Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXII.
Dolnja Lendava, 17. novembra 1935
Štev. 46.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. Položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina.

i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori.
Premoženje verskih šol.
Dne 19. oktobra t. l. je pod št. IV. No. 15962/1. kr. banska uprava dravske banovine dostavila srezkomi načelstvi v D. Lendavi, v M. Soboti, kakti vsem krajevnim šol. odborom i upravitelstvom šol jako važen odlok ministra prosvete, (osnovno šol. oddelek O. n br. 14911/34. dne 30. sept. 1935), ki se nanaša na premoženje bivšij R. kat. šol v Slovenskoj krajini., Te odlok se glasi od reči do reči, kak sledi:
„Na predstavko kr. ban. uprave z dne 16. februarja 1934 IV. No 1458/2 v zadevi izvajanja določil § 39. zakona o narodnih šolah, to je zemljeknižnega prepisa nepremičnin bivših rim. kat in evangel. šol na šolske občine v Prekmurju je izdalo ministrstvo prosvete osnovnošolski oddelek pod O. n. br. 14911 34 z dne 30. sept. 1935 nastopno načelno tolmačenje :
Nepremičnine, ki so služile svoječasno v šolske namene verskih šol v Prekmurju, so lastnine verskih občin poedinih veroizpovedi (rimsko katoliških ali evangelskih) in ne morejo preiti v last šolskih občin brez pristanka teh veroizpovedi odnosno verskih občin, pa naj se kakorkoli tolmači besedilo § 30 zakona o narodnih šolah.
Ravnotako ne tvorijo te nepremičnine servitute, ker niso služile sedanjim šolskim občinam preko 30 let, marveč so verske občine pred tem rokom po svojih organih reklamirale svoje lastninsko pravo.
Zato je edini izhod, da se šolske občine sporazumejo z verskimi občinami ter sprejmejo v najem nepremičnine, katere potrebujejo v šolske namene. O vsaki drugi določitvi odloča sodišče.
O tem obvestite vse krajevne šolske odbore in šolska upraviteljstva narodnih šol v srezu“.
Po pooblastilu bana, načelnik prosv. oddelka : Josip Breznik, s. r.
Glavna naloga sv. Cerkve je včiti vse narode : „Idite i včite vse narode... oznanüjte evangelij vsakšoj stvari...“ Iz toga evangelskoga načela sledi, da ma sy. Cerkev pravico do samostojnih šol šterešteč vrste, lüdske, srednje i višje. (C. J. C. 1373.) Te svoje pravice se je sv. Cerkev poslüževala od Kristuša pa do najnovejših časov po celom sveti. I če njoj kde zavolo drž. zakonov kratijo te pravice, se ne henja vojsküvati za nje z dostojnimi i pravičnimi sredstvi.
Bivši vogrski zakon je to pravico priznavao sv. Cerkvi v punoj meri. Zato so bile na Vogrskom državne, občinske i verske šole. Prvi dve je opravlala drž. šol. oblast Verske šole pa je opravlala i zdržavala crk. oblast.
Verske šole so mele svojo popuno avtonomijo. Vse je ravnao škof i od škofa odebrana crk. šol. oblast. Vučitele je zbiralo kršč. lüstvo samo, imenüvao i potrdo ga je pa škof. „R. k. verske šole“ so mele svoje imanje, poslopja, učila, zemlo za vzdržavanje šol i vučitela. Vse to je mirno teklo, dokeč je ne prišeo drügi šol. zakon.
Prevrat je prineseo R. k. šolam precejšnjo smetlingo. — Novi šolski zakon kraljevine Jugoslavije jih več ne prizna ; priznava samo državno šolstvo. Cerkev je zgübila svoje šole i šol. pravice. Kaj bo zdaj z imanjom bivših šol ? Ništerni so bili toga mišlenja, ka celo imanje morejo dobiti drž. narod. šole, oziroma njihovi lastniki, krajevni šol. odbori, drügi, ka so oni ne upravičeni na imanje R. k. šole. Težava je bila v tom, ka so „R. k. šole“ bile vsem španska ves, nišče, ne od leve, ne od desne se ne spoznao i zapopadno, kaj je to za „čebogára“. Tü so potom nastopili ništerni naši domači dühovniki, ki so celo stvar vzeli v roke i začnoli rešavati pravno stran imanja R. k. šol v Slov. krajini.
Med glavnimi i najbole delavnimi je bio g. dekan Jerič. Pravzaprav njemi ide vsa zasluga, da je rešo imanje R. k. šol. Na stotine spisov, izvirnih dokazil je zbrao, hodo od najnižjih do najvišjih i dokazüvao, da je imanje R. k. šol cerkveno. Z imenovanim odlokom je njegova borba dobila popuno zmago, sv. Cerkvi pa je rešo več miljonov vrednoga imanja. Zato je ščista razumlivo, zakoj se ga je preganjalo od leve i od desne. Krščansko lüstvo njemi bo pa ostalo zahvalno...  nn.
Za pošteno politiko.
Mi vsi Znamo, da je naša država tak velka i tak bogata, da bi lehko vsi njeni prebivalci prav po gospocko živeli, samo če bi meli na vladnom mesti v Belgradi dobre i poštene gospodare. Vsi pa tüdi Znamo, da se je pri nas že petnajst let, od začetka Jugoslavije pa vse do zdajšnjega časa, tak slabo gospodarilo i tak strašno zapravlalo, da je samo čüda boža, či se je vsa finančna i gospodarska zgradba naše države ešče nej sploj zrüšila. Za vse to, da smo mi dnes v takše nevole i teškoče prišli v našoj državi, so krivi vnogi naši ravniteli doma i v Belgradi, največ je pa tomi kriva zdajšnja centralistična ureditev države.
Ka je centralizem?
Centralizem je tam, gde ves penez iz cele države teče v edno samo kaso, nad šterov gospodari nikelko ministrov, lüdstvo pri tom niti reči nema zinoti.
Centralizem je tam, gde je samo en parlament, šteri se briga samo za velke pokrajine, posebno za takše, štere majo dosta poslancov ali visike gospode gde v Belgradi, za siromaške pokrajine i za kraje, gde je malo poslancov se pa malo, ali nikaj ne briga.
Centralizem je tam, gde država nastavla vzgojitele i vučitele, stariši pa nemajo pri tom nikše reči.
Centralizem mi vsi dobro poznamo, ar ga čütimo na svoji ramaj i na svojoj koži, poznamo ga zato, ar nas je na kodiško palico spravo.
Što je bio i je pri nas za centralizem?
Centralizem je bio v našoj državi zglasovani s poznanov vidovdenskov ustavov leta 1921 i so za to ustavo glasovali naši slovenski Pucljovi i Žerjavovi poslanci, to je z ednov rečjov takzvani naši naprednjaški demokratski poslanci. Za to ustavo i za centralistično vreditev države so pa tej gospodje samo zato glasovali, ar so gledali samo za svoj hasek, ne pa za hasek slovenskoga lüdstva i Slovenske zemle. Tej gospodje so dobro znali, da oni v Sloveniji, gde je vsi dobro poznamo, nikaj ne pomenijo zato, ka se je ogromna večina slovenskoga lüdstva vsikdar zbirala okoli svojega poštenoga voditela dr. Korošca i je zato vse pošteno slovensko lüdstvo vsigdar nastopalo proti tem gospodom. Tej gospodje so dobro znali, da doma proti voli poštene večine za svoje lastne dobičke nikaj ne do mogli dosegnoti, zato so bili za to, naj bo vsa oblast samo v Belgradi, gde se pač dosta ležej kaj za svoj lasten žep dosegne kak pa doma. Nego toga so tej gospodje v tistom časi našemi lüdstvi nej povedali, da bo centralizem samo njim v hasek, lüdstvi pa v škodo. Tej gospodje so v tistom časi vabili naše lüdstvo edni v demokratsko stranko, drügi, kak Pucelj, v samostojno kmetijsko stranko, Benko pa pri nas v radikalno stranko. Vse te stranke so pa bile v tistom časi Centralistične. Njihovi voditeli pri nas so dobro znali, ka je centralizem pa so vseedno za svoj hasek naše lüdstvo vabili v to nesrečo. Zato majo največ krivde za zdajšnje težke čase pri našem lüdstvi tisti gospodje, šteri so pripomogli k
tomi, da se je naša država centralistično vredila.
Mi smo proti centralizmi.
