štev.
V Ljubljani, v četek 8. julija 1880.
Letnik VIII.
Inseratl se sprejemajo in velji trisioona vrsta:
S kr., ve se tiska lkrat,
] 'I	o
l- !> ,1 !» „ - »I
II 1, H i, J 'I
Pri večkratnem tiskanji ao t«n>i primerno zmanjša.
Rokopis
se ne vračajo, nefrankovan» pisma Be ne sprejemajo.
N troonino prejema opravni&tvn (administracija) in ekspedicija na Dunajski eosti št. 16 v Medija-t jvi hiši, II. nadstropji.
Politicen lisi za slovenski narod.
Po poŠti	prejemar velja :
Za ceio leto	, . 10 gi. — kr
ra poiieta	. . o ,, — ,,
' ia čotrt ieta	. . i „ 50 „
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gi. 40 kr* za pol leta . . 1 „ 'JO „ za četrt leta	2 „ 10 „
V Ljubljani na <inm pošilian veliá 60 kr. več na leto.
Vredništvo je Poljanski nasip št. 48.
Izhaja po trikrat ua teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Odveza duhovenske in cerkvene bire.
Skoraj ima priti pred deželni zbor kranjski od deželnega odbora mu podana iz 28 §¡5. obstoječa osnova , po kteri naj bi se vse na-torne in uovčne davščine za duhovne, cerkve in cerkvene osebe odpravile iu za v prihodnje postavno odkupile. Vsaj tako se javlja in da se bo, dasiravno se je to mnogim dolgo neverjetno zdelo, zdaj vendarle tudi vresničilo, je menda nedvomljivo, ko je že poročevalec odločen, ki iuia to osnovo v deželnem zboru zagovarjati.
Ni naš namen tu v nameravano postavo samo seči, ktera je memogrede povedano silno temna, raztegljiva in ne brez sovražnega stran-karstva, ter njene posamezne paragrafe raz-kosavati, ampak držati se hočemo stvari bolj splošno, in reči se sme naravnost, da je, ako bi se po tej obliki in v teh okoliščinah izpeljati imela, krivična po svojem namenu in po-gubljiva po svojih nasledkih.
Krivična po namenu je, ker je njen namen : duhovstvo od ljudstva odcepiti, mu vro-jeno veljavo in spoštovanje odvzeti, ga osobito politično mrtvega storiti, ga djati pod oblast političnih strank. Ona je zoper cerkveno prostost : Duhoven naj bi bil, po namenu te osnove, v prvi vrsti vrsti državna ali deželna mašina, ki naj bi vselej gledal le na voljo političnih oblastnij, naj bi bil policaj, da bi surovo dru-hal krotil in jo samovlastnim strankam služno ohranil. Iz tega ozira naj bi se mu nekoliko plače priznalo, pa tudi le nekoliko , da bi se ja samostojno gibati ne mogel.
Sicer ni misliti, da bi duhovstvo svoj stan , svojo vest in svoje versko prepričanje tako lahko zatajilo, da bi se dalo s pritiskanjem od zgoraj svojevoljno mu-štrati, kakor nas pretekla leta pri nekterih stanovih posebno za čas raznih volitev pač žalostno spominjajo, a vendar vsakdanji živež je huda terjatev in bati se je, da bi se ne vzrejali brezznačajniki, klečeplazci in migavci, ki bi Be, boječi svojo plačo izgubiti, obračal le po veljavnih obrazih. Tudi tu bi imeli zadnja leta med raznimi stanovi žalostne izglede takih veternjakov povedati.
Cerkev mora biti prosta v svojem, od Boga jej podeljenem poslu, prosti biti morajo tudi njeni služabniki.
Duhoven živi med ljudstvom, za ljudstvo, toraj tudi rajši ž njim pomanjkanje trpi, kakor da bi delal proti njemu, ko bi storil to, sam sebi bi smrtno rano vsekaval, za ktero bi moral prej ali kasneje z njim vred poginiti. Duhovstvo je z ljudstvom vred vstajalo in padalo, zato je prvotno tudi le ljudstvo skrbelo za svoje duhovne in delilo ž njimi svoje pridelke, tako bo se pričele imenovane natorne bire, ki so še le potem zavezne postale , ko bo bili dušni pa stirji v posameznih krajih stalno nameščeni.
Res je, da je tudi država ali dežela dolžna
zarad pomoči, ki jo od cerkve in n.euih služabnikov dobiva, skrbeti, da se ona, namreč cerkev m njeni organi pošteno vzdržujejo, ker ni jej vse eno in jej tudi biti ne more, ali so taki ali taki, ker skušnja uči, da kolikor pro stejša je cerkev, toliko bolj se razodeva njen blažilni vpliv, a novošegui državi in v tem duhu gibajoči se sedanji liberalni večini kranjskega zbora ni zaupati. Njej ni ne za povzd'go duhovstva, ue za blagor ljudstva. Duhovstvo hoče vkleuiti v svoje verige, ki bi plačo naj-vestnejšemu duhovniku lahko ustavljale pod krinko, da je ta oseba nevarna občni koristi, da se tedaj sestradati mora.
Pogubljiva je ta osnova pa tudi za ljudstvo. Posestniki zemljaki tako pešajo, davki bo velik1, dohodki pičli, spečanje pridelkov slabo, zdaj pa še tolika svota odkupnine 1
Jeli to pravično, da bi se odkupiti morali le zemljaki iu pelzemljaki, ker le-ti večinoma po enih krajih celo edini navadno biro dajejo? Zakaj bi je ne dajali tudi tisti, ki imajo manj. da imajo le kaj, saj duhoven ima z vsemi enako opraviti, naj bo posestnik ali bajtar, naj ga tedaj primeroma tudi vsak plačuje.
Odkupiti Be bira nikakor ne dii, ker prvotno je bila vsa bira prostovoljna, ktero so ljudje sčasoma zboljševali, da so duhovni laglje pri ujih ostajali in shajali.
