Poštnina plačana v gotovini	Dvojna	Številka	L.	60	Sped'	*	abbon'	P°stale	'	1	Grt’PP°
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 900
Gorlzia, Rlva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.800
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.800
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	itev. 24/12410
Leto XV. - Štev. 15 (737)	Gorica	-	četrtek	11.	aprila	1963	-	Trst	Posamezna	številka	L	35
Jezus veliki in večni duhovnik
Goriški nadškof
slovenskim vernikom
Vam vsem, dragi slovenski verniki, pošiljam svoje velikonočno voščilo, ki naj bo voščilo miru in božjega blagoslova.
Gospod Jezus je v svojem trpljenju na čudovit način razodel svojo ljubezen. Žrtvoval se je za nas, ker nas je ljubil. V tej ljubezni moramo najti moči za vsako naše plemenito dejanje.
Tudi v življenje vsakega človeka seže trpljenje, a močnejša kot trpljenje mora biti ljubezen. Predvsem ljubezen do Boga, ki posvečuje vsako našo bolečino, in ljubezen do bližnjega, ki zna premostili vsak prepad, obiti vsako oviro, ublažiti vsako razliko. Ljubezen je in mora biti temelj vsega našega krščanstva.
To je moje prvo velikonočno voščilo vam vsem.
Velika noč je znatiilka veselja zaradi Gospodovega vstajenja. Dragi verniki, naužite se tega velikonočnega veselja! Napravimo vsi trden sklep, da bomo živeli v milosti božji, se bolj vadili v krščanskih krepostih in izžarevali v svojem okolju mir in srečo, ki izhaja iz Kristusovega odrešilnega dela.
Nesimo tudi vsem bratom in sestram veselo oznanilo vstajenja Gospodovega, da bo vsak našel zopet stik z Bogom in si bo tako zagotovil zase, za svojo družino iti svoj narod božji blagoslov. Le tako boste ostali zvesti izročilom svojih prednikov ter boste ohranili vero in vernost, ki sta bili skozi vsa stoletja trdna vez slovenskega ljudstva.
Obenem z velikonočnim voščilom pošiljam vsem, duhovnikom in vernikom, družinam in organizacijam, mladini in delavcem, bolnikom in otrokom, svoj nadpastirski blagoslov, ki naj nad vse prikliče bogate velikonočne milosti.
Gorica, 7. aprila 1963	+	andrej,	nadškof
TRIKRAT VESELA ALELUJA I
Jezus Kristus je srednik med Bogom in človeštvom. Povezuje nebo in zemljo že s svojo osebnostjo v dvojni, božji in človeški naravi; nato pa še z odrešilnim delom, ki ima svoj vrhunec v daritvi sv. križa, njegovi veliki maši. On je živi most med nebom
in zemljo. Vprav to je duhovnik : »Zakaj vsak veliki duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da daruje dari in daritve ' za grehe.« (Hebr 5,1)
Jezus Kristus srednik med nebom in zemljo! Ali imajo te besede za modernega človeka sploh še pomen in smisel ali pa so vržene tja v praznino in ne najdejo v današnji miselnosti nobenega odjeka? Kaj smo postali gluhi in brez čuta za duhovno resničnost? Kjer ni te osnove, so vse besede zastonj. Kdor nima smisla za to, kaj je Bog, kaj je človek in greh, tudi ne razume, kaj 'pomeni, da je Jezus edini večni duhovnik, ki zares človeštvo lahko spravi z Bogom in ga znova povede v nebeško svetišče. Zablodili smo, grešili, vsi, brez izjeme. Zato nimamo dostopa do Boga. Zato nam je potreben vodnik in svečenik, ki naj nas popelje v božjo bližino. »Zatorej, sveti bratje, ki ste deležni nebeškega poklica, glejte na poslanca in velikega duhovnika vere, ki jo izpovedujemo, na Jezusa.« (Hebr 3,1)
V dvojni smeri se javlja odličnost Jezusovega duhovstva: do Boga in do ljudi. Do Boga v njegovi pokornosti in bogovdanosti in zvestobi; do ljudi v njegovi sočutnosti in ljubeznivi skrbi do vseh.
Zvest in pokoren Očetu ...
