192
Dopisi.
Iz Trsta 11. junija. (Rojanska čitalnica) je imela 8. dne t. m. izvrstno „besedo", v koji se je tudi igrala igra „Dobro jutro" s takim vspehom, da se bo na splošno zahtevanje občinstva 18. dne t. m. ponovila. Vljudno se vabijo k tej veselici vsi udje; neudje plačajo 50 soldov vstopnine.                                 Odbor.
Rojan 8. junija. — Glede na dogodbo 18. u. m. stavim učitelju g. Boninu sledeča vprašanja: Prašam Vas prvič: ali hočete Vi res posel druzega T ime vsa v okolici tržaški prevzeti? Pokazali ste res omenjeni dan, da ste kos brezverskemu poslu. — Vprašam Vas drugič: ali res mislite, da se Vam bode to tudi sponeslo na zemlji slovenski, med čisto samimi Slovenci? — Prašam Vas na dalje: ali res mislite, da Vas je tržaško starešinstvo proti naši volji zato k nam poslalo, da našim otrokom branite h krščanskemu nauku hoditi? Povem Vam, da nam je ljubša lepa priprava naših otrok za sv. obhajilo, kot vsa Vaša puhla modrost, od ktere v krčmah tako radi kvasite. Vaši »modrosti" najlepše spričalo daje „historijica od 12—14 čebrov vina". Kaj da hočem s tem reči, boste menda lahko razumeli; ako ne, poprašajte dobrotno enega ali druzega učitelja okolice tržaške, ki je tudi dober organist. Gospodine Bo-nin, dve leti in pol ste svoje rožičke skrbno zakrivali; zdaj ste jih pokazali, in to je prav, da vsaj vemo, ka-košna načela Vas vodijo!
Kmet, ki ne mara za brezverstvo. Od Kolpe 8. junija.   A. R. — Ne morem si kaj, drage „Novice", da ne bi Vam povedal neko dogodbo, prav mično historijico, ki jo je čez kočevske hribe prinesla sapa iz Kočevja do nas, in ki nam priča „in-
teligencijo" in „humaniteto" preliberalne okrajne vlade pod regimentom Fladungovim. Neka Marija Osterman iz Ograje (Suchenrauter) hiš. št. 1. je 16. maja t. 1. ob treh zjutraj nagloma umrla. Bila je 22 let stara in v osmem mesecu noseča. Mož njen je brzo tekel v Kočevje, da bi se, če mogoče, vsaj dete rešilo — toda naši okrajni „consules" zaukažejo ženo meni tebi nič pokopati! — Vprašamo le: ali mar ni nobene postave, da se take žene morajo obducirati, morebiti cel6 še pred „Kaiserschnitt" narediti itd.? — Po naših morebiti neumnih mislih je mogoče, da so živo dete v maternem telesu pokopali? „Um Antwort wird gebeten", kajti ljudstvo je neizrečeno nevoljno v onem kraji. Da! ako se pri nas civiliziranih decembristih taka godi, kako neizrečeno omilovanja vredni ste — federalistični surovi Slovenci! — To je faktum, ki naj ga častiti ljubljanski „Sanitatsrath" v prevdarek vzame, da se izve, ali sta gospoda Fladung in Pfefferer pravo vkrenila ali ne. — Imel bi Vam še marsikaj poročati, kar čujemo iz „srca" Kočevskega, pa očaran od melodij „die Wacht am Rhein" je človek tako, da le še malo, pa se misli v tretjih nebesih,  in se ne briga več za zemeljske reve.
