ZAPISKI TISOČ OBRAZOV KRATKEGA FILMA Z ogledom uglednega mednarodnega festivala si obiskovalec danes lahko ustvari predstavo o razvoju kratkega filma v svetu, ki bo še pravilnejša, če more opreti svojo sodbo na primerjavo z drugimi podobnimi prireditvami ali — ker gre za film — s tem, kar spozna v kinotekah. Takšen kvaliteten festival je vsako leto v Oberhausenu. Letošnja prireditev je v določenem obsegu tudi sama nudila možnost za primerjavo, saj so poleg rednega programa prikazovali na posebnih predstavah še najboljše nagrajene filme s prejšnjih festivalov. Tako je bilo mogoče videti nekatere pomembne filme iz vzhodnoevropskih držav, ki letos na festivalu sicer niso bile zastopane. Odsotnost vzhodnih držav je žirija obžalovala, poleg tega pa so udeleženci festivala in domače časopisje opozorili, da izgublja festival s tem svoj mednarodni značaj. Prireditev se je končala z željo, da se naslednje leto snidejo spet vsi stalni udeleženci, med katerimi so pogrešali zlasti Poljake in Romune. Prve zaradi tega, ker so neutrudni iskalci izvirnih tematskih in zlasti formalnih prijemov, Romune pa zaradi njihovega Iona Popesca Gopa, imenitnega avtorja risanih filmov. Da je delež vzhodnoevropskih držav pomemben, dokazuje tole: med 26 nagrajenimi filmi iz prejšnjih let je bilo kar 8 poljskih, čeških, madžarskih ali romunskih. Letošnji Oberhausen* pa baje v povprečju le ni bil slabši od lanskega. Namesto posameznih nadpovprečnih filmov so gledalci lahko videli vrsto zelo dobrih, tako ali drugače zanimivih filmov. Vsaka država se je izkazala vsaj z enim — včasih edinim — domiselnim filmom, ki je učinkoval sveže z izborom obravnavane snovi, s posebnim, zelo subjektivnim režiserjevim odnosom do včasih čisto preproste zasnove, ali pa z bogastvom stilnih prijemov in tehničnih izumov — od tistih, ki jih je uporabljal nemi film, do novih, povečini uspelih postopkov. Iran je na primer poslal na festival samo dva filma: komaj 46 m dolgi reklamni film in na koncu festivala nagrajeni dokumentarni film o gašenju velikanskega požara na petrolejskih poljih, ki je realiziran v čisti tradiciji tovrstnih filmov in poudarja veličastnost človekove borbe z ognjem. Vendar je bilo to dovolj, da se je ugodno predstavila doslej neznana kinematografija. Tudi Anglija je konkurirala z reklamnim filmom, kar je za nas nekaj nenavadnega. Film Johna Halasa For Better for Worse je v jedru duhovita karikatura vpliva televizije na gledalca in šele potem reklama za televizorje. * TtVllI. JVestdeutsche Kurzfilmtage«. — Udeležile so se ga naslednje države (v oklepaju število pokazanih filmov): Argentina (2), Brazilija (1), Belgija (4), Danska (3), Francija (18), Iran (2), Italija (6), Japonska (1), Jugoslavija (6), Kanada (1), Nizozemska (2), Španija (2), Vel. Britanija (2), Zah. Nemčija (13), ZDA (11) — v celoti 74 filmov. Izven konkurence so predvajali še vrsto drugih dokumentarnih in poučnih filmov. — Francoska kinoteka je pripravila retrospektivo Meliesovih filmov in razstavo scenografskih skic zanje; odprl jo je Meliesov sin. V okviru predavanj konservatorke »Cine-mathegue Frangaise« dr. Lotte Eisner o vplivu Meliesa na istodobni fantastični, avantgardni in realistični film so predvajali še vrsto drugih filmov iz te najbolj zgodne dobe kinematografije. 