Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	. . » 6.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . » 8.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
m	
	jjV
Leto XXVII. - Štev. 18 (1350)
Gorica - četrtek, 1. maja 1975 - Trst
Posamezna številka Lir 150
Vrednost Ob tridesetletnici osvoboditve Proslava v Števerianu človeškega dela
Vedno je človek s svojim delom in umom skušal bolj razviti svoje življenje. Danes pa je, posebno s pomočjo znanosti in tehnike, svoje gospodstvo razširil skoraj nad vso naravo in ga še dalje širi. Posledica tega je, da si človek mnoge dobrine, ki jih je nekoč pričakoval predvsem od višjih sil, danes že priskrbi sam s svojo lastno marljivostjo.
Spričo tega orjaškega napora, ki prevzema že ves človeški rod, vstajajo med ljudmi različna vprašanja.
Za verujoče je ena stvar gotova: posamična in skupna človeška dejavnost, to je tisto orjaško prizadevanje, s katerim ljudje tekom stoletij skušajo izboljšati svoje življenjske razmere, se ujema z božjim načrtom. Po božji podobi ustvarjeni človek je namreč do bil naročilo, naj si podvrže zem ljo z vsem, kar je na njej in na vlada svet v pravičnosti in sveto sti; in priznavajoč Boga za stvar nika vseh stvari, naj njemu izro ča sam sebe in celotno vesolj stvo,
To velja tudi za čisto vsakdanja opravila. Kajti moški in ženske, ki pri skrbi za preživljanje samih sebe in družine svoje delo tako izvršujejo, da s svojimi napori dalje razvijajo Stvarnikovo delo, koristijo blagru svojih bratov in z osebno delavnostjo prispevajo k uresničenju božjega načrta v zgodovini.
Kristjani zato niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti in moči nasprotujejo božji mogočnosti in kakor da bi z umom obdarjena stvar bila nekakšen tekmec v odnosu do Stvarnika. Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeškega rodu znamenja božje veličine in sad neizrekljivega božjega načrta. A čim bolj raste moč ljudi, tem bolj se razširja področje njihove odgovornosti. Iz tega vidimo, da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od graditve sveta, nikakor jih ne žene v zanemarjanje blaginje bližnjega, temveč jih na dolžnosti v tej smeri še tesneje priklepa.
(Iz konst. o Cerkvi v sed. svetu: 33-34)
Mračne sile nacizma in fašizma so pred tridesetimi leti v poslednjih krčih bruhale zlobo proti vsemu stfetu. Sile, ki so zelo pomenljivo vpletle v svoje simbole mrtvaško črno glavo, so bile premagane. Volja do življenja in svobode je pregnala temo, moč odpora, ki je v najhujših letih besnenja tlela globoko, je pognala z nevzdržno silo kot bilke iz travnika, ki ga je upepelil požar.
Nacifašizem je posebno trdo udaril maloštevilni slovenski narod. Naletel je na odločen odpor in Slovenci so bili v tistih letih lahko za zgled marsikateremu večjemu narodu. Posebno Primorska, ki je trpela pod fašizmom okoli 20 let, šteje med svojimi ljudmi junake, ki ne bodo nikoli pozabljeni.
Tridesetletnico osvoboditve so po vsej Italiji praznovali zelo slovesno in velike množice, ki so se povsod udeležile proslav pričajo, da so protifašistične sile zelo budne. Državljane odlikuje večja zrelost in težko si je misliti, da bi danes večina tako obsedeno kot nekoč sledila novemu Mussoliniju. Odporništvo bi se danes začelo še isti dan in še bolj odločno.
Po tridesetih letih svobode pa moramo tudi priznati, da fašizem ni popolnoma strt in da zrelost državljanov še ni dosegla potrebne višine. Žalostni dogodki, ki so se pred kakim tednom razvijali v Milanu, so jasno pokazali podtalno snovanje desničarskih skrajnežev, ki imajo skrbno organizirano dejavnost po vseh večjih mestih v državi. Z izzivanjem in nasilnostjo so v zadnjih letih povzročili že celo vrsto nesreč.
Levi skrajneži na izzivanje večkrat odgovarjajo nezrelo in se zatekajo k nesmiselnemu nasilju kakor njihovi nasprotniki. Protest bi se moral izživeti v mejah demokratičnih metod, državna oblast pa bi morala skrbeti, da vsako nasilje izruje z odločnimi posegi, naj nosi kateri koli pečat. To danes želimo in zahtevamo v imenu vseh tistih, ki so se pred tridesetimi leti krčevito borili, in tudi dali življenje za svobodo in za mir.
SLOVESNOST V RIŽARNI
Eno naj lepših proslav odporništva smo imeli pretekli četrtek 24. aprila v Trstu. Sam državni predsednik Leone je bil prisoten na slovesnosti v Rižarni in se v imenu italijanskega ljudstva poklonil žrtvam nacifašističnega taborišča. Na notranjem dvorišču Rižarne, tam kjer je stala krematorijska peč za sežiganje žrtev, je predsednika pozdravil tržaški župan Spac-cini, za njim pa je imel govor v slovenščini rojak Drago Škrinjar, bivši ujetnik uničevalnega taborišča.
V svojem govoru je poudaril, da temeljijo naše zahteve po popolni zaščiti slovenske skupnosti v Italiji prav na idealih protifašističnega boja, katerega zmago zdaj proslavljamo. Lepo je odmevala slovenska beseda med visokimi zidovi zloglasne stavbe in nas vse združila v eni misli: Nikoli več taborišč, pod nikomer in za nikogar. Kratek nagovor sta imela tudi italijanski interniranec Lupo in Židinja Austerlitz.
Sledile so molitve po obredu katoliške, pravoslavne in judovske veroizpovedi. Pogrešali smo molitev v materinem jeziku, vsaj kratko, kot so jo gotovo znali vsi tisti Slovenci, ki so tam umirali. Verske obrede so spremljali trije cerkveni zbori, nato pa je govoril predsednik Leone.
Podčrtal je, da so bili med žrtvami Rižarne predvsem mnogi Slovenci in pripadniki drugih slo-
vanskih narodov in želel, da bi nas skupni cilj, ki so ga imeli takrat v boju proti okupatorju ljudje različnih narodov, veroizpovedi in političnih prepričanj, povezoval še danes v sodelovanju in strpnosti.
Predsednik republike je na koncu obiskal še notranje prostore poslopja, kjer ga je pričakovala tudi delegacija Slovencev v Italiji, katera mu je izročila dokument z zahtevami naše manjšine. Dogodek ima svojo simbolično važnost in zato je škoda, da delegacija ni najbolj idealno zastopala slovenskih sil v zamejstvu, posebno ne s kulturnega področja. Resnici na ljubo je treba tudi omeniti, da so mladinci z rdečimi zastavami, ki so se zbrali pred Rižarno, proslavo motili s kričanjem in žvižganjem. Na tistem svetem mestu je bila taka manifestacija gotovo nedostojna.
Ob tridesetletnici osvoboditve je prav, da se spomnimo vseh tistih, ki so delali za odporništvo in pripomogli k zmagi nad okupatorjem na različne načine, morda ne ustrojeni v tiste vrste in skupine, ki si včasih edine lastijo zmago. Kdor se je boril za večne vrednote kot so svoboda, pravica in ljubezen pa je bil vedno odpornik in te vrednote so bile vedno revolucija. Takega človeka pa je večkrat ugonobilo nasilje, ki ni bilo fašistično, in tega nam je ob tem važnem jubileju žal.
D. ČOTAR
Števerjanska občinska uprava je med prvimi našimi občinami na Goriškem izpolnila svojo častno dolžnost in organizirala zelo uspelo proslavo 30. obletnice osvoboditve izpod fašističnega in nacističnega jarma. Povabila je k sodelovanju vse števerjanske organizacije in šolske otroke. Tako so se vaščani in Slovenci z Goriškega zbrali v petek 25. aprila najprej v župni cerkvi, kjer so msgr. R. Klinec, g. Marjan Komjanc in domači župnik Tone Prinčič opravili žalno sv. mašo za vse padle Šte-verjance v drugi svetovni vojni. Cerkveni zbor je s primernim petjem lepo obogatil spominsko daritev.
Na oder pred cerkvijo ob spomeniku, katerega je občinska uprava za to priložnost nekoliko preuredila, je stopil najprej župan Stanislav Klanjšček in začel zunanjo proslavo, števerjanska občinska uprava in Slovenska skupnost na Goriškem sta z drugimi števerjanskimi organizacijami položili na spomenik vence. Po enominutnem molku je Marjan Terpin prebral imena vseh padlih, ki jih je 72, kar je za Šte-verjan ogromno število. V slovenskem in nato italijanskem nagovoru je župan Stanislav Klanjšček poudaril zlasti načela boja, ki ga briški ljudje bijejo že od puntarskih časov, ko so se prav Števerjanci pridružili tolminskim puntarjem, in skozi viharne čase vse do zadnje vojne, ko je Šte-verjan dal nad 350 partizanov, ki so se borili proti temu, da bi nas tlačila fašizem ali nacizem. Borili so se za svobodo naše besede.
Nagovor v imenu ANPI je imel domačin Franc Komic, ki se je zavzel zlasti za odločen boj proti fašizmu.
Sledil je primeren kulturni program, na katerem so nastopili z recitacijami osnovnošolski otroci, domača zbora prosvetnih društev »F. B. Sedej« in »Briški grič« ter moški zbor »Mirko Filej« iz Gorice.
Množično so poromali v Gonars
Naj se nihče ne čudi naslovu. Obisk tržaških Slovencev v Gonarsu v petek 25. aprila ni bila kaka običajna proslava odporništva, temveč resnično duhovno doživetje, M bi ga lahko še najbolje primerjali romanju. Saj je bilo vse tako zbrano, duhovno, molitveno.