Iz Kranjskega 6. junija. — Dopisnik iz Brega na Primorskem od 17. maja piše o ondašnjih razmerah, pa mu niso znane tamošnje. On pripoveduje o učiteljskih zadevah v Dolini in Bol juncu, al njegov načrt nikakor ni podoben sedanji dobi. Una dva učitelja, ki ju v vrsto narodnjakv šteje, nista službe sedaj zapustila, ampak eden vže pred poltretjim letom, a tudi ne zarad slabe plače, ampak le na boljšo službo je šel. Drugi je odrinil pred poldrugim letom, a tudi ne samo zarad slabe plače. Kaj pa naslednika, v kteri reči nista svojemu poslu kos? Ali ne spolnujeta popolnoma, kakor šolske postave velijo, svojega posla? nista li oba narodnjaka, zanemarjata mar svoj posel? Vsi pa niso enakih zmožnosti a tudi ne pripravljeni za prilizovanje; kaj tacega tudi dopisnik tirjati ne more. — Dalje pravi dopisnik, da čitalnica v Boljuncu hira; vprašam le: ali ni morda tudi dopisnik kriv tega? A to se ne godi samo čitalnici v Boljuncu, temuč tudi mnogim drugim, kterih pa dopisnik ni hotel omeniti. Čitalnica v Boljuncu je imela v začetku 15. maja 1870. leta 62 udov, al žalibože! kako so mesečne plače odrajtovali, izvzemši kakih 10 udov? Pozvedite gosp. dopisnik to pri predsedniku sami. Brez hrane pa nobena čitalnica na krepkih nogah stati ne more, tedaj tudi Boljunska ne. Da bi samo učitelja Dolinski in Boljunski čitalnica zdrža-vati mogla, tega vendar nihče zahtevati ne more, kdor pristransko ne sodi. Prav je, da se sem ter tje malo podreza, kjer je ndrodno gibanje zanikerno, da se narod zbudi iz spanja, al — krivda naj se ne pripisuje takim, ki niso krivi ali vsaj ne v prvi vrsti krivi.
Iz Cerknice 6. junija. © — Z obžalovanjem smo brali v 21. listu „Novic" dopis iz Cerknice, ki napada neke prav poštene in priljudne mladenče iz Cerknice (dopisnik je imenuje „rumene fantičke"), češ, „da so pri vsej svojej otročariji poštenega moža ob splošno zaupanje pripravili, kar se je pri zadnji volitvi tudi zgodilo". — Ta glas je od konca do kraja — neresničen. V Cerknici ni noben poštenjak izgubil splošnega zaupanja, in to najmanj o preteklih volitvah, ki pa gotovo niso bile izraz občnega mnenja. Ko je dopisnik pisal svoj dopis, šinil je va-nj ravno oni duh neprijaznosti, ki je vsakemu političnemu delovanju sovraž. Tukaj ne biva noben nemškutar, česar ni menda na vsem Kranjskem; ravno tako gotovo je, da bi se ne dala napraviti nikjer ložeje taka čitalnica kakor v Cerknici, ki bi v resnici a ne samo po videzu zdatnejše delovala glede na narodno gibanje kakor tudi na oživljevanje narodnega čuvstva, ko bi tukaj, kakor
193
marsikje, ne kraljeval vrag moči slabečega razpora. In ravno te baze rodoljubi, kakoršen je „rdečesrajč-nik", si na vso moč prizadevajo spraviti vse križem in vsejati ljuliko puljavice in prepira. Res je, čeravno žalostno, da ne pride v Cerknici živetna čitalnica tako dolgo na noge, dokler se nekteri teh rdečih ne odstranijo, ki mislijo, da so monopol vsega rodoljubja samo za-se v najem vzeli; dokler ne izgine izmed njih oni trapasti duh, ki je zapeljuje, češ, da ne more biti domoljub, kdor ne razsaja po krčmah, kakor oni sami, in da je vsak vže izdajalec ali odpadnik, ako mora o priliki govoriti tudi tuji jezik! Smešno je vrhu tega, da se taki domišljujejo stebre slovenske ; vsak drug, ki se ne zaliva pri njihovi mizi, ki ne kriči in ne razgraja, jim pa je grd nemškutar! Konečno še to-le: Oni štirje, ki je „rdečesrajčnik" tako neusmiljeno pred svetom Črni, so tihi in dobro vzgojeni mladi ljudje, ki je po vsej pravici vsa občina spoštuje, in želeti bi bilo samo to še, da bi se dopisnik „rdečesrajčnik" nad njimi izgledoval in svoje šetinje za vselej slekel. To bi bila še edina pot, po kteri bi „rdečesrajčniku mogel še sprejet biti v čitalnico, ako se kedaj v Cerknici ustanovi; drugače bi mu to mogoče ne bilo.
Iz Ljubljane. — Iz zanesljivega vira se nam iz Dunaja poroča vesela novica, da je Njegovo Veličanstvo gosp. Mihaelu Pregl-nu, odborniku in blagajniku, in gosp. Andreju Brus-u, tajnikovemu ad-junktu družbe kmetijske, v priznanje njunega mnogoletnega neutrudljivega delovanja podelilo zlati križ za zasluge.   Slava!