Slovensko lüdstvo, organizirano v bivšoj Slovenskoj lüdskoj stranki, se je s svojim voditelom dr. Korošcom že od vsega začetka Jugoslavije borilo proti tem gospodom za autonomijo. Naši nesebični voditeli so znali, da je naše lüdstvo pošteno i delavno, v ništerni drügi pokrajinaj naše države pa ne dajo dosta ne na poštenost, ne na delo, pa bi vseedno radi na drügi račun dobro živeli. Zato smo mi s svojim voditelom dr. Korošcom stalno zahtevali finančno i kulturno autonomijo posamezni pokrajin i narodov v našoj državi. Država naj določi, kelko je dužna edna ali drüga krajina plačati v sküpno kaso za vojsko, žandarmerijo, pošto, železnice i drügo, ka bi bilo v državi sküpno, ovači pa naj vsakša pokrajina s svojim premoženjom sama ravna. Če bodo prebivalci edne pokrajine bole delali i se bole skrbeli, več je davčna uprava njim odvzela i poslala v Belgrad, nazaj je pa strašno malo prišlo. V nekšoj statistiki smo cilo čteli, da je Slovenija v prvi 15 letaj plačala Belgradi 25 miljard dinarov, dobila je pa nazaj samo 11 miljard, vse drügo je pa indri ostalo. Zato smo mi vsigdar bili i smo proti centralizmi, zato ka je to za nas i naše gospodarstvo smrt. Od centralizma ma hasek, samo Belgrad i tisti gospodje, Šteri se okoli Belgrada süčejo, naše lüdstvo pa mora samo trpeti i delati vse samo za tiste ništerne gospode, pristaše centralizma.
Mi smo za pošteno politiko.
Mi smo za takšo politiko, štera v prvom redi gleda za hasek našega lüdstva, ne pa za hasek ništerni gospodov. Zato smo se znova zbrali vsi okrog našega voditela dr. Korošca zdaj, gda se je ustanovila v Belgradi nova stranka, štera ma v svojem programi med drügim tüdi reči : „da trbe državno upravlanje tak vrediti, da se da posameznim krajom možnost, da svoje krajevne potrebe, upravne, gospodarske, finančne, kulturne i drüge, sami vrejüjejo.“ Kak znano, po Zdajšnji zakonski predpisaj smejo v državi obstojati samo velke stranke, štere so po celoj državi organizirane, zato se je ustanovila iz bivše Radikalne, Muslimanske i Slovenske ljudske stranke zdaj edna sama stranka, takzvana Jugoslovanska radikalna zajednica. Ta ma zdaj v svojem programi široke samouprave ali autonomije posamezni pokrajin, ka je tüdi naš cil i program, zato je slovensko lüdstvo že do zdaj na Vnogi sestankaj odobrilo novo borbo našega voditela, da pridemo kem prle do finančne i kulturne autonomije. Mi Znamo, da bo naša rešitev samo v autonomiji zato, ka je naše lüdstvo pošteno, delavno i skrbno, zato pa naj vživa tüdi sad svoji trüdov v zadovolnosti i veselji to lüdstvo samo, ne pa što drügi. Če se v lüdskoj nevoli eden stalno debeli, vsi drügi pa stradajo, te tam nega prave poštenosti i naše lüdstvo bo že znalo v pravom časi s takšov politikov pošteno obračunati.
Politični pregled.
Domača.
Ustanavlanje nove stranke v našoj krajini vnogim gospodom takše brige dela, da niti spati nemrejo. Tej gospodje vidijo, da se lüdstvo trumoma obrača od njij vkrej. Naše lüdstvo je namreč že telko razumno, da zna, da mora politični voditeo, šteri v istini dela za dobro lüdstva, meti nekši cil pred seov i za tistim cilom po ednoj poti naprej iti. Če pa lüdstvo vidi, da tisti, šteri bi rad bio politični voditeo, gleda samo na to, v kakši kaput je Vlada oblečena, pa on včasi tüdi na sebe takši kaput obleče, te lüdstvo zna, da te gospod za sebe dela, ne za lüdstvo i takšemi gospodi hrbet obrne.
Mačkovski agitatori pri nas od fare do fare spitavlejo, ka bi lüdje kaj radi meli i njim po tom vse tisto včasi obečajo, či do prej Mačka volili. Tam kre meje obečavlejo našim lüdem, da bodo vse meje odpravlene, če bodo Mačka volili. To pa ne povejo, ka bi na to pravila Austrija ali Vogrska, če bi mačkovci samo tak, meni nikaj, tebi nikaj vse meje odpravili. Tam pri Sv. Jürji je en mačkovski agitator ednomi kmeti pravo, da nede več dugo s kravami orao, nego, da bodo zdaj, če mačkovci zmagajo vso gospodo vpregali za kola i plüg pa bodo od toga časa naprej gospoda vozila pa orala mesto živine. Pri tom je pozabo povedati, da je tüdi Maček gospod pa ešče cilo fiškališ, tak da bodo morali mačkovi agitatori po tom tüdi Mačka v plüg naprečti.
Klub poslancov JRZ v Belgradi. Po zdajšnjem zasedanji parlamenta se je za vlado odločilo 174 poslancov. Zmed tej je vstopilo v radikalno zajednico 137 poslancov i so ustanovili poseben poslanski klub JRZ. V te klub je stopo tüdi poslanec Benko.
Komedija. To ka mačkovski agitatori našim lüdem vse vküp zo-
bečajo, to je že prava komedija. Tej agitatori majo v istini naše lüdi za tak strašno nore, da mislijo, da našemi človeki vsakšo bedastočo lehko povejo, pa bo naš človek vse vervao. Država, v šteroj nede gospode, ne žandarov, ne vojakov, ne dače, takšo državo lehko mačkovci na kamelo denejo pa jo za fašenek okoli kažejo, ne pa da jo našim lüdem obečavlejo. Te mačkovske agitacije so ravnotak zmešane, kak so bile zmešane ideje pokojnoga Radiča. Bog njemi dobro daj, vej njemi na ovom sveti nikaj božnoga ne Želemo. Pokojni Radič je tüdi na ednom shodi, gde je lüdstvo bilo v svaji s svojim domačim plebanošom, kričao proti popom, papi i Cerkvi, v sosednoj fari je pa ravno procesija bila, tam je pa včasi neseo v procesiji najbole debelo Svečo pa rožnivenec v rokaj. Doma je predgao samostojno hrvatsko državo pa kričao proti Belgradi i proti Srbom, gda je pa v Belgrad prišeo, je pa pravo, da je centralizem najbolša Oblika vladanja, Srbi so pa najbole sposobni ministri. Vso to hrvašico politično komedijo bi pa zdaj radi mačkovski agitatori tüdi k nam prinesli.
Protiverski plašč. V istini je pa vse mačkovsko gibanje pri nas, kak smo že pisali, samo gibanje tisti lüdi, šteri so nasprotni veri pa Cerkvi. Če gledamo pri nas mačkovske agitatore, vidimo, da so to samo takši lüdje, šteri v cerkev ne hodijo, šteri od vere i dühovščine lepe reči ne vejo povedati, Vnogi zmed njij so pa že po različni zaporaj več mesecov ali let presedeli. Že vnogo mačkovski agitatorov je nastopilo pri nas, nego niti ednoga smo do zdaj ne mogli videti, od šteroga bi mirne düše lehko pravili, da je te človek v istini pošteni i nesebičen. Bog zna, ka bi si tej agitatori vse radi spravili na račun naše nespameti.
2



10. novembra 1935.
Zvünešnja.
Ogromne težave ma taljanska vojska s tov pokrajinov. Ali nemajo vode pa trpijo strašno žejo pa vročino, če pa gde teče kakša voda, tam je pa v bližini vse puno divjih zverin. Poleg divjakov se morajo taljanski vojaki stalno boriti tüdi z divjimi zverinami. Tekoče vodine so pune krokodilov, šteri napadajo tüdi vojake. Po noči, gda bi si vojaki lehko malo počinoli, se plazijo okoli tigri, leopardi, hijene i drüge krvoločne živali. Če vojaki zakürijo ogenj, te divjačina ne pride z bližino, nego te je palig vidijo Abesinci i strelajo na nje. Zato je nej čüda, če cele ladje betežni i do smrti zmantrani taljanski vojakov tjeden za tjednom človek lehko vidi, kak se po morji vozijo nazaj proti domi. Abesinci so gratali zavolo Taljanov naravnost zbesnjeni. Taljanske vojake, štere zgrabijo, na najbole grozoviti način pomorijo, tak da Abesinci skoro nikaj taljanski ujetnikov nemajo. Mislimo, da bo Taljane ta abesinska vojna strašno dosta koštala, kelko bodo meli od toga haskov, je pa drügo pitanje.
NEDELA.
Dvajsetitretja ned. po risalaj.
Evangelium sv. Mataja IX.