Naj bi se ta reč vravnala, ker je res že živo potrebna.
B ra je ostala, dohodki duhovnov so stari; časi so se spremenili, vrednost dobitkov pa tudi. Še to Be težko speča, kar se dobi, toraj nekteri duhovni v resnici prav težko izhajajo.
če se že res kaj misli storiti, naj Be zaveza ne odkupuje, ker to bi stalo veliko stro škov deželi pri odkupnih obravnavah za pla čevanje zvedencev, za povrnitev njih potnih stroškov, za plačilo prič, za tiskovino in za potcino poslov, kar bi, če bi tudi te stroške dežela nositi imela, neposrednje pa vendar zopet zavezanci plačati moral'. Komisijoni, ki se v 28 §. I8krat imenujejo,so dragi; bati se je, da bi večinoma le ti pobrali; zavezanci bi primeroma veliko plačati imeli, pri VBem tem bi pa opravičencem le malo ostalo.
Tudi se je bati, da bi se glavnica izgubiti vtegnila, država, oziroma dežela bi ne mogla, ali — država brezverska — bi ne hotela za du-hovue skrbeti. Djala bi: „Glavnicaje pošla, ni Vam od kod plačati duhovna, ako ga že hočete imeti, zložite si vnovo in skrbite sami si zanj I"
Kolika krivica bi bila taka posledica za zavezance? V enih krajih so ljudje prostovoljno primeroma veliko zložili, samo da so dobili svojega duhovna, da jim daleč letati ni bilo treba, ko bo svoje krščanske dolžnosti spolnovali.
Zdaj bi vtegnili svojega duhovna izgubiti, ko jih že toliko primanjkuje, da se že le bolj na potrebnih okrajih postavljajo. Le ti bi imeli
do so.ednega dušnega pastirja daleč hoditi, a plačevati bi ga morali vse eno, ravno tako kakor takrat, ko bo imeli ga blizo. Ali bi bilo pa to prav čno — bi bilo človeško?
Ako ima zdaj kak kraj svojega duševnega pastirju, da mu res nekaj več, a dii mu z veseljem. Vse svoje pridelke deli ž njim, da le pri njem ostati more, in res, če ima dobro le-tiuo, na vsako zrno ne gleda , posebno, če jc pri njem priljubljen gospod, misli bi: saj bo tudi nam še ostalo! In menda 8 to sedanjo slučajno nemčursko večino bode tako ?
Ali zdaj so se skazali, kakošni tički da so ti nemški liberalci? Radi bi duhovna iz mrzenja, nasprotovanja in nevošljivosti spravili prav na beraško palico, ljudstvo pa na kant. To so zastopniki, prijatelji ljudstva! Dobro je to, da bo naš narod le previdel, kje bo njegovi pravi prijatelji.
Dajatve bo bile od nekdaj in bojo. Za duhovne naj se bira tako odpravi, da bojo, če se že na vsak način dosedanje spremeniti hoče, v gotovini prejemali toliko, kar je stanu iu času primerno, a to naj se sproti pobira pri davčnih nakladah; laglje je sproti plačevati in to se nikdar ne izgubi, a odkupi naj se ne, ampak poprejšnja zaveznina in vpravi-čenost naj le vgasne, kakor se je to storilo pri učiteljstvu. Plačujejo naj pa ne samo dosedanji zavezanci, ampak vsi davkoplačevalci brez izjeme , ker to je pravično, da duhovna, ki je v občno korist postavljen, plačuje vsak, ne pa samo kmet.
Ako Be tako dolžnosti splošno na posamezne razdelijo, kar bi v naši deželi, kjer ni drugovercev, ne bilo neizpeljivo, vtegnemo še doživeti, da bo marsikteri grajščak sedeč med nemčursko stranko k drugemu spoznanju prišel, da bi bilo bolje za njih, ko bi le še pri starem hotelo ostati, ker bi marsikteri upravičenec povedati vedel, kako nadležno je zdaj ravno pri nekterih grajščakih biro iskati, in kako malo ravno le-ti svojega dušnega pastirja podpirajo.
Duhoven ima cerkvene in državljanske dolžnosti in opravila. Da bi te spolnovati mogel, podpirati ga imajo cerkveni udje, tedaj abstraktno — farani njegovi, pa tudi dežela ali država, ako mu ni naravnost nasprotna.
Naj tedaj država, oziroma dežela vso to skrb prevzame, da mu bo toliko dala, da se bo pošteno preživeti mogel, potem ne bo posameznim udom — svojim faranom na rame prišel, a ako bodo posamezni hoteli izjemoma kje na kakem samotnem kraju imeti svojega lastnega dušuega pastirja in to bodo, dokler bodo kristijani iu bodo le količkaj gibati mogli, rajši bodo zadnji grižljej kruha delili ž njim, kakor ga lakote umreti pustili — kdo jim bi tedaj v tak greh šteti mogel, ko bi zraven navadne plače, ki bi jo njih duhoven iz deželne ali državne blagajne dobival, ko bi ga za to plačilo vendar le še nikakor dobiti ne
mogli, mu še uekol.ko zelja, repe ali krompirja privrgli. Zato se niti postava izpeljati oe da, da bi povsod vsake proste dajatve absolutuo nehati imele.
Za cerkve in cerkovnike je bira večinoma prosta in ta se po našem mnenju nikakor odpraviti dala ne bo. Ravno tako tudi ročna dela pri cerkvah. Ker od kod bi se pa tiste vzdrževale? Kje je tisti fond? Ali bi ne bilo to krivično od dežele ali države, ki bi vernim prepovedovala vzdržavati si svoje verske pripomočke, Bama bi pa nič zanje ne storila? Postava pravična bila bi ta: Naj dajo farani za svoje cerkve in duhovne po potrebi, naj bo že to tako ali tako. Da potrebno dobivajo, skrbijo deželni ali državni organi, kar ne zmorejo farani, doda se iz dotičnih zakladov, naj bodo že ti deželni ali državni.