Sam je dejal apostolom: »Kajti nisem prišel iz nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« (Jan 6, 8) Volja očetova pa je bila nad njim pogosto kar trda in bridka, a njemu vedno sveta. Zares mu ni bilo lahko biti pokoren, zakaj trnjeva je bila pot pokorščine, skoz solze v smrt. Hodil jo je brez oklevanja, čeprav s silnimi klici in solzami v molitvi, kot pravi sv. pismo: »On je v dneh svojega življenja
na zemlji daroval prošnje in molitve s silnimi klici njemu, ki ga je mogel oteti smrti, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti. In čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je trpel, učil pokorščine. Ko je dosegel popolnost, je postal za vse, kateri so mu poslušni, začetnik
večnega zveličanja, od Boga imenovan za velikega duhovnika po redu Melkizedekovem.« (Hebr 5, 7-10)
Po Svetem Duhu okrepčan se je daroval za nas: »...koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po Svetem Duhu sam sebe dal Bogu v brezmadežno daritev, očistila vašo vest od mrtvih del za službo živemu Bogu.« (Hebr 9, 14)
Ne bomo se motili, če rečemo, da je to eno najkrasnejših mest v sv. pismu, ki nam odpira pogled v duševnost Jezusovo, v njegovo duhovsko mišljenje in čutenje. Čeprav je bil Sin božji, pa se je tudi on v teku življenja učil pokorščine in podobno kot mi je izkusil na lastni koži, kot se reče, kako trda pa sveta je božja volja. Še več: tudi on je napredoval na tej poti in »ko je dosegel popolnost«, to pomeni, ko je bil po trpljenju poveličan, kot človek pa
n
Te dni je izšla napovedana nova papeška okrožnica o miru na zemlji, ki začenja v latinskem izvirniku z besedami »Pax in terris — Mir na zemlji«. Razdeljena je v 5 delov in je namenjena nele katoličanom, pač pa vsem ljudem na zemlji, saj je pravica do miru pravica vseh ljudi na zemlji, ker je vrojena človeški naravi. Več o njej pozneje.
Sv. oče
zopet med svojim ljudstvom
Tudi na oljčno nedeljo je sv. oče zapustil popoldne Vatikan in se podal v rim-
strt od teže muk in križa, do kraja izučen v tej šoli trpljenja, tedaj je postal vir zveličanja in posvečenja tistim, ki so mu poslušni. »Zaradi nas je bil pokoren, pokoren do smrti, smrti na križu,« ponavlja liturgija velikega tedna.
V prav zato je Bogu všeč, zato je njegova beseda za nas vedno dobrodošla in sprejeta v nebesih.
... in sočuten z ljudmi
Obenem je Kristus v tej veliki šoli trpljenja postal bolj sočuten Z nami in z našimi slabostmi, zato bolj usmiljen, dobrohoten in pripravljen pomagati tudi tistim, ki pomoč sami kaj malo zaslužijo.
V trpljenju je postal še bolj človeški. »Kajti nimamo velikega duhovnika, ki bi ne mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč enako skušanega v vsem, razen v grehu. Bližajmo se torej z zaupanjem prestolu milosti, da dosežemo usmiljenje in najdemo milost za pomoč o pravem času.« (Hebr 4, 14-16)
Sočuten je z nami: ne sodi zviška ljudi, dasi bi jih lahko, ker je sam čist in brezmadežen, oni pa so oskrunjeni. Ne obsoja jih naglo, čeprav so krivi in bi to zaslužili. Kajti iz lastne izkušnje ve za slabosti in nevarnosti človeške narave. Zato ne more biti brezčuten, apatičen do naše bede. Nasprotno: vidi in čuti, da nam je brat, ne sramuje se nas imenovati svoje brate (prim. Hebr 2, 11-17), ne more nas pustiti v nesreči in ima potrpljenje s tistimi, ki so »nevedni in se motijo.« (Hebr 5,
2)	Niti za angele se ne zavzema tako živo kot za nas ljudi, kajti angeli mu niso bratje. »Zato se je moral v vsem zenačiti z brati, da je postal usmiljen in zvest veliki duhovnik pred Bogom v spravo za grehe ljudstva. V čemer je bil namreč sam skušan in je trpel, more skušanim pomagati.« (Hebr 2, 17-18)
Zaključimo: celo Sin božji je moral iti skoz šolo trpljenja, da je postal sočuten in usmiljen duhovnik. Kako je šele ta šola potrebna nam, ki smo trdega, sebičnega duha. Egoist sicer pogosto v trpljenju še bolj zakrkne, a dober človek se v trpljenju le oplemeniti. Če se je Jezus posvetil s trpljenjem in postal sočuten, ni dvoma, da tudi za nas svetost v veliki meri obstoji v sočutnem, razumevajočem usmiljenju do bratov ...
