gospodar in gospodinja LETO 1934 11. JULIJA ŠTEV. 28 Muka domačih živali Kdor je bil kdaj na planinskem pašniku ali planini, ki se jih žal še vedno veliko premalo uvažuje in pospešuje, je lahko z lastnimi očmi gledal in opazoval, kaj vse počenjajo živali, ko pridejo iz hleva na prosto. Vse bolj vesela, prosta in naravna je živina na planini in sploh na paši v primeri z živino, ki mora biti vedno v hlevu pa naj bo to konj, govedo ali katerakoli druga domača žival. Konj, pa naj je še tako velik, se vrže na hrbet, se valja tja in sem na vse strani in rezgeta. Teleta in krave skačejo in tekajo, prašiči si radi poiščejo kako mlako, da se okopljejo. Kratko rečeno vse je živahno, veselo in razposajeno. Ko pa živali zapuščajo jeseni planino, so krepke, rejene in polne zdravja. Črez poletje so si vse te živali same iskale vso krmo na planini in tako prihranile vso dolinsko krmo za zimo. Mlade živali so zrastle, pridobile na teži in si utrdile svoje zdravje, kosti in mišice. Voli so se spitali, krave pa pripomogle s svojim okusnim mlekom k dobrim planinskim izdelkom, siru in maslu. Pa tudi tam, kjer se pasejo živali na navadnih pašnikih, dalje spomladi in jeseni po travnikih in senožetih, je še uspeh paše in pašnih sprehodov oči-viden. Opazujmo pa življenje onih živali, ki so takorekoč leto in dan v hlevu in ne uživajo črez leto prav nobenih omenjenih svoboščin in ugodnosti. Take živali so od dneva svojega rojstva dalje svoje celo življenje v hlevu brez prave solnčne svetlobe in dobrega zraka. Govedo je priklenjeno k jasiim, ob katerih komaj napravi korak. Prašiči so v temnih ali poltemnih oddelkih ali kočih svinjaka, kjer jim je odvzeta vsaka možnost, da bi se lahko dovolj gibali, rili po zemlji ali se celo kopali. Tako ostanejo vse te živali celo življenje ali veliki del svojega življenja v svojih marsikdaj pravim temnicam podobnih bivališčih, dokler se slednjič ne približa oni dan, ko gre vsaka teh živali naravnost v klavnico ali pa še prej v železniški voz in na to šele v klavnico. Ta dan svojega življenja zagleda marsikatera laka žival morda šele prvikrat blagomilo naravo, za katero je prav za prav ustvarjena. Ker ne zna ali ne more hoditi, mora na tej svoji zadnji poti pretrpeti še razne neprijetnosti in surovosti svojega gonjača, V natrpanem železniškem vozu ostane žival večkrat brez vode in hrane, dokler jo slednjič ne reši vseh teh muk in iivljenskih ljubeznivosti klavnica. Podobno kakor govedu se godi tudi prašiču. Ali mora biti tako? Ali ni tudi žival vredna več prostosti? Ali je potem kaj čudnega, če nam takšne živali, ki so vse svoje življenje več ali manj zaprte v pretemnih, slabo zračenih, včasih vlažnih in tesnih hlevih in svinjakih donašajo le malo ali nič dohodkov, zbolijo za raznimi boleznimi, jeiiko itd. in nam dajo le slabotno in bolehno potomstvo, Prav gotovo je mogoče vsakemu še tako majhnemu posestniku, da del svojega travnika ali drugega zemljišča kje v bližini hleva ali svinjaka ogradi in pripusti svojim živalim za tekališče. Na ta način zgubljeno seno ali drug pridelek mu poplačata govedo in prašič večkratno, ker ostaneta zdrava in zmožna za boljše dohodke. Kjer pa je ie mogoče, naj gre živina na planine ali naj hodi iz hleva in svinjaka na bližnji pašnik. P. Najlepše in najbolj odkrile so solze, ki jih nihče ne vidi. Krompirjeve balezm na gomolju (Konec.) Obročkasta bakterioza. Ta vrsta glivične bolezni na krompirju se je v Sloveniji precej razširila in je našim poljedelcem več ali manj že znana. Najrajši nastopa na težki zemlji in ob vlažnem vremenu na krompirju, ki izgleda od zunaj popolnoma zdrav. Če ga pa prerežemo in pustimo nekaj časa na zraku, opazimo na notranji strani podkožne plasti in vzporedno z njo cel obroček rjave barve, ki razodeva to bolezen. Kot povzročitelja so ugotovili bakterijo Bacillus solanacearum. Če tak