Ali gospodom liberalcem je to deveta briga, kako bi shajali duhovni in so vzdrževale cerkve in njeni služabniki. Po tem takim najbolje: proč z obojnim, vse podreti. Gospodje so zdaj pokazali, da so, za kar smo j;h imeli že prej, pa jih vendar morda nismo še vsi toliko spoznali, kakor jih zdaj. „Duhovni so bili nam vedno nasprotni," si mislijo, „rovali so pri vsakih volitvah zoper nas in se potegovali za narodnjake. Kmeta imajo tudi popolnoma na svoji strani. Dajmo brco obojim, ko imamo oblast še v rokah, ki se nam pa kmalo zopet izviti utegne. Duhovna pripravimo ob veljavo; vprežimo ga v uradniški vo«; biro odpravimo. V komisijonih , tam se bo kavsal s pavrom, ki je tako srdit ua vsakega, komur kaj odraj-tovati ima. Pa bo sicer plačati moral, — naj, — za kazen, ker ni toliko časa maral za nas. Poplačilo mu bo sicer težko djalo, pa naj, saj tega neumnega pavra tako nič škoda ni — tako pa morda zopet mi pridemo kedaj k veljavi in moči, ko bi bil f . . in kmet ugnan in potem bomo že tem kričačem narodnjakom njih muhe iz glave izbili."
Kako se vendar ta liberalna večina vtika v birske zadeve? Je mar ona zastopnica naših kmečkih občin, ki imajo večinoma biro dajati in se je prostejši del upravičencev kakor zavezancev izrekel proti njenim nameram, za biro.
Kaj porečejo k temu naši kmečki zastopniki v zboru! Upajmo, da jim bodo v obraz povedali, kar vtegne marsikomu neprijetno biti. Upamo, da bodo krepko oporekali in če tudi sedanja večiua, do ktere nobenega zaupanja nimamo, razun morda malih izjem, ne upravičenci ne zavezanci, če tudi jo slepo potrdi in jo n-m vsili to postavo, da jo slavna vlada v potrjenje nikdar priporočila ne bo.
Če bodo pa naši narodni zastopniki to stvar v pretres vzeli in pomislili, kako bi se ta reč pravično za zavezance kakor upravičence vravnati dala, in to enkrat tudi vestno izvršili, si bodo zaupanje in hvaležnost obojih, ktero vživajo že zdaj, še bolj vtrdili.
Liberalna stranka je kakor škorpijon , ki jeze zadnjikrat svoj strup izpusti, pa s strupom tudi sam sebe umori. Tudi to njeno na-meravanje mu bo pri ljudstvu morda zadnjo brco dalo, ki je odločno zoper vso odkupuino, za odpravo bire in pravično razdelitev bi se pa pridobiti dalo.
Za našega kmeta.
II.
Nemškutarji so tako skrbni za našega kmeta, da mu hočejo napraviti nov davek namesto duhovenske bire; bira pa kmeta ne teži toliko, kakor denarni davki, ki rastejo od leta
do leta in bi se po tej postavi zopet povišali in nevsmiljeno iztirjavati, med tem ko dober župnik na biro do-tikrat več let čaka in pri tem dolg vedno isti ostane, ne računajo se obresti, ne eksekutivnih stroškov itd. Namesto take postave naj bi bil namškutarski deželni odbor raje skrbel za osnovo kmečkih posojilnic po deželi, da ne bi bilo treba, pri oderuhih denarja skati, kedar ga posestnik potrebuje.
Govorilo se jc , da hoče kranjska hranilnica narediti take posojilnice po deželi; pa kaj to koristi, če pa hranilnica le premožnim in nezadolžeuim hišam na prvo hipoteko daje, tedaj takim , ki navadno denarja še potrebni niso; tisti pa, ki res potrebuje, ga ne dobi. Tu bi morale obč ne same osnovati take hranilnice, okrajni glavarji pa naj bi to stvar podpirali, namesto da se pečajo s politiko, kakor na pr. Vesteneck in Scho'j\vetter. če bi država hotela kaj denarja posoditi za take občinske ali okrajne posojilnice, gotovo ne bi bil zgubljen, ako se okrajnim glavarstvom izroči nadzorstvo nad manipulacijo. Kedar si taka posojilnica enkrat opomore, naj bi državi povrnila denar, in potem bila bi posojilnica popolnem na samostojnih nogah. Sosedje Be med sabo poznajo in odborniki posojilnice bi že vedeli, komu denar posodijo. Potrebne bi bile še te postave: namreč postava zoper ode ruštvo, postavo zoper razkosanje posestev, postava, ki bi omejila eksekutivne dražbe, postava zoper žganjarstvo in preveliko število krčem, velika colniua na špirit, iz kterega ljudje sami pogubni „šnops" delajo, postava zoper vlačugarske barantače, ki ljudi dostikrat peharijo s slabim blagom, in še več tacih.
