, da jih odženejo kot ujetnike v zaledje, toda takrat so slovanski vojaki potegnili iz rokavov skrite nože, kakršne so rabili pri naskokih šturmbataljoni, in ne-usmijeno poklali svoje "zmagovalce" do zadnjega moža. . .!
Ogorčenemu protestu nad divjanjem Lahov nad zasužnjenimi Jugoslovani se je zdaj pridružil tudi ves grški narod, ki daje potom svojega časopisja izraza svojemu ogorčenju. Grško časopisje v Atenah in po vseh ostalih grških krajih, piše v tako sovražnem tonu proti Italiji, da se je moral tudi v Atenah italijanski poslanik pritožiti nad pisanjem grških novin, toda prav tako kakor v Pragi, je tudi od tu odšel lahonski poslanik z dolgim nosom.
Poslanik je naglašal v grškem zunanjem ministrstvu, da so bili Slovenci legalno obsojeni radi svojih "terorističnih" dejanj ter je obenem tudi brenknil na strune nekdanjega italijansko-grškega prijateljstva. — Grško zunanje ministrstvo pa mu je odgovorilo, da vlada na Grškem svoboda tiska ter da je časopisje zrcalo ljudskega javnega mnenja, proti kateremu vlada ne more in ne sme ničesar ukreniti.
V Češkoslovaški sovraštvo proti Lahom stopnjevanje narašča. List "Češko Slovo," ki je organ samega zunanjega ministra Beneša, poroča, da je bil ustanovljen in imenovan poseben odbor, ki ima skrbeti za to, da se bojkotira italijansko blago, kot v odgovor radi justičnega umora štirih Slovencev v Trstu. Po konferenci z voditelji vseh češkoslovaških političnih strank, je izdal odbor na narod razglas in apel, naj v bodoče več ne kupuje italijanskega sadja, italijanskih izdelkov in naj več ne obiskuje italijanskih letovišč. Sklican je bil velikanski protestni shod, na katerem je govoril kot glavni govornik sam češkoslovaški vojni minister, Karol Viskovski, ki je naglašal češko-jugoslovansko bratstvo ter lojalnost Češkoslovaške do Jugoslavije. Med drugimi je dejal:
"V našem lastnem interesu, kakor v interesu naših jugoslovanskih bratov je, da smo odločni in močni, ko napoči ura, da potrebujejo oni naše ali mi njihove pomoči. Vse češkoslovaško ljudstvo žaluje z bratskim jugoslovanskim narodom v njegovi veliki žalosti in tugi. Mi stojimo z Jugoslovani solidarno ramo ob rami!"
Vsa znamenja kažejo, da bo Italija zagrizla v trd oreh, če bo še nadalje terorizirala svoje podjarmljene jugoslovanske podložnike, ali če bi ji padla v glavo celo nesrečna misel, da bi pričela z Jugoslavijo vojno! Nismo preroki, vendar lahko rečemo, da je Jugoslavija z ostalimi državami Male antante, brez pomoči svoje velike zaveznice Francije, že več kot dovolj močna, da zbije Italijo tako, da ne bo Mati Italija nikoli več našla kosti svojih sinov, ki bodo trohnele in bledele na jugoslovanski zemlji, če se drzne nanjo stopiti noga zemljelačnega polentarja . . .!
selih burk je bila tako salamen-sko zabeljena, da se je meni takoj ura ustavila in še zdaj stoji.
V sredo 24. septembra pa bomo imeli najboljšo zunanjo pojedino, odkar obstoji klub, in sicer brezplačno. Torej kdor se hoče na klubovo kožo za ves mesec najesti raznih dobrot, naj ne zamudi te prilike!
Tudi Jakata, našega generala, opominjam, da se pravočasno vrne, kajti zanj bo imel Jože ekstra porcijon.
Streljali smo pa tako: Kozely	12
Marn	15
Baraga	10
Janzevich	14
Kausek J.	19
Laušin	12
Leonardi	14
Rošel	12
Dolenc J.	13
Mlakar	15
Sepic	12
Bruss	9
Jerič	13
Mandel	20
Birk	10
Hoffart	11
Bavec	13
Kausek A.	16
Harry Hafferberg:
NOČ
V VOLČJI JAMI
'Takrat" — je pripovedoval prostora, in se bom mogel bo-
M*	EUCLID RIFLE and HUNTING CLUB. Piše L. Hoffart	
		
Zadnjo sredo je Krist Man-ljenja izvrstna, del prodajal našim fantom lov- i Ženske od Good Time Hunt-ska dovoljenja ali licence kar! ing kluba so nam pekle "vinar-na debelo. Kakor hitro sem jaz ce" in krompir, in zabavali smo dobil to dovoljenje, sem jo ubral j se izvrstno. Manjkalo je samo naravnost v hosto, da se prepri-|3e Legana, pa nič zato, ker je na čam, če je orajt. V pol uri sem njegovo mesto stopil John Ro-bil že zopet pri naših fantih, z! šel. Kdor ni še slišal našega veliko veverico. Torej kdor še j Rošelna, ta je nekaj zamudil. — nima lovskega dovoljenja, n a j Zbijal in klatil je take, da so bi-gre hitro k Mandelnu, ker po le članice Good Time kluba vse mojem prepričanju so ta dovo- v solzah. Ena teh njegovih ve-
stari kaznjenec, ki me je vozil po Leni nizdol proti Jakutsku — "so kupčevalci plačevali po dva rublja za vsako volčjo kožo, in ker sem bil dober lovec, pa ubog nemanič, sem si hotel na ta pošteni način zaslužiti nekaj denarja. Vzel sem staro puško in velik nož pa se odpravil v tajgo. Dolgo sem zaman lazil za volčjo sledjo, slednjič
sem pa za gosto hosto le iztak-nil ostudno drhal. Bilo je osem volkov. Takoj sem sprožil na največjega, a naboj ga je žal le oplazil. — Sledeč krvavi sledi, sem kmalu našel votlino, v katero se je zatekla obstreljena zver. Od zunaj se je zdela votlina dovolj velika, da bi mogel zlezti vanjo. Ni me ravno veselilo iti V nevarno roparsko gnezdo, kjer bi me morda sprejela dvanajstorica teh ^veri. Ker mi je bilo pa znano, da volkovi svoje ranjene tovariše po-žro, sem moral odločno ravnati, ako nisem hotel izgubiti zaslužka.
Spustil sem se na kolena in začel po rokah in nogah previdno lezti v temno luknjo. Puško sem pustil zunaj, ker si v jami z njo itak nisem mogel pomagati, in stisnil le nož med zobe. Tako sem se plazil približno tri metre med zemljo in kamenjem, ko sem opazil, da se votlina močno zožuje in skoraj navpično vodi nizdol. Okoli mene je bila popolna tema, tako da nisem ničesar razločil.
Nenadoma sem zaslišal besno renčanje tik pred glavo. Ob-strel j eni volk je skočil plroti meni in njegovi kremplji so z neverjetno silo zadeli mojo spodnjo čeljust. Čutil sem, kakor da bi mi bil kdo raztrga) obraz na dvoje. Istočasno so se ostri volčji zobje zasadili v mojo kučmo in posneli kožo na moji glavi. Na dobro at-ečo sem začel obupno mahati z nožem in pri tem volku razparal trebuh, tako da se je hropetč zvrnil in obležal.
Toda tudi sam sem bil težko ranjen. Zbadajoča bolečina v glavi mi je jemala zavest; kri je lila po obrazu in mi zalepila oči, usta in nos. Ravnal sem bil lahkomiselno, ko sem sledil volku v votlino, toda sedaj za kes ni bilo časa. Z vso silo sem poizkusil priti naprej, a zaman. Zagozdil sem se v tesnem rovu in se nisem mogel nikamor ge niti. Oblival me je mrzel pot. Sedaj se je začel volk znova gibati in se mi besno zagrizel v levo ramo. Toda v naslednjem trenutku ga je že zadel moj nož v grlo in zver se je brez glasi' zgrudila.
Docela izčrpan, sem nekaj časa mirno ležal in premišljal, kako bi se rešil iz strašnega položaja. Toda bil sem kakor omamljen in nobene pametne misli mogel najti. Prevzela me je nepremagljiva utrujenost — zaprl sem oči — nož mi je padel iz rok — glava je omahnila na zemljo — onesvestil sem se . . . Koliko časa sem tako ležal, ne vem. Zbudilo me je renčanje odzunaj . . .
Takoj mi je bilo jasno, da mu bodo volkovi živega raztrgali . . . Ob tej misli sem 'skoraj zblaznel. Imel sem samo eno pot — samo eno rešitev — do prodrem dalje v jamo. Tam, ob mrtvem volku je gotovo več
lje braniti. Skušal sem se torej potisniti dalje, pri čemer se je trgalo meso na ranjeni rami ter so bile bolečine strašne. Tudi boke mi je trgalo ostro kamenje. Zdelo se mi je, da so se volkovi zagrizli v moje škor nje in mi glojejo noge.
Nič več nisem mogel premikati nog, ki so bile kakor v že leznih sponah. Obupen krik se mi je izvil iz prsi. — Malone blazen, prevzet smrtne groze, sem se z nadčloveško močjo porinil naprej — in bil, hvala Bogu, na dnu votline. Hitro sem porinil mrtvega volka pred od-prtnino in se uprl vanj. Drugače se je zdelo, da je votlina prazna. Oddahnil sem si, kajti za prvo silo sem bil na varnem. Začel sem otipavati svoje ude. škornji so bili razgri-zeni in noge so mi krvavele. Hitro sem slekel srajco, jo raztrgal na kose in si obvezal rane, kakor sem najbolje vedel in znal. V hlačnem žepu sem našel nekaj vžigalnic in dognal, da je bila moja ječa približno štiri čevljev visoka. Po tleh je bil suh pesek, vse naokoli pa oglo-jene kosti. Duh po trohnobi se je mešal s smradom živalskih odpadkov, tako da je bilo komaj mogoče dihati.
Komaj sem svoje rane za silo obvezal, se je oglasilo v rovu renčanje in bevskanje in prerivanje. Zverine so šiloma skušale prodreti do mene; bile so očividno zelo zastradane. Tu so naletele na svojega mrtvega druga in začelo se je trganje, cmokanje in škripanje dosti. — Zveri so žrle tako pogoltno in glodanje je bilo tako ostudno, da sem nehote divje zarjul. Učinek je bil izreden: zverine so pobegnile in začele pred votlino strahovito tuliti. To pa ni trajalo dolgo, marveč so se zopet vrnile v votlino in nadaljevale svojo pojedino. Znova sem zavpil in znova so volkovi pobegnili. Ta manever sem šestkrat uspešno ponovil, potem pa so se zveri na moj glas navadile in se niso dale več motiti pri žretju. Treba si je bilo izmisli ti kaj drugega.
S starim volkom bodo zveri kmalu gotove, moja barikada bo izginila in izpostavljen bom zverem brez vsake obrambe. Zadrževati je bilo treba drhal do jutranje zore, kajti volkovi se boje dneva in odšli bodo \ kako drugo skrivališče. Zdajci mi je prišla dobra misel: vzel sem iz žepa vžigalice in eno prižgal tik pred izhodom. Uspeh je bil popoln! Strahopetna drhal se je pobrala in se dalj časa ni vrnila. Toda noč je bila še dolga in slednjič so bile vžigalice pri kraju. Zopet sem slišal trganje, glodanje in cmokanje. Vse močneje in nesram-neje je podajalo. Položaj je bil skrajno težak. Znova sem se moral pripraviti na boj, čeprav se od bolečin skoraj nisem mogel ganiti.
Pograbil sem nož in legel na prežo Čez nekaj minut sem razpoznal v temi zelenkasto-blesteče oči roparjev. Ker je bilo v ozkem prehodu prostora le za eno žival, so se volkovi drenjali in grizli med seboj, kdo bo prvi. Ena zver mi je prišla slednjič tako blizu, da sem ji mogel zasaditi nož v grlo, nakar je skoraj nastopila
smrt. Tako sem imel zopet s čim zamašiti vhod in žretje se je moglo znova začeti. Toda volčje tuljenje se je čim dalje bolj oddaljevalo in se kmalu slišalo le še iz velike dalje . . . Kaj se je zunaj zdanilo? Ali pa je zverjad uvidela, da v svojem običajnem brlogu ni več varna? Na vsak način sem ostal slednjič sam, in bil je skrajni čas, kajti zeblo me je in ves sem drhtel . . .
Napel sem zadnje moči, potegnil ostanke volčjega trupla iz prehoda — in opazil, da je bil zunaj že beli dan. Sedaj sem začel z nožem odbijati ostre robove kamenja in po možnosti razširjati odprtnino, ker bi drugače s svojimi ranjenimi udi
pač ne mogel skozi. Delo je bilo težko in kljub obupnemu naporu nisem prišel nikamor naprej. Le ne mirovati, le ne zaspati, kajti če me v votlini zasači še druga noč, bi bila smrt neizogibna . . . Volkovi pride jo zopet. Kričal sem na pomoč — toda kdo naj me v tajgi, razen volkov, čuje? Vedno znova sem poizkušal z nožem vrtati, suvati, sekati. Slednjič sem vrgel ostanek noža stran—naj-ostrejše kamenje je bilo odstranjeno. Potisnil sem v prehod— in bil v par minutah na planem. Globoko sem vdihaval sveži zrak. Na kože že davno nisem več mislil; bil sem vesel, da sem si to noč rešil golo življenje.
ŽIVALI V ŽIVLJENJU NARODOV
Ko so prihajali prvi Evropejci v Bangkok, se niso malo čudili, ko so videli, kako brezskrbno se kopljejo domačini v reki Menam, dasi je v njej mrgolelo krokodilov. Potem so zvedeli, da je tem krokodilom s kraljevim ukazom prepovedano, da bi v mejah mestnega ozemlja nadlegovali ljudi. Ako se je kak krokodil proti temu ukazu pregrešil, potem je prišel k reki kraljevi rotilec krokodilov, zvabil žival s svojim čarodejnim klicem na površino, se zavihtel na njen hrbet in ji stri oči. S tem je veljala.žival kot kaznovana in ker slepa — zaprta v ječo. Tako je bil krokodil v pravnem oziru izenačen s človekom. Podobni posamezni slučaji so znani tudi v evropski zgodovini; tako so leta 1601. v Lizboni naperili pravdo zaradi čarovništva proti nekemu cirkuškemu konju, ki je bil pa na glavni razpravi oproščen, ker je njegov gospodar in mojster izdal svoje vežbal-ske zvijače.
Siamcem velja kot svet posebno beli slon. Kdor izsledi belega slona, dobi v davka prosto last toliko zemlje, kakor daleč seže slonovo rjovenje. Vsekakor mora tak slon odgovarjati natančno določenim predpisom: koža mora biti bela z rdečkastim bleskom, rep neokvarjen, nohti črni, zobje določene oblike. Takemu svetemu slonu izseka j o najprej udobno pot skozi pragozd, potem ga na razkošni kraljevi ladji prepeljejo v glavno mesto. Ob mestnih vratih ga na slovesen način sprejme celokupni dvor. Potem ga spremijo v njegovo domovanje v bližini kraljeve palače, kjer mu streže cela truma služabnikov, ki mu prožijo v dragocenih skledah njegove najljubše jedi; poseben zdravnik pazi na njegovo zdravje in bele opice odganjajo od njega bolezenske demone. Da velja samo samec kot svet, ne pomenja nikakega zaničevanja ženskega spola, marveč ima svoj razlog zgolj v indijskih verskih naukih.
Krokodili so spadali med svete živali tudi pri Egipčanih; imeli so vdomačene po tempi jih
je lev, ki je ob strani kralja Ramzesa II. tekel v bitko. Na sprotno je imel lev kartaginske-ga generala Hana miroljubno službo: nosil je plašč svojega gospoda, kadar se je ta sprehajal po mestnih ulicah.