krompir posadimo, ga mnogo sploh ne izkali; nekaj ga požene, toda rastline ostanejo slabotne, zaostajajo v rasti in kmalu poginejo. Dobimo pa tudi rastline, ki ne kažejo nikakih znakov obolelosti, ampak dajo precejšen pridelek gomolja, ki je na videz zdravo, ima pa v sebi klice bolezni. Krompirjevka teh rastlin pa proti koncu rasti porjavi in predčasno ovene. — Ta bolezen se je lani pojavila nekje na Dolenjskem. Od tam so poslali semenski krompir v neko občino na Gorenjskem, ki ga je smatrala za zdravega ter ga posadila. Ker je pa zelo slabo izkalil so ga preiskali in na njem ugotovili obročkasto bakteriozo. Da se te bolezni ubranimo, moramo pred saditvijo nekaj gomoljev krompirja razrezati, pustiti kose nekaj časa na zraku in opazovati, če se ne prikaže na mesu sumljivi rjavi ali vijoličasti obroč ali pa v notranjosti rjavi madeži. Tak krompir ni za seme. Poleti preglejmo krompirjeve njive in odstranimo iz njih vse bolne rastline z gomoljem vred, da ostane v zemlji samo zdrav krompir. Krompirjev rak. Rak spada med najnevarnejše bolezni krompirja; dosedaj ga pa pri nas še malo poznamo. Potrebno pa je, da so naši poljedelci nanj opozorjeni, kajti po raku okuženo gomolje okuži zemljo, v kateri se potem bolezen prenaša na posajeni zdrav krompir od leta do leta Rolezenske klice ostanejo v zemlji in žive po več let, zato ne smemo krompirja saditi v tako okuženo zemljo vsaj šest let. To zelo nevarno bolezen povzroča glivica Chrysophictis endobiotica, ki se pojavlja na sledeči način. Na krompirjevem gomolju nastanejo za časa cvetenja nabuhli izrastki, ki dosežejo velikost oreha, včasih še večjo. Od začetka so sivi, pozneje so črne barve. V posebno hudih slučajih se ves gomolj spremeni v gobavo snov. ki začne v vlagi hitro gniti. Ta gliva živi v notranjosti gomoljnih stanic tik pod kožo. Njeni trosi pridejo v zemlo in jo okužijo. Niso pa vse vrste krompirja enako občutljive proti raku. Nekatere takoj in močno obole, druge se mu pa obranijo. Največjo škodo povzroča rak na Angleškem in Nemškem, zato skušajo tamkaj vzgajati vrste, ki so proti njemu odporne. Pri nas se še ni pojavil. Posebna državna uredba skuša preprečiti, da se ne zanese v našo državo, zato mora biti natančno preiskan vsak krompir, ki prihaja iz inozemstva. Ubranili se ga bomo tako dolgo, dokler bomo gojili le domače vrste, odbirali samo zdravo semensko blago ter pravilno obdelovali zemljo. Tako smo navedli nekaj bolezni na krompirju, ki se kaj rade prenašajo iz kraja v kraj, oziroma širijo od leta do leta. Proti njim se borimo s tem, da obračamo največjo pozornost semenskemu gomolju in sicer že na njivi, kjer izločimo vse bolne rastline, po potrebi cele njive, če opazimo, da je na njih krompir bolan. Gomolje spravljajtno samo v suhe shrambe in podsipnice, ki jih po potrebi razkužimo z apnenim prahom ali beležem. Da se bolezenske klice, zlasti gnilobne, v shrambi ne širijo, potrosimo spravljeni krompir s prahom žganega apna, ki je najboljše razkuže valno sredstvo. L. Kdor ima perje, se ga lahko oskuibi. Zatiran*e bramorja Med najhujše škodljivce našega vrla štejemo bramorja, ki grize korenine posajenih sadik in nam tako uniči cele gredice. Po njem na zelenjavi povzročena škoda je več Krat tako velika, da je ver. pridelek zgubljen. Toda ne samo na vrtu tudi na njivah in travnikih dela škodo, kjer žre vse od kraja. Zlasti ob-grize krompirjevo gomolje in korenine trav. Ne prizanaša pa niti trsnicam ne drevesnicam, kjer uniči večkrat mlado trsje in drevesca. Naravno je torej, če se ne samo vrtnarji, ampak tudi poljedelci, trsničarji in drevesničarji zanimajo za vprašanje, kako bi se ga ubranili, oziroma pregnali iz svojih zemljišč. Uspešno se pa da proti njemu postopati le tedaj, če se natančno pozna njegovo življenje in delovanje, zato si ga oglejmo najprej od te strani. Predvsem moramo