Tržaški duhovniki in laiki, ki so obisk v Gonarsu organizirali, so pripeljali s sabo veliko ljudi. Deset avtobusov in še mnogo osebnih avtomobilov je pripeljalo ljudi v Gonars. Nova gonarška cerkev se je pred začetkom maše napolnila. Navzoče je pozdravil domači župnik in izrazil svoje veselje, da so prišli molit za žrtve zadnje
U Podgori so počastili spomin močenika Lojzeta Bratuža
V okviru nroslav za 30-letnico odporni- domači župnik, šolski otroci pa so pod težke čase in na številne primere fašistič-
V okviru proslav za 30-letnico odporništva in konca dinge svetovne vojne se pri-tnorski Slovenci spominjamo celotnega našega boja in žrtev za časa fašistične diktature. Mod temi žrtvami gre eno prvih ttiost prof. Lojzetu Bratužu. Zaradi tega je bilo zelo na mestu, da je podgorsko Prosvetno družtvo dalo pobudo za postavitev spominske plošče na župnišču prav na kraju, kjer je pok. profesor vadil s Podgorskim cerkvenim zborom.
Proslava je bila preteklo nedeljo 27. aI>rila. Začela se je z mašo za pokojnega Lojzeta. Somaševali so domači župnik Mirko Mazora in pa župnika Marjan Komjanc in Stanko Premrl, ki sta oba svoj čas Pomagala v podgorski župniji. Med mašo ju Prebrala berilo prof. Lojzka Bratuž, hči Pokojnega Lojzeta.
Po maši je sledil zunanji del sporeda. Začela ga je Lidija Jarc, nova predsednica podgorskega prosvetnega društva. Pouda-r'*a je, da so sicer danes Podgorci ločeni 1)0 svojih političnih idejah, da pa so edi-v ljubezni do pokojnega profesorja, ato je bilo odkritje spominske plošče, k‘lr je opravil dr. Andrej Bratuž, sin po-mučenca. Ploščo je blagoslovil
domači župnik, šolski otroci pa so pod vodstvom svojega učitelja Mladena Uršiča prisrčno zapeli.
Kot glavni govornik jo stopil na vzvišeni prostor dr. Teofil Simčič, nekdanji prijatelj in sodelavec pokojnega Bratuža. S toplo besedo je obudil spomine na tiste
bojnega
težke čase in na številne primere fašističnega preganjanja, ki ga je bil deležen profesor Lojze Bratuž. Spomnil se je tudi zaslužnega dela na glasbenem in vzgojiteljskem polju, ki ga je Lojze Bratuž opravljal v tistih letih. Prav zaradi tega je postal trn v peti podgorskim fašističnim veljakom, ki so sklenili, da se maščujejo. To sc je zgodilo za božične praznike leta 1937. Zaradi zastrupitve je čez poldrugi mesec Lojze Bratuž po hudih bolečinah umrl v goriški bolnišnici. Seveda krivci njegove smrti niso bili nikoli poklicani na odgovor.
Po govoru sta dve dekleti prebrali nekaj odlomkov iz »Mladike« o Bratuževi smrti, otroci pa so recitirali iz sonetnega venca, ki ga je možu v spomin spletla njegova žena Ljubka Šorli. Vso slovesnost je zaključil moški zbor iz štmavra, ki je občuteno in zelo ubrano odpel tri pesmi pod vodstvom prof. Gabrijela Devetaka.
Slovesnosti je prisostvovalo zelo veliko ljudstva, tako iz Podgore kot tudi iz Gorice in okoliških vasi. Precej znanih obrazov je bilo tudi iz Trsta. Znamenje pač, da Lojzeta Bratuža še zmeraj ljubimo.
vojne. On sam je od blizu doživljal trpljenje internirancev v Gonarsu.
Ob vstopu so združeni zbori pod vodstvom g. Dušana Jakomina intonirali vstopno pesem. Pristopili so številni duhovniki za somaševanje, katero je vodil škofov vikar dr. Škerl. Med somaševaloi je bil tudi p. Ciril iz Gorice, nekdanji kaplan v taborišču v Gonarsu. Za oltarjem v velikem in prostornem prezbiteriju so stali v vrsti tržaški skavti v krojih in bili častna straža med mašo.
Po berilih je spregovoril msgr. Škerl. »Prišli smo pred božji oltar, da se združimo v molitvi in daritvi in da položimo še mi na daritveni oltar vse žrtve in daritve, ki so jih naši ljudje že položili na oltar v času boja za svobodo, za rast v dobrem, za socialni napredek, za domovino, za našo kulturo in naš jezik;, za vero v Boga in njegovo Cerkev. Dobri Bog naj to daritev sprejme in vsem našim ljudem, ki so za take ideale trpeli, tudi stotero poplača. Tistim pa, ki so že umrli, naj jim bo v večni pokoj. Imamo polno znanih junakov in junakinj, katerih imena so vklesana z zlatimi črkami v naši zgodovini. Še več pa je neznanih junakov in junakinj, na katere danes nihče več ne misli. Tudi njih daritev naj Bog stotero poplača.«
Potem je msgr. Škerl še rekel: »Lepo je od nas, da smo danes prišli sem. A samo s svojim prihodom in nastopom ne zadostimo vsem dolžnostim, ki nam jih nalaga hvaležnost do vseh tistih, ki so trpeli in umrli za ideale, ki so nam še vedno sveti. Z iskrenim ustvarjanjem tovarištva in prijateljstva, z ljubečo skrbjo za resnico, z nepristransko sodbo o preteklosti in sedanjosti, predvsem pa z zvestim delom, da se tudi med nami ustvari boljši svet, lepše sožitje, skušajmo preiti in prekriti razna navzkrižja in nasprotja. Dvigajmo raven duhovnega in kulturnega življenja, gradimo sebe in naše občestvo za bodočnost, ki naj bo lepša in bolj božja kot je bila kruta preteklost naših očetov.«
Po nagovoru in molitvah se je maša nadaljevala. Pri obhajilu je lepo število nav-
zočih pristopilo k sv. obhajilu. Tudi s tem so pokazali, kako se kristjani spominjamo rajnih.
Po maši se je na pokopališče razvil sprevod ljudstva in duhovnikov. Dolga je bila naša vrsta in pobožno urejena. Gotovo je bilo v sprevodu več kot tisoč ljudi. Na pokopališču so se vojnih žrtev, med katerimi so bili tudi otroci, saj se je v Gonarsu rodilo 51 otrok, ki večinoma taborišča niso preživeli, spomnili otroci z Bazovice s pesmijo in deklamacijo, združeni zbori z žalostinkami, g. Peter Šorli pa s primernim govorom. Peter Šorli je bil izbran nalašč, da spregovori na pokopališču, ker je sam bil žrtev nacističnih taborišč, saj so ga nacisti internirali v Dachauu.
V svojem govoru je g. Šorli dejal: »Žrtve, ki so padle, nam kličejo: Ohranite dediščino, ki smo vam jo zapustili!« Ta dediščina je: materin jezik, slovenske organizacije, slovenska šola. Zaključil je: »Med vojno smo se interniranci večkrat med seboj pogovarjali o naši bodočnosti. Zaključek je bil vedno enak: Četudi vojne ne bomo preživeli, nas tolaži upanje, da bodo živeli po vojni boljši ljudje. Ko stojimo ob posmrtnih ostankih žrtev za svobodo in pravičnost, naj vstane v naših srcih sklep, da hočemo postati boljši ljudje.«
Kako daleč smo še od tega, je za Petrom Šorlijem potkazal dr. Drago Štoka. Samo nekaj stavkov je povedal, a ti so bili težki: »Včeraj — je dejal — je predsednik Leone odprl tržaško Rižarno kot spomenik odporništva. Toda ni bilo tam molitve in pesmi v slovenskem jeziku, četudi so molili in peli v številnih drugih jezikih. In vendar je večina žrtev v Rižarni bila slovenskega porekla. Rabin je molil, pravoslavni duhovnik je molil, škof je molil po latinsko in italijansiko, samo slovenski duhovnik ni smel zmoliti slovenske molitve.«
Naš boj za naše pravice in naše narodno dostojanstvo še ni končan. To naj bo nauk z obiska v Gonarsu leta 1975.
BREZKULIS Pogumni Dubček
Težave in zmeda. To dvoje morda trenutno najbolj vznemirja današnjega člo-vega. Težave — nekateri raje govore o krizi — v gospodarstvu, težave v politiki, v družbenih odnosih, v verskih vprašanjih, težave v obliki neredov in nasilja, težave z mladino in še in še.
Težavam se pridružuje zmeda, povezana z negotovostjo. Otresamo se starega, preživelega, z muko iščemo novo in pri tem cesto skačemo v temo. Kaj in kakšno naj bo tisto novo, drugačno?
Receptov je nič koliko. Ponujajo jih filozofi, ideologi, teologi, politiki, časnikarji, propagandisti in še marsikdo. Svojo robo, dobro in slabo, nam ponujajo zlasti v časopisju. Časnikarji skušajo biti čimbolj drzni, udarni, široki, napredni, levičarski, socialni. Vedo pač, da je to danes moderno. Moda je dostikrat nad resnico, oziroma jo postavljajo nad njo, ker pač potrošniško vedo, da bi se drugače malokdo zmenil zanje in za časopise, v katere pišejo.
Tu pa že trčimo na tisto važno in v vsakem veku aktualno vprašanje: kaj je resnica? Kaj je dobro, kaj je napredno, široko, kaj je res socialno, kaj »levičarsko«?
Morda ne bo napak, če bo »Katoliški glas« izpod peresa DID objavil vrsto člankov o teh in drugih aktualnih vprašanjih, napisanih brez ozira na levo ali desno, ne toliko za tiste, ki stoje odmaknjeno pri oknu in gledajo, kaj se dogaja na cesti, tudi ne za tiste, ki stoje na cesti in čakajo, da ujamejo »pravi avtobus«, ampak v prvi vrsti za one, ki jim je za čisto resnico, naj je prijetna ali ne, ki jim je za ideale, za tiste, ki ne tulijo z volkovi, pač pa skušajo vedno iskreno iskati pot, katera se jim po vesti pokaže kot pravilna in pravična. Pri tem ni nujno, da se »Katoliški glas« vselej strinja z mnenjem avtorja, kateremu prepušča odgovornost za njegove članke.
Pisec se bo pri vsem ravnal po temle načelu Johna Kennedyja: Pripravljeni moramo biti sprejeti kritiko, nove ideje, potrebne izbire, polemiko, razmišljati, popravljati morebitne napake, toda iti moramo naprej, zakaj iti naprej je edini način, da greš naprej.