565 z metodo risanega filma kaže, kako televizor »oblikuje«, »vzgaja« in dobesedno požira gledalca. Naročeni filmi sO bili sploh domiselni in bleščeči v izvedbi, kakor bi hoteli njihovi avtorji prav v takih primerili dokazati svojo izvirnost in neodvisnost od naročnikov. Takšen je tudi nizozemski lutkovni film The Travelling Tune (Popotna pesem). Lutke so v tem filmu narejene iz posebnega kartona. Združene v raznih orkestrih, ki se ločujejo po barvah, igrajo in pojejo naslovno pesem. Šele na koncu se sramežljivo prikaže Philipsov magnetofon, ki J2 vse to posnel, da nam prezgodaj ne pokvari užitka. Brez tega filma bi bila Nizozemska slabše predstavljena, kajti njen glavni film Het Huis (Hiša), ki ga je režiral Louis van Gasteren, je dolga, predolga, nekam okorna zgodba o tem, kaj se je vse dogodilo stanovalcem neke hiše, ki jo rušijo pred našimi očmi. Zanimiv je preplet sedanjosti (rušenje hiše) s preteklostjo (življenje cele generacije v tej hiši) in celo predpreteklostjo (prvi lastnik pregleduje načrte za gradnjo hiše). Vsega pa je preveč — kot v naših prvih filmih. Ni manjkalo kritike na račun šablone, neizvirnosti in abotnosti filmov, ki hočejo čimbolj uslužno streči naročniku. Takšen je drugi angleški film Do it Jourself Cartoon Kit, zlasti pa nepozabna francoska parodija 500 Millions d'Andouilles. V njem pripoveduje režiser Marcel Gibaud z neposnemljivim smislom za satiro o proizvodnji neke posebne francoske klobase. Začne sistematično, z zgodovino oziroma s prazgodovino tega znamenitega prehrambenega artikla, sledi »proizvodni proces«: sonce — zelje — prašič — človek, »socialni pomen klobase«, konča pa s pogledom v prihodnost — »Jutri bomo vsi na poti progresa z ramo ob rami izdelovali te klobase« in ne veš, ali se norčuje iz bedastih reklam ali iz progresa ali iz obojega hkrati. Žgoča satira je bila na mestu, saj so se Nemci predrznili pokazati na festivalu film Spiel in Farben, ki je s svojim neinteligentnim komentarjem o funkciji barve v človekovem vsakdanjem življenju izzval v dvorani ogorčene žvižge. Na enako iznajdljivost kot pri omenjenem francoskem filmu naletimo tudi pri argentinski risanki z zabavnim naslovom Una Historia Negra (Črna zgodba). Film govori o črni nafti v Južni Ameriki — kronološko, zopet od prazgodovine naprej. Bele ladje plujejo v južnoameriška pristanišča in se od tam vračajo črne — tako preprosto, a v lapidarnosti izraza in navidezni resnosti učinkovito se odkriva koncept režiserja Ricarda Alventosa. Isti režiser je prispeval še film Sin Memoria (Pozabljamo) o vznemirljivi brezbrižnosti buržoazne argentinske družine do nacističnih grozodejstev, ki jih slučajno vidi na filmskem platnu. Med deželami, ki so sodelovale z manjšim številom filmov, je omeniti še Dansko s filmom Stari ljudje, ki so ga filmski novinarji proglasili za najboljši film festivala. To je pretresljiv dokumentarec z direktno posnetim dialogom med starimi ljudmi, ki govorijo o svojem življenju. Španski filmi seveda ne morejo biti brez bikoborbe. Torerillos Basilia M. Patina je lep dokument o sanjah mladih kandidatov za bikoborce. Ti potujejo po Španiji, se na samotnih travnikih spopadajo s pasočimi se biki, dokler jim nekega dne še pred prvim javnim nastopom ne izpodleti in v tenkem curku krvi utone hrepenenje po sreči, slavi... Med nagrajenimi filmi je treba omeniti belgijski dokumentarni zapis o pripravah na amatersko gledališko predstavo v vasici Maubaix TjBS Amis du riaisir (Prijatelji veselja) Luca de Heuscha in o povezanosti življenja in dela 566 vaščanov z njihovim umetniškim udejstvovanjem. Vloge se igralci učijo med delom doma, v kuhinji, v trgovini, pri frizerju. Avtor ima smisel za drobni detajl, za nešteto nadrobnosti okoli gledališke predstave, da je tega na koncu že preveč. Film pa je kljub temu primer dobrega dokumenta. Z dokumentarcem so hoteli prodreti tudi Italijani. Njihov film Le due Citta — / due Albert je režiral sam Joris Ivens in komentar je napisal sam Alberto Moravia, a film kljub zanimivi vsebini in dobremu strokovnemu delu sodelujočih ni zapustil globljega vtisa. (V pasivni