Vu onom vremeni: Gda bi gučao Jezuš vnožini, ovo eden poglavnik je pristopo, i molo ga je govoreči: Gospodne, Čij moja je zdaj mrla, ali hodi, i položi roko tvojo na njo, i živela bode. I gori Stanovši Jezuš, nasledüvao je njega, i vučenicke njegovi. I oyo, žena vu krvavom otoki bodoča dvanajset let, pristopila je odzadaj, i doteknola se je krajine gvanta njegovoga. Ar je pravila vu sebi: či se doteknem samo gvanta njegovoga, Zdrava bodem. Obrnovši se pa Jezuš, i njo videvši, pravo je: Vüpaj se čij: vera tvoja je tebe zdravo včinila. I ozdravila je žena od one vöre. I gda bi žveglare, i vnožino smečeno, velo je: odstopite, ar je nej mrla deklička, nego spi. I osmijavali so se ž njega. I gda bi vö vrženo bilo lüstvo, notri je šo, i prijao je njeno roko, i gori je stanola deklička. I vö je razišao te glas po vsoj tistoj zemli.
*
„A naše življenje je v nebesih.“
Ednomi dečkeci se je senjalo, ka je Bog odpravo iz toga sveta vse bridkosti. Več nikše bolezni, nikše nesreče, nikšega trplenja, nikšega nereda. Vsi so bili zdravi, bogati, veseli, zadovolni. Ah, kak lepi sveti Kakša blaženost !...— Nadale je vido krasne ograde, lepo drevje, dišeče rože, nad vse dobro sadje... Samo prijetno leto, brezi velike vročine, brezi mraza i' vetra. Lüdje so meli plače iz najlepšega marmorja, vse pozlačeno, z baršanom i svilom prevlečemo... Pa gospodar vsega toga je bio on ! Meo je fino pripravleno piti pa jesti, vsefele zabave. Vidilo se njemi je, kak da bi njemi Bog pravo : Tü ne fali nikaj. Želeš pojedine ? To maš ! Želeš mužiko, igre, gledišče, kino, auto, aeroplan, dvorjenike ? Samo povej, vse dobiš. — Oh, kak lepo je vse to ! — Pa glej, dečkec se prebüdi i vidi prazne roke, leseno hižičko, mrzlo sobo.
Či bi to, ka se je dečkeci senjalo, bila istina, bi naša zemla bila zaistino lepa. Bila bi zemelski raj. Ne nebeski. Nebesa, štera je Bog pripravo vsem tistim, ki držijo njegove zapovedi, so nepopisno lepša. Lepota, sreča i blaženstvo tam gori je takše, ka niedno človeško oko nikdar ne vidilo, niedno vüho nikdar čülo, niedno srce ne moglo čütiti.
Kak se naše düše prikažejo v nebesaj, včasik njim pridejo proti düše naših poznanih. O kakša radost za vse! Vidile bodo Angele i Marijo Devico. Poleg njenoga trona bodo stale pa njoj pravile : Tebi, o Marija, se mam zahvaliti za nebesa. Videti Marijo, se ž njov pogovarjati, to so že nebesa. Ešče več. Najvekše plačilo i blaženstvo za zveličane pa je Bog. Gledajo ga, kakši je, od obličja do obličja. Vidijo presveto Trojico, vidijo Kristuša kak Odrešenika. Vse to so nebesa.
Tam bomo vživali isto blaženstvo kak Bog, isto bogastvo kak Bog. Pa vse to bomo vživali brezi straha, ka bi je zgübili. Nikdar nam je sfali. Vekomaj bo v obilnoj meri. — Tü na zemli smo ne nikdar gotovi, ka to, ka radi mamo, nam nebi kak bilo odvzeto. Dnes je človek bogat, vütro že siromak. Dnes je zdrav, vütro že betežen ali mrtev. Tam gori pa zmerom sreča, zmerom sladkosti.
Strašna noč.
Či ideš po Soboti, vidiš na več krajih na zidi sledeči napis : Voda 12. XI. 1925. Do višine, gde stoji to napisano, je segala voda. To je žalostna desetletnica.
Zavolo vnogoga deževja je Ledava ne mogla žreti vse vode. Zvün toga je prišlo dosta vode od Kučnice, tak da je vsa dolina od Ledave proti Puconcom bila pravo morje. Či bi skoz železniški nasip bilo več odprtin, bi voda šla naprej, tak je pa ne mogla. Zato je vdrla v mesto najprle za gradom, potom prek Lendavske ceste pri mosti. Kak besna je drla naprej po Maloj Kaniži proti bolnici i prek vrtov po dolini proti vili bivšega Martinišča.
Gojenci so ravno opravili obed. Kak po navadi, bi šli v učilnico v staroj šoli, pa so že ne mogli. Voda je od vseh strani prihajala. Vsi smo mislili, ka voda kak pride tak odide. Gledamo jo, šalimo se, posebno mali Miška iz Melinec ne ve, kaj bi od veselja delao. Je pač blüzi Müre gori zraseo. Med gojenci nastane prerekanje. Edni pravijo, da je Ledavo i cesto pretrgala, drügi pa, ka samo prek ide. K sreči se oglasi šalivi Miha : „Ej, deca, kaj se boste tü prepirali! Stavim tisto le bučo, da se bomo še v čolnih vozili kakor v Veneciji“.
Gospodje, videč nevarnost, dajo zapoved, naj se zabrani vodi pot v spodnje prostore i v obednico. Edni žagajo deske, drügi pribijajo, drügi pa nosijo ilovico. Edna sküpina se vrže, da reši posodo i vse, ka je v kühinji pa shrambi. Medtem voda strahotno narašča. Predstojniki dajo zapoved: Mali vsi gori v sobo, vekši pa rešüjmo ! Vsi so bogali, samo mali Miška ne. On je šteo dobiti korito ali kad, da bi se vozo. Nikaj je ne čüo, kak so lüdje od vseh krajov obvüpno kričali i pomoč prosili. Ne njemi je šlo k srci, kak so krave mükale, svinje cvilile i kokoši se drle.
V ednoj maloj vöri je voda narasla nad pol metra. Gda smo vidili, ka je zaman vsaka obramba, smo mokri do pojasa odišli gori v sobo. Vse šale so minole. Nemi smo gledali skoz okna kak negda Noetova drüžina iz barke. Vse nas je prevzela ista skrb, najmre, kak dugo bo ešče voda naraščala. Odgovor so nam davali šumeči valovi. Gojenci so obračali svoje oči na predstojnike, da bi njim iz obraza čteli veliko skrb.
Pa ta skrb je zaistino velika. Kaj bomo jeli? Gde bo spalo 40 gojencov, či pa je soba mate, da se komaj giblejo ? Nega slame, ne odevala, samo goli pod. Ka bo, či voda teliko naraste, ka pride v sobo? Ali pa od spodaj pod sobov, gde je kühinja, segne do stropa, zmoči cigeo, da se oboki zrüšijo? Rešiti se ? Kam? Na milom sveti nikam inan kak poskakati v vodo i plavati. To bi pa samo nešterni znali. Pa kam plavati? Noč prihaja, voda šümi zmerom bole i strahotno narašča.
Vsi stojimo kak nepremaklivi bledi stebri. Mali trepečejo i komaj si zakrivlejo skuzne oči. „Oče naš, kateri si v nebesih... Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami i Blagoslovljen sad tvojega telesa Jezus — Ki je za nas krvavi pot potil — Sveta Marija Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen . . .
Lepo zbrano i pobožno, kak ešče nikdar, je vrela naša molitev prav iz srca. Istinski je pregovor: Što ne ve moliti, naj se poda na morje. Že smo na sredini čiste, že nam je ležej pri srci, gda nastane strahoviti sünek, vila se strese, kak da se podira, nato pa vodo šümenje. Vse to pod našimi nogami, v kühinji, gde je voda podrla prečno steno. Vsem je glas zastao, oči vseh so se vprašujoče obrnite na predstojnika, da bi jim povedao, ka to pomeni. Mali so se pomirili, gda so čüli, ka voda v kühinji meče v zid kište, starejši pa so slütiti, ka mora biti nekaj drügo. Za čislom se zmolijo litanije lavretanske i vseh svecov.
Ka bo za večerjo? Vsa drva so odplavala. Pa ka bi nam tüdi hasnite, či je pa v kühinji 2 m. visoka voda. Spomnimo se, ka so küharice rešite 5 kolačekov krüha „a kaj je to za tenke?“ Tüdi smo ne mogli do njega. Mele so ga v svojoj sobi nad kapelov. Odpremo okno, prosimo kolačke, pa zaman. Ne segnemo. Človek pa je v sili iznajdliv. Od svojega stanovanja na naše okno dajo dugo desko, po šteroj se na grablah pripela prvi kolaček, zatem drügi, vseh pet. Hvala Bogi, se je čüto iz vseh vüst.