Stari Grki so ljubili bolj idilične živali, posebno ptice. Petelinje borbe so bile narodna igra. V okras svojih domov -so imeli pave. Gojil jih je Junonin duhovnik na otoku Samu in jih prodajal. Pava so si mogli omisliti le bogati ljudje, saj je sta posamezen pav okroglo 14,000 dinarjev!
V	starem Rimu so se ljudje posebno radi pečali z odgojo krokarjev, ki so jih naučili besed, s katerimi so se laskali cesarju. Izučenega ptiča so potem ponudili v nakup cesarju. Tu se je zgodilo, da je naletel neki Rim ljan na umsko zelo omejenega krokarja, ki ga je bil nameni cesarju Avgustu. Vsak dan se je mož mučil s ptičem, da bi ga naučil nekaj laskavih besed, toda zaman — ptiča se uk ni hotel prijeti. Po vsaki učni uri je mož žalostno dejal sam sebi: "Opera et impensa perdidi" — moj trud in denar sta šla po vodi ! Ko se je ptič po dolgem trudu vendar-le ijaučil par uljudnih fraz, se je mož postavil s ptičem ob poti, koder je moral priti mi mo cesar. Ko je Avgust prišel, je ptič gladko povedal svojo učenost. A cesar se ni zmenil zanj in je šel dalje. Tedaj pa je krokar zakrakal za njim: "Moj trud in denar sta šla po vodi!" Cesar se je obrnil, se nasmejal in ptiča kupil. — Stari Rimljani so se sploh veliko pečali s ptica mi — ne samo na krožniku! — ter so bili mojstri v tem, da so učili krokarje, srake, škorce, kose in celo liščke, slavčke in tašči ce govoriti. Papagaja si je mo gel kupiti le bogataš, ker je stat toliko kakor dober suženj. Um-Ijivo je, da so pogani razkošne živali ljubljenke, ko so poginile, pokopavali na "stanu primeren" način in jim postavljali na-?robne spomenike.
V	srednjem veku je bila gojitev ptic pevk zelo razširjena. Leta 1402. je izdal Karol VI.
in tempeljskih vrtovih in jih llkaz> da morajo meščani ob kro-
krasili z obroči na vratu in nogah. Pri starih egiptovskih tempi jih so izkopali na tisoče mumificiranih krokodilov vseh velikosti — od 20 centimetrov do treh metrov. Pri Thebah so našli opičje pokopališče, pri Sak-karahu mavzolej svetih bikov.
Splošno je znano, da so narodi starega veka uporabljali živali tudi v vojni. Kartažani so bili baje prvi, ki so se v bitkah posluževali slonov. Toda naj-brže je bil to tudi pri Indijcih prastar običaj. Sloni so bili pa nevarni sobojevniki, ker je vedno pretila nevarnost, da se pobesnele živali obrnejo proti lastnim vrstam. Hamilkar je zato iznašel posebno kladivo, s katerim je mogel jezdec v slučaju potrebe pobesnelega slona z enim samim udarcem v zatilnik ubiti. — Drugi narodi so se posluževali v vojni drugih živali:
nanju v Reimsu in ob prihodu kraljice v Pariz spustili iz kletk na svobodo najmanj po 400 ptic pevk, verjetno je, da je hotel j tem omejiti gojitev ptic po kletkah, ki se je vedno bolj širila.
Mohamedanski vladarji srednjega veka so se pečali z gojitvijo in vežbanjem golobov, še-le izučen golob, ki je znal v letu črtati kroge ali celo zanke, je smel jesti z drugimi golobi, ki jih je krmil vladar lastnoročno. -o-
PREBRISANA OPICA
(Zapadno-afriška pravljica.)
Ndžambe je imel hčer, ki se je imenovala Cvegnepa, to je: "Lepa."
Tedaj je Ndžambe nekega dne dejal:
"Tisti, kdor bi hotel dobiti mojo hčer za ženo, mora en pot
pojesti toliko ndžaka kaše Parti so baje pred seboj gonili j (ndžaka je neka vrsta buče), ko-
"Poizkusila bom, kajti tvojo hčer ljubim in jo želim dobiti za ženo."
"Dobro," je dejal Ndžambe, "tam-le v kotu že stoji skleda, s kašo, ki jo moraš vso en pot pojesti. če to zmoreš, potem lahko vzameš Cvegnepo takoj s seboj."
Vneto se je spravila antilopa nad kašo. Jedla je, jedla in jedla .. . Toda kmalu ni mogla več in morala je počivati.
"čakajte trenutek, gospod Ndžambe," je dihnila tiho, "grem se samo nekoliko izpre-hoditi v bananski gozdič in pridem takoj nazaj."
Ko je pa bila enkrat zunaj koče, se ni več vrnila.
Tedaj je prišel slon in rekel prav tako kakor antilopa. Tudi on se je bil lotil ndžake, a je imel kmalu dovolj.
Potem se je v koči oglasil divji prešič. žrl je tudi prav po prešičje, a slednjič je dejal Ndžambetu: "Ne morem več," ter odštorkljal skozi vrata kakor pijan.
Sedaj so prihajale vse mogoče živali v pisani vrsti. Leopard in bivol, zebra in gazela, gorila in šimpanz — vse, vse so pokušale bučno kašo, a nobena je ni mogla en pot pojesti.
Slednjič je prišel, mali, modri galago (dvajset centimetrov dolga poluopica) kot zadnji! Bil je bolj zvit ko vsi drugi in je pripeljal s seboj celo krdelo svojih vrstnikov, ki jih je skril v bananskem gozdu.
"Počakajte tukaj," jim je dejal, "pojdemo posamezno v hišo — drug za drugim, kakor bo prišla vrsta na vsakega." Ko je to rekel, je odšel sam tjekaj.
Bučna kaša mu je izvrstno teknila, toda ko ni mogel več, je dejal z nedolžnim obrazom: "Dovoli mi, da. si grem venkaj malo oddihnit. Takoj se vrnem in bom jedel dalje."
Potem se je splazil ven, da bi brž napravil prostor drugi opici svojega plemena. Potem so prišle na vrsto tretja, četrta, peta in tako naprej in vse so goltale kašo, kar se je dalo.
Ndžembetu se niti sanjalo ni, da je bilo malčkov cela čreda, in tako se je zelo čudil, da more mali galago toliko spraviti pod streho in prenesti.
"Dobro, Cvegnepa je sedaj tvoja!" je dejal, ko je prvi galago pospravil zadnjo kašo. "Bolj korenjaški si nego vsi drugi, in tako vzemi tedaj mojo hčer in jo varuj."
In Cvegnepa je odšla z gala-gom v njegovo vas in postala žena galagoškega poglavarja.
-o-
34 mačk in 12 psov v stanovanju
leve, Cilicijanci, Galci in Hir-kanci — pse; tudi biki, kamele in celo osli so morali služiti v
likor mu jo bom jaz pripravil."
Boječe in plašno se je kot prva približala antilopa, šla do
vojni kot udarne trume. — Znan Ndžambeta in rekla:
Pogosto se najdejo stare ženske, ki so se jim ljudje tako zamerili, da jim je ljubša družba mačk in psov. Za sosedstvo take čudakinje navadno niso prijetne. Tak slučaj imajo sedaj v New Yorku. Stranke neke hiše v Brooklynu so vložile tožbo proti Mrs. Mary Sadler zaradi kršenja miru, ker ima v svojem stanovanju 34 mačk in 12 kodrov. Sodišče je odredilo takoj ogled na licu mesta in ugotovilo, da so navedbe tožiteljev resnične.
Vse stanovanje Mrs. Sadler je urejeno za mačke in pse, sama zase ima le majhno sobico. Vsaka mačka in vsak pes ima svojo lastno posteljo. V posebnem prostoru je velik akvarij za rejo rib, s katerimi hrani prismojena ženska svoje mačke. ženska je zelo bogata. Vsak dan ji dobavitelji pošljejo v hišo mnogo kvortov mleka in pa mesa za njene živali. Umljivo je, da je bilo v hiši zmerom dovolj mijavkanja in lajanja. Sodišče je razsodilo, da se mora ženska ali izseliti, ali pa odstraniti živali!
-o-
V Vatikanu
instalirajo telefon; 800 slušal bodo imeli, papeževo slušalo pa bo iz čistega zlata.
THE OLD HOME TOWN
Repute red. IJ. S. Patent Office-,
YEAM-and i Bought some of that Peruvian pineapple mine stock ffcom that slickek ' v
YOU AND YOUR MEXICAN EAR MUFF PREFERRED STOCK—
V OUT'.!' C
its the same bird who Hooked me j
OM RllBQEe ( buttonhole \ V STOCK!! J
step out ' op this mess and let nature take its \ course!!
he s mine;
> saw him first "
HENRIK SIENKIEWICZ
POTOP
Iz poljščine prevel DR. RUDOLF MOLE
"Pojdimo torej proti Varšavi, a čimprej," je rekel Zaglo-ba. "Poslušajta, gospoda! Res je, da so naša imena strah za sovražnika, toda v treh ne moremo dosti koristiti, zato svetujem sledeče: skličimo skupaj kolikor mogoče šlahčičev dobro-voljcev, da bi vsaj s praporč-kom prihiteli, kralju na pomoč Lahko jih bo nagovoriti na to, zakaj itak bodo morali odriniti, ko pridejo pozivi na črno vojno; torej jim je vseeno, a mi j i m povemo, kdor poj de pred pozivi dobrovoljno, stori kralju velikansko uslugo. Z večjo silo se bo dalo več opraviti in nas bodo sprejeli z, odprtimi .rokami."
"Ne čudi se, gospod, mojim besedam," je rekel gospod Stanislav, "toda po tem, kar sem videl, se mi je črna vojska tako zagnusila, da grem rajši sam, nego s tolpo, ki ni navajena vojne."
"Torej; ne pOzmjš tukajšnje šlahte, gospod. Tu ne najdeš niti enega ,ki ne bi bil že služil v vojski. To so vsi izkušeni in dobri vojaki."
"Dvcmim, da je tako."
"Zakaj naj bi bilo drugače? Toda počakaj, gospod! Jan že ve, da če začnem enkrat misliti, mi sredstev ne zmanjka. Zato sem živel v velikem zaupanju z vojvodo ruskim, knezom Jeremijo. Naj Jan osvedoči, kolikokrat se je ravnal ta največji bojevnik na svetu po mojem nasvetu in je vedno dobro vozil."
"Reci no, očka, kaj hočeš povedati, ker je škoda časa," je rekel Jan.
"Kaj sem hotel povedati? — Evo, to sem hotel povedati: ne brani domovine in kralja oni, ki se drži kralja za suknjo, nego oni, ki bije sovražnika;* a bije ga oni najbolje, ki služi pod velikim vojskovodjem, čemu bi hodili v negotovost v Varšavo, ko je morda kralj že odšel v Krakov, v Lvov ali pa na Litvo? Jaz bi nasvetoval gospodoma, da bi se napotili brez odloga pod prapore gospoda velikega hetmana litevskega, kneza Januša Radzivila. To je odkrit in bojevit gospod. Dasi mu očitajo ošabnost, vendar gotovo ne bo zlezel pred Švedi. To je vsekakor vojskovodja in hetman, kakor se spodobi. Tesno nam bo tam zares, ker bomo imeli opraviti z dvema sovražnikoma, a zato naletimo tam na gospoda Mihaela Volodijovskega, ki služi v litevski vojski; in znovič se zberemo skupaj kakor v davnih časih, če ne svetujem dobro, naj me prvi Šved na vrvi pelje v jetništvo."
"Kdo ve?" je odgovoril živo Jan. "Morda bo tako najbolje."
"Pa še Heleno in otroke spremimo na poti, ker bomo morali potovati skozi puščo. . ."
"In služili bomo med vojaki, a ne med črnovojniki," je pripomnil Stanislav.
"In bomo se bojevali, a ne zborovali, in ne bomo jedli kokoši in skuto po vaseh."
"Vidim, da gospod se ne odlikuje le na vojni, temveč tudi Pri posvetovanju," je rekel gospod Stanislav.
"Kaj? Ha!"
"Resnica, resnica!" je rekel Jan. "To je najboljši svet. Kakor nekdaj, pridemo skupaj z Mihaelom. Spoznal boš, Stanislav, najboljšega vojaka v lju-cWladi in mojega odkritosrčnega prijatelja, brata. Pojdimo sedaj Halki povedat, da se tudi °na pripravi na pot."
"Ali že ve o vojni?" je vprašal gospod Zagloba.
"Ve, ve, ker je Stanislav naj-Prej pripovedoval njej. Revica je bila vsa v solzah. A ko sem fekel, da je treba iti, mi je takoj Povedala: "Pojdi!"
"Hotel bi že jutri oditi!" je zakričal Zagloba.
"Saj tudi pojdemo jutri, in sicer pred svitom," je rekel gospod Jan. "Ti, Stanislav, moraš biti zelo utrujen od poti, toda do jutri se že odpočiješ, kakor boš mogel. Jaz pošljem še danes konje z zanesljivimi ljudmi v Bialo, Losice, Drohičin in Bielsk, da bi bili povsod sveži za preprego. A za Bielskom se že začenja puščava. Vozovi s hrano drinejo tudi danes. Težko je odriniti v svet iz tega ljubljenega kotička, toda zgodi se volja božja. Tolaži me to, da bodo žena in otroci na varnem, zakaj pušča je najboljša trdnjava na svetu. Pojdite, gospoda, v hišo, ker je čas, da se pripravimo za odhod."
Odšli so.
Gospod Stanislav, močno utrujen, je koj po jedi in pijači odšel spat, gospoda Jan in Zagloba pa sta se lotila priprav. In ker je vladal pri gospodu Janu velik red, so odrinili vozovi in ljudje še tisti večer ali ponoči; a zjutraj zgodaj je odšla za njimi kočija, v kateri so sedeli Helena z otroki in stara pestunja. Gospod Stanislav in gospod Jan sta jahala s petimi slugi poleg kočije. Vse spremstvo se je pomikalo živo, ker so jih čakali po mestih spočiti konji.
Tako so potovali in niso počivali niti ponoči; peti dan so dospeli v Bielsk, šestega pa so se že pogreznili v pušči od strani Hajnovščine.
Sprejele so jih sence velikanskega gozda, ki se je takrat raztezal na več kvadratnih milj ter se stikal na eni strani z nepro-dirnim pasom s puščo Zielonko in Rogovsko, a na drugi strani s pruskimi gozdovi.
Noben napadnik še ni nikdar teptal teh temnih globin, v katerih je lahko zablodil neizkuše-nec ter blodil naokoli, dokler ni onemogel od utrujenosti ali pa postal plen divjih zveri. Ponoči se je tu oglašalo rjovenje divjih zubrov in medvedov s tuljenjem volkov in lajanjem roparskih risov. Negotova pota so vodila sredi goščave ali goličav ob skalovju, prepadih, močvirjih in strašnih spečih jezerih, mimogrede raztresenih kot čuvajev, smolarjev in naselnikov, ki se čestokrat vse življenje niso ganili iz te pušče.
Gospod Stabrovski, kraljevi logar, stari samotar in samec, živeč neprestano kakor zuber v pušči, jih je sprejel z odprtimi rokami; otroke je skoraj zadušil s poljubi, živel je le z gozdarji, plemenitega obraza ni videl nikdar, izvzemši, če je prišel kdaj dvor na lov.
On je vodil vse lovsko gospodarstvo in uporabljal vse smo-larne. Zelo ga je vznemirila vest o vojni, o kateri je zvedel šele iz ust gospoda Skrzetuskega.