NASPROTNE SKRAJNOSTI V ITALIJI
Nič ni novega pod soncem. »Les extre-mes se touchent«, skrajnosti se dotikajo, pravijo Francozi. Reči hočejo: skrajne ideje imajo na robovih marsikaj skupnega, se tako rekoč dotikajo, tako da je prehod z ene strani na drugo kaj lahek in verjeten.
V Italiji pa sta danes predmet ostre debate »nasprotni skrajnosti« (opposti estre-mismi). Mišljeni so desničarski in levičarski skrajneži. Oboji so zagrizeni v svoje pretirane ideje, oboji v imenu svojih idej izvajajo zločinsko nasilje, ubijajo, ropajo, ugrabljajo ljudi, izvajajo atentate.
Okrog teorije o nasprotnih skrajnostih je nastal politični prepir. Medtem ko eni pravijo, da so nevarni skrajneži vseh vrst, čeprav je res, da so fašisti v Italiji trenutno najbolj nevarni, pa se levičarsko usmerjeni krogi postavljajo na stališče, da so nevarni samo fašisti, ker levičarskih skrajnežev ni, ali so tako nepomembni, da teorija o nasprotnih skrajnostih ne drži.
Poglejmo za kulise! Kdo ima prav? Ima prav Fanfani, ko zahteva, naj oblast odločno nastopi proti nasilju, pa naj pride od koder koli, ali imajo prav De Martino in komunisti, ki zahtevajo odločen boj samo proti fašistom, ker da levih skrajnežev ni ali da so nepomembni?
Vsakdo mora priznati, da so fašistični zločinci (oznaka »skrajneži« se zdi premila) danes res najbolj nevarni. O tem sploh ni treba izgubljati besed. Naiven pa bi bil (ali pa bi kaj skrival za bregom), kdor ne bi hotel pogledati še na drago stran novca. Nihče ne more zanikati terorističnih nastopov levih skrajnežev. O njih priča vsakdanja kronika.
Skrajneži so torej neizpodbitno na obeh straneh. Važno hi bilo vedeti, če se za njimi ne skrivajo morda roke spretnih političnih režiserjev. Nobena skrivnost ni, da terorizem, neglede na to, kakšen je, žene vodo na mlin desnici in to ne samo fašistični.
In levičarski terorizem? Itailijanska komunistična partija ima trenutno ves interes, da je levica »pridna«. To pa iz dveh razlogov:
Moskva hoče popolnoma gospodariti v vzhodnoevropskih državah in mora zato v smislu jaltskega sporazuma dati Amerikan-cem mir v Vzhodni in Srednji Evropi. In v italijanski komunistični partiji ima Moskva še vedno več kot dovolj vpliva (to dobro ve Cossuta, ki velja za sovjetskega zastopnika v KPI), da italijanski komuni-
sti to njeno potrebo upoštevajo.
Dokler Beriinguer vztraja pri predlogu za »zgodovinski kompromis« s katoličani, ne smejo italijanski komunisti kazati revolucionarnih in nasilnih zob. Pač pa so odkrito za levičarski terorizem kitajsko usmerjeni italijanski komunisti in pa tisti levičarski izvenparlamentarni skrajneži, ki niso zadovoljni z Beriinguerjevo politiko.
Če bi Moskva spremenila svojo zunanjo politiko, ali če bi se notranji italijanski politični položaj spremenil, pa bi utegnili italijanski voditelji spremeniti taktiko in na tihem prijazneje gledati na levičarske skrajneže ter njihovo teroristično delovanje. Zato je tudi ta nevarnost vsaj možna, čeprav trenutno najbrž res ni neposredna.
DID
Vojaki, ki so držali obljubo in dali portugalskemu ljudstvu možnost (pa ne vso, saj je bila demokrščanska stranka izključena od volitev) izreči se po 40 letih desničarske diktature na svobodnih volitvah, so bili nad izidom volitev nemalo presenečeni. Upali so, da bo komunistična partija, najbolj stalinistična v zahodni Evropi, ki odločno podpira vojaško hunto v vseh njenih odločitvah, dobila množično podporo s strani volivcev. Pa je dobila le 12,5 % oddanih glasov.
Sam vodja komunistične partije Cunhal je priznal, da rezultat volitev partiji ne daje tistega pomena, ki ga ima po svojem vplivu na ljudske množice. Svoj neuspeh skušajo portugalski komunisti razložiti z dediščino, ki so jo pustile »temne sile fašizma«, z zaostalostjo ljudskih množic, zlasti na severu, s povezanostjo Vatikana in duhovščine z veleposestniki in podobno. Cunhal zagovarja ljudsko fronto, to je povezavo socialistov in komunistov, za edini možen način vladanja na Portugalskem.
Socialisti so iz volitev izšli kot daleč najbolj močna politična skupina, saj so prejeli 38 % glasov. Volili so jih tudi mnogi katoliško usmerjeni ljudje, medtem ko
Skupina nemških teroristov, ki pripadajo skrajnolevičarski tolpi Baader-Mein-hof, je poskusila pretekli leden osvoboditi 26 članov te teroristične grupacije, ki so po zaporih v Zah. Nemčiji, s tem, da je zasedla nemško veleposlaništvo v Stockholmu, se zavarovala z 12 talci in zagrozila, da bo vse pobila, če nemška vlada ne bo spustila zaprtih teroristov na svobodo.
Zahodnonemška vlada pa temu grobemu izsiljevanju ni hotela popustiti, še preveč v svežem spominu je bil primer demokr-ščanskega vel jaka Lorenza v Zah. Berlinu. Tedaj je vlada teroristom ugodila, kar pa je javnost obsodila kot popuščanje in za vladno slabost. Posledica so bile za vlado izgubljene volitve v Zah. Berlinu, kjer je prvič zmagala krščansko demokratska stranka.
Da teroristi s svojimi grožnjami resno mislijo, so pokazali takoj ob zasedbi veleposlaništva, ko so ubili vojaškega atašeja, kasneje pa še gospodarskega. Ko pa so spoznali, da z izsiljevanjem to pot ne bodo ničesar dosegli, so se odločili za
Sredi aprila so vodilni zahodni časopisi objavili protestno pismo nekdanjega voditelja češkoslovaške partije Aleksandra Dubčka, ki ga je lani v novembru poslal parlamentu v Pragi. To pismo je bilo pretihotapljeno v tujino in je seveda na Češkoslovaškem povzročilo veliko negodovanje partijskih krogov.
Pismo je objavil tudi največji jutranjik na Švedskem »Dayens Nyheter«. Švedski ministrski predsednik Olaf Palme je pohvalil nekdanja Dubčkova prizadevanja med praško pomladjo leta 1968 in obsodil sedanje ravnanje z Dubčkom.
V četrtek 17. aprila je sedanji vodja češkoslovaške partije in ministrski predsednik Gustav Husak odgovoril Palmeju z ostrim prispevkom v partijskem glasilu »Rude Pravo«.
Olaf Palme pa mu ni ostal dolžan od-
je sredinsko usmerjena ljudska demokratična stranka prejela 26 % glasov.
Tako za vojaške kroge kot za komuniste je možnost levosredinske vlade med socialisti in socialdemokrati nekaj odvratnega, kar je treba na vsak način preprečiti. Zanje pride v poštev le ljudska fronta, ki pa jo voditelj socialistov Soares zaenkrat odklanja.
Vojaški voditelji so v zadregi: volitev se je udeležilo 92 % volivnih upravinčencev; volila je mladina od 18. leta starosti. In vendar: komunisti so ostali med zadnjimi. Tako je sedaj slišati iz vojaških krogov kot neko opravičevanje, da se »demokratična zavest ne more v ljudstvu izoblikovati v enem letu; da živijo mnogi volivci še v kolonialističnih pogojih; da na severu dežele, kjer živi polovica prebivalstva, še vedno gospodarijo veleposestniki.«
Vse te izjave dokazujejo, da so vojaški krogi v nelagodnem položaju. Ali bodo morali upoštevati izrek volitev in bolj demokratično nastopiti ali pa vsiliti svojo voljo ter počasi poteptati vsa demokratična načela. Edini, ki bodo s tem soglasni, bodo seveda komunisti.
beg. Razstrelili so prostore veleposlaništva, ki jih je zajel ogenj, nato pa skušali pobegniti. Pri tem je bil en terorist ob življenje, pet drugih pa je švedska policija zajela. Končni obračun teroristične akcije je bil trije mrtvi in 30 ranjenih, od katerih jih je nekaj v življenjski nevarnosti.
Vse zahodnonemške stranke so podprle sklep vlade, da ne bo popustila terorizmu, kajti le tako bo mogoče v bodoče preprečiti nova nasilna dejanja ali ugrabitve, švedska vlada pa je sklenila izročiti nemškim oblastem štiri od petih teroristov.
Vrnili so se
Po enoletnem izgnanstvu so se vrnili v bivšo portugalsko kolonijo Mozambik italijanski in nizozemski misijonarji, ki jih je prejšnji režim izgnal iz dežele. Ob vrnitvi jih je v mestu Porto Atnelia sprejelo več tisoč vernikov z navdušenimi klici. Sledilo je slovesno somaševanje z domačim škofom. V Mozambik se je vrnil tudi škof Vieira Pinto. Lani je bil izgnan s tiralico in sramotilnim napisom.
govora. V soboto 19. aprila je v govoru, ki ga je imel ob praznovanju 75. obletnice obstoja delavske komune v Stockholmu najprej kritiziral sedanjo politiko ZDA v Južnem Vietnamu, nato pa omenil položaj na češkoslovaškem. Dejal je:
»Dejstvo je, da sta češki in slovaški narod izpostavljena diktaturi, ki jo velika večina ljudstva sovraži in prezira. V naše pojmovanje solidarnosti z zatiranimi ljudstvi na svetu mora biti vključeno tudi upanje, da bo prišel čas, ko bosta tudi češki in slovaški narod spet dobila svojo svobodo.«
Švedski radio je nato. objavil, da Pal-mejeve izjave niso bile nobena slučajnost ali posledica čustvenega izbruha. Nasprotno! Predsednik švedske vlade je prišel do zaključka, da Dubčku grozi zapor in da ga je treba pred tem rešiti z ostrim švedskim komentarjem, ki naj bi ga tiskovne agencije hitro raznesle po svetu.
