GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1936-37
DRAMA
Urednik: J. Vidmar
Din 2'SO
Izhaja za vsako premijero
Okusno Vas oblači le DAMSKI MODNI SALON
»«
Cene In izdelava solidna GLEDALIŠKA UL. 7
of»nJa
NOVO OTVORJENI
SALON DAMSKIH KLOBUKOV
„OREL“
4	LJUBLJANA
SV. PETRA C. 13
VELIKA IZBIRA IN PRVOVRSTNA KVALITETA - NIZKE CENE
IZVOLITE Sl OGLEDATI MOJE IZLOŽBEI
PAPIR, pisarniške, tehnične in šolske potrebščine Najugodneje v največjl Izbiri
IV. BONAČ, Ljubljana
Akademiki dobijo pri nakupu popust	Nalivna	peresa
GLEDALIŠKI LIST
narodnega gledališča v ljubljani
1936/37	DRAMA	Štev.	8
J. 2IGON:
KADAR SE UTRGA OBLAK . . .
PREMIERA: 30. NOVEMBRA 1936
Vedno sem vesel, kadar gledališče napove kako slovensko domačo dramo, še bolj kadar gre za premijero nove igre, najbolj pa, kadar stopa na deske kak prvenec doslej neznanega pisatelja, ki se z njim šele predstavi domačemu slovenskemu občinstvu. In tak Primer imamo danes, ko se je kar čez noč pojavil pisatelj Joka Žigon, o katerem nihče ni mislil, da krije v sebi pisateljski talent, lo se pravi — ustvarjajoči dramatski talent. Šele leta trpke usode !n brezposelnosti, ki so ga zadele po nekaj letih profesorske službe v Mariboru, in ki jih lahko pripiše svojemu neuklonljivemu značaju ter samoslovenski orientaciji, ki sta povzročili — poleg nekega neopravičenega levstikovskega strahu pred zeleno mizo —, da je bil kot eden prvih (kateremu pa je sledila še lepa vrsta tovarišev), pojavljen na cesto. In odslej se je ubijal, kot se ubija slovenski ^udent, ki posoja >-bedakom čas, glavo in srce«, ter od časa do Casa dobi primerno delo, kateremu bi se dal vsega zajeti, pa ga 'Tjora prekiniti. Tako je bil nekaj let urednik »Arhitekture«, dokler n' prenehala. Potem je za nekaj časa našel zatočišče v arhivu Slo-Ver>ske Matice, ki ga je z vso resnobo in voljo urejeval in uredil, dokler ni napisal dela, ki so mu ga naložili, namreč — zgodovino ustanovitve Slovenske Matice. Ta spis je izšel kot redna knjiga v Matičnih knjigah za njeno sedemdesetletnico 1. 1935. pod vzvišenim
69
naslovom: »Veliko pismo slovenske duhovne združitve« ter s podnaslovom »ustanovitev Slovenske Matice«. In čudo: vsak, kdor je bral ta lepi spis, čutil, da poleg znanstvene natančnosti in mnoštva materijala (tudi veliko novega), odlikuje njenega pisca predvsem lep in čist jezik ter izrazita zmožnost gradivo tudi dramatično komponirati ter v posameznih poglavjih tudi notranje napeto prikazati. Vem, da sem že takrat poudarjal to njegovo lastnost, ki iz pustega literarno-kulturnega zgodovinarja, iz suverenega obvladal-ca snovi, dela tudi prikupnega in temperamentnega oblikovalca življenja. In Joka Žigon je pokazal že tedaj, da zna dramatsko zasledovati posamezne nasprotujoče si življenjske komponente v času ustanavljanja Matice, sile, ki so poganjale oziroma zavirale delo, dokler se pod usodno silo časa in razmer ni kljub zavirajočemu momentu starih rodila z vsem teatraličnim bleskom upeljana Slovenska Matica. Za sedemdesetletnico je postavil to knjigo, potem pa je bil zopet na cesti ter le od časa do časa korigiral kakšne knjige, ki so ga radi njegove »profesorske« natančnosti zavedle zopet v prepire. In v tem času brezposelnega snovanja se mu je rodila samozavest v dramatsko oblikovanje ter je v vsej tišini in molčečnosti napisal in sam okusno izdal v »Slovenski založbi« svoje prvo literarno delo, družinsko tragedijo »Kadar se utrga oblak . . .«, ki je dosegla uspeh v slovenski kritiki ter doživela premijero, svoj prvi odrski krst v rojstnem kraju pisateljevem, v Škofji Loki (Prosvetni dom), dne 4. oktobra 1.1. Od tedaj je šla že preko več slovenskih ljudskih odrov in bila povsod z navdušenjem sprejeta ter stopa z današnjim dnem prvikrat na reprezentativni oder našega Narodnega gledališča, da sprejme slovenski oficielni krst.
