332
Natoroznanske stvari.
Suhadolnikova dolina v naziru polžev.
„V dolini prijetni je ljubi moj dom" sme s pesnikovimi besedami radostno popevati oča Suhadolnik. In zaisto! Da-si je velika kokriška dolina uže v obče jako romantična in v naziru rastlinstva pravi botanični vrt, vendar izmed vseh njenih prostranskih dolin in jarkov ne poznam lepše, prijetnejše in vabljivše od Su-hadolnikove. Znožje treh orjaških, v sinje nebo kipe-čih velikanov, namreč Kočne, Grintovca in Grebena, objema to prostorno dolino, ki se na levi obali reke Kokre na široko odprta polagoma vzdiguje in debelo uro peš hoje tja gori do sivega Grintovca enakomerno steguje. Visoko gori, rekel bi, prav v središči doline, stoji na nekoliko vegasti planoti lepo poslopje Suhadol-nikovo, obkroženo s plodnimi njivami, zelenimi travniki, ki so opasani z gostimi, koščatimi gozdovi, po kojih lahkonožne srne skačejo.
Ta dolina pa ni samo lepa, marveč zarad raznovrstnih, v nji nahajajočih se prirodoslovnih stvari tudi znamenita in meni posebno priljubljena; zato jo pa tudi leto za letom najmanje po tri- do štirikrat veselega srca obiskujem. Nečem pa ta pot naštevati mnogovrstnih krasnih cvetlic, koje o poletnem času lepotičijo ondašnje travnike in strma rebra zgoraj imenovanih velikanov; tudi molčim o raznih žužkih, potikajočih se po cvetlicah, po grmovji in po drugih skrivališčih, ampak priobčiti hočem le mnogobrojno število polževih pasem ali Špecij, katere sem doslej ondi našel, izmed kojih je ena za našo domačo polževo favno nova.
Naj začnem pri bibah, *) ki so polži brez kakove polževine ali hišice. Od teh se dobe: „Arion subfuscus*' in ,,Ar. hortensis '; potem „Limax cinereo-niger", „uni-color", „agrestis" in „arborum".
Vse te in tudi druge v to družbo spadajoče polže prištevamo ponočnjakom, ker navadno se le ponoči okoli
*) Tako v Kranjski gori imenujejo te živalice , kar se lahko posname iz sledeče uganjke: „Biba leze, biba ni, roje (roge) ima, kozel ni, tovor nese, osel ni; kaj je to?'; — Odgovor: „polž, to je polž brez polževine ali hišice".
klatijo, podnevi pa kaj radi skrivajo se v odpadlem listji, za lubjem starih štorov, pod kladami in drugo šaro; no o meglenem, še gotovejše pa o deževnem vremenu priplazijo se pa tudi o belem dnevu na površje ter plezajo celo po drevji iskaje si tečne hrane. Nena-sitljivi požeruhi so nekateri izmed njih, ki mladim rastlinam hudo prizadevajo. Omenjam samo poljskega ali -narja (Limax agrestis), kateri na vrtih, ako se je ondi ukojnačil in preobilno namnožil, strašansko razdeluje mlade sadike po gredicah in mnogo škode napravi in pri nemarnih ter preveč brljavih kuharicah čestokrat kaki mali nebodigatreba celo v salati na mizo pride. No, dober tek in na zdravje!
Dokaj podobne bibam so živalice „Daudebardia" (Helicopbanta olim) z imenom; a vidno razločijo se od njih uže po premajhni 3—4™^ dolgi in 2% široki jako potlačeni polževinci, katero, Bog ve zakaj, blizo konca svojega repka nosijo. Zato delajo svojo družbico, imenovano „Testacellidae". Iz te male družbice poznali smo doslej na Kranjskem samo eno paamo, in sicer „Daudebardia rufa", živečo na Kumu in v okolici Van-covca pri Železnikih ; nedavno dobil sem eno tudi ob potu na Vižensko planino; a letos staknil sem v Suha-dolnikovi dolini in v enem jarku šenturške gore še drugo pasmo s priimkom „Dand. Langii". Grde roparice so, kojim ne d.še zelišča, marveč zahtevajo le meseno hrano za svoj gobček; zato prav tihotapsko napadajo nekatere druge, ž njimi skupno bivajoče male polžke, na pr. Vitrine in Hvaline, jih davijo in žro. Za bivališče ugajajo jim temna, vlažna, celo mokra mesta, kjer se skrivajo poleti v mahu, pod trohijenim na tleh ležečim lesom; o veliki suši in vročini, ki jim je nestrpljiva, za-rijejo se celo v zemljo in navadno le jesen in še takrat le v deževnem vremenu prilezejo na beli dan.
Iz velike družine „Eelicid" nahajajo se tu iz po-družbe „Vitrinin" vse tri kot v naši domovini bivajoče, doslej nam znane pasme, in te so: „Vitrina peilucida", „diaphana" in „elongata". Tudi te živalice so meso-jedke in nekatere med njimi jako zlobne roparice. Tako na primer, je ,,Vitrina diaphana" prava besoglavka ali kanibalka, ki zalezuje ne le „Hvalin" in druzega polževega drobiža, temveč zgrabi in mori se tudi med seboj v studno zrenje. Potikajo se te živalice navadno le na vlažnih mestih. Za mraz in zimo se jae zmenijo veliko; bolj nadležna jim je vročina in suša. Žive samo eno leto.
