KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO III. letnik Ljubljana 1955 3. šievilka Vsebina tretje številke: P. B 1 a z n i k : Pota in vidiki slovenske krajevne zgodovine — Stran 145 R. Kyovsky: Stavke ljubljanskega delavstva v letih 1871—1874 in ustanovitev prvih sindikatov v Ljubljani — Stran 150 K. Brenk o va: Prva uprizoritev mladinske igre v slovenskem jeziku v Ljubljani — Stran 160 M. M u š i č : Iz življenja in dela Machovih — Stran 165 B. Rudolf: Gradivo o začetkih umetnostne organizacije v Mariboru — Stran 170 J. Dular: Navratilov Zapis iz leta 1849 (konec) — Stran 176 V. Valenčič : Popis družinskih poglavarjev 1.1660 in število prebival- stva v Ljubljani — Stran 179 A. Von čin a: Gradbena fototeka — Stran 185 , MUZEJSKE NOVICE: ^ M. Jagodic: Etnografski m^uzej v Ljubljani — Stran 185 M. Stele: Prva mednarodna razstava grafike v Ljubljani — Stran 187 IZ NAŠIH REVIJ - Stran 188 ZGODOVINSKO BRANJE: O.: J. Sasel, Vodnik po Emoni — Stran 190 O,: M.Kos, Srednjeveška Ljubljana — Stran 190 • O.: Loški razgledi 11-1955 — Stran 190 O.: Maribor. Ilustr. vodnik po mestu in okolici — Stran 191, J.Š.: A. Struna, Vodni pogoni na Slovenskem — Stran 191 J. S.: S. Mazi, Klavže nad Idrijo — Stran 192 J. Š.: 30 let Induplati — 192 Slika na ovitku: Maribor (foto Marijan Pfeifer, Ljubljana) Prilogi: Mladinska igra »Tinček-Petelinček«. Po Kotzebuejem Der Hahnenschlag prevedla Kristina Brenkova Veno Pilon: Omizje v kavami (linorez) Viinjeti sta delo prof. J. Plečnika U r e j a u r e d n i š k i o d b o r Odgovorni urednik Zvone Miklavič Izdaja in zalaga: Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za lokalno zgodovino. Pred- stavnik Jože Som. Oprema ing. arch. Ivo Spinčič. Tiska tiskarna >Toneta Tomšiča« v Ljubljani. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/11 ((Mestni arhiv). Tekoči račun pri Mestni hranilnici ljubljanski št. 601-606-1-75. Letna naročnina 400 din, posamezna itevUka 150 din. ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LETNIK III. LJUBLJANA 1955 ZVEZEK 3 POTA IN VIDIKI SLOVENSKE KRAJEVNE ZGODOVINE* DR. PAVLE BLA7NIK Krajevna zgodovina se ukvarja z raziska- vanjem preteklosti na ozemlju, ki je manjše od narodnostnega teritorija. Njeno torišče je kaj različno tako glede na teritorij kot na snov, ki jo obravnava. Teritorialno se lahko omejuje na prav ozko področje, n. pr. na vaško ali mestno naselbino, more pa za- jemati tudi dokaj obsežne predele kot n. pr. prostrana zemljiška gospostva ali večje geo- grafsko zaokrožene celote. Glede na snov raziskuje lahko razne neznatne drobce iz preteklosti in to iz najrazličnejših področij^ Prav tako si pa more zastavljati tudi težje in pomembnejše naloge; krajevna zgodo- vina te vrste zasleduje na ozkem ali širo- kem ozemlju — upoštevajoč občezgodovinski tok — celoten razvoj ondotnega prebival- stva časovno omejeno ali pa tudi neomejeno od najstarejših dni do danes. Pri tem oprav- lja krajevna zgodovina važno poslanstvo, da nazorno približuje tudi preprostemu bralcu, ki mu je dobro znano okolje, ma- terialne temelje in pota družbenega razvoja ter ga tako usposablja, da s poznanjem pre- teklosti bolje razumeva sedanjost. Ce skušamo vrednotiti predvojna dela v okviru slovenske krajevne zgodovine, bomo prišli nekako do sledečega zaključka: Po ve- liki večini so vse knjige, razprave in članki krajevnozgodovinskega značaja usmerjene k lokalni drobni raziskavi. Med temi je na- pravljeno maTilkaj poinembnega in zasluži vsekakor pozornost in priznanje. Kot so ti krajevni prispevki važni in dobrodošli za poznavanje ožje krajevne zgodovine večjih ali manjših ozemelj, pa vendar za splošno sintezo v slovenskem smislu večidel ne pri- hajajo do izraza. Usmerjenost k pripravi za za tako sintezo zasledujejo šele agrarne mo- nografije, ki so pisane z znanstveno ambi- ci jO' in pritegujejo po svoji metodi na po- moč poleg listinskega gradiva zlasti urbarje kot najvažnejši vir za poznavanje gospo- darskega in socialnega položaja slovenskega kmeta, pa imenjske knjige, terezijanski, jo- žefinski in franciscejski kataster z mapami, * Referat na IX. zborovanju slovenskih zgodovinarjev Kopru in Piranu v (trieb od 26.—28. septembra 1955. upoštevajo arheološke in etnografske izsled- ke, da naštejem le najvažnejše vire, ki pri- hajajo pri tem delu v poštev. Take mono- grafije se nanašajo sicer na posamezna več ali manj omejena ozemlja, pa skušajo s socialno, družbeno zgodovino kot izrazom lokalne zgodovine uporabljajoč v polni meri znanstven aparat prispevati svoj delež k splošni sintezi v slovenskem merilu. Zave- dati se namreč moramo, da pelje pot k splošnemu pregledu le od analize mnogih posameznosti. T^e glede na razna založništva, ki so ob- javljala krajevnozgodovin.ske razprave v ob- liki samostojnih knjig oziroma brošur, so našli taki prispevki svoje zatočišče v prvih desetletjih našega stoletja pred- vsem v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko, oz. v kasnejšem Glasniku Mu- zejskega društva za Slovenijo, pa v Časo- pisu za zgodovino in narodopisje, ki je iz- hajal v Mariboru in je prinašal predvsem članke, nanašajoče se na slovenski del ne- kdanje Štajerske. Delo na krajevni zgodovini je negoval zlasti mariborski Časopis, ki je hotel pospeševati zanimanje za krajevno zgodovino tudi s tem, da je uvedel celo po- seben oddelek pod naslovom »Gradivo za krajevne kronike«. Tu naj bi se objavljalo neobdelano, širšim krogom težko pristopno gradivo. Tem revijam se je nekaj let pred drugo vojno pridružila še Kronika .sloven- skih mest, ki je prinašala, kot kaže naslov, jjrispevke, tikajoče se naših mest. Pred dru- go vojno smo bili torej v tem pogledu kar dobro preskrbljeni. Toliko l>olj smo pogrešali primernih glasil po vojni, ko nista oživela ne Časopis za zgodovino in narodopisje, ne Kronika slo- venskih mest. Zgodovinski časopis ima seve- da drugačne naloge in v njem v splošnem ni prostora za pri.spevke iz krajevne zgodo- vine. Samo do neke meje je moglo te vrzeli nadoknaditi sicer zelo razpredeno krajevno časopisje, ki pa objavlja predvsem take krajevnozgodovinske prispevke, ki jih je priklicala v svet bolj trenutna aktualnost kot pa želja po načrtnem raziskovanju. Jas- 145 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Stran iz urbarja Nemškega viteškega reda iz leta 1490 za posest okoli Metlike (fotokopija v Mestnem arhivu v Ljubljani) no je, da zgodovinskih člankov v krajevnem časopisju v splošnem ne odlikuje pretirana skrb za primerno^ dokumentacijo. Nujna potreba po glasilu, ki naj pospe- šuje zaninianje za zgodovino posameznih večjih ali manjših območij slovenskega ozemlja in ki naj obenem posreduje izsled- ke slovenske zgodovine na čim razumljivejši način, je narekovala 1953 ustanovitev Kro- nike (Časopisa za slovensko krajevno zgo- dovino). Kot beremo v uvodni besedi ured- niškega odbora, naj bi Kronika zajemala čim več krajev ter posvečala prav posebno skrb našim obrobnim področjem. Tako bi krajevna zgodovina vezala z medsebojnim spoznavanjem »vse Slovence od Brd in Trente do Bele krajine in Prekmurja v za- vesti ene zgodovinske in kulturne družine«. Podrobna analiza prvih dveh letnikov Kronike kaže, da potekajo soirudniki veči- noma iz vrst nastavljencev na znanstvenih in njim sorodnih ustanovah, kot univerzi, arhi- vih, muzejih, knjižnicah ipd. Podeželje je po avtorjih skrajno borno zastopano. Ker je večina sotrudnikov iz Ljubljane, ni čudno, da stopajo po številu v ospredje zlasti član- ki, ki se nanašajo na Ljubljano, ali pa ob- ravnavajo probleme splošno slovenskega značaja. Ce upoštevamo še dejstvo, da je Kroniko pomagal ustanoviti MLO v Ljid)- Ijani, da potekajo .prav od tam najizdatnej- ša finančna sredstva, dalje, da je večina oglasov iz Ljubljane, moremo mirno trditi, da bi imela Kronika možnost obstoja tudi brez pomoči s podeželja. Toda s tem bi Kronika ne izpolnila predvidenih načrtov. Kronika pa ni edino torišče, kjer imajo avtorji možnost objavljati svoje krajevno- zgodovinske prispevke. Vzporedno s Kroniko se namreč pojavljajo tudi zborniki posa- meznih krajev, kakršni so bili dokaj redki pred zadnjo vojno, ki so pa vse bolj pogost pojav v današnjih dneh. Zborniki se med seboj zelo ločijo glede na vsebino. Medtem ko temelje nekateri povsem na zgodovinskih prikazih, v katerih skušajo podati celoten zgodovinski razvoj obravnavanega območja, so drugi zborniki bolj revialnega značaja in vsebujejo poleg zgodovinskih člankov tudi literarne doneske, segajo v prirodoslovje, obdelujejo urbanistična vprašanja ipd. Ce je podrobna analiza zbornikov v maše na- mene že zaradi tega otežkočena, jo kom- plicira tudi dejstvo, da smo pri nekaterih izdajah v zadregi, ali naj jih v tej zvezi upoštevamo ali ne. Vendar je že na prvi pogled jasno, da dopolnjujejo zborniki mar- sikatere vrzeli, ki jih je pokazala analiza Kronike tako glede obravnavanega ozemlja kot tudi glede avtorjev. Tako se nanašajo na nekdanje štajersko ozemlje kar trije razmeroma obsežni zbor- niki (celjski, slovenjgraški, ptujski), na Istro oz. Slovensko Primorje dva, Gorenjska je zastopana z mengeškim, loškim in kamni- škim, Dolenjska pa s kostanjeviškim zbor- nikom. Glede avtorjev velja pripomniti, da srečamo sicer tudi v zbornikih marsikatero ime, na katerega smo naleteli tudi v Kroniki. Za mengeški zbornik je celo značilno, da v njem povsem prevladujejo ljubljanski so- trudniki. Toda v splošnem velja, da so v zbornikih ljubljanski sodelavci v veliki manjšini. Večina člankov je izšla izpod pe- resa sotrudnikov s terena samega. Najbolj značilen je v tem oziru Istrski zgodovinski zbornik, v katerem srečamo med avtorji same domačine. Ce se je s pritegnitvijo zbornikov ne pre- več razveseljiva analiza nekoliko ublažila, je treba vendar poudariti, da je krajevno zgodovinopisje v mnogih predelih naše zem- lje daleč zaostalo. Zlasti bode v oči Maribor, ki ima tako bogato tradicijo prav na tem torišču, pa je vendarle njegov delež v Kro- niki obsežen le v dveh člankih in dveh po- ročilih, čeprav razpolaga z obsežnim arhivom in lepo študijsko knjižnico. Ce upoštevamo kvaliteto člankov v Kro- niki in zbornikih, je seveda treba dati pred- nost Kroniki, ki jo urejuje strokovno kvali- 146 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ficiran uredniški odbor. Redakcija Kronike se uspešno trudi, da objavlja prispevke, ki se ne omejujejo samo na golo naštevanje že znajnih dejstev, nego nudijo tudi nove ugo- tovitve na podlagi gradiva, ki doslej še ni bilo upoštevano. Pravilno je, da so prispev- ki podani v poljudni obliki. Saj je naša dolžnost, da posredujemo čim širšemu krogu bralcev na poljuden način tudi izsledke stro- ge znanosti. Vendar je treba paziti, da raz- prave ne vise v zraku, temveč da so postav- ljene v zgodovinski okvir. Če se je Kroniki ta plat v veliki meri posrečila, ne moremo tega trditi brez rezerve za zbornike v celoti. Poleg vrste kvalificiranih člankov so se v njih pojavili tudi nekateri prispevki, ki so jih avtorji sicer pisali z veliko ljubeznijo, vendar pogrešamo v njih kritične obdelave. Ponekod srečavamo diletantske trditve, ki so povzete iz davno zastarele literature in so jih novejša raziskavanja zavrgla. Ali naj zaradi takih pomanjkljivosti skušamo za- virati izdajo zbornikov? Po mojem mnenju ne bi kazalo načelno zavirati iniciative s podeželja. Zbornike finansirajo razne podeželske politične in gospodarske ustanove, ki rade žrtvujejo sredstva v ta namen, ki bi se pa od njih Kronika v večini primerov prav gotovo finančno nič ne opomogla. Zakaj naj bi torej ne izrabili finančne podpore, ki jo prožijo razni lokalni faktorji in podpirali s to po- močjo naše krajevno zgodovinopisje? Upo- števati je treba tudi izredno zanimanje, ki ga kažejo široke ljudske plasti za take pu- blikacije, kar posebno dokazujeta v najkraj- šem času razprodana zbornika v Mengšu in Kamniku. Pač pa bi bilo nujno poskrbeti za ustrezno kvalificirano redakcijo, kar po mo- jem mnenju niti ne bi povzročalo prevelikih težav. Saj imamo preko vse Slovenije raz- širjene podružnice Zgodovinskega društva, ki naj bi posredovale povezavo med izdaja- telji zbornikov in redakcijo Kronike. Redak- cija Kronike naj bi dajala strokovno mnenje in kritične napotke k posameznim prispev- kom ter svetovala, kateri prispevki so godni za tisk in kateri ne. S takim sodelovanjem bi se raven zbornikov dvignila, s tem bi pa tudi naše krajevno zgodovinopisje napravilo velik korak v svojem razvoju. Ne bi pa bilo mogoče napak, če bi tudi redakcija Kronike skušala uresničiti svojo zamisel, ki jo je izrekla v uvodni besedi k prvemu letniku, da bo namreč začela izda- jati s sodelovanjem delavcev na terenu po- samezne številke, ki bi bile posvečene dolo- čenemu kraju kot njegov zbornik. Seveda bi take številke ne smele biti preveč pogoste. Pri trikratnem izhajanju na leto bi bilo kar dovolj, če bi bila ena številka usmerjena v ta pravec. Sicer bi bil časopis spet premalo zanimiv za širši krog naročnikov. Če razmejitev med Kroniko in zborniki po mojem ni težko izvedljiva, je pa vse bolj pereč problem aoiordva in pa njegove usmeritve. Kot že rečeno, gre pri obravna- vanju krajevne zgodovine za dvojno usmer- jenost. V eno skupino sodijo strogo znan- stveno pisane monografije, drugo skupino tvorijo drobne lokalne raziskave. Vsekakor je želeti, da bi se pomnožilo število znanstvenikov, ki bi se posvečali globljemu raziskavanju krajevne zgodovine, upoštevajoč sodobne metode, o čenier se je že govorilo na prenekaterem zborovanju slovenskih zgodovinarjev. Skrb za vzgojo teh delavcev more prevzeti v največji meri pač le univerza v svojih seminarjih in to ne le na filozofski fakulteti (zgodovini, geogra- fiji, etnologiji, umetnostni zgodovini), tem- več tudi na obeh oddelkih pravno-ekonom- ske fakultete. Seminarske naloge naj bi se po možnosti usmerjale čim bolj v pravec krajevne zgodovine. Pri obravnavanju vpra- šanj iz domačega okolja se bo mlad kandi- dat verjetno bolje znašel, bo opravljal delo z večjim zanimanjem in več koristil znano- sti, kot če se prezgodaj loteva problemov širšega značaja. Pri tem se bo področje raz- iskavanja vse bolj širilo ob neprestanem izpopolnjevanju znanstvenih metod. Možnosti za znanstveno udejstvovanje so danes dosti večje, kot so bile pred vojno. Stari grad nad Celjem KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Takrat je bil diplomiran zgodovinar brez upoštevanja Ljubljane in Maribora navezan le na srednješolsko službo. Danes je v na- šem podeželju vrsta muzejev in ustanavlja- jo se arhivi. Te ustanove naravnost kličejo po zgodovinarju-znainstveniku. Tudi za sjiedstva, ki morajo biti znanstveniku na razpolago pri njegovem delu, je danes ne- primerno bolje poskrbljeno. Pomislimo le na to, koliko Studijskih knjižnic smo premogli pred vojno in kje vse jih imamo danes. Če- prav je res, da se nudijo v Ljubljani največ- je možnosti za znanstveno udejstvovanje, so vendar dani temeljni pogoji za znanstveno raziskavanje tudi v vrsti drugih mest. Lotiti se je treba samo obdelave problemov, za ka- tere imamo pri roki čim več materiala. Za starejšo dobo si pomagamo z natisnjenimi viri, med katerimi naj omenim le Kosovo Gradivo, pa zbirke listin za posamezne de- žele, kot Schumija, Jakscha, Joppija itd. Mnogo gradiva za kasnejši srednji vek je objavljenega v starejši revialni literaturi, kot v Mittheilungen des Histori.schen Ve- reins für Krain ali v Mitteilungen des Mu- seal-Vereins für Krain. Koliko dragocenega gradiva je zbranega v Kosovih izdajah ur- barjev! Omenjena dela je dobiti prav goto- vo v vsaki študijski knjižnici. Toda tudi na podeželju nismo navezani samo na natisnje- ne vire. Na znanstveno obdelavo čakajo za- jetne arhivalije, ki so zbrane v okviru po- deželskih muzejev, da ne omenjam Mari- bora, Kopra ali Pirana, kjer je hranjeno v arhivih številno, doslej razmeroma še malo obdelano gradivo, nanašajoče se na gospo- darsko, politično, narodno, cerkveno kot tu- di kulturnozgodovinsko življenje v ondot- nih pokrajinah. Medtem ko se zavedamo, da k prvi sku- pini obdelave krajevne zgodovine v danih razmerah gotovo ne bo mogoče zajeti širše- ga kroga sotrudnikov, se delu pri podrobni raziskaoi najrazUčmejših vprašanj iz prete- klosti posameznih krajev ne stavi nasproti toliko objektivnih težav. Pri taki obdelavi ne bi s-meli biti v zadregi za aviorje. V prvi vrsti so seveda poklicani zgodovinarji, ki &C) spričo tako' gostega omrežja naših gim- nazij razporejeni po vsem slovenskem ozem- lju. Čeprav se zavedam, da marsikje služ- bena obremenitev srednješolskega učitelja ni majhna, moram vendar ugotoviti, da do- sedanje udejstvovanje naših srednješolskih zgodovinarjev na polju krajevnega zgodo- vinopisja ni dalo pričakovanih rezultatov, kakor nakazuje že sama analiza sotrudni- kov Kronike. Vsekakor bi bilo pa treba za- interesirati tudi druge lokalne intelektual- ce, ki bi mogli marsikaj prispevati vsak s s\ojega torišča. Pri izbiranju snovi naj bi bilo glavno vodilo vprašanje dostopnega materiala. Pri tem upoštevajmo poleg ob- stoječe literature zlasti teren sam, pa pode- želske arhive, ki jih najdemo na sedežih občin in župnij, pa v okviru podeželskih muzejev. Zanimajnio se pa tudi za arhiva- lije, ki so raztresene marsikje na našem po- deželju in jih še nimamo v evidenci. Spričo praktične potrebe pri domoznan- skem pouku v šoli bi bilo zelo koristno, da bi zbrali o posameznih krajih vse, kar je bilo o njih kritično pisanega in je na drob- no posejano po najrazličnejših revijah. Te drobce naj bi spravili v celoto. Seveda je treba močno naglasiti, da moramo biti zelo previdni. Poiskati moramo podatke, ki pred- stavljajo zadnja odkritja v posameznih pre- delih. V tej zvezi naj velja moje posebno opozorilo na zgodovinske podatke v Leksi- konu Dravske banovine, kjer so bile nekri- tično prevzete številne zdavnaj ovržene tr- ditve, o čemer se je možno podrobneje po- učiti iz ocene, ki je izšla v Geografskem Vestniku 1940. • Ne zanemarjajmo gradiva, ki ga nudi te- ren, čigar važnosti se znanstveni krogi dovolj zavedajo. Saj odhajajo tja leto za letom po- samezne ekipe, ki zbirajo na našem pode- želju zlasti podatke o ondotni materialni in duhovni kulturi. Koliko etnografskih drago- cenosti še hrani naša vas! Vendar je treba tako gradivo zelo kritično preverjati. Taki podatki prihajajo za krajevno zgodovino v poštev, če jih kritično in primerjalno zbe- remo za širši teren, ali če jih preverimo z arhivskim gradivom. Res dobimo v teh po- datkih cesto potrditev tega, kar je bilo de- gnano na drugi osnovi. V ilustracijo naj omenim primer iz Cešnjice na besniškem ozemlju. Tod je na kmečki domačiji, ki jo je skozi stoletja vezala dolžnost vzdrževati konja, s katerim se je moral gruntar priklju- čiti loškemu oskrbniku na službenem potu, še danes ohranjen spomin na to obveznost v jezdecu, ki je upodobljen v kamnitem okviru na gospodarskem poslopju omenje- nega grunta. Ljudska fantazija je stvorila ob tem liku povest o domači hčeri, ki se je preoblečena v moškega javila v vojaško službo, o čemer poje tudi narodna pesem. Naj omenim v zvezi s terenskim delom le še ledinska imena, ki so večinoma zelo stara, pa jim prav v sedanjem času preti vse večja nevarnost, da bodo polagoma iz- ginila. Kaj vse se da razbrati iz njih, če jih sistematično zberemo in kritično premotri- mo! S pomočjo ledinskih imen si je mogoče 148 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ustvariti dokaj določeno sliko o kulturi tal na naši zemlji ob naselitvi naših prednikov. Ledinska imena nam nakazujejo tudi čas naselitve, obenem pa kažejo na narodnost prvotnega kolonista. Kako hvaležna naloga bi bila zbrati na določenem prostoru vsa ledinska imena, jih točno lokalizirati na na- tančni karti in jim označiti ustrezni geo- grafski položaj! — Kaj vse je mogoče razbrati iz občinskih arhiDoo, ki segajo nekateri daleč y_avstrij_- sko dobo! Zasledujmo na njihovi osnovi družbeni položaj našega človeka, njegovo gospodarsko in politično udejstvovanje, pa kulturno življenje na naši vasi!-- Lepe rezultate glede lastnikov na posa- meznih kmečkih domačijah je mogoče do- seči z analizo maiičnih knjig, ki so ohra- njene ponekod za čas od zač. XV1L stol. dalje. Črpanje podatkov iz matičnih knjig po 1770 je seveda lažje in uspešnejše, ker je pri vsakem imenu označena hišna številka in pripadnost zemljiškemu gospodu. Za sta- rejšo dobo je delo težje tudi zato, ker so bili isti ljudje kaj pogosto vpisani poid različnimi priimki. Posameznike je mogoče identifici- rati zlasti s pomočjo priimkov botrov in prič. Skozi stoletja je namreč veljal običaj, da so naprošali za botre in priče po mož- nosti eno in isto osebo. Pri lokalizaciji pri- imkov pa se lahko uspešno naslonimo tudi na domača, hišna imena, ki so v splošnem zelo stara. Še dosti bolj zgovorne so glede naših kmečkih domačij novejše zemljiške knjige, ki zajemajo čas od 1870 dalje. Ker hrani zemljiške knjige vsako sodišče, so zelo lahko dostopne tudi na podeželju. Ce smo lahko zasledovali na osnovi matičnih knjig gene- aiogijo posameznih družin, pa menjava- nje lastnikov na posameznih domačijah, nam omogoča zemljiška knjiga podroben vpogled v vzroke, zakaj so prevzemali novi lastniki določena posestva. Zemljiška knjiga inam bo razložila, ali gre pri menjavanju gospodarjev le za navadno dedovanje, ali pa so bile spremembe zaradi gospodar- skih zadreg in kriz. Kmetija je bila mogoče prezadolžena, pa jo je lastnik prostovoljno prodal, ali so jo pa upniki gnali na dražbo. Mogoče bomo ugotovili, da so bila nekatera luiselja v določenih področjih v določenem času močno pod takim vplivom, drugje kri- za ni prihajala toliko do izraza. Skušali bo- mo ugotoviti, kje so vzroki za tak pojav. Mogoče nam bo dala taka analiza toliko po- bud, da bomo segli še po starejših zemlji- ških knjigah, ki potekajo iz konca XVIIL stol., in bomo skušali pritegniti še ustrezne urbarje. S tem bo dobila slika o posestnih Brodarji na Savi (iz Valvasorja) 149 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO razmcruli določenega ozemlja še l)olj za- okroženo sliko. Marsikatera kmečka domačija kot tudi meščanska hiša hrani še danes svoje hišne arhioalije, ki segajo tudi daleč nazaj. Ce zvemo za take primere, lahko napravimo dvojno dobro delo. Predvsem bomo skušali pridobiti odkrite arhivalije za ustrezni ar- hiv, hkrati se pa lotimo tudi njihove obde- lave. Na podlagi kmečkega hišnega arhiva se da mogoče lepo obdelati razvoj tiste kme- tije. Študija o tej domačiji bo pa obenem služila kot dober donesek k splošni sliki na- še kmečke posesti v prejšnjih stoletjih. Prav posebno pa naravnost poziva zlasti naše zgodovinarje na potleželju k obdelavi obsežno gradivo iz dobe narodnoosvobodilne borbe. Saj ni muzeja na našem podeželju, ki ne bi imel bogatih arhivalnih zbirk iz tega časa. Kot dopolnilo arhivskega mate- riala bomo pritegnili tudi gradivo, pridob- ljeno na osnovi spominov borcev in drugih prič iz dobe naše revolucije. Vendar se nio- rčimo zavedati, da so pričevanja po spomi- nu le sekundaren vir, ki ga moramo obrav- navati nadvse kritično. Cas bi že bil, da preidemo od zbiranja gradiva te vrste tudi v njegovo obdelavo, da damo zaključne štu- dije za posamezne krajevno omejene pre- dele. Taki kritično napisani doneski bodo prav gotovo silno dobrodošli zgodovinarju, ki bo pisal sintetično zgodovino naše revo- lucionarne dobe. V svojih izvajanjih sem se dotaknil le bežno, daleč od vsake ambicije po izčrpno- sti, problemov, ki jih je mogoče rešiti na osnovi pristopnega gradiva tudi na podeže- lju. Pri izbiranju tem našega krajevnozgo- dovinskega raziskavanja naj nas usmerja predvsem razpoložljiv material. Zelo opaz- na napaka nekaterih avtorjev je, da se lo- tevajo težkih vprašanj iz pradavnine ali srednjega veka, za katera nimajo potrebnih virov. Nikar si ne postavljajmo preširokih ciljev, ki jih ne bomo mogli doseči. Izhajaj- mo iz realnih tal. Izberimo si raje ožja pod- ročja, lotimo se manjših nalog, a te naloge opravimo vestno, točno in izčrpno. Naša analiza mora biti solidna, pri čemer se za- vedajmo, da analitično delo ni lahko. Pri sintezi bodimo pametni in nikar ne gene- ralizirajmo ugotovitev, ki so utemeljene sa- mo za določeno ozemlje in časovno omejeno dobo. Prav tako se pa izogibljajmo še večje nevarnosti, ki nam preti, če apriorno, ne- kritično deduciramo na posamezne kraje splošne rezultate, ki so ugotovljeni za širše ozemlje. STAVKE LJUBLJANSKEGA DELAVSTVA V LETIH 1871-1874 IN USTANOVITEV PRVIH SINDIKATOV V LJUBLJANI DR. RUDI KYOVSKY Razvoj kapitalizma v Avstro-Ogrski in hitri porast števila delavcev sta v zvezi s težkimi socialnimi razmerami, v katerih je živel proletariat, sprožila zahtevo po orga- nizaciji delavstva tako v političnem kakor tudi v strokovnem pogledu. Nezadovoljstvo delavstva se je pojavilo relativno že zgodaj in je prišlo do izraza v stavkah na primer leta 1722, ko so na Dunaju začeli stavkati »Wiener Schuknechte«. V tem obdobju so stavko imeli za upor, ki se je kaznoval s smrtno kaznijo.* Nova ustavna doba, spre- jem liberalnih zakonov o svobodi zborova- nja, društev, tiska itd. so omogočili precej- šen razmah meščanskega političnega in kul- turnega življenja. Seveda so bile vse te svo- boščine omejene le na meščanski razred. Delavski razred si je v trdi borbi izbojeval zakon »o koaliciji«, ki je šele omogočil raz- voj delavskega političnega in ekonomskega gibanja. Seveda je v 70 letih prejšnjega sto- letja meščanski razred trdo držal vajeti v, rokah in z vsemi zakonitimi in nezakoniti- mi sredstvi skušal preprečiti razvoj delav- skega gibanja. Ko se je na Dunaju ustano- vilo delavsko izobraževalno društvo kot ma- tica avstrijiskega delavskega političnega gi- banja, so se podobna društva ustanavljala povsod drugod in tako tudi na slovenskem ozemlju. Enako je bilo z delavskimi sindi- kati. Kljub koalicijskemu zakonu je obrtni red iz leta 1859 preprečeval razvoj delav- skega sindikalnega gibanja. Glavno borbeno sredstvo delavskega razreda je bila stavka. Zato so skušali kapitalisti z vsemi sredstvi preprečiti na eni strani samo ustanavljanje sindikatov, na drugi strani pa tudi zadu- šiti sleherni pojav mezdnega gibanja. V ta namen je služil tudi znameniti § 85 obrtne- ga reda, ki je skušal na drakoničen način preprečiti stavke. Delavska organizacija, ki je hotela organizirati stavko, ni mogla tega storiti kolektivno, temveč je moral vsak po- samezen delavec posebej odpovedati delov-. 150 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA no razmerje. Tako so delodajalci in politič- na oblast pravočasno zvedeli za namere de- lavcev in skušali z vsemi sredstvi stavke preprečiti. Pri tem ravno niso izbirali sred- stev. Vlada je v večini primerov uporab- ljala zakon od 27. julija 1871 o ureditvi iz- gona in odgonstva in je proti organizator- jem stavk uporabljala zakon, ki je bil na- perjen zoper potepuhe, prostitutke in biv- še kaznjence. Poleg tega je v sporazumu z vojnim ministrstvom klicala organizatorje delavskega gibanja k vojakom. Že 1. 1874 je vlada sprejela ukaz, po katerem je lahko v primeru stavk zaposlila v obratih, kjer se je stavkalo, vojaštvo.^ Ce se je delavec kljub vsem grožnjam in nevarnostim, ki so ga ča- kale, odločil za stavko in ni delovnega raz- merja pravočasno odpovedal, ga je zadela sankcija § 85 obrtnega reda, ki se je gla- sila: »Ce pomožni delavec pred časom imet- nika obrta zapusti brez zakonito priznane- ga vzroka (§ 82 c in 101), zakrivi prestopek obrtnega reda in naj se kaznuje po določilih tega reda. Vrhu tega ima imetnik obirta pravico pomožnega delavca po oblastvi pri- siliti, da se vrne v delo za čas, kar ga še manjka in zahtevati povračilo za storjeno mu škodo.« Delodajalci so se pridno poslu- ževali teh pravic, pri čemer so uživali vso potrebno pomoč mestnih policij, vseh mest- nih oblasti, okrajnih glavarstev, deželnih vlad tja do notranjega ministrstva. V svoji razpravi o razvoju delavskega gi- banja za opisano obdobje sem skušal podati sliko socialnih razmer, v katerih je živel slovenski proletariat v opisanem obdobju, kakor tudi organizacijo, ki je imela svojo trdno podlago v ljubljanskem izobraževal- nem društvu. Iz opisamih dogodkov je raz- vidno, da je bil Matija Kune vodja takrat- nega ljubljanskega delavskega gibanja.^" Zato je tudi razumljivo, da je prvo mezdno gibanje, ki je zajelo ljubljansko delavstvo, bilo ravno mezdno gibanje krojačev, v ka- terem je igral vodilno vlogo mladi, takrat komaj 18-letni krojaški pomočnik Matija Kune. Ljubljansko, meščanstvo je bilo po meščanskem, zlasti nemškem časopisju do- bro in sproti informirano o stanju delavske- ga gibanja v svetu. Stavkovni val, ki je za- jel preko Nemčije tudi Avstrijo, je postal predmet izrednega zanimanja ljubljanskega čtLSopisja, ki je z izredno pozornostjo sprem- ljalo razvoj delavskega političnega in sin- dikalnega gibanja. Do prve delavske stavke je prišlo v Ljubljani v obdobju Pariške ko- mune, ki je razgibala tudi ljubljansko me- ščanstvo v času, ko je prišel v Ljubljano znani delavski voditelj Most in ko je Ijub- Matija Kune Ijansko delavstvo pod Kunčevim vodstvom napovedalo ljudsko zborovanje za 5. april 1871. V tem razgibanem obdobju je prišlo v Ljubljani do »strikestavke«, ki pa seveda ni bila prva stavka delavstva na sloven- skem ozemlju. Že poprej so stavkali delavci v Mariboru, leta 1869 pa je stavka v Trstu zahtevala tudi prvo smrtno žrtev delavca Trosta, ki ga je med stavko ubila policija.' O prvi stavki ljubljanskega delavstva je pisal Rudolf Golouh.* Stavka se je končala z lepim uspehom stavkujočih, ker so moj- stri privolili v povišanje mezd za 20 Vo. Po- sledica stavke je bila tudi ustanovitev »kro- jaške asociacije«, krojaške zadruge, ki so jo organizirali stavkujoči krojaški pomočni- ki in ki je imela svojo poslovalnico nasproti »Radeckyjevemu mostu« v hiši lekarnarja Eggenberga. Med stavko so stavkujoči kro- jaški pomočniki ustanovili tudi posebno strokovno blagajno, v katero je ljubljansko delavstvo, organizirano v Delavskem izo- braževalnem društvu, vplačalo znesek 50 goldinarjev. Že poprej, ob stavki tiskarjev na Dunaju, so ljubljanski delavci, organizi- rani v svojem Strokovnem društvu tiskar- jev v Ljubljani, poslali pomoč na Dunaj. Stavkujoči krojaški pomočniki so uspeli tu- di v tem, da so sklenili z delodajalci kolek- tivno pogodbo. Krojaški pomočniki pa tudi po uspeli stavki niso mirovali. 17. septem-* 151i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO bra 1871 so se ponovno sestali in na tem sestanku je poročal Matija Kune. Opozarjal je člane na potrebo enotnosti, na potrebo, da pomočniki vztrajajo pri kolektivni po- godbi, obenem je govoril o »škandaloznih zdravstvenih razmerah«, v katerih delajo krojaški pomočniki in vajenci. Na tem zbo- rovanju so krojaški pomočniki sprejeli re- solucijo, ki je opozarjala oblasti na težke posledice rastoče draginje in na sklep, da bodo krojaški pomočniki vztrajali pri ko- lektivni pogodbi, do katere so prišli po uspeli stavki. Nadalje so krojaški pomočni- ki v resoluciji zahtevali, da se izboljšajo de- lovni pogoji, zlasti da se odpravijo obupne nehigienske razmere, ki ogrožajo zdravje zaposlenih delavcev. Končno so zborovalci sklenili, da obdržijo kot stalno ustanovo stavkovno blagajno, ki so jo v času stavke ustanovili.^ V ljubljanskih arhivih sem ugo- tovil konkreten primer, ko so se delodajalci posluževali že omenjenega člena 85 obrtne- ga reda in delavca, ki je zapustil delo, s si- lo prignali nazaj na delo. Zato je res treba občudovati pogum in organizacijsko sposob- nost takratnega delavskega vodstva, ki je v najtežjih pogojih ekonomskega pritiska in policijskega terorja že leta 1871 uspešno organiziralo prvo delavsko stavko v Ljub- ljani. Stavka krojaških pomočnikov pa ni bila edina stavka leta 1871. V policijskih zapi- skih ljubljanskega mestnega magistrata sem ugotovil, da so tega leta prvič v zgo- dovini slovenskega delavskega gibanja stav- kale tudi žene delavke. Do stavke je prišlo 24. julija 1871 v tovarni kanditov Avgust Tschinkel-Söhne. Vse delavke so zaradi ne- mogočih delovnih pogojev razen šestih dne 22. julija 1871 zapustile delo. Vodstvo tovar- ne je ovadilo ljubljanski policiji delavke: Marjeto Messnitz, Agnezo Jeriha, Terezijo Dimnik, Heleno Borštnar, Marijo Delničar, Marijo Cerne, Marijo Celesnik, Marijo So- jer, Ivano Osinek, Terezijo Grablovic. Ivano Dimnik, Marijo Bučar in Katarino Krušič. Ovadba je zatrjevala, da sta Marija Osinek in Marija Celesnik organizatorki stavke. Tovarna je predlagala kazenski pregon Ma- rije Osinek z utemeljitvijo, da je svoji sestri za pretila, da bo naslednjega dne na poko- pališču »pri sv. Krištofu«, če pride na delo. Zaradi tega je predlagala kazenski pregon ina podlagi koalicijskega zakona iz 1.1870. Tovarna je odpustila z dela stavkujoče, po- licija je vse delavke zaslišala in nagnala nazaj na delo, le Marija Osinek in Marija Celesnik sta po policijskem poročilu »vztra- jali pri svojem«. Vse stavkujoče delavke so bile zopet sprejete na delo razen Osinekove in Celesnikove, ki sta bili odpuščeni in sta prišli na črno listo." Naslednje leto je zelo pomembno za raz- voj delavskega političnega in sindikalnega gibanja v Ljubljani. Gibanje, ki so ga spro- žili krojaški pomočniki, je zajelo celo vrsto drugih obrti in industrijskih panog. Zopet so bili na čelu gibanja ljubljanski krojaški pomočniki. Za 19. februarja 1872 so v go- stilno »zur Sternwarte« sklicali shod, na ka- terem so želeli razpravljati o stavki na Du- naju ter o pomoči, ki bi jo naj nudili ljub- ljanski delavci tamkajšnjim svojim tovari- šem.^ V tem obdobju je prišlo tudi v Grad- cu do hudih nemirov in spopadov med de- lavstvom in policijo. Ker je ljubljansko me- ščanstvo dolžilo ljubljansko Delavsko izo- braževalno društvo povezave s temi dogod- ki, je o tem razpravljalo društvo na svojem sestanku in je na predlog takratnega funk- cionarja ljubljanskega Delavskega izobra- ževalnega društva Roberta Wagnerja bil sprejet sklep, da ljubljansko društvo nima nikakršnih zvez z dogodki v Gradcu. Oči- vidno je, da se je društvo^ tako skušalo iz- ogniti policijskemu pregonu.* Na shodu, na katerem so ljubljanski krojači sklenili po- slati na Dunaj pomoč 20 goldinarjev, in si- cer za stavkovni sklad, je govoril Matija Kune. Omenil je borbo med kapitalom in delom ter trdil, da je delo blago, katerega cena se ravna po zakonu ponudbe in po- vpraševanja. V tem govoru je opozarjal zbo- rovalce na potrebo po ureditvi normalnega delavnika, dalje na potrebo ustanovitve proizvajalnih zadrug. V istem govoru se je govornik dotaknil tudi važnosti političnih pravic, to je upravičene delavske zahteve po splošni volilni pravici. Obenem je Ma- tija Kune poudarjal važnost kolektivnih po- godb za delavski razretl. Shodu so priso- stvovali tudi delodajalci, med njimi Fink, Schumi in Rüting, ki so ugovarjali Kunče- vim izvajanjem in ga napadli, češ da širi socialistične ideje in parole, ki mešajo lju- dem samo glave, ki pa ne morejo rešiti so- cialnega vprašanja, češ da so delodajalci in delavci enota, ki je ne kaže razbijati. Ro- bert Wagner je nastopil v Kunčevo obram- bo in opozoril na nujnost razredne borbe in pravilnost Lassallovih načel. Nasprotja so se tako zaostrila, da se je v diskusijo vme- šal navzoči policijski inšpektor Gutmann, ki je delavce svaril pred socializmom in jili pozval, naj se ne vdajajo fantazijam in naj se raje drže realnih tal.' Krojaški pomočni- ki, ki so imeli v svojih vrstah Matijo Kunca, organizatorja celotnega delavskega in poli- 152 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA tičnega gibanja v takratni Ljubljani, so bili celo leto 1872 zelo razgibani. Se meseca sep- tembra istega leta so ponovno sklicali shod. ki ga je vodil Tomic. Glavni poročevalec na shodu je bil Matija Kune, ki se je med- tem kot predstavnik ljubljanskih krojačev udeležil kongresa sindikatoA nemških kro- jačev v Leipzigu. V tem sindikatu so bili organizirani vsi krojaški pomočniki, ne sa- mo nemških dežela, temveč tudi zastopiniki avstrijskih krojaških pomočnikov. Matija Kune je poročal o kongresu in priporočil, da sprejmejo tudi ljubljanski krojači skle- pe leipziškega kongresa. Na shodu so pri- sotni krojaški pomočniki sprejeli leipziške zaključke. Zanimivo je, da je ob tej prilož- nosti Matija Kune kritiziral organizacijo sindikata, češ da avstrijski krojači ne mo- rejo imeti sedeža svoje organizacije v Nem- čiji, ker so v Avstriji tudi nenemški narodi in je zato potrebno, da imajo avstrijski de- lavci svojo lastno sindikalno organizacijo. Obenem je opozoril na potrebo strokovnega glasila in potrebo ustanovitve lastne bolni- ško-pod porne blagajne. V debato o Kun ce- vem poročilu so posegli najvidnejši člani takratnega delavsko-izobraževalnega dru- štva. Na shodu so izvolili poseben priprav- ljalni odbor, ki so mu naložili, da izvrši vse priprave za ustanovitev strokovnega dru- štva krojaških pomočnikov v Ljubljani. V ta odbor so bili izvoljeni poleg Matije Kun- ca še Lukežič, Jaklič, Kalin, Videnšek in Stanič. Ce se postavimo na stališče, da je bilo 1. 1867 ustanovljeno društvo tiskarjev »Izobraževalno društvo za tiskarje v Ljub- ljani«, strokovno izobraževalno društvo, po- tem imamo lahko strokovno društvo kroja- čev za prvi v Ljubljani ustanovljeni sindi- kat, ki je bil rojen na podlagi ostre razred- ne borbe v času mezdnega in stavkovnega gibanja ljubljanskih krojaških pomočni- kov." Zgled krojačev so kmalu posnemali tudi drugi delavci v Ljubljani. Delovni pogoji mizarjev, tesarjev, čevljarjev, pekovskih po- močnikov in drugih kategorij delavcev so bili v mnogočem enaki, če še ne hujši kot pri krojaških pomočnikih. Tako so se leta 1872 začeli organizirati tudi mizarski po- močniki. Že 25. maja so se sestali v gostilni »Pri Fischerju« ter postavili na dnevni red dve točki: izboljšanje zdravstvenega in ma- terialnega položaja mizarskih pomočnikov in izvolitev komiteja za izvedbo sprejetih sklepov. Po policijskem poročilu se je sho- da udeležilo nad 80 delavcev. Shod je vodil mizarski pomočnik Meyer. Na shodu so po- udarjali, da žive delavci v težkem položaju. da traja delavnik od 5. ure zjutraj do 7. ure zvečer. Delavci so se zavzeli za skrajšanje delavnika, ki bi naj trajal od 6 zjutraj do 6 zvečer. Poleg tega so delavci zahtevali tudi 40*/o zvišanje mezd. Resnični organiza- tor gibanja je bil tudi pri mizarjih Matija Kune, ki je nastopil na shodu in govoril de- lavcem, da je uspeh odvisen le od solidar- nosti delavcev. Govoril je proti religioznim in nacionalnim razprtijam, ki le slabe de- lavsko gibanje. Na podlagi referata in di- skusije so zborovaici sprejeli resolucijo, v kateri so zahtevali uvedbo deseturnega de- lavnika, povišanje mezd, dalje so zahtevali, naj pomočniki ne stanujejo pri mojstrih, ter odpravo truck-sistema. Za uresničitev reso- lucije so izvolili poseben odbor, ki so ga sestavljali pomočniki Meyer, zaposlen pri firmi Tönnies, Notar, zaposlen pri tvrdki Doberle, Paternoster, zapdtslen pri tvrdki Mathian, Jeglič, zaposlen pri Petrinu, Schweizer pri Hanschlu. Kanja pri Naglasu in Šušteršič pri Cigoju." Mizarski mojstri niso hoteli ugoditi zahtevam pomočnikov, zato so ti individualno odpovedali delovno razmerje s 15. junijem 1872 ter naslednjega dne stopili v stavko. V času, ko so mizarski pomočniki stopili v stavko, so že stavkali čevljarji. Pred samo stavko so se 1. junija ponovno sestali mizarski pomočniki v go- stilni »Pri Fischerju«. Shod je vodil mizar- ski pomočnik Karel Notar. Glavni govornik na shodu pa je bil Matija Kune. Zbranim pomočnikom je sporočil, da je na shodu 25. maja 1872 izbrani komite sporočil moj- strom zahteve pomočnikov, da pa mojstri sploh niso odgovorili in kljub vabilu tudi na shod 1. junija niso prišli. Zaradi tega je Matija Kune pozval navzoče, naj gredo v borbo in naj jo vodijo do kraja. Omenil je, da so delavci na Dunaju z odločno borbo zmagali že v 80 tovarnah in si priborili 10- urni delavnik. Ce je to bilo možno na Du- naju, zakaj bi to ne bilo možno tudi pri nas. Zlasti je govornik podpiral zahtevo po zvi- šanju mezd, kar si je treba priboriti, če ne gre drugače, tudi s stavko, ter je hrabril pri- sotne, da bodo v primeru stavk v drugih krajih podprli stavkujoče. V resnici so ljub- ljanski mizarski pomočniki dobili pomoč 10 goldinarjev in sicer 7 goldinarjev z Du- naja in 3 goldinarje iz Budimpešte.Po- zval je prisotne, naj odpovedo delovno raz- merje, in gredo na delo drugam, kjer so de- lovni pogoji boljši. Od vseh mojstrov se je vabilu na shod odzval le mojster Haritsch, ki je pristal na 12-urni delavnik. Matija Kune je še omenjal težke delovne pogoje in pa neznosne stanovanjske razmere, v kate- 153 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO rih so živeli ljubljanski delavci. Na shodu je bilo precitano pismo mojstra Regalija, ki je zborovalcem želel uspeh v njihovi borbi za zboljšanje življenjskih pogojev. Zboro- vanja se je udeležilo nad 100 delavcev, ki so soglasno sklenili, da stopijo s 16. v me- secu v st^vko.'