J. V.
sko okolico v mestne četrti Quairto Miglio, Statuario, Cinecitta in Tuscolano. Nad itri sto tisoč Rimljanov ga je ob poti navdušeno pozdravljajo, mu metalo cvetje in mu mahalo z oljčnimi vejami, prav kakor nekoč Kristusu. V mestni četrti Quarto Miglio je sv. oče v cerkvi zapel »Vexilla Re-gis«, imel govor in blagoslov. Na povratni poti zopet morje ljudstva, vzkliki in navdušenje. Gojenci salezijanskega zavoda in zavoda Don Orione v Cinecitta so obkolili papežev avto, da se je moral ustaviti. — V mestna četrti Quarto Miglio so vse politične stranke na župnikovo prošnjo odstranile volilne napise, katere so poteim nadomestili slavoloki z napisi: »Živel dobri papež! Živel Janez XXIII.«
Voditelj in učitelj Slovencev škof Anton Martin Slomšek, katerega stoletnico smrti obhajamo, je znal svojim majhnim in odraslim vernikom voščiti praznike ne samo s puhlimi frazami, ampak s tehtnimi besedami. Takole jim je voščil za veliko noč v letu 1838.
»Bolj veselega časa ni, kakor je ljubezniva velika noč, trikrat veseli spomin za vsakega človeka, posebno za mlade ljudi.
Naša preljuba mati, sveta ker-ščanska cirkev obhaja častiti god ustajenja Kristusovega, ki je pre-magavši pekel, smert in pregreho tretji dan od mertvih ustal, pa tudi nam obljubo dal, da bomo nekdaj kakor On, od smerti ustali. To je perva vesela aleluja, da hvalimo Boga.
Vsak pravi in zvesti kristjan se posebno o svetem velikonočnem času prebudi, pravo pokoro stori, pregrehe zapustivši na novo oživi, ustane iz starega groba svojih starih navad. To je veselje angelov, pa tudi nam kristjanom druga vesela aleluja, da hvalimo Boga.
Tretjo alelujo nam vsa natora oznanuje, ki ravno v tem času zopet oživi in iz svojega pozimskega spanja omlajena ustaja. Veselo a-lelujo nas učijo vse stvari in nas prijazno vabijo, naj ž njimi hvalimo vsemogočnega Boga, ki jim o velikonočnem času novo življenje da. Travniki in njive spet lepo zelenijo, rožice se prikazujejo, drevesa že poganjajo in ptičice veselo žvergolijo; tudi martinček šviga po kopnem bregu spet vesel, pred njim pa grilec skače in čiri kakor da bi rad zapel od ljubega mladega leta.
Kaj bi se ne veselili tudi otroci vi! saj nimate veselejših dni j, kakor je ljuba velika noč za vas, trikrat veseli čas. Ure najžlahnejše vsakega dne so ure juterne; zjutraj je žlahno in drago vse. Zjutraj zgodaj je Kristus od smerti ustal in bo svoj blagoslov mladen-čem dal, ki radi zgodaj in za rano ustajajo, ter vsako jutro nja veseli spomin obhajajo. Juterno solnce sije le kratek čas na dan. Mladi čas — zlati čas.
Dnevi najljubeznivši vsakega leta so dnevi spomladni, ki zopet oživijo in lepo omladijo vse stvari. Kdor v vigredi obilno seje, bo
u jeseni tudi obilno žel; in človek, ki je priden dokler je mlad, bo dobrih del bogat na svoje stare dni. Otroci! le pridni bodite dokler ste mladi; Marko zna, česar se Markec navadi.
Leta najsrečnejša na tem svetu ljuba mladost ima; ona daje mla-denčem nedolžnega veselja po o-bilnosti; mladost je rožni cvet človeškega življenja. Oj trikrat srečni čas!
U ta veseli spomin se o veliki noči pisanke ali pirhi delijo, ki jih otroci potakajo, in po ledincah skakajo vsi gmetni in veseli. — Veliko je mladih ljudi, ki si pisanke dajejo; pa malo, malo se mi zdi jih je, ki prav vejo, kaj lepega jih pisanke učijo.
Pisanka pisana, rudeča ali bela ter do luščino ima; podoba je ter-pl jetija, izdihovan ja in pokorje-nja na tem svetu. Luščina se stere, olušči in odleti in lep čist belak na svetlo pride. Tako tudi truplo rahlo se zdrobi in u prah poverne, kadar ga duša zapusti. Ali srečen človek, ki u gnadi božji umrje, njega duša čista bela kakor sneg iz umerljivega trupla u nebesa izleti. To nas pirha belak uči. — Belak še u sredi svoji lep rumenjak ima, žolt ko čisto zlato: in ravno on nam kaže, kako prelepa bo u nebesih naša krona, če voljno vse težave poterpimo, pravični živimo, in spokorjeni umerjemo. Tam velika noč nikoli ne mine, vesela aleluja nigdar ne utihne.