Dubček je trenutno uslužben kot mehanični delavec v nekem gozdnem podjetju. Zadnje njegovo pismo dokazuje, da je ostal zvest svojim idejam, ko je hotel dati državi socializem s človečanskim obrazom.
»Glavni razlog — pravi Dubček v pismu — za moje pisanje je ugotovitev, da se pri nas tepta socialistična zakonitost.«
Poziv za pomoč žrtvam vietnamske vojne
Sv. oče je pozval svetovno javnost, da priskoči na pomoč po vojnih grozotah prizadetemu ljudstvu v Kambodži in v Vietnamu. Predsedstvo italijanske škofovske konference je povabilo vse italijanske škofe, naj po svoji uvidevnosti poskrbijo za zbiranje te pomoči, predsedstvo samo pa je takoj poslalo deset milijonov lir. Pomoč zbirajo tudi ameriški škofje in škofje drugod po svetu.
Obračun prvih treh mesecev sv. leta
V Rimu je zasedal glavni odbor za sveto leto. V prvih treh mesecih svetega leta, to se pravi od 25. decembra do konca marca je prišlo v Rim okoli 600.000 romarjev. Poleg prijavljenih romarskih skupin je bilo veliko posameznih družin, šol in drugih, ki se niso prijavili glavnemu uradu za sveto leto. Zato računajo, da je prišlo doslej v Rim skupno že približno en milijon romarjev. Vatikanske muzeje je v tem času obiskalo 274.000 ljudi.
Srečanje za pomoč misijonom
V torek 8. aprila so se v Rimu sestali predstavniki škofovskih konferenc za misijonsko sodelovanje. Zastopanih je bilo okoli 60 škofovskih konferenc. Do srečanja je prišlo na pobudo misijonske kongregacije. Zastopniki škofovskih konferenc so najprej poslušali poročilo, kakšni so danes pogoji za misijonsko delovanje. Prefekt misijonske kongregacije kardinal Rossi je prosil za sodelovanje vse predstavnike škofovskih (konferenc. Predlagal je, naj bi vse cerkvene ustanove prispevale kot pomoč misijonskim deželam vsaj en odstotek od dohodkov, ki jih imajo.
Nedelja novih cerkvi
V nedeljo 13. aprila so praznovali v Rimu nedeljo novih cerkva. Znano je, da se v Rim priseli vsako leto več deset tisoč novih ljudi. Zato je v novih predmestjih znatno pomanjkanje cerkvenih prostorov. V gradnji je trenutno 7 novih župnijskih cerkva. Nekatere so že skoraj dokončane, drage bodo v teku leta. Kaidinal Poletti, papežev generalni vikar za rimsko mesto, je povabil rimske vernike, naj prispevajo za gradnjo novih cerkvenih prostorov. Lani je dala nabirka samo 13.480.000 lir, predvideni stroški pa znašajo 816 milijonov lir.
Človekoljubno posredovanje
Katoliški škof v Miinstru in zastopnik nemških evangeličanov sta posredovala pri iranskem poslaniku v ZR Nemčiji, naj ne bi njegova država zaprla iransko-iraiške meje. Pomagala naj bi kurdskim beguncem, ki so se že morali ali se še bodo umaknili iz iraškega Kurdistana.
Poziv k spravi
Nedavno je obiskal Sev. Irsko novi anglikanski prirnas canterburyjski nadškof Coggan, da bi se na licu mesta seznanil s položajem in podprl prizadevanja po sožitju med protestanti in katoličani.
»Pomembno je — je dejal —, da se
V dokaz navaja ravnanje politične policije, ki njega in njegove družinske člane stalno nadzira in jih ovira v osebni svobodi. »Sicer pa so takega postopanja deležni tisoči in tisoči Čehov in Slovakov, ki so ostali zvesti idealom praške pomladi. Nad dva tisoč jih je po zaporih, več deset-tisočev je izgubilo delovno mesto, na sto-tisoče pa jih je bilo izključenih iz partije. Lenin bi se obrnil v grobu, če bi videl, kaj vse se dela v njegovem imenu. Ni mogoče govoriti o svobodi, če nima sodna oblast možnosti, da se upre odlokom partije. S člani partije se postopa kot s slepo množico ljudi, kateri imajo edino pravico pogoltniti grižljaj, ki so ga že prežvečili partijski voditelji.«
Toda Dubček ne ostane le pri teh ugotovitvah. Odklanja trditev, da je hotel Češkoslovaško izpeljati iz bloka socialističnih držav. Zanj je sodelovanje s socialističnimi državami, zlasti s Sovjetsko zvezo, nujno potrebno. Hotel je le gospodarsko reformo, čeravno načrtovano, kjer bi bilo več vzpodbude za delo. Za to pa je potrebna svoboda.
Dubčkovo pismo je odločno in pogumno. Jasno pokaže, da marksističnoJeninistični režimi niso v stanju odreči se policijski državi, ječam, preganjanju ideoloških nasprotnikov. Zato mora vsaka stranka, ki jo komunisti vabijo k sodelovanju, imeti to trajno pred očmi. Kar velja v polni meri tudi za Krščansko demokracijo v Italiji.
majhne skupine vernih notranje in zunanje krepijo, da veliko premišljujejo in skupno molijo za mir.« Obrnil se je tudi na skrajneže na obeh straneh. Pozval jih je, naj se »osredotočijo na stvari, ki so vsem skupne in začno tam delati za mir.« Nadškof je zaprosil za pomoč tudi svetovno javnost, predvsem kristjane: »Priporočil bi vam rad, da se še naprej v mislih in molitvah spominjate Sev. Irske.«
Preganjanje pisateljev v Rusiji
Pisatelj Vladimir Bukovski je bil leta 1972 pri 32 letih obsojen zaradi dozdevne pretidržavne dejavnosti na 12 let zapora. Ko se v zahodnem svetu protesti zaradi tega še niso bili polegli, so v Rusiji zaprli že naslednjega pisatelja, Anatolija Mar-čenka.
38-letni inženir Marčanko je bil popisal življenje v sovjetskih taboriščih, kjer je prebil tri leta, od 1968 do 1871. V knjigi »Moje pričevanje« je prikazal, kaj se mu je bilo zgodilo, ker je skušal po letu 1960 tajno zapustiti Sovjetsko zvezo.
Kar zadeva Vladimira Bukovskega je prišel prvič v zapor leta 1963, ker so pri njem menda našli fotokopije knjige »Ta novi razred« Milovana Djilasa. Sodne obravnave ni bilo, pač pa so Bukovskega zaprli za 6 mesecev v psihiatrični inštitut Serbskij, kasneje pa je prišel v psihiatrično kliniko v Leningrad.
Bivanje v tej kliniki je Bukovski primerjal peklu. Leta 1965 so ga izpustili, vendar je bilo njegovo zdravje že močno načeto. Poleg oslabelosti srca si je nabral še močnega revmatizma.
Toda že v decembru 1965 je prišlo spet do aretacije, ker se je Bukovski udeležil zborovanja v prid preganjanima pisateljema Danijelu in Sinjavskemu. Zaradi močnih protestov na Zahodu so ga potem 'izpustili. S tem pa pot njegovega trpljenja ni bila končana.
Leta 1967 so ga prijeli znova in sicer zaradi organizacije zborovanja proti aretaciji Aleksandra Ginsburga, Jurija Galan-skova, Alekseja Dobrovolskega in Vere Lačkovc. Bil je obsojen na tri leta prisilnega dela. Ko je obsodbo leta 1970 prestal, se je umaknil k materi v Moskvo, a so ga že leta 1971 znova prijeli, ker je zahodnim dopisnikom razdeljeval listine z dokazi, kako v Sovjetski zvezi zlorabljajo psihiatrijo.
Leta 1972 so ga znova obsodili na 12 let, od tega na dve leti zapora, pet let prisilnega dela v taborišču in na pet let pregnanstva. Maja 1974 je skupno z drugimi taboriščniki nastopil gladovno stavko, da bi protestiral proti nečloveškim razmeram v taborišču. Zato so ga prepeljali znova v strah vzbujajoči zapor Vladimir.
Bukovskega mati je poslala britanskemu ministrskemu predsedniku VVilsonu posebno pismo, v katerem sporoča, > nn ne bo preživel kazni, ako bo morat ustati v zaporu do leta 1978, torej do začetka, ko nastopijo leta njegovega pregnanstva.
iiiiiiiiiiiiiiiMNiiniiiiiiiiiiMiiiMiimiiiimiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiimimiiimiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Portugalci so zavrnili komunizem
OKNO V DANAŠNJI SVET
Prizor iz votivnega boja na Portugalskem, v katerem je bila najbolj glasna komunistična levica; vendar so ji volivci dali le 12,5 %
Drzno dejanje nemških teroristou
Iz pisem naših misijonarjev
Letošnja abonmajska koncertna sezona je za nami. Od novembra dalje do srede aprila smo imeli pet koncertov z različno vsebino in obliko. Prireditelji so hoteli nuditi goriškemu občinstvu širši pregled glasbene ustvarjalnosti, pa tudi seznaniti prijatelje in ljubitelje glasbene umetnosti z vsemi dejavnostmi na poustvarjalnem področju. Simfonična in vokalna, komorna in solistična glasba — vse to je bilo na sporedu teh petih koncertov. Obisk je s svoje strani pokazal veliko zanimanje občinstva, kar je lepo jamstvo za naslednjo sezono, ki se obeta zelo bogata in zanimiva.