Iz druge podružbe „Helicid", namred „Hyalinin" lahko dobiš „Zonites verticillus"; potem „Hvalina ni-tens", ,,crystallina" in „diaphana".
Izmed mnogobrojne tretje podružbe „Helicid", rekše „Helicin" pa lepo kopico pasem nabereš; in te so: „Patula solaria" in „rupestris"; „Acanthinula aculeata"; ,,Vallonia pulchella"; „Trigonostoma obvoluta", „holose-ricea" in „personata"; „Fruticula leucozona", „incar-nata", „rutilans" in„plebeja"; „Campvlea zonata", „in-termedia", „Ziegleri"; „Tachea nemoralis" in „Helico-donta pomatia".
Enako bogata je ta dolina na „Pupinah", ki je četrta podružba „Helieid". Iz skupka „Napaeus" lahso pobereš „Napeus montanus" in „obscurus"; iz skupka „Cochlicopa" pa „Cochlicopa lubrica". Od pravih bu-barčkov pa dobiš na skalovji „Pupa avenacea"; v liatji in pod kleščevjem „Pupa pagodula" in „truocatella"; v mahu „Pupa muscorum".
Posebno zanimive so pa še nekatere ondi živeče „Clausilije", s katerimi, ako pravi čas zadeneš, več škatljic lahko napolniš. Poiščimo jih! Iz skupka „Mar-pe8sa" tiče mirno ali pa prav leno lezejo po porobkih, kladab, po drevesnih deblih in po kamenji, obraščenem z mahom, „Ciausilia commutata var. granatina", „Cl. fimbriata"   in  „Cl.  commutata".    Zadnja ta „Ciausilia"
333
vnela je med dr. Bottger om in Clessinom malo peresno prasko. Prvi spoznava tega svalčkarja za pravo ,,C1. silesiaea" in tudi Ciessin bil je spočetka teh misel, kajti pisal mi je pred dvema mesecema, da le na naših kamniških planinah nahaja se prava ,,C1- silesiaea"; a zdaj pa dr. Bottger ja zavračevaje ravno nasprotno trdi, namreč: da ta naša „Clausiiia" nagiba se bolj h „Clau-siiii laminata" po imenu. Po svoji zunanji obliki, še bolj pa po notranji sestavi ploščic kaže se meni za „Cl. commutata var." Prav radoveden sem, čigava bo ko-nečno obveljala.
Po tem malem ovinku ozrimo se zdaj še po drugih. Iz skupka „Delima" se dobe po gladkih deblih košatih hib (Pagus svlvestris) ,,Clausilia ornata", na tleh v listji in pod drugo šaro pa iz skupka ,,Fu*ulus" prelepi „Clausilii varians var. diaphana1' in ,,C1. interrupta'", ki brez vsega ravsa in kavsa družbeno žive. Bivališče zadnje pasme bilo je nam prej znano samo na Kumu in okoli Predaslja v kamniški Bistrici; toda na tem drugem mestu se je meni le redkokrat posrečilo, pobrati katero; no, zdaj pa poznamo uže tretje mesto, kjer jo brez posebnega truda lahko dobiš , in sicer v lozici na levi strani stezice, po kateri hodijo na Grin-tovec.
Ravno tam dobiš na štoreh in drugje iz skupka „Pvrostomae" : „Causilia ventricosa", j.plicatula" in „badia"; iz skupka ,,Trigonostoma" pa ,,CL Bergeri"; vendar to le redkokrat.
Enako redke so iz skupka „Iphigenia": „Claus. dubia" in „nigricans"; prva na deblih dreves, druga pa na kaki trohneli kladi in  pod njo.
Ne redek je „Pomatias septemspiralis" (Cjclostoma maculatum olim). Plazi se najrajše po kamenji in ska-lovji z mahom obraščenem.
Se dveh polžkov, na katera bi bil skoro pozabil, naj omenim in ta sta ,,Carychium minimum" in „By-thinella Lacheineri". Prvi se nahaja v obilnem številu na vlažnih krajih pod listjem; drugi pa v mali rojci, tekoči skozi zelene travnike blizo Suhadolnikovega poslopja.
Ce zdaj še enkrat povzamemo in dobro presodimo vse to povedano, moramo pripoznati, da Suhadolnikova dolina je prebogata na raznovrstnih polžkih, med katerimi zapazimo nekaj prav zanimivih pasem. In kedo ve, ali ne tiči tu in tam še kaka druga pasem teh mičnih živalic skrita v kakem kotičku? Zato pa, dokler me bodo moje noge lahko nosile, ne bom zanemaril, vsako leto pridno obiskovati to znamenito dolino. Samo to še prisrčno želim, naj bi izmed naše nadepolne mladine tudi kateri vneli se za ta ali kaki drugi oddelek poduka polnega prirodosiovja ter v tem naziru prav marljivo preiskovali našo lepo, na prirodoslovnih stvarćh prebogato domovino.
Konečno pa izrekam najtoplejšo zahvalo blagemu tovarišu, kokriškemu gosp. duhovnu, ki me vsaki pot tako prijazno in gostoljubno sprejme.
S. Robič.