Mladenči in deklice! le pisanke čedno takajte; ali u nevarnih letih ljubo nedolžnost skerbno varujte; velik zaklad nosite u rahlih posodah. Pisanka, ki se ubije, nikoli več cela ne bo; čistost mladega serca, ako se izgubi, ni je več! Razuzdan mladenič, deklica zapeljana in pa smerdljivo jajce ni za nič. To je velikonočnih pisank živi pomen: tega so velikonočni pirhi lep spomin.
Pisanke se postarajo, postarate se ž njimi tudi vi; ali žlahni in modri nauki so vekomaj mladi. Kdor jih rad posluša in po njih živi, bo kakor žlahno drevce za potokom stal srečen in vesel; veliko dobrega na zemlji nasjal in tam v nebesih žel!
Aleluja! Aleluja! Aleluja!«
Za veliko noč 1838.
m
i
Nova papeška okrožnica
PACEM IN TERRIS'
Posvečenje pomožnega škofa v Ljubljani Tržaški škof o lakoti
Jugoslovanski katoličani so obogateli se za enega škofa. Sedaj jih imajo širom vse države osemindvajset: 19 je rezidencialnih in 9 pomožnih. Štirje so nadškof je in med njimi tudi pomožni beograjski. Zadnji pomožni škof je preteklo nedeljo posvečeni msgr. dr. Jožef Pogačnik, dosedanji kanonik in generalni vikar ljubljanskega nadškofa msgr. Vovka.
Ljubljanski vladika je vsled svoje bolezni že v oktobru lanskega leta, ko se je nahajal v Rimu na koncilu, zaprosil sv. očeta za pomočnika s škofovsko digniteto in je bil blagohotno uslišan. Imenovanje je dospelo in posvečenje se je sedaj izvršilo.
Vsa nadškofija se je dostojno duhovno pripravila na veliki dogodek. Izrabila je priložnost obnovitve sv. misijona, ki se je izvršil lansko leto ob obhajanju petstoletnice obstoja ljubljanske škofije in je z novim ognjem ogrela vsa srca dobrih vernikov in tako v vroči ljubezni do naslednika apostolo\’ pričakala nedeljski dan. Razumljivo, da je velika večina duhovnikov in vernikov morala ostati doma na svojih položajih zaradi obredov oljčne nedelje. Veličastna in prostrana stolnica, vsa obnovljena za lanske slovesnosti stoletnice in povišanja v nadškofijo, je bila vendarle . premajhna, da bi mogla sprejeti vse množice, ki so hotele prisostvovati ganljivim obredom, ki so se razvijali v skoro triurnem stopnjujočem se času. Med slikovito lepim in mogočnim vstopom v nabito polno stolnico dolgega sprevoda bogoslovcev, duhovnikov in cerkvenih dostojanstvenikov sta name naredila najlepši in najgloblji vtis zbranost in pobožnost. Vsak je vztrajal na svojem mestu v grobni tišini, tako da ni nihče preslišal niti stavka posrečenega špikerja-napovedovavca in po-svečevavca. Vsi smo sledili z največjo lahkoto sicer tako utrudljivi in težko razumljivi ceremoniji. Jaz sem si pa mislil, kaj bi bilo pri nas pri podobni slovesnosti... zmešnjava in šepetanje, ki bi gotovo pokažita in onemogočila vsako zbranost in pobožnost. Učimo se od njih.
Svete obrede je opravil zagrebški nadškof msgr. dr. šeper kot posvečevavec, so-posvečevavca pa sta bila čvrsti starosta senjski msgr. dr. Burič ter prikupni mariborski msgr. dr. Držečnik. Prisostvoval je tudi beograjski pomožni škof msgr. dr. Bukatko ter koprski ap. administrator msgr. Kjuder. Moja malenkost pa je na skromen način zastopala goriškega nadškofa msgr. Pangrazia, ki je ljubeznivo hotel poslati svoja osebna pisma z najlepšimi čustvi in voščili msgr. Vovku in novemu g. škofu.
Da so se obredi izvršili v najlepšem redu, ni potreba pisati, ker v Jugoslaviji si ne morejo misliti pri duhovščini nikake površnosti, pač pa samo resnost, natančnost in pobožnost.