»Kadar se utrga oblak .. .« je tipična malomeščanska tragedija iz današnjih dni, ki bi bila časovno lahko postavljena v gorenjsko malo mesto in v čas velike povodnji, ko je hlrastenica pred nekaj leti (mislim, da točno pred desetimi) podirala za sabo mostove in žage. Sicer se Žigon ne drži točno zemljepisnih in časovnih stvarnih podatkov, ni hotel oblikovati zgodovinskega dejstva, ter mu je pač Hrastnica samo ime za vsako reko ter povodenj, ki trga elektrarne, žage in mline. Prav tako so imena sicer vzeta iz njegovega rodnega kraja od ljudi, ki so še pred leti živeli med nami, vendai
7°
ne podaja nikake zgodbe določene hiše. Žigon je znal iz domač-nostnega občutja ustvariti nov svet ter oživotvoriti svojo idejo o svetu in redu, na podlagi socialne in etične pravičnosti ter čistosti misli in dejanj. Tudi v tem smislu je v Žigonu nekaj ibsenovskega ozdravljalca razmer in idejnega kritika dobe in ljudi, kakor je tudi sicer vsa drama napisana po Ibsenovi dramatski estetiki. Na analitični retrospektivni način je Žigon podal zgodbo propada velikega posestva, ki ga izpodjedata dve veliki krivdi: greh silnejšega proti slabšemu, trškega magnata proti proletarcu (Kalan s pomočjo trgovca Izde iztrga Andrejevemu očetu bajto, da si zgradi elektrarno), ter krivda — matere, ki ni šla za klicem krvi, temveč za udobnostjo življenja. Žigon je s tipično ibsenovsko tehniko odstri zaveso pred družino tik, preden se sesuje: potem pa se odtrga oblak ter pobere vse za seboj. In ta oblak je v igri dvojnega značaja; je resničen oblak, ki se odtrga nad Hrastnico, kopičijo se vode in rasejo ,dokler ne razdero jezu, ki jih še kot zadnja ovira zadržuje, potem pa se svobodno razlijejo v sproščenost, ki sledi po velikem uničenju. Po glušečem bobnenju — velik, skrivnosten mir. Tej žalostni in usodni igri okolja pa odgovarja igra v notranjosti človeških usod. Tudi v sožitje teh ljudi na Kalanovišču — očeta Jakoba Kalana (Levar) in matere Ane (Marija Vera), sina Lojzeta (Gregorin) ter rejenke Lenke (Boltarjeva), velikega žagarja Andreja (Potokar) in terzitskega trgovca Izde (Skrbinšek) —se utrga oblaK tisti hip, ko sklene Lojze, da se bo ženil z Lenko. Od tega hipa se kopičijo vali usodne zapletenosti, vedno silnejši in silnejši so sunki, ki butajo ob srce — kot ob jez — trpeče Ane, tragične postave, katere skrivnost je tista zadnja ovira, ki zadržuje tragedijo do konca: ko odpove še ta, ko se v zadnjem najsilnejšem sunku odpro usta še materi, je jez podrt: sledi uničenje in velika sproščenost obenem. Strašen mir, v katerem pa govori le Bog s svojo kruto pravičnostjo. V skrivnostni zvezi se narava in ljudje obenem očiščujejo od oblakov, ki se grozeče zbirajo nad pokrajino in človeško usodo.