Dobro bi bilo kcoj par jabok. Te so v kleti. Što bo šo po nje? Nazadnje se oglasite veliki Miška iz Dokležovja pa Miha iz Trsta. Prvi je zraseo pri Müri, drügi pa pri morji. Pa denok sta ne mogla napraviti tistih 20 m. do kleti, tak visoka i deroča je bite voda. Više pojasa mokriva pridete nazaj v sobo brez jabok. „Škoda !“ se je glasilo med vsemi. Pet kolačekov nam je Bog blagoslovo, kak negda v püščavi. Za prvo sito je Bilo. Piti smo pač nikaj ne meli, čiravno nas je obdajalo malo morje.
Po večernoj molitvi se toplo priporočimo angelom čuvarom, nato pa spat. Vsaki si je kaj maloga poiskao za zglavnik, potem pa doli na trdi pod eden poleg drügoga. Predstojnik je celo noč ne zatisno svojih oči, čiravno so bile jako trüdne. Poleg prižgane sveče je sedo i čuvao nad svojimi dragimi gojenci.
Po toj strašnoj noči smo se drügo zajtro Bogi zahvalili, ka je ne bite ešče strašnejša. Na glad, žejo i trdo ležišče smo pozabili, gda je okrog 11 vüre prišla rešitev. Pionerji iz Ptuja so nas v ladji zvozili do šole pri cerkvi. Zavolo povodnji je pouk na gimnaziji za l0 dni ukinjeni. Dijaki so odišli domo pripovedavat kak je bilo v strašnoj noči.	R. J.
Novi okrajni cestni odbor v Soboti.
Z bansko naredbo so razrešeni dozdajšnji člani cestnoga odbora, na novo pa so imenovani : gosp. Ferdo Celec, predsednik občine M. Sobota okolica za načelnikovoga namestnika i odbornika, za odbornike pa gg.; Franc Bajlec, odvetniški koncipient v Soboti ; Franc Kerec, šef borze dete v Soboti ; Jožef Vukan, posestnik na Tišini; Drago Džuban, šol. upravitelj v Križevcih ; Karol Vaš, posestnik v Selu ; Štefan Sinič, posestnik v Kupšincih ; Aleksander Palatin, posestnik v Pečarovcih; Franc Števanec, gostilničar v Šalovcih; Matija Kočar, posestnik v Skakovcih ; Štefan Lazar, posestnik v Stanjevcih ; Emerik Cesar, posestnik v Markovcih; Fran Mekiš, gostilničar v Nuskovi; Avgust Lovenjak, posestnik na Cankovi ; Karol Gomboši (Petrov), posestnik v Šalamencih. Dozdajšnja odbornika Štefan Slavič, posestnik v Martjancih i Jožef Smodiš, posetnik v Gornjih Petrovcih, ostaneta še nadale v svojoj funkciji. Načelnik cestnoga odbora je po zakoni predsednik občine na sedeži okraja, zdaj Ferdinand Hartner, industrijalec, veleposestnik i predsednik občine v Soboti.
Po katoličanskom sveti.
Hrvatska. Drüštvo sv. Jeromina. Ka je za nas Slovence Mohorjeva drüžba, to je za Hrvate drüštvo sv. Jeronima. Pred kratkim je začnolo drüštvo razpošilati knjige. Zdaj že 66. leto širi dober tisk med Hrvati. Na sto jezer knjig letos razpošle po Hrvaškoj i Hrvatom, ki prebivlejo v tüjini. Knjige so jako lepe i sodobne, pisane v krščanskom dühi. — Kak po celom sveti, se tüdi katoličani na Hrvatskom zavedajo, kakša velesila je ravno tisk. Tüdi za narode vala pregovor : „Povej mi, s kom občüješ, i povem ti, što si.“ Kakši tisk prevladüje v narodi, takše je navadno lüdstvo !
Japonska. Katoličani na Japonskom. Joponska ma 90.000 katoličanov. Katoličanskih far je 230 z 255 dühovniki. Središče katoličanstva na Japonskom je v Nagasakiji. Zadnje čase je prestopilo v katoličansko vero vnogo japonskih plemičov i znanstvenih politikov. Nedavno je prestopo v katoličansko vero tajnik japonskoga poslanika v Berlini. Zdaj se je vrno nazaj v svojo domovino na Japonsko i se nameno, da bo začno izdavati katoličanske novine.
Prosveta.
Občni zbor prosvetne zveze v Mariboru.
V četrtek 7. novembra se je po dolgem času spet mogel vršiti občni zbor Prosvetne zveze v Mariboru. Slovenska katoliška prosveta je bite kruto zatrto dne 17. febr. 1933, ko je takratni ban dr. Marušič razpustil obe Prosvetni zvezi, v Mariboru in v Ljubljani, in vsa v njima včlanjena prosvetna društva širom Slovenije. S tem je bite zadana globoka rana slovenskemu narodu, ki čuti in misli katoliško, bil storjen zločin nad kulturo, ki je teko lepo vzrasla na fundamentih naših velikih mož Slomšeka in Kreka.
Udarec je začutil ves narod in to tembolj, ker ga ni zadal kak tujec, o katerem bi se zdelo razumljivo, da sovraži lastni kulturni razvoj slovenskega ljudstva, temveč je prišel od Slovenske roke, katere dolžnost bi bite, da brani in čuva to, kar si je narod skozi težke čase tujega gospodstva ohranil in pridobil. Pa so se morate prosvetna društva raziti in samo zato, ker so slonela na slovenski katoliški podlagi.
Tudi nas je zadel odlok o razpustitvi prosvetnih društev, ker so
morate prenehati delovati prosvetna društva, ki so se ustanovila na večih naših farah, da utrdijo slovensko katoliško zavest v našem ljudstvu, posebno v mladini in da naš posebni kulturni razvoj, ki se je začel zlasti od dr. Ivanocyja sem zavestno slovensko razvijati in že iskati stike z ono stranjo Mure, združi s skupno slovensko prosveto in pridobi našemu ljudstvu, česar še nima.
In Slovenska ljudska prosveta je morate izginiti, narod ni smel pokazati svoje duševne site. Zato je molčal in trpel in premišljal. Bil je pokoren krivici, da pomaga do zmage pravici.
Potem se je pa res zgodilo, da je Zmagala pravica in letos 15. julija je bite Prosvetna zveza zopet upostavljena v Ljubljani in v Mariboru in obenem vsa ostala včlanjena društva.
Številna udeležba na občnem zboru Prosvetne zveze v Mariboru je pokazala, kako močna je katoliška prosvetna zavest med našim ljudstvom. Prišli so zastopniki prosvetnih društev iz raznih krajev, tudi naša društva so poslala svoje, čeprav smo precej oddaljeni od Maribora.
Občni zbor je otvoril predsednik dr. Josip Hohnjec in pozdravil vse zborujoče, posebej pa razne zastopnike.
Bili sta odposlani dve brzojavki v Belgrad, ena Nj. V. knezu namestniku Pavlu in druga častnemu predsedniku dr. Korošcu.
Predsednik g. dr. Hohnjec se je v svojem govoru spomnil onih črnih dni, ki jih je morate doživeti slovenska katoliška prosveta, ko je brutalna site iz svojih političnih strankarskih nagibov položila svojo težko roko na našo kulturo, ki so jo hoteli uničiti, da bi na njenih razvalinah postavili svojo politično stavbo. Pa je prište letošnja kresna noč in z njo je zasijala svoboda, kmalu nato pa vstala Slovenska prosveta.
V drugem delu govora se je g. predsednik ozrl naprej. Ko smo zopet svobodni, moramo na deto, našo ljudsko prosveto moramo rešiti vseh Svobodomiselnih, marksističnih in komunističnih navlak in fraz, strupenih teži in škodljivih zmot, s katerimi so krmili naš narod v času, ko prava resnica ni smete na dan. Posebno pozornost moramo obrniti na mladino in narod. In takšna prosveta je v resnici rodoljubna in državotvorna.
Sledila so druga poročila in nato volitve. Za predsednika je bil ponovno izvoljen bogoslovni profesor dr. Josip Hohnjec.
17. november 1935.
NOVINE
3
Nato je bilo danih in sprejetih več predlogov:
1. Člani prosvetnih društev naj javno in zasebno opravljajo molitve za beatifikacijo velikega narodnega prosvetitelja škofa Slomšeka, obenem se naj tudi udeležujejo in prirejajo iz-
vencerkvene slovesnosti v ta namen.
2. Dela naj se na to, da se uvede v vse šole vsako leto Slomšekova ura, vsa društva pa naj vsako leto proslavijo Slomšekov dan.
3. Za glasilo Prosvetne zveze so izbrali „Naš dom“.
4. Društveni praznik prosvetnih društev naj se praznuje praznik Kristusa Kralja in sv. Cirila in Metoda dan.
5. Mnogo razpravljanja je bilo o ljudskih igrah in končen sklep, da se naj odstranijo vse neprimerne igre z ljudskih odrov in predvajajo naj se igre, ki morejo nravno in vzgojno vplivati.
