Nemškutarstva grenki sad. I. Vse hvale vredno je obnašanje preSastitib avstrijskib škofov, da se — sodeč po njih pismenih objavah — ukloniti ne mislijo posvetni vladi, ki si je po nverskih" postavah skoro vso oblast nad kat. cerkvijo prisvojila, in kar še menjka (patronati in vzgoja duhovskega naraščaja), v prihoduje storiti hoče. In to storiti primorala jo bode liberalna nemška večina v drž. zboru, ki je nad vlado že zdaj razkačena, ker se ai začela s težkimi cepci po škofih mlatiti. Prečastiti škofi le svojo dolžnost zvršujejo, ako se v edinosti s poglavarjem kat. cerkve ustavljajo državi, ki se vtika v cerkveno vladanje. Da je pa tudi lepo stevilo posv&tnib poslancev tako možato in tehtno nverske" postave in njib skrite namene pobijalo in to v obeh zbornicah državnega zbora, je se posebno veselo znamnje, ki glasno spričuje, da ima še tudi Avstrija prebrisanib in poštenib državnikov, ki spoštujejo tudi cerkveno sainostalnost in svobodo, ker spostnjejo sploh vsako pravico, bodisi deželna, narodua ali cerkvena. In kdo sotimožje? Oni so odlomek federalistične avstiijske stranke, del česke opozicije, po večini Slovani, združeni z nemškimi poštenjaki vseh dežel. Da pešfiica zbeganih Slovencev ni med njimi, ne krajša pravoljubnim Slovanom zasluge; kajti med slovenskirui razkolniki misli le ena glava za vse, glava, ki hoče, ako drugače ne gre, tudi s pomočjo nemsko-liberalne stranke po koncu stati in — prva biti! Da so ravno federalisti, po večini Slovani, tako krepko zagovarjali cerkvene piavice, moralo bi v cerkvenih krogih povsod največo pozornost vzbuditi, kajti je iz tega razvidno, da pomenja federalizem (samostalnost dežel in narodov) za kat. cerkev v Avstriji svobodo in mirui razvoj, ter uikakor ni res, kar je sicer učeni in mnogo spoštovani kardinal Rauscher javno izrekel, da je namreč ,,pravni" alj federalistični stranki ,,vera in cerkev" le ,,krinka", pod ktero hoče stranka druge namene doseči. Obravnave ,,verskih" postav so to sumičenje popolnoma pobile ter pokazale, da so pravi nasprotniki kat. cerkve z večine le na nemškej strani, ktero je pa žalibog vsaj do najnovejše dobe Eauscber sam podperal. To je storil zato, ker njemu kakor še marsikomu drugemu v glavo ne gre misel, kako da bi Avstrija obstati zamogla, ako bi S1 ovani, kterih je večina v Avstriji, tudi odločilno be8edo pri vladanji države imeli. Ta neopravičeni strah, alj recimo rajši apatija do Slovanov je izvir vseb nezgod, ne samo političnib, ampak tudi cerkvenih in gospodarstvenih. Ko bi bili ceikveni oigani 1. 1860 krepko se pridružili federalistični stranki ter p o vs o d kolikor le mogoče razvoj slovanske narodnosti pospeševali; ko bi bili to vsaj potem storili, ko je Schmerling v volilnih redih vodo na nemško-liberalna kolesa napeljal, Beust pa po prvih proticerkvenih postavab vse zatvornice odprl in nemško-liberalna kolesa z vso močjo zagnal, bila bi se opozicija katoliških narodov ojačila, Hobenwart bi ne bil primoran odstopiti, Avstrija bi ne bi imela neposreduih volitev, kat. cerkev pa ne ,,verskibu postav, čijih jedro je in ostane: zadušiti vpliv donioljubDega duhovenstva na ljudstvo, razdvojiti škofe z duhovniki, in tako po oslabljeni, zbegani opoziciji nadoblast ohraniti nemiko-liberalni stianki. Toda v onih časih, ko še ni bilo ,,prepozno", katoličanom pokazati, kaj da boče nemškoliberalna stranka, tačas sta bila Palaeki in Rieger z vso česko opozicijo ,,b6'mische Dickscliadel", dr. Smolka zloglasni ,,deraokrat", naš uepozabljivi Toman ,,ein eitler Menscb", Herman pa ,,fantast!" In o nemških federalistib, Lienbacber, Weiss v. Starkenfels itd., ki so se v najnovejši dobi prikazali, še takrat ni bilo ne duha ne sluba; še le vladajoči liberalizem jih je vzbudil, da so spoznali veliko uevarnost za kat. ceikev od one stiani, ki je najprej Slovaue ,,k zidu pritiskala", potem pa kat. cerkvi rog6 pokazala. Strastna zatelebannst v nemštvo, blapčevska udanost proti ponerhčevaluim vladam zakrivila je slabljenje federalistične strauke tcr pripomngla, da je nemško-Iibeialna stranka prišla do oblasti, s ktero zdaj ravno tako kat. cerkev duši kakor že iz začetka Cehe in Slovence v naioduem ozirn. Nemšk ntarstvo, to je: božanje , pestovanje in zagovarjanje nemštva uapravilo je iz katoliške cerkve nak 1 o, na ktero rnaha kladvo nemškega liberalizma! Iu kako je neniški ljubljenec vrh vseb njemu skazanih dobrot tako nehvaležen, tako prevzeteu po-tal? Neraštvo navdano je protestantovstva, ki ga sirijo protestantovski ali luteranstva navdani profesorji visocib šol. Veren, katolišk mož kot profesor na vseučihšču in tudi na nemški gimnaziji je — bela vrana. — Protestantovstvo, ne imajoče cerkveuega glavarja, se opiia in tudi opirati moia, ako noče razpasti. na državo, na vladarja, ki je luteranom škof in papež ob enem. Dobrikaje se posvetnim vladarjem postavili so luterani ravnilo: ^Čigar je dežela, njemu pripada tudi vera", in to je uzrok, da ima vladar in nja vlada popolno oblast nad protestantovsko versko drnžbo. V takem dubu vzrejeni so na visokih šolali — ne izvzemši tudi dra. Razlaga — juristi in advokati, ki v dižavnem zboru zvonec nosijo. Če še poinislimo z n a č aj Nemcev, kteiim v 1 a d o ž e 1 jnost v vseh kosteh tiči, ki svobodo le za-se imajo ter si — po besedah Palackijevib — tudi najbolj omikani Nemec prav težko z glave zbije raisel, da ne bi Nemcem gospostvo, Slovanom pa sužnjost odsojena bila, — če vse to premislimo, se pač čuditi ni, da nemška stranka, imajoča oblast v rokab, ne trpi v dižavi svobodne kat. cerkve, marveč jo vklepa v vladine spone. Cuditisejele, da se je ta stranka cel6 od cerkveue straui na vso moč podperala! Podpiranje nemške stranke v Avstriji zove se nemškutarstvo, in toraj je nemškutarstva britki sad: tlačenje kat. cerkve!