—   (Iz seje odborove družbe kmetijske. — Konec.,) Ker ministerstvo kmetijstva želi zvedeti knjige, ki so bile spisane od leta 1850. za šole, ki stojč pod nadzorstvom kmetijske družbe, ali ki jih je kmetijska družba sama izdala, je bil dr. Jan. Bleiweis naprošen, naj on sestavi imenik teh knjig. — Vodila, ki jih je zastran kmetijskih razstav ministerstvo kmetijstva odločilo, je odbor na znanje vzel. — Rokopis, ki ga je gosp. Rihard Dolenec družbi poslal o čbelar-stvu pod naslovom: „kratka razprava o dobro Dzirzoniziranem kranjskem panju" s podobo razjasnjen, je odbor s pohvalo sprejel in odločil, naj se natisne v „naznanilih družbe kmetijske". — Veliko škoporeznico, ki jo je družbi iz Frankfurta fabri-kant Moric Weil na ogled poslal, je odbor kupil za družbo, ker ta mašina res prekosi vse dozdaj znane. — Odlok ministerstva kmetijstva, da odbor sme na vrtu družbe kmetijske iz državne subvencije napraviti zgledno gnojišče, je bil z zahvalo sprejet. — Na pismo gosp. grofa Lanthieri-a, da bode grajščina Slap kmalu popolnoma zavarovana za namenjeno vinsko in sadjerejsko šolo, je odbor sklenil odpisati gospodu grofu, naj bi se to dovršilo vsaj do 15. julija, da kmetijska družba more napravo te šole predložiti prihodnjemu deželnemu zboru. — Po nasvetu podružnice Bohinske so bili gosp. pl. Viktor Pantz in učitelja gospoda Grm in Mandelc za ude v družbo sprejeti,
—  (Poslednja seja dez. šolskega sveta) je bila že pod predsedništvom novega c. kr. deželnega predsednika pl. Wurzbacha. Bral se je dopis prejšnjega dež. predsednika barona Conrada, kteri udom deželnega šolskega sveta naznanja, da grč po svojem poklicu iz dežele, ter se pri vseh udih deželnega šolskega sveta poslovlja. Sklene se, da naj dež. šolski svet na to pismo odgovori in se pismeno poslovi od bivšega deželnega predsednika. — Potem se je pričelo posvetovanje o pravnih razmerjih ljudskih učiteljev. Premembe v tej postavi so bile večidel sprejete po premembah šolskega odbora deželnega zbora. — V postavi za preskušnje v ljudskih in mestjanskih šolah
od leta 1869. so bile nektere premembe sprejete po nasvetu dunajskega učiteljskega društva, druge pa ne. — Sklenila se je prošnja do ministerstva nauka, naj dovoli denarne podpore (nagrade) pisateljem, ki se lotijo spisovanja knjig realističnega obsežka za ljudske šole kranjske. — Rokopis slovensko - latinske slovnice prof. Žolgarja je bil v presojo dan izvedencem, ob enem pa se povabita profesorja Horvat in Zepič, naj pošljeta tudi svoja rokopisa v pregled. — Se več druzih pa za občinstvo manj važnih razprav je bilo v tej seji.
—  f. (iz učiteljskega društva.) Odbor kranjskega učiteljskega društva je v svoji zadnji seji sklenil, tudi to leto v šolskih počitnicah napraviti občni učiteljski zbor za Kranjsko, in to kmalu po hrvaškem učiteljskem zboru. Pri tej priložnosti bode tudi razstava šolskih pripomočkov, v kteri namen se je že tudi volil odbor štirih učiteljev. Zanimiv je bil predlog predsednikov, da bi se za izvrstna pismena dela o od-goji, o nauku, sploh za dela na šolskem polji delila darila ali v denarjih ali dobrih pedagogičnih knjigah, da bi se tako še bolje izbudila marljivost in delavna moč posamesnih učiteljev. Se vč, da seje ta predlog z veseljem sprejel. — Druga reč, o kteri se je v tem shodu posvetovalo, bilo je vstanovljenje društva na pomoč revnim šolam v vsakem obziru, po izgledu drugih dežel, ki imajo „Schulpfennigverein-e". Udje tega društva naj bi ne bili samo učitelji, temuč posebno tudi drugi, kterim je šola pri srcu. Odbor vendar ni mogel naloge vstanovljenja tega društva na-se vzeti; zato menda pride pred občni učiteljski zbor.