južni Italiji vlada revščina, tako da imata dve družini skupaj eno samo olivno drevo. Pri iskanju vode odkrijejo metan, kar naj bi prineslo v te kraje prosperiteto.) Zdi se, da so se preživele estetske osnove dokumentarnega filma, ki jih je pomagal s svojim delom oblikovati prav Joris Ivens. Po drugi strani pa je postalo že zoprno, če nam Italijani vedno znova razgaljajo svojo zaostalo vas, ljudi, ki stanujejo v votlinah, vraževernost (v filmu La Taranta), versko ekstatičnost (Divino Amore). Kakor da bi jih pretirana odkritosrčnost — ki je pa od njih nihče ne terja — odvezala od akcije, da bi kaj tega izboljšali. Takšnega vtisa niso mogli popraviti niti ostali njihovi filmi: La GHa — o bogataški, razvajeni, razpašni mladini, katere grehe — že zopet z veliko odkritosrčnostjo — razkriva Lino del Fra; Alfa-Omega, risani film Bruna Bozzetta, ki zasluži omembo zaradi Izredno preproste risbe v stilu karikature in iznajdljivega satiričnega načina, v katerem pripoveduje avtor zgodbo človeka od rojstva do smrti. Vse skupaj je pa le bolj zunanje efektna igra in tako tudi ta film ni mogel prinesti Italijanom nagrade. Isto usodo so doživeli sami prireditelji. Nemci so se lani izkazali s filmom Brutalitat im Stein (Peter Schamoni in dr. Aleksander Kluge) o nacistični arhitekturi, ki je res dobro delo. Letos je Peter Schamoni sodeloval pri filmu o nemškem gospodarskem čudežu Garienzmerge (Wolfgang Urclis), ki je uspela satirična risanka, vrednejša po svoji kritični vsebini kot po formalnih kvalitetah. Navzlic temu bi bilo prav, če bi bil film dobil nagrado — zaradi izjemne odkritosrčnosti in jedke ironije. >Vrtni palčki« so tiste neokusne, živo pobarvane figure, ki jih dobiš v Nemčiji tako rekoč v vsaki trgovini. Nemci —¦ Garienzmerge — so ob koncu vojne skriti v zemeljskih luknjah, iz katerih štrlijo bele zastave predaje. A Nemec se ne da ugnati. Ko je vojne konec, najde razlago za vse, kar se je zgodilo. >Das ist klar, das isi klar, natiirlich, natilrlich< se komaj razloči iz namenoma nerazumljivega razgovora »palčkov«. Nemec začne kopati —• kajti treba je živeti, das ist klar, nicht mar? — že stoji hišica, njen lastnik se pelje s kolesom, za ovinkom se pokaže na motocilku, takoj zatem v avtu in končno v cestni križarki. Hišice so hiše, hiše so nebotičniki. Kmalu ima namesto glave avtomobilček. Občuduje se v ogledalu in glej, drugi mu skušajo biti podobni... Es ist klar, nicht roar, kam pelje »nemški čudež«. Razen v tem filmu je mogoče kritični odnos zaslediti samo še v filmu Notizen aus dem AltmUhltal (Rolf Strobel in Heinz Dischawsky), v katerem se avtorja neprikrito norčujeta iz »svetih patriotiCnih tradicij«, iz čaščenja ljudske umetnosti, iz večnih obljub o industrializaciji čisto agrarne pokrajine i. p. Lfstaviti se je treba še pri filmu Simon, ki ga je realiziral Louis Grospierre, francoski režiser, ki je pri nas posnel uspeli film o črnooblečenih ženah v Strmcu, vasi brez mož. Simon je bivši jetnik iz Auschwitza-OšwieDcima, ki je zasovražil ljudi in vzljubil živali. — Vse drugo ne sega čez povprečje. Tehnično 567 je zanimiv Tagebuch eines Reporters (Manfred Durniok). V ritmu orgel se pojavljajo fotografije iz reporterjevega albuma, kar učinkuje v svoji sunko-vitosti kot nemi film, pri katerem v določenem zaporedju izrezuješ posamezne sličice. Vormittag eines alten Herrn Petra Pewasa je dobro izpeljan igran kratki film, ki se pa ne more izviti iz šablonske nemške sentimentalnosti. Za kratki film je, najsi gre za dokumentarni, eksperimentalni, risani, lutkovni ali igrani film, ob zadovoljivi tehnični in splošnoformalni dognanosti odločilna za končno kvaliteto neka razburljiva notranja napetost, ki je znak