Pa z vsem tem še ne bo opravljeno; ljud stvo Be muoži, zemlja roditeljica pa ostane ista, toraj je treba misliti na to, kako bi se nekterim priskrbel drug zaslužek, in to po obrtniji. V mnogih krajih naše domovine je prosto ljudstvo to že samo sprevidelo, iu začelo se je pečati poleg poljedelstva z različno domačo industrijo, tako s Bitarijo, z izdelovanjem slamnikov, leBenenega in železnega orodja, — in skušnja uči, da so taki kraji bolj premožni , da veliko lože davke plačujejo in da je sploh ljudstvo bolj srečno in izobražeuo, ko tam, kjer je navezano samo na poljsko letino, ktera je odvisna od vremena in donaša le pičle dohodke. Silna konkurenca velikih iu rodovitnih poljedelskih držav tako pritiska na našo deželo, da nam ni druge pomoči iz revščine, ko lepo razvita obrtnija. OJprt nam je celi slovanski jug in on nima še dosti indu strije, tje bomo svoje obrtniške izdelke lahko prodajali ter pri tem dobro živeli. Posebno za puščavo na Krasu , kjer je pridelek iz zemlje tako pičel, bilo bi priporočati, naj bi se tam razvila kaka obrtnija, da bi ljudje kaj zaslužka imeli. Res je, da si ne smemo misliti, da bi zamogli naenkrat obogateti po obrtniji, ker je tudi tu velika konkurenca; pa če si človek le 50 kr. na dan zasluži, boljši so ko nič, iu za silo se živi s tem denarjem , in vsaj stradati ni treba, kakor se to pogosto pripeti v naših revnih kočah, kjer imajo le kako njivico in druzega zaslužka skoro nič. Kdor ima veliko kmetijo, naj ostane kmet, če je priden in pa rneten, mu no bo kruha zmanjkalo; pa tisti ki žive po revnih bajtah, ne morejo živeti od polja, ker ga nimajo, in za take moremo skr beti, (ia bobe postransk zaslužek, iu če ui več ko 30 kr. na dan , vendar jim bo precej po magano, ker imajo vendar nekaj sič.vja in mleka doma, da jim ni treba vsega kupiti stanovanje pa tudi imajo, tedaj jim bo vsak
krajcar, ki ga po straui zaslužijo, prav prišel, ter jim življenje olajšal. Polje se zavoljo tega ne bo zanemarjalo, ker ostane še vedno dosti ljudi, ki ga bodo obdelovali. Delavnih moči se zdaj nikjer ne manjka, pač pa vedno manjka dela, in to je vel ka škoda za narodno gospodarstvo, če toliko rok počiva; za dotične brez-poselnike pa je ž vljeuje britek kelib. Domačo obrtnijo povzdigniti naj bo tedaj prva naloga vseh slovenskih domoljubov, in srčno nas veseli, da je kranjski deželni zbor to pot že zasledil, ter začel tCBliti na povzd go našega obrtništva. Tako je v zadnji seji ustanovil deželni zbor dve štipendiji za učence, ki Be pojdejo obrtnije na strokovnjaške šole učit, da bodo domu prišedši potem Bvoje rojake podu-čevali; — tudi trgovinska in obrtniška zbornica hoče eno tako štipendijo ustanoviti.
Ne da se nadalje tajiti, da tudi vojaštvo žuli našega kmeta, kajti ne gledč na velike stroške, ki zrastejo vsled vojaštva ter pomno-žujejo davke, zgubi kmet, ki mu sina vzamejo, še dobrega delavca, in poleg tega mu mora še v mesto denar pošiljati, da lože živi, ker 5 kr. na dan je res majhna plača , in največi berač si vzame še en par goldinarjev na po» sodo, da jih sinu — vojaku pošlje. Tako ima kmet trojno ¿gubo pri vojaščini, mnogi bogati državljani pa, ki nimajo ne hiše, ne sina vojaka, in vkljub svojemu premoženju ne plačajo nobenega davka, ker je suhi denar davka prost, ne čutijo prav nič ojBtrosti teh bremen. Postava za vojaško takso, po kteri bi bili prizadeti večinom za vojaščino nesposobni sinovi bogatih meščanov , bila bi tedaj kaj koristna in potrebna. Ravno tako pravična bila bi nova davkovska postava, vsled ktere bi morali davke plačati tudi bogati, ki imajo svoj denar v papirjih ali pa v hranilnicah naložeu, pa dozdaj niso nobenega davka plačavali.
To je nekaj postav, ki bi kmetu res koristile iu mu breme olajšale, pa liberalci ne mislijo na kmeta, ujim je le zaničpvana para in molzna krava, zato so dozdaj tako Blabe postave kovali, dokler bo imeli še oblast v rokah. Upajmo, da se bo zdaj nekoliko spremenilo iu da bo naša stranka, ki je na krmilu, spomuila se tudi našega revnega kmeta, ter mu njegova bremena nekoliko olajšala!
Politični pregisd.
Avstrijske dežele
V Ljubljani 7. julija.
Iz Galicije so se začeli kmetje tako v Ameriko seliti, da vzbuja že pozornost vlade, in sestavila se je komisija , da bo poizvedela uzroke tega izseljevanja. Menda ne bo treba dosti študirati; poljskega kmeta tarejo graj-šak, jud in davkar, in sicer tako, da mu ni več obstanka. Namesto ljudem braniti izseljevanje, naj bi raje olajšali kmečko stanje, potem ne bodo nikamor šli.
Deželni /Jutri bodo kmalo dovršili svoje delovanje. Samogališki, češki in dolenje-avstrijski bodo menda še en čas zborovali.
V	ceškcill zboru pride v kratkem na vrsto glasovita debata o jezikovi ravnopravnosti.
V	Uncu je bila velika debata o šoli. Sam škof Rudigier je trikrat poprijel za besedo. Naštele so se vse napake uovc šole, in škof so odločno rekli, da morajo šole zopet katoliške postati. Energično postopanje 1 nškega škofa vzbudilo je vso gnjev liberalcev. Konservativni poslanci so pa odbijali vse njih napade, ter izrekli se za šestletno šolo, za olajšanje pri šolskem nasilstvu itd.