6. Člani prosvetnih društev, ki so včlanjena v Prosvetno zvezo, morejo biti le taki, ki izpolnjujejo svoje verske dolžnosti.
Nato je predsednik pozval vse na novo delo, ki so ga začrtali zborovalci, in zaključil občni zbor. —
Slovenska krajina potrebuje še posebnega katoliškega prosvetnega dela. Pomislimo samo, koliko naše mladine gre leto za letom v tujino, kjer je izpostavljena premnogim nevarnostim, posebno še hitro podleže, če je neizkušena in nepoučena.
Prosvetna društva naj skrbijo s posebnimi predavanji, da mladina spozna življenje, njegove lepote in tudi nevarnosti, ki lahko privedejo do prepada. Iz šole naj stopi mladenič ali mladenka v društvo, učenje ne sme prenehati nikoli. Društvo mora vzgajati v zvezi s cerkvijo in domom, v ljubezni do farne cerkve, do farne edinice in do rojstnega doma in domovine v globoki katoliški zavesti. In če gre tak mladenič ali mladenka na tuje, ker tako silijo težke razmere doma, vztraja mnogo lažje v dobrem v zvestobi do vsega, kar si je privzgojil ali privzgojila v društvu. In trojna vez veže take na domovino: farna cerkev, očetni dom in društvo.
Poleg tega je treba dograditi kulturo naše vasi. Kar že imamo, mora ostati, le izpopolniti je treba. Naša katoliška kmečka kultura mora rasti, mora postati trdna in samosvoja, da nam ne bo nihče mogel hoditi prodajat kake naprednjaške, marksistične ideje. Ko je spet zasijala svoboda, prosvetna društva na delo! Kjer jih še ni, jih ustanovite ! Vem, da je v vsaki fari nekaj dobrih fantov in deklet, ki se bodo radi žrtvovali za delo v društvu za svojo in drugih korist in napredek. Obrnite se do naših katoliških akademikov, ti vam bodo radi pomagali in svetovali.
Prosvetna društva, naše ljudstvo čaka na vaše poslanstvo.
Zverinski vmor.
S količom po glavi, da so možgani vö spadnoli.
Ne redko se zgodi, da človek v svojoj besnosti napadne drügoga človeka i ga na nečloveški način konča. Ali kaj takšega, kak se je zgodilo v nedelo noč v lendavskij goricaj, v ogradi g. Drvariča, ne pišejo novine že dugo časa.
Kak blisk se je razneseo v pondelek zajtra po vsoj Lendavi i po vsoj okolici glas od strašnoga dela, ki je vzelo živlenje zakonskomi moži Kepe Jožefi iz Gaberja. Pokojni je v nedelo odvečara šo v svoje gorice i je v pivnici popivao. Stara navada, ki se v lendavskij goricaj ponavla nedelo za nedelov, den za dnevom. V gorice je šo sam, pomali pa so prišli v klet tüdi njegov svak Turula Ferenc, i opet za nekaj časa Vaš Janoš, püc iz Gaberja, Katarina, žena od pokojnoga i Hozjan Janoš, doma iz Polane, v dugoveškij goricaj Oženjeni. Nekaj časa so vküp pili, nato pa je Turula šo domou, ovi so pa šli v gorice i so tam delali načrt kak bi Jožefa vmorili. Ob pol šestih večer se je Jožef pomali napoto proti domi. Včasi prek poti je Drvaričov ograd i po tom je šteo iti. Ne pa šče prišeo sto metrov daleč, že dobi vdarec s količom i brez reči spadne.
Gda so lüdje zajtra varali mrtvoga i dva količa poleg, so taki začnoli sklepati, da sta dva mogla biti poleg. Vgibali so što bi mogeo biti takša zverina. Taki so tüdi spadnole reči na Vaš Janoša, püca iz Gaberja, da on ma prste poleg, i žena pokojnoga. Cela ves Gaberje najmre zna, da žena pokojnoga ne trpela i da je bole za drügimi moškami gledala. Med temi je tüdi püc. Lendavski Orožniki so bili taki na deli. V prvom hipi so stali pred ugankov, taki so pa tüdi začnoli sumiti pokojnoga ženo i istočasno so šle sledi tüdi k Hozjani, ki je bio odvečara v goricaj. Prijali so ženo i Vaša i jiva prignali v pondelek večer že v Lendavo, gde so jiva zaprli, zednim pa so prijali tüdi Hozjana iz goric i Sečkar Štefana, mladenca 20 Kit tüdi iz goric. Sečkar je taki vse priznao, za njim tüdi Hozjan. V tork zajtra so je pa gonili na kraj vmora, gde je tüdi Vaš nikelko priznao, žena pa vse tajila.
Kak je prišlo do vmora ? Žena vmorjenoga, Katarina je mela znanje z Vašom. Dece z možom ne mela, pač pa nekelko imanja. Mogoče je püci dišalo to imanje. Mogoče je mislo tüdi na to, da bi si on vzeo Katarino. če moža bujejo, čeravno je sam tüdi oženjeni. No, žena Katarina je Vaša nagovarjala, naj pač moža spravi na drügi svet. Püc je zato zadnje dni pred vmorom nagovarjao
Hozjana, naj on včini te strašni poseo. Oblübo njemi je 2000 Din, če ga vmori. Hozjan je pa to povedao pali mladomi Sečkari i ga nagovarjao, da bi oba to včinola. Vsakši dobi 1000 Din. V nedelo so se vsi zešli v goricaj, gde je tüdi püc nagovarjao Sečkara i tak se je dao pregovoriti. Sklenili so, da ga počakajo večer, gda de šo domou i ga s količi zatučejo.
Nesrečna vöra. Ob pol šestih je pokojni Kepe Jožef zaklepao klet, gde je sam bio notri. Hozjan i Sečkar sta ga pa čakala s količi v Drvaričovom ogradi. Jožef se napoto po tom ogradi, neznajoč, ka ga čaka. Püc je šou pa za njim, šo mimo njega, taki za njim pa sta prišla oniva s količi i Sečkar ga je po dogovori prvi vdaro dvakrat. Gda je Jožef brez reči spadno, ga je pa Hozjan na tleh tukeo, da njemi je glavo ščista razbio. Nato so vsi pobegnili.
Nekaj ešče kcoj : Sečkarov Štefan je okoli pol dveh prišeo v edno klet v dugoveških goricah, gde so žgali žganico. Bio je ves bledi, kak stena. Pitao je, keliko je vöra. Gda so njemi povedali, da poldve po polnoči, se je začüdo „ne več? Mislo sam, da je že pet.“ Strašno težko je teda čakao jütra, ka bo. Začno je kartati z ovimi, pa kak da ne bi znao, ka drži v rokaj. Ves je bio zmešani. Nato je brat prišeo po njega i je odišeo.
Žena Katarina je püci dala vajat, naj bi moža obesili gde v kleti, da bi zgledalo kak da bi se sam obeso, ali pa naj bi ga zadavili, je nagovarjala, i ga vrgli gde v jarek, rekši, ka je pijan bio i notri spadno.
Že leta 1918. pa je žena nagovorila nekšega dečka iz Kapce, da je s flobertov strelo njenoga moža skozi okno, gda je te sedo za stolom. Krogla njemi je oko vö spüstila i v vüstaj ostanola, ne ga pa bujla. Dečko je potem pobegno v Brazilijo, žena pa se tüdi dugo potepala okoli.
Vmorjeni Kepe Jožef je bio star 52 leti, Madžar, tüdi nagle nature. K meši ne hodo, pri spovedi že prej več let ne bio, pio je rad i tak ta živo. Bio je delaven na železniškoj progi.
Sprevod je bio v tork ob pol štrtoj. Lüdi se je telko zbralo z vseh krajov, kak nikdar ob navadnom sprevodi.
Krščenik ! Ali ti te dogodek ne očivesen zgled, kama pride človek, gda Boga zavrže ?
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Na podporo naših listov sta poslala 11 Din. Horvat Alojz i žena iz Francije. Doma sta v Kuprivniki. Bog plačaj.
Gederovci. Obiskao nas je častiti misijonski brat Herman Edšidt iz Celja, naš rojak. Müdio se je pri svojem brati. Štefani, ki je obhajao 60 letnico i komi se dosta ma zahvaliti pri svojem redovniškom pozvanji. Sv. mešo so nam slüžili dva dni g. Klekl Jožef, ki so z č. bratom prišli na svoj dom.