V Žigonovi drami je kljub malo dolgovezni ekspoziciji in natrpanosti sporednih motivov prvotno tragedijskega, elementarnega, kar tako redko zasledimo v naši izvirni drami. Če hočemo
7*
malo širše predstaviti vsebino, bi bila naslednja: Trški magnat, posestnik, lesni trgovec z žago in elektrarno ter gostilno Jakob Kalan je v mladosti zagrešil zločin, da je z žganjem pregnal iz sosednje bajte kajžarja ter si tam zgradil elektrarno. Poleg tega je še premamil bajtarjevemu sinu nevesto, ki ga ni nikdar ljubila, temveč ga vzela iz želje po udobnosti. Ta sin Andrej je šel v svet in imel tam nezakonsko hčerko Lenko. Po dolgih letih tavanja sc je iz domotožja povrnil domov, ki ga ni več imel ter stopil pri Kalanu za velikega žagarja. Njegovo hčerko Lenko pa je Kalanka vzela k sebi ter jo vzgajala obenem s sinom Lojzetom kot domačo. V tem se začne notranja drama. Oče bi rad popravil krivico iz mladosti ter je namenil svojemu sinu za nevesto prav žagarjevo Lenko. Tako bi žagarjev rod zopet zagospodaril na domu in on bi legel mirno 'r grob. Sin ne razume te skrite očetove bolesti ter si išče sam svojo nevesto in jo dobi, — v isti Lenki, kar pa skriva pred starši. Toda radi večnih namigavanj očetovih, naj se oženi in ob poštarjevi čen-čavosti zaupa materi, misleč dobiti v njej pomoči za svojo ljubezen. Toda tu je odziv prav nasproten: mati se z neznansko, nerazumljivo bolestjo protivi tej zvezi. V tem že naraščajo vode in naznanjajo katastrofo. Kalan pa še išče izhoda iz gmotnih razmer, pričakujoč v tej lesni krizi večjega naročila.
Žagar pa tudi Izda čutita, da se godi nekaj z Lenkino usodo — kaj, jima ni jasno — ter začneta s podtalnimi igrami, ob čemer se pokažejo brezdna v zgodbe teh dveh ljudi: enega pohabljenca in drugega viharneža, oba romantična demonska tipa v sicer hladni realistični igri. Odkriva se preteklost in vidimo, da sta bila oba oboževalca Anina, Andrej celo njena edina in prava ljubezen. Ko vidi, da zdaj nekaj mešetarijo brez njega ob Lenki, njegovi hčerki, se zboji zanjo, da bo šla ob kapitalističnem Kalanu njegovo pot, sklene se maščevati za prevarano ljubezen ter pusti, da se voda z dračjem zaje za jez, ki naj podere vse, kar stoji krivično na njegovem. Izda pa ve za ljubezen Lenke do Lojzeta, ve pa tudi za skrivnost, ki ni nikomur znana, razen Ani ter hoče priti na svoj račun: perverzni sladostrastnež hoče dobiti v svojo mrežo Lenko, ko v mladosti že ni mogel Ane.. Ana pa niha kot pripeta na natezalnici: ne more preprečiti Lojzetove ljubezni kakor bi rada, pa
72
tudi ne more dopustiti njegove poroke z Lenko. Na drugi strani Pa bi jo rada rešila pred Izdo, dasi jo navidez peha v njegov objem. Medtem dobi Kalan veliko naročilo, ki ga bo rešilo krize ter sklene čimprej proslaviti zaroko svojega sina z rejenko Lenko. Vode pa že naraščajo.
Vode naraščajo in zaroka se približuje. Lenka poje kot škrjan-cek. Toda še so razmerja, ki iščejo zadnjo pomiritev. Izda in Kalan obračunavata vprašanja, tičoča se materijalnih stvari: vode groze podreti jez in uničiti elektrarno, na kateri je Izda protokoli-ran. Izkaže se, da ni zavarovana, kar uniči Izdo, ki gre ob izgubi Lenke svojo pot... Med Ano in Andrejem pa se odkrije zadnje dno, doslej nikomur znano: Ana je ljubila samo Andreja in mesec pred poroko, ob Andrejevem odhodu, je bila vsa njegova. In Lojze ]e bil rojen mesec prezgodaj . . . S silno muko izda Ana svojo bol °četu svojega otroka, ki niti ne sluti skrivnosti: Lojze in Lenka sta popolbrat in sestra ter ne moreta v zakon. Andrej hoče zdaj še v Zadnjem hipu rešiti elektrarno za sina ter plane v vihar in vode, da jez očisti dračja, ki ga je sam pripustil iz maščevanja. Vsi rešujejo jez. Toda Andrej se spotakne, pade in potem umira. Jez od-pove in vse se zruši. Andrej se hoče vsaj zadniikrat in prvikrat Posloviti od Lojzeta kot sina. In v tem zadnjem prizoru je uniče-nje popolno in priznanje izpovedano pred javnostjo: mati v muki razpara srce. Kalan je strt in Lenka-škrjanček, gre v smrt za očetom. Noče viseti na sredi življenja. Hoče čistih razmerij in plača 'Nedolžna meščanske grehe. Tragedija je popolna. Mi smo na dnu usod. Na razvalinah — novo življenje?