ä Slovenski Narod je poročal o mezdnem gibanju čevljarjev kakor tudi o shodu mizarskih pomočnikov 25. maja. V svojem poročilu je ostro napadel Matijo Kunca kot organizatorja delavskega gibanja v Ljubljani in med drugim napisal: »Mladi krojač gospod Kune, ki je, kakor sam pravi, delavski »vodja ljubljanski«, vsak dan bolj uvidi, da je premalo učil, da premalo zni, da bi mogel biti poveljnik ljubljanskih delavcev. S frazami in zabavljanjem na enega ali drugega, na to ali ono stranko še dolgo ni rešeno socialno vprašanje. Smešen je bil predlog, ki ga je Kune pri današnjem mesečnem zboru stavil, naj bi se sklenilo, da tudi ženske imajo pravico zahajati v društveno stanovanje in se posluževati knjig in časnikov. Gospod vladni zastopnik Gut- mann pa je takoj zabranil vsako razpravo tega predloga, ker je proti pravilom in bi se še iz drugih vzrokov ne mogel na noben način obravnavati.«" Tudi Novice so po- ročale o mezdnem gibanju mizarjev, tesar- jev in krojačev ter so stavko imenovale »upor delavcev«.*^ Kljub temu in vsemu pri- tisku in preganjanju so mizarski pomočniki stopili v stavko. Iz policijskega poročila je razvidno, da je stavka uspela, saj je pri Naglasu stavkalo 10, pri Petrinu 8, pri Doberletu 6, pri Matjanu 10, pri Kratni 3, pri Kurniku 4, pri Hausu 4, pri Goršiču 1, pri Novaku 2, pri Cigoju 3, pri Baltiču 1, pri Vidmarju 2, pri Statenheimerju 1 in v Šiški 4 mizarski pomočniki.'* Deželni pred- sednik sam se je vmešal v stavko in pozval občino, naj ugotovi, koliko je med stavku- jočimi vojaških obveznikov, koliko tujcev in obenem pozval občino, naj izžene stavkujoče v domovinsko občino. Dopis, ki ga je pred- sednik Kari Wurzbach poslal tedanjemu ljubljanskemu županu, se glasi: »Vaše bla- gorodje, prosim vas, da mi nemudoma spo- ročite o stavki mizarjev, zlasti da mi sporo- čite število stavkujočih in pa mojstre, pri katerih je prišlo do stavke, kakor tudi šte- vilo tistih, ki so zapustili Ljubljano, nadalje, iz kakšnih pomožnih sredstey se preživljajo stavkujoči, ki so še ostali v Ljubljani, koli- ko je med njimi vojaških obveznikov, kakš- ne vojaške listine imajo, zlasti, pa, če je lokalna oblast ob stavki uporabila zakon z dne 27. julija 1872, državni zakonik 88, str. 229 in kakšen uspeh je pri tem dosegla. Vse ukrepe, ki jih bo občina storila, je nemudo- ma sporočiti predsedstvu vlade. Končno za- gotavljam gospoda župana v zvezi z razpisi z dne 7. in 18. t. m. št. 729 in št. 766, da bode- tu mesto in podrejena politična oblast v tej zelo važni zadevi deležna vladne podpore. Vaše blagorodje naj sprejeme izraz spo- štovanja Ljubljana, 21. junija 1872. C. kr. deželni predsednik: Kari Wurzbach s. r.« Iz tega razpisa je razvidno, da je deželni predsednik pozval lokalne oblasti, da naj se poslužijo nezakonitih sredstev pri prega- njanju delavskega gibanja. Zakoniti pred- pis, na katerega se je deželni predsednik skliceval, je bil zakon, ki je bil naperjen zoper potepidie, vlačuge, bivše kaznjence in »individue«, ki so brez premoženja in ne morejo dokazati, da so zaposleni. Mestna policija je ugotovila, da so med stavkujo- čimi štirje delavci iz Madžarske, trije iz Trsta in po eden iz Maribora, Gradca in Dunaja, medtem ko so ostali Ljubljančani. Gotovo je, da so mestne oblasti na podlagi ukaza z višjega mesta izgnale delavce, ki niso bili iz Ljubljane, ter vojaške obveznike poklicale pod orožje. Med stavko je mizarski mojster Krašnja pristal na 10 in Va urni de- lavnik. Ljubljanska policija je javila pred- sedstvu vlade, da proti ostalim stavkujočim ni mogla storiti iposebnih ukrepov, ker se stavkujoči vedejo mirno, imajo delavske knjižice in žive od lastnih prihrankov. Poli- cija je še pristavila, da delavci ne bodo mo- gli dolgo v stavki vztrajati. Od domačih delavcev so po policijskih poročilih bili Mihael Jenič, Mihael Petrič in Andrej Pakač vojni obvezniki. Stavka je prenehala 4. julija 1872 ter je uspela, ker so mojstri pristali na skrajšanje delavnika, ki je od tedaj dalje trajal od 6. zjutraj do 6. zvečer s polurnim odmorom za zajtrk in enournim odmorom za kosilo. Nadalje so mojstri pristali na zvi- šanje mezd pri časovni mezdi in na 25 "/o povišek mezd pri akordnem delu. Malo kasneje so se razgibali tudi tesarji. Ko je v tovarni Tönnies skušal lastnik tovar- ne uveljaviti novi delovni red, s katerim je nameraval že tako težke delovne pogoje po- slabšati, so ise delavci uprli. Na pobudo Matije Kunca so se tesarji 22. junija 1872 zbrali v gostilni pri »Slonu«. »Slovenski Narod«, ki je poročal o shodu, je tudi ob tej priložnosti napadel Matijo Kunca, češ da je »počel razlagati socialistične ideje, kar je navzoči vladni komisar Perona za- 154 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA branil in zbor razpustil«. Poročilo še omenja, »da namerava vlada zdaj proti agitatorjem strože postopati kakor doislej. Tako se čuje, da bode Delavsko izobraževalno društvo zaradi prekoračenja svojili pravic kmalu razpuščeno in da se proti Kuncu počne sodnijsko preiskovanje. Mi ne odobravamo nikakršnega policijskega zasledovanja delav- cev, vsekakor pa bi bilo treba, da delavci sami odstranijo Kunca in take, ki jim več škodujejo, kot koristijo.Informacije »Slo- venskega Naroda« so bile točne. V Mestnem arhivu je spis, iz katerega je razvidno, da je deželno predsedstvo pozvalo mestno ob- čino, da zbere podatke, potrebne za razpust Delavsko-izobraževalnega društva. Iz poli- cijskega poročila je razvidno, da se je shoda pri »Slonu« udeležilo 60—80 ljudi in da je stopil policijski komisar v dvorano ravno, ko je omenjeni govoril. Kune je skušal pre- pričati komisarja, da gre za reden sestanek Delavsko-^izobraževalnega društva. Vendar mu to ni pomagalo. Ker je komisar prejel pismen nalog od predsedstva vlade, da mora nastopiti »z vso strogostjo«, je shod raz- pustil in Kunca prijavil zaradi prestopka po § 2 zborovalnega zakona od 15. junija 1867. Tako je bil Kune v resnici obsojen na 10 dni zapora. Deželni predsednik je smatral dogodek za tako važen, da je izdal posebno okrožnico, v kateri je na podlagi poročila od 23. 6.1872, št. 6061, izrekel gospodu magi- stratnemu svetniku Peroni za njegovo pravo- časno in državotvorno intervencijo ob raz- pustu shoda 22. t. m. v hotelu »Slon«, ki ga je na nezakonit način sklical Matija Kune, pohvalo deželnega predsednika.*^ Deželni predsednik Auersperg je v zvezi s stavko tesarskih pomočnikov poslal ljubljanskemu županu naslednji dopis: Vaše blagorodje! Vzel sem na znanje Vaš dopis št. 6885 od 17. t. m. in pozivam gospoda župana, da mi čimprej sporoči uspeh kazenskega postopka, ki je bil uveden na podlagi zakona od 7. 10. 1870 proti številnim tesarskim pomočnikom. Ker je med stavkujočimi tesarskimi po- močniki veliko takih, ki niso pristojni v Ljubljano, in sicer so brez zaslužka ter torej ne morejo dokazati, da izpolnjujejo pogoje v smislu § 1 lit. 6 zakona od 26. julija 1871 drž. zak. št. 88, postopajte po ukazu od 2. t. m. Preds. št. 791 glede na to, da stavka tesar- skih pomočnikov traja že nekaj dni. Prosim, da mi sporočite takoj rezultat intervencije. Sprejmite, velespoštovani gospod župan, iz- raze mojega globokega spoštovanja. Ljublja- na, 18. julija 1872. Auersperg.'' Kljub temu pa policija ni mogla preprečiti stavke tesarjev. Kune je sicer sedel v za- poru, stavkovno gibanje pa se je širilo. Policija poroča, da so tesarski delavci indi- vidualno odpovedali delovno razmerje in stopili v stavko z utemeljitvijo, da se mezda ni povišala in da se ni skrajšal delavnik. Stavkovno gibanje se ni omejilo samo na podjetje Tönnies, temveč se je naglo raz- Dopis dež. glavarja ljubljanskemu županu glede štrajkov 155 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Širilo tudi na druga podjetja. Tako je pri tvrdki Tönnies stavkalo 20, pri Gneizu 28, pri Jerančiču 10, pri Tavčarju 30 in pri Brenzu 16 delavcev. Stavka je zelo prizadela delodajalce, ki so ravno v tem času pre- vzeli večja dela. Vlada in mestna policija sta budno spremljali potek stavke in jo sku- šali z vsemi sredstvi zlomiti.^' Predsednik Wurzbach je 7. julija 1872 poslal Karlu Dežmanu sledeči razpis: »Vaše blagorodje! Živahno gibanje, ki je v zadnjem času za- jelo tudi delavce v Ljubljani, mora biti predmet pozornosti oblasti. Gibanje ni važno samo v državnopolitičnem oziru, temveč je važno tudi za stanje obrti in za socialne razmere ter postaja zaradi tega tudi glede na javno varnost važno in tako tudi pred- met delovanja lokalne policije. Zaradi tega prosim Vaše blagorodje, na katero se po- polnoma zanesem, da posveti vso pozornost delavskemu gibanju in mi ta svoja opaža- nja nemudoma sporoči. Zlasti opozarjam na nošenje znakov. Za- paženo je namreč, da nosijo člani Delavsko- izobraževalnega društva kakor tudi neka- teri člani požarne brambe na čepicah, na prsih ali pa tudi na suknjah spominske znake, ki imajo obliko sekire, izdelane iz belega emajla, na katerem sta upodobljeni dve roki, ki držita kladivo. Taki znaki so se pojavili že lani po obisku delavskega vodite- lja Mosta v Ljubljani. Ob zadnjem delavskem zborovanju, ki mu je prisostvoval magistral- ni svetnik Guttmann, so se taki znaki po- javili celo na njegovi mizi. O tem naj poda g. magistralni svetnik takoj pismeno poro- čilo. Nekateri člani Delavskega izobraževal- nega društva nosijo tudi neke vrste unifor- mo, in sicer modre hlače, kožnate suknjiče in krvavordeče šale. Baje so precejšnjo koli- čino teh oblačil dobili z Dunaja. Tudi ob tej priložnosti Vas prosim za plodno sodelo- vanje ter Vam zagotavljam svoje popolno spoštovanje. Ljubljana, 7. julija 1872. C. kr. deželni predsednik: Wurzbach«.^' Stavkovni val, ki se je zlasti s tesarsko stavko razširil po Ljubljani, je močno vznemiril vladajoče kroge, tako da je že 13. julija 1872 deželni predsednik ponovno naslovil na župana Karla Dežmana sledeči razpis: »Vaše blago- rodje! V zvezi z mojim razpisom od 7. julija 1872 opr. št. 729, ponovno poudarjam, da po- staja tukajšnje delavsko gibanje iz dneva v dan bolj nevarno, kar je važno za razvoj obrti, socialne razmere in pa varnost. Stav- ka mizarjev je mojstrom prizadela občutno škodo, ker so prevzeli obveznosti, ki jih niso m.ogli izpolniti. Stavka je prizadela tudi stavbenike. Obveščeni smo, da se pripravlja tudi stavka pekovskih pomočnikov, in bo do nje prišlo, če ne l>o olilast pravočasno in uspeš- no posredovala., S tem bi bilo mojstrom onemogočeno, da bi zadostili potrebam svo- jih odjemalcev. Pripravlja se tudi stavka tesarjev. Te stavke imajo velik političen po- men, ker so posledica sistematičnega huj- skanja delavskega razreda. Začasno stanje za sedaj še ni vznemirjajoče, kljub temu pa razlogi, ki sem jih že omenil, zahtevajo, da je potrebno pretečo nevarnost odvrniti z vsemi zakonitimi sredstvi. V prvi vrsti naj Vaše blagorodje kot pred- stavnik občine s pomočjo ostalih mestnih svetovalcev v lastnem delovnem področju ill z vplivom prevzame iniciativo v posre- dovanju med mojstri in pomočniki. Pekov- ski pomočniki se baje niso zedinili glede svojih zahtev. Morda bi Vaše blagorodje to okolnost izkoristilo, da prepreči stavko ali da vsaj doseže, da bi pekovski pomočniki popolnoma ne zapadli vplivu hujskačev. Baje so brezposelni mizarski in pekovski pomočniki dobili poziv, da zapuste Ljublja- no in odidejo v Gradec ali na Dunaj. To je treba vsekakor preprečiti, vendar si pri- držujem pravico, da izdam naknadna na- vodila o ukrepih, ki jih bo treba uveljaviti in ki bodo v skladu z zakonom ter takšni, da bodo dosegli svoj namen. Tudi novi deželni predsednik Auersperg je nadaljeval prakso svojega prednika. Z izgonom stavkujočih in klicanjem vojaških obveznikov k vojakom je skušal zlomiti stavko. Poročilo pravi, da je bil tesarski štrajk pri Brenzu, Jerančiču in Tönniesu zlomljen. En sam mojster je obljubil po- višanje mezd. Iz istega spisa so razvidna tudi sredstva, ki so se jih mojstri s pomočjo državnega aparata posluževali, da bi stavko zlomili. Podjetnik Karel Tavčar je stavku- joče zamenjal s stavkokazi, ki jih je pri- peljal iz Litije. Stavkujoči so bili večinoma iz Šiške, Most in Bizovika. Isti podjetnik je obtožil polirja Jakoba Kovača, vulgo »Za- virla« iz Kosez, da je skušal preprečiti pri- hod stavkokazov iz Litije. Ovadba je na- vajala, da je omenjeni odšel v Litijo in pretil tamošnjim delavcem, da jih bo v pri- meru, če pridejo- v Ljubljano, napadlo preko 350 stavkujočih delavcev. Obtožen je bil po koalicijskem zakonu, vendar je bil pred so- diščem oproščen, ker priče niso mogle po- trditi, da bi bil v resnici pretil delavcem. Policija je skušala vsak najmanjši incident izrabiti za nastop proti delavcem. 15. julija 1872 poroča, da se stavkujoči delavci še niso pojavili v mestu, pač pa da so se pol- 156 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA noštevilno pridružili stavki tako, da je pri tvrdki Jerančič ostal na delu samo delavec Ivan Lapnik. Ko je ta hotel iti na delo, ga je ustavil delavec Ivan Kozina in mu za- grozil s posledicami, če bo šel na delo. Ravno tako je policija ovadila še več dru- gih delavcev, ki so bili vsi obtoženi po zakonu o koaliciji iz 1.1870. Pred sodišče so prišli delavci Miha Lampih iz Stepanje vasi, Ivan Urbane in Peter Porenta, oba iz Most.^' Stavkovno gibanje ni prenehalo niti na- slednjega leta. Posledice splošnega gospodar- skega poloma še niso omrtvičile delavskega gibanja. Februarja meseca 1873 je prišlo do delavskih nemirov v Ilirski Bistrici. V tem času se je gradila železnica Pivka—Reka. Ker podjetnik ni izplačal delavcem mezd in so sploh bili ti izrabljani v vseh ozirih, so se uprli. 10. februarja 1873 je 600—700 delav- cev prišlo pred poslopje okrajnega glavar- stva in tam demonstriralo. Poročilo pravi, da so bili podjetnik Dial in Rigodom ter za- stopniki Južnih železnic in uradne osebe, ki so prišle v Ilirsko Bistrico, da bi se pogajale z delavci, oblegane od delavcev v poslopju okrajnega glavarstva. Končno se je zastop- niku Južne železnice Ackerju in okrajnemu glavarju posrečilo, da so razburjene delavce pomirili.2^ Aprila 1872 so bili zopet krojaški in čevljarski pomočniki tisti, ki so razvili živahno delavnost za izboljšanje svojega položaja; tega so povezali z organiziranjem delavcev v lastne sindikalne organizacije. 20. aprila 1873 so čevljarski pomočniki skli- cali shod v g'ostilno »Pri Fischerju«. Na shodu so zahtevali skrajšanje delavnika in zvišanje mezd. Na tem shodu je bil glavni govornik Matija Kune. Krojaški pomočniki so bili prvi, ki so predložili v odobritev sta- tut svojega sindikata. Ker so bila prvotna pravila zavrnjena, so vložili nova. Ker na to svojo vlogo niso prejeli odgovora, je Matija Kune skupaj z Ivanom Jagričem, Petrom Kalinom in še nekim drugim tovarišem sporočil deželni vladi, da je društvo po § 7 zakona o društvih iz 1. 1867 začelo s svojim delovanjem. Istočasno z gibanjem krojačev in čevljarjev za potrditev statutov sindika- tov so 1.1873 tudi delavci lesne industrije in mizarji predložili svoje statute v odobri- tev, tako da pomeni leto 1873 rojstvo naših prvih sindikatov v Ljubljani. Iz policijskih spisov je razvidno, da je Kune predložil pravila za strokovno društvo krojačev 12. aprila 1873 in da je oblast ta pravila odobrila 8. avgusta 1873; ker pa odgovor društvu ni bil (pravočasno sporočen, je Matija Kune, sklicujoč se na zakon, javil predsedstvu, da je društvo začelo delovati. Istega leta meseca maja so začeli delavci lesne industrije pripravljati za potrditev statut svojega sindikata. 31. avgusta 1873 je bil ustanovni občni zbor sindikata delavcev lesne industrije. Shoda so se udeležili tudi krojači, čevljarji, tiskarji, in drugi delavci. Shod je vodil Matija Kune. 5. oktobra so se ponovno sestali in je na shodu zopet govoril Matija Kune. Izvoljen je bil poseben pri- pravljalni odbor, v katerem sta bila Vincenc Forscht kot predsednik in Jožef Lešnjak kot njegov namestnik. Nadalje so bili v odbor izvoljeni še Avgust Stare, Alojz Bartolme, Melhior Prebir, Ivan Škerjanc, Ivan Follan, Franc Skof, Jože Pirnat, Franc Cerne, Bar- tolomej Novak, Franc Jesih in Gašper Ve- selak. Ustanovitev društva so pozdravila strokovna društva iz Celovca, Salzburga in Gradca. Policijsko poročilo je posebej ome- nilo pozdravne telegrame, ker se je telegram IZ Celovca končal s socialističnim pozdravom, telegram iz Salzburga pa z besedami: »Ži- veli tovariši, člani strokovnega društva, ži- vela organizacija!« 9. novembra je strokovno j Krojaški sindikat poroča o začetku svojega delovanja 157 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO- KRAJEVNO ZGODOVINO društvo zborovalo v gostilni »Zur Vereini- gung«. 16. novembra pa je proslavilo oblet- nico svojega obstoja, 7. decembra je bilo v društvu predavanje o normalnem delavni- ku. Predavanje je bilo v gostilni » Pri Fi- scherju«. Glavni govornik Matija Kune je govoril o pomenu in vlogi tovarniške za- konodaje in o vlogi razsodišč na Angleškem. Omeniti je potrebno še, da so člani društva na shodu 16. avgusta 1873 izbrali svoje dele- gate za kongres delavcev lesne industrije, ki je bil napovedan za 22. februar 1874. Ljub- ljanski delavci so izbrali za svojega delegata Andreja Peklenka. Na zborovanju je govoril Kune, ki je zlasti opozoril na položaj vajen- cev v lesni industriji. Na tem sestanku so delavci izbrali komite za izdelavo statuta, v katerega so bili izvoljeni Andrej Peklenk, Berdajs, Forscht, Lešnjak in Voltrauer.^' 31. avgusta so zborovali krojači. 12. oktobra so krojači ponovno zborovali. Ker je moral na pritisk policije Matija Kune odstopiti kot predsednik, je njegove posle začasno pre- vzel Josip Dovič. Kune je na shodu govoril o preganjanju delavstva ter o poskusih, da bi se znižale mezde. Končno je pozval zbra- ne delavce, naj bodo enotni. Na shodu sta govorila razen Kunca še Šturm in Dovič. Društvo je tedaj proslavilo tudi obletnico svojega obstoja. Tudi čevljarski pomočniki niso zaostajali za drugimi tovariši. Začeli so s pripravami za ustanovitev društva ter lastne »čevljar- ske asociacije«. 7. septembra 1873 so zboro- vali »Pri Fischerju«. Izvolili so komite za izdelavo pravil sindikata, v katerega so bili izvoljeni Ivan Germek kot predsednik, Mihael Boben kot njegov namestnik, kot člani pa Georg Harauer, Ivan Schrank, Jakob Kavčič, Alfonz Roth, Franc Vertnik, Pavel Anderhul in-Jurij Vidmai*. 19. oktobra so ponovno zborovali v gostilni »Pri Fi- scherju«. Na tem zborovanju so sprejeli spomenico, naslovljeno na mojstre, v kateri so zahtevali, naj se zvišajo mezde, skrajša delavnik in zboljšajo delovni pogoji. Na shodu so navajali, da morajo čevljarski po- močniki delati po 14—16 ur dnevno v ne- zdravih delavnicah, kjer morajo celo ob dnevu delati pri luči. 16. novembra so se ponovno sestali, ker je bil ta dan določen kot termin, do katerega naj mojstri odgovo- rijo na postavljene zahteve. Res so čevljar- ski mojstri pismeno odgovorili in je bil nji- hov odgovor na shodu prečitan. V odgovoru so mojstri trdili, da položaj mojstrov zaradi hude konkurence ni nič boljši od položaja njihovih pomočnikov. Svetovali so pomoč- nikom, naj izboljšajo svoj položaj z varče- vanjem. 23. novembra 1873 je društvo čev- ljarskih pomočnikov proslavilo obletnico delovanja svojega društva.^' Vsa omenjena društva so 1.1873 dobila od oblasti potrjena pravila in nadaljevala s svojo delavnostjo tudi v 1. 1874. Tako so 8. marca 1874 zborovali člani sindikata čev- ljarskih pomočnikov. Na tem shodu je Mati- ja Kune predaval o brezposelnosti in kon- kurenčni vlogi kaznilnic in prisilnih delavnic. 2b. aprila 1874 je bil kongres sindikata čev- ljarskih pomočnikov v Gradcu. Kongresa so se udeležili tudi delegati ljubljanskega društva.^' 7. junija istega leta so se člani ponovno sestali v gostilni »Pri Fischerju«. Društvo delavcev lesne industrije se je po svojem delegatu udeležilo kongresa avstrij- skih delavcev v dneh 9.—10. septembra 1873 na Dunaju. Poročilo o tem kongresu in o skle- pih sta 22. februarja 1874 podala predsednik društva Forscht v nemščini, Matija Kune pa v slovenščini. Na shodu so prisotni spre- jeli resolucijo, ki je bila sprejeta na kon- gresu na Dunaju. S to resolucijo so tudi člani ljubljanskega društva zahtevali sle- deče: 1. Enotno organizacijo vseh delavcev les- ne industrije na podlagi enotne ideologije in istih ciljev. 2. Osemurni delavnik, uvedbo obrtnih in- špektorjev, izvoljenih od delavstva. 3. Odpravo akordnega dela in borbo pro- ti oddaji del kaznilnicam in delavnicam. 4. Uvedbo posredovanja za delo. 5. Enotno socialno zavarovanje za primer bolezni z delavsko samoupravo na čelu. 6. Varstvo vajencev, enak delavnik za po- močnike in vajence, vajenci naj ne vstopijo v učno razmerje pred končanim 14. letom, po končani vajenski dobi pa naj opravlja- jo izpit pred strokovnjaki in pod nadzorom inšpekcije dela. 7. Ustanovitev asociacij — zadrug. 8. Posebno pozornost je treba posvetiti de- lavskemu tisku. Priporočajo se časopisi »Gleichheit«, za delavce na Ogrskem pa »Arbeiter Wochenkronik«, ki je izhajala v Budimpešti in pa Delnicki listv za češke delavce.2* Za razmerje med novimi sindikati in Delavskim izobraževalnim društvom je zanimiv spor, ki je nastal med Kuncem in Tomicem in ki se Je obravnaval na seji r)elavsko-izobraževalnega društva 8. decem- bra 1872. Tomic je opravičeval nedelavnost društvenega odbora s tem, da so novousta- novljena strokovna društva odtegnila dru- štvu vse članstvo. Nato je pravilno odvrnil 158 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Kune, da so strokovna društva le sestavni del Delavsko-izobraževalnega društva in da je v interesu društva čim večja aktivnost strokovnih društev.^' Ljubljansko meščansko časopisje je bud- no spremljalo stavke v inozemstvu, v Av- siriji in doma. Dokler stavkovno gibanje ni zajelo samo Ljubljane, je kolikor toliko ob- jektivno poročalo o stavkah drugod. Ko pa so stavke zajele tudi Ljubljano, je ljubljan- sko časopisje odločno zavrnilo stavke in svetovalo oblastem, naj omejijo koalicijsko svobodo in nastopijo proti stavkujočim. Ta- ko je »Laibacher Tagblatt« svetoval kot naj- boljše sredstvo, ki ga naj uporabijo delo- dajalci v borbi proti stavkujočim, koalicijo delodajalcev. Pri tem se je časopis skliceval na primer dunajskih lastnikov tiskarn, ki so se družili v lasten sindikat v borbi proti grafičnim delavcem. Isti časopis je na pod- lagi podatkov ankete, ki jo je organizirala trgovska in obrtna zbornica na Koroškem, glede vprašanja stavk priporočal, naj delav- ce, ki zapuste delo, kaznujejo z zaporom, ki naj se poostri s postom in temnico, po prestani kazni pa naj delavec odsluži škodo, ki jo je s svojim nezakonitim ravnanjem povzročil. * Isti časopis je v zvezi s stavkami na Du- naju pripomnil, da »streljajo delavci dale- ko preko cilja«, ker stavke ne uporabljajo za dosego izboljšanja ekonomskih pravic, temveč v politične namene. Isti časopis je poudaril, da se s tem postavlja vprašanje sile, kdo je močnejši, ali delodajalci ali de- lavci, in naj o tem vprašanju razmislijo tudi delavci na Kranjskem.'" Medtem ko so delavska društva dosegla višek svojega dela v letu 1873, je njihovo delovanje v letu 1874 začelo pojemati, do- kler niso končno na novo ustanovljeni sin- dikati v letu 1875 prenehali s svojim delom. V glavnem je bil razlog za začasni zastoj ogromna gospodarska kriza, ki je zajela vso monarhijo in tudi naše kraje po gospodar- skem zlomu leta 1873. Šele leta 1874 so se posledice zloma začutile tudi pri nas in je gospodarska depresija močno vplivala na delavske organizacije, ker je zlasti brezpo- selnost v tem obdobju onemogočila vsak po- skus uspešne sindikalne borbe. Opis sindi- kalnega organiziranja ljubljanskega delav- stva v obdobju 1871—1874 ter stavk, ki so jih hrabro vodili ljubljanski delavci, do- kazuje, da je organizacija ljubljanskega de- lavstva bila dokaj močna. Matica delavske- ga političnega in sindikalnega gibanja je bilo Delavsko-izobraževalno društvo v Ljub- ljani, ki je pod vodstvom Matije Kunca in s pomočjo, ki jo je dobivalo od sorodnih or- ganizacij na Dunaju in drugod, vodilo ljub- ljansko delavstvo na ravni takratnega av- strijskega delavskega gibanja. Meščanstvo je skušalo brez razlike na narodnost s po- močjo državne oblasti s silo zatreti razvoj delavskega političnega in sindikalnega gi- banja. Leta 1871 do 1874 pa kljub vsemu terorju meščanstva pomenijo leta izrazite- ga poleta v razvoju slovenskega delavskega političnega in sindikalnega gibanja. OPOMBE /. Friiz Klenuer: Die österreichischen Gewerkschaften, I. Band, str. 20. — 3. Normalien Sammlung für den politi- schen Verwaltungsdienst I. Band H. M. 29. 9. 1874, št. 151Ö. — 2.a: Dr. Kyovsky Rudi: Zakon o koaliciji. Socialistična misel, 1953 st. 8—12. — 3. Laibacher Zeitung, 1869, št. 234. — 4. R. Golouh, Iz zgodovine delavskega gibanja v Ljubljani, Kronika leto I, št. 1, str. 46—49. — 5. Laibacher TagblaM, 1871, št. 70, 75, 94, 212, Laibacher Zeitung št. 2114 iz leta 1871, Slovenski Narod 1871, št. 35 in 37. — 6. Mestni arhiv v Ljub- ljani, VII, 35/56, letnik 1871 do 1880, fase. 857. — ?. Lai- bacher Tagblatt, letnik 1872, št. 40. — 8. Laibacher Zeitung, lt72, št. 42. — 9. Laibacher Zeitung, 1872, št. 42 in Laibacher Tagblatt št. 42 iz leta 1872. — 10. Laibacher Zeitung 1872, št. 307. — 11. Laibacher Zeitung 1872, št. 120, 123, 137 in 138 in Laibacher Tagblatt 1872, št. 65 in 123. Mestni arhiv l\ß 1872 št. 4493. — 12. Kazenski spis proti Zeleznikarju in tovarišem — policijski zapiski Mestnega arhiva Ljubljane o seji Delavsko-izobraževalnega društva v Ljubljani, 8. XII. 1872, — 33. (Mestni arhiv IX/3 1872, št. 5320. — 14. Slovenski Narod 1872 št. 61. — 15. Movice 1872, list 29. — 16. Mestni arhiv IX/3, 1872 št. 603S. — 17. Slovenski Narod 1872, št. 73 in SI. — 28. Mestni arhiv X/11, 1871, št. 6061 in priključeni akt št. 800 Predsedstva deželne vlade na Kranjskem 1872. — 19. Mestni arhiv IX/3, ,1872, št. 6885 in 6998 ter priključen akt Predsedstva deželne vlade za Kranjsko Preds. št. 923 iz I. 1872. — 20. Mestni arhiv X/3 letnik 1872 št. 6824. — 21. Mestni arhiv X/1 letnik 1372, št. 5591 in priključeni spis Predsedstva deželne vlade za Kranjsko. Pred. št. 729. — 22. Mestni arhiv X/ill letnik 1872, št. 6450 in priključeni spis Predsedstva deželne vlade za Kranjsko Preds. št. 776. — 23. Mestni arhiv X/11, 1873, št. 4297. — 24. Laibacher Tagblatt 1873, št. 34 in 56. — 25. Laibacher Zeitung 1873, št. 86. 90, 123, 144, 176, 179, 182, 184, 186, 189, 202, 224, 230, 238, 241, 246 in 269. Laibacher Tagblatt 143, 184, 189, 196, 202 in 281. — iz I. 1872. — 2?. Mestni arhiv X/W, 1873, št. 7421. — 28. Mest- 26. Mestni arhiv X/11, 1873 št. 7421 in X/3, 1872, št. 6824 ni arhiv X/11, 1873, št. 10.588. — 29. Kazenski spis proti Zeleznikarju in tovarišem — policijski zapiski Mestnega magistrata Ljubljane o delovanju Delavskoizobraževalnega društva v Ljubljani — sestanek 8. XII. 1872 v gostilni Fi- scher, in Laibacher Zeitung 1872 št. 271. — 30. Laibacher Zeitung 1872, št. 271, letnik 1873, št. 52, 127, 128. 159 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO PRVA UPRIZORITEV MLADINSKE IGRE V SLOVENSKEM JEZIKU V LJUBLJANI KRISTINA BRENKOVA S pričujočim sestavkom nimam namena posegati v delo naših slovstvenih zgodovi- narjev, ne v zapise o zgodovini slovenskega gledališča. Zrasel je iz zanimanja za mla- dinski oder, ki me je zamikal že zadnja leta pedagoškega študija na ljubljanski univerzi. Ko sem v letu pred drugo svetov- no vojno oddala za revijo »Kroniko« drob- no študijo z naslovom »Mladinske predsta- ve v Ljubljani«, mi jo je uredništvo odklo- nilo z motivacijo, da je napisana v komu- nističnem duhu. Osnovo za očitek so dali zadnji, zaključni odstavki, v katerih sem pripovedovala, kakšno naj bi bilo bodoče slovensko gledališče za mladino. V letih po osvoboditvi, ko sem se znova lotevala vprašanj mladinske odrske kultu- re pri milijonskem narodu, me je povsem naravno zaneslo iskanje nazaj v zgodovino. Ob nemoči, da bi uresničila idealno zamisel slovenskega gledališča za mladino, sem se ustavila ob dejstvu, da so v Ljubljani že pred stopetdesetimi leti poslušali mladinsko igro v slovenskem jeziku. Tako se je iz slu- čajnostnega iskanja, iz na pogled brezuspeš- nega prizadevanja zložila pomanjkljiva po- doba snovanja v naši preteklosti okrog slo- venske predstave »Tinčka Petelinčka« leta 1803 v ljubljanskem stanovskem gledališču. Preden preidem k stvari, še nekaj opomb, ki bodo že v prvi knjigi v zgodovini slo- venske gledališke dejavnosti napisane ne- dvomno v izdatnih poglavjih. Prve zapise o odrski uporabi slovenske govorice imamo iz časov protireformacije, ko so leta 1657 go- jenci jezuitske šole v Ljubljani uprizorili »Raj«, pustno burko. V ohranjenem jezuit- skem dnevniku 22. januarja 1657 je zapisa- no poročilo, ki pomeni pr\'i dokument o odrskih prireditvah v slovenskem jeziku. Zoisova liiša na Bregu v Ljubljani Slede poročila o pasijoiiskih igrah v Skofji Loki, Rušah, Kranju (1700—1730), pri kate- rih so igralci govorili verze v domači govo- rici. Sledi pomembno leto 1789, ko so' prvič uprizorili Linhartovo »Zupanovo Micko« (28. decembra). Igrali so jo ljubljanski me- ščani, med njimi tudi prevajalec oziroma prireditelj in njegova žena. Leta 1790 sta »Micka« in »Veseli dan ali Matiček se ženi« izšla — prvi tiskani igri v slovenskem je- ziku v času, ko je rastel na Koroškem prvi tehtni predstavnik ljudske tvornosti v zgo- dovini slovenskega gledališča, Andrej Šu- ster Drabosnjak (1768—1825), nadarjeni ljudski pevec-samouk. Uprizarjal je svoje, humorja bogate igre ljudem v domačem je- ziku. O njem je zapisal Prežihov Voranc: »Avstrijska policija je zažgala plod njego- vega dela in truda na grmadi, njega same- ge pa vtaknila v ječo.« Na prevalu osemnajstega in devetnajste- ga veka, po Linhartovi smrti (1795), je v najožjem krogu bivše Linhartove družbe vznikla tudi misel o uprizoritvi mladinske igre v slovenskem jeziku. Srce in glava te družbe je bil nedvomno baron Žiga Zois, ki je vodil »izbrano četico mož, ki se je bila osvestila svojega naroda in se zavzela za njegov preporod v zvezi z najnaprednejšim gibanjem evropske misli in s polaganjem temeljev slovenski posvetni literaturi.«* In še: »Ti možje, ki so se zbirali v Zoisovi hiši, so položili temelje poznejši slovenski lite- raturi in kulturi. Na njihovih tradicijah se je razvijalo vse duševno življenje slovensko v prvi polovici XIX. stoletja.«- Prvega med njimi naj omenimo Valentina Vodnika. Biv- ši koprivniško-gorjuški župnik, slovenski P'esnik in pregnani frančiškan, se je po šti- rih letih župnikovanja na Koprivniku vrnil v Ljubljano. S hribov ga je spravil baron Zois, ker je upal, da mu bo temperamentni, nadarjeni Kranjec postal dober in uporaben stxlelavec. Ob Vodniku stoji v zvezi z našo uprizoritvijo prve mladinske igre v sloven- skem jeziku Jernej Kopitar, takrat še štu- dent, doma iz Repenj pri Vodicah, ki je bil' okrog leta 1800 do 1803 domači učitelj v družini Zoisove sestre, poročene s plemeni- tim Bonazzo. (Predniki kasnejše trgovske hiše Bonač.) Leta 1804 je Jernej Kopitar postal Zoisov tajnik, star komaj 24 let. Z Vodnikom sta bila najprizadevnejša sode- lavca barona Zoisa, ki je svoji družbi v pro- i60 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA svctiteljskeiii duhu dajal delovni program in naloge. Po prvih dveh javnih uprizoritvah »Žu- panove Micke«, 1789 in 1790. po tiskani igri »Veseli dan ali Matiček -se ženi«, L 1790, in po Linhartovi smrti 1. 1795, je ostal baron Žiga Zois s praznimi rokami pred širokim poljem slovenske gledališke ustvarjalnosti. Nedvomno je nagovarjal Vodnika, ki ga je spravil v Ljubljano predvsem zaradi slavi- stičnega krožka in ki je potem uresničeval baronove načrte od izdaje Velike pratike do njenega nadaljevanja »Lublanskih novic«, da bi napisal slovensko igro. Tako se je Vodnik, ta vedri, skromni, prilagodljivi de- lavec, ki je redno hodil na obisk k baronu Zoisu v prvo nadstropje njegove hiše na Bregu (baron zaradi bolezni že od leta 1797 ni zapustil hiše niti, da bi šel v gle- dališče), pričel ukvarjati po Linhartu tudi z mislijo na slovensko dramatiko. Baron Zois je bil takrat star komaj 50 let, z njim je živela njegova 70-letna mati, Slovenka (t 1798), poročena z baronovim očimom gro- fom Aichenburgom. Baron je imel brata Karla, znanega botanika, in sestro Johanno, poročeno s pl. Bonazzom. Johannini otroci so pri naši uprizoritvi najvažnejši sodelavci. Leta 1803, ko se je najbrž odigrala enkratna uprizoritev Tinčka Petelinčka, so bili Jo- hannini otroci že 2 leti brez očeta, stari: Franc Anton 18 let, Marija Jožefa 17 let, Marija Johanna 16 let in Klet 13 let. Njihov inštruktor in domači učitelj je bil Jernej Kopitar, za celih 33 let mlajši od Zoisa. Nadvse podjetni, temperamentni Gorenjec je bil izrazito filološko nadarjen, vendar se je v tistih letih zanimal predvsem za pri- rodoslovno znanost nedvomno pod vplivom Zoisovih prirodoslovnih raziskovanj in pri- zadevanj. Ob naših glavnih osebah: Zoisu, Vodniku, Kopitarju ter Johanni Bonazzo in njenih otrocih moramo za dopolnitev ustvarjalne- ga omizja omeniti še ljubljanskega mešča- na Franca Repiča, fiskalnega adjunkta, biv- šega Linhartovega diletanta, njegovega bra- ta Jeana Repiča, advokata, ki se je poročil z vdovo Barbaro Podobnik, ženo Linharto- vega prijatelja. Sklepati smemo, da je bil član te družbe in glasbeni sodelavec pri uprizoritvi prve mladinske igre v sloven- skem jeziku tudi Janez B. Novak, uradnik češkega pokolenja, ki je skomponiral pev- ske in orkestralne vložke za »Matička«. Lah- ko si skoraj z gotovostjo mislimo, da je Ja- nez B. Novak uglasbil 17-vrstični dvospev, ki ga je spesnil Valentin Vodnik in je da- nes ohranjen v rokopisni zapuščini v NUK. S tem bi zaključili galerijo oseb, ki so od- igrale večje ali manjše vloge pri uprizoritvi prve mladinske igrice »v krajnšni«, pri uprizoritvi, ki je žal ostala le enkratna epi- zoda. Kako je prišlo do uprizoritve v sloven- ščini? Poudarjam še enkrat, da to niso po zapisih utemeljena in dokazana zgodovin- ska dejstva, temveč zelo verjetna sklepanja in domneve na osnovi dogajanj in okoliščin, kot nam jih navajajo naši literarni zgodo- vinarji. V letih po Linhartovi smrti in po Vodnikovi vrnitvi s Koprivnika v Ljubljano je bil nedvomno baron Žiga Zois usmerjeva- lec Vodnikovega peresa. Vodnik je že leta 1797 urejeval in dvakrat na teden izdajal ča- sopis »Lublanske Novice« ter tako s svojim delom živo posegal v regeneracijo slovenske- ga preporodnega gibanja za pritegnitev no- vih, necerkvenih panog v slovensko litera- turo, ki je okrog leta 1800 štelo že kakih 30 prizadevnih let. Valentin Vodnik se je ta- krat seznanil z deli A. Kotzebueja, znanega nemškega pisatelja igrokazov in dram. Vodnik se je, brez dvoma pod Zoisovim vplivom, lotil prevajanja Kotzebuejeve igre »Malomeščani«. Ne smemo pa pozabiti, da je bil Vodnik izobražen mož, ki je znal la- tinsko, nemško, laško, francosko in je razumel vse slovanske jezike ter bil muzi- kalično izobražen. Postal je že leta 1798 ; Staro stanovsko gledališče v Ljubljani KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO profesor V. razreda gimnazije v Ljubljani, kjer je učil osnove nemščine in latinsko pesništvo, grščino, zemljepis, zgodovino in matematiko. Bil je veder, šaljiv dru- žabnik, skromen, uvideven in prilagod- ljiv sobesednik, ki je kot bivši frančiškan oče Marcelijan še zmeraj izpolnjeval redov- niške obveznosti in je moral vsak dan brati miašo. Vse njegovo delo pa je bilo prežeto z veliko željo »kranjski jezik čeden nare- diti«. Vendar ga je obilica opravkov v šoli in cerkvi in delo, zastavljeno pri slovenski slovnici, slovarju, časopisu in celo pri ku- harskih bukvah, tako zelo oviralo, da mu je prevajanje Kotzebuejeve igre komaj napre- dovalo. Zois je ob tem nedvomno postajal iz dne- va v dan nestrpnejši. Dvakratna uprizori- tev Zupanove Micke v slovenskem jeziku (leta 1789 in 1790) je postajala le epizodni dogodek (in je ostala tako še celih 14 let); Linhartova priredba Matička je bila le na- tisnjena, igrati je niso smeli, in še Linharto- va smrt, vse to je usodno poseglo v njegov preporoditeljski načrt. Zoisov program je šiel poleg slovnice slovenskega jezika, slo- Kranjska kmečka noša konec lo. stoletja — kmetica varja, zgodovine slovenskega naroda in po- ljudno ljudskega časnika še zadnjo, važno postavko — gledališče. In prav tu je zazija- la najgloblja vrzel. Leta 1799, štiri leta po Linhartovi smrti, pa je prestopil prag Zoisovega salona ko- maj dvajsetleten fant nizke rasti, zgovoren že do ujedljivosti, razgledan, neugnano pri- den, nesporno ambiciozen: Jernej Kopitar, kmečki sin iz Repenj pri Vodicah. V naj- krajšem času je zavzel pomembno mesto v Zoisovi družbi. Romantično zaljubljen v kmečko govorico, s tenkim posluhom in ču- tom za jezik je izjavljal, da je le kmečka govorica izvor pristne in nepokvarjene slo- venščine. O slovenski literaturi je bil mne- nja, naj pisatelji pišejo le, kar je mikavno za kmeta in utegne zadovoljiti njegove po- trebe. — Kaj čuda torej, če je skušal mladi mož ustreči spoštovanemu gospodu, učenja- ku, mecenu in duši svoje družbe baronu Zoisu ter je prostodušno mimo Vodnikove- ga prevajanja Kotzebuejevih »Malomešča- nov« priredil igrico istega pisatelja »Der Hahnenschlag«. Ni dvoma, da je Kopitarja moral zamikati že motiv, zrasel iz kmečke- ga okolja, in karakterji oseb — trdnih kmetov, medtem ko je Vodnik po vsej ver- jetnosti občudoval pedagoško vrednost igri- ce. Dali so ji domiselno slovensko ime »Tin- ček-Petelinček«. Mislim, da sklepam pravilno: Kopitar je ponašil verzificirano nemščino v slovensko prozo. Saj mu ni manjkalo živega argumen- ta, da naš kmet ne bo govoril v verzu, nosil je v sebi lepo dikcijo gorenjščine in navse- zadnje: pesnik je bil Vodnik. Ta je tudi prevzel nalogo, da pevski vložek posloveni v ritmu in rimi in je to tudi storil. In teh 17 Vodnikovih verzov je ostalo zapisanih v Vodnikovem zvezku kot edina neposredna, do danes znana ohranjena priča pomembne- ga kulturnega dejstva v zgodovini mladin- skih uprizoritev v našem jeziku. Mogoče bodo naši slovstveni zgodovinarji kdaj in kje še izkopali dejstva, kdo je dal pobudo, kdo je predlagal prav to delce, ver- jetno bodo našli v plesnivih arhivih jjolicij- skih avstrijskih cenzurnih listov celo kak- šen zapis ali del zapisa Kopitarjevega ro- kopisa, nemara bo zgodovinar slovenske glasbene tvornosti našel list s kompozicijo J. B. Novaka in na njem Vodnikove prepro- ste verze pod notami. Preveč verjeti tega ne moremo, prav tako j^a ne izključevati. Igrica je bila tu »po kranjsko« zapisana, mojster Zois je imel nad njo svoje veselje, nastalo je le še vprašanje: Kdo jo bo igral? Mladi, neugnani Kopitar, zajet v ozračje ži- 162i ČASOPIS ZA SLOVENSKO KR A JE ^N O ZGODOVINO KRONIKA ve ambicije, je rešil tudi to uganko, razvo- zlal vozel, ki se nam zdi danes vse prej kot pomembno vprašanje. Igrajo naj igrico nje- govi gojenci, otroci Zoisove sestre gospe Jo- hanne pl. Bonazzi. Ne le, da so to voljni igralci, še več, avstrijska policija bo morala več kot pogledati skozi prste, morala bo k temu vljudno pokimati. pohvalno reči: da; saj bodo verjetno dohodke te »nedolžne« otroške predstave dali prireditelji za ljub- ljanske reveže, kot so dali izkupiček vstop- nine za »Zupanovo Micko«. Zasesti so morali štiri moške in eno žen- sko vlogo. Tu je Johannin sin Franz Anton Bonazzo, takrat osemnajstleten mladenič. Kdo od njega bi bil primernejši za vlogo mladega, mater ljubečega gorenjskega voja- ka Tineta. Mali, komaj trinajstletni Klet bi nemara zmogel naučiti se dveh prizorov, v katerem nastopa s petelinom v čajni. Zmo- gel bi jih otroško pogumno, glasno pove- dati na odru v govorici, ki jo posluša in govori v stričevem salonu in jo govore ma- terine kuharice, sobarice, mlekarica, kočijaž in stric Vodnik. Tu je še Fran Repič, fi- skalni adjunkt, navdušen odrski diletant, ki ima že veliko prakso, saj je igral v Zu- panovi Micki; zakaj ne bi zaigral ob otrocih tršatega kmečkega očanca, prav takega, kot jih je domači učitelj nosil v živem spominu iz svoje vasi. Tu je še ženska vloga zaljub- ljene, mile Micke. Kdo jo bo igral? Šest- najstletna Kletova sestra Marija Johanna ali pa pastorka advokata Jeana Repiča, šest- najstletna Ernestina Podobnikova, ki je ta- ko brez upa všeč mlademu, malce grbave- mu, zbadljivo duhovitemu Kopitarju. Tako je Jernej Kopitar prvič stopil pre- ko delavnega Vodnika, kot mu je kasneje še vseskozi uspešno posegal v delovno pod- ročje tako pri katalogizaciji Zoisove knjiž- nice kot pri slovnici slovenskega jezika in ki mu je verjetno od srca zavidal lahkoten nastop, prostodušnost, priljubljenost, pesni- ško žilico, česar sam ni imel. In tudi Kranjsko je tako v prvih letih devetnajstega veka komaj opazno preletel rahel odtenek gledališkega dogajanja za- hodne Evrope. Saj so že v šestnajstem sto- letju nastopali otroci na dvoru angleške kraljice Elizabete. Kasneje so v Franciji, Angliji in Nemčiji nastopale profesionalne otroške igralske skupine, ki so bile le vir dohodkov prirediteljem, ne pa izraz druž- benega prizadevanja v smeri estetske vzgo- je mladostnikov, za čemer teži dvajseti vek. Uprizoritev »Tinčka Petelinčka« je do neke mere tudi rahel odmev te, drugje že obrab- ljene mode. Kje so igrali igrico? Ne v salonih Zoisove \ hiše na Bregu, temveč v ljubljanskem sta- ; novskem gledališču spomladi leta 1803. Dva j zapisana dokumenta nam pričata o tem. i Prvi je zapis v tedniku Laibacher Wochen- j blatt, ki je izhajal od leta 1804 do 1819, do j leta Zoisove in Vodnikove smrti. Leta 1806 i je v skupni številki 33 in 34 pod naslovom i »Historische Fragmente über die krainische ; Poesie« izšel naslednji vmesni odstavek, ki : zaključuje poročilo o Linhartovem delu z j besedami: »Im Sommer 1803 wurde auf dem! rheater zu Laibach von einer Kindergesell-1 Schaft eine Umarbeitung von Kotzebues ¦ Hahnenschlag unter dem Titel: »Tinzhek ; Petelinzhek« mit Gesang aufgeführt. Hierin? herrscht schon eine reinere vind gebildetere Sprache (misli na Antona Linharta) und i sehr viel Naives aus unserer Kinderwelt. Es \ ist in der Tat Schade, dass dieses artige ; Stück noch Manuscript ist.