Zakaj, čestokrat se je dogajalo, da je v ljudovladi besnela vojna, da je umrl kralj, a v pušči o tem še niso izvedeli, šele gospod logar je prinesel novice, ko se je vračal od gospoda zakladnika litevskega, kateremu je moral polagati enkrat na leto račun o puščavskem gospodarstvu,
"Dolgočasno bo tu, dolgočasno!" je pravil gospod Stabrovski Heleni, "toda varnejše, kakor nikjer na svetu. Noben sovražnik ne prodre te stene, a če bi tudi poizkusil, bi mu gozdarji postrelili vse ljudi sproti. Laže zavojevati vso ljudovlado — česar Bog ne daj! — nego puščo. Dvajset let že živim tukaj, a je sam tudi ne poznam, zakaj dobe se mesta, kamor ni mogoče stopiti in kjer prebiva samo zver-jad. In morda imajo tudi z 1 i duhovi svoja bivališča, kamor
that high powers d stock salesman
WHO CLEANED UP "7WE TOWN DURING THE? 3ULL. MARKET, RECEIVEO A DIFFERENT RECEPT/ON ON HIS ' RETURN VISIT ToPAY-
se skrivajo pred glasovi cerkvenih zvonov. Toda mi živimo po božje, zakaj v vasi je kapelica, kamor prihaja enkrat na leto duhovnik iz Bielskega. Godilo se vam bo tu kakor v nebesih, če vas ne bo moril dolgčas. Drv za kurjavo ne bo manjkalo. . ."
Gospod Jan je bil iz vsega srca vesel, da je našel tako zavetje za ženo; ali gospod Stabrovski ga je zaman zadrževal in gostil.
Vitezi so le prenočili, drugo jutro pa so ob svitu nadaljevali pot skozi pustinjo; vodili so jih v tem gozdnem labirintu vodniki, ki jim jih je dal gospod logar.
(Dalje prihodnjič.) -o-
POTEK SODNE OBRAVNAVE V TRSTU
(Nadaljevanje iz 1. strani)
na grozilnih pismih raznim kraškim Slovencem-renegatom-razlaga sodišče kot Trst, Istra, Gorica; kaj bi pomenila potem črka R, se ne ve. Pravijo, da je to oficijelni znak akcionašev,
Med raporti, ki so se brali, se je bral tudi raport, ki poroča, kako je obtoženi mizar Španger iz Proseka pred atentatom na uredništvo "Popolo di Trieste" Sofiji Frančeškin v Gorici ponudil en izvod tega lista z besedami "Berite 'Popolo di Trieste,' ker jutri ga ne boste več." Te besede, ki jih je Frančeškinova zaupno povedala svojim prijateljem ali prijateljicam, so bile tiste, ki so šele spravile policijo, katera se je do tedaj prizadevala zaman, na sled atentatorjem.
Brali so se tudi raporti, ki se bavijo s skrivnostnim umorom Marangonija in njegove žene v Ricmanjih, glede katerega se vrši šele razprava, vendar pa pravijo, da je v to zadevo zapleten tudi sedanji obtoženec Nikola Kosmač, ki da je o tem umoru zaupno govoril. Drugi dokumenti govorijo o poskušenih atentatih na fašista Kureta in na kraškega fašističnega kapitana Graziolija, na katerega naj bi se vrgla bomba, ko bi se peljal na avtomobilu na inšpekcijsko potovanje po Krasu. Od sedanjih obtožencev se nikomur ti nameravani atentati niso še dokazali. "Popolo di Trieste" v svojem poročilu o procesu pa namiguje, da bi mogel biti v to zapleten Marušič, ki velja za voditelja teroristične organizacije v tržaški okolici.
Glede atentata na uredništvo tržaškega lista zvemo, da so najprej mislili, da je eksplodiral parni kotel. Eksplodirala pa je bomba, ki je vsebovala osem kilogramov razstreljiva.
NADALJEVANJE RAZPRAVE
Na obravnavi 3. septembra je bilo zaslišanih več obtožencev. Med občinstvom je bilo opaziti tudi več zastopnikov inozemskih držav, med njimi francoskega in madjarskega generalnega konzula.
Prvi je bil zaslišan 21-letni vseučiliški študent Bevk, ki je priznal, da je leta 1925 spoznal v furlanskem Vidmu slovenskega agitatorja Rejca, ki ga je imenoval za dopisnika "Edinosti." Drugi brat Rejca je imel z njim daljši razgovor o položaju slovenske manjšine v Julijski Benečiji. V prihodnjih letih je vedno obiskoval kroge pri "Edinosti." Naročila mu je dajal vedno Rejec, ki mu je nekoč povedal, da je sedaj postal član tajne organizacije. \ Cvetrežu je bil meseca avgusta, 1928 velik shod študentov. Med tovariši je užival popolno zaupanje. Bevk je obširno na> vajal, kako je izvrševal naročila tajne organizacije. Bevk je tudi priznal, da je imel na razpolago tajni alfabet, katerega pa se ni posluževal.
Obširno je potem govoril o tajnih sestankih članov študen-tovske organizacije, na katerih so govorili o protifašistovskem delovanju. Tako je navajal, da je Rejec, preoblečen kot fašist, prekoračil italijansko mejo v
goriškem okrožju.
Manfreda je izjavil, da je pristopil k organizaciji šele po požigu v Tolminu decembra, 1929. Manfreda je bil obenem član fašistične stranke in slovenske organizacije. Leta 1926 se je prvič udeležil političnega shoda Slovencev v Trstu, ki je nanj bilo pripuščenih okoli 30 oseb. Kot navdušen športnik, se je udeležil ustanovitve športnega kluba "Alba" v Kobaridu, kateremu so pripadali Slovenci in Italijani. Leta 1927 je bil še predsednik športne skupine \ Vidmu, kateri so pripadali samo italijanski študenti. Leta 1928 pa se je že začel marljivo učiti zgodovine. Takrat se je zavedel, da ima tudi on narodno zavest. Po branju o velikih možeh se mu je porodila želja, da bi tudi sam napravil kaj velikega. Vendar se ni hotel udeležiti nobenega atentata. Bolelo ga je kot sina slovenskih staršev, da se tradicije njego-ga naroda in jezika ne priznavajo, takrat se je zavedel, da tudi on pripada jugoslovanski domovini. Vendar niti takrat niti danes nima čuta sovraštva proti Italiji. Nikdar ni bil član terorističnih organizacij. Slučajno se je sestal z Rejcem, ki ga je vabil v organizacijo. Bil je poročevalec "Edinosti." Tudi je stopil v milično službo. V Gorici se je sestal z informatorjem Jelinčičem. Ko je bil na vseučilišču v Padovi, se je seznanil še z nekaterimi zaupniki iz Kobarida. Pri zadnjih političnih volitvah je vršil živahno propagando. Pripadal je k skupini "Adrija,' 'ki je vršila samo pasivni odpor. On ni vedel nič o terorističnem delovanju drugih skupin v isti organizaciji
Prihodnji obtoženec je 20-letni Ciril Kosmač
Kosmaču je Rejec obljubil, da mu bo pri študiju pomagal, samo če dokaže, da je dober Slovenec. Kosmač je izjavil, da za akcijo, kakršne je obdol-žen, sploh ni sposoben.
Nato je bila zaslišana Zofija Frančeškin
Zofija je izjavila, da so se v trgovini njenega moža v Gorici mnogokrat shajali voditelji slovenskih organizatorjev. Večkrat je morala raznašati šifrirana pisma. Tudi je razdeljevala letake, ker je bil njen mož predsednik slovenskega društva. Tudi je bila zapletena v akcijo Slovencev, ki so protifa-šiste vodili čez mejo. O atentatu na "Popolo di Trieste" je izjavila, da je prišel v njeno trgovino znan človek iz Proseka in ji izročil pismo, nakar se je njen mož še isti dan z motornim kolesom odpeljal v Pro-sek. Zvečer ji je sporočil, da "Popolo di Trieste' 'ne bo več izhajal.
Nadalje pa je bil zaslišan eden glavnih obtožencev Ferdinand Bidovec
Priznal je, da je skupno z Milošem položil bombo na svetilnik in natresel po stopnicah svetilnika komunistične letake, ter je tudi zažgal vrvico.
Nato se je govorilo o atentatu na redakcijo "Popolo di Trieste." Glavna pozornost se je obračala na Bidovca. Njegova tovariša Miloš in Marušič sta pobledela in napeto zasledovala vsako njegovo besedo.
Bidovec je izjavil, da je prve dni meseca februarja obiskal Marušiča v njegovem stanovanju, da mu sporoči, da ima peklenski stroj, čegar moč je večja, kakor onega stroja, ki je bil položen na svetilnik. Ob koncu prihodnjega tedna se mu je sporočilo, da se mora bomba prinesti v redakcijo "Popolo di Trieste." P0 naročilu Marušiča je šel potem skupno z Milošem par dni prej v uredništvo lista, da preštudira hišni načrt, dne 10. februarja zvečer sta se oba sestala na Corso Vittorio Emanuelo. Miloš je imel bombo zavito v papir pod suknjo, Bidovec pa zavoj letakov. Pred poslopjem uredništva sta se nahajala takrat dva karabinerja, katerim sta se izognila, pozneje
pa sta se vrnila. Šla sta v prvo nadstropje, ker sta pa slišala za seboj korake, sta šla še v drugo nadstropje. Tu sta ostala pred nekim oknom na hodniku, kjer je Miloš bombo za nekaj trenutkov odložil. V tem trenutku je šla mimo neka ženska. Potem pa je bilo vse mirno. Vrnila sta se v prvo nadstropje in se previdno ozirala. Miloš je poskusil odpreti vrata v tiskarno, vrata pa so bila zaklenjena. Zato sta bombo položila v neki kot in zažgala vrvico. V bombi je bilo osem kilogramov dinamita.
Predsednik general Cristini: "Kdo vas je pozval, da vstopite v teroristično organizacijo?"
Bidovec je odgovoril, da ga je pozval Marušič. Bidovec je končno še omenil, da se je ude-žil shoda zarotnikov v Cvetrežu.
TRETJI DAN RAZPRAVE
(Dne 3. septembra)
Glede tretjega dneva procesa, v katerem so bili obtoženci vprvič zaslišani, in sicer Bevk, Manfreda, Kosmač, Sofija Frančeškin in Bidovec, se poročajo še sledeče podrobnosti: (Dalle n« 5. »trani)
Znamenita francoska zrakovlovca Coste in Bellonte pokladata venec na grob bivšega ameriškega poslanika v Parizu, Myron Ilerricka, za časa svojega bivanja v Cleve-lanclu.



RADIO PROGRAMI
Za torek, 23. septembra wtam
A. M.
6:30: 7:15: 7:30: 8:00: 8:01: 9:00: 9:15: 9:30: 9:35: 9:50: 10:00: 10:30: 10:42: 10:45: 11:00: 11:30: 11:35: 11 :45: P. M. 12:15: 12:40:
1 :15: 1 :45 : 2:15:' 2:30: 3:00: 4:00: 4:30: 4:45: 5:00: 5:15: 5:30: 6:15: 6:25: 6:30: 6:45: 7:00: 7:30: 8:00:
8	:30 : 9:00:
9	:15: 9 :45:
10:00:
10:30: 11 :00: 11 :05:
11:35: A. M. 12:20: 1:00:
Sign on.
Morning: Serenade. Cheerio (NBC). Time.
Morning Melodies (NBC). Hits and Bits (NBC). Henkel Velvet Flour program. Musical Interlude. Patty Jean's Chat. WTAM Physical Culture Hour. WTAM Cooking School. Pat Haley.
Landers Charm Talks. Don Douglas, pianist. On Wings of Song (NBC). Annabelle Jackson, pianist. Farm Talk. Home in the Sky.
Tommy Strobel.
Isham Jones' Golden Pheasant Orchestra.
Noonday Melodies.
Playlet.
Pat and Alice.
Golden Gems (NBC).
U. S. Navy Band (NBC).
Lady Next Door (NBC).
Tea Timers (NBC).
Isabelle Razzano, soprano.
Joe Baldi and Russ Neff.
Meditation.
Organ Processional Hour.
Dorotha Beckloff, contralto.
Baseball Scores.
Cleveland College.
Charles W. Reed, baritone.
Spang Bakers—Gene and Glenn.
Widlar Program.
Eveready Hour (NBC).
Happy Wonder Bakers (NBC).
Enna Jettick Song Birds (NBC).
Standard Oil Program.
Radio Keith Orpheum Hour (NBC).
Vincent Lopez and His Orchestra
(NBC).
WTAM Players. WTAM Bulletin Board. Joe Smith's Euclid Beach Park Orchestra.
Midnight Melodies.
Tal Henry's New China Orchestra. Sign off.
A. M.
8:00: 8 :30:
8	:4 5:
9	:00 : 9:10:
9:30: 9:45:
10:00: 10:15: 10:30: 11 :00 : P. M. 12 :1B : 12:30: 1:00: 1 :30:
1	:55 : 2:00:
2	:20: 2:30: 3:30: 4:00: 4 :30: 4:40: 4:45: 5:45: 6:14: 6:23: 6:28: 6:44: 6:59: 7:00: 7:30: 7 :45 : 8:00: 8:30: 9:00: 9:15:
10:00: 10:17: 11:00: 11:01: 12:00:
A. M.
7:00: 8 :00: 8:30: 9 :01: 9:30:
10:01: 11 :30:
11	:45: P. M.
12	:01: 12:15:
1 :15: 2:15: 2:45: 3:00:
3	:30 :
4	:30: 6:00: 5:30: 5:55: 6:05: 6:35:
whk
Something for Everyone (CBS). Burlesque Broadcasters. Morning Moods (CBS). Croonatune- Girl.
Board of Education—Arithmetic Lesson.
O'Cedar Time (CBS).
Radio Homemakers—Jean Carroll
(CBS).
Moncrief Furnace Program. Musicale Portraits. Julia Hayes. Ethel and Harry.
Manhattan Towers Orchestra (CBS) Savoy Plaza Orchestra (CBS). The Metropolitans (CBS). Master Singers Quartet (CBS). Health Talk—Dr. Winfrey. Housekeepers Chat. Columbia Ensemble (CBS). Tea Time Topics. Columbia Artists Recital (CBS). Rhythm Kings (CBS). Bert Lown's Orchestra (CBS). World Book Man. Messenger Boys. California Ramblers (CBS). Piano Rambles—Ken Carr. Raybestos Sport Flashes. Standard Trust Topics. Rahal's Cherry Pickers. Raybestos Radiogram. Blackstone Program (CBS). Kaltenborn Edits the News (CBS). Premier Salad Dressers (CBS). Henry and George (CBS). Philco Symphony Hour (CBS). Graybar's Joe and Vi (CBS). Paramount Publix Hour (CBS). Anheuser-Busch Program (CBS). Slumber Hour. Rubbernecrk Man. Bedford Glens Orchestra. Club Madrid Orchestra.
wjay
Morning Melodies.
Wurlitzer Morning Greeting.
The Three Musketeers.
Three Musketeers.
Facts, Fun and Fancies for the
Ladies.
Ruth and Blair. Banjo Dave. Estelal Brandt.
The Song Rambler.
Jazz Potpourri.
Organ Moods.
Ed and Gene.
Stray Gems.
Fremont Serenade.
Suburban Merchants Program.
Studio.
Cleveland Parade. The Palermos. Dickinson Radio Service. Griff Morris and His Orchestra. Sign off.
NARODNI PREGOVORI IN REKI
V Delaču zapisal Joža Gregorič.
Ako je meso slahko (ceno), je juha mrhova.
Ako boš na post Vseh svetnikov jedel jabolka, boš imel toliko tvorov, kolikor jabolk boš pojedel.
Ako ne širiš (razmetavaš denar), ni ne piruj.
Ako ne zna reči, zna pa leči. (živina, ki jo preveč priganjaš, se ne bo opravičevala, ker se ne zna, ko pa ji bo preveč, se bo kar ulegla).	' '
Ako do Ivanja brli, po Iva-nju kipi (letina).
Ako na Male maše na Zdiho-vem zmanjka kruha, bo slabo leto.
