PESEM  SPREHAJALCA
Tone  Pavček
Eno imam rad: brez cilja hoditi po cestah, ko pade mrak, nikogar poznati, ničesar čutiti, čuti le dež in svoj korak.
Z rokami v žepih, s sklonj&no glavo, klobuk na očeh in s predpisi navzkriž greš pod sivim nebom in žalostno razsvetljavo jiolnirtvih uradniških hiš,
mimo ljudi in stvari, ki so ti blizu kakor kavarna, park, neka vrata ali drevo, ki v bogvečigavem napisu priča o tem. kar ni nikoli bilo.
\se, kar srečuješ, je staro. Staro kakor pisarniški duh ali naipis svetlobne reklame nad revnim baroni ali vojaški komis.
A cesta gre dalje in dalje. Na njej ne mine vrveža sejic, teles in luči
in dobro de. da na pločniki' ko na spomine droben dež pritajeno prši . . .
27