in odsev avtorjevega ustvarjalnega temperamenta in ki jo najdemo pri najboljših delih sleherne umetnosti, ne samo filmske. Subjektivni odnos do obravnavane snovi je potemtakem važen celo pri dokumentarcu, torej pri zvrsti, katere osnovni princip bi naj bil popolna objektivnost, sama stvarnost, »izrez iz življenja«. V resnici je v te filme avtorju zelo težko vnesti osebno noto in samo veliki mojstri najdejo tisti svoj, najbolj zanimivi način snemanja in montiranja posnetkov, da razločujemo njihove filme med drugimi, tudi če ne preberemo uvodnih napisov. V glavnem pa se velika večina potopisnih, zemljepisnih, turističnih filmov omejuje na najobičajnejšo informacijo in je film toliko boljši, kolikor bolj zanimiva je sama snov. Osebni avtorjev odnos se laže odkriva, kadar je snov sama po sebi malo zanimiva, pač pa nas pritegne avtorjev pogled nanjo. Tako nastali filmi so podobni črticam — ali še bolje — literarnim ali glasbenim impresijam. Ni važna snov, ampak način, kako jo avtor posreduje gledalcu. Podobno kot v slikarstvu je važen samo izraz, ne pa predmet. Tako imamo poleg impresionističnih tudi ekspresionistične filme, pa tudi abstraktne. Subjektivistične zvrsti si vse bolj utirajo pot tudi zaradi tega, ker je režiser kratkega filma samostojnejši avtor kot realizator igranega, ki mora avtorstvo normalno deliti vsaj s scenaristom in se striktneje podrejati organizacijskim in finančnim pogojem snemanja. Ker je potreba po kratkih filmih zaradi televizije vsak dan večja, stroški zanje pa razmeroma nizki, je razumljivo, da se je na področju eksperimenta kratki film uveljavil bolj kot dolgi. Avtor se v njem izraža svobodneje, fantazija se mu razpenja do zadnjih meja in uresniči lahko najbolj nenavadne zamisli. Danes je kratki film sredi nenehnega razvoja; bogat je tematsko, stilno in žanrsko. Ta mnogostranost je najbolj opazna v filmih znanih francoskih režiserjev Chrisa Markerja, Alaina Resnaisa, Franjua, Rouclia, ki jih sicer letos ni bilo v Oberhausenu, zato pa so se zelo uspešno predstavili drugi, nekateri docela neznani novi avtorji. Med številnimi francoskimi filmi pravzaprav ni bilo nezanimivega dela, čeprav so tudi med njimi opazne razlike v kvaliteti. Francoski izvirni ustvarjalni duh je dobil vse priznanje tudi z nagradami. Glavno nagrado festivala so podelili filmu Heureux Annioersaire (Srečni rojstni dan) (Pierre Etaix in Jean Claude Carriere) najbrž zaradi tega, ker je najbolj uspelo obnovil zvrst kratkega komičnega filma v obliki skeča iz dobe nemega filma. Film je nem, vendar obogaten s šumi in glasbo. Tudi tekst, kolikor ga je slišati, ima v bistvu vlogo šuma in je potreben le zaradi vernosti vzdušja. Osnovno izrazno sredstvo je — ker gre za igrani film — torej mimika in pomenljiva kretnja. Film pripoveduje o mladem možu, ki zaradi gostega mestnega prometa ne more prinesti ženi šopka cvetja za rojstni dan. Znajde se zaporedoma v resničnih, malo pretiranih situacijah, ki so izredno smešne. Temu filmu je podobna še groteska Vn Nomme Z (Albert Pierru) okoli »atomskega« sesalca ¦/a. prah, ki ima skoraj čarobno moč, kajti z njim ujame junak celo gangstersko 568 tolpo — in UOndomane (Arcady), satira na suženjsko podložnost televizijskim oddajam. Poleg že omenjenega filma 500 Millions d'AndouiUes so bile izrazite groteske ali humoreske še Poesie Reglementaire in Le Pelerinage (Jean THote) o grofici, ki se je zaobljubila, da bo šla peš na božjo pot v Chartres. Vsak dan opravi štiri kilometre poti, za njo pa vozi njen Rolls-Royce. S šoferjem vedno s kredo točno zaznamujeta, do kod sta prišla, če šofer od samega dolgčasa ne uide na stransko pot ali s kakšno žensko na stranpot. Čisto drugačen humor — črni humor — izhaja iz Lifchitzovega filma XYZ, ki je bil posnet na pasjem pokopališču v Asnieresu pri Parizu. Obiskovalec pokopališča se izprašuje, ko opazuje samomorilca v vodi: »Ali je prav, da pomagamo samomorilcu, če noče več živeti?