Plečnikova šola (arh. Fr. Tomažič), veža 2. nadstr. palače Zbornice za TOT v Ljubljani
Ob Zupančičevi petdesetletnici
F. S. Finžgar Govor pri slavnostni akademiji 22. I.  1928.
Praznujemo praznik strnjenih duš. Vanj mi zveni odmev tiste dobe, ko so se prvikrat strnila križana slovenska srca v eno — in so zapela pesem, bridko pesem:  »Le vkup. vboga gmajna!«
Pa saj to ni bila pesem. Iz krvi porojeni vzdih ponižanih je bil. In še skozi stoletja je kajkrat polnil isti vzdih ubogo gmajno slovensko,  vzdih
! dvomov in vzdih spoznanja: Bridko  je  biti   Slovenec!   Toda   še  teže  in   še   . bolj bridko je biti ubogi gmajni videč, biti slovenski poet.
TNI   DEL
¦          Kljub vsemu trpljenju — in morda baš zaradi
nepretrganih križevih tednov v naši narodni zgodovini — je iz te duševne bolečine in usedline pognal on, ki se je opojil ob trpljenju svojega naroda, on, prvi vrh, ki je zraste! tako visoko, da so ga ugledali mejaši po Evropi — od morja do ruskih step — in začuli našo besedo. In vendar je ta mož — Prešeren —, dasi je bil največji umetnik slovenske besede, ki se je izživljal z vso dušo za Slovenstvo, ki je segel do najtajnejših občečloveških in vendar tako vseslovenskih srčnih čuvstev (iz katerih so pognale mokrocvetoče  rožce  poezije),   s  trpko  boljo  ob-
I čutil, »da Kranjec moj mu osle kaže«. Ni bil to dovtip,  bila  je  skeleča  resnica  za  poeta:  narod
I       ga po večini ni spoznal in ga ni priznal. Zgodilo
I se mu je spričo višine umetniškega ustvarjanja kot Mozesu, ki je ves poduhovljen prišel z gore. Ljudstvo pa, ki je hrepenelo po loncih sužnosti in, odklanjalo pot trpljenja v deželo svobode, mu ni moglo pogledati v obraz.
Prvi naš vrh — Prešeren — je za svojega življenja ostal narodu, ki je bil tedaj še otrok v kulturi, zastrt v meglo: Niso ga spoznali in niso ga priznali.
In on? Zavedal se je svojega grenkega poklica in zapisal geslo močnega: »Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!«
Bridko je biti slovenski poet!
Toda prvi vrh je stal. Viharjev jeza ga ni več ponižala. Le meglo je raztrgala. Naslednji rod mu je pogledal v obraz: bil je prvi veliki dan.
S trepetom se je zgenilo v našem narodu. Naša zemlja je rodila novih delavcev, ki so imeli vsi uprte oči v ta vrh. Trpeli so tudi ti. Redek je imel zanje toplo besedo, premnog pa pomilovalen posmeh. A niso omagali. Iz sebe in iz naroda so se vili kvišku, vsi najmanjši in največji med njimi. Bili so graditelji ob stavbi naše besede, toda do vrha se ni mogel p o vzpeti nihče.
Tedaj pa je naša zemlja, kakor po težakih preorana, pognala ob koncu preteklega veka iz Zadruge najmlajših močno, z novimi sokovi prepojeno steblo. To steblo se je razpustilo v štiri peresca z imeni: Kette, Murn, Cankar, Župančič. Štirje so bili in vendar kakor eden. V vrh so se zagledali in zajeli iz dna svojih in naših duš in nam nudili s polno roko.
Narod je prisluhnil, ostrmel in onemel. V svoji celoti jih še ni spoznal. Razgibal se je na levo in na desno: z njimi in zoper nje. Tisti, ki smo strme uživali in — le priznajmo — težko jih še doživljali, smo bili v manjšini. Toda štiriperesna literarna   deteljica   je   rastla,   dokler  se   ji   nista
31
osula tako prerano dva lističa: umrla sta v bedi v stari cukrarni Kette in Murn. Bridko je biti slovenski poet.
In ostala sta Ivan in Oton. Najjačji borec prvi, najgloblji in najnežnejši, a zaeno najbolj možat pevec drugi. Oba nedosežna oblikovavca slovenske besede, oba genija, ki sta ustvarjala z novo, elementarno silo. To ustvarjanje ni bilo več ono povprečno delo, ki je potrebno in vse hvale vredno za vsak, tudi največji narod, ono delo graditeljev, ki vsak po svoje donese, četudi skromen kamenček, k zgradbi narodne kulture: ne, njuno ustvarjanje je po obliki in vsebini tako široko in globoko, tako občečloveško, dasi predvsem slovensko, da je prodrlo tesne meje naše zemlje. Ni izpričalo samo pri najbližjih naših slovanskih bratih, izpričalo je tudi med germanskimi in romanskimi narodi Evrope dve resnici: prvo, da Slovenstvo živi resnično kulturno življenje, in drugo, da majhnost našega naroda ni več ovira, da ne bi mogli biti v družini drugih, velikih kulturnih narodov.