Tudi v štajarskem zboru bo bile Sole na vrBti. Došlo je nič manj ko 676 prošenj , uaj se šola na prejšnje stališče postavi. Poslan« c Karlou je stavil dotične predloge za Bpremembo šolskih postav, pa liberalna večina je vse te predloge zavrgla, samo 17 poslancev je zanje glasovalo, med njimi tudi Slovenci. Profesor Žolgar je predlagal, uaj se na realki nameBto angleščine uči raje slovenščina; za viuorejsko šolo pa je predlagal, naj bo čisto slovenska. Nemško-liberalci so mu nasprotovali s starimi frazami, da naj bi se Slovenci nemščine učili, ker jim je to najbolj koristno. Pa mi bomo tako daleč gnali stvar , da bo tudi za Nemce koristno, ako se slovenščine nauče, ker drugače ne bodo več pri nas službe dobili. Nemci nam zmirom svoj jezik usilujejo, Bami pa se nečejo nobenega učiti. Če bomo mi za dobro spoznali, Be bomo že sami tujih jezikov učili, jih ni treba nam v šole urivati; naši jerobi, ki so toliko skrbni za nas, naj bi enkrat tudi spoznali, da je za nas koristno , če znamo srbo hrvaški jezik, pa o kaj tacem nečejo nič slišati. Štajarski Slovenci so pač nesrečni, da so na Gradec priklenjeni, ker tam jim ne zašije n kdar solnce pravičnosti. Ze-dinjena Slovenija ostaue prej ko slej naše geslo, naj se ustanovi pod kakuršnim koli imenom.
Da je ministerstvo dovolilo nadaljni obstanek gimnazije \ liranji, to je za
celo deželo vesel dogodek, posebno pa za mesto Kranj. Minister Konrad je pokazal, da ima več srca za našo deželo, ko naš fanatični preganjalec Stremayr, kterega smo se, hvala Bogu, znebili. Zdaj bi le še želeli, da naj se tam uvede slovenski učni jezik.
V nanje države.
Demokrati severo-amerikanskih držav so Bi izvolili generala Ilancocka za kandidata, kedar se bo volil predsednik republike.
Pri konferenci v llcrlimi se je tak veter pokazal, da bo slabo za Turke. Odkar so Angleži odjenjali, ni hotel nobeden več za Turčijo poganjati se ; reklo se je pa tudi, da če se Turek ne bo udal, potem se bo Turčija kar likvidirala, vsak bo vzel Bvoj kos, samo če se bodo mogli zediniti. Turek pa se neče udati, Osman paša zmirom sultanu Da uho trobi, da naj se raje zanese na svoj meč, ko na milost Evrope. Osman ima Bicer prav, pa vendar Turčija ni več za rešiti, naj se po-služi meča ali kterega koli sredstva. Našla se bo že velevlast, da bo Turka vgnala, oslabljen je tako že zadosti po zadnji vojski, denarja pa nobenega nema. Turki zbirajo že vojake pri Drinopolju in Solunu ; ravno tako se pripravljajo Grki ua vojsko, ter nabirajo povsod denar in prostovoljce. Mirnim potom se Btvar ne bo več dognala.
Izvirni dopisi.
■z Štajarskcga. 3. julija. (Nem-škutarstva še ne bo konec.) Sicer je že obče znano , da liberalna nemška svojat le za sebe svobodo in prostost zahteva, vŽe druge pa bi najrajši imela sužnje v svoji službi. Očitno pa to kaže ta svojat od tačas, kar jej je grof TaafTe vladne vajeti iz rok izvil in obljubil, da on hoče tudi drugim narodom dati, kar jim gre. Celi čas, kar je Taalfe na vladnem krmilu, se še Nemcem ni trohica pravic vzela in se tudi ne bo, Slovanom pa se še tudi ni nič dalo, le samo nekaj obljubilo, in vendar libe-raluhi Nemci od vseh strani kričijo, da se jim krivica godi , da je nemštvo v nevarnosti in da Slovani še Nemce zatirajo, in zato si vsa
mogoča sredstva izmišljujejo, kako da bi napadeno nemštvo branili. Tako bo te dni na Dunaji osnovali nemško šolsko društvo „Deu-teher Schulverein," ki bi naj ob mejah nem-štva in v mešanih deželah na Češkem, Moravskem , Tirolskem in Kranjskem skrbelo otrokom nemških starišev za nemške šole.
Kdor naše razmere pozna, dobro ve, da se po Slovenskem povsodi v ljudskih šolah še VBe preveč nemškutari, da se na škodo večine učencev na vsakega nemškutarčka vse preveč ozir jemlje, da se pa nasproti, kjer bo Blovenski otroci v manjšini, na nje celo nič ne ozira. Zato je čisto neopravičena tožba osno-vateljev nemškega šolskega društva, da bi v naš h krajih otroci nemških starišev bili brez nemških šol in da bi se zavoljo tega za Nemce zgubili. To tudi vsaj večina na njihovem oklicu podpisanih dobro ve, kajti med njimi se nahajajo možje, ki morajo djauske razmere poznati. Ce so tedaj ti možje podpisali oklic, v kterem je naznanjen namen društva, da bo z denarjem od udov nabranim v deželah z mešanim prebivalstvom, posebno tam , kjer se ne dajo nemške šole na javne stroške ustanoviti, podpiralo ustanovljenje, prilagalo se učitelje in učilniške potrebe, — storili so to v tem smislu, ker javno vendar nečejo povedati, da hočejo zdaj s tem društvom podpirati in širiti nemškutarstva, ker ga z vladnimi sredstvi več ne morejo. V tem nas potrjujejo posebno imena ua oklicu podpisanih; to so namreč najbolj znani in zagrizeni nemčurji in nemškutarji iz vseh dežel avstrijskih. V slovenskih deželah so kot pijouirji tega društva podpisani: Dr. Matevž Iteiser, župan in Dr. .'"rd. Duchat8ch, državni poslanec v Mariboru; Dr. Jostf Ni-ckermann, župan v Celju in Eduard Mulley, obrtnik v Vitanji. Na Koroškem bodo delali protestantski supermtendeut Kari Bauer, deželui glavar dr. Janez Stieger, gimnazijski ravnatelj Ludw;g Schmued in Kari Killinger v Celovcu. Iz Gorice je podpisan Kari pl. Rit-ter ZahoDy in iz Trsta državni poslanec dr. Josei Rabi. Čudno je, da še dozdaj nimajo na Kranjskem nikoga.