Ako na veliki petek dež pada, ga bo zemlja vse leto stradala.
Ako je na Velike maše lepo, bo lepa pšenica.
Ako je na Jožefovo lepo, bo lepa koruza.
Bog je samemu sebi najprej brado ustvaril.
Brez starega vola, ne gre voz iz dola.
Bolje se je po cigansko voziti, kakor po gosposko hoditi.
ma^
Gustav Strniša:
MED HMELJNIKI
Povest
Ta "vretec" je naš narodni ples, ki ga posebno Dolenjci poznajo. Drug vodi za roko drugega. Prvi, voditelj, jih vodi daleč okoli, a naposled jih v obliki polževe hišice popolnoma sklene okoli sebe, nakar vstane in jame pridigati.
že so si podali vsi roke in mali Lukec stoji ponosno med njimi. Vsi skupaj so. Belokra-njec se drži živahnega Štajerca, debela Hrvatica drži za roko smehljajočega se Dolenjca. Vsi ti ljudje so danes bratje in sestre. Združila jih je sloveča božja pot. Veseli so in srečni. Počasi koraka vsem na čelu Lukec in v mogočnem loku zavije v; dolino.
Zarja je zašla. Zavel je lahen veter nad travnikom v dolini, kamor je vodil Lukec svojo procesijo. Skrbi ga, najtežje ga čaka. Prevzel je to nalogo pač samo za to, da bi se pošteno in zastonj najedel in napil, saj je vedel, da krčmar v dolini ni skop in da ga bo dobro pogostil, če mu bo obdržal ljudi delj časa, ker bodo morali po-;em tudi k njemu, saj bo za vlak prepozno.
Urno se zvija Lukčev krog. Vedno tesneje se ga oklepa množica in že stoji in se suče na mestu, dokler niso vsi ljudje v krogu okoli njega.
Zdaj je treba vsaditi rožico — treba je govoriti tem dobrim ljudem in jih geniti. Vsi čakajo, kaj bo Lukec govoril.
"če se ne boš postil in pokoril tiste dni, preden boš pridigal, bo tvoja beseda slaba in piškava, me je opozoril vaš lanski pridigar."
Kaj naj vam povem, kako naj vam govorim. Zdi se mi, da sem zašel v globoki hosti, da ne vem ne naprej, ne nazaj. Nisem vreden, ne, nisem vreden, da bi govoril.
Kmetje in kmetice, postiti bi se mor^l in sveto živeti, da bi bil vreden čudežne besede. Pa me je še včeraj premotil hudič, da sem jedel klobase. Danes se kesam. Mnogo slabega nosim v sebi in tega mi je žal. Vendar vam hočem povedati o Mariji žalostni."
Nato je začel Lukec opisovati svojo prvo pot na goro z materjo, ki je bila že stara. Poskusil je opisati" njeno revščino in svojo gorečnost. Silil se je, da bi iztisnil kaj pametnega iz sebe, pa mu ni šlo. Umolknil je.
"Ti nisi nikak pridigar, slepar si!" so zavpili kmetje.
"Pojdimo po starega Boštjana, jaz vem, kje stanuje," je za-vpil bradat starec in je že množica ponovila:
"Po Boštjana pojdimo, po Boštjana!"
Kakor ploha so se ulili kmetje proti samotni Boštjanovi koči. Na čelu jim je korakal bradati starec, ki je prvi odprl vrata in vstopil. Na pragu je obstal in se prekrižal.
Stari Boštjan je ležal na postelji z razpelom v roki. Njegove mirne, prijazne oči so gledale vstopivše tako živo, kakor bi ne bile mrtve.
"Boštjan je mrtev."
"Mrtev je mrtev, naš ljudski pridigar, naša dobra duša," so vzdihnili kmetje.
Tedaj so se odprla vrata in dva moža sta prinesla belo krsto.
"Ponesimo ga v procesiji na goro, kjer je tolikokrat pridigal in tako lepo častil Boga in Marijo," je svetoval bradati starec.
"Nesimo ga, nesimo ga!"
Položili so Boštjana v rakev in tako je še enkrat šel tisto pot, ki jo je hodil vsako leto- na goro.
Začudil se je župnik, ko je procesija obstala pred cerkvi-i jo:
"Kaj vendar počenjate?"
"Boštjana, našega kmečkega pridigarja nam blagoslovite," so začeli nekateri.
"Blagoslavljam te, ubogi starec! Globoka je bila tvoja duša in res verna, zakaj tvoje be sede so bile čudodelno zdravilo tem trpečim dušam," je dejal župnik in dvignil roke k molitvi.
Starec Boštjan je tisto noč počival v cerkvi pred oltarjem, a kmetje so pa čepeli okoli njega, ga stražili in molili za njegovo dobro dušo.
Huda ženska
Med romarji je bila tudi Ma-rička s svojo materjo. "Vrtec" sta opazovali od daleč in potem odšli v gostilno, kjer sta našli Lukca, ki je bil zelo slabe volje. Sram ga je bilo, da ga je tako polomil. Ko je zagledal Marič-ko in njeno mater, se je priliznjeno nasmehnil:
"O, kako sem vaju vesel! Nikogar bi se ne razveselil tako, kakor vaju," je dejal s sladkim glasom.
"Molči, Lukec, kaj bi onega-vil," ga je zavrnila mati, a Ma-rička ga pa niti pogledala ni.
"Res je, mati, s Tinco sva že vse uredila. Plačal ji bom za črvička, pa amen, Maričko pa poročim," je žlobudral godec.
Marička se je glasno zasme-jala:
"Radovedna sem, kje je tista Marička, ki te bo vzela."
"Kaj ne, mati, kako je šte-mana? Nate, pokusite vendar moje vino, zelo dobro je. Ali boste košček pečenke?" se je vsiljeval.
"Lukec, nič ne rečem, dober človek si, ampak z zakonom pri naši ne bo nič. Zakaj si pa že druge zaaral? Kar sebi pripiši. Jaz bi bila takoj zate. Ne maram pa, da bi nam nazadnje za balo druge nosile otroke na prag, kakor se je že večkrat kje zgodilo. Tinco vzemi, pa zadovoljen bodi; čedna deklina je."
"Mati, nisem mislil, da ste tudi vi tako trdosrfcrii.; Saj vendar vidite, da sem imel Maričko rad, še preden sem se za Tinco zmenil."
"Zakaj pa potem one sirote nisi pustil pri miru? Saj nismo na Turškem, temveč na Krščanskem. Pa če bi ti bilo tudi dovoljeno imeti dve, bi naša nikoli ne bila ona druga, da veš, preljubi moj Lukec."
"Babje vraže, nič ne bo, pogorel sem," je godel Lukec skozi zobe in si naročil še merico vina.
Marička in mati sta kmalu odšli, Lukec je še posedel in pil. Pa je dočakal še drugo mater. Vstopila je Tinčina mati. Ko je krepka kmetica zagledala Lukca, se je kar zarežala in takoj je bila pri njem.
"Glej ga, Lukca kljukca! Zakaj pa nisi šel z nami Boštjana iskat? To je bil pošten in dober človek, še po smrti se mu bere na obrazu dobrota in svetost. Ravno prav, da sem te danes dobila, že davno bi rada govorila s teboj. Zakaj se pa nič ne oglasiš pri nas? Samo na sodnijo si prišel, kjer si obljubil, da boš plačeval za otroka. Zdaj, ko smo si tako zelo v rodu, bi pa že moral biti večkrat pri nas. Mar ne?"
"I, mati, saj veste, opravki, opravki,' se je izgovarjal godec.
"Beži no s tvojimi opravki, čakaj, greva pa skupaj danes proti domu, saj imava eno pot," je dejala žena.
"Jaz še ne grem, mati, pa tudi vam se še ne mudi," je dejal Lukec.
"Ne mudi se mi ne. Pa tudi ■s tabo moram govoriti važne stvari, da veš, važne stvari," je naglasila Tinačka.
Krčmar ji je prinesel kozarec in Lukec ji je urno natočil. Bal se je ženske in upal je, da bo izpila kar kozarcev in potem postala bolj popustljiva.
žena je pogledala Lukca, dvignila kozarec in ga duškoma izpraznila. Ko ji je hotel godec spet natočiti, je odmeknila kozarec :
"Zdaj imam pa dovolj. Jaz
nisem pijanka, le pošteno žejna sem bila."
Lukcu se ni mudilo. Ona ga ni priganjala, mirno je čakala m se mu prijazno smehljala.
Stopila sta naposled na plan Zvezde so se ozirale na zemljo in migljale kesnima romarjema, ki sta zadnja odhajala, iz gostilne. Mnogo jih je še bdelo po gori in čakalo jutra, drugi so molili v cerkvi.
Mahoma je Tinačka obstala, z rokama v boku se je mirno zazrla v Lukca in ga vprašala:
"Ti, Lukec, kdaj bo pa poroka?"
Pogledal jo je. Krepka štiri-desetletnica je zelo sličila svoji hčerki, le močnejša je bila. Njen glas je zvenel, kakor bi lahno udarjal po nakovalu.
"Mati, saj se ne mudi," je odgovoril in jo skoro plašno pogledal.
"Tebi se zdaj ne mudi. Za njo, za mojo hčer je pa že prepozno, vendarle je še čas, da saj deloma zakrije svojo sramoto. Vprašam te, kdaj bo poroka."
V njenem kovinskem glasu je začutil Lukec tiho pretnjo in polglasno je odvrnil:
"Počakajte mati, da si malo več prihranim."
"Dokler si fant, si ne boš ničesar prihranil, pa tudi kesneje težko. Poznam te, predobro te poznam in povem ti, da je moja hči predobra zate, mnogo predobra! Ker si pa dosegel ono, česar bi ne smel, boš tudi ono, kar je tvoja dolžnost. Poročila se bosta. Da, pa se bosta laže razumela, vama bom jaz pomagala. Jutri pojdeta v farovž radi oklicev!"
"Mati, kam pa mislite?" se je prestrašil Lukec in hotel zbeža-ti.
"Kaj, uhajal mi boš, ti ničvredni nepridiprav?" je zavpila ženska, ga stisnila za roko in ga pogledala tako srepo, da mu je postalo kar gorko okoli srca.
Tinačka je nadaljevala:
"Sicer ne pričakujem od tebe kaj posebnega. Tudi tvoji otroci bodo morda piškavi, kakor si ti sam, če bodo le količkaj po tebi. Upam pa, da bo prevladala ona s svojim zdravjem. Hišo imam, če bosta delovna in pridna, bo enkrat vajina."
"Mati, zakaj ste pa s tem pričeli? Povedal sem vam, da se še ne bom ženil in ne bom se," je trdovratno vztrajal Lukec.
Tedaj je v Tinački zavrela kri. Sunila je godca v hrbet, da se je zvil pred njo kakor črvi-ček:
"Mati, kaj pa počenjate z menoj, saj nisem vaš pes?"
"Nisi, a morda si še slabši. Pes ne zapusti svojih mladičev, ti se pa niti ne zmeniš za onega črvička. Seveda si se na sodni j i zavezal skrbeti za otroka, vedel si že tedaj, da ne boš dal božja-ka, saj vse sproti poženeš po grlu. Tinca je pa dobra ženska, morda te vendarle spravi na pravo pot. Ugovarjal mi pa ne boš, da veš. Pokažem ti, kaj se spodobi napram svoji bodoči tašči. Sicer ti pa ne bo hudega. Sam lepe denarce zaslužiš, Tinca je pridna, pa tudi jaz sem še mlada in pomagala vama bom. Ne boj se, da bi vama delala kako nadlego, če boš količkaj mo. ža, se vama bom kmalu ognila in si na nasprotnem koncu travnika postavila svojo hišico. Če pa ne boš pravi mož, če boš tr-mež in pijanec, te bom pa jaz naučila kozjih molitvic. Sala-miš, nabunkala te bom kakor neposlušnega šolarčka!"
Lukec je molčal.
"Le molči, le," je nadaljevala ona. "Boga zahvali, da imaš tako lepo priložnost, pa še sitna-j riš. Ali ne vidiš, kakšen revček boš na stara leta? Kdo se bo usmilil pijančka, godca, ki bo nadlegoval občino in prosjačil po hišah!"
Lukec je stopal poparjen in žalosten poleg hude Tinačke. j Pričel je premišljevati in si je moral priznati, da ima ta ženska prav. Na starost bo res si-romak, če se ga Bog že prej ne j usmili, kajti novčiča ni znal obr-
niti in vsak se mu je izmuznil izpod prstov. Sprevidel je, da bi bil pri Tinci res preskrbljen in da bi skrbela zanj, če bi zbolel. Vedel je tudi, da bi ga mati brcnila, ne pa tako silila vanj in se za svojo osebo poniževala pred njim, če bi ji ne bilo za sramoto svoje hčerke. In če je to pomislil, si je moral reči, da je taka mati vendar dobra in skrbna.
Dospeli so do Tinčinega doma. Tinčka je odprla vežna vrata in godec je vstopil.
"Kdo je?" se je oglasil zaspan glas v sosedni sobi in Lukec je takoj spoznal glas Tince.
"O, jaz sem, pa ženina sem ti privedla," je odvrnila Tinačka in odprla vrata.
Strast in ljubezen
Ko je Lukec vstopil, je brlela v kotu mala leščerba. Mati je takoj prinesla od nekod petrolejko, jo prižgala in postavila na mizo. Z leščerbo je odšla v sosedno sobo. Mati se je neka j časa menila s hčerko. Lukec je sedel sam v prvi sobi. Zdaj bi jo lahko popihal, pa ni več mislil na to. Tinačkine besede so mu še vedno zvenele v ušesih. Mirno je sedel in čakal.
Vrata kamrice so se kmalu odprla. Na pragu se je pojavila Tinica. Ko je zagledala svojega zapeljivca, je začutila čudno tesnobo v svojem srcu. Solze so ji zablestele v očeh.
"I, zakaj pa jokaš? Bodi no, bodi pametna, Tinica," je dejal fant.
Zagledal se je v svojega otroka v njenem naročju. Prvič ga je videl. Nekaj toplega je začutil okoli srca. Dete je mirno spalo. Prijazni otročiček se je še v sanjah smehljal, prav kakor bi rekel svojemu nezakonskemu očetu:
Pa me zavrzi, če me moreš! Sam me imaš rad, pa niti ne veš tega."
Lukec je pogledal svojo nekdanjo ljubico, čedna, krepka ženska je bila. Materinstvo jo je še polepšalo. Neka posebna milina se je zrcalila v njenem obrazu.
In tedaj je začutil godec mahoma, da ga je pred njo sram. Da, sram ga je bilo, menda prvikrat v življenju. Sramoval se je, da je tako postopal s tem dekletom in hotel kar brezobzirno zavreči kri svoje krvi. Povesil je oči in molčal.
Pa te vendar niso mati silili, da pridi?" je vprašala ona v skr-seh.
"Ne, niso me," je lagal Lukec. Oddehnila se je: "Hvala Bogu! Zelo bi bila nesrečna, če bi te kdo silil. Tudi na sodišče nisem jaz nikoli šla. Le mati so tako uredili, da si bil tožen. Jaz se ne vsiljujem in se tudi ne bom, čeprav vem, da ne bom nikoli srečna."
Zapeljanka je vzdihnila in je pričela znova pridušeno plakati. Otročiček v njenem naročju se je prebudil in zacvilil. Ona se je sramežljivo obrnila od nezakonskega očeta, začela otroka dojiti in ga pokrila z ruto. Dete je samo parkrat zacmokalo in spet zaspalo.
Lukec je začutil mehko domačnost. V njegovi duši se je vzbudilo čuvstvo moža in očeta. Zato mu je bilo še huje, ko je videl, da Tinica spet plaka. Nagnil se je nad njo in jo vprašal s tihim, ljubečfm glasom:
"Zakaj si vendar tako žalostna? Ne plakaj Tinica, vse bo dobro!"