« Film paradoksov, ki ne najde prave poti do gledalca. Nadarjeni Poljak Roman Polanski, absolvent filmske akademije v Lodžu, je posnel v franciji v formi parabole izjemno lep film Le Gros et le Maigre (Debeluh in suhec), v katerem igra sam pantomimično vlogo sulica. Debeluh je gospodar, njemu služi suhec: kuha mu, streže mu, med obedom mu igra na violino. Debeluh poje vse, suhi strada. V daljavi je veliko mesto, Eifflov stolp je kakor simbol osvoboditve iz podložnega, suženjskega življenja. Suhec pobegne. Debeluh se z neverjetno naglico požene z nihalnega stola in ga v trenutku ujame. Za kazen ga priveze na kozo. fn suhec mu zopet kuha, streže, igra, zdaj s kozo ob nogi. Čez čas ga debeli odveze. Suhec poskakuje od radosti in sreče; v pantomimičnem plesu posadi v globoko zahvalo okoli gospodarja cvetlice, cel travnik cvetlic ... Vseh francoskih filmov niti ni mogoče omeniti, čeprav so skoraj brez izjeme tematsko izredno zanimivi in nenavadno različni med seboj. Anna la Bonne (Claude Jutra) je filmaua ilustracija istoimenske Cocteaujeve pesmi; dva filma imata za osnovo grafični oziroma slikarski opus, Concerto de VAuhe (Yves Prigent in Roger Ferret) dokumentarno registrira zbujanje velikega mesta, ki se odpira v novi dan, medtem ko se hkrati končuje zadnji življenjski dan na smrt obsojenega. Najlepša v vsem filmu je spremljajoča prekrasna melodija, ki bolj kot slika in montaža poudarja tesnobno vzdušje v trenutku, ko začne nebo bledeti. Nekaj posebnega je nagrajeni, komaj šestminutni risani film Le Cadeau (Jacques Vasseur in Dick Roberts) zaradi izvirne humorne domislice, ki pa skriva v sebi filozofsko misel: on podari njej trobento; izkaže se, da prihaja iz nje mukanje namesto trobljenja; on išče pravi glas trobenti, a zaman, kajti povsod vladajo napačni glasovi... Kratki igrani film ima dandanes posebno mesto v sodobni filmski umetnosti. Ustvarjalcem ponuja bogate izrazne možnosti, ker je njihova oblika dokaj svobodna in je torej prosta pot fantaziji. Oznaka »kratki igrani film« ni precizna oziroma zadeva več zvrsti, ki jih še ne razločujemo dovolj med seboj. Ni isto komični skeč z izdelanim konfliktom in dialogom kot pri dolgometražnem filmu — on spada res v področje igranega filma, saj dolžina traku ne izpre-minja njegovega bistva — in film, ki je rekonstrukcija neke realnosti in ne uporablja dialoga kot logičen element, ampak le v funkciji dokumentarne resničnosti. Če ti filmi ne sledijo izmišljeni fabuli, jih imamo lahko za prave dokumentarce, za dokumentarne filme o človeški zavesti, psihiki. Namesto preiskave, kakšni so danes islandski vulkani ali, recimo, kako izdelujejo vžigalice, raziskujejo psihološke reakcije na ljudeh, ki jih je povzročil neki resničen dogodek, kakor ga je opazoval realizator filma. Enkratni doživljaj se ne ponavlja kot delo strojev v tovarni vžigalic, niti ni nespremenljiv in nepremičen 569 kakor skrepenela lava; časovno je determiniran, zato ga je treba obnoviti, rekonstruirati, zato morajo osebe igrati, pravzaprav ponoviti, kar so prej naredile spontano. Težko je kajpada v takšnem filmu razločevati med dokumentarnim in fantazijskem elementom, kar se v sleherni ustvarjalni naravi kaže kot želja po estetskem oblikovanju, torej po spreminjanju stvari. Prava vrednost teh filmov pa je v »znanstveni« preciznosti, v zolajevski objektivnosti, v resničnosti »izreza iz življenja«. Francozi so pokazali tri takšne, rekli bi, psihološke dokumentarce. Gala