Kdor ta imena pozna, tudi že ve, kako da namerjajo oni nemško šolo po Slovenskem podpirati. Vendar svojega namena ne bodo dosegli; kajti v tem so se bili drugi tiči po-kusili, pa je do zdaj vsem spodletelo.
Iz Istre, 4. julija. V veliko veselje osapskih faranov so presvitli naš cesar podarili visoki dar 200 gld. v podporo tej cerkvi. Pravijo, kdor naglo da, da dvakrat da. In v resnici nam je ta visoka milost posebno letos v dobro prišla, ker smo bili po hudi bedi in elementarni nezgodi skoraj onemogli.
Na vse prizadevanje in s Bkrbljivostjo č. g. župnika vendar ne more cerkev dobiti spodobne notranje oprave, če izvanredni dobrotniki ne pomorejo s kakim milodarom, ,,ker patron", fara sama, je sam ubog, in vendar je potrebno, da se krščanski čut izbuja, da ima cerkev neko prijazno lice, ki vpliva na obilno obiskovanje in gojenje blaz.h moralnih čutil; saj če ne bo cerkev in s cerkvijo po-razumljena šola vplivala na človečanstvo, bodo skrivni in očitni ueprijatelji naše, uam vse priljublje Avstrije, svoja strupena komunistična načela, podobne francoskim petrolarjem. v dejanju jeli kazati.
Sicer do zdaj ni ta namera še tako dobro dozorela, da bi Slavjanstvo bilo v zadregi, ker goji neomajeno zvestobo in udanost do preslavne Habsburške dinastije, ker pod za-ščitom dvoglavnega orla mora prievesti Slav-janom pravica svobode in občne sloge. Saj mi
trpimo z najvišim gospodom preBvitlim vladarjem, ko nas je sam opomnil, da krepost av-Btrijanska naj bode potrpljenje. Naše oko je obrnjeno na najvišjega gospoda, Bvitlega cesarja , njega krepka roka nam je porok, da morajo vbb nasprotja nehati, da se duh sprave in svobode pod zaščitom premodrrga in b tolikimi grenkimi skušnjami obloženega vladarja vtrdi. Slovjani sicer nismo premožen narod, ali vdanost in zvestoba ste naši svitli zvezdi, ki se svetite na Slavljanskem obnebji. V ta namen se je bila cela župnija z vso šolsko mladoBtjo zbrala 1. julija k slovesni sv. maši, kjer smo tako združeni v preponižni molitvi, prosili milega očeta vse dobrote, da bi blagoslovil preslavno Habsburško hišo, kteri smo in bomo na veke iz vsega srca hvaležno vdani vsi osapski farani.
Domače novice.
V Ljubljani, 8. julija.
(Deželni zbor kranjski.) Včerajšnja deveta seja je bila, kakor osma, zelo viharna in burna in trajala še čez pet ur. Galeriji ste bili obe zelo polni. Vesteneck je v imenu gospodarskega odseka poročal o zloženji občin in tu se je vnel viharen razgovor, Vesteneck je sedel skoro na zatožni klopi, naši, posebno Sve-tec in dr. Vošnjak, pa so mu drobili jako ostre pod nos. Z uue Btrani sta se vjedala posebno VeBteneck in Dežman, dr. SchaiTerjima je po svoje pritrkoval. Nemškutarji so bili silno razkačeni. Na dnevnem redu je bila tudi postava o odpravi duhovenske bire, a seje po predlogu gosp. Kluna zavoljo poznega časa preložila na 10. Bejo, ki je danes v četrtek. Na zadnje je bila tajna seja, v kteri so se obravnavale osebne zadeve, med drugimi plača deželnih uradnikov. Nadrobneje poročilo o tej ' in osmi seji sledi, ker se nam je preveč gradiva navalilo.
(NemSurski sršeni) so zavoljo dogodbe v osmi seji deželnega zbora kranjskega tako razkačeni, da je v „turškem listu" vriš velikansk. Kovaje svojega glavarja Kalteneggerja v zvezde se na vso moč zaletavajo v naše možake. Če bi bili mi prej le pičico tacega pisali proti prejšnji manjšini deželnega zbora, bi bili kon-fiscirani, da bi se bilo kar kadilo, da se to „Tagblattu" ne zgodi, je najsijajnejši dokaz temu, kako svobodo jim pusti sedanja vlada, ktero tako napadajo. Nas — se veda — tako tlepo in strastno opletanje onemogle jeze okoli sebe ne more zbegati, obžalujemo le to, da bo možaki, ktere je zaupanje ljudstva, ne pa volilni manevri in še druga nič kaj častna sredstva, poslalo v deželni zbor, s častitljivim očetom naroda, dr. Cleivveisom vred obsojeno sedeti v taki družbi in trgati se ž njo ; že samo zavoljo tega zatajevanja samega sebe zasluži vsak izmed njih zahvalo volilcev prej, nego vit. Kaltenegger ,zahvalo vse dežele", kakoršno dati mu so se njegovi privrženci predrznili in s tem ogromno večino naroda v obraz vdarili. Koliko je taka „zahvala" vredna, to bo najbolje presodil Kaltenegger sam, ki jo je prejel bledega in zelenega lica. Mi smo že večkrat povdarjali to, da je Kaltenegger do zdaj še več škodoval naši narodnosti ko Dežman, zasluge za kranjsko deželo pa nima prav nobene dokazati in če bi prav ktero imel, Baj je za vse, kar stori in opusti, mastno plačan. Le enkrat mu bo pela glasna hvala vse dežele, takrat namreč, ko bo pobral kopita in šel nazaj v ,,rajh" k svojim.