«' ! Tako prvi dokument. In drugi je stran v ] zvezku iz Vodnikove zapuščine, shranjene : v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljub- ; Ijani. Zvezek ima 156 zaznamovanih listov; ] sklepni Vodnikovi verzi k igrici so s pesni- : Kranjska kmečka noša konec 18. stoletja — kmet 163 KRONIKA CASOriS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO koviin peresnikom zapisani prvič na strani 122 a in nato še enkrat na strani 124 a, pod takimle naslovom: Petelinzhek Kamedia i egr ana v L ubi ani 1802 Sklep. Ta list iz Vodnikove zapuščine je popisal profesor Nikolaj Omersa.'' To so dokumenti. Igro o Tinčku Petelinč- ku so igrali otroci v ljubljanskem stanov- skem gledališču. Toda Laibacher Wochen- blatt ne omenja prevajalca, poudari le, da je jezik čistejši, oblikovno dognanejši kot je bil pri Linhartu. Zdaj moramo za osvet- litev spet k Nikolaju Omersi, ki je priob- čil v Časopisu za zgodovino in narodopisje študijo z naslovom: »Psevdonim B. E. v Pi- sanicah«. Tam piše: »Ko sem pred leli iskal gradivo za neko razpravo o prebujenju slo- venskega slovstva ob koncu 18. stoletja, so mi prišli v ljubljanskem muzeju v roko štir- je zvezki slovstvenih beležk, ki si jih je za- pisoval baron Erberg (Baron Erberg je živel v Ljubljani in na Dunaju. Napisal je Ver- such eines Entwurfes der Literaturgeschich- te in Krain. Material je shranjen v Muzej- skem arhivu v Ljubljani. Erberg je pisal leta 1825. Op. K.B.). V drugi zvezek (str. 10—16) si je prepisal iz Ljubljanskega ted- nika (Laibacher Wochenblatt) članek »Hi- storische Fragmente über die krainische Poe- sie«. Iz članka posnemam naslednji odsta- vek: »Im Jahre 1803 überarbeitete Barth. Kopitar Kotzebues Hahnenschlag unter dem Titel: Tinček. Es war eine kleine, sehr niedliche Oper und wurde im Sommer des nämlichen Jahres.auf dem Theater zu Lai- bach von einer Kindergesellschaft aufge- führt. Schade, dass der Verfasser sein Ma- nnskript, von dem nur eine einzige Ab- schrift vorhanden war, so wenig achtete," er lies es in den Händen der Kinder, unter denen es gar verloren wurde.« Nato Omersa nadaljuje: »Še nekaj o Tinčku Petelinčku. V Vodnikovem rokopisu se nahaja verzificirani sklep Tinčka Pete- linčka v dveh zapisih. Slovstveni zgodovi- narji so zato sklepali, da je Tinčka preve- del Valentin Vodnik. To splošno mnenje je popravil dr. I. Prijatelj v zgoraj omenjenem članku o Narodnem gledališču, rekoč: »Sa- mo še neko otroško igrico je bil Zoisu v veselje spravil Kopitar, učitelj Zoisovih ne- čakov, leta 1803 na oder.«' Besede dr. Pri- jatlja* potrjuje tudi naše poročilo iz leta 1809. Igro samo je prevedel Kopitar, ob kon- cu pa je vsekakor na željo barona Zoisa do- dal Vodnik še nekaj verzov, ki so jih igralci po tedanji šegi zapeli, da se je predstava s tem večjim efektom zaključila. Sporna je seve Omersova trditev, da je baron Erberg prepisal odstavek iz L. W. Primerjala sem tekst, kot ga je dobesedno navedel A. Trste- njak in ga navajam tudi jaz. Ce je pisal Erberg po spominu ali po ustnih podatkih, ne vemo. Vsekakor izdatno dopolnjuje Žu- pančiča, ko navaja prevajalca Kopitarja in omenja izgubo rokopisa. Kje je ostal rokopis »Tinčka Petelinčka«? Po mnenju barona Erberga, avtorja Frag- mentov, so otroci uničili original in s tem edini njegov izvod. — Toda, mar niso mo- rali iger, ki so jih posebej v slovenščini igrali v Ljubljani, oddati v pregled ljub- ljanski cenzuri. Zelo verjetno je. Možno pa je tudi, da so v Ljubljani smeli brez cen- zure igrati igro, ki so jo že prej uprizorili na Dunaju in da je Tinček Petelinček spa- dal med te. Verjetno je. In to bi mogel biti tudi razlog, da Tinčka Petelinčka ni v ar- hivih izpred stopetdeset let. Stanovski ar- hiv do leta 1804 je pregledal Joka Zigon, knjižničar Narodnega .muzeja v Ljubljani, vendar po lastnem zatrdilu ni našel nobe- nih sledi o rokopisu Tinčka Petelinčka.'' Tako sem leta 1953 ob stopetdesclletnici prve uprizoritve mladinske igre v sloven- .skem jeziku v Ljubljani spet ponašila Kot- zebuejev Der Hahnenschlag. (Igrica je na- tisnjena kot priloga te številke Kronike in bo utegnila s pridom služiti našim šol- skim in pionirskim odrom.) Priredba je zrasla iz želje, da bi ob stopetdesetletnici prve uprizoritve mladinske igre v našem jeziku v Ljubljani spet oživela skromni do- kument o začetku slovenske tvornosti na področju gledališke mladinske kulture in iz globokega, iskrenega spoštovanja do kul- turnih delavcev v naši preteklosti, katerih dela nmramo poznati in na njih graditi v bodočnost. OPOMBE /. Ivan Prijatelj, Izbrani eseji in razprave I. Lj., Slo- venska Matica 19>2, 144. — 2. Isto, str. 143—46. — 5. Nava- jeni dobesedno iz knjige: Anton Trstenjak, Slovensko gleda- li.?če. Lj. 1S92, 29. Podpisan je J. A. Zupančič. 4. Nik. Omersa, Vodnikove pesmi. Ill (XI.) izvestje c. kr. državne- višje realke v Idriji /.a .šolsko leto 1911-12, v Idriji 1912, 8. — 5. Nikolaj Oiuersa, Psevdonim B. E. v Pisanicah. C2N XXII (1937), 77-78, 79, SI. — 6. SN 1918, št. 222. — ?. Na tem mestu se mu lepo zalivaljnjem za vse podatke, navodila in literaturo, ki mi io je dal. 164 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA IZ ŽIVLJENJA IN DELA MACHOVIH MARJAN MUSIC Več ko sto let je preteklo, odkar je ; J. Mach, oče filozofa in fizika Ernesta Ma- ' cha, pričel gojiti pri nas velikega japon- ' skega hrastovega prelca jamamaja. V zad- ¦ njem času se je obnovilo zanimanje zanj ta- ko pri naravoslovcih kakor tudi pri slov- stvenih zgodovinarjih. Ko sem v počitnicah urejal zapuščino svoje tete Marije Clarici- jeve, pokojne šolske upraviteljice v Novem j mestu, sera uredil tudi dokaj obilno kore- spondenco Machovih, in na prigovarjanje prijateljev napisal ta skromni sestavek, pri čemer sem se poslužil tudi ustnega izročila | svojih prednikov in še vedno živega priče-j Vanja domačinov iz Vel. Slatiiika. Zahvalju-j jem se profesorju Janezu Logarju, ki je iz j ljubeznivosti pregledal rokopis in ga dopol-i nil z opombami. Naj mi blagohotno oproste strokovnjaki s tega ali onega področja, da i sem se nepoklican lotil tega posla. ', Glavna cesta, ki pelje iz Novega mesta proti Zagrebu, se pri vasi Cikavi, tam, kjer jo prečka potok Trščak, pričenja spenjati kvišku. Na vrhu, ki pa ni dlje ko dobre \ pol ure od mesta, se odpre na vse strani \ pogled na valovito dolenjsko pokrajino, na ; skrbno obdelana polja in njive, ki jih ob- robljajo temne zaplate gozdov. Tu pa tam čepe skromne, še danes pogosto s sjamo j krite hiše; na levi je Smolenja vas z zida- i nicami, ki se belijo na gori, pred teboj in ' na levi pa so gozdovi, ki se jim ne vidi ne ¦ konca ne kraja. Pri skromnem zaselku Mali : Siatnik, ki leži raztreseno ob cesti in mu : daje pondarek novo šolsko poslopje in več- ja hiša njemu nasproti, se odcepi na desni ; tikoma za njo ozka, bela in lepo v pokrajini i speljana vaška cesta, ki se skoro izgubi v ; gozdni gošči. Nikjer ni hiše ne žive duše, i a ko se cesta vzpne više, se odpro pogledi ; v daljo, v Podgorje, ki mu dajejo nenavad- \ no lep zaključek Gorjanci. Bližino vasi na-1 znanjajo njive, in ko prideš iz zavoja, šele-i ugledaš kmetije Velikega Slatnika, ki so se poskrile med goste skupine po večini sta-; rih in z lišajem obrasBih sadnih dreves. Med j skromnimi hišami se odlikuje večje nad- ^ stropno poslopje in ob njem že bolj ali manj i razpadajoča gospodarska poslopja, ki daje-j jo še vedno vtis nekdaj skrbno negovane \ domačije. V premišljenem razporedju so ! sadna drevesa, ki pa so ostala na starost : brez prave nege in so se nekatera med nji- s mi že nagnila k tlom. Stanovanjsko poslop- ' je, ki nima niti videza kmečke hiše pa tudi ne graščine, je v današnjem stanju zasno- : vano v skromnem kmečkem terezijanskem baroku in še najbolj siici furmanskim go- stilnam ali grajskim pristavam. V nji kme- : tuje Mavsarjev rod, kakor ve in zna. Imaš i vtis, da se dobro ne počuti v hiši, ki ni po ; svoji okorni prostornini v skladu s potre- ; bami in zahtevami majhnega kmečkega go- i spodarstva. Pa tudi čas je zapustil svoje sledove na skromno zidani zgradbi: zidovje i je od starosti razpokalo, stene so se napele j in tudi omet že na mnogih mestih odpada;; še celo baročni sklepnik na kamndtnem por- i talu se je zrahljal in povesil. Razpored pro- ' štorov v hiši ustreza povsem potrebam in družbeni strukturi meščana XVIII. in XIX. ' stoletja: pritličje je zasnovano povsem v I smislu nekoliko obilnejše kmečke hiše z ve- žo, kuhinjo, »hišo« in izbami. Tu je bilo domovanje in torišče dela maloštevilne slu- žinčadi, v gosposkem delu, ki je v nadstrop- j ju, pa je razporejenih pet sob, vendar tudi : te nimajo v ničemer nekega vidnega po- udarka. Od Mavsarjeve domačije se spusti Nadgrobnik Macilovih na slatniškem pokopališču 165 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVIŠNSKO KRAJEVNO ZGODOVINO pot strmo navzdol, v središče, vasice s cer- kvijo na vzpetini in s pokopališčem okrog nje. Na njem je pet grobov nekdanjih go- sj5odarjev Mavsarjeve domačije, ki so tu ži- veli in umrli in so po svojem delu povezani sicer le kot tujci z našo gospodarsko in kul- turno zgodovino. To je bila družina Macho- vih, iz katere je izšel tudi sloviti fizik in filozof Ernest Mach. V gošči krizantem in slaka stojita na gro- bovih dva nagrobnika; le s težavo je mo- goče razbrati napisa, ki sta ga prerastla lišaj in mah. Na enem od njiju, ki je nekaj imenitnejši, dasi se ne razlikuje vidno od ostalih kmečkih, je vklesano v nemščini: »Tukaj počivata Jožefina Mach, roj. Lan- haus, roj. 12. maja 1813 v Kelišu, umrla 24. marca 1869, in Ivan Mach, roj. 16. maja 1805 v Eichenau, umri 8. decembra 1879. Po- čivajte v miru, dragi starši!« Na drugem, skromnejšem pa: »Tukaj počiva Katarina Vorajtar, umrla 22. marca 1877. leta v svo- jem 85. letu starosti, ki je bila 47 let zvesta služabnica družin Lanhaus in Mach. Pokoj njenemu pepelu!« Pred dobrimi sto leti je bilo, ko je prišla družina Machovih v naše kraje. Stari Ivan Mach, doma s Češkega, je bil v mladih letih vzgojitelj pri grofu Stadionu. Rojen je bil in je doraščal v času, ko se je svet prerajal v novih idejah, ki so polagoma pronicale v zavest človeštva in so slabile spone fevda- lizma in absolutizma. Z revolucionarnimi idejami se je postopoma razvijala tudi teh- nika, a prav tako se je krepil humanistični pogled na svet in na človeka. Želja po osa- mosvojitvi in osvoboditvi od službe v ari- stokratskem okolju je poleg mnogih drugih tudi starega Macha pripravila do tega, da je zapustil svojo domovino, kjer ni bilo mož- nosti, da se osamosvoji; osamosvojitev pa je bila nedvomno vezana na tveganje in na odpoved brezskrbnemu življenju. Kot člo- vek, ki ni imel opore v aristokratskem po- reklu, ni mogel računati na pomoč s strani graščakov, ki so bili posebej na Dolenjskem trdno zasidrani. Zato si je moral v novih okoliščinah urediti življenje tako, da se je tesjieje povezal z domačim prebivalstvom in da je vse svoje napore usjueril v čim več- jo racionalizacijo posestva in v uvajanje novih, razumnejših oblik dela. Bil je huma- nistično izobražen mož, razgledan enako v filozofskih kakor tudi naravoslovnih vedah. Po svojem značaju je bil blag in priprav- ljen, da je vselej pomagal vsakomur, ki se je zatekel k njemu po pomoč. Njegov od- nos do vaščanov je bil bolj odnos sovaščana kakor pa graščaka. To najbolje potrjujejo izjave domačinov, ki so ga poznali, in nji- hovo izročilo, ki je prešlo na sinove in na vnuke. Nedvomno to potrjuje tudi skrb za uslužbence, »naše kmečke prijatelje« Kra- šovca, Lukeža, Matijo, posebno pa Tono Radeževo, ki je bila »zvesta pomočnica« pri odreji jamamajev, velikih japonskih prel- cev, ki jih je Mach pričel prvi pri nas go- jiti. Ta odnos je opazen tudi na nagrobni- ku, ki so ga Machovi postavili na grob pre- dane uslužbenke Katke, kakor so jo imeno- vali; s Češkega je šla na negotovo pot in je po dolgoletni službi umrla v Slatniku. Bila je »faktotum« Machove hiše, Cehinja, ki se je od nje naučil češčine tudi gospodar- jev sin Ernest Mach. Otrok so imeli Machovi četvero: Ernesta, Marijo, Oktavijo in Wilhelmino. Prvi je znani fizik in filozof, dolgoletni univerzi- tetni profesor na Češkem in v Nemčiji; Ma- rija je bila zelo izobražena žena, ki je mno- go potovala po svetu in je bila nekaj časa vzgojiteljica na črnogorskem dvoru. Bila je pisateljica esejev in živalskih zgodb. Od vseh je bila najtesneje in najgloblje poveza- na z našo zemljo in ljudmi ter je nadalje- vala po očetovi smrti z gojitvijo jamamajev. Oktavija je bila poročena z nekim Engel- hardom, a Wilhelmina je bila, kakor se da razbrati iz korespondence, »enfant terrible« Machove družine; iz nje izhaja »staro pro- kletstvo, ki se drži naše hiše«, kakor javlja še leta 1933 iz Miinchena sin filozofa dr. Ludvik Mach. Kolikor je bilo mogoče po- izvedeti, je bila Wilhelminina pregreha le v tem, da je sledila klicu krvi in mladosti ter je imela razmerje z domačim hlapcem. No, verjetno so bile posledice težje, a so nepoznane in je zaradi njih prišel v Slat- nik v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi filozof Ernest, da je kot avtoriteta v družini pomagal razvozlati težave, v kate- rih se je znašla Machova družina zaradi tega, danes več ko nedolžnega prestopka.* Stari Mach je takoj, brž ko si je uredil domovanje, pričel reformirati svoje gospo- darstvo. Uvajati je pričel nove, racionalnej- še, znanstveno preverjene metode v sadjar- stvu, vinarstvu, kletarstvu, a posebej je po- stal pomemben v področju industrije svile z uvajanjem sviloprejke in doslej nepoznane- ga velikega japonskega hrastovega prelca jamamaja. Gojiti je pričel jainamaje v mladem hra- stovem gozdiču, ki je le za streljaj oddaljen od doma. Grič, na katerem je gozdič, še da- nes imenujejo domačini Mahov hrib. Od tod so se prelci že leta 1918 razširili po vsej okolici Slatnika, Potovega vrha, v smeri pro- 166 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA i i Kostanjevici in proti Gorjancem. Našli so jih tedaj tudi že v bližini Ruperčvrha in pri Prežeku.2 V zaloški graščini (Brajtenau) jih je pričel na Machovo pobudo gojiti tudi moj stari oče Jurij Clarici, ki je bil enako kot on vnet za vse novotarije v pogledu go- spodarstva, kakor so se tedaj javljale v in- dustrijsko razvitih evropskih deželah. Gojil je jamamaje v bližini zaloške graščine, ki jo je imel v zakupu, na samotnih hrastih sredi košenice. Iz tega gojišča so se razširili v smeri proti Luknji.' Jamamaj iz Machove in Claricijeve zalege se je v teku 70 let raz- širil do Vrhnike, Škofje Loke in Celja; o tem je bilo v zadnji dobi več obvestil v slo- venskih listih (n. pr. » Jutro«, 22. VIII. 1933, »Proteus« I 1934, str. 42—43). Danes je ja- mamaj sicer podivjan, a je razširjen že vse- povsod in je s svojo velikostjo, lepo obliko in nežno svetlo barvo dopolnil zbirko naših metuljev. Medtem ko je navadna sviloprej- ka prešla z opustitvijo murve, se je jama- maj udomačil povsod tam, kjer so hrastovi gozdovi. Stari Mach je svoje izsledke z raznih pod- ročij tudi publiciral. V Ljubljani je izšla pri Ign. Kleinmayru & Fed. Bambergu leta 1870 brošura »Kurze Anleitung zur Zucht des Seidenspinners der Eiche B. Yamamai.« V »Annalen der Oenologie« iz leta 1875 je izšla njegova razprava o gobah: »Zusam- menstellung der für den Oenologen wichtig- sten Pilzformen«. O svojih poizkusih z ja- mamaji je Mach v šestdesetih letih po po- datkih iz »Laibacher Zeitung« in po jiodat- kih iz »Novic« v šestdesetih in sedemde- setih letih poročal Kmetijski družbi v Ljub- ljani. Njegov vnuk dr. Ludvik Mach pa javlja, da hrani v rokopisu njegovo, to je starega očeta estetsko-filozofsko razpravo »Das Schöne, ein Versuch von J. Mach.« O jamamajih in njihovi reji v Vel. Slat^ niku je pisala v obliki eseja v 2. izdaji »Spominov«, ki so izšli pri Bräumüller ju, tudi njegova hčerka Marija: v njih je v vseh podrobnostih opisan postopek pri odreji in negi velikih prelcev. Marija je bila tudi najbolj povezana z domom in je vse do svo- je smrti leta 1929 v mislih živela s Slatni- kom in svojimi »kmečkimi prijatelji«. Obil- na njena korespondenca, ki .je shranjena v Mušičevem domu v Novem mestu, pa daje poleg odreje jamamajev tudi zanimiv vpo- gled v njeno literarno delo, v biografsko osvetlitev brata Ernesta in v splošna kultur- na in druga vprašanja. Po smrti J. Macha je dobil posestvo v Slatniku Tadej Merk, predsednik Trgovske zbornice na Dunaju; bil je stric Marije Machove in je umrl 1911. leta, mesec dni pred svojo stoletnico. Bil je ustanovitelj samostana šolskih sester De Notre Dame v Šmihelu pri Novem mestu in je posestvo v Blatniku zapustil šmihelski občini za po- trebe šole.* Marija Machova je po očetovi smrti bila vzgojiteljica v tujini, a je na starost živela v Haaru pri Münchenu pri svojem bratu Ernestu, ki je bil celih osemnajst let do svoje smrti leta 1916 na pol hrom. Želja po gojitvi jamamajev se je v nji obnovila v prvi svetovni vojni deloma iz domotožja, še bolj pa morda zaradi težkih materialnih razmer, v katerih je živela zgolj ob bratovi pokojnini. Pregovarjala je tamoš- nje oblasti, ^predvsem pa ministrstvo za po- ljedelstvo, da bi dalo potrebna sredstva za ob- novljeni podvig, a je h kraju vse padlo v vodo. Končno se je odločila, da sama iz svojih sredstev obnovi odrejo prelcev in je preko svoje prijateljice Marije Claricijeve iskala stik z redkimi preživelimi starimi pomočniki na Slatniku, oziroma je hotela zainteresirati za to početje njihove sinove in vnuke. Odločila se je, da s težavo zbere nekaj sto mark in da preko svojih znancev najde zanesljivega dijaka, najraje kmetske- ga sina, ki bi vpeljal kmetsko mladino v iskanje mešičkov. Za vsak nepoškodovan, nelisast in nezležen mešiček je bila priprav- ljena plačati 1 K, za 10 primerkov 11 K, za 20 primerkov 12 K itd. Upala je, da bodo kmetski otroci s 40 kr. za primerek zadovolj- ni, pa tudi vodič bo zadovoljen, če bo pre- jel 20kr. za primerek. »Fantje iz Slatnika in Potovega vrha so svojčas zbirali mešičke, sedaj bodo opravljali to delo ob nedeljah njihovi otroci in vnuki. Vsekakor niso bili takrat tako razpršeni kot sedaj. Kdaj se prično počitnice? Mislim, da se bo zaprede- nje pričelo sredi junija. Morda bi bilo dobro, da bi se oklicalo z bobnom. Stroške nosim Nt'kdaiiji Machov denn v V<'likt'iTi Slaliiiku KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO jaz. Vendar naj noben dijak ne poskuša, da bi plezal na hraste in si raztrgal pri tem obleko.«' Naj govori sama iz pisem! Ko daje leta 1914 nasvete mojemu bratu Dragu, ki je kot dijak gojil jamamaje, piše: »Ce je prevroče, pobegnejo, če je soparno, kakor je navadno pred nevihto, polete v vodo in utonejo. Ni jih mogoče rediti doma, kakor edinole na svežih hrastovih vejah, ki stoje v vodi v polsenci. Ce pa je slučajno v vrtu hrastek, potem naj ga gospod študent skrb- no očisti pajkov in mravelj. Spodaj na deblu naj namesti obroč iz ptičjega lepila, zatem pa naj drevce prekrije z grobo tan- čico, ki jo naj na deblu iznad lepila zatesni, potem ko je položil gosenice na drevce. Ce bo opazil, da hočejo gosenice zlesti po deblu navzdol, jih mora izdatno obrizgati s čisto vodo.«" Leta 1918 se je odpravljala v Slatnik in sprašuje: »Sporočite mi, kdaj bodo začeli brsteti hrasti. Prelci se namreč ravnajo po hrastih, jaz pa se moram ravnati po goseni- cah in priti v zadnji periodi pred zaprede- njem.«' In dalje: »Pred zimo ne pridem, ker je male gosenice še teže najti kot velike in mešičke. Prelci imajo navado, da približno 14 dni po zapredenju izležejo, so se pa verjetno v 30-letnem podivjanju modifici- rali.«* Drugje zopet nadaljuje: »V soparnih dneh prilezejo s hrastov. Gosenice so pred za- predenjem za prst debele, svetlo zelene, in imajo srebrne pičice na straneh. Verjetno jih bo več tam, kjer je bila najdena ena. Gosenice se zapredejo^ v hrastovju med list- jem, ki je sfrkano v klobčič. Mnoge se tudi zapredejo pod hrastovjem, v resi in v grmi- čevju. Cas zapredenja je od srede do konca junija.«* H kraju se je tako zapletlo, da ni uteg- nila priti, a od ministrstva je dobila do- končno odklonitev za pomoč. V Nemčiji so namreč takrat dajali prednost severnokitaj- skemu hrastovemu prelcu A. Pernyi pred japonskim hrastovim prelcem B. Yamamai; pa tudi s pošiljanjem mešičkov so se po- javile v zvezi s pošto in carino nepremost- ljive težave. Zato daje nadaljnje napotke, kako je treba postopati z mešički: »Pospra- viti in prezračiti je treba sobo, v katero ne smejo priti miši. Zatem je treba mešičke previdno nabrati na nitko, na vejah, na katerih vise, toda le na šivih, ker se ne ve,, na katerem mestu bo izlezel metulj; edinole na tem mestu se to lahko izvrši z iglo, a se sme prebosti le šiv. Potem se namesti nitka z mešički vodoravno, prosto viseče v sobi, v temačnem kotu nasproti okna. Metulji rabijo mir, da razvijejo mokra in mehka krila, potem pa planejo vsi proti oknu, v katerega naj se namestijo hrastove veje, ki so vtaknjene v posodo z vodo. Ce se je veja posušila, jo je treba zamenjati, ker bi se sicer metulji na suhih vejah ranili. Veje se nameste šele potem, ko so se metulji izlegli. V sobo ne sme nihče s čevlji, ker tiče jajčka tudi na tleh, na stenah in predvsem na listih in vejah. Jajčka so siva in približno tako velika kot konopljino zrno. Poglavitno delo je v tem, da se poiščejo jajčka na po- sušenih vejah, prebiraje list za listom; tanj- še, z jajčki posute veje se odrežejo z nožem za drevje, če pa so jajčka na močnejših vejah, jih je treba previdno izluščiti, a je treba pri tem paziti, da se ne zdrusnejo. Tudi pri mešičkih je treba paziti, da se ne zdrus- nejo ali celo umore. Prvo se spozna po tem, da postane mešiček lisast. Živi mešički se od časa do časa pregibljejo. Jajčka je treba shraniti v majhnih vrečicah iz tančice in jih je treba varovati pred soncem; metuljem sonce ne škoduje.«*" Potem ko je vse propadlo, se zahvali dija- kom za trud in prosi sporočila, v kakšni meri so se modificirali prelci v 30-letnem podivjanju. Slatniškerau Krašovcu naroča, naj pogleda za gosenicami v gozdu, nazva- nem po reji metuljev. Mešički; tako so tedaj imenovali milad hrastov gozdič, ki se še danes imenuje Mahov hrib. Poglavje o prel- cih se v korespondenci Marije Machove konča z resignacijo, da je podvig zaradi neugodnega vremena in še bolj neugodnih razmer propadel. Omenil sem bil, da je Marija Mach pisala spomine in eseje, ki so vsebinsko zajeli raz- dobje, ko je bila vzgojiteljica na črnogor- skem dvoru in tisto zanjo tako usodno dobo, ki jo je preživela na Dolenjskem. Tematika je tesno vezana na opažanja v priredi, po- sebej živalskega sveta. Njena glavna dela, kolikor je bilo mogoče razbrati iz korespon- dence in priloženih prepisov posameznih esejev, obsega poleg že omenjenih »Spomi- nov«, v katerih je tudi opisana vzreja jama- majev na Dolenjskem, še esej »Črna gora«, ki je izšel ilustriran tudi v angleškem pre- vodu v Chicagu in v francoščini, vendar to- pol brez njene vednosti in odobritve. Dalje eseji: »Stari hrast«, »Kako so bili nekoč pobalini nedolžni«, »Ptičje strašilo«, »Ru- nienonožka« in »Husbvi doživljaji«. V spo- minih iz Črne gore je ostro grajala korup- cijo kralja in njegovega okolja, a se je nav- duševala nad značajnostjo, poštencstjo in svobodoljubnostjo Črnogorcev. 168 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Rahločutnost in resignacija preveva vsa njena pisma. »Vso svojo grenko in nesrečno mladost sem preživela na Kranjskem, in vendar me nenehno vleče nazaj k ljubemu koščku zemlje, kjer sem pretrpela toliko gcrj^...«. »Tako neznansko žalostno je, če moraš bivati sam, brez znancev v kraju, ki vzbuja toliko spominov.«'' Želi si odrešitve in citira Demostena: »Nepogrešno zatočišče je smrt.«'^ Svojemu bratu Ernestu je zvesto stregla do konea in mu odgojila otroke, ki jim je bila druga mati. Morda ne bo nezanimivo, če bom izbral iz pisem nekaj tega, kar se nanaša na življenje ~in delo tega velikega moža. Poprej pa moram omeniti še inter- mezzoi, ki je vezan na osebnost in delo Mihaela Markiča. tedaj profesorja v zapu- ščeni in filistrozno zaprašeni dolenjski me- tropoli. Kljub svojim redkim sposobnostim in obsežnemu, temeljitemu znanju polihi- storja se ni mogel uveljaviti in se je dušil v ozračju provincialne gimnazije. Moja teta Marija Clarici je preko Marije Machove zainteresirala zanj Ernesta Macha. Leta 1914 je bila Marija Machova zadnji- krat na Slatniku; tedaj je v Novem mestu spoznala profesorja Markiča iii po vrnitvi domov ga je prosila za njegova dela, da bi jih prebral Ernest Mach. Teden dni zatem sporoča: »Nisem sicer vsega razumela, toda moj brat je bil zelo navdušen in je tudi pjsal g. profesorju, kakor dela to običajno z levico na pisalni stroj. Pa tudi to je zanj velik napor; je v 77. letu in že 16 let napol hrom.'' V prvem pismu, ki ga je pisala že v času vojne, pravi: Brata moramo ol)varo- vati pred vsakršnim razburjenjem. Ker že dolgo sam ne bere nobenih časnikov, je to sicer po eni strani lahko, a postaja sčasoma ta hli njena brezskrbnost neznosna.«" Pa zopet pol leta zatem: »Tako hudo mi je za- voljo prof. Markiča, da ne more uporabiti svojih sposobnosti. Da ni moj brat 77-leten težko bolan mož, bi mu mogel utreti pot, ka- kor je to rad iu vedno storil pri mladih ta- lentih. Na žalost pa je za vse nesposoben. Ali ni mogoče v bližnjih krogih nikjer najti ni- kogar, ki bi mu mogel pomagati?«'' In dalje: »Prosim, sporočite mi točno, za čim teži prof. Markič. Ali išče založnika? Ali namestitev, ki bi bolj ustrezala njegovim sposobnostim? Katera je pravzaprav njegova stroka, logi- ka ali matematika? Mogoče bi mu mogla kljub svoji nevednosti v teh stvareh po- magati z nasvetom. Težko se je uveljaviti. Primer: Ko je priobčil moj brat svojo »Ana- lizo občutij« (Analyse der Empfindungen), je imel proti sebi vso kasto filozofov, in kljub temu, da je že imel ime, je bilo treba še 14 let, da je lahko izšla 2. izdaja. No. sedaj je že 9. izšla. Prodreti je povsod težko in potrebna je velika vztrajnost. Nevoščlji- vost in nerazpoloženje je doma tudi pri ljudeh, ki so sicer na višini znanosti. Tam še celo.«" Pa zopet: »V pogledu primernega založnika za dela prof. Markiča sem se cesto zanimala in vedno mi je bilo rečeno, da imata matenmtika in logika le omejeno število bralcev, zato je le težko dobiti za- ložnika«. In dalje: »Spominjam se smešne epizode iz svojega življenja: Ko sem v mlaj- ših letih poučevala meščanskošolsko učite- ljico v geometriji, sem, tako sem mislila, napravila novo odkritje. Zaupala sem ga bratu in ta mi je dejal: »Lepo od tebe, da si se sama dokopala do spoznanja, a na žalost si prišla do njega za 3000 let prekas- no.« Od tedaj se ne poizkušam nič več v znanstvenih odkritjih.«" Končno je prišel dan, ko je s smrtjo svo- jega ljubljenega in spoštovanega brata iz- gubila zadnje oporišče v življenju. »Sedaj sem izgubila poslednje, kar me je še vezalo na življenje. Pokojnik mi ni bil le brat, bil mi je tudi oče in prijatelj. Tudi prof. Markiču, prosim, sporočite mojo iskreno zahvalo. Obžalujem, da se nisva že spo- znala, ko je bilo zdravstveno stanje mojega brata boljše, on bi mu gotovo- krepko po- magal. Dejal je pogostoma: »Prof. Markič je redka pojava med gimnazijskimi profe- sorji, stremi j iv je in genialen človek.« Slabo je slišal, videl pa je do zadnjega zelo dobro. Ob začetku vojne so bile strašne ure, ko sem posedevala z njim v vrtu in sem iz- birala skrbno prostorček, iz katerega ni vi- del na cesto, po kateri so se pomikale trume konj in voz .. .«'^ Osemdesetletna piše ob 10-letnici smrti Ernesta Macha in primerja svojo usodo usodi svojih slavnih znancev, A. Schnitzlerja iji pesnika Fritza von Unruheja. Sodeluje Vas Veliki Slatiiik danes KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO pri biografiji E. M. za Angleže. Na starost ; je domalega oslepela in se trudi, da piše ; s pisalnim strojem: »Stari pisalni stroj, na: katerem je pisal moj ljubljeni brat svoja ne- i smrtna dela, se upira mojemu pisunstvu.«" ¦ In v svojem poslednjem pismu sklepa krogo- ; tok spominov zopet z jamamaji, ki so zanjo ; pomenili privid izgubljene mladosti in doma- čije: »Veselim se, da jamamaji še žive. Bo- doči učenjaki si bodo i-azbijali glave, odkod da so.«2» Njeno smrt (25. marca 1929) je oznanil in podrobno opisal v svojem imenu in v imenu tedaj bolnega brata dr. Lu^^dvika Macha njen nečak Feliks Mach, akademski slikar. »Želela si je smrt, ki jo bo rešila tegob starosti. Ko je spokojno in upaželjno govo- rila o smrti, kakor da bi se odpravljala na potovanje, mi je naročala, da tudi Vam i (Mariji Claricijevi, op. pis.) sporočim pri- j sičiie pozdrave, in spominjala se je svojih kmečkih prijateljev iz Slatnika, Tone, Ma- tije in Lukeža.«^' OPOMBE 1. Johanna Macha in njegove sviloprejke omenja v svo- jem delu večkrat tudi Janez Trdina, ki je z zanimanjem spremljal vsak gospodarski napredek na Dolenjskem. (Glej n. pr. ZD VL, 172, 401). Po svoje je porabil in vpletel v bajko iZakleti oreh« tudi zgodbo M.achove najmlajše hčerke Wilhelmine. (Prim, o tem ZD VIL, 150-51, m urednikove opombe na str. 402-03; tam je treba popraviti podatek, da je Merkova >žlahtnica<, ki se je zaplella v razmerje s hlap- cem, Oktavija, ko je šlo v resnici za najmlajšo Machovo hčerko, Willielmir.o. — J. Podatki iz pisma Marije Mach z dne 22. V. 1918. — 3. Podatki iz pisma Marije Machove z dne 27. VI. 1918 in |)o izročilu domačih. — 4. Več o lem glej J.Trdina, ZD VII, 402-3; popravi tam letnico Merkove smrli (opomba J. Logarja). — 5. Pismo M. Mach z dne 22. V. 191S. — 6. Pismo M. Mach z dne 12. VI. 1914. — ?. Pismo M. Mach z dne 20. IV. 1918. — 8. Pismo M. Mach z dne 26. IV. 1918. — 9. Pismo M. Mach z dne 22. V. 1918. 10. Pismo M. Mach z dne 10. VI. 1918. — 11. Pismo M. Mach z dne 12. VI. 1914. — 12. Pismo M. Mach z dne 12. XII. 1916. 1>. Pismo M. Mach z dne 24. V. 1914. — 14. Pismo M. Mach z dne 7. X. 1914. — 15. Pismo M. Mach z dne 2. III. 1913. - 16. Pismo M. Mach z dne 24. III. 1915. — 17. Pismo M. Mach z dne 14. IV. 1913 18. Pismo M. Mach z dn- 16. III. 1916. — 19. Pismo M. Mach z dne 24. IV. l')25. 20. Pismo .\I. Mach z dne 22. XII. 1926. — 21. Pismo M. Mach z dne 5. VI. 1929. i GRADIVO O ZAČETKIH UMETNOSTNE ORGANIZACIJE V MARIBORU BRANKO RUDOLF Danes se Maribor lahko ponaša s skrom- nim, pa vendar po svoje pomembnim izroči- lom umetnostnega udejstvovanja, organiza- cije umetnikov in prirejanja umetnostnih razstav. To izročilo pa je sorazmerno zelo novo, staro je komaj nekaj desetletij, na- tančneje: začelo se je kmalu po 1.1918. Seveda ni zgodovina Maribora brez umet- niške tradicije, vendar o kakem nepretrga- nem razvoju ni govora. Seveda so zgodovin- ska raziskovanja o rasti Maribora nasploh pokazala, kako .zelo so to mesto spreminjali zunanji vplivi, ne določne silnice, ki bi imele izvor v njem samem. Tako je n. pr. južna železnica spremenila ves položaj mesta. V vsej dobi industrializacije so predmestja do- kaj burno, pa bolj ali manj »divje« zrasla okoli nekdanjega centra. Ker je bil strogi center nemški, predmestja, ki so se nepo- sredno držala centra, pa slovenska, in se je nemški center branil »prevzeti« predmestja, se je položaj za mesto samo seveda še po- slabšal. Človek bi pričakoval, da se je v tem in takem okolju še ostreje izoblikovalo na- sprotje Nemec-gospodar : Slovenec-proleta- rec, vendar ni bilo tako. Avstrijska socialna demokracija je odigrala svojo izrazito ne- gativno vlogo, ker je izpovedovala nekakšen napačen internacionalizem in je tudi v Mariboru zato zelo enostransko pomagala gospodarsko močnejšemu nemštvu. Za vso organizacijo kulturnega življenja v Mariboru so taka in podobna dogajanja bila usodna. Razvoj nikakor ne kaže sosled- ja, tudi če upoštevamo, da »normalno« so- sledje poteka v nasprotjih, t. j. da naslednik običajno gradi na temeljih in preostankih iste preteklosti, ki jo je razbil, a jo teoretič- no zanikal. Razvoja v Mariboru in .sploh v severni in severovzhodni Sloveniji tudi v primeru, če bi bil dal umetniško izredno pomembna dela, še od daleč ne bi mogli pri- merjati s kakšnimi velikimi strujami v sve- tu, recimo z nasprotjem realizem-impresio- nizem itd. Ne glede na kvaliteto je bil raz- voj v Mariboru izrazito »plastovit«, .skoraj tako kakor v d'Orbignyjevi teoriji kata- strof. Ko so tu fevdalni pogoji razvoja nehali, ni bilo ničesar, kar bi jim neposredno sledilo. Ce pustimo vnemar starejšo umetnostno dogajanje in začnemo pri dobro razvitem baroku, vidimo tisto, kar je že ugotovil S. Vrišer, namreč, da je ta dejavnost v ba- roku bila precej živahna in sorazmerno tu- di na precejšnji višini, pa čeprav je imela izrazito obrtniški značaj. Po zatonu baroka se stvar bistveno spremeni. Bidermajerska umetnost v Mariboru je nekako cehovska, obrtniška in provincialna, čeprav v obrti po svoje dosega kar spoštovanja vredno vi- šino. Značilno je. da se ti ljudje, ki se na dokumentih podpisujejo »meščanski slikar- 170 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ji< (»bürgerliche Maler«) na svojih slikah (ki so delno ohranjene v privatnih hišah), sploh niso vidno podpisovali. Dva teh portretov pripisujejo na primer po ustnem izročilu »nekemu« Waldmüllerjevemu nčencu. Tega je malo, ni še raziskano in tudi ni gotovo, da bo v doglednem času dalo tehtne rezul- tate. V drugi polovici prejšnjega stoletja je opaziti nekaj talentov iz severnega in pred- vsem severovzhodnega dela Slovenije, ki so se pa za samo mariborsko ozemlje izgubili tako, da so utonili v tujini (odšli v Ame- riko: Kosi in Fekonja), delno tako, da so (Tone Ceh) utonili v obrti cerkvenih slikar- jev in kiparjev (ali pravzaprav samo izde- lovalcev cerkvenih slik in kipov, kajti hi- tro propadanje izraznosti je posebno v tej dejavnosti vse bolj naglašalo prepad med obrtjo in umetnostjo). Vse to sega do pra- ga zadnjih let. Zadnji tragičen primer res- ničnega umetnika in resničnega umetniške- ga brezdomca je gotovo Franc Berneker, v mnogo manjši meri Košar, še součenec B. Jakca v Pragi. O nekih »izgubljenih« sli- karjih, ki so bili doma iz Prlekije, je svoj čas zbiral gradivo prof. Mohorič. Izjava je Trstenjakova, ki se je šele nedavno vrnil iz Cehoslovaške, medtem ko je Zabota (čigar portret dr. Senjorja je baje delan v samem Mariboru) postal slovaški slikar in je na Slovaškem tudi umrl. Ker že gre za celotno severovzhodno ozemlje Slovenije, je pač tre- ba tudi še omeniti prekmurskega slikarja \ rečica, ki je v Budimpešti tragično pre- minil šele po zadnji vojni. Ves ta material še zdavnaj ni primerno obdelan. Šele, če pogledamo organizacijo umetni- kov in umetniškega udejstvovanja v Mari- boru po 1.1918 s tega zgodovinskega stali- šča, postaja jasno, da je — kakor koli je bila nepopolna in umetniško ne ravno epo- halna — vendarle po svoje opravila izredno pomembno delo. S tem prvotnim vzpostav- ljanjem umetniške organizacije in umet- nostnih razstav je Maribor dobesedno postal center. Ce, recimo, danes v Mariboru stoji galerija, če je ravnatelju muzeja prof. Tep- Ivju uspelo, da je zainteresiral vse odločilne ljudi, mobiliziral kredite in s posebno ekipo sodelavcev sam z veliko prizadevnostjo de- lal za ustvaritev galerije in v tem končno tudi uspel, je treba ugotoviti, da je mogel uspeti samo zato, ker je v Mariboru ob- stajala že nekaj desetletij trajajoča »umet- nostna« tradicija vsaj v zunanjih znakih or- ganiziranja umetnikov in prirejanja umet- nostnih razstav, ki je opravila nemajhno propagandno delo in jo je bilo precej čutiti tudi na drugih kulturnih področjih (gleda- lišče), ter je končno čisto pedagoško pripra- vila tla mlajši generaciji. Prvi začetki organiziranja umetnikov in razstav pripadajo klubu »Grohar«. O njem še ni napisana zgodovina. V vseh posebnostih je to zgodovino tudi težko na- pisati. Ogromno materiala se je porazgubilo ali vsaj v trenutku ni dostopen. Tako je na primer velik del arhiva kluba »Grohar« hi'anil prof. Joso Schmoranzer v Tirolah. Nekaj članov ne živi več. Leta 1955 je na primer v Ljubljani umrl Viktor Cotič, ki bi bil brez dvoma imel še mnogo povedati. Pa tudi dela umetnikov iz tiste dobe so se v premnogih primerih tako porazgubila, da vse razpravljanje mika brez dvoma bolj zgodovinarja kakor umetnostnega zgodovi- narja. Res pa je, da živi še Jože Žagar, eden izmed članov »Groharja«, živi še ne- kaj ljudi, ki so redno hodili na razstave; eden mlajših razstavljalcev, Ivan Kos, ki je bil pri »Groharju« samo gost, pa je zelo skrbno ohranil svoj lastni arhiv razstavnih katalogov in časopisnih izrezkov, ki delno zadevajo klub. Ce pa dela kluba »Grohar« Slikar Jože Žagar, Avtoportret l?li KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO in tudi »Brazde« ni mogoče rekonstruirati v celoti, je prav lahko razbrati značaj tistega prvotnega umetnostnega organiziranja. Po n.ujnosti je prvo združevanje in organizira- nje umetnikov v Mariboru delalo v nmjh- nih, včasih malenkostnih razmerah. Zgodo- vinska pravičnost terja, da se vendarle pra- vično oceni to delo, ki je bilo po svoje po- membno kljub vsej malomeščanski ožini, kljub pogostokrat zelo malenkostnim razpr- tijam, ki so posegle včasih v sam klnb, kljub po sili nekritičnem lovu vsega, kar v slikar- stvu »leze in gre« in kljid> nujnemu, na zunaj včasih prav »ferajuarskemu« lovu za denarjem. V nasprotju s tem, kar so navadno pisali, pravi Jože Žagar, da je klub začel delati takoj po letu 1918. Za ustanovitelja velja prav tako Viktor Cotič; Žagar trdi. da je bilo ustanoviteljev več. Vsekakor je bilo pri nstanovitvi več Slovencev in tudi nekaj Nemcev. Od vsega začetka so bili člani Co- tič, Gvajc, Peteln, Baumgartner. Tscharre, kipar Ravnikar, kot diletant kapetaii Apih. Vsekakor pa je v tistih časih po prvi osvo- boditvi popolnoma prevladoval slovenski ži- vel j. »Uradni« jezik na sestankih je bil slo- venski in tudi Peteln (S. Šantel ga še piše »Petelin«) se je spočetka držal tako. da si ga lahko po potrebi imel za Slovenca ali tu- di za Nemca. V naslednjem podajam v glav- nem nekaj iz jjripovedovanja Jožeta Žagar- ja. Zelo značilno je, da so si mariborski umetniki hoteli (čisto po načinu drugih dru- štev) najprej priskrbeti sredstva za nadalj- nje delo in da so zato leta 1921 čisto »fe- rajnarsko« pa prav velikopotezno in z upo- rabo vseh razpoložljivih sil pripravili ma- škerado. tako imenovano » Japonsko noč« pri Götzu (sedaj dvorana Ljudske prosvete). Pol leta so vsi delali na pripravah, do po- drobnosti izdelovali načrte za dekoracije in Santlova s hčerkama-slikarkama pri muziciranju tudi Že sami pripravili material. Arhitekt »Noči« je bil agilni član »Groharja« J. Schell. Kot centralno dekoracijo so izdelali štiri metre visok Budhov kip. Velikansko in zelo težko glavo je izdelal Ravnikar. Mari- borski umetniki so celo povabili iz Ljublja- ne Japonko Tsuneko-Skuškovo, da jim je napisala primeren rek, kar je tudi storila. Jože Žagar pripoveduje, kako mu je uspelo, da je v štirih urah oblekel kip. Pomagali so mu trije mladi fantje: Borut Hribar (zdaj kipar v Mariboru), Franjo Stiplovšek in — Nikolaj Pirnat, ki je bil kakor ostala dva seveda povezan z vsem, kar je tako ali dru- gače zadevalo klub. Seveda ni mogoče pre- iti mimo dejstva, da je prireditev denarno popolnoma uspela. Občinstvo je kar drlo k njej. Ples se je začel ob osmih, vendar je bila taka gneča, da je šele ob štirih zjutraj bilo mogoče zaplesati. V.sekakor je ta dogo- dek silno značilen. Istočasno je bil nekako ganljivo provincialen in zato koristen. Pa ne da bi zato morali podcenjevati dekora- tivno delo, ki ima svoje dn svojevrstne moj- stre. Da je tu šlo v resnici za izrazito pro- vincialno delo, dokazuje dejstvo, da je pri- reditev teh bežnih, ne več obstoječih deko- racij pol leta absorbirala vse moči tedanjih mariborskih likovnikov! O nadaljnjem delu imamo nekaj skrbno ohranjenega materiala iz privatnega arhiva slikarja Ivana Kosa. Tu pa prihajamo že delno v nasprotje med časopisnimi poročili in izjavami še živečega člana. Medlem ko pravi B.