To je vsebina drame »Kadar se utrga oblak . . .« Tragični konflikt pa je v tem: greh hoče svojo nujno kazen in prav v trenutku, ko se ga človek hoče rešiti — seveda na svoj način — nezavedno drvi v njega neizbežno nujnost, v zadnjo posledico, Kalan hoče Popraviti socialni greh, že čisto na vrhu svoje notranje odrešitve je, tedaj pa sledi padec, ki nas boli in njega in nas očiščuje. In mati: trpi in izvija se kot v precepu, ne more pripustiti v nov greh, ni tnore izpovedati starega, ker bi s tem razbila družino: usoda pa noče izravnane račune in jo dogodki prisilijo do izpovedi. In tedaj
73
sc sesuje vse, kot se mora, da bo zopet čisto vreme. Prav vse, da ne vstanejo iznova oblaki. Srca so mrtva, a dušam je laže ...
Žigonu moramo priznati, da je s pravo roko rojenega dramatika posegel v mračno meščansko življenje, in nam zopet podal dobro in močno etično dramo, da, pravo meščansko tragedijo, v smislu poromantičnih realistov (Ludwig). Pokazal je dober jezik in tekoČ dialog, krepko risanje značajev, smisel za demonstvo v osebah ter — kar je glavno — smisel za pravo dramatsko napetost, za plastično, neposredno dejanje. Zato pa sprejemamo ta njegov prvenec z ljubeznijo, ker nam je poroštvo za nadaljni razvoj, tudi če nas moti v igri še marsikaj. Tako zlasti motivi komike v tragediji, v tem smislu mislim, ko si osebe na komični način skrivajo med seboj namene (Kalan in Lojze ter Andrej), da je vse skrivano, kjer skrivnosti ne bi iskali, temveč odkritih besedi. In iz tega slede nesporazumi, ki še niso tragika. V tem vidim največjo napako te — tragedije. Vendar pa je mati pravi tragedijski tip ter jc vsa drama zmožna zbuditi v nas resničen čuvstven pretres. In to je že velik uspeh in znak notranje resničnosti in umetniške moči. Zato moramo smatrati, kljub nesodobni analitični gradnji — pred desetletji bi bila odkritje! —, to pristno in malo zapoznelo ibsenovko kot pozitiven prinos k slovenski dramatiki. Dr. Tine Debeljak.
Pogovor z avtorjem J. Žigonom
Pred premiero Zigonove drame »Kadar se utrga oblak«, sem skušala izvedeti od avtorja kake zanimive podrobnosti o njem, njegovem delu in postanku njegove drame. Odgovarjal je na popolnoma svoj, kratek način na moja vprašanja.