(„Brencelj") se je zavoljo preobilih opravil zadnjega tedna za nekoliko dni zakasnit,
pa pride do sobote gotovo. To odgovarjamo na mnoga vprašanja po njem.
(Naših rojakov,) naseljenih v Ameriki, je prišlo te dni nekaj sem obiskat svoje žlahtnike. Med njimi sta tudi velečastiti gosp. Jak. Trobec, dekan v \Vabaschavu, in čast. gosp. Sta-riha. Drugi mesec se podajo nazaj na svoj novi dom, kjer so prav zadovoljni.
Razne reči.
—	Za uboge p o t o č i poškodovane Dolenjce je bila v nedeljo v Litiji dobro delna loterija, ktera je dala 170 gold čistega dohodka. Lep znesek za tak kraj, kakor je Litija.
—	Vabilo na izlet v Kamnik v nedeljo dne 11. julija 1880, kterega napravijo v spomin tisočletnice slovanske liturgije narodna društva: „Čitalnica" (pevski zbor), „Sokol" in „Dramatično Društvo." Društva se zbirajo pred (J. uro zjutraj v čitalnici, kjer čakajo vozovi in mestna godba pod vodstvom gosp. Zornerja. Odhod iz Ljubljane v Kamnik z društvenimi zastavami ob šestih zjutraj. Tri četrt na osem zajuterk v Mengši. Odhod iz Mengša v Kamnik ob pol devetih. Prihod v Kamnik ob pol desetih. Ob desetih slovesna sv. maša, poje čitalniški pevski zbor. Po maši razgled okolice. Ob eni popoldne skupen obed. Ob pol petih velik koncert s petjem, godbo in telovadbo v vrtu pivovarne na korist po toči in povodnj h poškodovanim Dolenjcem. Ob devetih zvečer odhod v Ljubljano. K obilni vdeležbi uljudno vabi odbor.
Deželni zbor kranjski.
Sedma seja 2. julija.
(Konec.)
Na dr. Vošnjakove predloge se oglasi poslanec gosp. Šavnik. Njemu se zdi, da bi taka postava ne bila koristna, ker je v deželi premalo hiralnic in bi preskrbovanje neozdravljivih po njih občine več stalo, nego če jih sami doma rede. Glavua reč pri tem je milo-darnost, ker je veliko uboštvo krivo temu, da je število bolnikov čedalje veče. Tu pomaga milodarna roka veliko več, ko najboljša postava; s tako pa, kakor je ta, občine nikakor ne bodo zadovoljne.
Dr. Zarnik je za postavo in za Vošnjakov predlog in v daljem gladkem govoru razklada bedo po občinah oskrbovanih neozdravljivih bolnikov; glede oskrbovanja ubogih pa se mu zdi, da je miloščina vsakako boljša v rokah duhovnov, ko v rokah županov, ker je več županov tudi krčmarjev, ki bi miloščino dajali rajši tistim, ki jo pri njih zapijo, razen tega pa tudi občinski računi pri marsikterem večkrat niso v redu.
Dr. Poklukar meni, naj bi deželni odbor drugače skrbel za neozdravljive bolnike in naredil prostor drugim v bolnišnici. Njegov nasvet je, da bi se odsekov iu dr. Vošnjakov predlog izročil finančnemu odseku v nov pretres. Dr. Vošnjak odgovarja še poslancu Šav-niku rekši, da je za neozdravljivega bolnika reja po občinah večkrat res največe trpljenje, grof Thurn pravi, da bo treba posebne postave o preskrbovanji ubogih, poročevalec Vesteneck ostane pri odsekovih predlogih. Postava se potem ne sprejme, obvelja pa vendar predlog, da se Vošnjakov nasvet zavoljo od-merjenja stroškov da še finančnemu odseku v pretres.
Vesteneck poroča potem v imeuu finančnega odseka o prošnji občine Šmartno pri Li-
tiji za posojilo z deželnega zaklada za popravljanje šolskega poslopja. Občina, kteri je pod-vzetnik sezidal tako slabo šolsko poslopje, da zdaj skup pada in bi se šola prihodnje leto morala zapreti, je prosila za popravo 2500 gl. posojila z deželnega zaklada, odsek pa nasvetuje dovoljenje le 1200 gld., ki se ima poplačati brž v treh letih tako, da dobi občina po 5% občinske priklade.
Zoper ta predlog se vzdigne poslanec g. Svetec ter temeljito in zgovorno zagovarja prošnjo Smarčanov. Šolsko poslopje jih je že veliko stalo, zdaj plačujejo z deželno šolsko priklado vred že 78% naklade za šolstvo, nove naklade bi toraj zavoljo slabih letin ne mogli prenašati. Poslopje je pa tako , da se mora popraviti ali pa šola zapreti. Z nasvetovanimi 1200 gld. ue bo pomagano, ker bo popravljanje po proračunu stalo najmanj 2000 gld. Se v<5, da bo škodo povrniti moral pozneje tisti, ki je tako Blab les dal, ali dokler pravda ni rešena, tega denarja ni. Govornik toraj stavi nasvet, naj se dovoli posojilo 2000 gld. brez obresti tako, da se bo vračauje dolga pričelo še le tretje leto po prejemu posojila in bo poravnana potem v treh letih.
Poslanec gosp. Ilob č toplo podpira ta predlog, vit. Gutmannsthal nasvetuje pa le 1500 gld. brezobrestnega posojila pod enakimi pogoji (Svetčevimi), deželni predsednik gosp. Winkler priporoča sprejem Svetčevega predloga, ker mora dežela občinam na korist šolstva na roko iti, poslanec Grasseli govori v istem smiBlu, baron Apfaltreru pa nasprotuje temu in je k večemu za Gutmannsthalov predlog, a tako, da se poplačevanje posojila že drugo leto prične, poslanec Svetec pobija izvrstno vse vgovore in povdarja, da bo tudi 1500 gld. pre malo, ker za strope potrebni suhi les bo drag.