(orko) v poročilu v »Taboru« št. 207. z dne 14. sept. 1922, da se je vršila v decem- bru leta 1920 v Mariboru prva umetniška razstava, trdi Žagar, da so imeli razstavo v kazinski dvorani že takoj 1.1918. Saša Santel pravi v »Jutru«, št. 215 od 10. sept. 1922, da gre za tretjo razstavo mariborskih likovnih umetnikov. Ce so bile razstave vsakoletne (kar je več kakor verjetno), bi dobili torej menda večje razstave leta 1920 in 1921, pri čemer je še zmeraj mogoče, da so priredili manjše razstave tudi že prej, pa jih v svojih izjavah takrat niso »šteli«. Na hitro bi lahko še posneli iz Žagarje- vega pripovedovanja, da je bil leta 1919 pTedsednik društva Gvajc, podpredsednik Cotič, blagajnik pa Žagar. Društvene se- stanke so imeli v grajski kleti (ki jo je Co- tič, kakor znano, tudi dekoriral). Žagar pra- vi o sebi, da je »imel večerni akt« v gim- naziji in da je bil njegov najboljši risar plesalec Pino Mlakar, kar je vsekakor za- nimivo. Na kratko bi mogli reči, da je klub »Grohar« obstajal, dokler se niso začele leta 1925 razprtije, v glavnem med Gvajcem in 172 Veno Pilon: Omizje v kavarni, linorez 1955 (I. mednarodna grafična razstava v Ljubljani poleti 1955) ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Cotičem, da se je končno klub razšel iu ga je po nekem času nadomestila »Brazda«. Pri razstavah v Mariboru je sodeloval kot gost tudi Hinko Smrekar, ponovno tudi Trste- njak. Kos in tudi že Males. Že omenjeni članek Saše Šantla je zani- miv (mimogrede povedano: ni ravno čudno, da se je Saša Santel, ki se je čutil Primorca, posebej zanimal za Maribor, rodbina Sant- lovih je bila prvotno doma s Kobanskega). V že omenjenem članku (Jutro 10. IX. 1922) govori pisec o »denarnih krogih«, ki so jim kulturne zadeve na splošno »deveta briga«. »To pot«, pravi, da so vendarle »začutili takrat (očitno tiskovna pomota za tokrat) potrebo ali pa dolžnost«, da so ljubljanske- mu velesejmu in mariborski obrtniški raz- stavi »priklopih« tudi umetniško. Pravi, da je klub »Grohar« skupina umetnikov in umetnic, »kateri še nimajo skupne tradicije in ki so šele začeli nastopati v skupnih raz- stavah. Ni torej čudno, da nam predstavlja razstava tega kluba umetnike zelo različnih struj in kvalitet. »Vendar,« pravi S. S., »ta tretja razstava pokazuje, da se je... iz- vršilo v klubu, četudi ne popolnoma, ven- dar v veliki meri »čiščenje«, ki je naravna posledica zakona sefccijfe«. Seveda je Šan- tel hotel reči »selekcije«, vendar mu je to — spet po svoje značilno — pokvaril ti- skarski škrat, ker je bila pač takrat v Ma- riboru selekcija še preveč »nova« beseda. Santel govori o Apihu, ki mu svetuje več študija, o Baumgartnerjevih akvarelih in gvaših in nekaj več o Cotiču. O Cotičevem delu je danes težko govoriti iz neposredne izkušnje, ker je njegova dela v mnogih primerih šele treba ugotoviti. Zlat- ko Zei, njegov nečak, napoveduje spomin- sko razstavo, ki bo brez dvoma prinesla več materiala. Splošni vtis, ki ga pa imam o njegovih slikah in ga tudi nosim v spominu (Cotič je bil moj profesor), se docela ujema z ugotovitvami S. Šantla, ki pravi o Cotiču: »ne muči se niti s socialnimi problemi niti ne eksperimentira z moderno simbolistiko« in da je »samo« slikar (navednice napravil S. Š.). Pravi, da ne bi škodilo, če bi se bil Cotič pri nekem določenem delu »še neko- liko mudil in posebno skale nekoliko bolj predmetno študiral«. Govori o »pointilira- nem nebu«, ki »vpliva prav ugodno« in pra- vi: »Cotič pokazuje vse vrline dobrega ko- lorista. Ce bi se Cotič specializiral v takih motivih, bi nadkrilil Crnčica.« Vse to je zelo značilno. Sam se spomi- njam, kako je Cotič včasih samovoljno upo- rabljal pointilistično tehniko, recimo v sliki v grajski kleti za to, da bo ob koncu, ko je bila slika že dovršena, s pomočjo številnih majhnih lis »ustvaril prostor«. Tista slika v grajski kleti je bila po svoje značilna, ker je prikazovala neke znane mariborske ro- doljube v rahlo »ginjenem« stanju ob čaši vina in kitari. Sklep: Viktor Cotič je bil seveda nadarjen slikar, nekako pa je zrasel z miljejem in ni dal polne mere svojega ta- lenta. Njegov pomen za mariborsko slikar- stvo je predvsem v organiziranju. Borko (že omenjeni članek od 10. sept. 1922) imenuje Cotica impresionista. To je bil, pa ne ravno docela dosleden, kakor ni bil prav dosleden v pointilizmu. Saša Šantel v zgoraj omenjenem članku omenja ime Janovski, ki je »tokrat razoča- ral«. Imenuje Ivana Kosa, dr. Hollegha, in pravi, da sta »močna talenta«, Petelna (piše ga — menda demonstrativno — Petelin) in Stiplovška ter »nadebudnega« Trstenjaka. Lastni sestri Santlovi (Avgusto in Henrieto) kot brat seveda kar na hitro opravi in samo omeni. Borkova že omenjena kritika se v bistve- nih potezah ne razlikuje od Šantlove, vsaj glede kvalitete sta si v sodbi precej edina, o obeh sestrah Santlovih pa piše seveda znatno več. Žagarja na tej razstavi ni bilo, tudi ne Gvajca, ki je bil tako značilen za vse na- daljnje delo in organiziranje v Mariboru. Gvajc je tudi do današnjih dni med naj- bolje zastopanimi slikarji v mariborskih privatnih zbirkah. Bodimo si odkriti. Starejša generacija (tu- di Gvajc) se je samo včasih jemala resno. Gvajčeve slike so precej različne v kvali- teti. Nekatere je očitno izvršil samo po na- ročilu in zelo zaostajajo za njegovimi naj- boljšimi deli. Zamenjala jih je najprej tro- jica »mladih«: Kos, Pirnat, Stiplovšek, ki je razstavljala od 28. septembra do 19. okto- bra 1924 in že zbudila precej zanimanja. Klub »Grohar«, čigar zgodovina še ni na- pisana, je torej opravil organizacijsko skraj-, Saša Santel na obisku v Mariboru pri materi in sestrali KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO Z (. ODO V INO no pomembno delo. Tudi »mladim« je kljub nasprotovanju pripravil pot. Brez dvoma je mogoče o njem še zbrati ogromno materiala, a ravno umetniško najbolj pomeiid)en ma- terial pa je ali težko dostopen ali sploh izgubljen. Ni verjetno, da bi kar koli, kar bi še prišlo na dan, bistveno spremenilo sli- ko, ki si jo lahko napravimo o teh prvih razstavah. Vsekakor — po tehniki so bile zelo različne in raznolične. Poleg oljnatih slik so zelo dobro bili zastopani akvareli in kar kvalitetna grafika, ki so jo med Slo- venci gojili predvsem mlajši, med Nemci pa njihov najboljši, Peteln, ki je seveda sloven- skega rodu. Dobro se spominjam, da so Nemci nekoč (še pred letom 1922) priredili »svojo« posebno razstavo, na kateri je bil Peteln skoraj edina kvaliteta. Značilna za razstavo je bila baronica Rosnianit, ki je sli- kala ljudi v zelo sladkih barvah in sladkih oblikah. To je bilo nekakšno slikarstvo za razglednice, približno ista raven kakor pri provincialnih nemških pevskih prireditvah t. im. »Liedertafelabende«. Rast v kvaliteti je brez dvoma delež slovenskega dela upo- dabljajočih umetnikov v Mariboru, pa če- prav — kakor smo videli — začetki orga- nizacije likovnega življenja po nujnosti ni- so mogli kvalitete tako zelo upoštevati ka- kor kvantiteto. Se nečesa ni mogoče prezreti. Klub »Gro- har« je kar spočetka v Mariboru našel me- cene. In ker mu Nemci niso bili tako zelo naklonjeni, so njihovo vlogo prevzeli Židje. Žagar pravi: »Med propagandisti je pa bil najagilnejši trgovec Preis iz Gosposke ulice. Bančni ravnatelj Herman in trgovec Rosen- berg sta izdatno podpirala gibanje.« Tudi v tako provincialnem mestu, kakor je bil Ma- ribor med vojnama in kljub temu, da sli- karji niso zmeraj računali na prodajo svojih slik in kljub skromnim stroškom za razsta- vo, vendarle te brez izdatne podpore mece- nov ne bi bile mogoče. Temu stanju tudi prireditve kakor »Japonska noč« leta 1921 trajno niso mogle pomagati. Dokaj pozitiv- na vloga Židov (glede na Slovence) je bila v Mariboru v tem primeru bistveno dru- gačna kakor na primer v Murski Soboti, kjer so domala (izjema je bil na primer mladi Ali Kardoš) predstavljali najmočnej- šo oporo Madžarom. NAVRATILOV ZAPIS IZ LETA 1849 JOŽE DULAR (Nadaljevanje in konec) 1848 petnajsti dan sušca je dodelil pre- svitli cesar Ferdinand I. svojim ljudstvam novo vladarstvo ki se imenuje vstava.^' Vstava v tem obstoji da se deržavni zbor, obstoječ iz poslancev vsake dežele celiga našiga cesarstva, vsako leto na Dunaji ali kakim drugim mestu snide, se posvetva. kakšne postave bi bile za cesarstvo bolje, in koliko davkov je vsako leto potreba, da cesarstvo svoje potroške poplača. Nazadnje se dajo dokončki deržavniga zbora poterdi- ti. Tude je vstava vsim narodam našiga ce- sarstva enakopravnost narodnosti in jezika zagotovila, karjesosebno nas Slovence in vse naše Slovanske brate, ker se je naš jezik pod starokopitnim vladarstvam nepravično in nevsmileno terl, neizrečeno razveselilo. Glas od podeljene vstave je dospel v Metli- ko 18. sušca 1848. V znamje veselja so si ljudje belo rudeče trake na suknje pripe- njali in jih več dni nosili. Zvečer je bilo mesto razsvitleno. Na vsakim oknu so se sveče svetile, turška muzika je po mestu svirala in truma veselih prebivavcov na ves glas premilimu cesarju stoterno Zivio Fer- dinand I. kričali, da je od bregov odmevalo. Ker je svilii cesar z ustavo tudi narodno stražo (Nationalgarde) dovoljil, se osnuje čez nekoliko dni tudi v Metliki taka straža. Sto trideset meščanov je bilo v njo zapisa- nih. Marljivo so se vsako nedeljo po ker- šanskim navki vadili po vojaško stopati in se obračati, da bi bili izurjeni, ko bi bilo treba se zoper nepokojnike na noge posta- viti. Ker se pa je zavolj potrebnih domačih opravkov zdaj ta zdaj uni te vojaški na- redbi in službi odtegnil, in se je prava po- korščina poveljem predstojnikov zlo pro- grešala, so se naši narodni stražniki že čes kake dva mesca razšli. Tako je bil konec naši narodni straži, ki še ni nobene enolič- ne obleke (Uniform) imela. Po novi ustavi je imela tudi vsa tlaka in desetina nehati, to da je bilo rečeno, da se ima to še le ko- nec leta 1848 zgoditi. Ali kmeti niso hoteli od podeljene vstave nobcnimu grajšaku po- korni biti. Grozili so se: Naj nam le pride kdo še enkrat na tlako zapovedovati; gotovo nebo nikdar več šel.'* Ker je bila taka tudi po drugih deželah našiga cesarstva, je cesar opravljanje tlake in odrajtovanje desetine dc konca 1848. leta na prosto voljo dal; si- 176 ČASOPIS 7. K SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Anion Navratil (IS-'.'-lS«:) lili se ni Sinei iiobendcn. Deržavni zbor, ki je bil dva mesca potem na Dunaji pozvan, je imel dokončati, kako naj tlaka in dese- tina neha, ali z odškodvanjem ali brez od- škodvanja. Kmalo po dodeljeni vstavi si sprosijo Ma- džarji samostalno ministerstvo in nočejo Hrovatam enakopravnosti jezika dati. Hro- vati pa zberejo vojsko. Njih preljubljeni in presvitli ban Jožef Jelačič jih pelje nad Madžarje. Madžarji tožijo Jelačiča cesar- ju. Cesar pošlje \^ Pest grofa Lamberga, da bi on zapovediiištvo čez vse armade na Ogerskim, čez Madžarske in Jelačičevo pre- vzel in sovražnike pomiril. Ali Madžarji, kterih vodja je bil Ladislav Košut, grofa Lamberga v Peštu na mostu šiloma vbijejo," in se nato od našiga cesarstva popolnama odcepijo. Velik punt vstane. Se poprej in sicer valje drugi dan po raz- glašeni novi postavi se spuntajo tudi Be- nečani in drugi Talijani njih vodja je bil Sardinski kralj Korl Albreht. Tudi oni so se kanili od našiga cesarstva odlomiti. Straš- na vojska se začne, ki je čez leto dan ter- pela. 1849. Mesta Milan (Mailand), Brešia, Pi- skera in Benetke so dale našim pod slav- nim vojvodom po imenu Radecky strašno veliko opraviti.'* Neizrečeno veliko kervi je bilo prelite. Dostikrat so bili naši tepeni. Ali potem, ko je vojvoda, 84 let star mož iu oča svoje armade, svojo veliko moč zdru- žil je premagal Milan in vse druge talijan- ske mesta eno za drugim. Afi/an je premagal z naskokom (:šturmom:), pri kterim se je posebno naš domači regiment »Princ Ho- henlohe« skazal. V talijanskim mesti »Breš- jo«, ki se je bilo premagano po lažnjivim glasi, da so Milanci naše nabili, spet spun- talo, so naši potem tako razdjali in po njem tako sekali, da je bilo vse s kervjo polito. Cisto nikomur niso prizanesli, ki so ga z orožjem v roki v pest dobili. Stari vojšaki so pravili, da takiga mesarjenja niso iše nikdar vidili.'^ Najdlje so se Benetke der- žale pod vodjem po imeni »Maiiin«. Pa bi se iše ne bile, ko bi jih ne bila k temu ne- izrečena lakota in dragina prisilila. Podale so se mesca Avgusta 1849."'' Zdaj je bil na Talijanskim mir. Madžarjev pa ni mogel ban Jelačič z na- šim vojvodom iVindišgraecom, ki je bil kas- neje odstavljen premagati. Namesto Win- dišgraeca je bil Jclačici na pomoč poslan vojvoda Weiden in nazadnje vojvoda Haj- nau. Ker se je pa bilo z Madžarji okoli šestdeset tavžent Poljakov zedinilo, so mog- li Rusi na pomoč priti.*' Rusi so mesca ve- likiga serpana (:August:) 1849 s Hajnauovo in Jolačičevo pomočjo madžarsko naj jačjo in večjo armado pod vodstvom madžarski- ga vojvoda po imeni Gergej zasačili in ga prisilili, da je mogla njegova vojska orožje položiti in se na milost in nemilost podati.*^ Košut jo zdaj na Turško potegne. Vojska z Madžarji je bila končana. Samo terdnja- va Komorn, terdno obzidano in z vodo ob- dano, iše nikdar premagano mesto, se ni hotelo dolgo podati. Zdaj, ko to pišem (21. kimovca 1849) se ta terdnjava iše ni podala. Ker ni bila iše nikdar premagana, jo ime- nujejo devico med terdnjavami.*^ KAKO SE JE ZGODILO, DA NAM JE j CESAR FERDINAND USTAVO DAL? \ i Še nekaj od leta 1848. Kmalo po novim letu 1848 se spuntajo Francozi v Parizi in prerenejo kralja svojiga Ludovika Filipa, ¦ ki jim ni veliko svojih obljub spolnil, am- i pak jih zmiraj za nos vodil. Kot blisk je j šel ta glas od dežele do dežele. i Prebivavci našiga cesarstva, posebno mladi \ in učeni ljudi so bili že tudi starokopit- ! niga in nepravičniga vladarstva pod veslom i ministra Meterniha do vrata siti. Vroča kerv | učenih, sosebno visokosolcev na Dunaji se | vnovič vname, ko začujejo, kaj se je v Pa- rizi zgodilo. Ena misel jih prešine, ko so- znajo, da so tudi v Parizi visokošolci zače- i 177. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO tek punta storili. Neizrečena množica se jih zbere, naklene se jim veliko število Du- najčanov. Neprestrašeno gredo z velikim hruinom pred Meternihooo prebivališč, in kričijo, da naj se iz Dunaja pobere. Nad- vojvoda Albreht zapove vojšakom nad lju- di strelati. Več jih pade vbitih in ranjenih. Ker pa ljudi niso imeli orožja, cesar strelja- nje na ljudi prepove. Več Dunajčanov se poda k starokopitne- mn ministru Meternihu. Prosijo ga, da naj odstopi, da drugači mira ne bo. On pa ne- če. Grejo do cesarja. Nazadnje mora Meter- nih z nevarnostjo živlenja ubežati. Potegnil jo je v London, poglavitno mesto angležke (:englendarske:) dežele. Tam je imel že več milijonov naloženih, ki jih so podložni po- prej s kervavimi žuli plačali. Dunajčani, razkačeni, da se je na ljudi, ki. so bili brez orožja streljalo, razbijejo s silo vrata Dunajske orožnice in si vzame iž nje vsak kako puško ali sablo. Zdaj ne nehajo cesarja nadlegovati, dokler ne ob- ljubi 15. sušca 1848: 1. ustavo ali konštitucijo 2. enakopravnost vsih stanov, narodnosti in jezikov 3. enakopravnost vsih ver 4. svobodo tiska 5. narodno stražo 6. podložnost samo cesarskim gospo- skam.^^ Ta Dunajski punt se je bil začel ravno 13. sušca (:März:) 1848. 16. sušca, ko se je cesar Ferdinand I. s priimkom Mili po Dunaji vozil, mu hvalež- ni in veselja polni Dunajčani voz izprežejo in ga na sebi okoli vozijo. T[ru]ma ljudi je za vozom vrela in ga z odkritoserčnim in oglušnim »Vivat!« spremljala. Cez malo dni pa sUnolizna in starokopit- na gospoda cesarskiga dvora presvitlega ce- sarja preplašijo z lažjo, da se mu po živ- ljenji streže. Cesar zbeži od straha v tirol- sko mesto Inšpruk.^' Komaj ga deržavni zlx)r in Dunajčani z velikimi prošnjami na- zaj pripravijo in povernjeniga z nepopislji- vim veseljem in svečanostjo sprejmejo.'" Kmalo kmalo potem ruši Jelačič ban s svojimi Hervati nad gizdave Madžare.^'' Du- najčani pa so bili té misli, da bo Jelačič po premagi Madžarov nad Dunajčane prihro- mel in da bo spet vse na staro zibnilo. Po- sebno so bili v té misli še bolj zato vter- jeni, ker sto soznali, da vojaški minister Latur po imeni, Jelačica skrivaj proti Ma- džarom podpira. Šesti dan kozoperska (gber^ 184S vstane zavoljo tega nov punt. \ tem puntu vbijejo Dunajski capini, kteri so bili od Madžarov najeti, ministra Latura pod streho njegovega prebivališča in ga že mertviga po nečloveško obesijo.''* Cesar to soznati, ubeži vdrigič in sicer v marsko glavno mesto Olomooc.** Zdaj zač- nejo po Dunaji gospodariti Dunajski raz- vuzdanci. Ker so tudi naj imenitnišim slo- vanskim poslancem deržavnega zbora zato po življenji stregli, ker so se brez straha za slovansko enakopravnost poganjali in nem- ško samopašnost in vladoželjnost z rezko besedo grajali, so jo tudi imenovani poslan- ci iz Dunaja potegnili. Z njimi še veliko drugih in mnogo poštenih Dunajčanov, ki so vedli, kam pes taco moli. Samo tisti poslanci so na Dnnaji ostali, ki so bili enake misli kot Dunajska drhal, ali pa ki jim se rešiti ni bilo več mogoče. Cesar je pozval zdaj deržavni zbor v Kro- meriž, mestice Mizo Olomovca. Ban Jelačič, to zvediti, krene na svojim poti na Ogersko proti Dunaji. Ne dolgo za njim pridere vojvoda Windisgraec iz Prage. Obsedela Dunaj in tako dolgo nanj strelja- ta, dokler se puntarji podajo. Tudi tukaj je bilo neizrečeno veliko kervi prelite. Ni bilo drugače misliti, kakor da so ta punt ma- džarski denarji napravili. Prišli so bili za- res Madžari Dnnajskimu drugimu puntu na pomoč. Ali Jelačič jih z njih veliko zgubo nazaj zaverne, da ni bilo več duha ne sluha po njih pri Dunaji.'" Veliko mladih vertoglavcev in njihovih zapeljivcov je dal potem Windisgraec vstre- liti. Cez nekoliko potem nadomesti Windis- graeca bolj vsnuiljeni vojvoda Weiden iz Talijanskiga. Jelačič in Windisgraec pa gresta z zdru- ženo močjo nad puntarske Madžare. Kako so bili Madžari nazadnje premagani, je bilo že spred povedano. Premili cesar Ferdinand I. viditi, da se mu dobrota z nehvaležnostjo povračuje, in poverh še bolehen se zahvali za vladarstvo Na metliškem >plaeii< ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKJ v nepopisljivo žalost vsih podložnih. Na- stopi ga 2. Grudna (10 ''™) 1848 sin njegovi- ga brata Franc Jožef I. v svojim 19. leti.'' Deržavni zbor je bil še zmiram v Krome- riži, — na Talijanskim in Ogerskim pa ker- vava vojska. 1849. Ker je deržavni zbor v svojih do- končkili 1. zlo počasin bil, 2. ker niso bili Madžari, Hervati in Talijani v njem nado- mestovani in 3. ker je bilo nekoliko poslan- cev celo smerti Lafiirjeve krivih ; je novi cesar Franc Jožef I. ta zbor 4. sušca, če je bil tudi per., razpustil in sam usiaoo dal.'^ 1849 meseca maliga serpana (Juli) so za- čeli v Metliki pod mestnim sodnikom (štod- rihtarjem) Francom Guštinom pri grajskim vertu proti šoli mestni vodnjak (štirno) ko- pati." Ravno tega leta 13. dan vélikiga serpana (August) je začel pod tehantom Vincencom Vookom Talijan Domeniko Fabris farno cerkev svetiga Miklavža na sirovo (fresko) malati.5* OPOMBE 55. Te in naslednje podatke je Navratil, ki je bil takrat v Ljubljani, kjer se je tudi vpisal v narodno stražo (prim. Novice, 1848, str. 75), črpal iz tedanjega časopisja, zlasti iz Bleiweisovega tednika. — 36. Belokranjski kmetje so pri odpravljanju tlake in desetine pokazali dovolj revolucionar- nega duha, tako na Vinici (J. Apih, Slovenci in 1848. leto, 1SS^8, str. 61), v Semiču (Novice, 1848, str. 140) in ne ravno nazadnje v Metliki, kjer so se med drugim polastili žitnice, ki jo je ustanovil dekan Vovk. — Nasprotno pa Navratil vseskozi ostro nastopa proti revolucionarjem in kliče kme- tom, naj izroče gosposki zakotne pisače in druge, ki njih same hujskajo proti grajskim. Pravi, da bodo »po oznanje- nju C. k. poglavarstva ... vsi Ižancem enaki hudodelci zdaj brez odla.šanja po stojni sodbi (Standrecht) obsojeni in i)o primeri svojiga pregreška tudi ob glavo djanii. Zalo jim sveluje potrpljenje, kajti vse se bo počasi uredilo, saj >naš svitu cesar so dobri, kot duša, iu so prepričani, da je treba jnarsikatero reč polajšati.« (Novice, 1848, str. 34). — 3?. Novice, 1848, str, 17Ü. — Košut = Kossuth. — 38. Milan = Milano; Brešia = Brescia; Piskera = Peschiera (na jugu Gardskega jezera); Benetke = Vene/.ia; mesta v Severni Ita- liji. — 39. Novice 1849, str. 62. - 40. Novice, 1849, str. 88, 138, 142, 156. — Danijel Manin (1804—1857), iz ječe osvobo- jeni advokat, ki je hotel obnoviti beneško republiko in je bil 1848 in 1849 predsednik provizorne beneške vlade. — 41. Novice, 1849, str. 83. — 42. Novice, 1849, str. 150. Haj- nau = Haynau; Gergej = Görgey. — 41. Novice, 1849, str. 168. Med drugim poroča Bleiweisov list z dne 19. sept.; »Komoranska terdnjava, ktera krog in krog z velikima vodama obdana, dosihmal še nikdar ni bila premagana in se zato »devica« med terdnjavomi imenuje, bo dala na vsako vižo naši armadi še veliko opraviti.« (Zavzeta je bila potem še isti mesec, 27. IX. 1849). — 44. Novice, 1848, str. 45. — 45. Novice, 1848, str. 88. Cesar je zbežal v Innsbruck šele dober Tnesee kasneje, t. j. 17. aprila. — 46. Novice, 1848, str. 142. Cesar se je vrnil na Dunaj 12. avgusta. — 47. No- vice, 4848, str. 166. — 48. Novice, 1848, str. 174. Laiur = Lathur. — 49. Novice, 1848, str. 178. Oiomovc = Olomouc, mesto na Moravskem. — 50. Novice, 1848, .str. 190. Windis- graec = Windischgrätz. — 51. Novice, 1848, str. 20S. — 52. Novice, 1849, str. 45. — 53. Nekdanja šola je bila v hiši Franca Guština, h. št. 16, ki se je kasneje poročil z Ano Navratil, vdovo Kostelac. Bila je nizko poslopje z dolgim napuščem in majhnimi okni, streho pa je imela pokrito z deščicami. Danes te hiše ni več in je na njenem mestu L 1941 Ivan Rus sezidal novo hišo. — Vodnjak sam je danes zasut; nanj spominja masivna kamnita školjka z vklesanima letnicama 1849 (leto kopanja vodnjaka) in 1835 (leto posta- vitve kamnitega ogrodja). — 54. Ko se je Vovk 1. 1848 mudil v Trstu, je tam dobil slikarja Domenica Fabrisa iz Osope, ki mu je bil pripj-avljen na presno poslikati metliško cerkev. Fabris je prišel v Metliko naslednje leto še z nekim drugim Iialijanom, ki mu je pomagal slikati arabeske in druge manjše stvari. POPIS DRUŽINSKIH POGLAVARJEV L. 1660 IN ŠTEVILO PREBIVALSTVA V LJUBLJANI DR. VLADO VALENCIC Ze ko je bil dovršen rokopis razprave o pre- bivalstvu Ljubljane pred dve sto leti, ki je bila objavljena v zadnji številki lanskega letnika »Kronike«, mi je prišlo v roke več seznamov ljubljanskih družinskih poglavarjev z navede- nim številom njihovih družinskih članov,' Ti seznami, ki so iz 1.1656, 1660 in 1662 in se na- našajo na takratni okoliš stolne župnije, nam dajejo sliko o stanju prebivalstva v času, ko so nastali, zato so brez dvoma važen vir za zgo- dovino populacijskega razvoja v Ljubljani. Prvi popis prebivalstva na Slovenskem, ki je bil izveden z namenom, da se ugotovi nje- govo število, je bil šele 1. 1754.2 prejšnjo dobe so se tu pa tam ohranili razni seznami, ki so bili napravljeni v davčne, vojaške ali cerkvene namene, iz katerih se da posneti število prebival- stva ali pa vsaj dopuščajo, da se more število prebivalstva na njihovi podlagi oceniti.' Največ takili virov pri nas je cerkvenega izvora. Med te spadajo tudi seznami družinskih poglavarjev ljubljanske stolne župnije iz 1. 1656, 1660 in* 1662, ki vsebujejo število spovedanih in število oseb, ki niso opravile velikonočne spovedi, in sicer posebej otrok, ki še niso prejemali zakra- mentov, ter posebej ostalih, ki k sj)ovedi niso prišli (personae pro communione, infantes non pro coinmunione, xestantes). Iz 1. 1656 je ohranjen le seznam, ki vsebuje prebivalce v ulicah od Špitalskih vrat (današnji Prešernov trg) do Kapucinskega samostana (Trg revolucije), od tod do ženskega samostana (na začetku Titove ceste), v Gradišču, pred Nemškimi vrati (Trg francoske revolucije), v Krakovem iu v Trnovem, liz 1.1662 pa seznam za mestne dele od jezuitskega seminarja (današnji Levsti- k-cv trg) do vodnjaka pri stiškein dvorcu, od tod proti Karlovškim vratom do Schafarjeve hiše (»ad domum Saffarin«), potem zopet od stiškega dvorca do Trance, od tod do Fabjani- čeve hiše (»ad domum Dni Fabianzh«) in konč- no v Špitalski (današnji Stritarjevi) ulici. Ker torej zajemata oba omenjena seznama majhen del Ljubljane, za ugotavljanje števila prebival- j 179 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO siva v mestu oziroma na teritoriju stolne župni- je ne prihajata v poštev in bom obravnaval zato le sezname iz L 1660. Vikarji in leviti stolne župnije so sestavili 1. 1660 štiiri säzname z imeni družinskih po- glavarjev dn navedli število oddanih spovednili listkov, število otrok, ki še niso opravljali i spovedi in število od spovedi izostalili odraslih oseb. Dva seznama nosita z majhnimi razlikami naslov »Nomina et Cognomina Patrum familias qui de sc suisque Anno 1660 Labacä pro paschali tem- pore Confessionis et Communionis dedere Sche- das« (imena in prWmki družinskih poglavarjev, ki so zase in za svojce leta 1660 v Ljubljani za velikonočni čas oddali spovedne in obliajilne listke), druga dva seznama sta pa na kratko označena kot »Communicantes, catechumeni, re- stantes et abscntes anni 1660« (obhajani, katehu- meni, izostali iu odsotni leta 1660). Vsak seznam je sestavil drug duhovnik; trije so izkazovali v svojih seznamih družinske poglavarje po ulicah, trgih in predmestjih, kjer so živeli, ali pa so vsaj označevali popisani del mesta po pomemb- nejših zgradbah, le vikar Boštjančič (Baschtian- tschitsch) ni navajal pri popisanih prebivalcih nobenih krajevnih označb, iz opomb pri nespo- vedanih osebah se vidi, dasostanovab v njego- vem seznamu vsebovani blizu jezuitskega ko- legija, na Starem in na Mestnem trgu. Po Fab- jončičevi knjigi hiš* je bilo na podlagi imen družinskih poglavarjev mogoče ugotoviti, da omenjeni seznam vsebuje stanovalce Gornjega trga, Levstikovega trga, Virantovega vrta. Zvez- da rske ulice, Zoisove ceste (dela, ki ga tvori prejšnja Trubarjeva ulica). Starega in Mestnega trga, del Ciril-Metodove ulice {Pred škofijo), Stritarjeve in Mačkove ulice ter delno Cankar- jevega nabrežja. En seznam — sestavil ga je vikar Gregor Rubida, — vsebuje škofa, stolnega prosta, stolnega dekana in večje število duhov- nikov, nobenega "dvoma ni, da se nanaša na so- seščino stolne cerkve. V istem seznamu je i>o- pisana ulica pred frančiškani, danes del Vodni- kovega trga in Študentovske ulice, ulica pred vicedomom, to je okolica današnje univerze na Dvornem trgu, Židovska ulica, ulica pred de- želno hišo in deželna ulica (»platea ante domus provinoiale« m »platea provincialis«), okolica današnje Slovenske akademije znanosti in umet- nosti, Novi trg (v seznamiu stoji sicer »in foro antiquo«, vendar je bila to napaka popisovalca, kajti več druižinskih poglavarjev te skupine sem na podlagi Fabjančiča^ lokaliziral na Novem in Jurčičevem trgu ter v Čevljarski ulici), Breg in Nemška (Križevniška) ulica. Levita Janez Goste je popisal prebivalce Za zidom (Cankar- jevo nabrežje. Ključavničarska steza. Krojaška ulica), v Rebri (Norenstaig), tu je vsebovan tudi Grad, od Schaffarjeve hiše (»a domo Schaffa- rin«, verjetno Gornji trg 20) do Karlovških vrat, v Rožni ulici, v Hrenovi ulici, v seznamu »pla- tea quae vocatur Nasturcia«, po imenih stanoval- cev sem jo s pomočjo Fabjančiča« .spoznal za Hrenovo (popisovalec je najbrž istovetil hren z vodno krešo ali pa travniško penušo), na Zabjeku, na Prulah pred Karlovškimi vrati in na pokopališču sv. Nikolaja. Četrti seznam je sestavil Jurij Hlade, v njem so ])rebivuloi ulice od Špitalskih vrat (Prešernovega trga) do žen- skega samostana (današnja Čopova ubca). Gra- dišča, pred Nemškimi vrati (Trg francoske re- volucije), iz Trnovega, Krakovega in od Vice- domiskih do Spitalskih vrat (od Dvornega do Prešernovega trga). število dru- T "iz Ulice in trgi žinskih ^P"". Otroci g- pogla- vedam ostali ^ varjev ^ Škofija in okolica ... 20 113 14 2 12'J LUca pred frančiškani .10 46 4 30 Ulica pred vicedomom .7 32 2 — 54 Židovska ulica .... 19 83 19 ~ 104 Pred deželno hišo ... 17 83 21 ~ 104 Deželna ulica ... 9 35 10 10 35 Novi trg..... U 60 U 8 79 Breg........ 21 116 38 — 154 Nemška ulica .... 30 208 47 — 255 Za zidom...... 28 111 40 — 151 Reber (Norenstaig) , . 53 177 70 1 248 Od Schaffarjeve hiše do Karlovških vrat ... 21 74 23 — 97 Rožna ulica..... 27 134 37 1 172 Hrenova ulica .... 33 129 22 — 151 Žabjek....... 23 93 24 1 118 Pred Karlovškimi ^rati — Prule ..... 17 60 16 — 76 Pokopališče sv. Nikolaja 7 25 1 — 26 Gornji trg, Levstikov trg. Stari trg, Mestni trg . 200 890 243 52 1.185 Od Spitalskih vrat do ženskega samostana . 21 87 25 — 112 Gradišče ...... 55 267 59 1 327 Pred nemškimi vrati . 31 121 40 — 161 Trnovo....... 62 245 94 — 339 Krakovo ...... 69 260 113 — 373 Od Vicedomskih do Spitalskih vrat ... 26 132 27 — 159 Skupaj ..... 817 3.583 1.000 76 4.659 Rezultati popisa so razvidni iz tabele, v kateri je število prebivalstva izkazano po ulicah, trgih in mestnih delih tako kot v seznamih. Število družinskih poglavarjev sem izkazal jM>sel>ej, da je mogoče dobiti sliko o številčni sestavi družin. St;veda so družinski poglava.rji šteti tudi v koloni spovedanih oziroma izostalih, tako da končna ko- lona daje število celotnega popisanega prebival- stva. V tabeli so števila in seštevki, kot sem jih sam ugotovil; pripominjam, da so tudi popisoval- ci sešteli svoje sezname in zapisali na njih svoje 180 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA seštevke, ki pa imajo vsi več ali manj napak. Po seštevkili v seznamili bi število popisanih znašalo: Številke v Boštjančičevem seznamu so včasih jwpravljene in težko čitljive, zato ni izključeno, da sem jih drugače bral, kot jih je zapisovalec zapisal. Razlike med mojo ugotovitvijo in po- pisovalčevimi seštevki so največje pri seznamu, ki Iga je sestavil Jurij Hlade; ta se je pri .sešte- vanju precej zmotil. Na teritoriju stolne župnije je bilo tedaj po mojem seštevku seznamov popisanih 4.659 oseb. K tej številki je treba takoj prijxymniti, da ne predstavlja vsega takratnega prebivalstva ome- njene župnije. V seznamih je navedenih skupno 25 družinskih poglavarjev, ki so bili s svojimi družinami odsotni in niso upoštevani ne med spovedanimi ne med izostalimi. Pri povprečju 5.7 osebe na družino bi morali prišteti k gornje- mu številu približno 150 oseb. Ravno tako bi morali prišteti še prebivalce ljubljanskih samo- stanov in jezuitskega kolegija, ki niso spadali pod jurisdikcijo stolnega župnika in niso v se- znamih. V samostanih in jezuitskem kolegiju je tedaj živelo gotovo 150—200 ljudi. Sicer pa vzbu- jajo seznami vtis, da je v njih ,z omenjenimi iz- jemami zajeto celotno stalno prebivalstvo in da jc torej dejansko število takratnega prebivalstva v stolni župniji znašalo okrog 5000 oseb. Že po načinu, kako je bil popis izveden, in po namenu, kateremu je služil, smemo biti pre- pričani, da je dosegel kar največjo popolnost. Cerkev je vodila v desetletjih, potem ko je bila reformacija na našem ozemlju zatrta in se je uveljavila katoliška restavracija, strO'gO' nadzor- stvo nad izpolnjevanjem versklih dolžnosti. Ljub- ljana je bila takrat .še majhno mesto, duhovščina župne cerkve je gotovo imela pregled nad verniki in ni verjetno, da bi pri popisu nastale večje vrzeli. Tudi je bilo število drugovercev neznatno, seznami navajajo le štiri protestante, trije so bili rokodelski pomočniki, zato je s popisout katoli- čanov bilo zajeto dejansko vse mestno prebi- valstvo. O strukturi prebivalstva rezultati jDopisa ne ]>ovedo veliko. Kot že omenjeno, je na družinske- ga poglavarja prišlo povprečno 5.7 osebe, to pov- prečje je skoraj isto, kot je bilo ugotovljeno za 1.1754. Med družinskimi člani so šteti tudi hišni posli in druge tuje osebe, ki so žiivele v družini. To se vidi iz ojDomb glede od spovedi izostalih oseb, kjer je omenjeno n. pr., da ni bil oddan sjx>vedni listek za pomočnika, ki je luteran, ali pa, da ni bilo k spovedi pisarjev in služkinj. Otroci, ki še niso prejemali zakramentov, so predstavljali 21.5 Vo popisanega prebivalstva, pri štetju 1.1754 pa so tvorili otroci do vštetega tri- najstega leta 21.8 Vo vseh prebivalcev, zato sme- mo sklepati, da sega skupina katehumenov oziro- ma za zakramente še ne doraslih otrok približno do 14. leta starosti. Za del Ljubljane, ki je spadal pod šentpetr- sko župnijo, to je za šentpetrsko in j>oljansko predmestje, ni podatkov o številu prebivalstva, ki bi sloneli na kakšnem popisu. Mogoče pa je šte- vilo prebivalstva v obeh predmestjih za čas okrog 1.1660 približno oceniti po številu rojstev. Ker manjkajo rojstne knjige stolne župnije za čas od 1. 1645 do 1669, ni mogoče izračunati nataliteto za stanje prebivalstva v 1. 1660 in uporabljati tak časovno najprimernejši multiplikator. Sicer je v Pogled na Ljubljano od juga v Valvasorjevi dobi v drugi polovici XVII. stoletja 181; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO arbivu stohie župnije register h krstnim knjigam iz XVn. stoletja, M se nanaša tudi na razna leta, za katera krstne knjige niso ohranjene, vendar ta ix'gister ni dovoij popoln, da bi ga mogel v ta na- men uporabljati.^ Po registru je bilo v letih 1656 do 1660 in 1662 do 1665 — za 1.1661 podatki manjkajo — povprečno 147 novorojencev na leto, medtem ko je prišlo po krstnih knjigah v letih 1638 do 1645 povprečno 325 krščencev na leto. V tem številu pa je vmes mnogo- krščencev, ro- jenih v drugih župnijah, tedaj so namreč kršče- vali v stolnici in vpisovali v krstne knjige stol- ne župnije še številne novorojenčke iz sosednih župnij, ki pa jih od mestnih ni mogoče natanč- no ločiti, ker ni vedno navedeno, iz katere žup- nije so bih. V letih l670i do 1680 je bilo po krst- nih knjigah stolne župnije letno povprečno' 224, po registru pa 180 novorojencev. To naj zadostu- je kot dokaz za nepopolnost registra krščencev. Pri pomanjkanju drugih podatkov moramo pri ocenjevanju števiila prebivalstva nporabiti mul- tiplikator, ugotovljen na podlagi štetja iz 1. 1754 in števila rojstev iz istega časa. Izračunal sem, da je tedaj prišlo povprečno na enega novoro- jenca 26.1 prebivalcev.' Mislim, da smemo ta multiplikator upoirabiti za ocenitev prebivalstva v tistem delu Ljubljane, ki je spadal k šentpe- trski župniji; za to župnijo ne razpolagamo z ustreznimi podatki, smemo pa predpostavljati, da se nataliteta v poljanskem in šentpetrskem predmestju ni bistveno razlikovala od natallitete v ostalih delih mesta. Ker je bilo v obeh ome- njenih predmestjih v letih 1656 do 1665 na leto povprečno 59.8 novoTOJencev, je moralo število prebivalcev znašati na podlagi multiplikatorja 26.1 okrog 1.560 oseb. Po številu rojstev sem ocenil tudi stanje ljubljanskega prebivalstva konec XVI. stoletja, za prvo polovicO' in za konec XVII. stoletja.* V naslednjem pregledu podajam svoje cenitve ka- kor tudi ugotovitve popisov iz 1.1660 in 1.1754, ki kažejo razvoj ljubljanskega prebivalstva ne- kako skozi poldrugo stoletje. Ker je stanje za nekatera leta ugotovljeno oziroma izr-ičunano za teritorij župnij, ki sta sestavljali mestno ozemlje, in so podatki različnega značaja, ne- katere številke so le cenitve, druge pa rezultati več ali manj točnega popisa, navajam številke ločeno po župnijskih teritorijih. Od šentpe- trske župnije sta seveda npoštevani le šentpe- trsko in poljansko predmestje, ki sta bili del mesta. Dasi gornje številke, ki slone na približnih cenitvah in nepopolnih popisih, ne morejo biti točne, nam vendar nudijo sliko o stanju in raz- voju ljubljanskega prebivalstva, ki se najbrž ne bo preveč oddaljevala od pravega stanja, katerega za dobo, ki ni poznala ljudskih štetij, na podlagi ohranjenih podatkov ni mogoče ugo- toviti. OPOMBE /. Kapiteljski arhiv, fase. 58, št. 17. Na sezname je na- letel pri pregledovanju Kapiteljskega arhiva in me nanje opozoril arhivar Božo Otorepec. — 2. Vlado Valenčič, Pre- bivalstvo Ljubljane pred dve sto leti. Kronika, II/3, 1954, str. 191 si. 3. O raznih sekundarnih virih za statistiko prebi- valstva v času pred vojaškimi konskripcijami in ljudskimi štetji prim. Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni. Ljubljana 1936, str. 11 si. — 4. Vladislav Fabjančič, Knjiga hiš, I. del. Stari trg. Rokopisna knjiga v .\LALj. — 5. Fabjančič, Knjiga hiš, II. del, Novi trg. — 6. Glej opombo 4. — ?. Poglavje o populaciji Ljubljane med 1500 in 1700, ki sem ga pripravil za Zgodovino Ljubljane, Rokopis v MALj. — S. Arhiv stolne župnije t Ljubljani, Auszug der Getauften von 1621 bis 1686. --- 9. Glej opombo 7. « 182 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA GRADBENA FOTOTEKA V 10. številki letnika 1953 ljubljanske tehnič- no revije ARHITEKT objavljena razprava o na- tečaju za načrte trgovs-ke hi.še »Slovenija-avto« na prostoru bivše trgovine Zalta-Žilič ob Titovi cesti je podprta s tremi slikami. Prva slika kaže Dredel pred porušenjem starili hiš skupno s ''igwceni, druga v stanju poleti 1953, torej po poruišenju starih hiš in ureditvi novih nasadov, pri tretji pa je v drugo fotografijo vrisana nova stavba po načrtu, ki naj bo izveden. Že bežen pogled na prvo- sliko kaže, da je le reprodukcija slike v kakem ča.sopisu ali reviji, saj je raster prvotne slike preveč izdajalsko vi- den. Ostali dve sliki sta izdelani na i>oidlagi iz- virne fotografije dn sta zato jasnejši. Zakaj je moral |)isec razprave uporabiti re- produkcijo slike? Ali mu ni bila dosegljiva izvir- na fotografija ali negativ posnetka? Ali Ljublja- na res nima neke osrednje ustanove, ki bi izbirala in hranila take slike? Ker to nikakor ni verjetno, je mogoča samo domneva, da je ta zbirka teko malo znana, da strokovni pisatelj ni vedel za- njo in torej ni mogel ujjoTabiti njenih slik. To so vprašanja, ki se morajo pojaviti pri ogledu uvodoma omenjenih slik. Nemogoča je predpostavka, da bi posebno v Ljubljani nc bilo mogoče dobiti stare slike gostilne FIGOVEC in njene okolice s po^gledom proti nebotičniku. Pri tem ni treba ravno misliti na razglednice, ki jih prodajajo papirne trgovine in trafike, ker prav gotovo obstoji v našem glavnem mestu ustanova, ki po svoji dolžnosti načrtoma zbira slike starih hiš. Ce ima Muzej narodne osvobo- ditve obsežne zbirke slik iz naše herojske dobe osvobodilnih bojev. Tiskovni urad zbirke slik z drugim pomenom, mora biti tudi tu nekdo, ki skrbi za slike gradbenih sprememb v mestu. Ponovni pojav istih slik v raznih revijah le po- trjuje obstoj podobne ustanove v Ljubljani, le javnosti ni dovolj znana, da bi se zbirka mogla koristno uporabljati. Važnejše je vprašanje, kako je v tem jki- gledu preskrbljeno v drugih, manjših mestih! Tu take spremembe niso tako pogoste, a zato vendar nič manj radikalne. Ali pa morda ravno ti manjši kraji ravno zaradi izjemnosti gradbe- nih sprememb oskrbijo spominske slike starega stanja? Obstoji le nevarnost, da se oskrbe take slike le na pobudo posameznika in se hranijo nenačrtno, da se založijo med spise ali pozneje zgubijo. Zaradi zavarovanja takih gradbenih six)mi- nov bi moral vsak mestni ali krajevni ljudski odbor imeti poleg drugih tudi dobro urejeno zbirko slik vseh gradbenih sprememb. Njemu podrejeni oddelek za gradbene zadeve je gotovo najprimernejši za ta namen. Ta ima v evidenci vse gradbene zadeve in znani .so mu načrti spre- memb mnogo časa pred pfličetkom del, tako' da ima dovolj prilike za fotografiranje prizadetega mestnega predela. Nikakor ni zaradi tega fwtrebno posebno službeno mesto fotografa, čeprav bi ta v večjih mestih imel event, dovolj dela, saj je pri sedaj močno razširjenem fotoamaterst^ verjetno, da bi mogel skrbeti za to fotozbirko kak namešče- nec iljudskega odbora ali najbolje pristojnega gradbenega oddelka. Sicer pa bi to delo' lahko opravili poklicni fotografi, saj je marsikateri med njimi priznano dober krajinar. Tudi ni ravno potrebno, da so te slike mojstrovine fo- tografske umetnosti, vsekakor pa naj Ixido foto- tehnično zelo dobro izdelane in naj pravilno kažejo predmetni objekt. Slike ne smejo biti premajhne, najmanjša naj bo v velikosti razglednice, preko formata 18/24 ali 20/30 cm pa naj obseg ne meri. To' je potrebno predvsem zaradi morebitnih reprodukcij za ob- javo v časopisih in revijah. Prav ta uporaba sHk tudi olajša nadaljno odločitev, ali naj sé slike hranijo v albumih aii kartotekah. Vsak način ima svoje prednosti: album onemogoča izgubo posamezne slike, je pa težko vanj vložiti že po dogotovitvi albuma najdeno starejšo sliko, kar pa jo pri kartoteki zelo enostavno. Slike naj bodo vsekakor zložene po letiih na- stanka poslopij in gradbenih sprememb, ker le tako bo viden kronološki gradbeni razvoj po- sameznega kraja, fz tega irazloga je primernej- ša foto-kartoteka, v katero prav lahko vložimo slučajno dobljeno sliko iz starejše dobe. Da pa ne bo n. pr. zaradi reprodukcije treba uporab- ljati kartotečnega lista, pri čemer je v tiskarni slika izfiostavljena vsaj ]>oškodbi, če ne že iz- gubi, mora poleg zbirke slik obstajati še zbirka predmetnih foto-negativov, da je vsak čas mogo- ča izdelava nadaljnjih slik. Ali pa mora biti znan avtor slike, da se pri njem naročijo na- di\ljnje slike. SI. 1. Maribor. Oc-i.ščene ru.šeyinc v letiii 1944/45 bombardi- ranih hiš v Ulici kneza Koclja št. 23 in 25 SI. 2. Maribor. Na prostoru porušenih hiš novo zgrajeni hiši v Ulici kneza Koclja št. 23 in 23 ter obnovljena hiša št. 2: 185 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO SL 5. Hiša ra Gosposvetski cesti št. 51 v Mariboru, ki je bila porušena septembra 1955 zaradi predvidenega podaljška Gosposvetske ceste od odcepa Vrbauske ceste proti zahodu. Hiša je bila zadnja lesena — ometana stavba iz dobe starega Maribora, ki je imela v stropniku vrezano letnico 1695. Cez leto dni bo na tem mestu vidna v osi ceste 7-nadstropna stanovanjska hiša in urejena nova cesta Da pri obsežnejši zbirki ne bo zamuidnega iska- nja sHk, naj bo zbirki sbk in negativov priložen tudi alfabetični seznam zgradb z letnico na- stanka in številko negativa ali imenom avtorja. Seveda je treba marsikatero sliko vpisati na več mestih, n. pr.: staro- mesto, šola, bolnica (po- zneje v isti zgradbi), rušenje zaradi regulacije ubce in podobno. Le tako se bo mogoče izogniti prepogostemu prelaganju kartoteke in s tem se- veda postopnemu poškodovanju slik. Urejevalec zbirke bo odločil ali vloži sliko nove zgradbe samo pri letu njenega nastanka ali morda pri- loži s iko predhodnega stanja poleg nove in morda vmes še kako zanimivo razdobje (N. pr. stare hiše - - novo šolo na istem mestu — ruše- vine po bombardiranju — začasen javni nasad na prostoru po odstranitvi ruševin in končno morda še novo zgradbo na istem prostoru). V se- znamu pa mora biti slika vpisana za vsak pri- mer posebej in morda še označena povezava z drugimi slikami, če niso te vse nalepljene na enem kartonu. Na kartonu naj bo jK>d sliko njen naslov s kratko omembo o vzroku spremembe, event, stroški, leto spremembe aM nastanka nove zgrad- be in še morda drugi, sedaj znani podatki, ki bi mogli biti pozneje zanimivi. Morda v zgorn.jem desnem vogalu je vpisana letnica, po kateri so vloženi zapovrsti kairtoni v primerne kasete. Ako je zaradi točnosti pregleda potrebno, bo joleg slike prilepljen še majhen položajni črtež, car bo važno predvsem pri rušenju hiš zaradi novih uličnih regulacij, da se tako ohrani polo- žaj porušenega objekta. Kaj predvsem je treba vložiti v tako grad- beno fototeko? Prav gotovo slike važnejših no- vih zgradb: stanovanjske hiše, tovairne, nadalje regulacije ulic in cest ter drugih gradbenih pri- dobitev, ki jih je postavila naša ljudska ob ast za zboljšanje življenja delovnega človeka. Poleg tega oskrbimo slike starih stavb, ki so bile ¦ morda porušene zaradi teh novih zgradb, bom- bardirana mesta bodo pokazala grozotne ruše- vine in njihovo obnovo, pri čemer bo imel od slovenskih mest mnogo posla zlasti Maribor, za njim pa Jesenice, Idrija, Celje, Ljubljana in drugi kraji. V zbirko spadajo tudi slike starej- ših važnejših stavb (šole, bolnice), ki še stojijo in jih je torej še mogoče slikati. Težja bo oskrba slik v preteklih dobah porušenih ali bombardi- j SI. 4. Leseni železniški most cez Dravo v Mariboru v letih 1846-1862. (Vse štiri slike so iz gradbene fototeke OLO Maribor ranili hiš. V kii primerih se bo treba marsikdaj i zadovoljiti z razglednico ali reprodukcijo slike ali risbe, ki jc last kakega zasebnika, a je še ' noče izročiti muzeju, ker mu je morda drag sjKimin. V skrajnem primeru se bodo reprodu- eirale slike iz knjig, revij aH časopisov pa tudi ; slike v muzejskih zbirkah, kajti gradbena foto- \ teka naj bo po možnosti sama za sebe povsem j zaokrožena zbirka vseh dosegljivih slik. j Marsikatera slika leži pri zasebnikih v starih albumih ali visi zaprašena in pozabljena v so- bah, če ne še celo po podstrešjih. Za take pri- mere je treba dokaj povpraševanja med znanci, pri čemer je treba imeti vsekakor primerno srečo. Tako je bila n. pr. sUka lesenega železni- škega mosta v Mariboru v letih 1846-62 najdena na mariborski razstavi 100-letnice železnic v Sloveniji v nekem razstavljenem vodiču iz leta 1860. Bila je zasebna last, vendar uvidevno dana na razpolago za razstavo in reprodukcijo. Menda je to edini izvod tega vodiča v Sloveniji, ker ga na ljubljanski razstavi ni bilo. Vsekakor spada v bodoči železniški muzej! Nasprotno je bila slika mariborskega kolodvora iz leta 1846 na razstavi v Ljubljani — tudi kot privatna last! Reprodukciji obeh slik sta kot posebnosti vloženi v mariborsko gradbeno fototeko. Podobno si bo pomagalo vsako mesto, da s pomočjo zasebnih slik dopolni svojo slikovno gradbeno- kroniko. Razumljivo je, da bo ta zbirka nudila ob- sežen izbor slik tudi za razne druge spominske albume, za turistične prospekte in za najrazlič- nejše razprave. Piscem grao priložnostni poti zašli v muzej iz raznih pre- Clan ekipe Etnografskega muzeja pri delu na terenu Pastirski plašč iz ličja in stare bloške smuči delov Slovenije in zato niso bistveno izboljšali stoletne bilance etnografskega delovanja, l'oda tudi v nadaljnjih dvajsetih letih se EM — vsaj kar se tiče sistematičnega nabavljanja predme- tov — ni bistveno izpopolnil. Pač pa je v tem času tudii v zunanjem svetu uspešno reševal ne samo etnografska in etnološka marveč tudi ar- heološka, antroj>ološka in zgodovinska vpraša- nja znanstveni časoj)is Etnolog, ki ga je ureje- val tedanji ravnatelj N. Zupanič. Z delovanjem obeh muzejskih kustosov S. Vurnika in Yt. Ko- sa pa je EM že pred drugo svetovno vojno, zlasti pa še v času ravnatelja R. Ložarja, začel hoditi po poti, ki sta jo začrtala muzeološko pravilno inventariziranje predmetov ter deloma nakujao- vanje predmetov z določenih področij slovenske ljudske kulture. Tako kot danes je bil tudi tedaj EM še ved- no gost v stavbi Narodnega muzeja, kar se je zlasti opazilo pri njegovih razstavnih prostorih. Le v eni sami dvorani, jxvleg neznatnega dela hodnika, so bile razstavljene njegove zbirke od časa selitve v novo muzejsko zgradbo ob koncu prejšnjega stoletja pa prav do osvoboditve. Po osvoboditvi je tudi EM stopil v svoje novo razdobje in pod vodstvom ravnatelja Borisa Orla začel opravljati vse tiste naloge, ki jih mora vršiti osrednja etnografska muzejska usta- nova: sistematično nabavljanje predmetov tudi iz tistih panog, ki so bile doslej popolnoma za- nemarjene (poljedelstvo, živinoreja, lov), znan- stvena inventarizacija vseh darovanih in kup- ljenih predmetov ter načrtno prepariiranje in konscrviranje predmetov so najvažnejše prelom- nice s preteklostjo. Z odlokom ministrstva za prosveto z dne 21. 1. 194T pa se je tudi vpraša- nje razstavnih prostorov znatno spremenilo. EM je dobil tri razstavne dvorane v pritličju in del hodnika, ki teče vzjwredno s temi dvoranami. 185 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Tako je bila že prvega maja istega leta urejena razstava v novih prostorih, ki so jo omogoči H jredmeti, nabavljeni že pred vojno, na novo tupljeni predmeti ter predmeti Grebenčeve zbir- ke, ko je bil njen etnografski del priključen EM po osvoboditvi. Ta razstava še vedno v okviru omejenih Tazstavnih možnosti predočujc sloven- sko ljudsko kulturo v treh glavnih skupinah: 1. slovenska kmečka hiša, njeno gospodarstvo in obrt; 2. slovenska ljudska noša; 3. slovenska ljudska umetnost in običaji. Na osnovi prouče- vanja zbirk se razstava vedno bolj izpopolnjuje in izboljšuje. Tako se zlasti v prvi dvorani sta- ri, lokalno neopredeljeni predmeti zamenjujejo z novimi, prinesenimi s terena ter opremljenimi z vsemi potrebnimi podatki. Razstavi poljedel- skega orodja je bila prav v zadnjem času po- svečena posebna pozornost, o čemer priča kar šest razstavljenih starih ornih naprav. V dvo- rani za ljudsko nošo so obisko-va ei v zadnjih dveh letih lahko opazili, da .je bilo na novo raz- stavljenih pet ikompletnih ijudskih noš, med njimi ženska noša iz okolice Skednja dn Gori- ce, dalje noša Ziljanke (ediina od vseh sloven- skih naš ima kratko krilo) ter zimska noša Ijirb- Ijanske okoličanke. V razstavni dvorani sloven- ske ljudske umetnosti in običajev pa je bila joleg izpopolnjene razstave panjskih končnic, i.i vzbuja največje zanimanje ne samo domačih ampak tudi tujih obiskovalcev, prav v zadnjem časa izmenjana razstav pustnih mask s krin- ko Kurenta iz Ptujskega polja. Število razstav- ljenih predmetov se je tako v zadnjih letih zvi- šalo od 633 na 690, kar pa spričo prenatipa- nih depojev prav malo pomeni, alasti če vemo, da so v letu 1955 presegle muzejske zbirke šte- vilo 12.000. Kot nadaljevanje predvojne muzejske publi- kacije Etnolog pa izdaja EM tudi svoje znan- stveno iglasilo Slovenski etnograf, ki ga ureju- jeta B. Orel in M. Matičetov. Doslej je izšlo 8 letnikov, v katerih obravnavajo- sodelavci naj- različnejšo problematiko predvsem iz doslej sko- raj iK>polnoma zanemarjene materialne pa tudi družbene in duhovne kulture. Povsem novo obdobje v delovanju EM se za- čenja s sistematičnimi etnogralskimi raziskova- nji slovenskega ozemlja s stalnimi etnografski- mi ekipami. Dvanajst enomesečnih ekip, ki so se razvrstile v času po osvoboditvi, dovolj zgo- vorno priča o prizadevanjih EM. v čim kraj- šem času pregledati vsako slovensko vas, vsako slovensko hišo in rešiti po-zabljenja bogastvo slo- venske ljudske kulture. Naj navedemo samo de- lovna območja, ki so jih pregledale te terenske ekiipe od 1948. leta dailje, v katerih je vključeno število čez 300 vasi in zaselkov: Sentjurij- Skocjan, Šmarje-Sap, Dekanr-Osp, Marezigc- Boršt, Št. Vid pri Stični-Radohova vas, Koba- rJd-Breg'inj, Mokronog-Tirebelno-Šentrupert, Tren- ta-Bovec, Šentjernej na Dolenjskem, Goriška Brda, Cerkljansko, Brkini. Člani ekipe so se- stavili z izkušnjami na prvem terenu posebna vprašanja, v katerih so izčrpno zajete vse pa- noge ljudske materialne, duhovne in socialne kulture. Terensko delo pa se ne omeju.je samo na golo zapisovanje in zbiranje gradiva ter predmetov: etnograifi prinesejo s terena tudi več stotin fotoposnetkov, prosto-ročnih in tehničnih nisb. Poleg notnih zapisov tudi posnetke ljud- skega petja in glasbe na magnetofonskem traku. Na osnovi zbranega gradiva terenskih ekip iz prejšnjih let pripravlja EM v letošnjem letu tudi prvo publikacijo gradiva z Dolenjskega, ki bo izšla pri SAZÜ v Ljubljani. Na ta način bodo sčasoma vse slovenske pokrajine dobile tako potrebne etnografske monografije. EM pa primerno skrbi tudi za zaščito pre- mičnih in nepremičnih etnografskih objektov na terenu. Pri Zavodu za varstvo in zaščito kul- turnih spomenikov vodi zadevni ireferat ravna- telj B. Orel. Dosedanje delo se je nanašalo pred- vsem na evidentiranje in preventivno zaščito premiičnih in nepremičnih lobjektov ter prouče- vanje problematike spomeniškega varstva. S tem pa je tudi v glavnih obrisih podano delovanje EM. Sodelovanje z domačimi in tuji- mi znanstvenimi ustanovami, praktična muzej- ska vzgoja mladega kadra, izvenmuzejsko pro- svetno delo pa že presega okvir tega poročila. Marija Jagodic Motiv s paujske koučnice 186 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA PRVA MEDNARODNA RAZSTAVA GRAFIKE V LJUBLJANI V jjoletiiih mesecih leta 1955 je bila v raz- stavnih prostorih Moderne galerije v Ljubljani prijrejiena Prva imednarodna razstava grafike. Zamisel o organizaciji take razstave na naših tleh je že dalj časa živela v krogih naših umet- nikov in drugih sodelavcev na tem področju in je v tem letu doživela svojo prvo realizacijo. Ljubljana je v preteklih letih sicer videla že lepo vrsto razstav tujih umetnikov in umet- niških skupin, ki pa so bile vse urejene že v tujini in pri nas samo jjostavljene. Priprava in organizacija mednarodne razstave s samostoj- nim izborom umetnikov in del je zahtevala se- veda mnogo širši delovnii aparat in krog sode- lavcev. Tako je bil konec leta 1954 imenovan joseben desetčlansiki odbor, ki je prevzel na- ogo, da organizira tako' razstavo pod pokrovi- te jstvom mesta Ljubljane in v okviru ljubljan- skega festivala; predsedstvo je prevzel Josip Vidmar, odgovorne posle tajnika pa Zoran Kr- žišnik. Odbor je sklenil, da se izogne običajni navadi pri prirejanju podobnih razstav, kjer pri- reditelji vabijo posamezne države s prošnjo, da pošljejo na razstavo dela določenega števila svo- jih umetnikov; zato se je odločil, da vabi po- samezne avtorje osebno. Takoi sO' bila v začetku leta poslana osebna vabila okrog 150 domačim in inozemskim umetnikom, katerim je bil pri- ključen pravilnik razstave in formular za im>- datke v francoščini. Odziv je bil presenetljiv, saj so se odzvali domala vsi povabljeni grafiki, nekateri pa so celo na lastno pobudo i>onudili svoje sodelovanje. Tako je bil v teku meseca maja in deloma jiinija zbran ves material in pri- čela soi se dela za piostavitev razstave. Svoja dela je jxBlailo na našo razstavo 151 avtorjev in sicer iz naslednjih držav: Avstrije, Belgije, Bolgarije, Češkoslovaške. Danske, Fin- ske, Francije, Italije, Japonske, Jugoslavije, Juž- ne Afrike, Kanade, Madžarske, Nizozemske, Poljske, Romunije, Sovjetske zveze, Švice, Tur- čije, Vel. Britanije, Zah. Nemčije in ZDA. Vsak avtor je bil zastopan s 5 deli in tako je obseg razstave naraste! na 690 grafičnih listov, kar je daleč preseglo okvir vseh dosedanjih razstav. Zato je bilo potrebno izprazniti vse zgornje raz- stavne prostore Moderne galerije in se je stalna zbirka novejše slovenske, umetnosti morala za ta čas preseliti v spiodnje. Male dvorane Moder- ne galerije. Slovesna otvoritev razstave je bila v nedeljo, 3. julija. Nekaj dni poprej se je sestala žirija, ki so jo sestavljali naslednji domači in inozem- ski umetnostni kritiki in umetniki: predsednik Božidar Jakac ter člani dr. Karel Dobida, Alek- sa Čelebonovič (Beograd), Zoran Kržišnik, Giu- seppe Marchiori (Italija), Aldo Patocchi (Švica) in dr. Stella Übel (Zagreb). Žirija je po podrob- nem ogledu razstavljenih del razdelila nagrade, ki so jih dali za to priložnost na razpolago: Izvršni svet Ljudske sikupščine (2 nagradi), Mest- ni ljudski odbor Ljubljana, Moderna galerija. Založba »Kmečka knjiga«. Svet za prosveto in kulturo LRS, Jakopičev paviljon. Turistična zveza Slovenije, Komisija za kulturne zveze z inozemstvom v Beogradu in Mestni muzej v Ljubljani. Nagrade so prejeli po naslednjem vrstnem redu: Armin Landeck (ZDA), France, Marjan Pogačnik, Jutro v predmestju, 1955, suha igla (I. mednarodna razstava grafike v Ljubljani poleti 1955) Milielič (Jugoslavija), Fritz Pauli (Švica), Heinz Kbemann (Zah. Nemčija), l^ojze Spacal (Trst), Anthony Gro.ss (Vel. Britanija). Johnny Fried- ländesr (Ecole de Paris), Jean J. de Grave (Bel- gija), Voitto Vikainen (Finska) in Andrzej Rud- zinski (Poljska). Ob razstavi je prireditveni od- bor izdal tudi obširen katalog z uvodnimi tek- sti, kratkimi življenjepisi in seznamom del v slovenskem in francoskem jeziku ter številnimi celostranskimi in manjšimi reprodukcijami raz- stavljenih del. Namen odbora, zbrati čim bolj značilna dela svetovnega grafičnega ustvarjanja v zadnjih de- setih letiih s jKxlrocja črno-bele dn barvne re- produktivne grafike, je v precejšnji meri uspel. Številčno' najmočnejši in tudi najbolj razgiba- ni oddelek je predstavljala vsekakor tako ime- novana »Eoole de Paris«, v okviru katere je razstavljalo 45 priznanih umetnikov najrazlič- nejših, v polpreteklosti in sedanjosti živečih li- kovnih smeri. Močno in kvalitetno skupino so predstavljali dalje grafiki iz Združenih držav Amerike, ki so presenetili predvsem s svojo do- gnano grafično tehniko; tri evropske države — Švdoa, Nizozemska in Belgija — so nam bile predstavljene s starejšimi priznanimi mojstri, pa tudi z zastopniki mlajše generacije. Lepo sta bili prikazani angleška dn finska grafika ter deloma tudi ostale evropske država Posebno zanimanje pmi širšem krogu občinstva so vzbu- jala dela umetnikov iz nam daljnih dežel — Južne Afrike in Japonske ter zastopnikov dru- gih azijskih narodov. Zanimiva je bila udeležba umetnikov iz ZSSR in nekaterih drugih vzhod- noevropskih držav, ki so se po večletnem pre- moru znova udeležile mednarodne razstave. Prva mednarodna razstava grafike v Ljub- ljani je doživela lep odzfiv med domačim ob- činstvom in vzbudila precejšnjo pozornost v do- mačem in tujem tisku. Razstavo je obiskalo več znanih inozemskih umetnikov in umetnostnih kritikov, ki so nato na svojem jDodročju poro- čali o vtisih z razstave in iz našega mesta; prav tako pa je v poletnih in jesenskih mesecih obi- skala Ljubljano tudi večina nagrajenih umetni- kov in se tako seznanila z našim mestom in na- šim kulturnim življenjem. Vsi ti obiski in vzf>o- stavljene zveze so ustvarili trdno oporo za vklju- čitev Ljubljane med že priznana umetnostna središča v svetu. Po zaključku razstave v septembru se je or- ganizacijski odbor razšel, imenovan pa je bdi KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO pri MLO Ljubljana Staden sekretariat zveznega značaja, ki bo skrbel za kontinuiteto' razstav te vrste. Splošna želja in mnenje je, da bi se te prireditve redno ponavljale vsaki dve ali vsaj tri leta — torej v obliki po svetu žc udomače- nega biennala oz. triennala. Prva mednarodna razstava grafike v Ljub- ljani je nedvomno dosegla svoj namen — ustva- riti naši grafiki trdnejšo oporo doma in nuditi umetnostno zainteresiranemu občinstvu kolikor mogoče popoln pregled dogajanja v grafični umetnosti v svetu. Z rednim prirejanjem teh razstav želimo vzdrževati stalen stik z dogaja- njem na tem področju v svetu in obenem vedno znova vključevati Ljubljano' med ostala umet- nostna središča v svetu. Melita Stele IZ NAŠIH REVIJ . Prva, druga in peta številka letošnjega letni- ka »Socialistične misli«, O'bsegajo ne- kaj manjših prispevkov za zgodovino slovenske- ga delavskega gibanja v začetku XX. stol. in v času med obema vojnama. Leta 1907. je bilo pod vodstvom J'0'žeta Petejana ustanovljeno delav- sko izobraževalno društvo v Pulju, ki je razvilo živahno agitacijo v mestu in na podeželju tako, da je bila že 1. 1908. ustanovljena istrska »Dežel- na organizacija Jugoslovanske socialno-demo- kratske stranke«, ki je postavila pri deželnozbor- skiih volitvah v dveh okrajih lastne kandidate in dobila lepo število glasov. Jeseni istega leta je O'Tganizirala tudi javen shod proti mibtariz- mu z namenom, da prepreči izpremembo volil- nega reda v puljski oibčini na način, ki bii dal vojni mornarici znaten vpliv na občino. Obe organizaciji sta delovali do izbrnha jirve svetovne vojne. {Petejan Jože: O ustanovitvi delavskega izobraževalnega društva v Pulju 1. 1907—1955, št. 5. str. 228—230.) — Prav tako kot v Avstro-Ogrski se je tudi v Stari Jugoslaviji moglo delavsko gibanje zakonito razvijati le v okviru delav- skih prosvetnih 'društev tako imenovanih »Svo- bod«, ki so se po letu 1955, ko so bile formalno razpiuščene, povečini obnovile kot podružnice socialno-demokratične centrale »Vzajemnost«, bi jo je ustanovil dr. Jelene. To velja tako za »Svobodo« v Zadvoru kot tudi v Loški dolini. Prvo društvo je bilo ustanovljeno 1. 1929, in je združevalo delavstvo iz Bizovika, Hrušice, ste- panje vasi in Zadvora, drugo, ustanovljeno leta 1920, pa je povczalo' žagarske in gozdne delav- ce v Loški dolini. Razen s kulturno-prosvetnim delom, ko't je' bilo prirejanje iger, predavanj, pevskih in tamburaških nastopov, sta se obe društvi, ba\ili tudi z ideološkim izobraževanjem svojih članov, saj je imelo- društvo v Loški doli- ni od 1. 1935 dalje celo' svoj marksistični krožek. Kako uspešno je bilo prav ideološko delo obeh društev, priča dejstvo, da so se člani društev povečini vsi aktivno udeležlili narodno-osvobo- dilnega gibanja. (Miha Berčič: Četrt stoletja bo- jev in dela za cilje delavskega razreda, 1935, št. 1—2, str. 39—44; Matevž Hace: Ob 35 letnici >Svobode« v Loški dobni, 1955, št. 3 str. 231—234). V nadaljevanju svojega članka iz prve letoš- nje številke »Borca« opisuje Tone Lotrič tež- ki spopad Škofjeloškega lodreda z 'Nemci na Martin j vrhu, kjer so partizani prisilili sovraž- nika, da se je umaknil piroti Železnikom. — Kmalu nato je XXXI. divizija uničila postojanki Log in Poljane v Poljanski dolini, blokirala Črni vrh in Lučne in se po treh dneh vrnila v Selško dolino. Do 18. marca so se enote Skofje- lo'skega odreda zadrževale v okolici Železnikov in vršile razne diverzantske akcije na bližnje jKitstojanke in na železniško progo. Okrog 15. marca so odredovi obveščevalci začeli avljati, da se Nemci zbirajo v Kranju, Škofji Loki in Poljanski dolini. Tudi s Prim'orskega so priha- jale vznemirljive vesti. Sovražnik je pripravljal veliko Oifenzivo na področje IX. korpusa. Dva sovražna 'bataljona sta prodirala od Kranja. Njihove izvidnice so se že 15. marca pojavile na črti Kališe-Dražgoše. Naslednjega dne sO' Nem- ci iz Radovljice prodrli preko Jelovice na Prtovč. pojavili pa so se tudi v Selški in P-C'ifanski doli- ni. Odred se je na povelje štaba IX, korpusa premaknil preko Martinj vrha in Črnega vrha nad Cerknim na Porezen, (k1 koder je skupno z dvemia italijanskima bataljonoma. Kosovelovo brigado, bataljonom Gorenjskega vojnega pod- riočja in Pokrajinskega ko'initeja EPS skušal prO'dreti preko Davč in Sorice na Jelovico; toda sovražnik je to preprečil. Partizani so se marali vrniti na Črnli vrh, kjer so se razdelili na dva dela. En del je krenil preko Blegoša v Selško dolino, drugi del pa proti Poreznu in Baski gra- pi. Kolona, ki se je namenila preko Blegoša y Selško dolino, je naletela na sovražno zasedo pri Martinj vrhu in se je razkropila. V bojih posameznih edinic z Nemci je pri Selcah padel tudi komandant odreda Oto Vrhunc-Blaž. Ostan- ki odreda — kakih 150 mož — so po ukazu šta- ba IX. .korpusa odšli na Vojsko, od tam pa pre- ko Tribuše in Čepovana proti Gorici. 29. apr. se je odred v Grgarju pripravil za napad na čet- niško postojanko na Sveti gori. Toda četniki so to postojanko brez boja zapustili dn bežali po Kanalu proti Avstriji. Odred je .sedaj udaril proti Solkanu, kjer so ga z navdušenjem sprejeli. Naslednjega dne pa so Solkan napadli umika- J0'či se četniki. Bitka je trajala dva dnn. Zjutraj l.maja je Škofjeloški odred skupno-s Prešernovci razbil četnike dn zasedel Gorico. Ponoči od 4 na 5. maj je odšel v Vipavsko dolino in prevzel zaščito na Golu proti Trnovskemu gozdu. Od tam se je odred vrnil v Gorico, kjer je bil kmalu nato preimenovan v 2. bataljon II. briga- de KNOJ, ki je imela sedež v Trstu, katerega so partizani osvobodili 2. maja 1945. (Tone Lotrič: Od Gabrške gore do Trsta 1955, št. 2 str. 63—67 nadalevanje iz 1. št. str. 32—35) — Pri osvobo- ditvi Trsta je so-delovala tudi XIX. SNOUB Srečka Kosovela pod poveljstvom Karla Masla. Z njo so se borili še Gregorčičeva jn Bazoviška brigada ter udarni bataljon XXX. divizije. Boje KoS'Ovelove brigade za Trst opisuje Ciril Dralc- Ciro v članku »V zadnjih borbah« (1955, št. 5 str. 159—141) — Osvoboditev Ljubljane je bila zaupana VIL korpusu, ki se je razvil na črti od Podldpoglava preko Orel na Rudnik. Na des- nem krilu se je razvrstila 15. divizija, 18. pa na levem, medtem ko je 29. divizija dotlej že osvo- bodila Vrhniko in se na prostoru Vrzdenec, j 188 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Horjul, Brezje, lx>g in Bevke zajjletla v hude boje s sovražnikom, ki je na notranjski strani branil dostop do Ljubljane. — Napad za osvo- boditev Ljubljane se je začel 7. maja. Najhujši so bili boji na Orlah, ki jih je 18. divizjja za- vzela 8. maja. Istega dne je 29. divizija stria .sovražnika v območju Loga, Horjula in Brezij. vendar ni krenila v celoti v Ljubljano, temveč proti Št. Vidu in Medvodam. Tudi 15. divizija je obšla Ljubljano ter prodirala proti Savi dn na Gorenjsko. Nemcem je s tem pretila obkolitev, zato so se odjwvedali nadaljnjim bojem in se z veliko naglico umaknili iz Ljubljane, v katero so v zgodnjih jutranjih urah 9. maja 1945 kot prvi vkorakali borci oficirske šole 'Glavnega štaba. Njim so z jugovzhoda sledile enote 15. in 18. divizije, z jugozahoda pa enote 29. divizije. V Ljubljani so ostale enote 18. divizije, katere 10. brigada se je imenovala »I^jubljanska«. (Franc Kos: Kako je bila osvobojena Ljubljana, 1955, št. 4—5, str. 152—154). Kroniko ljubljanskega potresa 1.1895 objav- lja Leopold Stanek v »Obzorniku« za 1. 1935, št. 3, str. 108—114. Prvi potresni sunek se je začutil 13. apr. ponoči in že ta je povzročil silno razdejanlje. Potresni sunki so si sledili vsakih 10 minut tako. da sO' do ? ure in 15 mi- nut zjutraj našteli 31 sunkov. Tresljaji so se ponavljali še ves velikonočni ponedeljek 15. apr. do štirih jDopoldne. Na.šteli so 47 sunkov. Bolj aH manj močni sunki so se čutdli še 20., 22. dn 30. aprila. 1., 2. in 18. maja ter 2. in 10. junija. Po- tresni pas se je iz Ljubljane širil preko Dravelj, Črnuč in Črnega Grabna na Vodice, ki so bile do tal porušene. Prizadeti so bili tudi kraji Bizovik, Horjul, Št. Vid, Skaručna. Šmartno, Komenda. Moravče, Homec, Kamnik, Polje, Bohinj, Ziri, Idrija, Metlika itd. — Najhujše je bilo razdejanje v Ljubljani sami. Poškodovanih je bilo 98 »/o vseh hiš. Trpel je zlasti levi breg Ljubljanice. Špdtalska (Stritarjeva), Gledališka (Wolfova) ul., Židovska, Trubarjeva. Vegova, IDunajska in Šv. Petra c, Breg. Turjaški, Kon- gresni in Stari trg, Trnovski in Krakovski na- sip ter Gradišče so bili popolnoma porušeni. Kakih 300 hiš so morali podreti. Od javnih I>oslopij so bila silno poškodovana: bolnica, Virantova hiša, Knežji dvorec, grad. stiski dvorec, deželno gledališče. Lontovž, Deželni dvorec, gimnazija na Vodnikovem trgu pa tudi topničarska, Nušakova. meščanska in pe- hotna vojašnica. Vojaštvo je moralo taboriti, na prostem, pa tudi civilno prebivalstvo je bilo prisiljeno prenočevati na prostem v sodih, kadeh, ko'cijah, železniških vozovih, šotorih in barakah, kar je bilo še prav posebno mučno, ker je takoj po potresu začelo deževati in dež cele tri tedne ni i>ouehal. Poldcdja, ki so jo ojačili z vojaki in gasilci, ni v tem času zabeležila nobene tatvine ali jKidobnega zločina, izginili so celo pijanci in neugnani ponočnjaki. Pouk so v nižjih razredih zaključili takoj po velikonočnih počitnicah, le v 8. razredu gimna- zije, 7. razredu realke in IV. letniku učiteljišča so nadaljevali s poukom 4. jun.. zrelostni izpiti pa so S€ vršili od 15. do 31. julija. — Tudi to- varne niso obratovale. Inž. E. C. poroča v »Gozdarskem vest- ni k u « (let. XIII — 1955, št. 1—2, str. 40—42) o organizaciji gozdnega delavstva v Idriji pred 100 leti. Gozdni delavci so se delili v stalne in začasne. Prvi so imeli pravico do dosmrtne oskrbnine zase in za svojo družino. Zato pa so morali pristopiti kot člani k bratovski skladndci ter plačevali po 2 kr. od vsakega zasluženega goldinarja. Vsako leto so meseca marca plačali enodnevni zaslužek kot zdravstveno doklado. meseca junija kot kopalno in meseca septembra kot šolsko doklado. Imeli so natančno predpisa- na službena opravila, delovno orodje, količino in kakovost izdelanega materiala, za katerega so odgovarjali kolektivno. Po poisebnem »mezd- nem statutu .so bili razporejeni v 4 kategorije (vodje delovnih skupin ali tovarišij. stražniki pri grabljah ter drvarji Lin II. razreda). Za napredovanje v višjO' kategorijo je ijila odločil- na ročnost, sposobnost in službena doba. Stalni delavci so imeli tudi pravico do prejemanja rži, pšenice in koruze po znižanih cenah, do drv za domačo uporabo in v primeru bolezni do oskr- bovalnine v znesku -/a osnovnega zaslužka. Zdravljenje je bilo brezplačno in to na osnovi bolniškega lista, ki ga je potrdil gozdni oskrb- nik. Pri vj>oklicu v vojaško službo so prejemale žene in otroci oskrbnino v denarju, živilih in drveh. Delavci in njih družine so imeli pravico do brezplačne uporabe kopališč, njihovi šolo- obvezni otroci pa so brezplačno prejemali knji- ge, pisalne potrebščine in drugo. — Zgodovini snežniških gozdov, njihovim lastnikom, njihovi upravi in gospodarskemu izkoriščanju je jdo- svečen članek Viljema Kindlerja »Beležke iz preteklosti snežniških gozdov« (XIII. — 1955, št. 1—2, str. 42—54). »Lipica — 400 let njene zgodovine« je na- slov članka, ki ga je v Turističnem v e s t- niku« (lil. — 1955, št. 2, sir. 85^88; št. 3, str. 127—131; št. 5, 253—256) priobčil Alojzij Gre- gorčič. Žrebčarno v Lipici je 1. 1580. ustanovil nadvojvoda Karel. Zelo jo je razširil cesar Karel VI. z nakupom stiske posesti in gradu Prestra- nek. Leta 1797 so zaradi vojne s Francozi pre- selili žrebčarno v Sekesfehervar, toda po skle- nitvi camjao-farmijskega miru se je del žreb- čarne še istega leta vrnil domov. Kobile z žreb- ci so se vrnile v Lipico 1798.1. Ponovno se je morala žrebčarna seliti 1805.1., tokrat v Djakovo, ()'d koder se je vrnila 1. 1807. le za kratko' dobo. L 1809 so jo preselili v Pecsko pri Merohegysu na Madžarskem, kjer je ostala 6 let in utrpela zaradi podnebnih izprememb veliko škodo. Kljub temu pa niso izvedli nameravane opustit- ve Lipice in prestavitve žrebčarne v vzhodni del monarhdje. Takoj leta 1815 se je žrebčarna pre- selila nazaj v Lipico in njena oddelka Prestra- nek in Skulje, ki so ga ustanovili 1802.1. — Po vrnitvi se je žrebčarna borila z velikimi težava- mi, kajti VSa poslopja in zemljišča so bila po- polnoma opustošena. Nov razcvet je doživela v dobi Franca Jožefa L, ko se je zanjo zavzel vrhovni šef konjerejske službe v monarhiji grof Karel Griinne. — Ta razcvet je prekinila prva svetovna vojna. Po vojni napovedi Italije 1. 1915. se je žrebčarna preselila v Laxenburg pri Dunaju in Kladricb na Češkem. Po razpadu avstro-ogrske monarhije je Lipica pripadla Ita- liji in Avstrija ji je odstopila del konj dz Laxen- burga. Do 1. 1923 je bdla Ldpica v cdvilni upravi, tedaj pa jo je prevzelo dtalijansko' vojno ministr- stvo. Leta 1943 so odpeljali iz Lipice celotno žrebčarno v Hestnice na Češkem, od koder se je leta 1945 umaknila v Schwarzenberg na Bavar- skem. — Lipico so Nemci spremenili v zbirno bazo za rekvirirano živino. Po ^odhodu Nemcev in fio odhodu narodno-osvobodilne vojske so jo Angleži uporabili kot oporišče za kamione in 189 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO tanko. L. 1947. je zasedel Lipico oddelek tržaške civilne policije. Decembra istega leta pa je Li- pica pripadla Jugoslaviji. j[anuarja 1948 jo je prevzelo zvezno min. za kmetijstvo in jo združilo s posestvi Prestranek, Bile in Škuilje v zvezno kmetijsko gospodarstvo Lipico s sedežem v Pre- stranku. Obnovljena je bila tudi žrebčarna. Ko pa je 1.1950 prešlo posestvo iz zvezne v republi- ško upravo, so najboljše plemenske konje od- jeljali v Kiiljevo na Hrvatsko, kar je imelo za ipicansko žrebčarno zelo kvarne posledice, ki jih bo težko popraviti. O »Zgodovinskem razvoju Radenske Slatine« razpravlja ing. Janez Kosmač (111. — 1955. št. 4, str. 160—166). Radenske vrelce je odkril 1.1833 dr. Karel Henn in jdh 1. 1865 tudi sam zajel. L. 1871 je po uradni ana.Mzi, ki jo je izvršil dr. Mitteregger, Henn začel vrelec izkoriščati in raz- . pošiljati slatino, ki je kmalu zaslovela in osvo- jila bližnji trg. V zvezi z izkoriščanjem vrelcev jc dr. Henn zgradil tudi prva poslopja Anin in Karlov dom, katerima sta sledila Zdra^iUški (sedanji Radenski) dom in kopališče. Hennovo delo je nadaljeval njegov sin Roman, ki je leta 1882. odprl kopališki obrat in zgradil vrsto sta- novanjskih poslopij, kot n. pr. vile Hildebrand, Pošto in Marijin dom. 18%. 1. je Roman izstopil iz podjetja, vanj pa je vstopil mož Romanove nečakinje Ivane, Jurij Hildebrand, ki je skup- no s svojim svakom, Ivaninim bratom dr. Josi- pom Höhnom prevzel vodstvo. Hildebrand je odkril vrsto novih vrelcev, med katerimi sta najpomembnejša Kraljevi in Gizelin vrelec. — Po smrti dr. Höhna 1.1916 je Hildebrand prodal vrelce Zedinjenim tovarnam za steklo v Hrast- niku. L. 1918 jih je prevzel v samostojno vodstvo bivši glavni direktor hrastniških steklarn Franc Wieltschnig. Njegov zet, drugi mož njegove sta- rejše hčere Vilme, dr. Šarič je podjetje moder- niziral in razširil. Šarič je padel mairca 1945. kot ta,lec. — Po osvoboditvi je Radenska Slatina prešla kot drž. gosp. podjetje na iiiinistrstvo za zdravstvo, a je kmalu pripadla gosp. resorju in je sedaj samostojno gosp. podjetje Kratek pregled zgodovine Celja od prazgo- dovinske dobe do konca XIX. stol. podaja Janko Orožen v članku »Preteklost celjske pokrajine« (III. - 1935, št. 5, str. 233—254). Majda Smole ¦ ZGODOVINSKO BRANJE Jaro Sasel, Vodnik po Emoni. Ljubljana 1955. Izdal in založil Mestni muzej v Ljubljani. S to knjižico e dobila Ljubljana prijeten in strnjen prikaz, ki naj vodi bralca skozi naj- zgodnejšo in antično minulost, kobkor jo je o Emoni odkrilo delo arheologov in ljubiteljev sta- rin. Na jjoljuden, a vendar znanstven način so prikazani prirodni pogoji, ki so privedli do na- selitve na tem prostoru, prve sledi človeškega življenja v dobi kulture Ljubljanskega barja v drugi polovici II. tisočletja pred n. št. ter na- daljnji razvoj v starejši in mlajši železni dobi, od ok. 1. 1000 do prihoda Rimljanov, ko je pred prihodom le-teh bil ta prostor stičišče treh et- ničnih skupin: Keltov, Ilirov in Venetov. An- tična Emona se v zapisih prvič omenja v sredini I. stol., zadnjič pa v VI. stol. po n. št. V na- daljnem je lokaliziran prostor Emone, opisano vojaško taborišče, podan mestni načrt in opisa- ne važnejše stavbe, dalje ceste, kanalizacija, vo- dovod, grobišče in mestno okolje. Gospodarsko življenje prikazuje kratek opis trgovine z izvo- zom in uvozom, važnost vodne poti, organiza- cijo trgoivcev in obrtno življenje, ki je bilo zelo živo. Opisano je prebivalstvo mesta med kate- rim so imeli glavno vlogo odsluženi rimski vo- jaki-veterani, funkcioniranje mestne uprave in duhovno življenje v mestu. Zaključek obsega opis irsode Emone v zadnjih štirih stoletjih in propada sredi V. stol., ko so jo porušili Huni na svojem pohodu v Italijo, vendar ne dokonč- no, ker je izpričano življenje v njej tudi še v VI. stoletju. Končno opisuje avtor usodo tega prostora v zgodnjem srednjem veku, ko je str- njena naselitev morala prenehati, ker je v tej dobi ime Emona utonilo v pozabi. Naslednja slo- venska naseHtev pozna na tem prostoru žeLjid)- Ijano, le ostanki starega obzidja in ruševine hiš nekdanje Emone so pri Slovencih vzbujale spomin na prejšnje prebivalce, zato so temu pro- storu dali ime Gradišče. Knjiga obsega na kraju teksta obširen po- vzetek v francoščini, ki bo nedvomno koristno služil tujcem in fotografije nekaterih važnejših spomenikov in najdb iz Emone iz ljubljanskih muzejev s priloženim kratkim prikazom zbirk Mestnega muzeja v Ljubi jam. Milko Kos, Srednjeveška Ljubljana. Topo- grafski opis mesta in okolice. Ljubljana 1955. Knjižnica Kronike, zvezek 1. Zanimivo je, da je dobila Ljubljana v istem letu kar dva vodiča po svoji preteklosti: poleg poljudno pisanega Vodnika po Emoni še teme- ljito znanstveno razpravo prof. Kosa o- sred- njeveški Ljubljani. Avtor je zbral v tej drobni knjižici vse, kar danes vemo o topografiji sred- njeveške Ljubljane. Taka naloga je zelo težka, saj ni iz te dobe nobenih opisov ali načrtov mesta, podatke je bilo zato treba poiskati po listinah raztresenih po arhivih doma in v tujini, v katerih pa se omenjajo vedno le drobci. Ven- dar nam delo lepo prikaže podobo takratne Ljubljane. Najprej so opisani trije sestavni deli takratnega mesta: Stari trg. Novi trg in Mesto (Mestni trg) in v nadaljevanju predmestja in širša okolica. Omenjene in lokalizirane so važ- nejše stavbe, opisan potek mestnega obzidja in prikazani ostanki srednjeveške Ljubljane danes. Za vse podatke so podani citati iz virov, obenem pa popravljene zmotne trditve starejših avtor- jev, ki so jih le prevečkrat nekritično prevze- mab — zlasti iz Valvasorja. Delo zaključujejo posnetki starejših delov mesta po Valvasorjevih podobah, ki so takrat še ohraniili pretežno sred- njeveški videz, nekaterih ohranjenih stavb da- nes in dve karti, ki prikazuj^eta sirednjeveško Ljubljano s sosednjimi vasmi in mesto samo. Loški razgledi 11-1955. Izdalo in založilo Mu- zejsko društvo v Škofji Loki. Uredil Branko Berčič. Decembra 1955. 