»Intervju? Ni mi do takih reči.«
»»Toda	publiko zanima, kdo ste	in kaj hočete povedati	s	svojim
delom. Ste	razen te drame napisali	še kaj drugega?««
»To je	moj prvenec. Kot dijak	sem zložil nekaj pesmi,	ki	jih
je priobčil	»Ljubljanski Zvon«, toda	teh ne štejem.«
74
»»Kako, da ste izbrali za svoje prvo delo baš dramatsko iormo?««
»Že kot študent sem se zanimal za teater. S tovariši akademiki smo igrali v Škofji Loki različne igre. Režiral sem in igral: Petra v »Pohujšanju v dolini Šentflorjanski«, Dimitrija v Tucicevi drami »Golgota« in tudi druge težje drame.«
»»Kateri dramatiki so vas posebno zanimali?««
»Predvsem domači. Cankar.«
•»Katere dramatike iz svetovne literature najbolj cenite?««
»Ibsena, Shawa in Čehova.«
»»Ali vam je dal kak poseben zunanji dogodek ali kaka posebna želja pobudo, da ste napisali to dramo?««
»Ne. Pisana je brez posebnih pretenzij. Realist sem. Hotel sem zaslužiti denar.«
»»S slovensko dramo?! — Kdaj ste jo napisali?««
»Lani. V enem mesecu.«
»»Vam je bila snov blizu?«
»Predvsem okolje, v katerem je nastala. Rasel sem v Škofji Loki.«
»»Pa osebe? V vsaki igri je v eni izmed nastopajočih oseb del avtorjeve osebnosti, oziroma njegov svetovni nazor, katera izmed nastopajočih figur vam je po mišljenju in po čustvovanju nai- . bližja?««
»Samo osnovna misel igre: vse kar je gnilo, mora propasti.«
»»Ali ste imeli glede uprizoritve ali režije kake posebne želje?«•
»Prepustil sem stvar popolnoma gledališču.«
»»Imate za bodočnost kake načrte? Pišete kaj novega?««
»Ne.«
»»Vas ne bi zanimalo obravnavati kak aktualen, obče človeški Problem globlje ter mu dati obliko?««
»Nisem slavohlepen.«
»»Vašo dramo so nekje že igrali?««
75
»V Kranju, Škofji Loki, Šcnt Juriju in na Ježici. Tudi drugi podeželski odri se zanimajo zanjo. Letos je na repertoarju mariborskega gledališča.«
Joka Žigon je rodom Škofjeločan. Obiskoval je gimnazijo v Kranju ter se nato posvetil študiju slavistike na zagrebški univerzi. Študije je končal v Ljubljani ter služboval nato na mariborski realni gimnaziji. Od leta 1931. živi stalno v Ljubljani.
Prihodnja premijera bo veseloigra »Korajža velja«, ki jo je spisal Zerkaulen, prevedel pa dr. Šmalc. Veseloigra »Korajža velja« je ena najbolj uspelih ljudskih iger lanske nemške sezone. Igralo jo je že šestdeset gledališč. Je polna veselih zapletljajev in zdrave živ-ljenske tendence. Igralcem nudi hvaležne vloge, občinstvu pa obilo smeha in zabave. V glavnih ulogah nastopijo ga. M. Danilova, ga. Gabrijelčičeva, gdč. Levarjeva in ga. Rakarjeva. Od gospodov nastopijo: v vlogi župana g. Cesar, pek je g. Kralj, vedno uradni občinski tajnik je g. Daneš ,občinski svetniki so gg. Drenovec, Plut in Bratina, v ulogi prešernega brodarja pa nastopi g. inž. Stupica. Režijo ima g. Bratko Kreft. Za božične praznike sta predvideni premijeri Hamikovega »Repošteva« in Gregorinove božične igre »Kralj z neba«.
GO
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
Foto atelje-studio	
J. POGAČNIK	• *—
LJUBLJANA	l \ '
Aleksandrova cesta 3	
se priporoča	
LJUBLJANA
ALEKSANDROVA 7
Vsa glasbila ln strune
LFONZ REZNIK
CINKOVO BELILO ,,BRILJANT <•
zlati, srebrni, beli, zeleni in sivi pečat
LITOPON ,,TITAN IK“
originalno 30 °/o blago, odporno proti svetlobi
SVINČENI MINI J „RUBIN“
garantirano 30% svinčenega superoksida KOVINE IN KOVINSKI POLIZDELKI VSEH VRSTI
Metalno akdjonarsko društvo, Ljubljana
Telefon 2727
Drama v treh » Joka Žigon.
Jakob Kalan, lesni trgov Ana, njegova žena . Lojze Kalan . . .	,
Andrej, prvi žagar pri ^ Lenka, njegova hči . Lipe Izda, trgovec • Pavlič, poštar . .
Režiser: C. Debevec.
Levar Maria Vera Gregorin Potokar
Mileva Boltarjeva Skrbinšek Lipah
! Sjj;
Godi se med današnji111 * stvom na Slovenskem.
NAJVLJUDNEJE SE PRIPOROČA
Frizer za dame in gospode v pasaži palače VIKTORIJA LJUBLJANA, ALEKSANDROVA CESTA ŠTEV. 4
Zobna ordinacija	
Dentist teh.	
Leopold Smerkolj	
laboratorij za moderno tehniko in keramiko	
ordinira za zdraui|en|e zob od 8-12 ure dop.	
In od 2-6 ure pop.	
*	
Ljubljana UII. Celoušfca cesta 32 II Telefon 34-48