Žižki. Obiskali so nas č. mati provincijalka šolskih sester, s. Toplak Romana i pohodili pri toj priliki tüdi starico Kotnjek Marijo, mater pokojnoga Cigan Matjaša, šteriva sta svojo vrednost po smrti matere dala na Dom sv. Frančiška.
Banova podpora muzejskomi drüštvi. Kralevska banska uprava je podelila našemi muzejskomi drüštvi v Soboti podporo v zneski 3000 Din, štera, vsota je že izplačana.
10.000 Din za gimnazijo. G. ban dr. Natlačen je podelo za zdržavanje petoga razreda gimnazije v Soboti podporo v višini 10.000 Din, za kar se g. bani prisrčno zahvaljüjemo.
Črensovci. V nedelo dne 3. novembra t.1. je igrala dekliška Marijina drüžba iz Črensovec v Našem domi igro „Roka božja“. Igra je bila lepa i za denešnji čas ravno primerna i Škoda, da je nej bilo vekšega obiska. Vse igralke so vloge lepo rešile. Neprekoslivo pa je nastopila ,,Kristinica“, v osebi Godine Cilike, ki je igrala tak, da so vnogim privrele skuze iz oči. Čestitamo !
Turnišče. Jako nelepo so se oponašali nešterni naši dečki na vsesvecovo večer na cintori. Pijani so prišli i tam na grobovih jako neslane šale zbijali. Celo mrtve so zazavali iz grobov. Grdo, prostaško delo je to. Vse obsodbe vredno.
Črensovci. Dne 6.17. novembra se je vršo v Maribori tečaj Prosvetne zveze, ki je bio namenjeni širjenji krščanskoga tiska. Tečaja se je vdeležilo 35 dečkov, zastopnikov prosvetnih drüštev, iz vseh krajov naše banovine. Iz našega sreza so se tečaja vdeležili trije. Na tečaji se je predavalo o zgodovini papira, tiska ino časopisja, o dopisništvi i širjenji krščanskoga tiska. Tečajniki so si ogledali tüdi tiskarno sv. Cirila.
Beltinci. Senje dne 5. nov. tak zváno Imrehercovo i zadnje v tom leti je bilo Srednje obiskano. Živine bilo prigna dosta, a küpcov malo. Cene so bile od 1 Din do 2·75 Din največ. Vse slabe proti kmečkim potrebčinam, štere so se preci zdignole.
M. Sobota. Dozdajšnji upraviteo bolnice v Soboti g. Šušteršič Jožef je dobo upravitelsko mesto v Celji. Mesto upravitela bolnice v Soboti je razpisano i majo pravico prositi za to mesto uradniki bolnice, šteri majo že 10 let slüžbe.
Brezovica. Ka mislite, ka smo mi na najzadnjem mesti? Ne smo. Pri nas je velki promet, podnevi i ponoči. Tem ponočnim najbole dišijo kokoši, kukorca z kukurčnjaka, pa ka njim do rok pride, tüdi zavci odidejo, pa nej po štiraj nogaj, liki po dvema, tak se je zadnji čas godilo. Tak majo tej ponočni bolše živlenje, kak ki podnevi delajo.
Če bi Vam što pravo, da Vam da 3000, 9000, 12000 ali 18000 dinarov, bi ga jako poslüšali i ga pitati, kak je to mogoče. Mi Vam zagotovimo, da Vam „Karitas“ da omenjene i še drüge zneske. Samo poslüšajte, kak? zavarte se pri njoj. Pri njoj se lehko zavarjete na stara leta. Lehko zavarjete pri njoj herbijo svoje dece. Lehko pa zavarjete pri njoj sebe i domače za slüčaj smrti. Nikelko let bodete plačüvali šumo, štero lejko sami določite, i kda preteče določena doba, ali v slüčaji smrti, Vam „Karitas“ izplača določeno šumo. Pri „Karitas“ je več jezero lüdi zavarvana i med njimi nega nidnoga, šteromi bi bio žao. Vsakši je zadovolen, ar zna, ka je „Karitas“ edna najbouših zavarovalnic. Obrnite se na zastopnike.
Trgatev i koline, tak se čte po reklamni vabilaj, štera so izobešena tüdi po naši vesnicaj. Zaistino „trgatev“" i „koline“, gda se dečki med sebov svadijo, se vlačijo i si obleko s sebe trgajo, pa šče zasmicajo i kolejo. Zaistino koline. Pa to v denešnjem časi, gda se svet že za tak čednoga drži. Edino Kristušov navuk napravi iz živali zaistino človeka, ovak pa ostane šče hüjši.
Kmetijska šola v Rakičani ima na prodaj lepa sadna drevesca (cepike) jabuk, grüšk i črešenj po ceni Din 7·— za komad. Posestnikom se priporoča, da zasadijo že zdaj v jeseni čimveč sadnoga drevja, ar je sadjarstvo ona kmetijska panoga, ki je pri denešnjih prilikah še najbole dobičkanosna. Praksa je tüdi pokazala, da je v tükajšnjih krajih jesensko sajenje boljše kak spomladansko.
Sobota. Martinišče obhaja dnes god svojega. Patrona sv. Martina. Ob ½ 11 vöri bo predga, nato pa slovesna popevana sv. meša. Popoldnevi ob 3 vöri bodo večernice, nato pa v zavodnoj dvorani lepa igra: ,Kdor išče, najde‘. Premeščen je po slüžbenoj potrebi za profesora na gimnazijo v Celje dozdajšnji ravnateo sobočke gimnazije dr. Pavel Strmšek. Od Slovenske krajine je več stvari pisao i tak širšo javnost z njov seznanjao. Ka je kaj dobroga napravo za nas, naj njemi Bog povrne. Na novom mesti njemi želimo vnogo uspeha pri včenji i pri pravoj vzgoji mladine. — Istotak je premeščen s sobočke gimnazije suplent Mušič Rudolf v Nikšič v Črnoj gori. V časi petletnoga slüžbovanja v Soboti je marsikaj napravo. Naj se na novom mesti dobro počüti.
Dijaško polje.
Tebi, ki si mlad, iz oči v oči.
Na Kristusa moraš misliti kot na nekoga, ki na svetu živi — ta trenutek živi — in ki te je izmed tisočero drugih izvozil : Kajti Kristusa poznati se pravi biti od Njega že izvoljen.
Na kristusa moraš misliti kot na edinega prijatelja, čigar pogled je prodrl do tvojega najskritejšega življenja, do globin, ki so nedostopne za sleherno ustvarjeno bitje — in nemara tebi samemu nedojemljive.
Vpogled ima vate, v takega, kakršen si: Svetnika pozna, od vseh drugih svetnikov različnega, čigar zametek nosiš v sebi in ki bi ga on utelovil, poslužujoč se tega, kar je v tebi najboljše iti najslabše, ako se ti njegovi ljubezni upiral ne bi.
V tem uporu proti neprestanemu Kristusovemu delovanju za tvoje odrešenje bo težišče tvoje življenske drame.
Ti to delovanje v sebi trajno prekinjaš, On ga pa vedno na novo upostavlja.
Ne terja od tebe le kaj malega. Jemlje sicer, kar Mu daješ ; toda imeti hoče vse.
Dobro veš, kaj hoče od tebe : tvojo slabo stran, skrito razpoko, ki jo je treba zadelati. Je to zahteva, ki se edino tebe tiče. Naj si bo težak ali lahek tvoj križ, po tebi je umerjen
in od vseh drugih različen.
Njegovo prijateljstvo naj ravna tvoje zadržanje v najneznatnejših življenskih prilikah. Ne poskušaj brez Njega reševati nobenega vprašanja, niti bežnega ne. Sicer pa za kristjana ni ničesar, kar bi bilo bežno: vse postavlja na tehtnico njegovo večnost.
Dal ti bo jasno zavest o tem, kar si: neumrjoča duša, ne sama zase, temveč v bližini mnogih drugih duš, do katerih imaš moč za zlo in za dobro. Ko se v tebi milost gubi, medli tudi v mnogih drugih, ki so imeli oporo v tebi.
Če si Kristusov prijatelj, se mnogi ob tem ognju ogrevajo in v tej luči razgledujejo. Tema greha v tebi bi oslepila te, ki si jim zdaj luč. In oni dan, ko ne boš več vroč od ljubezni, bodo mnogi umirali od mraza.
Ne boj se, da si obsojen na spanje, če si Kristusov. Kristus te stori budnejšega od vseh tvojih vrstnikov. On hoče, da držiš svoje srce močno v svojih rokah, da naj strasti nimajo na uzdi tebe, temveč ti nje, te čudovite hrskajoče in obrzdane konje.
Krščanstvo ni sestav omejitev, zadržkov in prepovedi. Če bi bilo to, bi v njem mlado srce, ki živi, ne našlo hrane zase in ne moglo odriniti na globoko.