190 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Drugi zvezek Loških razgledov prinaša šte- vilne in zanimive članke iu razprave z loškega ozemlja in postaja tako po njihovi vsebini in tehtnosti kot po svoji redakcijski strani eden naših najboljših lokalnih kultumo-zgodoMinskih zbornikov. SkojK) odmerjeni prostor Kronike nam ne do- pušča, da bi obširneje i>regledali posamezne pri- spevke; zadovoljiti se moramo le s kratkim po- roči/lom. Uvodni del zvezka, posvečen narodnoosvobo- dilni borbi, zavzemajo štirje sestavki: Nika Kav- čiča oris ustanovitve, razvoja in akcij Loške čete v letu 1942, Franceta Planine objava o pri- čevanju očividcev o usodnih dogodkih v Draž- gošah od 9. do 11. januarja 1942, ko je nacistič- ni okupator opustošil to vas, dalje spomini Steve Sinka na izgnanstvo v Srbijo ter Staneta Pe- čarja objava osebnih in življenjskih podatkov o petdesetih tailoih iz Loke in okolice, ki so jih ustrelili Nemci 9. februarja 1944. V drugem delu — Razgledih — je objavljena razprava dr. Pavla Blaznika o ujjorih loških pod- ložnikov konec XV. in v začetku XVI. stoletja proti freisinškim škofom, njihovim fevdalnim gospodom. Razprava je pisana na podlagi nove- ga gradiva iz arhivov v Münchenu. Ivan Mo- lorič obravnava škofjeloško platnarstvo in nje- gov zaton. To. nekdaj zelo razširjeno domačo obrt je izrinila v preteklem stoletju cenejša bom- baževinai. O skrilarski obrti na škofjeloškem ozemlju, ki je nekoč dajala material za kritje kmečkih in meščanskih domov, jDiše Anton Ra- movš. Dr. Josip Zontar je prispeval krajši za- pis o starih oznakah raznih vrst žebljev, ki so jih kovali v Železnikih, Kropi in Kamni gorici. Vladimir Logar je podal kratek jjjerez loškega gosjjodarstva od srednjega veka dalje s težiščem na najnovejši dobi. O stari pilarni na Godešičii in njenem delu ter o načrtih za novo, moderno pilarno v Retečah poroča Marijan Masterl. Cene Avguštin podaja ob zaključku izkopavanj na Kranclju pregled vseh važnejših najdb, ki so obogatile loški muzej ter dale Loki zanimivo izletno točko. France Planina objavlja turistič- no kartoteko za Skofjo Loko, v kateri so opi- sane znamenitosti mesta in ki bo dobro služila vodičem pri razkazovanju tujcem. S področja umetnostne zgodovine je razprava E, Cevca o »Sopotniškem rezbarju« iz XV. stoletja, verjet- nem avtorju treh kipov z Gaberske gore in iz Sopotnice. Doslej neznane drobtine iz Grohar- jeve zapuščine, važne za poznavanje umetniko- vega življenja, je objavil Branko Berčič. Janez Dolenc objavlja na terenu zbrano gradivo o ljudskem izročilu o čarovništvu. Jame in druge kraške pojave v okolici Škofje Loke opisuje T, Planina, nastanek ilovic in glin med Škofje lx)ko in Kranjem Milan Sifrer, o vplivu strmca na razmestitev rib v Selščici in Poljanščici pa razpravlja Metod Šifrer. V leposlovnem delu sta objavljeni dve črtici loškega rojaka Cvetka Golarja. Zadnji del zvezka zavzemajo razna jdo- ročila, problematika in drobne zanimivosti. O. Maribor. Ilustrirani vodnik po mestu in oko- lici. Založba Obzorja. Maribor 1955. 285 str. 8». Lična priročna knjižica, ki jo je izdala mari- borska založba Obzorja, bo pritegnila tudi po- zornost bralca, ki ga zanima domača krajevna zgodovina. Najobširnejši del zavzema namreč ilustrirani vodnik po Mariboru dn okolici, ki ga je napisal ravnatelj mariborskega muzeja Bogo Teply. Uvodno poglavje opisuje lego, to.pograif- sko podobo, podnebje in rast števila prebivalstva Maribora. Temu sledi na 30 straneh sestavek I>od naslovom »Maribor od davnine do današ- njih dni«, ki v strnjeni obliki jxxlaja glavna {K>glavja iz zgodovine mesta. Napisan je poljud- no in zelo pregledno ter ilustriran z ris.bo Mari- bora v XVI. stol. in drugimi sbkanii, ki pri- kazujejo važnejše zgodovinske stavbe po mestu, zlasti zanimive stolpe iz nekdanjega mestnega obzidja. Oris sega prav do najnovejših dni. Sle- deče poglavje o kulturnem življenju podaja vlogo Maribora v zgodovini slov. književnosti, znanosti (tu je zlasti dobro podan pregled mari- borskega zgodovinopisja), gledališča, upodablja- joče umetnosti in glasbe. Poglavje o gospodar- stvu opisuje današnjo mariborsko industrijo (Maribor je naše najbolj industrijsko mesto!) z dobrimi dokumentarnimi fotografijami. Tujcem lx> zlasti prav prišlo poglavje o ogledu mesta, kd iK>daja pregled in zgodovino najznamenitej- ših stavb in spomenikov v mestu. Dobro je napisano tudi poglavje o kulturuih in znan- stvenih ustanovah, kjer je pri vsaki podana zgodovina, obseg in delovni čas. Za mariborski Pokrajinski muzej je tu obenem kratek vodič po zbirkah. V posebnih poglavjdh so opisane mari- borske zdravstvene in socialne ustanove, šole, športno življenje ter vloga Maribora kot turistič- nega in izletniškega izhodišča tega dela Slo- venije, kjer najdemo tudi precej zgodovinskih podatkov. Knjigo zaključuje izčrpni adresar, ki ga jc sestavil O. Kolniančič, priložen pa je tudi pregledni, večbarvmi načrt mesta s seznamom ulic. Q Albert Struna, Vodni pogoni na Slovenskem (Gradivo za zgodovino). Ljubljana 1935. — Iz- dal Tehniški muzej Slovenije, založila knjižnica Titovih zavodov »Litostroj«, tiskala Triglavska tiskarna. Nedvomno so tako besedilo' kot slike omenje- ne knjige i>omemben donesek k boljšemu po- znavanju vodnih jxkgonov doma in drugod. Za- radi bralcev, ki nimajo strokovne predizobrazbe, je knjiga zajela snov precej na široko. To je prav. — Fizika je pritegnjena ravno toliko, da obnoviš znanje o turbinah in njihovih izumite- ljih (n. pr. str. 141—165) ; če bi je bilo kaj več, bi bib vodni jjogoni na Slovenskem potisnjeni v ozadje. S pomočjo slikovnega materiala se se- znaniš s primitivno tehniko mletja na roko, z Leonardo da Vincijevo skico jarmenika in struž- nice na ročni pogon, s starim japonskim rudar- jenjem, z zunanjo podobo sodobne švedske je- klarne, z dvojno spiraluo Francisovo turbino za niagarski slap, z gojitvijo sviloprejk na Gori- •škem, z izvirnim jamborom prvega daljnovoda iz Lauffena v Frankfurt, z mlinom na veter pred Ptujem, s švedskim železom na poti v svet, z notranjostjo Samassove livarne v Ljubljani itd. Širokemu krogu čitalcev bo to prav, zgo- dovinarju, ki ga res zanimajo samo vodni jjo- goni na Slovenskem, bo to odveč. Knjiga naj bi bila gradivo za zgodovi.no (sc. domačih vodnih ix>gonov) — pa skoraj da ni. Izraz »gradivo« je v tem primeru nekoliko ne- rodno izbran; zgodovinarji namreč prav dobro razlikujejo med gradivom in prepisovanjem iz Uterature. Evo nekaj hudih netočnosti izmed mnogih: namesto ljubljanske suknarne navaja- nje neke fiktivne bombažne predilnice v mestu. 191; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ki da je leta 1763 zaposlovala 90 delavcev itd. (str. 239—240); piše se o mlinu za papir na Po- ljanah v Ljubljani, ki da je bil opuščen leta 1669 (str. 238) — čeprav ga tam sploh nikdar ni bilo; brata Pinhaka nista »pravzaprav ustanovitelja zagorskega premogovnika« (str. 240), ker je bil »pravzaprav« prvi ofevdenec že sredi XV111. stol., torej 50 let prej, Franc Rakovec-Reigers- fcld; mlin za papir v Žužemberku seveda ni zgradila rodbina Kleinmayrov sredi XV1I1. sto- letja, ker je takrat še ni bilo v Ljubljani (ne glede na to. da je mlin izdeloval papir vsaj od 1716 dalje), niti ni bila papirnica opuščena že leta 1848 (str. 292) — itd., itd. Takih napak kar mrgoli, toda pri njih se ne nameravamo zadr- ževati; pisec jih ni sam zakrivil. Bistvo za po- manjkljivost je drugje: manjka namreč vrsta osnovnih in temeljitih monografij o naših obra- tih vseh panog. Dokler tega ne bo, ne bo mo- goče pisati užitnih kompilacij in pregledov. Za monografije so poklicani predvsem zgodovinar- ji; če se dela "otita zgodovinar in tehnik, je toliko bolje. Pravo vrednost knjige predstavlja šele po- slednje poglavje z naslovom Po nekaterih sle- deh.. . (str. 295—395). To bi v resnici moglo biti gradivo, ki bi koristilo zgodovinarju, etno- grafu, tehniku. Besedilo in slike v tem poglavju in slike o »slovenskih« vodnih pogonih na prejš- njih straneh pa žal predstavljajo le eno četrtino celotnega A. Strunovega dela. Morda bi kazalo, da bi v bodočnosti foto- grafirali še več domačih vodnih pogonov, vsaj najznačilnejših in najpomembnejših, in jih, mor- da objavljene v knjigi, opremili s historičnimi (urbarji!) in tehničnimi podatki ter z naved- bami, katere vasi na primer meljejo ali žagajo v teh obratih? Ne gre samo za tehnične poseb- nosti obratov na vodni pogon, gre za njihovo gospodarskozgodovinsko vlogo. Poleg drugega bi dobib tudi zemljevid njihovega »akcijskega radija« — in s tem, če hočete, osnovo za smo- trnejšo graditev sodobnih tovrstnih obratov. Za tako dek) bi moral Tehniški muzej Slovenije seveda angažirati večje število honorarno zapo- slenih zgodovinarjev itd., itd. Stanislao Mazi, Klaože nad Idrijo. Ljubljana 1935. Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije, VI. Mladi Tehniški muzej Sloveirije je nenavadno delaven, in to ne samo po svoji strokovni plati, pač pa tudi glede publicitete. Razveseljivo dej- stvo. — Pred nami je že šesta (točno rečeno, peta) brošura, posvečena tokrat idrijskim klav- žam. Pisec nas temeljito seznani z namenom klavž, njihovim delovanjem, z gozdnim gospo- darstvom okoli Idrije, tehničnimi posebnostmi itd. Klavže, svojevrstne zatvornioe, ki so- slu- žile lažjemu splavljanju lesa v Idrijo, so danes le delno ohranjeni spomenik stare iznajdljivosti pri premagovanju transportnih težav; zato je prav, da spis obuja njihovo nekdanjo pomemb- nost. Trideset let dela, borb in zmag. Ob trideset- letnici podjetja in triletnici delavskega samo- upravljanja izdala Industrija platnenih izdelkov Jarše, Ljubljana 1955. — Tiskala Triglavska ti- skarna v Ljubljani. Ob obletnici obstoju tovarne Induplati Jarše je izšla knjiga, .ki nas v kratkih potezah seznain z obratom od pričetka delovanja v letu 1923 dalje. Ker je bila »enaka industrija po kvaliteti v tistem času samo še v Osijeku, vendar v manj- šem merilu«, bi pričakovali zgodovinarji, socio- logi in gospodarstveniki od nje za obdobje stare Jugoslavije Se več stvarnih podatkov, da bi bi- la tako pid)likacija v izdatnejši meri donesek k naši gospodarski zgodovini. Knjiga je bogato ilustrirana s slikami dokumentarne vrednosti — in prav to ji veča vrednost. Uredništvo Kronike prosi vse izdajatelje krajevnozgodovinskih publikacij, da mii pošljejo po en izvod za objavo poročila v rubriki »Zgodovinsko branje« tiskano in izdano v Ljubljani 1953. Tiskarna >Toneta Tomšiča« v Ljubljani. Klišeje izdelala klišarna tiskarne >Ljudske pravicec. Odgovorni urednik Zvone Miklavič, za izdajatelja odgovarja Jože Som. 192 OB DESETIETNICI OSVOBODITVE Desetletni svobodni razvoj Ljubljane, ki je štela za osvoboditve približno sto šest tisoč pre- bivalcev, a jih ima danes po novi upravni ure- ditvi sto dvainpetdeset tisoč, priča o velikem vsestranskem napredku naše sedanje socialistič- ne družbene ureditve. Preveč bi bilo vse novo podrobno naštevati, toda potrebno je vsaj nasploh in na kratko ome- niti najbistvenejše, kar dobro izpričuje velik vzpon in velika prizadevanja za napredek in koristi ljudske skupnosti. Med vse takšno in podobno se lahko z vso upravičenostjo uvršča docela novo industrijsko podjetje »Litostroj«, tako z razsežnimi tovarni- škimi objekti kakor s stanovanjskimi hišami za njegovo delovno osebje; velika palača telefons centrale; številne stavbe za znanstvene, zdrav- stvene, prosvetne, naučnovzgojne, gospodarske in druge zavode, raznotere ustanove in družbe z določenim namenom ali pa s posebnimi nalo- gami; velika stanovanjska naselja za delavce, uslužbence in študirajočo mladino; zgraditev večjih in manjših tovarniških objektov; tovarna za predelovanje močnih krmil; obširno gospo- darsko razstavišče; velike stanovanjske in po- slovne palače; precej novih športnih in fizkul- turnih naprav, domov itd.; zgraditev popolnoma nove Djuro Djakovičeve ceste, ki drži od Celov- ške ceste proti »Litostroju«; tlakovane ceste, ka- kor Titova, Tržaška, Dolenjska kot začetek avto- mobilske Ljubljana—Zagreb, Smartinska, Sav- ska in Cesta v Rožno dolino z dolgim podalj- škom vred proti Viču, in razne daljše in krajše ulice, kakor Vošnjakova, Parmova, Groharjeva; prenovitev pomembnih spomenikov; v počasti- tev žrtev velike narodnoosvobodilne borbe so po mestu na več krajih novi spomeniki ali pa na hišne stene vzidane lične spominske plošče; pre- uredba tako imenovanega Cekinovega gradu ob vznožju Šišenskega hriba v Muzej narodno- osvobodilne borbe; ureditev trolejbusnega pro- meta in mestnega središča proti Savi. Vse to razodeva značilnost našega novega življenja v socializmu ter nudi veliko možnost nadaljnjega širokopoteznega napredovanja. V neposredni bli- žini Ljubljane je bila zgrajena tudi velika elek- trična hidrocentrala na Savi v Medvodah. Poraba elektrike, ki je dosegla v Ljubljani pred vojno (v letu 1939) za takratne razmere svoj višek s 13,5 milijonov kilovatnih ur, je znašala 1954. leta 81,6 milijona kilovatnih ur, potemta- kem več kot šestkratno največjo predvojno po- rabo. Seveda gre ta povečana poraba predvsem na račun naše povečane industrije, kar pa še toliko bolj označuje tehnični, gospodarski napre- dek našega mesta, in sicer v desetih povojnih letih. V tej zvezi pa gotovo ne smemo prezreti znatni napredek spričo moderniziranja naših go- spodinjstev z električnimi štedilniki, kuhalniki, pečmi, grelci, likalniki, radijskimi aparati itd. Gospodinjstva so porabila že leta 1954 nad se- demintrideset milijonov kilovatnih ur elektrike nasproti borima 2,4 milijona v letu 1939. To po- meni šestnajstkratno povečanje porabe ali sko- raj trikrat toliko samo v gospodinjstvih, kolikor je porabila elektrike pred vojno vsa Ljubljana z vso svojo industrijo vred. A tudi javna mestna razsvetljava z elektriko je za več kot sedemkrat pomnožena in okrepljena, v primerjavi s pred- vojno. Poraba vode se je v razdobju desetih let sko- raj podvojila od šest na enajst milijonov kubič- ; nih metrov leta 1954. ; Veliko povečavo zaznamuje tudi javni mestni, promet; saj je samo leta 1954 obvladal prevoz ; 31 milijonov ljudi, a leta 1939 le 9 milijonov. Iztržek trgovin in gostinstva skupno z vele- , trgovino je znašal ob zaključku leta 1954 72 mi- j lijard dinarjev, kar pomeni, ne glede na spreme- i njeno denarno vrednostno razmerje, velikansko i absolutno povečanje nasproti predvojnemu iz-i tržku. i Značilen je razvoj tujskega prometa v mestu, 1 ki je zabeležil sicer ob manjšem številu hotelov ! in ležišč kakor pred vojno, 1. 1955 obisk 130.000 tujcev nasproti 53.000 leta 1939. Razen tega je treba reči, če se upoštevata tako pomnožitev tuj- skega prometa kakor pomnožitev domačih pro- metnih sredstev, da je bila dosežena silna pove- čava prometa prav z motornimi vozili. Razvoj naše znanosti in omike v minulih de- setih letih naj razodenejo vsaj v kratkih obrisih naslednji podatki. Osvoboditev domovine pred desetimi leti je pripomogla Slovenski akademiji znanosti in umetnosti tako zelo, da njene predvojne dejav- nosti še od daleč ne moremo primerjati z njenim povojnim uveljavljanjem. Najočitneje dokazu- jejo to pač ustanove in naprave akademije, de- loma že prej obstoječe in naknadno spopolnjene, a večinoma popolnoma nove in najustrezneje uresničene šele prav zadnja leta. Velikega po- mena za našo ljudsko celotnost pri akademiji so inštituti: fizikalni »Jožefa Štefana«, kemični »Borisa Kidriča«, za električno gospodarstvo, za geografijo, za slovensko narodopisje, za turbin- ske stroje; arheološka sekcija itd. Lep razvitek in napredek zaznamuje sloven- ska alma mater — ljubljanska univerza s samo petimi predvojnimi fakultetami: filozofično, ju- ridično, teološko, tehnično in medicinsko (ne- popolno). Na tej naši vrhovni učni šoli so zdaj: fakulteta za agronomijo, gospodarstvo in vete- rinarstvo; medicinska fakulteta, ki ima inštitute (anatomski, biološki, farmakološki, fizikalni, fizio- loški, higienski, histološko-embriološki, kemični, mikrobiološki, onkološki, patoanatomski, patofi- zikalni, sodnomedicinski) in klinike (dermato- loško, ginekološko, ginekološko porodniško, in- fekcijsko, interno, kirurgično, nevrološko, očesno, odontoatrično, ortopedsko, ontološko, pediatrično, stomatološko); pravnoekonomska fakulteta z od- delki (pravnim, ekonomskim, kriminološkim), in- štitutoma (za ekonomiko in organizacijo podjetij, za politično ekonomijo) in odsekom (za matema- tiko in statistiko); prirodoslovno-matematična in filozofska fakulteta z oddelkoma (prirodoslovno matematičnim in filozofskim) in inštituti (bota- ničnim, fizikalnim, geografskim, geološko-pale- ontološkim, kemičnim, psihološkim); tehnična fa- kulteta z oddelki (za splošne predmete, za arhi- tekturo, za elektrotehniko, za gradbeništvo in geodezijo, za kemijo, za rudarstvo in metalurgijo, za strojništvo). Teološka fakulteta je samostojna ustanova. — Število visokosolcev in visokošolk se je od predvojnega več kot potrojilo, kajti dandanes se giblje že nad okoli sedem tisoč. Med važni povojni učni ustanovi slovenske ljudske republike spadata zlasti Gradbeni tehni- nikum in Zavod za raziskavo materiala in kon- strukcij. Vse pravkar navedeno ima svoje sedeže, učne prostore itd. bodisi v povsem novih stavbah ali pa deloma v starejših, sodobno preurejenih. Zelo številne te stavbe so na Mirju in Glincah, južno od Tržaške ceste, ob Zaloški in Njegoševi cesti, v Dimičevi ulici (vzhodno od zgornjega dela Titove ceste) in drugod po mestu. 27 osnovnih šol s skoraj 10.000 učenci in učenkami, 17 gimnazij z blizu 9000 dijaki in di- jakinjami, lepa vrsta strokovnih in drugih sred- njih šol z domala 6000 in 9 umetniških in glas- benih šol z 2300 gojenci in gojenkami pričajo o velikem povečanju šolstva na območju Ljubljane. Druge ljubljanske prosvetne ustanove, zlasti 15 ljudskih knjižnic s 165.000 knjigami v sloven- skem in skorajda vseh poglavitnih kulturnih je- zikih, so izposodile samo leta 1954 mnogo več ko por milijona knjig 17.500 bralcem in bral- kam, med katerimi se razveseljivo ponaša do- kaj šn j e število mladih. Vse to spričuje veliko kulturno stopnjo ljubljanskega izobrazbe želj- nega prebivalstva. Stiri ljubljanske ljudske univerze so prire- dile v 1. 1954 nad 400 predavanj, skoro 100 jezi- kovnih in 32 drugih tečajev; pri vseh teh izobra- ževalnih prireditvah je bilo domala 50.000 po- slušalcev in poslušalk. Ljubljana, pred vojno z dvema profesional- nima gledališčema in enim amaterskim, ki se je moralo vzdrževati samo, ima danes štiri stal- na gledališča, t. j. dramsko, operno, mestno, šentjakobsko; obstoji pa tudi mestno lutkovno gledališče. Razen tega ima Ljubljana zdaj ne le visoko šolo za igralsko umetnost, ki je vzgo- jila kulturnemu krogu že nov in visoko uspo- sobljen gledališko-umetniški kader, ampak tudi srednjo baletko šolo. Stiri stalna ljubljanska gledališča so prire- dila 1954. leta skupaj 819 predstav, ki jih je gledalo in poslušalo skoraj 320.000 ljudi. Lep raz- voj in napredek izkazujejo tudi amaterske igral- ¦ ske skupine v okviru kulturno-umetniških dru- štev, ki jih je v Ljubljani nad trideset z okoli tisoč aktivnimi člani in članicami. Ta društva so priredila 1954. leta 366 predstav. Veliko kulturno pridobitev je dosegla Ljub- ljana leta 1955 z dograditvijo obširnega in so- dobno urejenega letnega gledališča v Križankah na Trgu francoske revolucije. Z njim je dobil vsakoletni, doslej že kar tradicionalni slovenski gledališko-glasbeni festival dostojno domova- lišče, katero je mogel že to leto uspešno upora- biti za uprizoritev pomembnih glasbenih in opernih del svetovno-umetniške kakovosti in veljave. A tudi domača kinematografija s kinemato- grafskimi podjetji Komuna, Litostroj, Soča, Šent- vid, Šiška, Vevče, Zadobrova, nadalje letni kino Bežigrad, domova jugoslovanske ljudske armade in ljudske milice, prav posebno pa kino Vič z najlepšo in najsodobnejšo kinodvorano v naši državi, je mnogo prispevala h kulturno-prosvetni povzdigi ljubljanskega občinstva. Na območju Ljubljane je obiskalo kinematografe v prej na- vedenih kinematografih in kinu Union leta 1955 dva milijona ljudi. Sele pod novimi pogoji se je posrečilo sloven- skemu narodu priti do lastne filmske industrije. Domače filmsko podjetje »Triglav-film« je mo- glo nuditi našemu ljudstvu v tem času že mnoge zgodovinsko-dokumentarne in kultumo-umetni- ške filme. S skupnim delovanjem in z vzajem- nim prizadevanjem z več tujimi filmskimi druž- bami pa sta zaslovela naša domača filmska umetnost in njen ambient tudi med širokimi plastmi svetovne javnosti. Prav posebno poglavje je velik razmah naše športne in fizkulturne dejavnosti in njenih so- dobnih naprav. Med njimi so stadion ob Titovi cesti, športno igrišče Ljubljane, telovadišča na Taboru, v Trnovem, Zgornji Šiški, kopališča v Tivoliju, Koleziji, Vevčah, pionirsko na Viču in dr. samo delni prikaz velike skrbi naše skup- nosti za povzdigo telesnega razvoja in zdravja širokih ljudskih množic. Industrija v Ljubljani je bila v predvojni Ju- goslaviji šibka. Namesto da bi se večala in raz- širjala, je celo nazadovala, k čemer sta prispe- vali zlasti demontaža strojnega parka, naprav itd. in likvidacija premnogih industrijskih pod- jetij. Med njimi so bili n. pr.: Strojne tovarne in livarne, usnjama »Indus«, več lesnoindustrij- skih podjetij, obratov živilne industrije in še do- sti drugih. Tako uničena ali pohabljena indu- strija se je po osvoboditvi obnovila z vrsto obra- tov, med katerimi prednjačijo vsekakor Titovi zavodi »Litostroj« z nad 2000 zaposlenimi ose- bami. Razen tega je postala Ljubljana pomemb- na tudi zaradi novih elektro-industrijskih pod- jetij, kakor so »Elma«, tovarna elektromateriala in »Jambor«, industrija elektrostrojnih kon- strukcij, obe v Črnučah, nadalje »Telekomuni- kacije«, industrijsko podjetje za elektrozveze (Pržanj), ki so izdelale doslej že dvajset tisoč radijskih aparatov, »Tela«, tovarna električnih aparatov, »Tiki«, elektrostrojno podjetje (Trata) itd. Nadalje je v Ljubljani precej novih tovarn in podjetij; tako so med njimi: »Indus<, indu- strija obdelovalnih strojev, »Izolirka« (Moste), »Karoserija«, tovarna jeklenih avtobusnih karo- serij, »Kemofarmacija«, podjetje za promet s farmacevtskim materialom, »Lek«, tovarna far- macevtskih in kemičnih proizvodov, »Rog«, to- varna koles, ki je izgotovila že nad sedem tisoč zdaj pri nas najbolj kakovostnih koles, »Skip«, strojno kovinsko industrijsko podjetje (Vižmar- je), »Teol«, tovarna tekstilnih in usnjarskih po- možnih sredstev, »Tops«, tovarna pisalnih stro- jev, »Totra«, tovarna trakov, Tovarna gradbe- nih polizdelkov. Tovarna kovinske galanterije, Tovarna kovinske embalaže. Tovarna močnih « krmil, Tovarna optičnih in steklopihaških izdel- kov, »Utensilia« (tovarna tekstilnih potrebščin), »Unitas — Pleško Srečko« (kovinsko podjetje), »Žičnica« itd. Ljubljana se lahko danes ponaša tudi z vrsto sodobno tehniziranih gradbenih podjetij, ki so v Jugoslaviji med največjimi tako glede tehnič- ne opreme kakor glede svojih strokovnih ka- drov. Zategadelj morejo prevzemati največje in najbolj komplicirane visoke in nizke gradbe. Med takimi so zlasti velepodjetja »Gradiš«, »Tehnika«, »Megrad«, »Obnova«. Toda velike važnosti so še mnoga srednja in manjša grad- bena, tesarska, mizarska in nasploh gradbeno- konstrukcijska podjetja. Razen vse nove industrije v Ljubljani pa so tudi že poprej obstoječe, vendar sorazmerno le manjše tovarne in obrtne delavnice z razširitvijo ; 194 svoje zmogljivosti in sposobnosti ob novih po- gojih povečale svojo proizvodnjo in kakovostno izdelavo. Med njimi naj omenimo samo neka- tere. Papirnica v Vevčah izdela zdaj že 16.000 ton papirja na leto proti predvojnim 9000 tonam. »Zmaj«, tovarna baterij in suhih elementov, je pomembna za oskrbovanje s svetilnimi elementi ne le za vso našo državo, marveč tudi za izvoz' na vse kontinente. »Saturnus«, tovarna kovinske embalaže, se je povzpela na zavidno višino, ker je zelo povečala svojo proizvodnjo. Dolga vrsta poprej majhnih in zaostalih na pol obrtnih ob- ratov, od njih posebno manjši lesni, kovinski, inštalaterski in živilni obrati so se razvili v ve- lika in pomembna industrijska podjetja, kakor Instalacija, Karoserija, Toplovod itd. Zlasti se je povečala v Ljubljani industrija volnenih in bombažastih tkanin na 355.000 metrov letne pro- izvodnje, prav posebno je napredovala tudi kon- fekcija s precejšnjo vrsto državnih in zadruž- nih konfekcijskih tovarn in delavnic. V živilski industriji je dosegla leta 1955 pro- izvodnja: hranil in kavinih nadomestkov (suro- gatov) 2000 ton proti 500 tonam, bonbonov 1000 ton proti 350 tonam in mesnatih izdelkov 700 ton proti 120 tonam pred vojno. — Število ci- garet, narejenih v predvojnih letih do ene mi- lijarde, se je povečalo leta 1955 že nad dve mi- lijardi. V Ljubljani je dandanes zaposlenih v indu- striji 17.500, v obrti 8600 in posebej v gradbe- ništvu 7000 oseb, a v gospodarstvu 53.000 ljudi. Za razvoj naše industrializacije in vsega na- šega gospodarstva je velikega pomena samo- upravljanje gospodarskih podjetij in združb po delovnih kolektivih. To je ne le povečalo proiz- vodnjo in kakovost industrijske dejavnosti, mar- več je hkrati povzdignilo s pritegnitvijo delov- nega ljudstva njegovo zanimanje, pravice, dolž- nosti in zlasti odgovornost za uspeh proizvodnih nalog in s tem vred tudi do delovnega uspeha, povrhu pa še pripomoglo do tehnično-strokovne, gospodarsko in politično razgledne ravni naj- širših plasti delovnega ljudstva. Nedvomno pred- njači v tem pogledu prav Ljubljana z vrsto ko- lektivov, ki z največjo skrbjo in budnostjo po- magajo uspešno krepiti množino in kakovost do- mače socialistične dejavnosti in njeno napredo- vanje v korist in blaginjo skupnosti. Naše zdravstvo z novimi kliničnimi, ambu- lantnimi in higienskimi zgradbami in napravami je med prvimi, ki skrbe za splošno povzdigo ljudskega zdravja, in tudi med tistimi, ki so z veliko požrtvovalnostjo več ko zadovoljivo do- kazali vrednost socialistične družbene ureditve v kaj pomembnem področju ljudskega življenja. Ne le za Ljubljano samo, marveč tudi za zna- ten del slovenske republike je velikega pomena spopolnitev, preureditev in povečanje že obsto- ječih zdravstvenih naprav v sorazmerno majhni splošni ljubljanski bolnišnici in njihova raz- člemba na samostojne klinične ustanove in zdravstveno-znanstvene zavode; zgraditev no- vih kliničnih in preventivnih ustanov in naprav oziroma njihovo povečanje in spopolnitev; pre- ureditev vseh prostorov v ortopedski kliniki ob Slajmerjevi ulici; zgraditev objektov za pedia- trično (otroško) kliniko, centralni dečji dispan- zer (ki bo že v kratkem izročen svojemu name- nu), velika pettraktna poliklinika (ki jo dogra- jujejo); zgraditev več posebnih manjših zdrav- stvenih zavodov, devet zdravstvenih domov s so- dobno ambulantno službo; gradnja zavoda za zopetno delovno usposabljanje vojnih invalidov, tuberkulozne bolnišnice (v Koleziji); preskrba novega voznega parka za reševalno službo: vse takšne zgradbe in naprave so izboljšale zdrav- stveno stanje delovnega ljudstva ter ustvarile pogoje za njegovo zdravstveno zaščito. Tudi naša socialna zaščita starih in onemo- glih ljudi se je v desetih letih povzpela ter po- kazala uspehe. Razen splošne ureditve in moder- nizacije domov, se je s prostornim Domom sta- rih in onemoglih na Bokalcah (z dvema dogra- jenima in s tretjim ali zadnjim traktom, ki je tudi že domala dovršen), preskrbelo bivališče 400 onemoglim ter poskrbelo tudi za nego one- moglih. Zadnji trakt je namenjen osemdesetim onemoglim, ki so bili oskrbovani doslej v Gor- nji Radgoni, zdaj pa so že v Ljubljani na Bo- kalcah. Naše nove občine pomenijo že zdaj živ uprav- nopolitični in gospodarski organizem samouprav- ljanja po najširših ljudskih množicah. Ljubljana je razdeljena zdaj na 9 samostojnih občin. To so občine Center, Šiška, Bežigrad, Vič, Rudnik, Moste, Šentvid, Črnuče in Polje, ki vse skupaj sestavljajo ljubljansko mestno področje ter ima- jo tudi svoj mestni svet. Doseženi uspehi in dej- stva zgovorno pričajo, da je doživela in pre- živela Ljubljana v minulih desetih letih v pre- nekaterem pogledu dobo svojega najvidnejšega razvitka. To dejstvo tudi nam, sodobnikom tega velika dogajanja, ne more in ne sme nikoli iz- giniti izpred oči. To razdobje bo ostalo za ves naš prihodnji rod zapisano kot desetletje veli- kanskih požrtvovalnih naporov, ki so hoteli pri- dobitve nadvse težavne narodnoosvobodilne bor- be postaviti ob novih, boljših in pravičnejših družbenih pogojih na dovolj utrjene temelje, potrebne, da na njih gradimo ter tako omogo- čimo boljše življenje vsemu slovenskemu delov- nemu ljudstvu. „ , Karel parcer 195 TOVARNA TEKSTILNIH, USNJARSKIH IN POMOŽNIH SREDSTEV Ljubljana, Zaloška cesta 54 v Podgradu pri Ljubljani je bilo osnovano v letu 1935 podjetje za izdelavo pomožnih sred- stev za tekstil in usnje. Ustanovitelja sta bila sudetska Nemca dr. Th. in G. Böhme iz Warms- dorla. Podjetje je bilo podružnica tovarne, ki sta jo zgradila ustanovitelja v Warmsdorfu. Ko so Nemci leta 1941 okupirali Podgrad, je bila ustanovljena v Ljubljani podružnica tega podjetja in sicer v prostorih tovarne »INDUS«. Tu se je v glavnem vršila vsa proizvodnja pod- jetja. Pričeli pa so izdelovati tudi kozmetične preparate. Prvotno je bilo podjetje registrirano kot ino- zemska firma, leta 1943 pa se je preosnovalo v javno trgovsko družbo in leta 1945 v delniško družbo z glavnico 3 milijonov lir. Od 3.000 delnic je pripadalo 40 o/o dr. Th. in G. Böhme, ostale pa so bile last sedmih delničarjev, po večini Slovencev. v začetku leta 1946 je bilo podjetje naciona- lizirano. Oba obrata v Podgradu in v Ljubljani sta bila združena in preseljena v prostore bivše tovarne usnja na Zaloški cesti 53. Prav tu obra- tuje novo podjetje, ki je opustilo izdelavo ko- zmetičnih preparatov ter se je specializiralo le na proizvodnjo pomožnih sredstev za tekstil in usnje z imenom »Tovarna za predelavo tehnič- nih maščob«. To ime je leta 1952 spremenilo, oziroma zamenjalo s sedanjim: »TEOL«, tovar- na tekstilnih in usnjarskih pomožnih sredstev. Dediščina je prešla z nacionalizacijo v last države in je bila dokaj borna. Strojev in opreme je bilo malo in še to vse primitivno in v slabem stanju. Novo podjetje je dobilo razne stroje od sorodnih podjetij, nekaj pa jih je izdelalo samo v lastnih delavnicah, ki jih je za ta namen ustanovilo. Z raznimi popravili, predelavami in preureditvami smo usposobili novo tovarno za obratovanje in pričeli s proizvodnjo. Kljub velikim težavam, ki so obstajale na sploh pri obnavljanju novega socialističnega go- spodarstva, se je tovarna od leta do leta izpo- polnjevala in večala. Dasiravno je imela za to neugodne pogoje spričo slabega in zastarelega strojnega parka, ki ga je morala sproti obnav- ljati in dopolnjevati, kakor tudi zaradi nepri- mernih in tesnih obratnih in skladiščnih pro- storov, je z zavednim in prizadevnim delovnim kolektivom dosegla odlične uspehe. Ustanovljeni so bili laboratoriji za tekstilno in usnjarsko stroko, strokovna biblioteka, elektrotehnična, ključavničarska in sodarska delavnica, tako da zdaj v glavnem obratuje samostojno. Zaposleno osebje se je pod^ vodstvom strokovnjakov — in- ; ženirjev kemikov — izpopolnjevalo. Danes za- posluje tovarna razen petih inženirjev še dva tehnika in dva laboranta, 36 kvalificiranih in 5 pomožnih delavcev, ki so bili vsi usposobljeni doma. Tovarna »TEOL« izdeluje zdaj precejšnjo iz- biro pripomočkov, ki jih uporablja tekstilna in usnjarska industrija. Njene izdelke pozna vsa naša država ter jih priznava za zelo kakovostne in cenene. Skoraj ni tekstilne in usnjarske in- dustrije, ki ne bi že uporabljala njenih izdelkov. Na tržišču upravičeno uživa ime in sloves vodeče oskrbovalke tekstilne in usnjarske industrije s pomožnimi sredstvi. Navzlic nekaterim pomislekom, češ da do- mači izdelki ne dosegajo tujih, je tekstilna in usnjarska industrija spoznala, da izdelki naše domače tovarne »TEOL« ustrezajo in v marsika- terih primerih celo prekašajo inozemske. S po- skusi, ki so jih napravili njeni kemiki po tovar- nah in po analizah raziskovalnih inštitutov, je bila dokazana kakovost domačih izdelkov. Za- radi tega je začela tekstilna in usnjarska indu- strija opuščati kupovanje tujih preparatov ter že precej uporablja zgolj domača. Tako je prihra- njenih naši državi mnogo dragocenih deviz, a tekstilna in usnjarska industrija lahko kupujeta potrebna jima pomožna sredstva doma. Izbira izdelkov tovarne »TEOL« je zelo raz- novrstna, saj jih šteje nad petdeset. V laborato- rijih pripravljajo venomer nove preparate; tako imata tekstilna in usnjarska industrija vedno večjo možnost oskrbovati se na domačem tržišču. Za široko porabo pripravlja tovarna »TEOL« posebno presenečenje s sintetičnim milom (Alki- larilsulfonat), ki bo po oceni strokovnjakov iz- vrstne kakovosti. Povpraševanje po izdelkih tovarne »TEOL« se je že tako povečalo, da celo že ogroža njeno proizvodno zmogljivost. Zaradi tega pripravlja tovarniški delovni kolektiv potrebne elaborate in načrte za graditev nove stavbe za tovarno, da bi bilo podjetje nato kos zadostni količini izdelkov za vse potrebe naše tekstilne in usnjar- ske industrije kakor tudi omenjenega sintetič- nega mila za široko porabo. Zasluge za ta napredek tovarne »TEOL« ima vsekakor njen prizadevni delovni kolektiv, ki se je trudil zlasti potem, ko je prevzel upravo tovarne v svoje roke, z vso silo za dosego na- črtov, ki jih še kar nadalje od leta do leta za- stavlja. Nagel napredek tovarne potrjuje dej- stvo, da je izdelovala ob nacionalizaciji samo kakih dvajset produktov, a zdaj jih že nad pet- deset. Proizvodnja je znašala 1939 komaj osem- deset ton, oziroma prišlo je na enega delavca 7,5 tone, leta 1954 pa je znašala proizvodnja 906 ton, a na enega delavca je prišlo 17,88 tone. Letos (do oktobra) pa znaša proizvodnja že nad 1200 ton in na enega delavca pride skoraj 23 ton, kar pa se bo do konca leta 1955 prejkone še zvečalo. Povečana proizvodnja samo v letu 1955 nasproti letu 1954 znaša 26 »/o, a nasproti letu 1939 kar 154 "/o. Edinole pod vodstvom tako prizadevnega delovnega kolektiva z njegovim delavskim sve- tom in upravnim odborom na čelu ter s pomoč- jo sindikalne podružnice je tovarna »TEOL« lah- ko dosegla svoje sedanje stanje kljub težavam, s katerimi se je borila in tudi kljub večidel za- starelemu, izrabljenemu in pomanjkljivemu strojnemu parku. 