"Ali naj bom vesela? Rada te imam, pa si tak. Že prej bi se lahko dobro poročila, pa nisem marala nikogar. Ti godec si me pa premotil. Tvoje besede so bile sladki med, tvoja dejanja so pa grenki pelin."
"Pa se bo vse obrnilo na dobro. Boš videla, Tinica, veruj mi!"
"Kako naj se obrne? Če pa noriš za Maričko, ki te toliko mara ko bukov štor. Moški ste res čudni: vse si mi vzel, zdaj pa noriš za drugo! O, če bi vedela, da bom tako nesrečna v tej svoji ljubezni! Kdaj bi bila že žena drugega, še preden si ti pr-
vič prestopil ta prag. Poročila bi se bila z drugim, pa čeprav bi bila nesrečna. Bolj nesrečna bi pač ne mogla biti."
"Tinica! Dobro vem, da sem vihrav in nestanoviten fant. Sem pač godec in imam menda tisto lahkomiselnost že v svoji krvi. Marička mi je bila res všeč. Rad priznam, če pa zdaj takole tebe gledam, se mi pa le zdi, da mi ti še vse drugače bolj ugajaš. Ne vem, zakaj sem tako čuden."
"Zato in samo zato, ker nimaš trdnega značaja, če ostaneš tak, boš vedno samo taval okoli brez vsakega smotra. Da, da, res pravi godec si! je vzdihnila Tinica.
"Pa te imam vendarle rad, in še prav zelo rad, Tinica, moja draga deklica!" je vzkliknil godec in jo hotel objeti.
"Pusti me! če me ljubiš, že veš, kaj si dolžan storiti. Ne zahtevam pa ničesar od tebe. Da veš, prav ničesar ne. Opozorim te samo na tvojo doiž-nost. Tega ne storim zaradi sebe. O ne! Sama bom že prenašala to sramoto, ki si mi jo nakopal, tudi ta me ne bo pokopala, čeprav je huda. Opominjam te na tvojo dolžnost le radi tega bednega črvička, ki ga imam, saj ga tako zelo ljubim."
Debele solze so kapljale iz materinih oči na obraz njenega malega ljubljenca. Ona pa je nadaljevala:
"že zdaj ga umivam s solzami, ko je komaj dobro rojen. Kdo ve, kakšna bo njegova pot v življenje. Vsak takle nedolžni človek, ki nima svojega očeta, je na vasi zaznamovan s panker-tom. Na marsikaterega takega otroka je vplivalo obnašanje tovarišev tako silno, da je baš zaradi tega zašel na stranpota."
(Dalje prihodnjič.)
DNEVNE VESTI
Morajo poravnati svoje spore
Geneva, 20. sept. — Svet Lige Narodov je pozval danes lit-vinsko in poljsko vlado, da nemudoma poravnate svoje spore glede meje. Litvinska kot Poljska je obljubila to storiti.
Tudi zrakoplovci čutijo brezposelost
New York, 20. septembra. — Charles Jones, predsednik Cur-tiss - Wright Flying Service, je danes izjavil, da preiskuje njegova družba položaj v svojih zrakoplovnih pristanih sirom Amerike, kako upljiva brezposelnost na zrakoplovstvo. Družba namerava več zrakoplovnih pristanov zapreti.
V Detroitu so porušili ogromno distilerijo
Detroit, 20. septembra. — Policija pravkar naznanja, da j'e porušila ogromno distilerijo. Vredna je bila $750.000. Uslužbenci podjetja so se po lestvah še ob pravem času rešili, da niso bili aretirani. V tovarni žga-
nja so dobili 80.000 galon namočenega, 20.000 galon alkohola, ki je bil pripravljen za raz-pošiljatev, in 100.000 funtov sladkorja. Policija je vse skupaj uničila.
MALI OGLASI
čedna soba
se da v najem za moškega ali žensko. 1119 Addison Rd. (222)
V najem
se da pet lepih sob in kopališče, z garažo. Samo $38.00 na mesec. Za malo družino. 807 Rudyard Rd.	(222)
V najem se da
trgovina in stanovanje 6 s o b, tudi garaža. Zadnji trgovec je bil v isti trgovini 20 let. Vprašajte na 6220 St. Clair Ave., ali na 3840 St. Clair Ave. (222)
Soba
se da v najem. Oglasite se na 1067 E. 68th St.	(222)
štiri sobe
se dajo v najem, spodaj. Klet, pralnica, furnez, elektrika, plin, kopališče. Tudi garaža se dobi, kdor hoče. 14810 Hale Ave.
Sept. 19. 22).
Pozor!
Slovensko občinstvo se opozarja na veliko razprodajo, ki se vrši od 20. do 30. septembra. Na razprodaji bo vsakovrstno modno blago, obleke in klobuki za moške, ženske in otroke, najboljše vrste moderna in trpežna obutev za vso družino, od najmanjše do največje številke, pa tudi za najbolj nerodne noge. Vse to imamo po tako nizki ceni, da se vam bo izplačalo, če tudi od daleč pridete. Vzeli boste kar dva para za ceno enega samega. Se priporočam.
Jos. Koss,
863 E. 185th St. poleg poštnega urada v Beli Ljubljani. Odprto od 8. zjutaj do 9. zvečer, v soboto do 11. zvečer.
(Sept. 19, 22, 26)
J0S8PH J. OGRIN
ODVETNIK
401 Engineers Bldg. Main 4126
Zvečer:
15621 Waterloo Rd.
Kenmore 1694
GRDINA'S SHOPPE
Popolna laloga oblek In vsa opreme sa neva-■te in druiica
Beauty Parlor
Vedno najmodernejši šenaki Uobnki.
!>■•*!■« uprta ▼•■k« ar>4* ■kali adt lat*.
6111 ST. CLAIR AVE.
HEnderson 7112
(H. Thn. 8.)


Izdelujem vsakovrstna CEMENTNA DELA kot: hodnike, driveway, garaže itd., na lahka odplačila. Delo izvrstno, točno in garantiran o, ter ste lahko gotovi, da boste popolnoma zadovoljni. Se priporočam
A. MALNAR
v
1119 Addison Rd.
ENdicott 4371
J?
MOŠKA OBLEKA
vestno sčiščena in zlikana samo za gQ g
Ako pridemo na vaš dom iskat in nazaj pripeljemo, pridenite še 20c
The Frank Mervar Co.
slovenska čistilnica
5921 Bonna Ave. Tel. HEnderson 7123
Odprto do 8. ure zvečer
POTEK SODNE OBRAVNAVE V TRSTU
(Nadaljevanje iz tretje strani)
Na razpravi sta bila med poslušalci navzoča tudi general tržaškega kora Vacca Maggio-lini in Rossi. Od konzularnega zbora sta bila topot navzoča tudi konzul Velike Britanije in Združenih držav ameriških.
Priznanje dijaka Bevka
Prvi zaslišanec Bevk je na vprašanje predsednika, ali je v preiskavi prostovoljno izpove^-dal ali pa je bil prisiljen, odgovoril je, da je izpovedal prostovoljno. Govori dobro italijansko in gladko, ne da bi se veliko preklinjal ali pomišljal.
Dejal je, da sta ga za, jugoslovansko iredento pridobila 1. 1925 brata Maksimiljan in Albert Rejec, ki sta ga najela kot korespondenta Edinosti. Onadva sta ga opozorila, da so Slovenci v Julijski krajini tlačeni, da nimajo nobenih šol, pa da je treba julijske Slovence ohraniti zavedne.
Leta 1928 šele in sicer julija meseca ga je Rejec posvetil v takozvano tajno organizacijo. Izročil mu je namreč devet raket, in sicer tri bele, tri modre in tri rdeče, da jih naj ob neki priliki (ob kakšni in kedaj in kje?) zažge. Ko se je Bevk obotavljal, mu je Rejec rekel, da mora to storiti, ako hoče biti vreden članstva zarote.
Avgusta tistega leta se je Vršil dijaški sestanek v Cvet-fovžu. Tam je Bevk, kakor trdi, dobil delokrog in navodilo, kako naj spolnjuje svojo nalogo kot član zarote. V izpolnjevanju te svoje naloge je obtoženec potoval sem in tja z raznimi pismi in drugimi stvarmi. Bevk pravi, da se mu je stvar kmalu zdela preveč nevarna, tako, da je mislil ta posel opustiti, nakar mu je Rejec dal kemično tinto iz škroba in jodove tinkture, da se pisava ni poznala. V tistem času pravi Bevk, da je dobil svarilno pismo "T>
vsakomur, kdor bi kaj takega poskušal. — Kaj ve o požigu tolminskega otroškega vrtca? —Da se je sklenil na sestanku študentov. — Dali se je istočasno vršil podoben sestanek \ Dolini? — Se je vršil, niso pa t? sestanki imeli samo antifaši-stičnega značaja, ampak so se obravnavala tudi socialna in kulturna vprašanja. Vseh takih kongresov je bilo, če se prav spominja, deset.
Nato je stavil obtožencu nekaj vprašanj njegov zagovornik dr. Matosel-Loriani, ki se tičejo sestanka v Cvetrovžu, na katerem se je baje sklenilo, da naj se izvrši neki atentat v Italiji sami, da pa se je nekdo temu proti vil. Mogoče je bil to on? — Iz Bevkovega odgovora se razvidi, da je bila to samo govorica in da se v resnici o čem takem ni govorilo.
Nato je Bevk, ki je star 21 let, šel nazaj v svojo kletko, iz katere je stopil Manfreda.
Med tem časom sta se pojavila v loži francoski in madjar-ski konzul.
Kaj je povedal Manfreda
Manfreda izpove, da sg je prvič udeležil slovenskega nacionalnega sestanka pri Sv. Jakobu v Trstu leta 1926. Navzočih je bilo okoli 30 oseb. To pa da nanj ni veliko vplivalo v nacionalnem pogledu, in je bil obenem član raznih italijanskih in mešanih športnih društev, šele leta 1928 se je začel baviti na podlagi študija zgodovine in literature s slovenskim nacionalnim problemom. Treba je pomisliti, da obtoženi študenti ne pripadajo več starejši, predvojni generaciji, ampak da se vsaj deloma že izšolani v italijanskih srednjih šolah. Začel je ljubiti Jugoslavijo, ne da bi sovražil Italijo.
Za iredentist-ično misel sta ga začela pridobivati Albert in Maksimiljan Rejec leta 1928. V tajno organizacijo pa sta ga posvetila šele leta 1929. Takrat se je tudi seznanil z Jelinčičem, šel je nato na univerzo v Pado-
gra," v katerem ga organizacija opominja, da naj vztraja injvo, kjer se je vpisal v "Guf," to je pripravljena na žrtve za ju- je v fašistično vseučiliško orga-goslovansko stvar, ki da bo nizacijo. Obtoženec pravi, da kmalu zmagala. Radi tega je se ni udeleževal nobenih tero-svoje delovanje zopet začel in rističnih akcij, ampak da je ra-
se je takrat tudi preskrbel v
zumel vso akcijo samo v smislu
orožju za slučaj, če bi ga sreča- pasivne resistence zoper tlači-
le italijanske patrulje. Potem je Bevk predsedniku sodišča natančno pojasnil, kakšne naloge da je po naročilu organizacije izvrševal. Pri izvrševanju teh nalog pravi, da mu je Pomagal največ cestni geometer Lenarčič. Pri eni taki pri-, liki da ga je zasačila v neki go-
telje narodnih in kulturnih pravic Jugoslovanov v Italiji.
Ciril Kosmač Nato je prišel na vrsto Ciril Kosmač, ki je najmlajši med obtoženci; ima namreč samo 20 let. Tudi Kosmač je študent. Pravi, da ga je v okrilje zarote privedla revščina. Je-
stilni patrulja miličnikov, ki mu linčič ga je namreč nastanil pri Pa ni ničesar naredila, potem družini Komelj v Gorici, kjer ko se je legitimiral. Ta stvar da je bil zastonj. V protiuslugo je £a je zopet nagnila k temu, da moral izvrševati naloge tajne bi svoje delovanje v zaroti ne- organizacije. Ni pa izvršil no-
hal.
benih važnih nalogov in niti ni
Bevk pravi tudi, da je bil razdeljeval letakov. Slednje je opremljen z dvema šifrskima potrdil tudi na izrecno vpraša-alfabetoma, katerih pa da se ni nje zagovornika Gianninija Nikoli posluževal.	predsednik Cristini sam.
Po teh izpovedbah je začel izpovcdbe Sofije Frančeškin Bevka natančno izpraševati Nato se je začelo zasliševa^ Predsednik. Dali je bil načel- nje Sofije Frančeškin. Frančeš-fiik dijaške srenje? — Da. — kin je elegantna, mlada in črno Dali je bil član "Borbe"? — oblečena. Doma je iz Črnom-^e, vedel pa je zanjo. — Dali i lja na Kranjskem. Njen mož poznal Bidovca, Miloša ir je Goričan in ima malo delav-^alenčiča? — Ne. — Kaj mu nico, oz. trgovino z bicikli in
znano o osrednjem goriškem motornimi kolesi v Gorici. Odboru? — Slišal je zanj, imen Na vprašanje, ali je v preis-clanov pa ne ve. — Dali je po- kavi1 prostovoljno izpovedala magal zbežati dvema italijan- ali pa je bila prisiljena, je odkima antifašistoma iz Milana govorila, da prostovoljno. Po nalogu Rejca, ki je bil glede Spoznala je Jelinčiča leta *e8a dogovoril z italijansko 1928. Toda šele naslednjega le-, Emigrantsko organizacijo v Pa- ta je začela posredovati tajno 1'izu? — Da, do izvršitve pa ni korespondenco in letake. V tem Prišlo, ker je bil med tem are- letu šele je tudi zvedela, da sta tiran. — Dali je Zofija Fran- ona in njen mož v službi tajne °eškin vedela za ta načrt? — organizacije, ki jo je vodil dr. Da. — Koliko je bilo vpisanih Sfiligoj. V prvi vrsti sta ona in njegovo akcijsko grupo? — njen mož posredovala med Go-Sedem. — Na ponovno vpraša- rico in Trstom, in pri tej priliki glede italijanskih antifa- opazila, da tržaška organizaci-listov, ki so jih potem drugi ja dela bolj marljivo, nego go-sPravili čez mejo, pove Bevk riška. V Trstu so se vsi slovenja je bil v to stvar zapleten tu- ski listi razdeljevali takoj, do-Jelinčič. Imen dotičnih oseb čim so v Gorici zaostajali celi Paneve. — Zakaj ni pustil svo- zavoji. Sofijin mož je prena-Jega posla, dasi je večkrat imel šal korespondenco na motor-
lir in 15 lir za bencin, katere sta izplačevala ali Jelinčič ali dr. Sfiligoj. Tadva sta tudi plačevala njo, in sicer s fiksno plačo 100 lir.
Na vprašanje predsednika pove obtoženka, da je tudi vedela za znamenje "4," ki so ga rabili zarotniki, da se eventu-elno med seboj spoznajo. Ta številka je bila zapisana v njihovih identitetnih kartah, ki jih ima vsak italijanski državljan.
Priznava tudi, da je pomagala pri tajni ekspatriaciji dveh antifašistov iz Milana.
Predsednik jo vprašuje nato, dali ni pomagala tudi pri pobegu treh oseb, ki so zapustile Italijo tri dni potem, ko se je zgodila eksplozija v skladišču municije na Proseku. Glede tega pa pravi obtoženka, da ni pri tem nič udeležena.