—  (Zarad odprave kranjske najdeniŠnice), ktero je lansko leto sklenil deželni zbor, je došlo deželnemu odboru pismo c. kr. ministerstva notranjih oprav od 26. maja t. L, ktero pravi, da vsled Najvišega sklepa od 19. dne t. m. provizorno sme sicer že prihodnji mesec nehati ta naprava, v ktero so se dosihmal na deželne stroške jemali nezakonski otroci; al da se de-finitivno, to je, konečno veljavno odpravi ta naprava, treba je to, da prihodnji deželni zbor svoj sklep drugače, to je, tako stori, da se zarad odprave najdenisnice dovoljenja prosi Njegovo Veličanstvo. — Po takem je tedaj gotovo, da je deželni zbor dosegel važno stvar, da vsaj s prihodnjim letom neha ta naprava, ki je deželi prizadjala silnih stroškov.
—  Pisarnica priv. c. kr. Rudolfove železnice na Dunaji je deželnemu odboru odgovorila, da se na postajah gorenske železnice naredita napisa: Radoljica-Lesce in pa Radeče-Fužine.
—  Po privoljenji c. kr. deželnega predsedstva od 11. dne t. m. bode jutri, to je, v četrtek večer v Ljubljani razsvitljava v spomin 251etne vlade Očeta vsega krščanstva, papeža Pija IX. Spodobi se, da vsa Ljubljana brez razločka svoje veselje razodene za tako redko-siovesni dan, kakoršnega ni bilo od dni sv. Petra in ga morebiti ne bode več. Pokažimo tedaj z razsvit-Ijenjem, da nismo sovražniki svoje lastne cerkve. — V petek ob 7. uri zjutraj napravi katoliška družba cerkveno slovesnost pri sv. Petru, zvečer ob 7. uri pa „besedo" v čitalnični dvorani, v kteri se predstavljajo tudi žive podobe, med kterimi bode ena kazala Slovence pred papežem v Rimi letošnje leto.
—  (Tretji večer govorniških vaj o slovenskem Čas-ništvu) je še živahneji bil memo prejšnjih; obširno so govorili gospodje Fr. Potočnik, dr. Mencinger in Grazeli, še drugi so le krajše opazke delali. Govor gosp. Potočnika prines6 „Novice" danes na četrti strani; govore druzih dveh govornikov prinesemo prihodnjič. Gosp. dr. Razlag je po končanih govorih željo  izrekel, naj  bi predmet govorniških vdj po do-
gnanih govorih o časništvu bila Hermanova knjižica : „zur Organisirung des niederen offentlichen Dien-stes in Steiermark und zur Revision des Gemeindege-setzes". Čeravno ta knjižica ni pisana za Kranjsko, je vendar tudi nam zanimiva zato, ker izvira iz peresa slovenskega prvaka, s kterim pa se, vsaj v glavnih načelih, ne moremo skladati.
— (Naši brambovci) so res korenjaki. Pohvalil jih je unidan, kakor smo povedali v našem listu, visi general sam. Zdaj pa slišimo, da le trije oficirje našega domačega polka, ki so bili poslani k vojaškim vajam naših brambovcev, znajo jezik domači (slovenski), vsi drugi pa nič! Naši fantje morajo po takem res izvrstni korenjaki biti, da še premagajo jezikovo nevednost učenikov svojih. Gled6 na to preočitno napako vprašamo le: ali je namen gospodov oficirjev, da naše vrle brambovce učijo in vadijo vojaštva, ali pa le zato, da oni dobijo „zulage"?
— (Cesar je iskal, je skupil.) Nek majhen dohtarček, pa velik nemškutar, je te dni v neki družbici, kjer je po naključbi bil govor o roparjih, ki so iz Suhe gra-nice (Marijnega dola) pridrli na Kranjsko, sarkastično zamrdal, rekoč, da oni graničarji so menda le hoteli simpatije svoje kazati Slovencem zato, da so se za pridobitev njihove zemlje potezali v deželnem zboru kranjskem. — Neslano to čenčarijo mu zavrne domoljub pri tej priči tako-le: „No, no, znabiti; — simpatije so različne; še veliko več simpatij pa morajo Prusi imeti do naših dežel, ker se jih klati čedalje več krog in krog". To slišati nos pobesi majhni dohtarček pa v61iki nemškutar. — Marij edolce so vjeli in zaprli, pruski prijatli pa se sem ter tje jemljejo v gostje. Ali je mala peščica peterih roparjev iz Suhe granice kranjski deželi bolj nevarna kakor truma „pru-skih prijatlov" Avstriji, bode — prihodnost učila, kajti že Berolinski časniki pruske vlade sprejemajo dopise pemskih Nemcev v svoje liste, v kterih nemško zemljo pemskega kraljestva sans gene imenujejo „drugi Šlezvik-Holštajn"!!
194