Kot je bil lep in svečan prvi koncert v Verdijevem gledališču z nastopom mariborskega zbora in orkestra, tako je bil posrečeno izbran zadnji koncert. Nastopil je namreč APZ »Tone Tomšič« iz Ljubljane in predstavil izbran ter bogat spored iz zborovske literature. Dvorana deželnih stanov na goriškem Gradu je bila nabito Polna, občinstvo je zelo toplo pozdravilo in sprejelo pesem mladih slovenskih akademikov. Zborovska zasedba je bila številčno močna (okoli 80 pevcev). Prvi del sporeda je obsegal skladbe tako polifon-skih kot modemih avtorjev. Pisano sestavljen program prvega dela je morda nekoliko časovno neurejeno predstavil skladbe z najrazličnejšimi zahtevami, čeprav je zbor -v tem pogledu mojstrsko rešil svojo vlogo in dokazal umetniško podoživljanje Posameznih kompozicij. Od dveh Lassovih madrigalov in mehke Schumannove razpoloženj ke skladbe tja do markantnega Vaughan Williamsovega dela je zbor razvijal svoje visoke tehnične ter interpretativne sposobnosti. Še posebej velja tu omeniti zelo zahtevne skladbe, kot Lotti-jev »Orucifbcus«, kjer zlasti doni bogato razvejano mnogoglasje prepojeno z globoko religioznostjo. Tako tudi Ivesov »67. Psalm« s sodobno atonalno govorico. Kot zadnji točki prvega dela smo poslušali dve Bachovi skladbi, dn sicer »Preludij« in »Fugo in Do«. Omenjeni deli sta vzeti iz Bachove zbirke »Das Wohltemperierte Klavier« in sta torej izrazito instrumentalni. čeprav ju je ljubljanski zbor zelo učinkovito — rekel bi skoraj duhovito —
podal, menim, da bi bilo bolje prikazati kak odlomek iz Bachovega silno obsežnega pristno vokalnega opusa.
Drugi del svojega sporeda je zbor »Tomšič« začel z vrsto slovenskih borbenih pesmi s partizansko vsebino. Tako je predstavil Šivicevo »Domovina je ena«, Pahorjev »Prečuden svet«, Simonitijevo »Nabrusimo kose«, Vrabčevo »Bilečanko« ter Gob-čevo »Pesem o svobodi«. V teh skladbah so pevci pokazali svojo zvočno potencialnost, pa tudi velik smisel za reliefno oblikovanje (kot npr. v Bilečanki). Vse ostale pesmi spadajo v slovensko narodno zakladnico. Pri »Lipi« ali »Pa se sliš« smo občudovali zelo mehke odtenke in skrajno fino doziranost. Sledile so še »Polka«, »Nocoj, pa oh nocoj« ter »Moj očka so mi rekli«, slednja v zelo dognani in zahtevni švarovi priredbi. Za zaključek je zbor »Tone Tomšič« dodal še koroško »Rož, Podjuna, Zila« ter Premrlovo »Zdravljico«.
Ljubljanski akademski zbor je na goriškem koncertu ponovno dokazal svojo visoko pevsko kvaliteto. Za to ima glavno zaslugo njegov pevovodja, primorski rojak Marko Munih, ki je v dolgih letih svojega umetniškega vodstva vlil temu vokalnemu ansamblu veliko homogenost in iz njega izoblikoval zavidljivo zborovsko telo. Škoda, da se zadnja leta ta zbor ne javlja več na mednarodnih pevskih tekmovanjih v Italiji, s posebnim ozirom na Gorico. In prav tu bi bila njegova prisotnost na takem forumu še bolj potrebna in za prikaz slovenske zborovske kulture in poustvarjalnosti pravzaprav nujna.	a.	b.
Širite »Katoliški glas"
V nedeljo 4. maja ob 17. uri bo v Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu veseloigra
Jaka Štoka
»LAŽI ZDRAVNIKA«
Vabljeni!
Našim bralcem malokdaj spregovorimo o našem delovanju. Toda te dni so potekla štiri leta od otvoritve Mladinskega doma Boljunec in zato se nam zdi prav, da se ozremo nazaj na pot, ki smo jo Prehodili; to nam bo v spodbudo za prihodnost in v razmišljanje, kaj bi se še dalo narediti. Kot vse prejšnje, je bila tudi letošnja kulturna žetev dovolj bogata in pestra.
Že z oktobrom je mladinski zbor obnovil svoje rodno delovanje ter pričel z rednimi tedenskimi vajami; pevci so dosegli Precejšnjo zlitost ter so Se že izkazali ob raznih priložnostih, tako v cerkvi kot na kulturnih prireditvah, med drugim v Kulturnem domu v Trstu na reviji »Pesem mladih«.
Zgledu mladine so sledile boljunske žene, ki so začutile potrebo po lastnem pevskem zboru in vadijo pod vodstvom s. itnelde štor že od novembra dalje ter so že ubrano pele med bogoslužjem. Nameravajo pa nastopiti tudi v Mladinskem domu.
Ob začetku Šolskega leta smo obnovili tudi dejavnost Glasbene šole; obiskuje jo 16 gojencev, ki jih uči prof. Ivan Tara-bocchia, pod čigar vodstvom je nastopil ansambel harmonikarjev.
V istem mesecu je mladina priredila Srečolov in s tem doprinesla svoj delež Misijonski nedelji.
Naslednji mesec smo povabili med nas akademika Marjana Jevnikarja, in sicer ob večeru slovenskega filma. Jevnikar je Predvajal pet ozvočenih kratkometražnih filmov v barvah, katerih avtor je on sam.
Decembra smo počastili sv. Miklavža z Zu tradicionalnim miklavževanjean; tudi tokrat je mladina poskrbela za odrsko ^redstavo in colo režirali so mladi.
Ker jo Mladinski dom namenjen tudi ^•užabnemu življenju, je za Silvestrovo kilo poskrbljeno za veselo slovo od stare-8a lota in zbrali smo se na skupno pra-*n°vanje tega dogodka.
Božične praznike smo zaključili z božič-ko so bile na sporedu recitacije, ®®tje ter prizor, ki so ga pod režijo Ful-v‘j« Premolin zaigrali boljunski otroci.
. januarja je pri nas gostoval sveto-J^anski cerkveni pevski zbor pod vodstvom ado Zerjal-Zaghet in zares ubrano zapel rst° pesmi. Poleg zbora je nastopil tudi
V pismih so se oglasili nekateri naši misijonarji. Naj navedemo iz njih nekaj odlomkov!
P. RADKO RUDEŽZNOVA V LUSAKI
Zopet sem doma v svoji Zambiji. Rim sem zapustil v nedeljo 2. februarja po polnoči, opoldne sem bil že v Lusaki. Moje novo bivališče in služba je v župniji Chel-ston. Vodi jo p. Tomažin.
Chelston ni zame nova župnija. Tu sem že pasel duše v letih 1968-71. Sedaj je du-šnopastirsko delo čisto drugačno kot takrat. Danes gremo v globino. Vse je prepleteno z organizacijami, ki jih je začel p. Tomažin. Vendar naše glavno delo so katehumeni. Do njih smo zelo strogi. Ni dovolj, da znajo katekizem, morajo tudi pokazati, da krščansko živijo. Šele potem jih krstimo. Drugo veliko delo je ureje-
''■lilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllMIlllllllllllIlllllllllllllllMlllllllilllllllllllMIIIIIIIIIIIIllllllllllllllllllllllllllll
Štiri leta Mladinskega dama v Balin
simpatični ansambel >»Explorer 74«.
Ob koncu januarja smo odprli petdnevno razstavo tiska, da bd poudarili važnost tega družbenega občila, kateremu je bil ta mesec posvečen. V to namen smo povabili župnika g. Bogomila Breclja, ki je imel predavanje »Tisk, najvažnejše družbeno občilo« ter ga spremljal z diapozitivi.
O pustu je Mladinski dom priredil veselo rajanje za otroke, ki se ga je udeležilo veliko število malčkov.
Februarja smo se tudi spomnili našega največjega pesnika Franceta Prešerna z bralno predstavo in originalnimi barvnimi diapozitivi iz pesnikove hiše; sledile so recitacije in nastop pevskega zbora iz Skednja pod vodstvom g. D. Jakomina.
Važnost vloge žene v današnjem svetu smo hoteli podčrtata s praznikom žena 8. marca z bralno predstavo ter z nastopom ansambla »Supergroup« z Brega. V istem mesecu smo še priredili večer z diapozitivi s potovanja po Rusiji. Gost je bila tokrat gdč. Ivanka Furlan.
Za velikonočne praznike se je mladina tri večere zapored zbrala na duhovno srečanje, ki ga je vodil duhovnik Tone Be-denčdč. Važni sta bili tudi predavanji dr. Marjana Šefa, ki je govoril najprej mladini o spolni vzgoji, nato pa še mladim zakoncem o problemih družinskega in zakonskega življenja.
Ob obletnici otvoritve Mladinskega doma pa je nastopil amaterski oder Prosek-Kontovel z veseloigro »Županova Micka« in z enodejanko »Gospa Fips in gospodična Tips«.
Letošnja kulturna sezona seveda še ni zaključena. To pa je dosedanja žetev. Mladinski dom je sedež dveh pevskih zborov, glasbene šole, odbora MDB, skavtske skupine, ki ima v njem svoje redne sestanke ter bogato opremljene knjižnice, ki redno deluje že od lanskega maja ter je na voljo velikim in malim dvakrat tedensko.
Dom ima svoje sončne in senčne strani, svoje uspehe in neuspehe, svoje vesele trenutke in svoje težave. Vendar danes moremo reči: Dom uspeva, potreben nam je in koristen vsem dobromislečim Bolj unčanom.
Ko se zazremo v poslopje, ki je žarišče našega delovanja, se nam zdi kakor da stoji otl zmeraj med nami. Radi ga imamo, v njem delamo in živimo.
Preprečena spletka Slovencem nenaklonjenih krogov
Dne 23. aprila se je v Trstu sestal svet Slovenske skupnosti, ki je poglobljeno ocenil varianto devinsko-nabrežinskega regulacijskega načrta in na podlagi izraženih mnenj pooblastil izvršni odbor stranke, da posreduje svetovalski skupini devinsko-na-brežinske občine smernice za nadaljnjo izpopolnitev variante.
Na dnevnem redu je bilo tudi daljše tajniško poročilo o vseh perečih problemih političnega značaja. S posebnim zadovoljstvom je bilo vzeto na znanje, da je prav odločno posredovanje tajnika Slovenske skupnosti, v povezavi z drugimi naprednimi silami onemogočilo spletko nekaterih krogov, da bi ob proslavitvi žrtev nacifa-šističnega terorja v tržaški Rižarni, v prisotnosti predsednika republike Leoneja, ne prišlo do govora v slovenščini, kar bi bila velika krivica, saj je znano, da je bila večina žrtev v tej mučilnici slovenske, oz. hrvaške narodnosti.