Tržaška tajna organizacija
Vprašana po svojih zvezah s Špangerjem in drugimi tržaškimi obtoženci, izpove Sofija Frančeškin, da je po njenem mnenju in njenih vtisih na Tržaškem obstojala še posebna tajna teroristična organizacija, ki da je bila v zvezi z nekim tajnim italijanskim antifaši-stičnim društvom. To društvo je imelo prisego, ki je vsebovala pretnjo smrti vsakemu, ki bi izdal njene tajnosti, vede ali nevede. Dr. Sfiligoj je o teh ljudeh dejal, da so nori. Glavni udeleženci so bili Marušič, Stoka, Bidovec, Rupelj in drugi, katerih da ne pozna. Nato je Frančeškinova obširno povedala, kako da je doznala za atentat, ki ga je tržaška organizacija pripravljala na uredništvo Popola di Trieste. Ona da se je že bavila z mislijo, kako bi se atentat dal preprečiti, da pa tega ni storila iz strahu, da bi je zarotniki ne ubili. Ko je to pripovedovala, se je obtoženka začela jokati.
Obtoženka je med drugimi tudi priznala, da je zarotnike obveščal policijski agent Čer-ne na goriški kvesturi, če jim je pretila kaka opasnost. Nato se začenja zasliševanje obtoženca Bidovca.
Bombni atentat na tržaško uredništvo
Bidovec je izpovedal zelo pogumno. Najprej pripoveduje o bombnem atentatu na svetilnik zmage. Ta atentat je izvršil v dogovoru in v družbi z Milošem ter Marušičem. Šli so iz Trsta v Barkovlje s tramvajem. Potem so se peš vzpenjali na Prosek do vznožja svetilnika. Marušič je ostal na cesti, da straži. Bidovec je bombo položil in prižgal vžigalnik, potem so se odstranili, vendar poka ni bilo.
Potem začne pripovedovati o atentatu na Popolo di Trieste. Nekega dne med 6. in 9. februarjem 1930 je prišel k njemu Marušič, češ, da je prejel mogočno bombo, s katero se bo poskušal atentat na fašistično palačo ali p® na kakšno podobno poslopje v Trstu, par dni pozneje pa mu je povedal, da bodo skušali dvigniti v zrak uredništvo "Popolo di Trieste. Potem so napravili ogled na licu mesta. Na dan atentata samega so se sestali pred manufak-turno trgovino Oehlerja. Miloš je nosil bombo, zavito v papir, pod pazduho. Na trgu sv. Katarine so se ustrašili karabinjer-jev, misleč, da že kaj sumijo. Ko so se karabinjerji odstranili, so šli v poslopje redakcije lista, kjer jih je na stopnjicah srečala neka stara ženska. Stvar je šla čisto gladko. Potem so odšli vsi domov čisto mirno spat.
O nesreči, ki se je zgodila, so zvedeli drugega dne iz listov.
rotniki, preoblečeni v miličnike. On je vedel, da niso miličniki. Na tem sestanku se je razložila tehnika bombnih atentatov. Bombo je Marušič dobil od Valenčiča, Valenčič pa od Vadnjala. Sploh je obtežen najbolj Marušič kot ini-ciator tržaške akcije. Med Bi-dovčevo izpovedjo je prišlo slabo dijaku Manfredu, ki so ga pa spravili kmalu k zavesti. Drugi teroristični čini Predsednik je nato spraševal glede tretje bombe, ki da so jo baje zarotniki hoteli vžgati pred jugoslovanskim in, francoskim konzulatom, ali pa pred policijsko ,'djrekcijo..,1 Obtoženec odgovori na to, da so zarotniki res mislili povzročiti eksplozijo pred jugoslovanskim konzulatom, in sicer v slučaju, če bi se požig šole na Ka-tinari posrečil, tako da bi ta reč izgledala kot fašistična reakcija na ta čin. Ker se pa požig ni posrečil, so to namero opustili. Bombni atentat na policijsko direkcijo pa je bil nameravan za slučaj, če bi bil aretiran Marušič.
Glede ostalih atentatov, n, pr. na pošto v Renčah in na Graziolija, pravi Bidovec, da je za te stvari zvedel od Maruši-ča, udeležen pa da ni bil. Izgleda, da so bili to vse čini tržaške tajne organizacije. Imela je tudi šifrski alfabet, ki je odgovarjal goriškemu.
Na tozadevno vprašanje predsednika pravi, da so v ječi ravnali z njim zelo lepo in da je izpovedal popolnoma prostovoljno.
Pravi tudi, da je Marušič njega in Miloša zelo strahoval. Priznava, da se je udeležil požiga otroškega vrtca v Lokvah in pa požiga ljudske šole v Zgoniku. Poskušali so tudi zažgati žrebčarno v Lipici. Imeli so tudi veliko municije in in-strukcijo, kako da se postopa z dum-dum kroglami.
Bidovec je tudi izpovedal o delovanju Kukca, ki je bil te dni ubit na italijanskem teritoriju tik meje. Na omenjenem sestanku, o katerem je Bidovec govoril, je bil navzoč tudi Ku-kec. Na tem sestanku se je govorilo, da je treba ubiti nekega Bratoša. Kukez se zdi, da je tudi avtor poskušenega požiga šole na Gropadi pri Trstu.
V nadaljnem spraševanju pravi obtoženec, da jim je Marušič naročil, da naj bombo položita pod kakšen tiskarski stroj v uredništvu Popolo di Trieste, da pa to ni bilo mogoče, ker so vrata v strojnico bila zapi-ta. Marušič je Bidovca in Miloša tudi zaradi tega grajal, ker nista storila toliko škode, da bi list ne mogel več izhajati-Senzacija—zamišljen atentat na Mussolinija
Zdaj sft je zgodila senzacija. Državni tožilec Dessy je namreč opozoril predsednika sodišča, da je pravkar dobil obširno pismo od obtoženca Maruši-ča, v katerem razkriva uprav senzacionalna dejstva, valeč glavno odgovornost za akcijo tržaške organizacije od sebe drugam.
Marušič pa je bil napisal že prejšnjega dne v ječi dolgo pismo s sledečimi izpovedbami:
Najprej pripoveduje, kako se je seznanil s posameznimi obtoženci. Marušič sam je uslužben v Banca d'America e d'ltalia v Trstu. V tej lastnosti se je seznanil z nekim trgovcem Urbančičem s Knežaka in z njegovim prokuristom Valenči-čem. Valenčiča je Marušič najprej najel za to, da bi skrbel za razširjanje slovenskih listov, ki so čez Gorico prihajali prepoz-
Eden je bil blond, drugi črn. Blondina so klicali Dušan. Neznanci so rekli, da je treba ubiti občinskega stražarja Kureta in znanega fašističnega stotnika Graziolija iz Sežane. On, Marušič, da s celo stvarjo ni bil prav zadovoljen, posebno zato ne, ker je primanjkovalo denarja in je tržaška organizacija hirala. Med tem pa je prispela bomba, katera je bila potem položena v uredništvo Popolo di Trieste. Ta bomba je prispela 1. februarja 1930 na avtomobilu in je bila zelo težka. Vžigalnik je bil preračunan na 20 minut.
Nato Marušič zelo obremenjuje Vadnjala, ki je obljubil tisoč lir tistemu, ki bi ubil Graziolija. Nato govori o drugih bombnih atentatih, ki so jih zarotniki še nameravali, dokler jih ni prehitel mesec april, katerega meseca so bili aretirani.
Nato sledi najbolj senzacio-nelna izpoved.
To pismo je bil napisal, kakor rečeno, Marušič pred kratkim. Danes pa je napisal novo pismo, ki še ni objavljeno, pač pa se dozdaj ve, da v tem pismu obtožuje čisto nove osebe ter pravi, da je bil zamišljen med drugim tudi atentat na predsednika vlade M,ussolinija.
vršila Miloš in Bidovec. Bombo ger. Španger je imel pod se-
je pripravil Valenčič. Predsednik sodišča je vprašal obtoženca : "Zakaj ste hoteli storiti zlo
boj proseško in tržiško akcijsko cono, Miloš je imel Kras, on sam .pa Bazovico in Katinaro.
jugoslovanskemu konzulu (miš- Bil je tudi član "Borbe," pa je
ljena je nameravana eksplozija pred konzulatom, o kateri je bilo že govora), ki je vendar
bil proti teroristični akciji, pač pa je proti koncu spremenil svoje stališče. "Borba sama ni
dober človek in gentleman?" imela revolucionarnega znača
Obtoženec: "Nismo hoteli njemu storiti zla, šlo je samo za demonstracijsko dejanje pred konzulattom, ki ne bi bilo nobenemu človeku škode napravilo."
Marušič je dalje priznal, da je imel v rokah načrt smodniš-nic v Bazovici in Katinari. Na prej omenjenem sestanku so neznanci dali nalog, da se imata ubiti voditelj kraških fašistov Grazioli in policist Kuret, ker je, kakor je omenil Marušič, za take renegate bila določena smrtna kazen. Marušič priznava, da je sam nekoč dal
ja; teroristično organizacijo je ustanovil šele Bidovec.
Teroristična akcija, je trdil nadalje Marušič, se je sklenila šele na sestanku Monte Spacca-to (slovenskega imena žal ne vemo). Financirana ta organi-od zunaj ni bila, kakor se to trdi ali misli. Narobe, organizaciji so hudo manjkala denarna sredstva. Marušič je bil mnenja, da človek, ki se v taka podjetja spušča, zgubi svobodo delovanja; zato ni v srcu prav pristal na to akcijo.
Predsednik general Cristini pripominja nato obtožencu, da
nalog, da se umori Graziolija, Španger trdi, da ga je k terori-
zakar je bila razpisana nagrada 500 lir. Po naročilu obtoženca špangerja je dal tudi povelje za požig italijanske šole v Helpeljah, kar pa španger zanika. Dalje je navajal Marušič, da je imela organizacija strog statut, po katerem so delovali člani. Marušič je dobil tri bombe, vse od Valenčiča, ki
Ta atentat, ki je bil po trditvah i mu je obljubil tudi revolver in
stičnim delovanjem nagovarjal on, Marušič. Marušič pravi, da to ni res.
Nalog za požig katinske šole, tako je nadaljeval obtoženec, je dal Miloš. On da se je te stvari udeležil samo zato, da ne bi veljal kot strahopetec. Iz nadaljnega izpraševanja predsednika, generala Cristini, ki je hotel spraviti obtoženca Maru-
Marušiča že precej časa zamiš-; avstrijsko puško. Valenčič jih šiča, Špangerja, Bidovca in Mi-ljen, bi se imel baje izvršiti v teh dneh.
Za tem senzacionelnim obvestilom državnega tožilca se je začelo zasliševanje Miloša.
je poučeval tudi o ravnanju z bombami po navodilih Vadnjala, ki je bil tudi voditelj v št. Petru na Krasu. Valenčič je pri konfrontiranju z Maruši-
Miloš je popolnoma potrdil iz- čem potrdil njegove navedbe, povedbe Bidovca glede atentata na tržaško uredništvo. Predsednik skuša Milošu dokazati, da so hoteli položiti bombo v uredništvo lista, dočim Miloš
Bombe so bile napravljene v tovarni Urbančič v okolici Št. Petra, torej na italijanskem te-
loša v protislovju med seboj, se razvidi, da so pač vsi bili med seboj solidarni, da pa pravega formalnega voditelja med njimi ni bilo, tako da je razumljivo, če se danes glede iniciative za posamezne akte revolucionarne narodne borbe ne spominjajo prav, kdo je bil prvi,
ritoriju. Iz Marušičeve sporne- ki je dal za enega ali drugega nice izhaja, da je dal španger zamisel ali navodilo. Seveda trdi, da so hoteli pognati v izdelovati bombe po znanih de- i kuje obtožbo iz tega zelo na-
zrak samo stroje. Ob tej priliki se je vnel med Bidovcem, Milošem in Marušičem prepir, kdo da je pravzaprav dal iniciativo za ta čin.
Nato pripoveduje Miloš o po-skušenem požiguskatinarske šole. Za tajno organizacijo da je zvedel leta 1928 in je najprej
lavcih v tržiški ladjedelnici.
Nato je sledila konfrontacija obtožencev Miloša, Bidovca, Valenčiča, Marušiča in Špangerja, ki so glavni obtoženci. O atentatu, ki je bil nameravan te dni proti Mussoliniju, je izjavil Marušič, da so nameravali položiti peklenski stroj pod se-
prenašal slovenske liste. Nato i dež Mussolinijevega avtomobi-se zopet med obtoženci vname la. Slovanski protifašisti so iz-debata glede avtorstva raznih rabljali sodelovanje Valenčiča, terorističnih činov. Nato se za-; ker le-ta ni bil osumljen in so čenja zasliševanje Miroslava | ga hoteli v fašistični milici ce-Pertota, ki pa je primeroma lo imenovati za voditelja. Va-
malo obremenjen.
K tretjemu razpravnemu dnevu izvemo naknadno še sledeče podrobnosti: Med atentati so navajali obtoženci v svo-
ravnega dejstva svoj kapital.
Potem je bil konfrontiran z Marušičem proseški mizar Španger. Tudi on je videti skromen, vendar ga obtožnica smatra za j ako nevarnega človeka. Z njim vred je bil poklican pred predsednika generala Cristini tudi Valenčič, ki je najstarejši med obtoženci; ima 33 let. Je lepo oblečen in razi-ran, izgleda žalosten in zamišljen.
Bidovec se drži moško
Prdesednik, general Cristini, skuša obtožencem dokazovati, da so imeli namen vprizoriti atentat ob vsaki priliki, kadar bi se praznoval kak naroden ali fašističen praznik. Predsednik,
lenčič je zanikal drugi del Marušičeve izpovedbe. Marušič je končno izjavil, da je bil prej za miroljubno slovansko propagando, da se je pa v zadnjih jih izpovedbah še ubojstvo ne- treh mesecih dal pregovoriti k general Cristini, sprašuje v to kega miličnika, ki je bil udele- nasilnim dejanjem. O tajni or- :svrho z imenovanimi vred tudi žen pri eksekuciji Vladimira ganizaciji je Marušič izpove- Bidovca. Italijanski listi pra-Gortana v Pulju, potem ubij-, dal, da gre pri tem za gotove :vij0; da je Bidovec ostal ves čas stvo fašista Cerkvenika in Bla- celice, katerih člani se med se-:moškj; hi^en in se zaničljivo žine, kakor tudi miličnika Dal boj ne poznajo.	smehljal. Sploh ni zgubil ni-
Izpoved Špangerja	koli prisotnosti duha in se jezil
Nato je bil zaslišan prihod- na tovariše, ki so se v svojih nji obtoženec, 24-letni Alojzij zagOVorih zapletali. Španger, mizar. Tudi on je pri-j v tem križnem zasliševanju padal organizaciji in je zvedel izjavlja Marušič, da šole na od Bidovca, da bo poslopje Po-j Katinari nikakor ni hotel za-polo di Trieste pognano v zrak. Priznal je, da je izrekel napram Sofiji Frančeškin usodne besede: "Berite danes posled-njič Popolo di Trieste!"
Nato so bili zaslišani obtoženci Rupelj, Obad, Zahar in Nikolaj Kosmač, ki so pripadali posebni celici in se udeležili več
Fiume. Miličnika, ki je bil udeležen pri eksekuciji Gortana, je po mnenju obtožencev ustrelil Kukec.