Krščanstvo vabi k Popolni ljubezni in Stavi pred oči sveta največje tveganje: tveganje nepridržane podaritve.
4
NOVINE
17. novembra 1935.
Pismo po smrti.
Odhitel si, ljubi Andrejček Zrim, v 14. letu mladosti za Gvidonom Fontgalandskim. Poprej si se še poslovil od kipa One, ki si jo tako otroško častil, in od Njega v sv. Evharistiji, ki si ga tako otroško ljubil. Nad eno uro si namreč preklečal tistega dne po polnoči v molitvi v kapelici dijaškega doma „Martinišče“ v Murski Soboti, četrt ure nato ob pol 4 uri zjutraj pa je Tvoja duša kot beli golob že plavala in hitela v rajske višave, da se pridruži angelčkom, rajajočim in prepevajočim okrog nebeške rožnivenske Kraljice, in da hodi za Jagnjetom, kamorkoli gre pojoč pesem, ki je drugi ne morejo peti... Mudilo se Ti je ! Rad bi že namreč brž videl, kako častijo Kraljico rožnivensko v nebesih, rad bi že klečal pred prestolom Kralja Kristusa, rad bi obhajal Vseh Svetih dan že med svetniki. Kaj ne, da je tam lepo, kjer se vse trpljenje tega sveta ne da primerjati s slavo, ki se v nebesih razodene nad človekom, da se tudi najmanj niti slutiti ne da, kar je Bog pripravil tem, ki ga ljubijo in mu služijo !? Lani si ob tem času še krasil in gledal grobove, letos so drugi Tvojega! . . . Pripravljen si bil na vse to, slišal si najbrž nebeški poziv, ker si nekatere stvari že naprej določil. Meni si celo še nekaj dni pred smrtjo v barvah napravil za spomin sliko svoje ljubljene nebeške Gospe. Ona s svojim Sinom je sedaj Tvoje plačilo ... Po opravkih v Soboti sem prišel rad skoraj vsakokrat tudi v sal. dijaški dom, da sem videl študirajoče znance ; vedno si veselo prihitel k meni, svojemu nekdanjemu katehetu, in če sem slučajno želel v kapelici tudi maševati, si mi takoj vse potrebno pripravil, kajti opravila v svetišču so bila sploh Tyoje največje veselje. — Hotel sem biti med spremljevalci v Tvoji mrtvaški procesiji tudi telesno, a ni bilo mogoče, toda v duhu sem bil navzoč. Ob priliki zato obiščem grob Tvoje zemeljske zapuščine. Andrejček, prosi tam, da se vidimo nekoč veselo !
Pripis. V imenu žalujočih starišev preminulega Andrejčka se na tem mestu tudi vsem udeležencem pogreba najiskreneje zahvalim za udeležbo in zadnje spremstvo, posebej pa še preč. duhovščini z g. ravnateljem in prof. dr. Kelencom na čelu, ki je vodil pogrebno svečanost ter se s krasnimi in v srce vseh segajočimi besedami poslovil od dobrega „Drašeka“. Prav tako iskrena zahvala celemu spošt. profesorskemu zboru, ki se je z vsem dijaštvom udeležil pogreba, g. profesorju Hvali za sočutni in sožalni govor ob grobu ter tudi dijaku, sošolcu pokojnega za ganljivo slovo. Zahvala tisočera vsem, ki so kakorkoli pripomogli k tako impozantnemu pogrebu, ki ga edino lahko ima mož — velikan, človek — svetnik. Posebno zahvalo zaslužijo tudi oni, ki so se iz Andrejčkove domovine v tako slabem vremenu in z lepimi venci obloženi potrudili
na Pogreb, tudi dijakom, ki so med sprevodom prepevali Marijine pesmi, ki jih je Andrejček najrajši prepeval in še onim, ki so darovali cvetja itd., pač vsem in vsakemu prisrčni „Bog povrni !“ — Anton Pdv. Rataj, kaplan
in katehet v Gornji Lendavi.
Kak se je bogataš navčo moliti.
Bogatec pride h g. plivanoši, ka bi se spovedao.
„Ali znaš moliti ?“, pitajo g. plivanoš. — „Moliti ne vem“, odgovori bogataš, i sram ga je bilo. „Pa zakaj se nejsi navčo moliti ?“ pitajo dele g. plivanoš. — „Vӧrte mi, gospod plivanuš, da sam si dosta glavo tro z molitvijov, pa vse zabadav, nikaj mi nej ostalo v glavi. Vido sam, ka je ves moj trüd zabadav pa sam se nej dele včiu.“
Gospod plivanoš so bili žalostni s takšim odgovorom. Nekaj si mislijo pa pravijo : „Ali bar znaš kaj šteti, ali pisati ?“ — „Nej, tüdi toga nevem, gospod“, odgovori bogatec. „Pa kak si zapomniš lüdij, ki so ti kaj dužni ?“ „O, to je pa lejko, vej je to moje vsagdenešnje delo, v šterom sem vučeni kak malo što,“ odgovori bogataš ponosno. „Dobro, če je tak kak praviš, ščem te spovedati in za pokoro ti naložim, da odzdaj posodiš svoje peneze na obresti samo takšim lüdem, štere ti jaz pošlem.“
Bogataš, zadovolen s takšov pokorov, se lepo poslovi od g. plivanoša in odide.
Za par dni pride k bogataši neznani Človik, šteroga pošlejo g. plivanoš z naročilom, kak naj od njega peneze na posodo dobi.
„Falen bodi Jezuš Kristuš !“ pozdravi neznani človik bogataša: „Na veke, amen“, odzdravi bogataš. — „Ka dobroga ste mi prinesli?“ „Poslali so me vaš g. plivanoš, da bi mi na njegovo reč posodili jezero dinarov.“ „Ja, kak vam pa je ime ?“ pita bogataš. — „Meni se pravi : „Oča naš“, odgovori neznanec. „Hm, oča naš“, se čüdi bogataš.
„In odked ste?“ „Kraji, ge sam doma, se pravi »šteri si v nebesaj.“ „Dobro“, pravi bogataš in prešte neznanomi človeki zaželeno šumo penez.
Osem dni kesnej pa pošlejo g. plivanoš drügoga človeka k bogataši z naročilom, da se naj zve „posvečeno bodi tvoje ime“ iz ki aja „pridi k nam tvoje kraljestvo“, i. t. d.
Gospod plivanoš vidijo, da si bogataš dobro zapomni vsa ta imena, pa nobednoga ne odpravi brez naprošeni penez, zato pošlejo šče drüge neznance z imeni do konca molitve „Očanaš“. Naslednje pa sami idejo k bogataši in ga pitajo. „Povej, dragi moj, komi si posodo peneze na mojo reč, da ti nazaj dam z interešom ?“
„Prvi“ pravi bogataš, se je zvao Oča naš. Bio je doma iz kraja »šteri si v nebesaj“. Drügi se je zvao : „Sveti se ime tvoje“ iz kraja „pridi kraljestvo tvoje“. — Tretjemi je bilo ime „Bojdi volja tvoja“ iz kraja »kak v nebesaj tak na zemli.“ In tak je bogataš povedao vse svoje dužnike do konca molitve Očanaš.“
Gda g. plivanoš vse to čüjejo, se prijazno nasmejejo bogataši, šteri jih začüden pita : „Zakaj se smejete, gospod ?“ „Smejeta se, ka vidim, da znaš prav dobro moliti. Izgovarjajoč reči svojih dužnikov ne izgovarjaš nikaj drügoga kak molitev Gospodovo ali „Očanaš!“
Bogataš spozna, da je to vse istina, podan vso izposojeno šumo dužnikom, a za obresti si pridrži molitev „Očanaš“.
Žalibog, ka šče gnesden se najdejo takši lüdje, ki bole skrbijo za svoje telo, nego za nevmrjočo düšo, pa se zgovarjajo, ka nemrejo te ali One krščanske dužnosti spunjavati zavolo velkij vsakdenešnji skrbij svojega imanja in bi žrtvovali par sto dinarov, samo da bi se odküpili od te sladke düšne hrane. Takšim lüdem so te vrstice napisane v blagovolno premišlavanje, nikomi pa nej v zasmeh.	Tonček.
Halo, halo!
Tak se oglašamo v brezžičnom telefoni mi kmetje vtjedniki „Novine“, štere jedine zagovarjajo pravice naše krajine.
Približava se čas zadnje rate dače, ki jo moramo plačati kak svojo dužnost do države, štera z njov plača svoje nameščence, uradnike za njuvo delo. Mi kmetje, ki smo nameščeni dostakrat na jako jalovoj grüdi i s krvavimi žüli moramo obdelavati trdo grüdo, zaslüžimo, da se naš glas po-
slühne tam v centrali. Dvoje prosimo:
1. Naj se gleda na to, da küpci živine i zrnja ne bodo ravno zdaj trgali dol cene, kak se to pri nas godi. Nešterni celo, kak da bi se norca delali, pravijo, da ne potrebüjejo živine zdaj, mislijo si pa, da sledkar pod pritiskom davčnih čekov že dosta falej dobijo.