Gospe in gospodje!
Ob tem se mi je dotekniti neke misli. Povsem prirodno mora biti, da se narod v primitivni dobi ne zmeni za osebe, ki so mu bile prvi tvorci lepe besede. Imen onih, ki so mu ustvarjali narodno pesem, ne pomni nihče. Prav tako se narod na mladi kulturni stopnji redko zave onih, ki gredo pred njim. Da, še več. Vprav zato, ker so pred njim in nad njim, jih omalovažuje in celo prezira.
Zato je vprašanje, zakaj so ti naši vrhovi kljub temu vztrajali? Mar zato, ker so bili geniji? Ne samo zato. Pet talentov lahko imaš, pa jih zakoplješ in ti zarjave. Vse to iz same žive krvi porojeno delo je slednjič vendarle vzgon silne ljubezni do umetnostnega ustvarjanja, do človeštva sploh, in posebe do svojega naroda. Ta nesamopridna ljubezen do lepote in do naroda je bila tolika, da je Cankar postavljal kot maksimo življenja: Telo zase — jaz zase. Tisti Cankar, ki se je kajkrat razklal v svoji duši, ki ga je grizla skepsa in se je kljub njej izvil v krčevitih bolečinah in povedal: »Domovina, ljubil sem te s spoznanjem. Videl sem te vso v nadlogah in v grehih, v ponižanju in bridkosti. Zato sem z žalostjo in s srdom v srcu ljubil tvojo oskrunjeno lepoto.«
In kot otročiček mater je moledoval to domovino: »Ej, mati, majka, življenje moje, vsega mojega nehanja začetek in cilj. Blagoslovi sina z ubogimi svetimi rokami,« zares sina, ki je izpričal:   »Kdor ne vidi v mojih mislih,  v mojem
čuvstvovanju,  v mojem slogu,  da sem  Slovenec, je tujec sam.«
Žgan od bolečega ognja te ljubezni se je prebil do vrhunca — in padel beden, onemogel po telesu, nezlomljen in večen po duhu — ne še pet-desetletnik.
Grobovi tulijo! — Bridko je biti slovenski poet! — Toda že ob njegovi krsti se je strnil narod in ob odprti gomili zavzet spoznal:
Drugi naš vrh se je postavil ob prvem vrhu, stoji in ne bo več ponižan.
Poslej je ostal on sam, ki je še med nami — Oton Župančič. Dasi je zašumela tretjič ob njem pretemna, težka pesem o grobeh, ni klonil. Med nami je, živ in nezmagan stvaritelj lepot slovenske besede. Kot prva dva vrhova je njegov genij prevzet od lepote in domovine in izprašuje — mož:
Kdo si, ki rad bi kupil narod moj?
S čim si prišel za duše barantat?
O siromak, da vidiš naš zaklad------------
In njegovo nesklonjeno geslo je: »Mi gremo naprej!«
Toda naprej gre samo, kdor je šel od konca s smerjo, kdor smeri ostal je do kraja zvest.
In on je bil zvest svoji smeri, ko kramlja z otroki, kot še nihče, ko nagovarja dekle — rožo mogoto, zvest, ko poje pesem moža in pesem vetrov in valov in pesem potokov in žit; zvest, ko s čel bere, kaj piše trpljenje in bridkih dni izkušnje, zvest, ko vriska fant in vrže klobuk v vodo, zvest, ko stoji sam pred seboj in si neusmiljeno sprašuje vest, zvest, ko našo besedo brani in našo križano zemljo iz obupa budi, in zvest, ko naše ime po njem lepo zveni v tujini, in zvest, ko nam od tam znaša kulturnih vrednot ter jih presaja v našo kri. In ob tej zvestobi, ob tem pogonu v samo rast nam razodene podobo moža: križ. Simbol vsega napredka je — trpljenje.
Gospe in gospodje!
In danes je ta tretji vrh, ta tvorec slovenske besede še živ med nami; živ, na praznik strnjenih duš, ko nad smetmi, ki padajo iz vsakdanjih borb, plapola čista zastava slovenske besede in kulture, živ, na praznik, ko je krog te zastave v slovenski kulturni zgodovini prvič ob živem pesniku zbran ves narod! In v vsem našem narodu se budi danes ena sama misel in brez dvomov zveni v poldan naše kulturne bodočnosti, misel namreč: ne več bridko, ob teh vrhovih — lepo je biti Slovenec.
32