Ob tridesetletnici osvoboditve se je svet spomnil vseh, ki so dali svoje življenje za svobodo in se je poklonil njihovemu žrtvovanju. Zmaga nad nacifašizmom je odprla novo stran v zgodovini narodov. Slovenci smo v tem dolgoletnem boju dali še posebno hud krvni davek in zato še bolj cenimo z odporništvom pridobljene vrednote svobode in demokracije. Čuvajmo pridobljene ideale in ne dopustimo, da bi jih kdo poteptal!
Iz delovanja Slovenskih tržaških skavtinj in skavtov
Tržaški skavti in skavtinje so sredi živahnega delovanja. Ne bom tu omenjala sestankov po skupinah, ki so vsak teden in to v najrazličnejših krajih od Devina do Bazovice, Trebč in Barkovelj, Opčin, Skednja, štramarja in drugih. Teh skupin je pri fantih nad 20, pri dekletih pa 15. V njih se odvija skrito delo, za katerega javnost največkrat ne ve, a je največjega pomena za vzgojo in uvajanje v družbo slovenske mladine.
Poleg tega zavzema naš program še številne dejavnosti, za katere pa je prav, da javnost o njih kaj zve.
V marcu smo imeli več duhovnih srečanj, ki jih je vodil g. Tone Bedenčič. Na veliki petek smo imeli tradicionalni križev pot, ko se povzpemo do cerkvice na Pečah. Postaje pripravijo udeleženci sami. Teh je bilo letos 25.
Med nami je bil tudi znani predavatelj p. dr. Marjan šef, ki se je pomenil z mlajšimi člani naše organizacije.
Nekateri roverji in popotnice so se udeležili seminarja o koedukaciji, ki ga je pripravila italijanska organizacija AGESCI.
Skavti so se spoprijeli po vodih tako v nogometu kot v košarki. Nedeljo so posvetili orientacijskemu pohodu, ki je navdušil vse udeležence.
Skupina novink popotnic je veliko pridobila ob srečanju s psihiatrom Pavlom Fondo, ki jim je razkazal svetoivansko bolnišnico. Dekleta so se tako seznanila s stvarnostjo, o kateri se je pred časom še molčalo in ki jo še danes spremljajo predsodki. Prav tako je bil koristen obisk ustanove Gaspare Gozzi in Domus Lucis. Skupina fantov, ki se zbira v ul. Risorta, pa je obiskala tržaški Radio, sejo deželnega sveta in psihiatrično bolnišnico.
To je v glavnih obrisih delovanje naše skavtske organizacije. O jurjevanju, to je prazniku, ko stopijo v našo družino novi člani, pa bomo še posebej poročali.
Magda Jevnikar
Nastop zbora »Tone Tomšič«
Letošnja abonmajska koncertna sezona Glasbene matice se je zaključila v petek 18. aprila z nastopom APZ »Tone Tomšič« iz Ljubljane. Večer je bil obenem posvečen 30. obletnici osvoboditve. To dejstvo je v kratkem začetnem nagovoru poudaril
ravnatelj Glasbene matice Gojmir Demšar. Sledil je koncert. Akademski pevski zbor je pod vodstvom Marka Muniha zapel v prvem delu sporeda pesmd tujih avtorjev, v drugem delu pa slovenske pesmi, med temi več borbenih.
Sloves, ki ga uživa zbor, je privabil zelo številno občinstvo. Ljubitelji glasbe in zborovskega petja so popolnoma napolnili dvorano Kulturnega doma. Njihovo pričakovanje je bilo več kot izpolnjeno, saj je zbor potrdil svojo visoko kakovost ter navdušil poslušalce.
Sv. Ivan
V nedeljo 27. aprila je Slovensko amatersko gledališče iz Trsta gostovalo na odru našega Marijinega doma s farso »Markolfa« italijanskega dramatika Daria Foja. Nastop se je posrečil, občinstvo je z vidnim zadovoljstvom sledilo odlični uprizoritvi. Seveda se je vsem zdela veseloigra prekratka.
Prijatelje našega Doma opozarjamo, da bodo nastopi na našem odru do 18. maja vsako nedeljo, in sicer ob 17. uri.
Skedenj
Tudi mi smo se hoteli oddolžiti vsem žrtvam zadnje vojne z udeležbo na skupni spominski proslavi v Gonarsu ter s proslavo v Domu.
V Gonarsu nas je bilo skupno s Kolon-kovčani 220. Menimo, da bo 25. april v Gonarsu ostal v nepozabnem spominu našim ljudem, tako zaradi svečanosti kot tudi zaradi prijetnega vtisa, ki ga je dal vsem spomanik-kostnica, večini še neznan.
Naslednjo soboto in nedeljo je bila v Domu proslava v spomin padlim in dogodkom bližnje ter daljne preteklosti.
Ako govorimo o odporništvu našega ljudstva proti fašizmu, moramo začeti pri letnici 1919, torej ni tega samo 30 let. Tega se Primorci živo zavedamo in moramo vzeti zgodovino tako, kakor je, ne pa samo en njen del.
Pri proslavi je nastopila mladina in naš pevski zbor. V tolikih letih delovanja Doma smo sposobni večkrat sami pripraviti nastope z močmi našega kraja; tako je bilo tudi tokrat. Dober vtis je dal prisotnim naš pevski zbor, ki se je zadnje čase povečal z novimi mladimi močmi.
Za to priložnost so šolarji Skednja in Sv. Ane pripravili zelo zanimivo razstavo risb in spisov v zvezi s preteklostjo. Ob koncu svojega govora je Lojze Debeliš naznanil prisotnim, da je sklenil odbor postaviti v Domu ploščo v spomin žrtvam vojne.
Maj je že tu in z njim šmamična pobožnost. Vsak večer, tudi ob nedeljah in praznikih bodo šmarnice ob 8. uri zvečer.
V nedeljo 18. maja bo pa v naši verski skupnosti vesel praznik: prvo obhajilo naših najmlajših.
Hranilnica in posojilnica na Opčinah vabi na redni letni občni zbor, ki bo v prvem sklicanju 27. aprila 1975 ob 10. uri in v nedeljo 4. maja 1975 ob 10. uri v drugem sklicanju v Finžgarjevem doanu na Opčinah, Narodna ulica 89 (zraven Hranilnice) s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo upravnega in nadzornega odbora, razprava in odobritev obračuna za poslovno leto 1974 ter razdelitev čistega dobička. 2. Izvolitev novih odbornikov in nadzornikov. 3. Določitev višine rednih in neposrednih kreditov posameznim obvezancem aktivnih in pasivnih obrestnih mer ter doplačilo na članski delež novovpisanih članov. 4. Slučajnosti.
★
Popravek. V zadnji številki Katoliškega glasa je bilo v dopisu o Marijinem domu v ul. Risorta v Trstu rečeno, da je bila udeležba »zjutraj do 80, popoldne do 14«. V resnici jih je bilo popoldne do 140, kar seveda zveni čisto drugače.
vanje cerkvenih porok. Prej na cerkveno poroko niso veliko dali, sedaj pa morajo skozi temeljito pripravo, če hočejo priti do nje.
Potem pove še, da se s. Zora pripravlja na zadnje izpite na univerzi, nakar bo odšla na novo mesto v deželi Botsvvana. Ob nedeljah imata p. Rudež in p. Tomažin vsak po tri maše, tri v angleškem in tri v nyanya jeziku.
Ob koncu pozdravljata vse znance in prijatelje.
IVAN ŠTANTA SE ZAHVALJUJE
Z Madagaskarja se je oglasil Ivan štan-ta. Najprej prosi, naj se tudi javno zahvalimo g. Jožetu Kunčiču, župniku v Sv. Križu pri Trstu in njegovim vernikom za poslano pomoč v denarju. Med Križani je namreč nabral 150.000 lir in mu jih poslal. Potem nadaljuje:
Kakor veste, so tukaj 11. februarja ubili vladnega predsednika polkovnika Ratsi-mandrawa. Pogreb je bil 16. februarja. Dne 13. februarja se je uprl del armade. Prišlo je do spopada in bilo je 21 mrtvih vojakov, veliko pa ranjenih. Večina upornikov se je potem vdala, del pa je zbežal Z orožjem vred. Ze en teden ne smemo javno maševati, šole in vsi javni prostori so zaprti. Prodaja alkoholnih pijač je prepovedana. Vse poti so zastražene; od 7. ure zvečer do 6. ure zjutraj je policijska ura. Radio oddaja samo muziko. Ne vem, do kdaj bo trajalo to izjemno stanje.
Na koncu tudi on vse lepo pozdravlja.
V tem času se je položaj na Madagaskarju pomiril in upati smemo, da je tudi g. štanta v miru obhajal Kristusovo vstajenje s svojimi kristjani.
IZ SLOVENSKEGA MISIJONA NA MADAGASKARJU
Piše g. Silvo Česnik in pove, da so dobili štiri nove sestre. Pomagale bodo v dušnem pastirstvu, toda njihova pomoč bo segala tudi na socialno področje: poučevale bodo dekleta v šivanju, higieni, gospodinjstvu. Zelo prav jim bodo prišli trije šivalni stroji, ki so jih kupili s pomočjo števerjanskih dobrotnikov. Misijon tarejo precejšnje finančne skrbi, ker so domačini zelo revni in morejo komaj kaj malega prispevati za vzdrževanje misijona. G. Silvo sam je pa znova bolehen. Oglasila se je stara bolezen, od katere na zadnjih počitnicah v Evropi ni prav ozdravel. Pošilja lep pozdrav vsem misijonskim prijateljem na Goriškem.
P. JOŽE CUKALE DJ
12. in 15. marca sem spet prejel po 40.000 lir, ki so bile poslane iz Gorice. Ta denar ne bo šel za »zvon ljubezni«, ki bi si ga tudi radi nabavili, temveč ga bom dal dvema družinama, kjer oče in mati bolehata brez upanja na zaslužek in gledata ponoči s postelje naravnost v zvezde, podnevi pa v sonce. Čez dva meseca (pismo je od 27. marca) bo prišumel divji monsun in do takrat upam, da bo 16 ljudi imelo z vašim denarjem streho nad glavo, prav toliko duš pa bo hvalilo Boga na suhem. To naj bo, dragi dobrotniki, moja zahvala in kratko voščilo, a polno hvaležnosti, za letošnjo veliko noč.
ANDREJ MAJCEN SDB
Takole zvečer ob enajstih se vržem zmu-čen na posteljo, pa včasih še ne morem zaspati, saj je toliko reči, ki se mi vrte po glavi...