196 j-Slovenija-vino« je lani v jeseni praznovalo deset- letnico obstoja. V teku teh desetih let je podjetje posredovalo prodajo med proizvajalci in potroš- niki za 81 milijonov litrov vina na domačem trgu, v istem razdobju pa je izvozilo 45 milijonov litrov vina v 28 evropskih in prekomorskih držav. Da je slovensko vino v teku preteklih deset let doseglo velik uspeh v svetu, ni treba posebej poudariti. Vendar ta uspeh ni bil lahko pribor- jen, saj vino ne spada med nujne življenjske potrebščine, poleg tega pa je povsod v tujini naletelo na močno konkurenco tujih vinskih pro- ducentov. Nenehna skrb za kvaliteto vina, opre- me, propagande, nastopi na mednarodnih vele- se jmih in strokovnih razstavah so omogočile, da si je slovensko vino utrdilo sloves v svetu. ,Slovenija-vino je v teku svojega desetletnega obstoja tudi neprestano podpiralo razvoj sloven- skega vinogradništva, dajalo materialne podpore, nasvete glede sort in kvalitet, ki naj se gojijo glede na plasman vina, ki so postala v svetu znana in cenjena. Danes po desetUi letih plodnega delovanja pod- jetja pijejo slovensko vino v Zahodni in Vzhodni Nemčiji, Belgiji, Angliji, ZDA, Braziliji, Avstriji, Čehoslovaški, Poljski, Danski, Švedski, Norveški, Finski, Švici, Venezueli, Egiptu, Urugvaju, Ma- džarski, Etiopiji, Nigeriji, Belg. Kongu, Avstraliji, Indiji, Nizozemski, Romuniji, Italiji, Franciji iu v zadnjem času tudi v SZ in Japonski. S proizvodnjo brezalkoholne osvežujoče pijače cockta-cockta se je naše podjetje pričelo baviti 1.1952 ter v teh štirih letih prodalo nad U mili- jonov steklenic. Ne mnogo manj pa so prodali te osvežujoče pijače tudi naši licenčni odjemalci v Sloveniji in izven nje. Tako je naše podjetje aktivno poseglo v borbo proti alkoholizmu. Cilj našega bodočega poslovanja pa je ta, da našim vinom še bolj utrdimo sloves v svetu, da nudimo domačim potrošnikom zdravo vino v pri- mernih količinah, ki naj postane sestavni del prehrane, nikakor pa ne sredstvo za pijančevanje. Moderna prodajalna podjetja v Ljubljani, Cankarjeva 6 Avtomatični polnilni stroj za vino ali cockto Pogled na dvorišče, od koder gre vino in cockta v poirošue centre Delo INDUSTRIJSKEGA BIROJA podjetja za izvoz in uvoz i,ndustrijske opreme in naprav ter izgradnjo industrije LJUBLJANA, Parmova ulica 33 Naša država se je iznebila gospodarske za- ostalosti po osvoboditvi, in sicer z izgradnjo domače industrije. Tako so popustile spone go- spodarske zasužnjenosti, ki so stoletja oklepale naše narode. V borbi za gospodarsko osamosvojitev so bile že v letu 1945 ustvarjene organizacijske enote, in sicer sprva v okviru organov državne oblasti, iz katerih so se razvila mnoga sedanja podjetja. Tudi razvoj podjetja, čigar osvetlitev dejav- nosti je namen tega sestavka, izvira že - iz prve povojne dobe. V sklopu svoječasne Generalne direkcije papirja je delovala posebna organiza- cijska enota, ki je opravljala razen poslov pro- jektiranja industrijskih objektov za papirno in- dustrijo tudi posle uvoza opreme za to dejav- nost. V tej enoti so delovali strokovnjaki z dol- goletnimi skušnjami, ki predstavljajo dandanes del vodilnega kadra Industrijskega biroja. To stanje je trajalo tja do leta 1951, ko je bilo ustanovljeno posebno podjetje. Dejavnost Industrijskega biroja je bila spo- četka predvsem v izdelovanju projektov za in- dustrijo papirja, celuloze in lesovine kakor tudi uvoznih poslov za to panogo. V letu 1952 sta bili podjetju priključeni dotlej samostojni orga- nizacijski enoti, t. j. Zavod za konstrukcijo stro- jev in del Slovenija-projekta. Industrijski biro je sedaj sposoben prevze- mati v izvršitev projektivna dela za razne pa- noge industrije, za nekatere pa celo širše naloge, na primer vsa dela od projektiranja do posta- vitve obratov v pogon. Nadaljnja značilnost podjetja obstoji v tem, da se ukvarja tudi z uvoznimi in izvoznimi po- sli. Uvozne posle opravlja podjetje predvsem za industrijo celuloze, lesovine in papirja, in sicer zlasti za objekte, ki jih projektira. Ti uvozni posli obstoje v nabavi opreme, ki jo določijo strokovnjaki podjetja. Razumljivo je, da je tako delo možno edinole zaradi temeljitega poznava- nja problematike in potreb in inozemskih na- bavnih virov. Na področju izvoza opravlja pod- jetje projektivna dela za inozemstvo, toda zdaj se že tudi dogovarja glede prevzema velikih del na bližnjem in daljnem Vzhodu za izgradnjo celot- nih industrijskih objektov in del v zvezi z izko- riščanjem in predelavo lesa. Podjetje obsega po svoji specifični organiza- cijski sestavi oddelek za industrijo papirja, celu- loze in lesovine in oddelek za ostalo industrijo. Vsak oddelek ima tehnološki, ekonomski, grad- beni in energetski odsek. Nadalje obstoji oddelek za konstrukcijo strojev in strojnih naprav, od- delek za izvoz in uvoz s tehničnim in komer- cialnim odsekom in odsek za pripravo dela poleg upravnega aparata. Podjetje zaposluje 22 inženirjev, 8 ekono- mistov, 34 tehnikov in drugo potrebno osebje. Ko smo na kratko opisali tendenco razvoja podjetja, nikakor ne moremo prezreti objektov, ki so bili zaradi dejavnosti podjetja že zgrajeni in so v pogonu, oziroma ki se že grade ali pa se potrebno delo zanje šele pripravlja. Nove industrije, zgrajene po tehnoloških pro- jektih Industrijskega biroja, so naslednje: Tovarna celuloze, Prijedor, Tovarna sulfatne celuloze in natronskega papirja Sana, Maglaj, , Tovarna rotopapirja, Videm-Krško, Tovarna papirja Cačak (nova brusilnica leso- vine). Belokranjska železolivarna, Črnomelj. Podjetje je izdelalo načrte za industrijske objekte za: Tovarno pohištva, Brežice, Tovarno dušika. Ruše, Tovarno Plamen, Kropa, Tovarno Titan, Kamnik, Tovarno Unitas, Ljubljana, Koteks, Ljubljana, Mlinsko podjetje, Ljubljana, Stekleno galanterijo v Sežani, Okrajno mizarsko podjetje Divača, obrat Du- tovlje. Projekti za rekonstrukcije velikega značaja so bili izvršeni za: Sladkogorsko tovarno papirja in kartona, Sladki vrh, Tovarno celuloze, Coricane, Tovarno lesovine in lepenke, Ceršak, Tovarno papirja, Količevo, Tovarne lesovine in lepenke v Podvelki, na Prevaljah in v Tržiču, Tovarno športnega orodja Elan, Zgoše, Tovarno učil, Črnomelj. Večina teh rekonstrukcij je že realizirana. Investicijski programi oz. projekti so izdelani ali pa so v izdelavi za: Tovarno celuloze. Banja Luka, Tovarno celuloze. Drvar, Tovarno lepenke, Bečej, Tovarno celuloze in papirja, Sremska Mitro- vica, Tovarno lepenke, Sid, Tovarno lepenke. Stara Pazova, Tovarno vodnega stekla, Novo mesto, Steklarno, Hrastnik, Lesno industrijski kombinat, Novo mesto. Industrijo marmora, Gradac v Beli krajini, Marmor, Hotavlje, »Napredak«, industrijo opeke in apna, Stari Bečej, Skip, Vižmarje, Partizana, Ribnica, Avto, Kočevje, Tekstilno industrijo »Makedonka«, Stip t Saturnus, Ljubljana, Cinkarno, Celje, Metalno, Maribor, Oljarno, Ljubljana, Farmacevtski laboratorij Krka, Novo mesto, »IKI« Maribor, Tovarno optičnih in steklopihaških izdelkov, Ljubljana. Razen navedenih del je napravilo podjetje še številne konstrukcijske načrte za našo indu- strijo. Omembe vredna je izdelava načrtov za stroj za rezanje kamna za Strojno tovarno in livarno v Novi Gorici, nadalje pa tudi izdelava raznih načrtov za stroje papirne industrije in za težke stroje, kakor drobilce, pakovalne stroje, razkrojevalce za različne substance, kompleksne žerjave, transportne naprave itd. 198 ovarna kleja Ljubljana SMARTINSKA CESTA 50 Telegram: .OSA<, telefon: 30-568, 30-611, tek. rač.: 60-KB-3-Ž-5 Tovarna proizvaja:^ kostni klej znamke »MAČEK«, transpa- rent in motni, kožni klej v različnih kvali- tetah, tehnično zelatine, prečiščeno želatiiio, tehnične maščobe, kostni pepel, razklejeno kostno moko in surovo kostno moko. Tovarna kleja v Ljubljani je ena naj- starejših tovarn na tem področju. Ustanov- ljena je bila že leta 1882 ter je do konca prve svetovne vojne proizvajala samo kostni klej. Tovarna je bila po požaru, ki jo je zajel konec prve svetovne vojne, obnov- ljena in razširjena. Od takrat proizvaja kostne in kožne kleja. Spričo priznane kvalitete izdelkov so tovarno že pred vojno dobro poznali tako domači trg kakor sve- tovna tržišča. Do druge svetovne vojne je izvažala tovarna skoraj 50 "/o svojih pro- izvodov. » Tovarni je uspelo po osvoboditvi razen že uvedenih proizvodov kostnega in kož- nega kleja uvesti še proizvodnjo dvovrstne zelatine. Izredno važna je prečiščena žela- tina, ki se uporablja predvsem v fotoindu- striji in v prehranske namene. Z uvedbo te proizvodnje je tovarniški kolektiv ogromno prispeval k zmanjšanju uvoza, kajti poprej je morala naša država uvažati vso zelatine, zdaj jo uvaža komaj še okrog 50*/o. Toda z rekonstrukcijo obstoječe to- varne bi lahko dosegli še to, da bi docela krili domačo potrebo, razen tega pa bi mogli neko količino tudi izvažati, ker vlada na svetovnem trgu velik interes za tovrstne proizvode. Vse omenjeno proizvaja tovarna iz- ključno iz kosti in kožnih odpadkov, ki jih zbirajo podjetja za promet z odpadki oziroma »ODPADI« po vsej državi. 199 INERAL Industrija naravnega in umetnega kamna LJUBLJANA SMARTINSKA lOOa Tovarna »(Mineral«, industrija naravnega in umetnega kamna, je edina v Sloveniji, ki izdeluje plošče terazzo ter razrezuje z večjo zmogljivostjo, razen njenega obrata v Sežani, marmorne plošče. Podjetje je ustanovil leta 1936 kot gradbeno^industrijsko družbo z o. z. Albert Pečovnik, katere lastnik je bil. V predvojni Jugoslaviji so bili ugodni pogoji za usta- novitev gradbene industrije, ki se je tedaj razvijala iz obrti v industrijo. Razen tega je imelo podjetje zelo blizu tržišča razpo- ložljivo delovno silo in ugodne prevozne zveze. Lastnik tovarne ni gradil zategadelj novih primernih prostorov za svoj obrat, pač pa je koristil objekte bivše Žabkarjeve livarne, v katerih je deloma namestil novo strojno opremo, ki je zadostovala za takratno tovrstno industrijo. Podjetje se je pred vojno ukvarjalo s proizvodnjo plošč terazzo, izdelkov iz umetnega kamna in betonskih izdelkov, a razen tega se je lastnik pečal tudi s trgovino, prodajo gradbenega materiala (kamenine, fajansovine, kera- mita, salonita, heraklita itd.). Podjetje je zaposlovalo takrat 40 do 50 ljudi ter proiz- vajalo 400 ton izdelkov, med vojno pa je zmanjšalo število svojega delavstva na 20 ljudi, ki jih je pa meseca marca 1.1945 odpustilo. Tako je podjetje dočakalo osvoboditev v popolnem zastoju. Ker je sodeloval podjetnik med vojno z okupatorjem, ga je ljudsko sodišče kaznovalo in mu zaplenilo celotno premoženje. Meseca septembra istega leta je prešla tovarna v last ljudske imovine. Postavljeni delegat je oskrbel najprej popravo zgradb in strojnega parka, deloma razbitega zaradi eksplozije na ljubljanski železniški postaji v mesecu maju. Z vnovično proizvodnjo je začelo podjetje oktobra leta 1945 v oddelku za izgotavljanje plošč terazzo, umetnega kamna in betonskih izdelkov. Toda pojavila se je težava, ker ni bilo mogoče zbrati vseh delavcev za potrebno obra- tovanje in ker je manjkalo tudi surovin, potrebnih za ustrezno proizvodnjo. Z uvedbo načrtnega gospodarjenja, mnogimi gospodarno- telmičnimi posegi, usposobitvijo kadra in vztrajnim sindi- kalnim delom vsega osebja je uspelo podjetju že leta 1946 preseči predvojno proizvodnjo. Vendar se ni gledalo pri tem toliko na kakovost, kolikor na količino izdelkov. Podjetje je osnovalo v letih planskega gospodarjenja mehanično in tudi mizarsko delavnico za popravljanje in Zgoraj: Nova zgradba za plošče terazzo Rezanje blokov v plošče in brušenje — poliranje vzdrževanje obrabljenih stiskalnic in skrbelo tixdi za od- pravo ozkega grla v oddelku za izdelavo plošč terazzo. Za napravo izdelkov umetnega kamna in betonskih izdelkov se je osnovala modelarska delavnica ter se nadalje zgradila garaža z vratarsko lopo. Ker je leta 1947 in v nadaljnjih letih stalno primanj- kovalo delavstva, je bilo podjetje prisiljeno, rešiti to zadevo z gradnjo stanovanj za delavce. Za ta namen je popravilo stanovanjske prostore in nadzidalo zgradbo za petinštiri- deset delavcev z devetimi sobami. Delovna disciplina glede na podeželsko delavstvo je bila tudi temu primerna, kajti podjetje se je moralo nepre- nehoma boriti pri izvrševanju plana prav zaradi stalnega menjavanja (tluktuacije) in pomanjkanja usposobljenih delavcev. Kljub vsem težavam se je proizvodnja vendar večala. Razvoju podjetja od osvoboditve do sedaj oziroma po- večanju proizvodnje od predvojnih štiri sto ton letno na 1700 ton v letu 1955 sta nedvomno pripomogla preustroj naše države po socialističnih načelih in kar neprestano povpraševanje gradbenih podjetij po ploščah terazzo, sani- tarnih izdelkih kakor tudi izdelkih iz umetnega kamna in izdelkih marmornih plošč tako zelo, da podjetje doslej sploh ni mislilo, da bi moglo zadovoljiti široko potrošnjo s proizvodi, ki jih izdeluje. Ta prikaz razodeva, da se proizvodnja na delavca stalno veča, vendar se povečanje ni doseglo z vgraditvijo novih strojev, temveč z večjo delovno storilnostjo, z od- pravo grl v proizvodnji in izboljšano ureditvijo dela. Leta 1949 sta se združili naše podjetje in podjetje »Naravni kamen« z obrati in s kamnolomi v Koprivi in Hotavljah. Zaradi razširjene dejavnosti podjetja je bilo važno zagotoviti si surovine ter delovno težišče usmeriti v kamnolome, da se zboljšajo delovni pogoji za pridobivanje blokov. Izvedla so se večja dela, tičoča se odkrivanja loma, v kamnolomih v Hotavljah in Koprivi, napeljala se je elek- trika in zgradila trafopostaja. Pri tem nikakor ni bila opuščena osnovna dejavnost, zakaj tudi tačas so se poprav- ljala in odpravljala ozka grla. Leta 1952 se je podjetje zopet preoblikovalo in ostalo v osnovni dejavnosti. Medtem so organi delavskega samoupravljanja sklenili zgraditi nove tovarniške prostore, ki jih je planiralo mini- strstvo za gradnje z osnovnim planom, da se v sklopu To- varne gradbenih polizdelkov ustanovi tudi industrija narav- nega in umetnega kamna. Podjetje je na osnovi priprav za gradbo prevzelo gradnjo objekta naravnega kamna, t. j. žaganje marmorndi blol kov in njegovo obdelavo. Za zgra- ditev objekta za naravni kamen je bilo porabljenih dvajset milijonov, a v prid nabave polnojarmenika se je delovni kolektiv odpovedal polletnemu dobičku. Z uresničitvijo Gospodarskega razstavišča se je morala pospešiti gradnja za premestitev oddelka plošč terazzo, ki se je gradil in dogradil v letih 1954 in 1955. Za zgradbo tega oddelka je bilo porabljenih dva in trideset milijonov inve- sticijskih sredstev in dvanajst milijonov iz sklada za prosto uporabljanje. Pripominjamo, da se je podjetje preselilo v novi objekt, ko je bil zgrajen šele do prve faze in ko se je še nadalje gradil, a se hkrati tudi stroji montirali. Pro- izvodnja se je nadaljevala medtem tako, da njen mesečni izpad za časa preselitve rečenega oddelka ni zaostajal, pred- vsem po vzornem prizadevanju delovnega kolektiva, o čemer priča dejstvo, da je osnovni plan za leto 1955 že prekoračen s 102 odstotkoma. Doslej ima podjetje v prvi fazi zgrajena oddelka za izgotavljanje naravnega kamna in plošč terazzo. Zgrajeni so svetli higienski delovni prostori z ustreznimi oblačilni- Drobitev lomljenca — marmorni zdrob Razrezovanje marmornih plošč Fino brušenje in poliranje plošč terazzo Stiskanje plošč terazzo carni in sanitarnimi pritiklinami; v teh sodobnih prostorih prebije naše delavstvo večji del svojega življenja. Čimprej pa se bo treba lotiti druge faze tovarniške zgraditve, t. j. dopolniti strojni park v oddelku naravnega kamna ter nadomestiti zasta- rele, obrabljene, nedonosne stiskalnice za izdelo- vanje plošč terazzo. Podjetje ima najpotrebnejše objekte dogra- jene. Njegov slabi strojni park daje vendar na leto približno sto deset milijonov kosmatega dohodka, čeprav podjetje prodaja svoje izdelke in zaraču- nava storjene us uge ceneje nego druga podjetja. Nižje cene in usluge so uspeh boljše delovne ure- ditve, večje storilnosti po delavcu, zmanjšanja ne- produktivnih stroškov, ekonomičnejše porabe suro- vin itd. A k vsemu temu pomagajo predvsem tudi nove delavnice, saj v prejšnjih stisnjenih prostorih ni bilo mogoče marsičesa povoljno narediti. Ravno iz istega razloga bo lahko podjetje v letu 1956 znižalo cene morda še za deset odstotkov ter tudi proizvodnjo planiralo za sto trideset milijonov z istimi stroji in napravami in z istim številom de- lavcev. Toda zaradi tega bo treba posvečati največ truda strojnemu parku za izdelavo plošč terazzo, a posebej še remontni skupini, ker je bil oddelek plošč terazzo zanemarjen prav zaradi investicijske graditve tovarniških süavb. Podjetje se ne more s kakovostjo svojih plošč terazzo preveč hvaliti, pač pa si zadnje mesece zelo jrizadeva za njihovo izboljšano izdelavo. Hkrati pa ahko prizna, da so že doseženi znatni uspehi glede kakovostnejših izdelkov. A tudi delavstvu koristi, če se zmanjša popravljanje strojev in če se znižajo odpadki na minimum, t. j. od sedanjih štirih od- stotkov na poldrug odstotek. — Vendar pa bo pod- jetje vsekakor prisiljeno glede na bolj in bolj za- htevne potrebe potrošnikov še nadalje vestno in ostro nadzirati kakovost vseh tovarniških izdelkov. Tovarna »Mineral« je deloma sezonskega zna- čaja, ki izvršuje naročila gradbenih podjetij. V letni sezoni ne more v zadostni meri zadovoljevati potreb premnogih interesentov, a v zimskih me- secih ni toliko povpraševanja po naših proizvodih. Zato dela tovarna v tem času večidel samo za zalogo. Prav tako je treba zbirati (tri mesece) večjo količino surovin, vendar zdaj tega spričo kreditnih predpisov podjetju ni mogoče nemoteno proizvajati in obratovati. Razen bežnega pregleda zgornjih številčnih podatkov, stalnega večanja proizvodnih uspehov in proizvodnih težav v preteklih letih je potreben še važni pregled surovinskih virov in tudi domače in izvozne potrebe po proizvodnih izdelkih tovarne »Mineral« ter povrhu še to, da bo moči na podstavi vsega tega laže ugotoviti, kakšne so možnosti raz- voja in povečave proizvodnje v naši tovarni. Takoj lahko ugotovimo, da dobiva firma »Mineral« vse potrebne surovine za izdelovanje plošč terazzo zgolj v obližju tovarne, cement iz Trbovelj, a cementne barve za večjo izbiro asortimenta proizvodov uvaža. Kamen za iz- delke iz naravnega kamna, t. j. marmorne plošče in razne bloke naroča v Gradcu, Hotavljah in Koprivi, za večjo iz- biro pa tudi v ostalih republikah naše države. Zaradi čedalje večjega naročanja plošč terazzo, katerih doslej še nikakor nismo mogli dovolj narediti za široko potrošnjo, in marmornih plošč tako za domača gradbena podjetja kakor za izvažanje, ima naše podjetje vso možnost za povečanje isvoje proizvodne zmogljivosti. Proizvodnja v naši tovarni se je navzlic slabemu stroj- nemu parku in preselitvi podjetja v novo zgrajene delovne prostore ves čas opravljala brez večje, omembe vredne mot- nje. Dober dokaz za to je dejstvo, da je delovni kolektiv presegel določeni plan za 1. 1955 z okrog desetimi odstotki. Podjetje z delavskim svetom in upravnim odborom se ukvarja z zastavljenima si nalogama, ki se tičeta poveča- nja delovne storilnosti v letu 1956 in gradbe drugega dela objektov za podjetje. S temeljito preureditvijo celotnega delovnega postopka, z nabavo novega polnojarmenika, katerega prototip gradi »Litostroj«, upa podjetje z nespremenjenim številom delav- stva v oddelku naravnega kamna — rezanja marmornih plošč povečati proizvodnjo za sto odstotkov. Postavitev polnojarmenika upravičujejo hitra razdolžitev (amortiza- cija), že dovršene stavbe, domače surovine in neomejena možnost za izvoz marmornih plošč. Rentabilitetni račun pokaže, da se utegne polnojarmenik odplačati z vnovče- njem izvoznih izdelkov v dveh, treh letih. Poleg naravnega kamna je oddelek plošč terazzo, ki s sedanjimi stiskalnicami ne dosega proizvodnosti, potrebne za osnovo nižje prodajne cene, ker se s stalnim popravlja- njem na stiskalnicah večajo izdelavni stroški. Podjetje se trudi, da obdrži te stroje delovno sposobne za proizvodnjo. Z nameravano nabavo nove stiskalnice bi se povečala pro- izvodna sposobnost stiskalnic za pet in osemdeset odstotkov, t. j. od sedanjih 40.000 m^ na 75.000 m^ plošč terazzo in sicer pri enakem številu zaposlenih delavcev. Razen omenjene osnovne dejavnosti — izdelovanja plošč terazzo in marmornih plošč iz naravnega kamna — )roizvaja podjetje v manjšem obsegu izdelke iz umetnega camna in betonske izdelke. Povpraševanje po naših izdel- kih je veliko, toda pri najboljši volji ne moremo ustrezati vsekdar in vsem željam potrošnikov, niti povečati proiz- vodnje, celo kljub temu ne, da koristi naše podjetje na- jemne prostore »Gradisa« — Tovarne gradbenih polizdel- kov. Podjetje izvršuje nadalje montažna dela v umetnem in naravnem kamnu, vendar se v tej smeri ne more raz- vijati v širino — spet spričo pomanjkanja usposobljene delovne sile. Tovarna »Mineral« ima zdaj že toliko najpotrebnejših stavb zgrajenih, da more svojo proizvodnjo nemoteno opravljati. Toda že zdaj se kaže in vidi, da si bo morala v nadaljnjih letih zgraditi še marsikaj. Na primer: vzporedna pomožna obrata tako za obdelovanje naravnega kakor za izgotavljanje umetnega kamna, upravno poslopje, večjo garažo, nakladališče (rampo), iu razen tega tudi primerno urediti dovozne ceste, misliti na kanalizacijo ter povrhu preskrbeti minimalno zadostna denarna sredstva. Vse to povedano za delavski svet z upravnim odborom ne bo malenkost ali lahka naloga, ki pa se bo mogla sča- soma z vztrajno poštenim trudom in dobro voljo vendar izvesti ter s tem pripomoči k izboljšanim življenjskim po- gojem vsega pri nas zaposlenega delavstva. Objekt za obdelavo naravnega kamna Industrija platnenih izdelkov JARŠE Ce se pelješ z železnico iz Ljubljane proti Kamniku, boš opazil po polurni vožnji na postaji Jarše na desni strani velika tovarniška poslopja. Tudi sled industrijskega tira ti pove, da je tu večja industrija. To je industrija platnenih iz- delkov, Jarše, ali skrajšano Induplati. Podjetje je bilo ustanovljeno pred dvaintridesetimi leti. Iz majhnih začetnih objektov je podjetje počasi raslo leto za letom ter se tako razvilo v enega največjih obratov tekstilne industrije v Slove- niji, saj zaposluje danes 1.100 delavcev in n.ame- ščencev. Kolektiv, ki dnevno ustvarja desettisoče metrov, je prehodil dolgo in težko pot ter si je pridobil bogate delovne izkušnje. Ce stopiš med delavce te tovarne, boš srečal in videl pri vseh važnejših delovnih mest borce dela, ki so več kot petnajst let v podjetju. Takih je nad tri sto. V tem kolektivu pa se ponašajo tudi s tem, da je danes med njimi 32 delavcev s 30-letno de- lovno dobo. Prijeten je pogovor z njimi, saj ti poznajo vsak kot tovarne pa tudi zgodovino podjetja. Radi ti povedo, kako so se borili za časa stare Jugoslavije za vsakdanji kruh, med vojno pa z okupatorjem. Kako so kvarili izdel- ke, da jih ne bi mogel koristiti okupator, dalje, kako so pošiljali cele kamione blaga partizanom. Dobro se še spominjajo dogodka, ko so partizani prišli v tovarno ter jo za nekaj mesecev onespo- sobili za nadaljnje delo. Vse to se je zgodilo pred nosom okupatorja. Takrat je bil delovni kolektiv enoten kot en sam mož. Partizani so z njihovo pomočjo likvidirali izdajalca, ki je so- deloval z Nemci ter ovajal zavedne delavce. 2ivo se spominjajo težkih dni, danes pa z zado- voljstvom delajo za sebe v svobodi kot uprav- ljale! skupne imovine. Z veseljem delajo ter se zanimajo za uspehe in poslovanje podjetja, saj to je tudi njihov lastni uspeh, ker so soudele- ženi na dobičku podjetja. Ze ime samo pove, da v tej tovarni izdelujejo platnene izdelke. Podjetje ima predilnico za lan in konopljo, dalje tkalnico, barvarno in impre- gnacijo, belilnico ter filmsko tiskarno. Podjetje »INDUPLATI« se močno razlikuje od ostalih tekstilnih podjetij. To je nekaka težka industrija v tej stroki, kajti tu se izdelujejo artikli, težki tudi do 1.500 gr/m^ to je desetkrat težja tkanina, kot jih uporabljamo za srajce. Znano je, da ima tovarna zelo velik proiz- vodni program, saj so dosegli že svoj 1000. arti- kel. Posebno gospodinje dobro poznajo izdelke te tovarne, kajti laneni izdelki so trpežnejši od vseh ostalih izdelkov iz bombaža ali sličnih su- rovin. Poskušali bomo našteti najpomembnejše med njimi. Lepo darilo je beljen laneni damast- ni prt s 6 servietami ali pa tiskani prt, ki se lahko tudi kuha in pere. Lanene brisače vseh vrst in kvalitet od finih beljenih do navadnih modrih za roke imajo to prednost, da so zelo trpežne ter da dobro vpijajo mokroto. Cim več- krat jih opereš, tem volnejše in mehkejše po- stajajo. Kuhinjske krpe iz te tovarne so poznane tudi preko meja. Prednost lanenih kuhinjskih krp je v tem, da pri brisanju posode ne puščajo vlaken na njej. Prav dobro in prijetno se spi na lanenih rjuhah, katere izdelujejo v 150 do 180 cm. Jarški gradi za žimnice je zelo znan na našem in tujem tržišču, saj ga izvažajo celo na Norveško. Prava posebnost izmed teh tkanin pa je laneni gradi za žimnice, ki je sicer nekoliko dražji od bombažnega, zato pa je toliko bolj trpežen. Progasta ali enobarvna okenska zasti- rala v živih barvah in v vseh širinah se upo- rabljajo po vsej državi. Ce greš na dopust in boš kjer koli sedel na ležalnih stolih, vedi, da so ti stoli opremljeni z blagom, ki je izdelan v Jaršah. Planinci prav dobro poznajo nepropustne vetrne jopiče, drugi pa zopet kvalitetne dežne plašče. V dežnih plaščih oziroma v barvah pri blagu za dežne plašče podjetje sledi razvoju mode onstran meja tako, da ima na primer ženski svet na razpolago najmodernejše barve. V »Induplati« se izdeluje tudi blago za nahrbtnike in šotore v velikih količinah. Potrebe po šotorih rastejo iz dneva v dan, zato ima tovarna v svojem pro- izvodnem programu najrazličnejše kvalitete za šotore, to je tkanina lahke in najtežje vrste. Šotor za 4 osebe, izdelan iz najlažje tkanine, tehta samo 4 kg, tako da je lahko pre- nosen in uporabljiv tudi za tistega, ki se hoče s kolesom napotiti v naravo. V zadnjih dveh letih so se pojavile na tržišču tudi tkanine, imenovane kreton; te tkanine se uporabljajo za dekoracije v stanovanju, za okenske zavese, prekrivala za kavče in fotelje itd. Pametne gospodinje uporab- ljajo jarške kretone tudi za letne obleke in razne predpasnike, kajti znano je, da so kretoni, izde- lani v jarški filmski tiskarni, obstojni na soncu in pri kuhanju. V »Induplati« za take tkanine uporabljajo samo »Indanthren«-barve. Malokdo ve, da se tu izdelujejo tudi mnoge tehnične tka- nine, imenovane cerade za kamione, vagone itd. Razen tega izdelujejo tu najrazličnejše filtre za predelovalno industrijo kakor za sladkorne in keramične tovarne, oljarne, rudnike, rafinerije itd. Lahko bi naštevali še vrsto proizvodov in njih uporabnost, vendar smo omenili samo naj- važnejše. Podjetje »Induplati« ima tudi močno razgi- bano kulturno in fizkultumo življenje. Tu ima- jo veliko dvorano s 600 stoli in lastnim kino- projektorjem tako, da imajo tudi svoje stalne kino-predstave. V telovadnici se vrši redna telo- vadba v okviru »Partizana« Jarše. Vsako leto merijo svoje sile v lahki atletiki ter v vseh di- sciplinah, ki spadajo v športno udejstvovanje. Tudi jarški pevski zbor se pridno udejstvuje v javnem življenju ter prireja koncerte v bližnji in daljni okolici. Tako smo na kratko opisali življenje in delo jarškega delavca in nameščenca. K. M. 203 Dol tovariiiškili objektov z oclpremiiim skladiščem Izdelki LI'1 Podpeč Ob Ljubljanici, približno 15 km od Ljubljane proti Vrhniki leži vas Podpeč. Večina njenih hiš je potisnjena ob vznožje obronkov Krima, kakor bi se bale, da se bo pred njimi zopet razlilo veliko jezero in pojavile stavbe na koleh, kakor je bilo to že nekoč. Na barjanskih tleh ob levem bregu Ljublja- nice se vrste majhne, toda lične stavbe »Lesno predelovalne industrije Podpeč«. Konec 19. stoletja je na tem kraju obratoval drobilec za kamen in naprave za izdelavo beton- skih cevi predvsem za potrebe takrat zelo se razvijajoče Ljubljane. Lastnik tega obrata je v Pogled na tovarniške stavbe LESNA PREDELOVALNA letu 1906 postavil tu še parno žago, ker je bil prevoz hlodovine iz krimskega območja na nje- govo žago v Borovnici predrag. Tedaj je bilo v teh obratih zaposlenih okoli 20 delavcev, deloma domačinov, deloma Furlanov, ki so delali po najmanj 11 ur na dan. Leta 1930 je lastnik tega obrata zgradil par- no žago tudi v Mariboru ter tam postavil obrat za izdelovanje lesenih stolov. Po nekaj letih ob- ratovanja je mariborski obrat prišel v konkurz. V dogovoru z nekim svojim uslužbencem, ki je bil doma iz Podpeči, je bivši lastnik nameraval vse stroje prepeljati iz Maribora v Ljubljano z namenom, da bi na Ižanski cesti na novo posta- vil obrat za izdelovanje stolov. Ker pa takratni pristojni organi niso izdali za to potrebnega do- voljenja, je lastnik leta 1934 prepeljal stroje v Podpeč ter tu izvedel tisto, kar je hotel storiti prvotno v Ljubljani. ' Vse to samo mimogrede omenjeno je vendar- le toliko značilno, ker tiči prav v tem začetek sedanje lepe tovarne v Podpeči. Leta 1935 so pričeli v Podpeči polno obrato- vati s takojšnjo zaposlitvijo 15 ljudi, ki so delali v dveh izmenah po 11 ur. In še prav v tem letu se je dejavnost obrata razširila na izdelavo le- žalnih stolov in nekaj vrst obešalnikov, s čimer v zvezi se je povečalo število zaposlencev na 40 ljudi. Trgovska spretnost in kapitalistični prijemi tedanjega lastnika so se kmalu pokazali v pove- zavi z inozemskimi kupci, kar je ustvarilo mož- nost prodaje proizvodov v Anglijo ter nareko- valo nujno povečanje obrata. Tako si je obrat omislil v začetku leta 1936 nekoliko novih stro- jev (enega teh so izdelali v domači kovinski de- lavnici) ter zaposlil med tem letom že okoli 100 delavcev. Poslopje tedanjega obrata je stalo tik ob Ljubljanici. Zaradi obtežitve stavbe z montažo čedalje več novih strojev se je leta 1938 obala Ljubljanice odkrušila ter stavba popolnoma po- drla. Ker so ostali stroji nepoškodovani, je začel lastnik nemudoma graditi nov večji objekt na trdnejših tleh. To delo se je razvijalo postopoma vse do leta 1940 med stalnim delnim obratova- njem. Tačas je bilo nabavljenih tudi več novih 204 INDUSTRIJA PODPEČ strojev. Leta 1940 je deloval obrat že toliko ko- ; likor pred nesrečo. I Pokazani napredek vsega podjetja od začetka i do leta 1941 je izključno rezultat koristoljubja in i želje do bogastva prejšnjega lastnika. Les je ku- i poval od okoliških kmetov, ki denarja sploh ; niso prejemali, marveč so morali vrednost pripe- ¦ Ijanega lesa zakupiti v njegovi trgovini in go- ; stilni, ki sta bili v upravnem poslopju podjetja. \ Spričo velike ponudbe je kupec kar lahko dik- ' tiral lesu smešno nizko ceno, a cene blaga v nje- ¦ govi trgovini — glede na zelo monopolni položaj — se niso nikakor skladale s cenami lesa in z zaslužkom njegovih delavcev. Vse to je moglo ustvarjati masten dobiček na račun delovnega človeka. ¦ Proti takemu postopku so se delavci, organi- ¦ zirani v sindikalni organizaciji, stalno borili, kar j je doseglo vrhunec v pripravi stavke leta 1937. j Toda zaradi nekaterih stavkokazov je uspelo za- i vednemu delavstvu vendarle to, da lastnik ni1 mogel odpustiti tistih naprednih delavcev, ki so j sindikalno organizacijo vodili ter s svojo stalno borbo za delavske pravice vsaj nekoliko omeje- - vali lastnikov absolutizem in njegovo neomejeno j izkoriščanje. 1 Ob pojavi italijanske okupacije so bili skoraj j vsi stroji demontirani in poskrili. Vojaštvo je ; prostore podjetja uporabljalo po največ za skia- i dišča; le v manjšem oddelku so izdelovali za po- trebe vojske držaje za rovnice in lopate ob vo- jaškem nadzorstvu. ' Takoj po osvoboditvi sta pričela obratovati; stolarna in polnojarmenik z okoli 50 zaposlenimi delavci. K njima so bili pozneje priključeni še električni polnojarmenik v Podpeči, električna venecijanka na Jezeru in električni polnojarme- ] nik na Igu. Asortiment proizvodov stolame je. bil spočetka zelo skromen. Obsegal je razen na- vadnih stolov še mehanične sobne stole, držaje j za ribarice, vrtne garniture in zaboje. Proizvod- 1 nja je količinsko napredovala in sicer kar dobro, j saj je zaposlovalo podjetje leta 1945 že 140 de-i lavcev. Leta 1946 in 1947 je izdeloval obrat še j stropne nosilce in skrinjice za volitve v Ljudski i republiki Sloveniji, v letu 1948 pa je naredil ta- i kih skrinjic 65.000 za vso našo državo. Ze letal 1947 je jelo podjetje izdelovati ležalne stole ini več vrst obešalnikov za obleko. In ravno ti pred- ] meti so bili po osvoboditvi pionirji poti Podpeči —Anglija. V tem letu je prodalo naše podjetje ; Angležem prve ležalne stole in obešalnike. 1 Vsi že omenjeni naši žagarski obrati so re- \ zali, oziroma proizvajali predvsem za izvoz, j Obratovali so v dveh ali treh izmenah, kakor je i pač narekovala potreba. Njihova zmogljivost v ; eni izmeni je znašala kakih 65 m' rezanega lesa. ^ Razen polnojarmenika v Podpeči, ki je organ-¦ sko vezan z dejavnostjo sedanje lesno - predalo- ' vaine industrije, o kateri govorimo, so bili ža-j garski obrati v letih 1950 do 1954 deloma opu- j ščeni, deloma pa predani drugim podjetjem. I Med leti 1947 do leta 1949 so bili na novo i zgrajeni poslopje galanterijskega obrata II, ven- tilacija in silos za zbiranje žaganja in novo po- slopje za kovinsko delavnico s podaljškom za \ skladišče končnih proizvodov. Zaradi čedalje večjega povpraševanja je pod- ! jetje postopoma preusmerilo svojo proizvodnjo j in trgovsko dejavnost na izvoz. Leta 1949 je iz-J važalo že približno 50 odstotkov svojih proizvo-5 dov, a leta 1950 se je zvečal odstotek že na 80.: Brušenje izdelkov na bobnih Oddelek za brušenje lesnih izdelkov Oddelek za popravila j 205 Dne 21. septembra 1950 je izvolilo 209 zapo- slenih delavcev svoj prvi delavski svet s 36 čla- ni, ki je zavzel v sorazmerno kratkem času svo-:] je pravo mesto v upravljanju, zahvaljujoč se ; dejstvu, da je izvolilo delavstvo iz svoje srede j resnično najboljše ljudi. Borba za kakovost in večjo storilnost se je \ zaostrila do skrajnih meja, toda ne z diktaturo, i marveč s prepričevanjem in z vzgajanjem. Ste- ! vilo zaposlenih se je večalo, količine odpremlje- ] nega blaga so se množile, izbira proizvodov pa ! se je naglo širila. i Ob koncu leta 1955 je bilo v tovarni zaposle- ; nih že 436 ljudi. Proizvodnja se je večala, pov- , prečno z vsakim mesecem na deset vagonov ' končnih izdelkov lesne galanterije za izvoz ter j nekoliko tudi za domače potrebe. Izbor proiz- i vodov je obsegal okoli 160 vrst obešalnikov za | obleko, nadalje 30 vrst raznih miniaturnih zlož- ' Ijivih stolčkov in mizic, več vrst ležalnih stolov, ' valje za testo, servirne pladnje (velike krož-1 nike) itd. j Resna borba za kakovost se je kazala v če- i dalje večjem povpraševanju po naših proizvodih ' v inozemstvu, a število inozemskih kupcev se je j od leta do leta večalo. Sprva smo izvažali le v : Anglijo, toda naši kakovostno dobri izdelki so obrnili nase pozornost kupcev iz Holandije, ' Nemčije in Amerike. V zadnjem času se zelo ¦ hitro veča izvoz v Združene države Amerike ter i zajema trenutno že 30 odstotkov naše celotne ; proizvodnje. : Kolektiv je z lastnimi sredstvi zgradil novo j moderno sušilnico za les, dovršil in izpopolnil' ventilacijo v obratih, oskrbel centralno kurjavo | po vsej tovarni, uredil kopalnice, kanalizacijo, ' opremil sobno in splošno ambulanto z vsemi po- . trebnimi instrumenti in rentgenskim aparatom,] si omislil razglasno postajo, dopolnil telefonsko^ mrežo, si sezidal sindikalni dom itd. ] Ta lepi napredek je uspeh razvitega dela ce- j lotnega kolektiva, organov upravljanja in vod- ; stva podjetja ob pomoči političnih in družbenih j organizacij. Za desetletnico osvoboditve bo Ljubljana do- bila še eno pomembno in občekoristno napravo, namreč novo moderno mlekarno. Stara mlekarna v Maistrovi ulici 10 že dolgo ni več ustrezala potrebam Ljubljane, niti glede zmogljivosti, še manj pa glede zdravstvenih pogojev. Bila je namreč pred točno 30 leti zasilno adaptirana iz stare pivovarne. Zato so se kmalu po osvo- boditvi začeli pojavljati predlogi za gradnjo no- ve mlekarne. Odločitev je padla v letu 1950, ko nam je Mednarodni fond za pomoč otrokom (UNICEF) zagotovil opremo iz uvoza, Mestni ljudski odbor Ljubljana pa se je zavezal zgra- diti potrebne stavbe in nabaviti opremo, ki jo proizvajamo doma. Graditi so jo pričeli jeseni 1. 1951 i. s. obrat- no poslopje; v teku 1. 1952 je gradnja zastala zaradi pomanjkanja kreditov. Tedaj je prisko- čila na pomoč Glavna Zadružna zveza LRS, ki je dala na razpolago potrebna denarna sredstva. Tako se je v poletju 1953 začelo z gradnjo labo- ratorija, spomladi 1. 1954 z gradnjo kotlovnice, jeseni 1. 1954 pa z gradnjo garaž in delavnic. Z montažnimi deli v obratnem poslopju so za- čeli jeseni 1. 1954. Posebno upravno poslopje bo zgrajeno pozneje. Od opreme je »UNICEF« prispeval naprave za tehtanje, čiščenje, pasteriziranje, hlajenje in posnemanje mleka, vse naprave za proizvodnjo hladilne energije (kompresorje), klima naprave za celice za dozorevanje jogurta, ter eno garni- turo za pomivanje, polnitev in zapiranje stekle- nic. Vsa druga oprema kot n. pr. stroji za po- mivanje vrčev, aparati za proizvodnjo jogurta, razni bojlerji, cisterne in parni kotli pa je delo domačih podjetij in lahko ugotovimo, da so do- segle že kar zadovoljivo kakovost teh izdelkov. Tudi vsi načrti so delo naših ljudi. Zmogljivost nove mlekarne, ko bo popolnoma opremljena, bo okrog 50.000 litrov vstekleniče- nega mleka dnevno ter blizu 20.000 litrov predelave. Produkcijski program obsega poleg konsumnega mleka, ki se bo razpečavalo prven- stveno v steklenicah, še smetano vseh vrst, mleč- ne pijače (jogurt, kakao-mleko i. si.), desertne sire, čajno maslo, deloma tudi poltrde sire (za izkoriščanje sezonskih viškov mleka), pozneje tudi razne vrste sladoleda. Ko bo mlekarna v Ljubljani popolnoma dograjena, bodo v pri- hodnjih letih zgradili še potrebne zbiralnice v bogatejših proizvodnih področjih okrog Ljub- ljane. 206 Avtobusno podjetje za redne in posebne vožnje »SAP« Ljubljana Ljubljana, Središka ulica 13 Tskoči račun: 80-KB-1.