ugotoviti, da. bra-mor ni samo rastlinojedec, ki objeda korenine in druge rastlinske dele. ampak tudi mesojedec, ki žre tudi žuželke in gliste, celo polže. V tem pogledu zna torej biti celo nekoliko koristen. Žal pa, da je to njegovo dobro delo tako malo zaslužno, da ga ne moremo šteti med ko ristne podzemeljske živali, kakor na pr. krta. Škoda, ki jo povzroča lia rastlinah, je tako znatna, da so mu vsi zemljedel-ci upravičeno napovedali boj na smrt. Bramor živi plitko pod zemljo ter si dela tik pod površino vodoravne rove. Kjer pa rov naenkrat navpično pada v globino, tam je vhod v gnezdo, ki leži do pol metra globoko. Ob koncu junija zleze vanj samica do 200 rumenkastih, kakor konopno zrno debelih jajčec. V dveh do treh tednih se iz njiii izležejo nekrilati mladiči, ki ostanejo v gnezdu. Po tretji levitvi se skupno s starši oktobra ali novembra zarijejo nekoliko globlje v zemljo, kjer prezimijo. Če pa dobe v bližini kup gnoja, ki jim nudi toplo bivališče, zlezejo vanj. Spomladi pridejo iz svojih prezimovališč na vrh zemlje. Ker so jim do tedaj krila zrastla, letajo zaradi parenja v večernih urah okrog ali pa lezejo po zemlji. Parijo se navadno v maju in te claj jih najlažje lovimo v cvetlične lonc ke, ki smo jim zamašili odtočno luknji co. V vrtu položimo te lončke tako v zemljo, da pridejo njih robovi nekoliko nižje od površine gredic. Popolen uspeh dosežemo pa le tedaj, če so lončki pravilno postavljeni v trikotu in če jih med seboj spojimo s tankimi letvicami ali deščicami. Te letvice postavimo po eni strani v zemljo, da molijo še nekaj centimetrov iz nje, tako, da tvori ploski del nekako nizko ograjo. Ob paritvi precej neprevidni samci in samice tekajo po površini zemlje in, ker navadno ne plezajo preko ovir, gredo lepo ob deščici dalje, dokler ne pridejo do lončka, v katerega se prekopicnejo. Na ta način po-iovimo zelo mnogo teh škodljivcev in najuspešneje zavarujemo svoje vrtove pred njimi. Iskanje bramorjev pod uvenelimi rastlinami, kakor nekateri nasvetujejo, nima pomena, ker je tedaj žival že davno drugod pri sveži rastlini. Pač pa nam je mogoče uničevati jih z zalego vred v njihovih gnezdih. Rov lahko najdemo, če opazujemo ovenele rastline. Če sledimo rovu s prstom in ga odkopavamo, pridemo kmalu do točke, pri kateri pada v globino, v gnezdo. Tu moramo kopati in navadno naletimo na samico, če ne že ua jajčeca ali celo mladiče, ki jih vse skupaj pobijemo. Uničeianje bramorjev v gnezdu priporočajo drugi tudi na ta način, da vlijemo v navpični rov s kakim starini lijem nekoliko vode, pomešane s petrolejem. Ta zastrupi mrčes, le da ga oblije. Posebno učinkovito je to sredstvo proti mladičem in celo jajčeca napravi ne* plodna. Zelo uspešno je lovljenje bramorjev v prezimovališčih, ki jih nalašč za nje napravimo tam, kjer so se močno razpasli. V ta namen izkopi jemo v začetku oktobra približno pol metra globoke jamice, ki jih do polovice napolnimo s svežim hlevskim gnojem ali s steljo. Pri razkrajanju teh v zemlji se razvija toplo- la Jame postavimo v primerni razdalji eno od druge na take gredice, kjer vemo. da je obilo bramorjev. Potem jili pokrijemo z zemljo, izravnamo in zaznamujemo s količi, da jih pozneje laže najdena-. Toploto gnoja bramorji kmalu začutijo. zberejo se iz okoliša v jami ter si v njej poiščejo topel kotiček. 2e v decembru izkcpljemo gnoj iz jam, poiščemo v njem skrite bramorje ter jih pobijemo. Izpraznjevanje jam spomladi je navadno prepozno, ker so se bramorji tedaj že razlezli. Še druga sredstva proti temu nepridipravu priporočajo, ki so več ali manj učinkovita. Tako na pr. vlivanje vode, pomešane s kakim slabim oljem v rov gnezda. Olje ima namreč ta učinek, da zadostuje par kapljic, ki padejo na bra-; morja, pa ga umore. Toda za ta postopek moramo vedeti, da je žival res v rovu, drugače je olje brez učinka uporablje-• n