Četrti dan razprave
(4. septembra) Izpovedbe Marušiča
Na današnji popoldanski razpravi je bil prvi zaslišan bančni nameščenec Marušič, ki je izjavil, da prej ni hotel povedati resnice, in sicer radi tovarištva. Marušič je bil zaupnik treh celic na Krasu, dočim je španger nadziral Prosek in Tržič, je
imel Marušič vrhovno nadzor- j protifašistovskih terorističnih stvo na Krasu. K jugoslovan- aktov. S tem je bila dopoldanski tajni organizaciji je pristo- ske razprava končana, pil pod vplivom svojih jugoslo- Popoldne so bili zaslišani vanskih čuvstev. Rekel je do- ostali obtoženci, katerih izpo-besedno: "Tudi danes lahko tr-; vedbe se krijejo z njihovimi dim, da se čutim Slovana, da pa j priznanji pred preiskovalnim
žgati, ampak samo izvršiti nek neškodljiv demonstrativen čin. Pri tej priliki pride zopet do diskuzije med Marušičem in Špangarjem, pri čemer Španger dosledno in kratko zanikuje svojo inicijativo pri terorističnih aktih, ki se obtožencem či-tajo. Na sestanku na Monte Spaccato da so bili Štoka, Rupelj, Marušič, Miloš, Bidovec, on (Španger) in dva neznanca v miličnih uniformah. Ta dva neznanca da sta naročila, naj se ustrelita "centurio" Grazioli in miličnik Kuret v Dolini. Ti-
nikdar nisem želel nasilnih de- sodnikom. Po zaslišanju obto-	kj pove]j ne poslušal,
janj, temveč sem jih odločno žencev se je začelo zasliševa-	zadene srnrt. pri. tej priliki
pobijal. V zadnjem času pa i nje prič, katero se ima končati	§e zQpet vname'med Marušičem
sem seveda svoje stališče spre-; še v nocojšnjih urah.	jn gangarjem debata, kdo je
menil." Obtoženec je navajal, Izpovedba obtoženca Marušiča	daj iniciativo za atentat na
da je teroristično organizacijo; Četrtega razpravnega dne je	Qrazi0lia, eden pravi, da Maru-
sodišča zasliševal
to
bal
namero? — Zato, ker se je ciklu, in sicer navadno do Pro-
smrti, ki je bila zagrožena seka. Za vsako pot je dobil 50
no. To vse je bilo leta 1929. ustanovil Bidovec. Tedaj je tu-	predsednik sodisča zasliseval drugi) da Španger. Vendar
On da je bil začuden, da je eks-; Septembra meseca istega le-: di prodrlo stališče, da se imajo	Marušiča, katerega smatra bo- ge 'to nanaga na tistikrat, ko so
plozija zahtevala žrtve, ker so ta je šel na sestanek na nek vsekakor vršiti nasilne akcije,	tožnica državnega tožitelja ne- Graziolija sklenili spraviti s vsi mislili, ko so položili bom-i kraški hrib, za katerega je bila Na sestanku na Monte Spacato j kako kot voditelja jugoslovan- sveta tržaški akcionaši sami,
bo, da v tiskarni ni ljudi. Sicer izdana parola: "Snežnik." Na so bili prisotni tudi neki ne-	skih akcionašev v Trstu. kajti bU je še drug slučaj, ko
pa on ni poznal eksplozivne tem sestanku sta bila dva obo- znanci. Marušič pa oporeka, da	Marušič sam je videti nežna- se Je oklenilo Graziolija ubiti
moči bombe. rožena neznanca. Na tem se- bi bil on šef tajne organizacije,	ten in skromen. Ves čas je za- takrat pa sta baje dala nalog
Nato je Bidovec priznal, da stanku se je skienil drug večji O Božiču se je sklenilo, da se	trjeval, da on ni bil za terori- za to skrivnostna neznanca v
je pripadal tržaški tajni orga-| sestanek, o katei-em je izpove- izvrši atentat ob priliki poroke	stično akcijo. miličnih uniformah
nizaciji in se udeleževal njenih dal že Bidovec. Na tem sestan- italijanskega prestolonasled-	V tajni organizaciji je bil Nameravani plat zvona sestankov. Na enem izmed teh ku so bili zopet trije neznanci nika. On je predlagal atentat !0d leta 1928. V organizaciji je Enaka debata se vname tudi
sestankov so bili tudi trije za- v uniformah fašistične milice, na svetilnik, ki sta ga potem iz-	zavzemal odlično mesto Špan-| (Dalle na 0. atranl)
POTEK SODNE OBRAVNAVE V TRSTU
(Nadaljevanj« iz 5. strani)
zaradi požiga šole v Herpeljah na dan, ko se je slavila fašistična ustava. Iz tega zasliševanja se je posnelo, da je bil ta dan položen ogenj vsega skupaj na štiri šole. Posebne škode pa ni bilo nikoder. Marušič je pri tej priliki zopet poudaril, da je delal pod pritiskom, grožnjami in sramoto, ki je čakala izdajalca. Iz nadaljnega spraševanja se razvidi, da je pri revolucionarnih akcijah razen današnjih obtožencev bil udeležen tudi neki Petaros, ki ne sedi med današnjimi obtoženci, ker je pravočasno zbežal čez mejo. O tem Petarosu je dejal predsednik general Cristini, da je hotel biti plat zvona, da zbuni okoličane proti režimu, da pa potem do tega ni prišlo. Petaros je baje tudi nekega fašista ubil, česar pa Marušič ne ve. Bombe so bile izdelane v Italiji
Marušič pa potrdi, da je vse tri bombe, ki so jih imeli akci-onaši v rokah, preskrbel Va-lenčič. Istotako je preskrbel avstrijsko puško s tremi pištolami tipa "Steyr' in dvema re-vorverjima na bobenček. Pri tej priliki pravi Valenčič, o katerem izvemo, da je bil v Rusiji in ranjen, da je bombe in navodila za vse tri atentate na uredništvo "Picolo di Trieste," na svetilnik in nameravani atentat pred jugoslovanskim konzulatom, prejel od Vad-njala.
Pri tej priliki se izve iz ust predsednika general Cristini samega, da bombe niso bile izdelane nekje v inozemstvu, kakor se je namigavalo v italijanskem tisku, ampak da so bile izdelane in izstrugane na stružnici v Urbančičevi veležagi v Bači, kjer je Valenčič za prokurata. To stružnico so zarotniki prodali potem v Trstu nekemu sta-rinarju, da bi zabrisali sled za njo. Nadaljnje bombe so hoteli izdelati s pomočjo delavcev tovarišev v ladjedelnici v Tržiču.
Nameravani atentat na tajnika tržaškega fašija
Nato predsednik general Cristini pokliče predse zopet Va-lenčiča in ga vpraša, dali je res on zamislil bombni atentat tudi v hiši pokrajinskega tajnika tržaškega fašija dr. Perusina. Peklenski stroj naj bi se položil v zavoj neke urarske firme, da bi se mislilo, da vsebuje uro-budil-ko. Valenčič pa to zamisel odločno zanikuje. Pri križnem zaslišanju pa Marušič ta načrt prizna. Pri debati, ki se pri tem zopet med obtoženci vname, potrdijo vsi, da se je vseh sestankov revolucionarne akcije Španger udeleževal, dočim on to tudi nadalje zanikuje, ker da je bil samo na gori Spac-cato.
Zamišljen atentat na Mussolina
Nato se preide na zasliševanje glede zamišljenega atentata na predsednika vlade Mussoli-nija. Marušič pravi, da je ta atentat zamislil Bidovec, ki pa to z zaničljivo gesto napram svojemu obtožitelju zanikuje. Pri debati o tem trdi predsednik general Cristini, da je Valenčič, ki je bombe preskrboval, imel pripravljeno še četrto bombo, s katero naj bi se pognala v zrak vojašnica v Št. Petru na Krasu, kar pa Valenčič taji.
Kaj bi predsednik rad zvedel
Predsednik general Cristini bi nato hotel tudi zvedeti, kdo je prav za prav bil v Italiji glavni vodja revloucionarne organizacije, če se ne upošteva Rejec, izven dežele. Predsednik Cristini namreč meni, da je obstojal v Italiji nek centralni izvršilni odbor, ki je moral vsako akcijo odobriti. Vendar glede tega obtoženci ne dajo nobenega pojasnila. Glede atentata tudi na Oberdankov spomenik in na sedež tržaškega fašij a. Na koncu premaga Marušiča čuvstvo usmiljenosti, tako da se ves zmehčan obrne k predsedniku Cristiniju in k
očetu ubitega časnikarja Neri-ja—tako poročajo vsaj italijanski listi—in ga skesano prosi odpuščanja. Vtis tega čina pa je bil popolnoma negativen. Bidovec v svoji kletki pa je baje spremljal Marušičevo prošnjo in solze s pomilovalnim zaničevanjem.
Na to pride na vrsto Španger
Španger je rojen na Proseku leta 1906. Povedal ni prav za prav ničesar novega in je v svojih odgovorih sploh tako kratek. Sploh govori slabo italijansko in se zatika. Španger nekatere stvari priznava, večinoma pa zanikuje. Predsednik general Cristini ga večkrat označuje kot lažnjivca. Predvsem je predsednik Cristini hotel zvedeti, kdo je organizacijo financiral. Španger je mizar. Za svojo službo v organizaciji pa je bil, kakor sam priznava, plačan od Jelinčiča potom dr. Sfiligoja in gospe Frančeškin. Kaj drugega pa se od Španger-ja ne da zvedeti.
Rupe'j in Obad
Nato so zasliševali Ruplja, ki je obtožen udeležbe pri požigih šol. Kaj novega pa se iz njegovega zasliševanja ne zve, kakor samo to, da so neznanci v milični uniformi, kateri so bili na sestanku na Monte Spaccato, baje izvršili vlom v pošto v Renčah.
Za njim se zasliši Ivan Obad, rojen leta 1906, v Salesu v občini Zgonik. Je mlad kmet s precejšnjo politično izobrazbo. On je zagrešil samo to, da je pri požigu šole v Zgoniku držal lestvo.
Revolucionarna organizacija po dolinskem okraju
Nato se zasliši Zahar iz Sv. Antona pri Dolini, rojen 1905, po poklicu mizar. Zahar je skupaj s Kosmačem zapleten v poskusni umor fašista Kureta v Ricmanjih.
Nikolaj Kosmač je rojen v Zabrešcu pri Dolini leta 1907, in je delavec. Italijansko govori jako slabo. Obtožen je, da je na navodilo Stanka Petarosa hotel ustreliti dolinskega fašista Kureta. Skupaj s Petaro-sem sta pri Sv. Jožefu oprezala z revolverjema na Kureta, skrita za nekim zidom. Njegov revolver pa se baje ni sprožil. Poskusil se je pa atentat tudi na fašista Fonda. Druge podrobnosti niso bistveno važne. Na vprašanje zagovornika glede duševnega stanja Kosmača, odgovori predsednik Cristini, da je Kosmač sam, ki ima na sebi nek kazenski delikt od preje, duševno zdrav, da je pa bil njegov oče duševno bolan. Zasliševanje Stoke
Nato se začne zasliševanje Stoke, ki bistveno vse priznava, kar je povedal že v preiskavi. On je doma iz Kontovela. Tudi on je udeležen pri šolskih požigih. Razen Jelinčiča in Španger j a imenuje ta obtoženec kot enega izmed aktivnih voditeljev organizacije Ukmarja. Pove tudi, da je bilo glavno pravilo organizacije to, da se ima vsak ustreliti, kdor bi izdal tovariša, oziroma skupno stvar. Dolga debata se je vnela potem med predsednikom Cristini, obtoženci in Štokovim zagovornikom dr. Contrerasom glede tega, ali je organizacija razpolagala s tremi bombami ali s štirimi, pri čemur rezultira, da je prva bomba, ki ni razpočila, bila položena na Svetilnik, druga bomba je eksplodirala v uredništvu znanega tržaškega lista, tretja je bila namenjena za demonstrativni atentat pred jugoslovanskim konzulatom, eventualno pa bi se bila uporabila za atentat na znanega Graziolija. Čet rta pa sploh ni še bila izdelana, pač pa bi se bila imela izdelati in, kakor je predsednik Cristini ironično pripomnil v obliki lep ovdj zavite budnice reprezentirati fašističnemu tajniku dr. Perusiniju kot darilo na nočno omarico.
Kosmač in Sirk
Nato se zasliši Jožef Kosmač, od katerega bi predsednik Cristini rad zvedel, kdo je umoril
zakonca Marangoni v Ricma-| njih. Predsednik Cristini namreč sumi, da sta bila umorjena od onih tajnostnih dveh neznancev v miličnih uniformah, ki sta se potem podala v znano dolino, kjer so vasi Dolina, Boršt in Ricmanje. Tam so ju baje videli v nekem mlinu za olje ter v nekih barakah. Vendar se od Kosmača tozadevno ne da ničesar zvedeti.
Nato se zasliši Leopold Sirk, ki je bil svoj čas karabinjer. Ta je akcionašem dal nekaj smodnika in okoli 50 zavojev patron. Patrone so bile njegove. Kakor ostali obtoženci, je tudi on razširjal slovenske liste in lepake. Kakor mnogi obtoženci, tudi on zanika, da bi bil član tajne organizacije, oziroma, da bi bil vedel za njene cilje.
Spreten kmet organizator
Prihodnji obtoženec je Lovrenc Kac. Čeprav ga obtožnica dolži, da je bil načelnik neke celice revolucijonarne organizacije, on to spočetka odločno taji. Predsednik Cristini pa sporoča, da se je v njegovi hiši nahajal cel arzenal orožja. Kac sam je kmet.
Njegove izpovedbe se morajo, ker ne zna italijansko, prevajati od sodnega tolmača An-toniett^ TJjčič, ki služi v pravosodnem ministerstvu v Rimu. Predsednik Cristini pravi, da je Kac v preiskavi priznal, da je bil član organizacije "Borba," ki da je imela namen, da bi se Julijska krajina od Italije odtrgala in se konstituirala kot samostojna republika.
Nato Kac prizna, da je bil res načelnik celice. Kot tak je organiziral trojke na raznih krajih, katerih člani se med seboj niso poznali. Izve se tudi, da je bil nameravan požig šole pri Sv. Eliju. Kac je bil tudi na znanem sestanku na Monte Spaccato. Na Kureta da je streljal Zahar. Kuret je bil re-negat, ki je delal Slovencem škodo.
Iz nadaljnega zasliševanja in križnega spraševanja se je posnelo, da Kac prav za prav ni zagrešil nobenega zločina, pač pa da je bil po priznanju predsednika Cristina samega izvrsten organizator in osebno jako pošten človek vprav neprenosljive kmečke zdrave pameti. Najhuje je Kac obremenjen po tem, ker je imel zalogo orožja. Tudi je imel nalog zrevolucioni-rati zaledja v slučaju mobilizacije, in sicer preoblečen v italijanskega vojaka. Kaca dolži-jo tudi komunistične mentali-tete. Dejal je, da mu je Marušič rekel, da je prav za prav vrhovno vodstvo akcije bilo pri emigrantih v Parizu.
Zasliševanja Valenčiča.
Zatem je sledilo zasliševanje Valenčiča, o katerem poročajo italijanski listi, da je ves čas bil zelo zamišljen in žalosten. I Njegova zunanjost je skrbna in elegantna. Baje je premožen.
Kakor rečeno, je Valenčič priznal šele pismeno v spomenici, ki jo je napisal preiskovalnemu , sodniku Montaltu 18. avgusta tega leta. V spraševanju prizna, da so vse tri bombe šle skozi njegove roke. Kakor znano, je Valenčič v svoji spomenici trdil, da je bombe dobival gotove od Vadnjala. Predsednik Cristini pa mu dokazuje, da je dal bombe izdelovati on, in sicer v delavnici svojega strica, veležagarja Urbančiča s pomočjo Urbančičevega mehanika. Materijal je lahko dobil na mestu samem. Stružnico je, kakor že omenjeno, potem v Trstu prodal.
Predsednik Cristini. očita obtožencu, da je zaslužil na mesec 5,000 lir in da pripada frama-sonom, kar pa Valenčič zanika. V nadaljnjem zasliševanju se ne zve noben nov fakt niti kakšno novo pojasnilo, ampak se samo zopet po križnem zasliševanju z Marušičem in Bidov-cem skuša dognati iniciativa glede izdelovanja bomb, glede naročanja taistih in glede tega, kdo je omenjene tri, oziroma
i štiri atentate in poskuse za-I mislil, pri čemer Valenčič obte-jžuje predvsem Vadnjala, drugi obtoženci pa stvar razlagajo drugače.