Ž-42 Telefon: 30-48S, 31-182, 30-902 Avtobusno podjetje SAP Ljubljana vzdržuje avtobusne zveze z vsemi važnejšimi kraji v Slo- veniji. Ljubljana je izhodišče posebno za potova- nje proti morju v Koper, Portorož in ostala tu- ristična mesta našega Slovenskega Primerja. Tudi redna sezonska zveza Ljubljane z Reko in s Crikvenico omogoča potnikom hiter in udoben obisk letovišč na severnem, srednjem in južnem Jadranu. Prva zveza s Crikvenico je zelo pri- kladna našim delovnim kolektivom, ki imajo tam svoje počitniške domove, da hitro ter brez pre- sedanja in prelaganja prtljage prispejo do kraja svojega oddiha. Iz Ljubljane je še avtobusna zveza z Bledom, ki jo uporabljajo predvsem tujci in domači pot- niki, ki žele letni ali zimski oddih izkoristiti v planinskih krajih Slovenije. Na jesen 1955 smo odprli tudi vsakodnevno avtobusno zvezo Ljubljana—Celje—Maribor, ki povezuje Štajer- sko z Ljubljano ter ima tu zvezo na avtobuse za Koper. SAP-Ljubljana ima lastne delavnice, zlasti pa sodobno opremljeno karoserijsko delavnico, ki izdela vsaka dva meseca nov avtobus. Vsa mehanična in ličarska dela izvršuje pod- jetje v lastnih delavnicah. »SONČNICA« tovarna jedilnih in tehničnih olj VIR-DOMŽALE je pričela prvič obratovati leta 1947, a je do me- seca februarja 1949 poslovala pod imenom To- varna jedilnega olja Vir. Od februarja 1949 pa do konca meseca junija 1954 je bila združena v sklop bivše tovarne jedilnega in tehničnega olja »Oljarne«, Ljubljana, ki je družila takratne obrate v Ljubljani, na Viru, v Britofu pri Kra- nju in Središču ob Dravi. Ker je kolektiv ta- kratnega obrata na Viru uvidel, da bi imel vse- stransko boljše pogoje za nadaljnji razvoj svo- jega podjetja, če bi se njihov obrat osamosvojil kot samostojno podjetje, je s to svojo težnjo do- segel, da se je njihov obrat s 1. julijem 1954 preimenoval v samostojno podjetje: Tovarna je- dilnih in tehničnih olj »Sončnica« na Viru pri Domžalah. Takoj po osamosvojitvi je kolektiv krepko pri- jel za delo, pri čemer uspehi niso izostali. Ure- dil si je lastni laboratorij, za kar je moral na- baviti vse potrebne laboratorijske aparate in in- strumente. Hkrati je preuredil tudi kurilnico in druge obratne prostore. Strojni park je še raz- meroma dobro ohranjen, predvsem rafinerija, ki je ena najsodobnejših v državi. Res je sicer, da »Sončnica«, kakor tudi ostale oljarne v Sloveniji, nimajo še lastnih ekstrakcijskih naprav, vendar pa kaže, da se bo v bližnji bodočnosti zgradila sodobna ekstrakcijska naprava. To bi bila ve- lika pridobitev ne le za »Sončnico«, temveč za vse oljarne v Sloveniji, ker bi se je posluževale vse te oljarne. S tem se bo dosegla boljša izko- riščenost surovine, hkrati pa dosegla tudi večja proizvodnja predvsem jedilnega olja. Podjetje se vsestransko prizadeva nuditi na- šemu potrošniku čim boljše jedilno olje, ostalim koristnikom pa kvalitetna tehnična olja. V tem je podjetje povsem uspelo. Najboljši dokaz za to je dejstvo, da podjetje še do danes ni prejelo nobene reklamacije na račun kvalitete olja. Tudi analize Centralnega higienskega zavoda v Ljub-' Ijani, kamor se redno pošiljajo vzorci jedilnih ; olj, so vedno zadovoljive. Poleg jedilnih in teh-j ničnih olj proizvaja »Sončnica« še oljne pogače, po katerih zlasti rada povprašujejo kmetijska posestva in kmetijske zadruge. Precejšnji del teh oljnih pogač odkupi Tovarna močnih krmil v Ljubljani. Razen tega se izdeluje tudi mastna ki- slina, ki jo zelo cenijo tovarne mila. Skratka, vsi proizvodi »Sončnice« so cenjeni in po njih je veliko povpraševanje. Zal pa podjetje ne more vselej ugoditi vsem zahtevam odjemalcev, ker želijo večje količine, kot pa jih podjetje pro- izvede. Vzrok za to je dokajšnje pomanjkanje suro- vin. Kot že ime podjetja kaže, se kot osnovna surovina uporabljajo sončnice, ki jih pa kmetje in kmetijska posestva v Sloveniji razmeroma malo gojijo. Zaradi tega se podjetje oskrbuje z oljnimi surovinami v pretežni večini s področja Banata, le manjši del pa jih dobiva iz Slovenije, j 207 izdeluje dandanes pohištveno blago, tkane in pletene zavese, frotte blago, veze- nine, bobinet zavese, pliše in žamete. Ima dva obrata: CELOVŠKA C. 280, TITOVA C. 75 Oba obrata, poprej samostojni podjetji, sta se združila po vojni v letu 1948. Obrat na Celovški cesti je nastal iz majhne obrti za čipke in razne vložke, ki jo je ustanovil in vodil takoj po prvi sve- tovni vojni v Vižmarjih priseljeni Dunaj- čan Vogel. Ta je dobil, ker je bilo veliko povpraševanje po izdelkih te obrti, več sodelavcev, ki so ga finančno podprli. L. 1919 je ustanovil podjetje »ŠTORA«, d. z o. j., kateremu je postal direktor. S povečanjem strojnega parka večinoma starih strojev so bili prostori v Matijanovi hiši v Vižmarjih kmalu pretesni. Po pristopitvd glavnih del- ničarjev Gospodarske zveze in Zadružne gospodarske banke so uredili nov obrat na Celovški cesti 280 v novi zgradbi. Podjetje, ki je tako prišlo popolnoma v klerikalne roke, je zaposlovalo med stro- kovnim kadrom večinoma Nemce in Av- strijce, delavci pa so bili slabo plačani domačini. Spočetka so izdelovali v splošnem samo vezenine in pletene zavese. Nato pa, ko so kupili tkalne stroje, so začeli tkati zavese, preproge in pohištveno blago. Leta 1927 so razširili podjetje z novim obratom v Ga- meljnah, kjer so tkali frotte tkanine in pletli bobinet zavese. Ta obrat je bil na kraju vojne uničen, ker je služil nemškemu okupatorju. Delovne razmere v podjetju so bile zelo slabe. Z nastopom gospodarske krize so zmanjšali delovni čas na 6 ur. Na- meščenci pa ¦ do leta 1926 sploh niso bili pokojninsko zavarovani. Ker je bilo podjetje v klerikalnih rokah, so imeli tudi v delavskih vrstah klerikalci večino, kar se je pokazalo zlasti za časa velike tekstilne stavke, ko je delavstvo ŠTORE delalo normalno, medtem ko so se delavci sedanjega obrata B (bivši Eifler) stavke stoodstotno udeležili. Politična sestava delavstva pa se je spre- menila, ko je prevzelo podjetje leta 1936 s strojnim parkom od bivše konkurenčne tovarne Brüder Baher tudi delavstvo. Pod- jetje je uspevalo. Delničarji so sprejemali inastne dobičke, a delavci nizke mezde. Ko je začel Hitler osvajati Evropo in zavzel tudi bivšo Jugoslavijo, se je delavstvo raz- delilo na dva tabora: v klerikalno reakcio- narnega in v OF. Le-ta je zmagala kljub reakciji podjetja, ki je izdajalo svoje de- lavce oblastem. Zavedno delavstvo je odšlo večidel v partizane ali pa je bilo interni- rano. Proizvodnja je med vojno le života- rila, po njej pa je bilo podjetje nacionali- zirano ter je pod vodstvom domačega strokovnega kadra in delavstva proizvodnjo stalno povečevalo. Vse drugačen je bil razvoj obrata B na Titovi cesti. Leta 1929 je prišel v Ljubljano češki državljan Ferdinand Eifler ter kupil od Ljubljanske kreditne banke poslopje bivšega podjetja za električne transforma- torje na Titovi cesti. Iz svoje tovarne na Češkem je pripeljal stare tekstilne stroje za izdelovanje plišev in žametov. Ker je podjetje sijajno uspevalo, je zgradil takoj v prvih letih za starim poslopjem novo tlcal- nico ter ustanovil na Češkem novo pod- jetje. Eifler je bil pravcati stiskač; gledal je, da je bila proizvodnja čim večja, delav- stvo je slabo plačeval. Ker je podjetje iz- delovalo predmete sezonskega značaja, in sicer razne pliše in žamete za pohištvo in oblačila, je stalno najemal in odpuščal de- lavstvo. Ko je nastala zaradi nizkega soci- alnega položaja splošna stavka, se je delav- stvo tega podjetja vzajemno pridružilo tek- stilnemu delavstvu Kranja in Maribora ter se lOO^/o udeležilo stavke. Zaradi vojne vihre se je tudi življenje v tovarni spremenilo. Delavstvo se je str- nilo okoli OF, eni so odhajali v partizane, drugi v taborišča, kamor jih je pošiljal okupator. Proizvodnja je začela padati, ker delavstvo ni hotelo pospeševati storilnosti v prid okupatorju, kakor je zahteval. Po osvoboditvi se je pričel znova urejati strojni park, a hkrati je jelo vodstvo z de- lavstvom nemudoma z zanosom večati pro- izvodnjo in ustvarjati nove predmete, koli- kor jih je bilo največ mogoče spričo ustre- zaj očega materiala. Leta 1948 sta se obe podjetji združili v eno, ki je dobilo ime Tovarna dekoTativnih tkanin z upravo na Celovški cesti 280. Obrat A na Celovški cesti 280 Razvoj podjetja se je razmahnil. Z uved- bo norm se je storilnost kljub zastarelemu strojnemu parku povzpela nad predvojno raven. Ko se je sestavil v podjetju delavski svet, je postalo delo še boljše. Upravni od- bor iin sindikalna organizacija sta spravila podjetje na višino, kakršna zdaj obstoji. Omenjen maj bo tudi sedanji direktor, to- variš Božo Bernard, ki je gonilna sila pod- jetja. Podjetje nastopa z velikim uspehom na domačem in tujem tržišču. s Ker je dandanes povpraševanje po pred- metih, ki jih izdeluje podjetje, predvsem pa po pohištvenem blagu tako veliko, da še od daleč ne zadostuje več za domače tržišče, je vodtstvo podjetja s strokovnim kadrom pričelo načrtno širiti in modernizi- rati tovarno. Načrt izdeluje Tekstilni inšti- tut v Mariboru skupno z domačimi strokov- njaki. Upamo, da bo ljudska oblast pripo- mogla k čim hitrejšemu uresničenju zadev- nega načrta, kar bo gotovo koristilo naši so- cialistični domovini. Elektrostrojno podjetje LJUBLJANA, Trata 12 Zarodek podjetja je bil Tehnični inštitut ko- vinske industrije »TIKI«, ki je bil ustanovljen leta 1952 z nalogo, da proučuje in uvaja nove proizvode, konstruira in izdeluje individualno elektrotermične in elektromehanične industrijske opreme itd. Inštitut je posloval na bazi gospodarskega računa s kapaciteto 30 delavcev in uslužbencev z zelo pomanjkljivim in iztrošenim strojnim par- kom, tako da je znašala vrednost osnovnih sred- stev takrat le ca. 5,5 milijonov dinarjev. Glede na že takratno občutno pomanjkanje strokovno visokokvalificiranega kadra, posebno vodilnega, se gornja dejavnost ni mogla razviti v primemo globino, marveč se je moral kolektiv, v glav- nem prepuščen samemu sebi, postaviti na lastne noge. Ob nastopajoči krizi si je postavil iz svoje srede primerno vodstvo, si izbral konkretne na- loge in jih pričel postopoma uresničevati. Tako si je v poldrugem letu svoje dejavnosti osvojil lepo število artiklov (aparate za spaja- nje, vidia ploščice, solna kopel, razna dvigala za vitle, centrifuge, destilacijske aparate, okrogle sušilnike, zavorne magnete, naprave za termo- statne prostore, industrijske sesalce za prah, raz- ne termo-regulatorje, bojlerje — si pridobil do- ločene izkušnje in pričel s svojimi individualni- mi izdelki kolikor toliko zadovoljevati potrebam tržišča oziroma podjetij. V prvi polovici leta 1954 je inštitut prešel na poslovanje industrijskega podjetja pod naslovom: Elektro-strojno podjetje »TIKI«, Ljubljana, Tra- ta 12, ter pričel razvijati v glavnem sledečo dejavnost: 1. tipizirano in individualno izdelavo indu- strijskih električnih peči (sušilnih, kalilnih), ter- mostatov itd. 2. izdelavo električnih vodnih grelcev — boj- lerje v, 3. strojna izdelava prekrito šivno varjenih cevi za namakalne naprave. V teku dveh let je kolektivu uspelo, da je svoje izdelke na tržišču toliko plasiral, da se je lahko lotil tipizacije različnih industrijskih peči ter prešel od poskusne serijske proizvodnje boj- lerjev k njihovi serijski proizvodnji. Prav tako je bil nekajletni trud pri proučevanju in izde- lavi strojno varjenih cevi za namakalne naprave poplačan s tem, da je lahko v letošnjem letu podjetje prešlo tudi na serijsko proizvodnjo. Za razvijajoče se podjetje so že sedanji pro- stori zdaleč premajhni in neprimerni in tudi ko- lektiv se vzporedno s tem stalno povečuje. V začetku svojega obstoja je bilo podjetje prim orano sprejeti zaradi možnosti obstoja vsa- ko ponujeno mu delo in to še pod tako neugod- nimi pogoji. Tako na primer si je moralo zaradi pomanjkanja poslovnih prostorov vzpostaviti ta- ko imenovani začasni naš obrat pri UNITAS za proučevanje in izdelavo strojne naprave za pre- krito šivno varjene cevi. Ta del kolektiva in vodilno njegovo osebje je vlagalo vse svoje zna- nje in prosti čas v novo razvijajoče se delo, ki se je vršilo pod skrajno neugodnimi razmerami deloma pod milim nebom, pozneje v zasilni ba- raki in v nočnem delovnem času. Ves ta napor pa je bil po preteku približno dveh let nagrajen s tem, da se je delovni postopek popolnoma osvojil, kar priča tudi to, da se je dnevna ka- paciteta od nekaj metrov cevi dvignila na že doseženih 600 oziroma 700 m v eni izmeni. Zaradi izredno slabih pogojev dela se je moral navedeni obrat z upravo podjetja preseliti v Ko- seze, kjer se je za nemoteno obratovanje tudi morala vzpostaviti lastna transformatorska po- staja in primemo opremiti obrat. Z obstoječim postrojenjem lahko zadosti potrebam tržišča na območju vse Jugoslavije, vendar pa trenutno še ni izkoriščena celotna kapaciteta navedenega obrata (samo 45 Vo). V letu 1953 se je izdelalo 3732 m kompletnih cevi. V letu 1954 se je izdelalo 60.630 m kompletnih cevi. V letu 1955 bi bili sposobni izdelati najmanj 200.000 m kompletnih cevi. Toda tržišče ne more odkupiti celo količino zaradi premajhne kapaci- tete pocinkovalnice, zato se pocinkovalno pod- jetje bori z velikimi finančnimi težavami zaradi predvidene razširitve obrata, povečanja in obno- vitve neobhodno potrebnega strojnega parka. Sa- mo povečanje proizvodnje na področju uvedbe serijske proizvodnje električnih bojlerjev v letu 1955 t. j. v višini ca. 200 milijonov dinarjev, predvideva nujne investicije v višini ca. 9,5 mi- lijonov dinarjev. 209 KINEMATOGRAFSKO PODJETJE LJÜBLJA, Cankarjeva cesta 1, telefon 20-835 Zdaj, ko delamo ob desetletnici naše osvobo- ditve različne obračune in bilance, ne moremo tudi kar mimo razširitve in povečanja kinofika- cijske mreže v našem glavnem mestu Ljubljani. Da bi bila podoba omenjene razširitve čim jas- nejša in nazorne j ša, se moramo zato nujno ozreti na stanje kino dvoran in kinoprojektorjev takoj po osvoboditvi. V Ljubljani je bilo pred osvoboditvijo samo šest kinematografov, in sicer trije v mestnem središču (Union, Matica, Sloga) in trije na peri- feriji mesta (Kodeljevo, Moste, Sokol Šiška). Zmogljivost navedenih kinematografov je zna- šala skupaj 3172 sedežev, od katerih jih je 2242 prišlo na središče, ostalih 930 pa na predmestja. Precej po osvoboditvi se je naštetim kinemato- grafom pridružil še kino Šentvid s 361 sedeži. Tako se je število sedežev na območju Ljubljane povečalo na skupno 3533 sedežev, kar pa je bilo vsekakor še premalo glede na takratne vse bolj in bolj se množeče kulturne potrebe mesta. Ce pregledamo razvoj naše republiške pre- stolnice v minulem desetletnem razdobju, mo- remo predvsem ugotoviti, da je odredila ljudska oblast tudi potrebna investicijska sredstva prav za razširitev kinematografske mreže, za gradbo novih kinodvoran in slednjič za obnovo projek- cijskega parka, ki je bil že precej obrabljen in zastarel. Z dodelitvijo investicij je pokazala ljud- ska oblast nemajhno skrb za povzdigo kulturne ravni Ljubljane, saj se je s pospešeno indu- strializacijo pomnožilo tudi mestno prebivalstvo in z njim vred njegove kulturne potrebe, da ne govorimo še posebej o važnosti filma kot mno- žičnega vzgojitelja, organizatorja in populariza- torja sedme, najnovejše umetnosti. Prva večja investicija je nastala v Ljubljani z dograditvijo kina Komune v bivši Batovi pa-, Moderna dvorana kina Vič 210 lači leta 1948, ko so bili z odpravo kina Matice njeni prostori predani Ljudski skupščini Ljud- ske republike Slovenije za njena zasedanja. Toda z dograjenim kinom Komuno se je zama- šila zgolj vrzel, nastala po prenehanju kina Ma- tice. Zategadelj je bilo treba nujno razmišljati o gradbi novih kinodvoran v mestu. Tako je bila meseca marca leta 1953 dograjena dvorana kina Soče. Ta kino je pritegnil k sebi severni del Ljubljane, do takrat brez stalnega kinematografa. Leta 1955 so vendar do- gradili še novi kino Vič, s čimer se je uresničil že dolgoletni sen prebivalstva južnega mestnega območja. Zmogljivost oziroma število sedežev se je zatorej z novozgrajenima kinematografskima dvoranama povečalo od 3533 na 4626 sedežev. Za zgradbo omenjenih novih objektov, nji- hovo opremo in za prenovitev že obstoječih ki- nodvoran se je porabilo skupaj z investicijami za nov projektorski park v desetih letih približ- no sto šestdeset milijonov dinarjev, k čemer je prispeval Mestni ljudski odbor Ljubljane sto trideset milijonov, ostalih trideset milijonov di- narjev pa je dalo od svojih sredstev Kinemato- grafsko podjetje v Ljubljani. A to podjetje je razen pravkar navedenega zneska vložilo sku- paj s tovarno Iskro v Kranju denar tudi v vrsto tehničnih novosti. Tako zdaj kino Vič lahko predvaja filme po cinemascopskem in vistavi- sionskem sistemu. Po prav tem sistemu je mo- goče gledati filme tudi v kinu Union, da ne omenjamo še wide-screen sistema, po katerem se dajo vrteti filmi v obeh omenjenih kinemato- grafih. A še nekaj več! Vse te sisteme, ki se dandanes bolj ali manj uveljavljajo po vsem svetu, so prav v ljubljanskih kinematografih prvič uspešno predvajali v Jugoslaviji sploh. Kako zelo potrebne so bile vse nove investi- cije, nazorno kaže sledeča pomnožitev obiskoval- cev, ki jih je bilo v letih Naposled pa morda še eno, dve besedi o re-i pertoarju ljubljanskih kinematografov. Ako pri-i merjamo sedanji repertoar, ki je od leta do leta; številnejši, pestrejši in kakovostnejši, s predvoj-i Projektor za predvajanje po Cineinascop-sisteint] (izdelek »Iskre« iz Kranja) nim, opazimo kaj hitro veliko razliko. Predvojni zasebni lastniki kinematografov so si prizade- vali samo za denar ter zato nabavljali večinoma senzacionalne plehke filme, da so privabljali tako čim več gledalcev in gledalk in s tem se- veda povečevali dobiček za svoj žep. Dandanes je stanje bistveno spremenjeno. Splošna prosvetna povzdiga, ki zajema vse sloje našega ljudstva, je tako v filmskem repertoarju kakor glede okusa občinstva, ki mu ni vseeno, kaj gleda, in ki bi. hodilo v kinematografe samo zaradi nekakšne zabave, zdaj kar znatno povečana. Ce je film na eni strani umetnost, potem je film lahko na dru- gi strani tudi zdravo razvedrilo po napornem delu, je slednjič bistveno tisti kulturni činitelj, ki morda razen radia in tiska tudi najširše pro- dira med množice in vpliva nanje. In za takšen spored, na eni strani visoko umetniški, na drugi pa zdravo razvedrilni, je povsem skrbelo vseh deset let Kinematografsko podjetje v Ljubljani. Zaradi tega moramo ob koncu zapisati le še to, da je tudi filmski repertoar vobče ustrezal našim tako umetniškim kakor idejnim in vzgojnim zahtevam v področju naše stvarne ljubljanske kinematografske obnove. 211 TOBAČNA TOVARNA V LJUBLJANI je pričela obratovati dne 13. marca 1871 na Po- ljanskemu nasipu v na novo preurejeni nekdanji sladkorni čistilnici in rafineriji v šestnadstropni stavbi, dograjeni leta 1830, ki jo je dne 25. avgu- sta 1858 več dni trajajoči požar močno poško- doval. Naša tobačna tovarna je izdelovala sprva samo cigare. Podjetje je zaposlilo že prvo leto svojega obstanka tisoč oseb. Za razvoj Ljub- ljane, ki je štela takrat 22.770 ljudi, posebno pa še za siromašno mestno okolico je bila nova to- varna zelo velikega pomena. Se prav isto leto so se začele priprave za gradbo sedanje tovarne ob Tržaški cesti. Na ob- širnem zemljišču v izmeri 74.677 kvadratnih me- trov, ki ga je brezplačno odstopila mestna ob- čina, je nastalo postopoma 29 zgradb, med njimi dve velikanski stavbi za osnovno proizvodnjo. Dne 1. avgusta 1873 je bilo obratovanje prese- ljeno iz zasilnih prostorov na Poljanskem nasipu v nove tovarniške objekte. Izdelki marljivega in skromnega delavstva so kmalu zasloveli ne le po vsej tedanji Avstro- Ogrski, marveč tudi po širnem svetu. Tovarna se je v nekaj letih tako razvila, da je zavzela med tridesetimi tovarnami v državi po številu zapo- slenega osebja tretje mesto, saj je zaposlovala tedaj že 2600 delavcev in delavk. Vse do prve svetovne vojne je prevladovala glede proizvodnje izdelava cigar, rezanega pip- nega tobaka, žvečilnega tobaka, cigaret in nos- Ijanca. Tega se je izdelovalo dvajsetkrat več kot dandanes. Cigarete so izdelovali takrat ročno, a njihov izdelek je bil malenkosten; dosegel je spočetka komaj enodnevno, leta 1913 pa borno dvomesečno sedanjo proizvodnjo. Med prvo svetovno vojno in po njej se je proizvodnja močno povečala, toda v času med obema vojnama se zaradi favoriziranja južnih tovarn ni povzdignila. Uprava državnih mono- polov v Beogradu je stalno menjavala mesečne delovne načrte tako, da se je moralo delavstvo zmeraj odpuščati in iznova sprejemati. Da je bilo to mogoče, so si izmislili razen stalnega in nestalnega še sezonsko delavstvo, ki je imelo za- voljo stalnega odpuščanja tudi nad deset let službe, česar pa niso upoštevali pri odmerjanju plače, še toliko manj za pokojnino. Med manjšimi stavkami vse do diktature (sa- movlade) v letu 1929 je bila največja stavka leta 1920, ki je trajala sedem dni. V teh dneh tovar- na zavoljo vzajemnosti strokovnega (profesional- nega) kadra ni obratovala. Okupator je med drugo svetovno vojno tako popolnoma izpraznil skladišče tobaka, da se je znašlo delavstvo po osvoboditvi pred praznimi skladišči in v delno zaradi bombardiranja poru- šeni tovarni. Toda klonilo ni in ni se ustrašilo napora, ker je že kar dobro vedelo, da bo delalo odslej zase; zato je z zanosom prijelo rovače in lopate ter z marljivostjo doseglo, da je bila to- varna že po dobrem letu dni prenovljena. Dolgo pa je vendarle trajalo, da je zbralo podjetje zadovoljujoče zaloge kakovostnih suro- vin. Poraba cigaret se je večala od leta do leta, kar ni nikakor čudno, saj je zavrla okupacija tudi pridelovanje raznovrstnega tobaka, kate- rega pridelek je pa bil več let tudi bore majhen spričo ponavljajoče se suše v pridelovalnih pod- ročjih. Ljubljanska tobačna tovarna je zdaj v naši državi edino podjetje, ki izdeluje razen cigaret tudi cigare, pipni in žvečilni tobak in nosljanec. Kljub zastarelemu in izrabljenemu strojnemu parku, ki ga je bilo mogoče doslej samo delno obnoviti, izdeluje tovarna trikratno predvojno količino cigaret. Dovoljne zaloge ustreznih vrst tobaka omogočajo zdaj standardno kakovost ciga- ret. Kolektiv je preuredil sestav nabave več vrst tobaka in ustrezno razbiranje tobačnih listov. Razširjen strokovni kader odloča o tem, kaj je kupiti in katere vrste tobaka so najprimernejše za posamezni izdelek. Pri standardizaciji izdel- kov se ozira podjetje na okus kadilcev; pri tem se mu je tako tudi posrečilo jih čim bolj zado- voljiti. Različnosti okusa ustreza ljubljanska to- bačna tovarna s pestro vrsto svojih cigaret z imeni: Bled, Drava, Drina, Emona, Ibar, Ljub- ljana, Morava, Planica, Sutjeska, Tivoli, Vardar, Zeta. Vsekakor dovolj velika izbira za vsakogar, da se lahko odloči za cigareto, ki njegovemu okusu najbolj ugaja. Ljubljanska tobačna tovarna kot edino to- vrstno podjetje ni hotela opustiti svoje tradicije, nanašajoče se na izdelovanje cigar. Da zadosti vsaj deloma povpraševanju kadilcev cigar, je za- čela izdelovati po osvoboditvi cigare zgolj iz do- mačih vrst tobaka s papirnatim nadomestkom Ljubljana leta 18"r. V o.spredja levo zgradbe nove Tobačne tovarne 212 ovoja, kar je bila le prav slaba zasilna rešitev. Leta 1950 je podjetje samo začelo s poskusnim gojenjem cigamih vrst tobaka v Sloveniji. Po- kazalo se je namreč, da so pri nas ugodni klima- tični pogoji za pridelovanje cigarnih tobačnih vrst. Dosedanji napor je rodil lepe uspehe. Zato je bilo leta 1955 omogočeno iz tobaka, pridela- nega na Slovenskem, s primesjo tobačnih vrst, ki si jih je omislilo podjetje v tujini, z zameno za naše vrste cigaretnega tobaka, pričeti izde- lavo dobrih cigar brez papirnatega povoja. Ka- kovost naših cigar se je povsem približala stan- dardu v državah Srednje Evrope in tudi cigami sladostrastniki bodo našli po dolgem času zopet zaželeni užitek. Prav gotovo se bo odslej poraba cigar znatno povečala. Kajenje cigar ne zahteva vdihavanja tobačnega dima v dihalne organe, kadilcu daje popoln užitek brez inhalacije ter tako omogoča kajenje tudi ljudem, katerim vdi- havanje tobačnega dima škoduje. Izkušeni kolektiv Tobačne tovarne v Ljub- ljani se trudi in prizadeva, kako čim bolj pri- spevati svoj delež pri ustvarjanju boljših živ- ljenjskih pogojev vsemu delovnemu ljudstvu v naši socialistični skupnosti, zlasti pa kadilcem. Res je, da bo potreben še znaten napor, preden bo mogla tovarna navzlic svoji obilni tradiciji popolnoma ustrezati pogojem sodobne tobačne industrije. Se bo treba proizvodne oddelke opre- miti z novimi sodobnimi stroji, vlažilnimi in kli- matičnimi napravami ter izboljšati delovne po- goje, ki še vedno najbolje ne ustrezajo zdravju zaposlenega osebja zaradi ostrega tobačnega vo- nja in močnega tobačnega prahu. Vsekakor pa že lahko trdimo, da bo kolektivu, ki ima trdno voljo za dosego napredka, gotovo tudi to uspelo. A. V. 1 Trgovsko podjetje na drobno in debelo je bilo v tej obliki ustanovljeno z odločbo MLO Ljubljana v februarju 1953. Rojstvo podjetja pa sega pravzaprav v prvo dobo po osvoboditvi, ko je bil iz Centralne tehnike KPS 1946. leta usta- novljen Radio Center obenem s servisnimi de- lavnicami in oddelkom za ozvočenje. V tem času je bila trgovina z radijskimi aparati in radij- skim materialom še v glavnem omejena na di- stribucijo. Podjetje je imelo svoje podružnice z isto dejavnostjo v Mariboru, Celju, Murski Soboti, Trbovljah, Jesenicah in Kranju. V taki obliki in dejavnosti pa je podjetje z vsemi nje- govimi podružnicami prevzela radijska oddajna postaja »Radio Slovenija« kmalu po svoji usta- novitvi. V letu 1950 se je Radio Center sicer ponovno osamosvojil, toda brez podružnic v dru- gih mestih, ki so postale medtem samostojne. V letu 1953 se je od podjetja Radio-Center od- cepila tudi servisna delavnica z oddelkom za ozvočenje in tako deluje sedaj podjetje Radio- Center v Ljubljani le kot specializirano trgov- sko podjetje na drobno in debelo z lastno de- lavnico za garancijska popravila. Podjetje je največje svoje vrste v LRS in je kot tako za to področje najvažnejši odjemalec in dobavitelj izdelkov domačih in tujih tovarn za radijske aparate, magnetofone, ojačevalce, gramofone, gramofonske plošče kakor tudi za ves drugi drobni radiotehnični material. Uprava podjetja smatra za svojo prvo dolž- nost, nuditi potrošnikom čim kvalitetnejše iz- delke in material po najugodnejših cenah. V ta namen vzdržuje z domačimi tovarnami radijskih aparatov itd. najtesnejše zveze in skrbi, da so le-te sproti obveščene o željah potrošnikov in njihovih opažanjih glede na obliko in kvaliteto izdelkov. Sedež uprave podjetja je v središču Ljub- ljane na Cankarjevi ulici 3, prav tam pa je tudi njegova moderno urejena prodajalna na drobno s posebnim oddelkom za predvajanje in proda- janje gramofonskih plošč. Glavno skladišče za trgovino na debelo je v primerni bližini glav- nega kolodvora Ljubljane, t. j. na Dalmatinovi ulici 13, kjer je tudi delavnica za garancijska popravila. Lokacija poslovnih prostorov je torej za poslovanje zelo ugodna. Glede na svoje več- letne dobre zveze z odjemalci iz vse Slovenije, v veliki meri pa tudi iz vse države, prav tako pa tudi z dobavitelji iz države in izven njenih mej podjetje upravičeno z zaupanjem računa na svoj nadaljnji ugodni razvoj. =| 213 GRADBENO PODJETJE izvršuje tn projektira vse vrste inženirskih zgradb kvalitetno in solidno Pospeševanje proizvodnje, prometa in potrošnje v kmetijstvu in gozdarstvu Pri nakupu medu in čebelarskih potreb- ščin se obračajte na trgovsko podjetje MEDEX import-eksport, Ljubljana, Ciga- letova 3/1, telefon 31-545, 30-509. Najkvalitetnejši sortirani med raznih vrst po ugodnih cenah. Dobavimo odprt in embaliran med. Ce- beljni med je visoko kalorična hrana in učinkovito zdravilo, ki pri sistematičnem uživanju pomaga pri mnogih boleznih. Med je zdravilo pri nervozah, preutru- jenosti, nespečnosti, prebavnih motnjah. Med, krepilo rekonvalescentov. Med vsebuje poleg lahko prebavljivih hranilnih snovi tudi fosfor ne, železne, man- ganove in apnenčeve soli, eterična olja ter vitamine A, B in C. Stalna zaloga čebelarskih potrebščin: panji, zložljivi čebeljnjaki, točila, čebelar- ske tehtnice, drugo orodje in pribor. Lastna delavnica kvalitetnega umetnega satja. Trgujemo s čebelami in maticami. Ugodne cene in najboljša kvaliteta iz- delkov. Zahtevajte cenike. Odkup sortiranega, čistega iu kvalitet- nega medu: bojev, smrekov, gozdni, akaci- jev in cvetlični med. Odkup voska po najvišjih dnevnih cenah. 214 Tovarna kovinske galanterije Ljubljana, Mariborska ulica 4 Obrat Tacen Ni ga menda potrošnika v državi, ki ne bi uporabljal vsaj enega proizvoda znanega ljub- ljanskega podjetja Tovarne kovinske galante- rije. Ta izdeluje namreč toliko raznovrstnih predmetov, ki samostojno oziroma z drugimi proizvodi vred pomenijo nepogrešljiv predmet slehernemu človeku. Naštejmo zato med obil- nimi samo naslednje: razni obročki, zaponke, rinčice, zakovice za usnje, zadrge, ključavnice za aktovke in kovčke raznih oblik in raznih ve- likosti, okovje za ženske torbice, okraske za čev- lje in obleko, okovje za dežnike, podkovice, ščit- nike in žebljičke za obutev, tapetniške žebljičke in še razne druge proizvode za obutveno, usnjar- sko, sedlarsko in jermenarsko industrijo ter obrt. Vseh predmetov, ki jih proizvaja to pod- jetje, je okrog 400. Toda število sega dejansko v tisoče, ako upoštevamo, da izdeluje podjetje navedene proizvode v svetlih ponikljanih, laki- ranih in raznih drugih izvedbah. Glede na nepo- grešljivost tega podjetja menimo, da je prav, da v Kroniki, ki naj bi verno prikazala med drugim tudi stanje in razvoj našega gospodarstva, pri- kažemo v grobih obrisih zgodovino, razvoj, se- danje stanje in načrte za prihodnost Tovarne kovinske galanterije. Podjetje sestoji iz dveh obratov, ki sta bila do leta 1948 samostojni podjetji: Tovarna kovin- ske galanterije v Ljubljani in Tovarna obutve- nega okovja v Tacnu. Obrat v Ljubljani je bil ustanovljen leta 1927 z imenom »EKA«, t vomica kovinskih izdelkov, ter je pričel s proizvodnjo v zasilnih prostorih v Trnovem. Sprva je podjetje izdelovalo pred- vsem okovje za konjsko opremo, a postopoma je prešlo tudi na proizvodnjo drugih kovinskih predmetov za obutveno, usnjarsko in jermenar- sko industrijo in obrt. Ti izdelki se dotlej niso pri nas izdelovali v omembe vrednih količinah; zato je bilo povpraševanje po njih veliko. Raz- dobje od leta 1935 do leta 1941 je bilo za to pod- jetje doba razcveta in napredka. Preselilo se je iz Trnovega v sedanje prostore, ki so bili veči- noma v tem razdobju tudi zgrajeni. Omislilo si ¦ je nove moderne stroje, s katerimi je delalo z veliko proizvodnostjo. Bilo je zelo donosno. Obrat v Tacnu je naslednik tovarne »SETA«, ki je bila ustanovljena leta 1920. Sprva je izde- lovala samo lesene žebljičke za čevlje. Podjetje je uspevalo, ker so se izdelki dobro prodajali. Cenena delovna sila je bila na razpolago, kvali- ficiranih in visoko kvalificiranih strokovnjakov pa za tedanjo proizvodnjo ni bilo mnogo treba. Polagoma pa je začelo to podjetje proizvajati tudi ščitnike, podkvice in žebljičke za čevlje ter nekaj let pred vojno okovje za smučarske čev- lje, ročne tekse in vložke za čevlje. Osvoboditev je zatekla obe podjetji v dokaj različnem stanju. Osnovna sredstva v podjetju »EKA« v Ljubljani so bila še dokaj dobro ohra- njena, ker je bilo mnogo strojev in opreme na- bavljenih tik pred vojno. Med njo pa se je obra- tovalo z zelo okrnjeno zmogljivostjo. Nemci so del strojev obrata iz Tacna odpeljali na Koro- ško, ostali pa so bili že precej obrabljeni. Kakor je bilo že omenjeno, sta bila oba obra- ta do leta 1948 samostojni podjetji. Od osvobo- ditve pa do tedaj se je vsako zase trudilo, da bi zboljšalo svojo proizvodnjo. ; Z združitvijo obeh podjetij v enoten obrat t. j. v Tovarno kovinske galanterije v Ljubljani pa se je pravzaprav začela doba razmaha podjetja. V obratu Tacen se je opustila proizvodnja le- senih žebljičkov, da bi se lahko razvil v proizva- jalca okovja za usnjarsko in obutveno industrijo. Bile so izvršene razne adaptacije, nabavljeno je bilo več strojev in opreme. Začelo se je s proiz- vodnjo mnogih novih predmetov, predvsem raz- nih ključavnic za aktovke in kovčke, kar se je prej le uvažalo itd. Tudi v Ljubljani se je uvedlo in se uvaja vsako leto več novih proizvodov, ki jih zahteva domače in tuje tržišče. Med več leti sta oba obrata prilagodila de- lovni postopek tako, da se po svojih proizvodih izpopolnjujeta, oziroma dopolnjujeta ter si posel delita. Izdelki Tovarne kovinske galanterije so pri- znani in cenjeni. Jamstvo dobre kakovosti sta dolgoletna tradicija in dobro izvežban strokov- ni kader, katerega podjetje precej potrebuje. Zato se je vzgoji kadra posvetila vsa pozornost. Med drugim so bili v podjetjih tudi tečaji, v ka- terih si delavci niso pridobili samo višjega zna- nja, marveč tudi večje znanje. Kvalificirani orodjarji, izučeni v tem podjetju, delajo po raz- nih podjetjih po vsej naši domovini. Tovarna kovinske galanterije v Ljubljani je največje tovrstno podjetje v državi oziroma na Balkanu in eno največjih v Srednji Evropi. S svojimi proizvodi zalaga vsa večja mesta Jugo- slavije, direktno pa oskrbuje vsa usnjarska in obutvena podjetja. Zaradi renomiranosti svojih izdelkov nima resnega tekmeca, kajti odlikuje se po kakovosti ter je razmeroma cenejša od drugih. Zadnja leta je pričela izvažati in sicer pred- vsem v države bližnjega in daljnega Vzhoda. Povpraševanje po izdelkih tega podjetja ozi- roma po tovrstnih izdelkih sploh je vedno večje. Zaradi tega tovarna stalno povečuje svojo iz- biro, kar pa zahteva že tudi samo svojstvo ozi- roma uporaba teh izdelkov. Proizvedla bi še lah- ko mnogo več, povečala svoj izvoz in preprečila uvoz marsikaterega proizvoda, če bi ji to dopu- ščale možnosti. Strojni park je namreč večinoma do skrajnosti obrabljen, kar je razumljivo, če pomislimo, da od leta 1941 ni dobilo nobenega novega stroja, proizvodnja pa se je izza leta 1946 do zdaj povečala trikratno. Stanje strojnega parka in potreba po zveča- nju zmogljivosti nujno sili k obnovi že obstoje- čega oziroma — zaradi združitve obeh obratov, s čimer bi se proizvodnja znatno pocenila — h graditvi novega objekta. 215 15-ton^ki obnovljeni mlin z adaptiranim skladi-^ ščem in novim 6l)0-tonskim silosom i PODJETJE MimSKA INDUSTRIJA LJIBIJANA s sedežem V LJUBLJANI, LIKOZARJEVA 8 je postalo samostojno podjetje leta 1950. Obrati Beričevo, Bistra, Gameljne, Fužine, Logatec, Vič in Vrhnika so s tem postali združeni delovni kolektiv. Izredna tehnična izraba teh mlinov je zahtevala izpopolnitev in rekonstrukcijo pred- vsem zaradi izboljšanja kvalitete ter deloma tudi dviga raznih mlinskih kapacitet, ki v LRS še danes zadovoljujejo le 60 % potreb v potrošnji mlevskih izdelkov. V letih svojega obstoja je kolektiv dosegel velik napredek v svojem gospodarjenju. Obnov- ljeni so bili mlinski obrati Fužine, Vrhnika, Bistra, Gameljne, zgrajena sta žitna silosa na Vrhniki in Logatcu, skladišča za moko na Vrh- niki, remontna delavnica na Fužinah, garaže v Bistri, Vrhniki, Fužinah in Gameljnah ter nabavljena so nova tovorna prometna sredstva. Doslej se je zmogljiva kapaciteta 45 ton že dvignila na 82 ton dnevno, mnogo uspeha pa je doseženega z modernejšimi stroji v prid kvali- tete. V bodočnosti so planirana in zagotovljena sredstva za nadaljnjo tehnično in investicijsko izpopolnitev podjetja po vseh obratih. 20-toiislii obnovljeni mlin Fužine pri Ljubljani LJUBLJANA ROŠKA ULICA 7 Telefon 32 -791 kupujejo živino vseh vrst prodajajo surovo meso in mesne izdelke vseh vrst ter suho mesnato blago Svojim cenj. odjemalcem se za naročila zahvaljujejo in še nadalje priporočajo Zadružno izvozno - uvozno trgovsko podjetje SLOVENIJA-SADJE LJUBLJANA, ČOPOVA ULICA 50 Poštni predal 83 Telefon 23-503 Ekspozitura Maribor Skladišči Volčja draga in Kanal IZVOZ: sveže sadje in povrtnina gozdni sadeži suho sadje sadni izdelki krmila UVOZ: agrumi in drugo južno sadje kolonialno blago 216 SPLOŠNO MIZARSTVO Zoran Dobrave drž. obrtni mojster LJUBLJANA Ulica Vide Pregarčeve 5 Telefon 31-f05 raznovrstno sobno in stavbno pofiištvo, opremo lolcalov, uradov, laboratorijev itd. po želji naročnilcov Icvalitetno in po Iconlcurenčnifi cenati LJubLjan VELETRGOVINA Z USNJEM. GUMO IN TEHNIČNIM TEKSTILOM LJUBLJANA, BEŽIGRAD 6 Centrala, računovodstvo in sekretariat, Bežigrad 6 telefon 32-594 direktor telefon 50-015 — komercialni odddelek tele- fon 52-470 — Skladišče: usnja, čevljarskih, sedlarskih, tapetniških potrebščin, zaščitnih sredstev in tehničnega tekitila Bežigrad 6, telefon 32-594 .Skladišče gumijevih izdelkov in plastičnih mas Titova cesta 17, telefon 21-423 - Poslovalnica za gumo in plastične mase Titova cesta 17, telefon 21-4i24 - Poslovalnica za tehnični tekstil Kolodvorska ulica 26, telefon 51-758 >ASTRA<, specializirano trgovsko podjetje z usnjem, gumijevimi izdelki, s plastičnimi masami, čevljarskimi, sedlarskimi, tapetniškimi potrebščinami in orodjem, tehničnim tek- stilom in z zaščitnimi sredstvi. Vsakogar postreže iz svojih sortiranih zalog vedno po najnižjih konkurenčnih cenah. Rudniki, tovarne, obrtna podjetja, trgovska podjetja, transportna podjetja, mlinska podjetja, gradbišča in ustanove, prepričajte se o solidni postrežbi in najnižjih cenah veletrgovine ..\STRA.! Vsa naročila: osebna, pismena in po naših potnikih izvršujemo solidno in hitro. Pri naročilih tehničnega materiala postrežemo tudi s strokovnimi nasveti. 217 TOVARNA MLINSKIH STROJ EV STUDA-DOMŽALE Izdeluje vse vrste strojev in sicer: planska sejala, zdrobočistilne stroje, aspi- raterje, Inščilne stroje za žito, krtačne stroje, mešalne stroje za moko in otrobe, detašerje, merilne in mešalne aparate za žito, filtre za prah, elevatorje, transportne polže za mline, polže za razkladanje žita- ric, transmisije itd. Umetne mlinske kamne za vse vrste mei jave in velikosti, smirkove plašče za luščilne stroje, kamne za »MO- NARCH«-mline iz smirka. Izvršuje popravila vseh strojev in stroj- nih delov za mlinsko industrijo. Naše podjetje izdeluje tudi vse načrte za posamezne stroje, montažne načrte za avtomatske in kmečke mline kakor tudi diagrame za posamezne večje ali manjše mline ter opravlja kompletne montaže posameznih avtomatskih in kmečkih mli- nov. Prav tako izdelujemo vse potrebne modele, razne sejalne naprave za pekarne kakor tudi silose za pekarne in vsa ko- vinska in mizarska dela strojne narave inj sicer sušilne naprave za tovarne testenin, | čistilce za oljarne in podobno. j Vse naše poslovalnice, označene z zgornjim naslovom, vas vljudno in solidno postrežejo z najbol;šim in izbranim delikatesnim blagom Ako želite biti postreženl na dom, kličite: 22-997, 22-390 ali 21-206 218 VTO SERVIS L,]ubljana, Prešernova 25 Telefon: 32-780, ?0 - 950, 30 - 705 izvršuje : generalna, srednja in servisna popravila SERVIS - ZASTAVA (FIAT) Oddelki : mehanični, kleparski, ličarslci, električni in hladllničarski Pranje in mazanje avtomobilov Dežurna služba od 14. do 21. ure Vsa dela izvršimo hitro in za- jamčeno kvalitetno Kmetijskim zadrugam, trgovskim podjetjem in državnim posestvom sporočamo, da je bilo ustanovljeno n o v o po d j e t j e »KRMA« zadružno trgovsko podjetje za promet s krmili in z žitaricami LJUBLJANA - MOSTE KAVČIČEVA ULICA Ma Telefon 30-056 Kupuje in prodaja: vse vrste žitaric, žitnih, mlevskih, stročnih in oljnih odpadkov kakor tudi vse druge kmetijske pridelke priporoča v nakup vse vrste premaznega materiala kot laneni firnež, oljnate barve in lake, vse vrste čopičev in ves v to stroko spadajoči material po naj- nižjih grosističnih cenah v svojih skladiščih in sicer: SKLADIŠČE EN GROS, LJUBLJANA, Titova 33 (Javna skladišča), telefon 32-561 in SKLADIŠČE EN GROS, RIJEKA, Aldo Colonello 6, telefon 33-07 219 TOVARNA TRAKOV, ELASTIKE »TOTRA« LJUBLJANA GORNJA HRUŠICA 14 Telefon 31-635 izdelujemo : bombažaste vezalke v vseli dimen- zijah, barvah in kvalitetah, oko- vane s pločevino in celuloidom, adjustirano navadno in agleško, vsak par posamezno, sto parov pa v kartonu vse vrste macco vezalk, t. j. fi- nejše izdelave s celuloidom oko- vane, navadno in angleško adju- stirane vse vrste svilenih vezalk elastiko št. 6, 8 in 12 mm za perilo okroglo elastiko po želji zaščitne elastične mrežice za ko- lesa lacet trakove bombažaste in svi- lene od 3 do 20 mm širine rolo vrvice v vseh dimenzijah dekorativne vrvice v vseh kvali- tetah in dimenzijah — tapetniška vrvica, stenj za vžigalnike vse vrste vrvarskih izdelkov FreDzeniamo tudi večja naročila za izdelavo po posebni specifilcaciji tco- risinika, kolikor je to sorodno in možno izdelati na istih strojih kakor zgoraj navedene izdelke Lesna industrija Domžale UD "G elefon 43 izdeluje kuhinjsko, sobno in pisarniško pohištvo, hrastov in bukov parket, rezan les DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE vam nudi v svojih poslovalnicah: NA MESTNEM TRGU 26, TRGU REVOLUCIJE 19 IN V ČOPOVI ULICI 3 pisarniške in šolske potrebščine računske in pisalne stroje, tiskovine, učila, šolske, strokovne in znanstvene knjige, knjige jugoslovanskih založb ter inozemske knjige 220 PODJETJE ZA DOMAČE IN MEDNARODNE TRANSPORTE »GLOBUS-ŠPEDIGIJA«! LJUBLJANA, TITOVA 33 POSTNI PREDAL ST. 228 S svojimi poslovalnicami: BEOGRAD, Knez Mihajlova 52 telefon 27-^3 CELJE, Mariborska ulica 12 telefon 26-28 HRPELJE-KOZINA telefon 25 JESENICE, Prešernova ulica 16 telefon 254 MARIBOR, Mlinska ulica 1 telefon 30-32 NOVA GORICA telefon 58 PREVAL JE telefon 25 REKA, Mednarodna špedicija - Luka telefon 28-10, 32-60 SEŽANA telefon 65 ZAGREB, Boškovičeva ulica 54 telefon 37-020 Opravlja vse špedicijske posle v domovini in inozemstvu. Prevaža vsakovrstno blago s kamioni in z vprežnimi vozili. Vskladiščuje in izskladiščuje blago, za kar ima na uporabo lastna, moderno urejena skladišča s kapaciteto okrog IIKK) vagonov. Podjetje je v neposredni bližini železniške postaje, s katero je spojeno po lastnem industrijskem tiru, ki lahko prevzame do 25 vago- nov naenkrat. Vrši selitve pohištva s specialnimi pohištvenimi vozovi na vse strani države in izven nje LJUBLJANSKA TOVARNA HRANIL LJUBLJANA, ŠMARTINSKA CESTA 50 Telefon 31-072 K AVO VINE: .»Proja«, j.Star«, »Brazil« PRASKI ZA KUHINJO: »Vanilin«, Pecilni prašek, jRumenin«, »Acitron« ZAČIMBE: sPoper«, »Cimet«, »Paprika«, »Kumina« Ovseni kosmiči Soda bicarbona .,„.......Cai._^_^..,^__________________ Ustanovljena 1909. V letn 1934 je tovarna pra- znovala svojo 45-letnico. Podjetje, ki je imelo prvotno naziv >Kolinskai, se je zelo razširilo in je začelo postopoma uvajati nove izdelke. Danes predstavlja v Sloveniji največjo tovarno prehranjevalnih izdelkov 221 Telefoni: 21-151, 20-504, 21-757 brzojavi:lNTERTRADE-TELEKS 03-181 poštni predal 279 GENERAL. ZASTOPSTVA ZA FLRJ ORODNI STROJI ORODJA SPECIALNI ORODNI STROJI IN OPTIČNI APARATI ÖRLIKON Bührle & Co Werkzeugmaschinenfabrik Zürich GEBRÜDER HELLER G. m. b. H, Nürtigen REISHAUER - WERKZEUGE, Aktiengesellschaft, Zürich HENRI HÄUSER A. G. Spezialmaschinen und optische Instrumente, Biel FRITZ STUDER A. G., Maschinenfabrik, Glockethal/Thun TORNOS WERKE, Aktiengesellschaft, Moutier „SAFAG" Ä. G., Maschinenfabrik, Biel Tekstilne barve, pomožna tek- 1 stilna sredstva in umetne tvarinej CIBA, i Aktiengesellschaft, Basel Vrtalne naprave in črpalke za nafto : SCHÖLLER - BLECKMANN, Stahlwerke, A. G., Tiefbohr- lechnik, Wien LJUBLJANA, Tomšičeva? Telefon; 21-8:6, 20 - 278 Uwes« Izvoz; industrijski stroji rezervni deli električni stroji elektromaterial, orodje industrijske utenzilije memi in kontrolni instrumenti Ljubljana, Malenškova ulica 5, tel. 31-032 i j Celovška cesta 42 J 222 z gozdnimi upravami: BISTRA, telefon Vrhnika 28 KAMNIK, telefon 328 LITIJA, telefon Šmartno pri Litiji 2 TRBOVLJE, telefon 50 TURJAK, telefon Škofljica 5 VELIKE LASCE, telefon I Pogozdov anje Gojitev gozdov Varstvo gozdov Urejevanje gozdov Izkoriščanje gozdov s spravilom Nakupovanje lesa Prodajanje lesa Graditev prometnih naprav Poštni predal 302 Tekoči račun 60.KB-I-Ž-1392 Telefon : 30-335 30 481 21-792 S TAV BENO MIZARSTVO LJUBLJANA, SLOMŠKOVA 16 Po želji naiočnikov izvršujemo: stavbna mizarska dela vrata in okna z roletami in drvonitkami KEMIČNA TOVARNU DOMŽALE JUGOSLAVIJA PROIZVAJA iN NUDI krompirjev škrob — Superior krompirjev dekstrin beli — Superior krompirjev dekstrin blond 100 N Superior krompirjev dekstrin, rumen 6N Superior krompirjev dekstrin, rumen 40 ND Superior lepilo MEGO SPECIAL »A« (krompirjevo) lepilo »MEDOKAN MON«, suho britsko gumo tipov »T«, »S«, »Ti«, »T2« lepilo »GEKO« za livarne svinčeni minij 32 "/o PbOs svinčeni minij 30 "/o Pb02 svinčeno glajenko litopon 28/30 «/0 ZnS kromov pigment — zlatorumen kromov pigment — limonovo rumen kromov pigment — oranžen kromovo rumeno barvo za olje kromovo zeleno barvo za olje železookside, rumene železookside, rdeče svinčeno belilo suhe zidne barve 223 obrtniška produktivna in predelovalna zadruga z o. j. LJUBLJANA, Celovška cesta 14 uprava telefon 21 - 110 izdeluje kovčke iz usnja in lepenke, aktovke, damske ročne torbice, listnice, pasove, šotore, športne potrebščine, razne pribore za lovce, gozdarje itd. Poslovalnica LJUBLJANA, Čopova ulica 30 telefon 20-820 Poslovalnica DUBROVNIK, ugao Široka ul. 31 Podjetje projektira, I organizira in proizvaja I namakalne in hladilne naprave I za kmetijstvo I ter naprave za kletarstvo I in druge stroje MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA odkupuje In izvaža slovenski hmelj, oskrbuje kmetijske zadruge z vsem potreb- nim reprodukoijskim materialom, odkupuje hmeljevke v vseh količinah