V Saigonu se kuha in morda se bo skuhalo v teh dneh (pismo nosi datum 4. aprila). Na cestah so ozki prehodi, zavarovani z vrečami prsti in peska in z bencinskimi sodi. Proti komu, za koga? Te dni bodo z velikimi aviotii odpeljali 2.000 otrok brez staršev; Vietnamci so kar veseli, da se operejo te sramote, ki jo je vojska rodila.
In jaz? Pripravljam se, da izročim ravnateljsko službo našemu šolskemu svetovalcu, ki je domačin, če bodo tako odredili predstojniki. Vendar se na stara leta ne bi rad vozil po svetu kot begunec. Filipinski inšpektor vabi naše Vietnamce, naj bi šli tja, posebno novinci in bogoslovci.
Naš ekonom se nekam živčno grabi za brado. Prejel je telegram iz Kanade, v katerem je rečeno: »Vzemi pižamo in se vkrcaj na prvo letalo/« Nas evropejskih salezijanskih misijonarjev je le malo. Eden je Holandec, ki je vedno hvalil komuniste. Sedaj pa se mu čudno hlače tresejo. Jaz sem skušal biti vedno v vsem korekten, a človek nikoli ne ve...
* * *
Ob vstalem Kristusu in velikonočnih dogodkih ne pozabimo na trpeče ljudi v misijonih in na misijonarje tam doli.
Protestiramo!
Kot so poročali časopisi in kot poroča tudi Katoliški glas na drugem mestu, je ob zadnjem obisku predsednika Leoneja v Trstu bila pri njem tudi slovenska delegacija. V njej je bilo pet članov. Ker je ta delegacija zastopala tako slovenske politične kot kulturne organizacije, protestiramo, ker v njej ni bilo nobenega zastopnika slovenskih katoliških prosvetnih central ne iz Trsta ne iz Gorice, bil pa je zastopnik SKGZ. Znova poudarjamo, da smo proti monopolom, ker dišijo po diktaturi.
Slovenska prosveta - Trst Zveza slov. katol. prosvete - Gorica
Množičen pristop k Slovenski skupnosti
Delovanje goriške Slovenske skupnosti in zadnji dogodki v našem zamejskem političnem življenju nas navdušujejo in prijetno presenečajo zaradi vsesplošnega slovenskega prebujenja in celotne zavzetosti. Treba je tu poudariti predvsem razgibano delovanje goriške Slovenske skupnosti, obenem pa še ustvarjanje novih in trdnejših temeljev za deželno politično osve-ščenje s strani tržaške Slovenske skupnosti.
Zamejski Slovenec se vedno trdneje prepričuje, da ga samo lastno slovensko predstavništvo lahko učinkovito brani pred vsemi možnimi načini potujčevanja in preziranja. Zato z veseljem pozdravljamo
žinske člane in prijatelje zbora. Kot lansko leto smo se zbrali v Ušjah nad Rubijami na posestvu g. Mihe Tomšiča, kateremu se na tem mestu še posebej zahvaljujemo za dobroto, ki nam jo je izkazal. Naleteli smo na prekrasen dan; vse je bilo razigrano in veselo ter tudi nekoliko... okroglo, vendar vse v dostojnih mejah in brez pretiravanj, kakor se spodobi ob podobnih priložnostih. Jožko in Ivo sta imela glavno besedo pri klobasah in piščancih, drugi so jima pridno pomagali. Štmaverski Silvan je pripravil iz svoje kleti izborno belo in črno kapljico. Pesem se je razlegala za pesmijo in ob koncu smo si še rekli: nasvidenje na enaki prireditvi prihodnje leto!
Sestanek med Slov. skupnostjo in goriško mladino
V soboto 26. aprila je bil v Gorici sestanek med predstavniki Slovenske skupnosti in goriško slovensko mladino. Za ta prvi sestanek je dalo pobudo akademsko društvo SKAD. Na sestanku so predstavniki Slovenske skupnosti obrazložili pomen in vlogo novoustanovljene politične stranke demokratičnih Slovencev in odgovarjali na vprašanja prisotnih. Mladi so pokazali veliko zanimanje za politično življenje med slovensko manjšino in iznesli vrsto predlogov, zlasti za povečanje stikov med stranko in mladino. Domenili so se še za širši sestanek z mladino, ki bo v kratkem.
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA priredi v nedeljo 4. maja ob 16.30 v Katoliškem domu proslavo
SLOVENSKI
v odporu	zoper	faši
■ Odkritje doprsnega kipa prof. Lojzeta Bratuža.
■ Otvoritev razstave dokumentov in slik iz časov slovenskega odporništva (1920- 1945).
■ Akademija z nastopom pevskih zborov in recitalom.
Vstop prost. Vsi prisrčno vabljeni!
ustanavljanje sekcij na Goriškem, ki nastajajo po vseh krajih, kjer žive Slovenci.
Opaža se, da je zanimanje za Slovensko skupnost vedno večje. Glavno strankino tajništvo v Gorici je ubralo pravo pot, ker je dalo možnost vsej slovenski javnosti, da lahko sodeluje pri presnavljanju in utrjevanju stranke.
Ob ustanavljanju sekcij v goriški okolici in v Krminu je treba podčrtati predvsem veliko zanimanje naših ljudi za Slovensko skupnost, v prvi vrsti pa prijazne in iskrene odnose med volivci in glavnim tajništvom. Vsi prisotni na teh sestankih so hoteli slišati jasno in odkrito besedo o vseh naših problemih in so obenem zatrdili, da odklanjajo vsako vsiljevanje od zgoraj, ker bi bilo žaljivo in nesprejemljivo za nje same.
Vsi zamejski Slovenci maramo biti ponosni na take ljudi, ki s treznim in poštenim dialogom prispevajo k ustvarjanju močne in krepke slovenske politične organizacije, prav tako pa sta lahko ponosni deželni tajništvi v Trstu in v Gorici, da sta znali v pravem trenutku priključiti v svoje vrste slovenskega človeka, da se ne bi izgubil v tujem okolju. Somišljeniki Slovenske skupnosti v naši deželi so že številni in bodo vedno bolj. - V. L.
O delovanju moškega zbora »Mirko Filej«
Po zadnjem občnem zboru je bilo delovanje te naše pevske skupine zares bo gato. Saj se je udeležil koncerta v Domu glasbe na Koroškem, Primorska poje v Trstu, pel je na spominski proslavi v Štan-drežu, v Števerjanu, obljubil je sodelovanje na prvomajski proslavi v Rupi ter ob proslavi v Katoliškem domu v Gorici v nedeljo 4. maja popoldne, ko bodo tam odkrili doprsni spomenik mučencu Lojzetu Bratužu.
Pred nami je tudi tekmovanje »Seghizzi«, s katerim se ni šaliti, če hočemo dostojno predstaviti našo slovensko skupnost. Je pa tudi vprašanje vaj, saj so naši pevci zraven delavcev še kmetje, ki po delu v tovarni nadaljujejo z nadurami na domačem polju. Tudi poletna ura ni ravno blagoslov za večerne sestanke in pevske vaje.
Pri našem zboru pa skrbimo tudi za družabno plat in tako smo v nedeljo 20. aprila organizirali piknik za pevce, dru-
Slovenska skupnost - Gorica ob dnevu osvoboditve
25. aprila so predstavniki Slovenske skupnosti iz Gorice položili venec na spomenik padlih partizanov na glavnem pokopališču v Gorici. Prav tako so v imenu goriških Slovencev ponesli venec v kostnico v Gonarsu na skupni proslavi s Tržačani.
Zbiranje podpisov za slovensko KANDIDATNO LISTO
15. junija letos bodo občinske in pokrajinske volitve. Zato se tudi mi pripravljamo nanje in vabimo vse zavedne Slovence, da nam pri tem delu pomagajo.
V ta namen bo v petek 2. maja ob 20. uri v Katoliškem domu v Gorici, ulica XX. septembra 85 zbiranje podpisov za kandidatno listo Slovenske skupnosti. Prinesite s seboj osebno izkaznico ali kak drug veljaven dokument (patent, prepustnico, potni list).
Slovenska skupnost - Gorica
Olympia - Lambertin S. 3 : 2
(15 : 11, 15 : 12, 13 : 15, 4 :15, 17 : 15)
V soboto je 01ympia tesno premagala ekipo iz Vidma Lambertin Sportivo in tako ohranila prvo mesto na vrhu lestvice skupno s Torriano iz Gradiške. Rezultat je vsekakor pozitiven, vendar smo s tesnobo gledali, kako je v zadnjih setih 01ym-pia izgubljala teren. Po prvih dveh zmagovitih setih, ko smo vsi pričakovali zmago 3 : 0 je nenadoma klonila in v četrtem setu dobesedno odpovedala; o tem zgovorno pričajo številke. V zadnjem setu je nastopila v standardni postavi (manjkal je le Ferfolja) in po trdem boju zmagala.
Videlo se je, da nekateri igralci, kljub požrtvovalnosti niso imeli srečnega dne. Pričakujemo, da se bo to izboljšalo, kajti v soboto čaka igralce 01ympije težka tekma v Trstu z Acli S. Giacoimo. V prvem kolu je bila 01ympija zmagovita; bo tako tudi v povratnem kolu? Na razpolago bo avtobus za navijače, ki bo odpeljal s Travnika ob 19. uri.
Iz Beneške Slovenije
Msgr. Zdravko Birtič — častni kanonik čedadski
Videmski nadškof Battisti je te dni imenoval msgr. Zdravka Birtiča, župnika v Dreki v Slov. Beničiji, za častnega kanonika čedadskega kapitlja. Slovenska javnost v zamejstvu in še posebej ljudstvo v Slov. Benečiji je z veseljem in zadoščenjem sprejela to novico.
Msgr. Zdravko (Valentin) Birtič se je rodil v Ruoncu nad Nadižo 20. decembra 1909. Gimnazijo in bogoslovje je študiral v Vidmu in bil posvečen v mašnika leta 1933. Kot dušni pastir je služboval sprva v Osojanih v Reziji (1933-36), zatem v Mer-sinu pod Matajurjem (193647) in od leta 1947 dalje v Dreki. Med zadnjo vojno je rešil pred uničenjem vas Mersin, ko je med streljanjem tekel v Podbonesec na nemško komando prepričevat poveljnika, da niso treh kozakov ubili prebivalci Mersina.