2.	Drügo pa je nova stranka. Ta naj bi strebila stari kvas i napravila novo testo. Pa ponovno se krvoločni vučje notri v njo vlečejo, da bi ešče dale cecali kmečko krv, ki je že itak do zadnje kaplice izmozgana. Prosimo naše trezne voditele, ki tü lejko pomagajo, da bi takšo pogübel odstranile.
Pazimo, da bo Zdravo celo telo i glava. Ar če je telo Zdravo, glava pa betežna, se ne da delati.
Kmet.
Pisma naših iz tüjine.
La Chezine, Francija.
Prečastiti gospod urednik !
Z Marijinim sladkim imenom začnem svoj pozdrav, šteroga pošlem v svojo milo i predrago domovino, v Slov. krajino. Predvsem pozdravlam stariše, brate, nevesto, sosede i prijatelice.
Neizmerna daljava nas loči i srce mi zatrepeče po milom domačem kraji iz te mrzle tüjine. Vi, preč. g. urednik, se žrtvüjete s svojimi listi za nas mladino, ka ostanemo v tüjini na dobroj poti. Bog Vam povrni trüde, Srce Jezušovo Vas blagoslovi. Vaši pravi krščanski listi nam prinašajo veliko veliko veselje v Francijo.
Meričnjak Terezija iz Bükovnice.
Pošta.
Cvernjak Jakob, Grad 82. Ženi Novine redno pošilamo. Mar. Lista zato ne smo, ka ne bio naročen. Odsehmao ga dobi. Gomboc Jožef, Tešanovci. Peneze sprejeli. Lopertovoj ženi bomo naprej pošilali vse. Duga je ešče zvün Škrilcovoga 63 50 Din. Poštnina se pa od toga zneska ešče odračuna. Jančarič Štefan, Noršinci. Vse plačano na letos, tüdi za Francijo. Vrečič Rozalija, Prosečkaves. Penez smo dozdaj dobili 425 Din. Dužnika, od šteroga pišeš, pa ne vemo niti imena, niti kelko je dužen. Sporoči nam. Ficko Karola domači, Grad. Vašega Novine so prišle z Francije nazaj, prosimo za njegov novi naslov. Bunderla Štefan, Dolič 40. Sprejeli 100 Din. Prle plačali 30 Din. Kama naj obrnemo Višek? Žökš Jožef, Kruplivnik. Din. 15 sprejeli. Duga je ešče 5 Din. Zato ka na posamezni naslov je 30 Din. naročnine. Kerec Anton, Otovci. Duga mate do l. nov. 10 Din.
Zahvala.
Vsem lübeznivim poznancom, ki so nas tolažili ob priliki smrti naše drage matere
dovice NAGY FERENCOVE i so jo spremili na zadnjoj poti se na tom mesti najprisrčnejše zahvalüje
Žalüjoča drüžina.
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris -9e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija : št. 3064-64, Bnucelles ; Francija : št. 117-94, Paris; Holandija: št 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg : št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.	24-5
Sadike, vinske trte
(Ceplene) sadovene divjake, korenje ameriške trte, maline, ribizle itd. lehko najbolše i najfalejše küpite pri : „VELERASADN1CI“ Janko Šarič, Petrovaradin (Srem). — Sadike od 4— 10 Din komad. Cenik pošlem vsakšemi na zahtevo brezplačno !
Trueba :
Srce in glava.
Ko je hodil Kristus s svojimi učenci po svetu, je prišel nekega popoldne na kraj Judeje, da bi tam prebil čas popoldanske vročine in se odpočil. Juda Iškarijot, ki je bil velik debater (ali „rad se je štükao“), se je spustil v debato z ostalimi apoštoli. In sicer je trdil, da nima nobeden izmed njih tako velikega srca kakor on.
Učenik se je bil umaknil k premišljevanju in molitvi v bližnji gaj. Ko sliši tja debatiranje, se vrne k učencem, da bi ljubeznivo opozoril Juda na neolikanost in nadlego, ki jo povzroča s svojo trditvijo in na ta način krati spanje počitka potrebnim. Kajti treba je bilo iti po svetu in oznanjati božji Evangelij vsem narodom.
„Učenik !“ mu pravi Juda. „Ti, ki v modrosti vse prekašaš, bodi sodnik v našem sporu. Ali ni res, da imam jaz večje srce kakor vsak drug učenec ?“
„Dragi Juda“, mu odgovori Jezus in se ljubeznivo, a žalostno nasmehne — „povedal ti bom ob bolj ugodni priliki, ali imaš preveč ali premalo srca.“
Vsi so umolknili z Judom vred,
ko je božji Učenik izrekel te besede. In ko so se po tistih vročih popoldanskih urah vsi naspali in odpočili pod zavetjem senčnatih dreves, so nadaljevali pot vzdolž ob reki Jordanu.
Jezus in učenci so imeli navado, da je vsak dan eden izmed njih skrbel za skromno hrano. Tudi Jezus sam je hotel dati svojim učencem vzgled ponižnosti in bratske ljubezni in zato prav tako izvrševal to opravilo, ko je prišla vrsta nanj.
Navadno je bila njihova vsakdanja hrana jagnje, če ga je bilo dobiti. Imeli so tudi navado, da je moralo jagnjetovo srce ostati za tistega, ki je prejšnji dan pripravi! hrano, kot nekako priznanje tovariške požrtvovalnosti.
Nekega dne pride Jezus z učenci na kraj Mrtvega morja. Dnevno službo je imel ta dan Juda Iškarijot, in baš je pripravljal kosilo.
Juda je bil silno lakomen na možgane, nedvomno zato, ker jih je imel sam premalo. Ko jih vidi v jagnjetovi glavi, ki jo je že razklal v dva dela, ga napade skušnjava, da bi jih sam pojedel. In skušnjava je bila tako močna, da jih je res pojedel. Takole je dejal :
„Učenik ne gleda na malenkosti, in prav gotovo se ne bo zanimal za možgane. Kar se pa tiče učencev, se bodo zelo dobro pazili, da bi govorili o tem, česar Učenik sam ni opazil.“
Ko torej sedijo učenci z Jezusom pri mizi, jim Juda postreže z jagnjetom. Jezus opazi, da manjka glava (kajti Juda jo je celo odstrani), ne toliko radi tega, ker je pojedel jezik in ostalo meso, ampak, ker bi se ná ta način manj opazilo pomanjkanje možganov). Zato vpraša Judo, kako da je ni.
„Učenik“, pravi Juda presenečen in ne da bi mu v tej presenečenosti prišel na misel pametnejši odgovor ; „zato je ni, ker, ker . . . ker od Jordana do Mrtvega morja jagnjeta sploh nimajo glav.“
Jezus se je žalostno nasmehnil, a zdelo se je, da je zadovoljen z Judovim odgovorom.
Učenik in učenci so ostali še nekaj dni na obali Mrtvega morja, in nazadnje je prišla vrsta na Jezusa, da pripravlja hrano. Prav Prejšnji dan je bil na vrsti Juda, in danes mu je zato pripadalo srce.
Ko je Jezus končal delo, ga pride prosit miloščine lačen siromak. Jezus
mu da srce, priloži zraven še pošten kos kruha, in siromak gre zadovoljen naprej.
Pride ura kosila, in Jezus postreže učencem z jagnjetom. Juda Iškarijot nepotrpežljivo čaka na srce — toda nikjer ga ne vidi ! Vpraša torej Učenika, kako da ga ni.
„Dragi Juda“, ga Jezus vpraša od svoje strani; „ali nisi dejal pred nekaj dnevi, da od Jordana do Mrtvega morja jagnjeta nimajo glav ?“
„Res sem dejal !“ pravi Juda osramočen in v zadregi.
„Torej, dragi Juda“, se Jezus žalostno nasmehne — „kjer manjka glava, manjka tudi srce.“
Mine dan za dnevom, in Juda. Iškarijot proda božjega Učenika za trideset denarjev.
In ko gre Jezus zvezan med svojimi krvniki, se ozre na visoko vrbo, ki mu je obsenčevala žalostno pot, in vidi izdajalskega učenca, kako visi raz drevesa : sramoval se je svoje krivice, šel je in se je obesil. Jezus žalostno povesi glavo in reče :
„Kjer manjka srce, manjka tudi glava !“
Novine uzhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tlakarno Balkny, Ernest, Dolnja Lendava. — lsdajatelj in urednik : Klekl Jožef, župnik v pok.