S tem je zasliševanje vseh obtožencev končano in se začne zasliševanje oškodovanega očeta Nerija, ranjenih treh tipo-grafov, oziroma delavcev in zastopnikov požganih šol. Pri tem zvemo na primer, da škoda, povzročena pri poskušenem požigu šole na Zgoniku, znaša vsega skupaj 1,800 lir. Potem pridejo na vrsto vse priče.
Priče same uradne osebe
Poštni načelnik v Renčah Ca-millo Forte izjavlja, da so neznanci oropali pošto za 1,055 lir. Napadalci so bili baje trije neznanci v miličnih uniformah. Izvršili so rop s skrajno hladnokrvnostjo v navzočnosti načelnika in uradnikov. Ko ga je predsednik Cristini vprašal, kaj je dejal, ko so trije neznanci pospravljali denar, je dejal: "Drug drugega smo gledali, misleč, da gre za burko." (Smeh med sodniki in v d vrtani).
Ivan Kuret, fašist iz Doline, pove, kako so nanj prežali in kako je srečno ušel smrti. Dva kvestorja, ki sta za zarota
še le iz preiskave zvedela
Tržaški kvestor Laino samo potrjuje svoje raporte, ki jih je predložil prekemu sodu. Razlagal je, kako je bila preiskava silno težka, ker se spočetka ni mogla najti niti najmanjša sled. Izjavil je, da je policija prišla na sled revolucionarni organizaciji, kije od leta 1928 "sejala strah in grozo po Julijski pokrajini," šele po znanih besedah, ki jih je izustil španger napram gospej Frančeškin, ki jih je potem zaupno nekomu povedala, kar je potem zvedela policija. Tudi za sestanek ak-cionašev na Monte Spaccato je gospod tržaški policijski ravnatelj ali kvestor zvedel šele iz izpovedi obtožencev v preiskavi. Za to je namreč vprašal gospoda kvestorja odvetnik Ma-tosel-Loriani in je policijski direktor potrdil, da je šele iz tega za ta važni sestanek zvedel.
Goriški policijski direktor Modesti je tudi šele iz procesa zvedel za organizacijo, ki je bila razpredena po goriški pokrajini.
Iz izpovedi ostalih prič zvemo tudi, da je škoda, povzroče-ina po bombi, v poslopju, kjer se nahaja Popolo di Trieste, znašala 15,000 lir.
V Italiji take metode niso v rabi
Ostali karabinjer ji kot priče tudi ne povedo ničesar novega, česar ne bi bilo v njih raportih. Pri tej priliki predsednik Cristini poudarja, da so obtoženci po svoji lastni izpovedi izpovedali vse prostovoljno in da niso bili prisiljeni; "sploh v Italiji," pravi predsednik, "take metode niso v rabi."
Direktor Banke d'America e d'ltalia Galdini izpove, da se je njegov uradnik Marušič vedno vedel popolnoma korektno, tako da je imel vanj polno zaupanje.
Avtomobilist Karel Koren, na kojega avtomobilu je prinesel Valenčič iz Bače v Trst bombo, ne ve nič povedati, ker ni vedel, kaj vozi.
Sedemdesetletna šivilja Marija Lončar, katera bi bila morala atentatorje na stopnicah uredništva Popolo di Trieste videti, se ne spominja ničesar.
Bivši šef-urednik Popolo di Trieste Leo Reja pove samo to, da je dobival grozilna pisma. Pravi, da je v momentu, ko se I je čul pok eksplozije, sedeč pri svoji uredniški mizi in pišoč nek članek, zapisal ravno besedo: "Razorožitev" (veselost).
Grof Nardini-Saladini, bivši direktor lista Popolo di Trieste, začenja govoriti o svojem delovanju zoper "slovansko nevarnost v Julijski krajini," nakar ga predsednik ironično prekine, češ, da so se med procesom, kateremu priča ni prisostvoval, slišale še hujše stvari, in ga prosi, naj preide k bistvu. Na-
to ne pove direktor nič drugega, kakor da je list dobival grozilna pisma.
Polkovnik Pitassi, vojaški izvedenec, komandant artilerijske šole v Nettunu, razlaga samo ustroj uporabljenih bomb.
S tem je bilo zasliševanje obtožencev in prič končano.
ZADNJI DAN RAZPRAVE (5. septembra)
Predlog državnega tožilca
Na današnji dopoldanski razpravi je predlagal državni pravdnik komendator Dessy naslednje kazni: Bevk 7 let, Ciril Kosmač 5 let, Manfreda 9 let, Sofija Frančeškin 5 let, Pertot 7 let, širca 4 leta, čač 8 j let, Josip Kosmač 7 let, Nikolaj Kosmač 25 let (najmanjša kazen 20 let), štoka 18 let. Rupelj in Obad 20 let. Smrtno kazen pa je predlagal za špangerja, Miloša, Bidovca, Marušiča in Valenčiča.
"Fašizem je pcdpiral slovenske šele in pospeševal naeijonalno slovensko življenje!"
Državni pravdnik je navajal v svojem pledoyerju: Italija je prišla v nove province z najboljšo voljo, da sodeluje z novimi državljani. Majhna skupina agitatorjev da se je postavila proti vladi. Fašistična vlada. ki je pred podpirala slovanske šole in pospeševala nacijo-malno slovansko življenje, je bila prisiljena razpustitti vsa slovanska društva! Mala skupina nezadovoljnih je nato začela boj proti fašizmu in proti italijanski domovini. Stopila je v zvezo s sovražniki fašizma in s protifašistično centralo v Parizu ter z njo delovala v sporazumu.
Državni pravdnik je nato opisoval organizacijo slovanskih protifašistov in zločine posameznih obtožencev. Podrobno je opisoval delovanje vsakega obtoženca in njegove zločine. Obtožencu Milošu, ki je jugoslovanski državljan, je očital, da je zlorabljal italijansko gostoljubnost skupno z Bidov-cem, ki je služil v italijanski vojski, in z njim vršil zločine. Obrnjen k Bidovcu je rekel: "Kaj bi storili vi, če bi vas domovina poklicala k orožju? To vem čisto točno, ker ne pozabim, da obstojajo trojke in da delujejo komitaši, ki bi se razširili v zaledju italijanske vojske."
Dalje je državni pravdnik obširno opisoval priprave in izvršitev atentata na uredništvo Popolo di Trieste ter opozarjal na koncu še posebej na sokrivdo soobtoženih.
Govori zagovornikov
Po govoru državnega pravd-nika, ki je predlagal smrtno kazen za pet obtožencev, za druge pa večletno ječo, se je razprava prekinila za četrt ure. Ko se je zopet otvorila, so govorili zagovorniki obtožencev, in sicer dr. Zennaro za Bidovca in Miloša, dr. Matosel-Loriani za Pertota, dr. Bologna za Obada, Manfreda in Josipa Kosmača, dr. Chersich za širco in Marušiča, dr. Contreras pa za Nikolaja Kosmača, špangerja, Zaharpa in Valenčiča, dr. Giannini pa za Ruplja, Cirila Kosmača, časa in Frančeš-kinijevo. Govori zagovornikov, ki so bili zelo krattki, so se končali ob 8. zvečer, nakar se je sodišče umaknilo k posvetovanju, da izreče obsodbo.
Trst, 6. septembra.—Včeraj ob 7:30 zvečer je bila končana razprava proti slovenskim obtožencem pred izrednim sodiščem za zaščito države. Posvetovanje sodnega dvora je trajalo do 23. ure, nakar so se sodniki med grobno tišino vrnili v dvorano. Po nekaj trenutkih molka je pričel čitati predsednik izrednega sodišča general Cristini obsodbo, s katero so bili obsojeni na smrt France Valenčič, Franjo Marušič, Zvo-nimir Miloš in Ferdo Bidovec, ostali obtoženci pa na večletno ječo. Oproščena sta bila samo Leopold Širca in Ciril Kosmač. Vsi obtoženci so sprejeli obsodbo mirno.
Smrtna obsodba je bila izvršena davi ob tri četrt na šest na vojaškem strelišču pri Bazovici. Po vesteh tržaških listov je poveljnik tržaškega ar-madnega zbora odklonil predložitev pomilostitvene prošnje italijanskemu kraju.
Okrog pol 23. se je razvedelo, da bo sodba proglašena vsak hip. V kletko pred predsedniško mizo so zopet pripeljali obtožence. Na njihovih obrazih je bilo čitati mir in spokojnost. Frančeškinijeva se je vsedla na svoje mesto izven kletke ter si od časa do časa popravila paj-čolan. Pozornost občinstva v dvorani je bila posvečena posebno Bidovcu, ki je prvi vstopil v kletko ter se vsedel na svoje mesto povsem ravnodušno kot bi se ga vsa zadeva prav nič ne tikala. Od časa do časa si je pogladil lase ter gledal skoro ironično na prisotno občinstvo. Tudi Miloš je vstopil z elastičnim korakom, mirno, brez razburjenja; roki je držal v žepu. Ostali obtoženci so se za njima posedli na svojih mestih ter vzpodbujali drug dru-gega.^
Povratek sodišča
Pred prihodom izrednega sodišča je zaklical z glasnim glasom pri vratih se nahajajoči karabiner: '"Izredno sodišče za zaščito države!" Po vstopu članov sodišča, ki so bili oblečeni vsi v gala-uniforme, je zavladala v dvorani grobna tišina. Občinstvo je bilo kakor okamene-lo. Vse oči so bile uprte proti predsedniški mizi, kjer je zavzel mesto predsednik general Cristini, ki je prinesel s seboj debel sveženj spisov.
Po par trenutkih molka je pričel čitati Cristini razsodbo. Njegov glas je bil jasen in docela miren.
Obsojeni so bili:
Franjo Marušič na smrt.
Zvonimir Miloš, na smrt.
Ferdo Bidovec, na smrt.
France Valenčič, na smrt.
Lojze Španger na 30 let težke ječe; tudi za njega je državni tožitelj predlagal smrtno obsodbo.
Nikola Kosmač in Vladimir Štoka vsak na 25 let težke ječe.
Dragotin Rupelj in Vinko Čač vsak na 15 let težke ječe.
Ivan Obad na 10 let težke ječe.
Mario Zahar, Josip Kosmač, Miroslav Petot, Slavko Bevk in Anton Manfreda vsak na pet let težke ječe.
Zofija Frančeškin na dve leti težke ječe.
Leopold Širca in Ciril Kos-jmač sta bila oproščena.
Obsojenci
Pri čitanju obsodbe so zrli obtoženci z veliko pazljivostjo proti predsednikovi mizi ter napeto poslušali njegovo čitanje. ;Samo Bidovec' se ni zmenil zanj, temveč je gledal povsem v drugo smer, kakor bi že itak vedel, kaj ga čaka. Ko je bila prečitana njegova smrtna obsodba, ni trenil niti z mišico na obrazu. Ko je bila prečitana obsodba za smrtno kazen predlaganega Lojzeta špangerja, ki je bil obsojen na 30 let ječe, se je ta nasmehnil skoro bolj bridko kot veselo. ' Miloš je pri prečitanju svoje smrtne obsodbe malce obledel ter si nervozno pogladil lase. [Strmel je predse ter obstal nepremično, dokler ni bila do kraja prečitana obsodba. Valenčič je bil vidno utrujen. Gledal je predse ter ni trenil niti z očesom. Marušič je bil duševno povsem odsoten ter sanjavo zamišljen in sploh ni poslušal či-tanja obsodbe.
Mali Ciril Kosmač, ki je izgledal med ostalimi obtoženci kot otrok, je po prečitanju obsodbe neverjetno pogledal okoli sebe, kakor da ne bi verjel, da so mu odprta vrata v sbobodo.
Ustreljeni (6. septembra)
O justifikaciji je bilo.izdano naslednje oficijelno poročilo, razen katerega tudi današnji listi ne objavljajo nikakih na-daljnih podrobnosti. Oficijelno
poročilo se glasi:
"Ko je bila ob 11. zvečer razglašena sodba, so okrog pol 12. odvedli obsojence v spremstvu močne straže v zapore. Vsi štirje na smrt obsojeni so podpisali prošnjo za pomilostitev. Spali niso vso noč nič. Komandant tržaškega armadnega zbora prošnje za pomilostitev ni poslal naprej, marveč jo je, kakor ga pooblašča zakon o izrednem tribunalu, sam odklonil. Zato je bilo takoj vse pripravljeno za justifikacijo. Ob 3. zjutraj je posetil obsojence duhovnik z verskimi tolažili. Nato so bili obsojenci odvedeni na kraj usmrtitve, to je na mali travnik v bližini vojaškega strelišča pri Bazovici. Obsojence .je spremljal na kraj justifikacije 58. bataljon črnih srajc, v katerem je bilo 600 mož, pod poveljstvom konzula Diamandija. Na licu mesta so bili zbrani tudi vsi člani izrednega tribunala. Bataljon se je razvrstil v na eni strani odprti kare, nakar so prinesli štiri stole za delikvente. Za justifikacijo je bil koman-diran vod 56 mož, ki se je postavil v štirih vrstah v oddaljenosti osem korakov od stolov. Nato so privedli obsojence, ter j jih postavili v sredo od vojakov tvorjenega četverokotnika. Prvi j je prišel Bidovec, za njim pa vsi ostali trije. Obsojence je spremljal duhovnik, ki je držal v rokah križ ter je molil in tolažil delikvente. Tu jim je predsednik sodišča še enkrat prečital sodbo, nakar so obtožence posadili na pripravljene stole. Ob 5:43 je komandant oddelka konzul Diamandi dvignil roko. Ko je zamahnil, so počili streli. Kakor od bliska zadeti so se zgrudili vsi štirje obsojenci. Zdravnik je ugotovil smrt, nakar so trupla takoj položili v krste in jih zakopali na licu mesta. Ob 5:51 je bila ju-stifikacija končana, nakar se je
bataljon vrnil v Trst."
* * *
"Vorvvaerts," 3. septembra piše:
"Dovolj je znano, da so bili jetniki v tržaških zaporih mučeni. Znano je, da se tamkaj izsiljujejo 'priznanja' z mučenjem, kakor je vtikanje nog v vrelo vodo, mečkanje spolovil in ruvanje nohtov. Že to dovolj pove, da so med preiskavo umrli trije zdravi mladi ljudje.
Razumljivo je, da skuša fašistična vlada slovensko gibanje, ki ga je sama povzročila, označiti kot od Jugoslavije plačan pokret. V resnici pa gre za pravo ljudsko gibanje, ki hoče svobode in pravice.
"Kar se vrši pred tržaškim sodiščem, ni sodnijski postopek, ampak epizoda zgodovinskega boja. Vsi sodniki pripadajo fašistični milici. Oni nosijo in po-osebujejo bodalo in knuto stranke, ne pa državne justice."
Protestni shod
V nedeljo, 28. septembra, se vrši v Slovenskem Narodnem Domu na St. Clair Ave. ob 1:30 popoldne protestni shod jugoslovanskega naroda proti nasil-stvem v Italiji. Na programu bodo različni govorniki, ki so globoko zainteresirani na po-kretu narodnega gibanja. Govorili bodo Slovenci, Hrvati, Srbi, Amerikanci in drugi. Več prihodnjič.
Mora nositi slamnik n<& povelje sodnika
Dover, Ohio, 20. septembra. — Edward Manson mora na povelje sodnika nositi slamnik, dasi je sezona za slamnike že minula. Manson ni plačal renta, gospodar je šel na sodnijo, ki je dovolila, da je gospodar zaplenil vse imetje Mansonu, med drugim tudi njegov klobuk. Samo slamnika mu niso vzeli In Manson ni hotel nositi slamnika, hotel je klobuk. Sodnik je pa odredil, da mora nositi slamnik in da klobuk obdrži gospodar.
* Belo veverico je ustrelil neki lovec v Mt. Vernon, Ind.