Kjer se govori, mora biti dr. Schrey, ker brez njega ni nobene debate. Ta predlaga, naj se da 1500 gld., pa vračanje prične precej z letom 1881. Drugi Ajaks (Vestenek) priporoča ta predlog, na kar tudi vit. Gutmannsthal od svojega predloga odstopi.
Pri glasovanji nemčurji Svetčev predlog podero, obvelja pa Schreyev predlog iu tako dobe Šmarčani le 1500 gld., pa jih bodo morali pričeti brž povračati.
Temu sledi več poročil odsekov o račuu-skih sklepih raznih zakladov, dosedanjemu služabniku v muzeji, gosp. Schulcu, se podeli naslov „preparator", 500 gld. letne plače in 4 petletnice po 50 gl., kterih prva se letos prične.
Baron Taufferer poroča o prošnji Višnja-nov za premeščenje davkarije in okrajne sod-nije iz Zatične v Višnjo goro. Odsek je te misli, da naj se prošnja krepko podpre. Dr. Zarnik to prošnjo toplo podpira, ker bo po tem premeščenji zdaj pešajoče mestice prišlo gotovo na bolje noge, Vesteneck ravno tako, le da je videti mu na obrazu nekaka osup-njenost zarad tega, ker slovenski poslanci niBo -- kakor je on pričakoval — nasprotovali temu predlogu; on je imel sabljo že nabrušeuo, pa 10 je moral obdržati v nožnicah. — Tako se ¿e sprejel enoglasno predlog, da se deželni odbor obrne do državnega zbora s prošnjo, naj bi se to premeščenje izvršilo.
Potem je bilo še več poročil o raznih pe ticijah, med kterimi je bila prošnja Podvelba in Cirkmce za odpis aktivnega zaostanka u I. 1879 odbita.
Prošnja.
Strašna nesreča nas je nocoj ponoči zadela. Pred polnočjo Be je v vasi Kamnik v ne-
kem skednji vnelo, in v dveh urah je bila vsa velika vas v ognji, tako da z žalostjo rečem: Kamnika ni več. Pogorelo je 37 hišn. številk z vsemi drug;mi poslopji in cerkev sv. Florijana. Iu kjer je včeraj vas s tolikimi poslopji stala, je danes samo osmojeno in podrto zidovje. 244 ubogih prebivalcev danes nima ue stanovanja, ne živeža, ne obleke. Tudi nekoliko prešičev in telet je zgorelo. Kolika je revščina, ni mogoče povedati. V imenu ubogih nesrečnikov presrčno prosim vse milosrčne duše milih darov, naj bo v denarji, živeži ali obleki. Usmilite se, predragi, ubogih pogorelcev, Bog Vam bo to vse poplačal. *)
V Preserji 5. julija 1880.
Ignacij Podobnik, župnik.
*) Vredništvo bo radovoljno sprejemalo darove in jih odpošiljalo na mesto, n darovalec objavljalo.	Vredn.
Xu Dolenjce po toči |ioško<lo-vunc si» «larovali:
Krajnska gora 11 gld. Sim. Bobič s faro 5 gl. 50 kr.
Umrli so:
22. rožnika. Jovana Telban, šivilja, 34 1., za jetiko.
24. rožnika. Prane Šrank, čevljarja otrok, l3/4 I-
Orgle (1)
10 premenov, dobro ohranjene, so naprodaj. Cena 250 gld. Oglasiti se je v Trebelnem, pošta Mokronog (Nassenfuis) na Dolenjskem.
Glasovir
7 oktavov, trden in dobro ohranjen, je naprodaj. Nadrobneje se izve pri vredništvu „Slovenca."	(1)
V moji zalogi so ravno kar na svetlo prišle lepe bukve :
Lilija v Božjem vrtu
ali deviški stan, njegova lepota in pomočki ga ohraniti, in sicer četrtega pomnoženega natisa. Spisala sta te bukve častita gospoda L. Jeran in A. Zamejic po spisih sv. M. Alfonza Ligvorskega s pristavkom jutranjih, večernih, dvojnih mašnih , spovednih, obhajilnih molitev, dvojih litanij — sv. rešnjega Telesa in lavretanskih —, svetega križevega pota Leonarda Postomavriškega, raznih molitev v dosego potrebnih čednoHt in treh pesem v čast, Mariji prečisti Devici. — Velja pa „Lilija" na 14 polah v osmerki nevezana: 17 soldov. trdo vezana 32 soldov, v platnu vezana 40 soldov, v usuji 50 soldov, z zlatim obrezkom 70 soldov.
Dobiva se tudi v moji zalogi
„Zlata šola"
ali bukve polne lepih naukov in molitev, ki jih je spisal častiti gospod Janez Volčič. Cena tem bukvam, ki imajo zunaj spodbudnih naukov in molitev za razne potrebe tri maše in sedem litanij, je usnjatim 85 soldov, in z zlatim obrezkom 1 gld. 20 soldov.
Italija tiierhfr,
bukvovez.
Izurjen
organist in cerkovnik,
ki že dalje časa to službo opravlja ter je pred dvema letoma orglarsko šolo z dobrim vspehom dovršil, ¡¿¿e |»riiucrnc »lužlic. (1)
Več se izve pri opravništvu „Slovenca."
Tel «-Krallčiir di-nnrtir fin« 7, julija Papirna renUi 72.20 — ftreberna renta 73 20 — iliita renta 87 45 — 18601etno državno posojilo 133.26
Hankin« akcije 831 — Kreditne akcije 277.--London
117.80— — Ce». hr. cekini 6 68 \ — 20-fr»nkov 9.3«
J. llaii nasledniki v Ljubljani.
idajatelj in odgovorni urednik Filip lladlp.