Krajevni sveti ZK
NA ZADNJEM plonumu CK ZK Slovcnije so obravnavali dopolnitcv 9. člena statuta ZK Slovenije, ki prcdvideva oblikc organizira-nja ZKS. Dopolnitev tega člena staluta, kakor tudi njcna razlaga kažcta, da je mogoče na ravni krajevno skupnosti ustanoviti krajcvni svct ZK kot usklajcvalni in združevalni or-gan, y katercga vstopajo predslavniki orga-nizacij ZK iz dclovnih kolcktivov in lerenskih organizacij, se pravi, da seslavljajo ta svet dcTcgati vsch organizacij ZK krajcvne skup-noslT. Do sem je vse jasno in očitno, od tu naprej pa, tako se zdi, zadeva na štcvilnc pro-blcme in vprašanja ter razmišljanja. Pr\ i pro-blcm jc, ali prcdstavlja krajevni svct ZK vzpoiedni polilični tir, ki no bogati polilične dejavnosti, ampak jo, nasprotno, siromaši, ker jo podvojuje tam, kjer je sodolovanje najpotrcbnejše. Na ta problem ni tcžko odgo-voriti. Krajevni svet ZK namreč ni stranski tir na političncm prizorišču, niti ne more biti s svojo nav/očnostjo in dcjavnostjo dvojnik kateregakoli družbenopolitičnega in družbe-no-ckonomskoga dejavnika na tcrenu. To je »vmesni organ«, če lahko tako rečemo, nje-gova naloga pa je, da animira, spodbuja in usmerja komuniste na tercnu k rcševanju tistih problcmov, s katerimi se srcčujc kra-jevna samouprava in s katerimi sc bo sre-čala jutri, po drugi fazi ustavne rcforme. Tu torej ni dilcme, čc vlogo in naloge tch svctov spoznamo v pravi luči in razsežnostih.
Dilcme ali nckatera nejasna vprašanja se lahko pojavijo, če gledamo na naloge in vlo-go tch organov ZK narobc. Krajevni svet ZK namreč ni »tekmec« političnemu aktivu So-cialistične zvcze, niti alternativa vodstvu kra-jevnc skupnosti. Čc jc svct ustanovljen v nekaterih krajevnih skupnostih s tcm name-nom, potem so taki organi zagotovo »slepi« tiri na političncm prizorišču in zelo neugodni dvojniki v delu posameznih subjektov poli-tične dcjavnosti. Zdi se, da taki primeri ob-stajajo in da bodo obstajali tudi v prihod-nje, čctudi niso niti nastali kot rcscn po-skus preprečevati dclo neke družbenopolitič-ne organizacije, niti to dclo podvojiti in iz-zvati. Kolikor postajajo ali bodo postali, po-tem je to rezultat prenagljenosti, da bi čim prej krenili, ali pa rezultat tcžnje, da sc Zve-za komunistov kar najhitreje v ccloti znajde v središču dogajanja. Zato je take primere potrebno spoznavati, vendar jih nikakor ne bi smcli zlonamorno obravnavati. Trczno in odkrito jim moramo prikazati, da gre v ta-kih primerih resnično za podvojitcv, ki ne peljc nikamor, zato jih kot takšne vclja pre-strojiti  in jim dati prave razsežnosti.
Nckatere majhne praske, ki se tu in tam pojavljajo v tej zvezi, so pokazale, da je »po-litična borza« zelo formalistična in da še bolj formalistično deluje. Na njej namreč ne vedo, kam kakšna firma sodi in kaj je njeno področjc dela, ampak vse firmc delajo vse, tako da pogosto ostanejo zavoljo tega nekatLMi problemi neobdclani in povzročajo pozneje težave in spore. Zato bi veljalo kar najhitrcjc ustvariti možnosti za spoznavanje vloge vsch faktorjev na tcrenu, sporazumno po naravi dela in nalog določiti okvire aktiv-nosti, tako da pozneje ne bi bilo trcnj in ri-valstva, ki nc peljcjo nikamor in se navadno končajo brez pravega zmagovalca. Zdaj pa, resnici na ljubo, obstaja tako rivalstvo ka-kor trenja in ljubosumjc, ki se kažcjo različ-nq, najpogosteje kot nckakšna konkurenca ali avtoriteta.
Zelo pohvalno je razčistiti stvari, bistriti politična obzorja, iskati najkrajše rošitve za številna vprašanja, toda vse to mora biti pod-rejeno enemu samcmu cilju: večji aktivnusti in ueinkovitosti. Nc smc se zgoditi, kar se je nedavno zgodilo v neki mariborski krajevni skupnosti, da sta se skrcgala dva predsedni-
ka (SZDL in KS), kcr drug drugega nista po-slušala. Samo malo pa je bilo potrebno za dobro dclo in sodelovanjc, za to, da bi drug drugega poslušala. Avtoriteta nc nastaja s klini, niti ne morejo klini izbiti avtoritete dela.