Msgr. Zdravko je idealna, nadvse mehka pesniška duša, ki v verzih in prozi odkriva lepoto beneške zemlje, dobroto in povezanost na rodno grudo beneških Slovencev, požrtvovalnost in trpljenje Slovenski Benečiji zvestih sinov. Napisal je lepo vrsto domoljubnih pesmi, prigodnic ob življenjskih jubilejih in značilnih proslavah. Zelo občutena je njegova pesom, ko toži nad krivicami, ki bičajo njegovo ljudstvo, in nad bolečino, ki spremlja tisočere izseljence v tujino v borbi za vsakdanji kruh. Pridno je sodeloval in sodeluje v Trinko-vem koledarju, v verskem listu »Dom« in tudi v koledarju Goriške Mohorjeve družbe. Leta 1972 je predaval o Benečiji na Geografskem inštitutu v Ljubljani, leta 1973 na študijskih dneh v Dragi.
Msgr. Birtič zasluži, da bi v najkrajšem času postal dejanski kanonik stolnega kapitlja v Čedadu, tako da bi bilo spet zasedeno mesto »slovensko-bcneškega kanonika«, kot je bila stara navada. Samo potem se bo lahko govorilo o enakopravnosti vseh ljudstev v osrčju Cerkve, o pravičnosti, ki je temelj urejenega družbenega in še posebej cerkvenega življenja. Novemu monsignorju prisrčna voščila in iskreno čestitke! - R. K.
DAROVI
Za tiskovni sklad Katol. glasa: V. L.,
Rim, 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: v počastitev spomina pok. Marice Tuta so zbrali Peca, Golob, Marangi, Dellago, Kovačič, Zotteri, Erdas in Križman 10.500 lir; v isti namen je dala družina Nanut iz Standreža 20.000, družina Hvala pa 10.000 lir; družina Franko je namesto cvetja na grob pok. Marice Tuta darovala 10.000 lir.
Za društvo »štandrež«: prijatelj namesto cvetja na grob očeta Franca in Natkata Antonič 10.000 lir.
Za društvo »Podgora«: prijatelj namesto cvetja na grob očeta Franca in Natkota Antonič 10.000 lir.
V spomin pok. sestre daruje N. N. za Alojzijevišče, za slovenske misijonarje in za gladujoče po svetu po 10.000 Ur.
Ob svojem rojstnem dnevu daruje Franc Simčič za slovensko duhovnijo v Gorici in za Alojzijevišče po 25.000 in za Zavod sv. Družine 50.000 lir.
Za cerkev na Banah: družina Vidali 600; Marija Gergič 2.000; Lora in družina 5.600; Zofija Gorup 2.000; družina Ban 600 lir.
Za cerkev v Ferlugah: družina Ferluga 2.000; Regina Markon 50.000; Marija Mar-kon 10.000; družina Andolšok 5.000; N. N. 10.000; Renato Briščok 3.800; Olga Piščanec 10.000; Tončka in drugi 1.100; družina Stu-belj 5.000; družina Tudor 10.000; Gemma Mantovan 5.000, Ferluga, Trst, 1.000; Bernarda Borjan 5.000; Anica Ferluga 2.000; N. N. v spomin na sina 10.000; Bellafonta-na 1.600 lir.
Za cerkev na Opčinah (ud novembra 1974 dalje); Lojzka Škerlavaj 2.000; Roman Škerlavaj 1.500; družina Darij Vremec 10.000; družina dr. Ivan Hrovatin 10.000; Polin 7.500; Viktorija in Vetka Vremec 5.000; družina čuk-Križnič 10.000; Zora Čok 10.000; Justina Planinšek 10.000; Marija Sosič 2.000; družina Pahor 2.000; Lojzka Škerlavaj 2.000; družina Ravbar 10.000; družina Palčič Ferdinand 3.500; družina Josip Milič 10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OBVESTILA
Slovenska duhovnija v Gorici
šmarnice bodo vsako jutro ob 6.45 v stolnici, ob 20. uri pa pri Sv. Ivanu, obakrat združene z mašo.
Srečanje bolnih in bolehnih bo v sredo pred praznikom vnebohoda popoldne ob 3. uri v cerkvi sv. Ivana z mašo.
Prvo sv. obhajilo bo v nedeljo 11. maja ob 9. uri na Travniku.
Seja ZSKP bo na sedežu v ponedeljek 5. maja ob 20.30. Vabljeni vsi zastopniki društev in včlanjenih organizacij.
SSG - Kulturni dom v Trstu: gostovanje Makedonskega narodnega teatra iz Skopja bo v sredo 7. maja ob 20.30 izven abonmaja z delom »Živko Čingo, zid, voda«. - V četrtek 8. maja ob 16. uri bo isto gledališče izven abonmaja igralo Izak Babelj, Sončni zahod.
Mohorjeva družba v Celovcu in Dom prosvete v Tinjah na Koroškem sta zadnje čase izdala več knjig. Med njimi so: A. Trstenjak V znamenju človeka - 1.000 ter Stara in nova podoba družine - 1.000 lir; V. Fajdiga: Trpljenje Kristusovo, utrdi me (premišljevanja o trpljenju) - 1.200 lir; Dr. Štefan Steiner: Ko se poročata (Ljubezen in seks) - 1.300 lir; Gospodarsko-socialni problemi koroških Slovencev (Predavanja in razprave pozimi 1973/74 v Domu prosvete v Tinjah) - 2.000 lir; Jakob Kolarič: Skrivnost vere (32 premišljevanj o presveti Evharistiji) - 1.300 lir; Rožni venec (Misli k posameznim skrivnostim), priredil župnik F. Zergol - 200. lir. Vse omenjene knjige so na voljo v Katoliški knjigami v Gorici.
★
Popravek. V članku »O nekem nagradnem natečaju« v prejšnji številki našega lista je treba brati: »Pravijo, da bo razpisan natečaj za berili za 1. (in ne 4.) in 5. razred naših osnovnih šol.«
LJUBLJANSKA TV
Spored od 4. do 10. maja 1975 Nedelja: 11.00 Ljudje in zemlja. 12.05 Otroška matineja. 12.55 Pisani svet. 13.30 Angleški nogometni finale. 15.00 Gimnastika za ženske. 18.15 Življenje L. da Vincija. 21.05 Košarka Jugoslavija : Kuba.
Ponedeljek: 17.35 Japonske lutke. 18.05 Od zore do mraka. 18.40 Količinsko odmerjena dieta. 20.05 »Pot domov«, drama.
20.50	Kulturne diagonale.
Torek: 17.40 Sonce riše. 18.15 Egipt za časa Tutankamona. 21.00 »Thibaultovi«.
Sreda: 17.25 Viking Viki. 18.05 Slovenj-gradec. 18.40 Po sledeh napredka. 20.05 »Smrt se imenuje Engelchen«, film. 22.15 Povodni mož.
četrtek: 18.10 Vzpon človeka. 20.00 Praznična prireditev - Sarajevo.
Petek: 15.30 Vojaška parada. 21.00 »To ljudstvo bo živelo«, film.
Sobota: 15.55 Nogomet Vojvodina: Dinamo. 18.10 Učiteljev dnevnik. 20.50 Glasbena parada »Tri srca« (Radenci). 21.40 »Past za generala«, film.
Slovenci v zamejstvu se bomo rešili samo z združeno zvestobo narodni biti!
RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45. Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 4. do 10. maja 1975 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder: »Pisana žogica«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Glasbena skrinja. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 »Zvok je brez teže«. Drama. 17.00 Operetna fantazija. 17.30 šport in glasba. 18.30 Nedeljski koncert.
19.15 Zvoki in ritmi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika.
Ponedeljek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Baročni orkester. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Glasba v noč.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Medigra za pihala. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Komorni koncert. 19.10 Čopova pisma. 19.25 Za najmlajše. 20.35 Smetana: »Vdovi«, opera. 22.15 Nežno in tiho.
Sreda: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Deželni koncerti. 19.10 Avtor in knjiga. 19.30 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.45 Motivi iz filmov.
Četrtek: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Beethoven. 10.30 Praznična matineja. 11.15 Mlad. oder: »Kaj vse veter zna«. 11.35 Slovenski razgledi. 14.45 Coun-try in western. 15.30 Orkester pripoveduje.
16.15 Sestanek v Parizu. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Skladatelji naše dežele.
19.10 Narava in sodobni človek. 19.20 Za najmlajše. 20.30 »Poplavljeno mravljišče«. Igra. 22.00 Sprostitev ob glasbi.
Petek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Sodobni slov. skladatelji. 19.10 Slovenska povojna lirika. 20.35 Delo in gospodarstvo.
20.50	Koncert. 21.20 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele.
19.10 škedenjsfci etnografski muzej. 19.40 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Alamut«. Dramatiziran roman. 21.30 Vaše popevke.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Franca Antonič
Opozorilo dopisnikom. Zaradi praznika Gospodevga vnebohoda, ki bo prihodnji četrtek 8. maja, bo naš list izšel že v sredo 7. maja, paginacija pa bo v torek 6. maja popoldne. Dopisi naj bodo na uredništvu do ponedeljka zvečer.
Koršič
Podjetje, ki je od obrtniških izkušenj prešlo v trgovinsko dejavnost
NOVA PRODAJALNA POHIŠTVA VAM NUDI
■ serijsko pohištvo
■ pohištvo po meri
■ preureditve
POSEBNI POPUSTI
TRST
Ul. S. Cilino, 38 (pri cerkvi sv. Ivana)
Tel. 54390
OBIŠČITE NAS!
Toplo sc zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali ob težki izgubi našega dragega očeta
Se posebno se zahvaljujemo dekanu msgr. Žoržu, podgorskemu župniku M. Mazori za pogrebno mašo, pevskima zboroma »Mirko Filej« in cerkvenemu zboru iz Stan- S dreža, darovalcem cvetja in vsem, ki so dragega pokojnika spremili na njegovi zadnji poti.
Žalujoča žena, sinovi z družinami ter sestri Ernesta in Angela
Štandrež - Podgora - Pulj - Milan, 29. aprila 1975