Name so nadalje napravili najboljši vtis tako številni bogoslovci, katerih je sedaj v vsej Sloveniji, od Maribora do Kopra, skoro 140, od katerih pa je trenutno v vojaški službi 36: resnično poroštvo za srečno versko bodočnost slovenskega naroda. Na koru je prepeval stolni mešani zbor, ki šteje 40 članov:	peli so Hans
Leo Hasslerjevo mašo iz 16. stoletja v po-lifonskem slogu. Avtor je bil Gallusov sodobnik. Pri darovanju so peli Al. Mava »Oljska gora«. Izvedli so Foersterjev Gra-duale in Tractus ter Brucknerjev mogočni »Ecce, sacerdos magnus«. Najbolj občuteno in doživeto pa je odmevala zahvalna pesem v ljudskem tonu, ki so jo res vsi in iz vsega srca peli med slovesnim obhodom novega škofa, ki je prvič blagoslavljal množico z vsemi škofovskimi insigni-jami, mitro-kapo, palico, križem na zlati verižici ter prstanom: zlati križ, verižica in prstan so osebni dar sv. očeta.
Naklada 10.000 spominskih podobic z grbom in geslom novega škofa bo gotovo premajhna za vse prijatelje, občudovavce ter častivce msgr. Pogačnika, ki je že znan v mestu in na deželi, ker ni prišel od drugod in od daleč, temveč je živel in deloval med Ijiulstvom, za katero je postavljen. Geslo je pomenljivo: ... »Glej, tvoj sin!« Besede veljajo Materi božji, v katero novi škof polaga vse svoje zaupanje in ji hoče biti vdani sin, in veljajo očetovskemu nad-škofu-predstojniku, žal llolniku, tako potrebnemu pomočnika za izvrševanje tako raznolike, odgovorne in težke dušnopastir-ske apostolske službe.
Ni bilo tokrat v Ljubljani na zunaj tako vse okrašeno kakor leta 1936, ko sem prvič obiskal to mesto in se udeležil nepozabnega kongresa Kristusa Kralja, moram pa reči, da je bilo pa navznotraj še lepše. Vendar pa tedanja lepa zunanjost je po moji misli šele sedaj rodila svoje bogate sadove: zbranost, mirnost, gotovost duš, ki z tatinsko zahvalno pesmijo lahko trde:
»...V Tebe, Gospod, smo zaupali in ne bomo nikdar osramočeni.«
Novega ljubljanskega pomožnega škofa je po svoji lastni izjavi najbolj vesel pre-vzvišeni g. nadškof Vovk, saj je zaupal odličnim gostom pri slavnostnem obredu, da ga je sam predložil sv. očetu.
Na koncu bj rad dodal še ugotovitev, da se je vse izvršilo brez najmanjše nevšečnosti, v nasprotju z vsem, kar se je dogajalo pred dobrimi šestnajstimi leti ob posvečenju msgr. Vovka, ko se je moral nasilno celo sam špiker neprestano solziti pred ganljivo ceremonijo tedanjega posvečenja, med njo in po njej. Torej priznanje novemu in, upajmo, za vse in v obojestran-
sko dobro obetajočemu vzdušju, ki preveva že ves svet in tudi naše ljubljene sosede.
Artur Zalatel, udeležene iz Italije
P. S. - Ne bi izvršil svoje naloge, ako ne bi povedal, da je novi ljubljanski pomožni škof bil moje navzočnosti zelo vesel, ker je videl v meni zastopnika goriške duhovščine in slovenskih zamejcev. Pošilja svoj blagoslov in pozdrave vsem prijateljem, znancem in vsem slovenskim vernikom v želji, da bi jih kdaj mogel osebno srečati in se jim osebno zahvaliti za izkazano pozornost in navdušeno naklonjenost.
Cerlt
življenja
KS?
sšs&mm
»Brezno kliče brezno«
Toda tokrat breznu slabega odgovarja brezno dobrega. V zloglasnem nacističnem taborišču smrti v Dachauu bo sredi žičnih ovir, plinskih celic in krematorija vstalo žarišče ljubezni. Karmeličanke bodo tu sezidale svoj samostan, da bodo na tem kraju nezaslišanih zločinov noč in dan molile in zadostovale Bogu za vse grehe tega strašnega kraja. Njihova sosestra sr. Tereza Benedikta od Križa - Edith Stein, ki so jo umorili v Auschwitzu, bo duhovno vedno med njimi. Karmelski samostan v Dachauu bo pomenil več kot še tako veličastni spomenik. Ne bo samo spomin, predstavljal bo tudi živo upanje na večne vrednote odrešenja.
Vrnitev gobavcev v življenje
Zanimanje sv. Cerkve, da bi se ozdravljeni gobavci spet vrnili v normalno življenje, je naletelo na ugoden odmev' pri oblasteh v Hong-Komgu. Monsignor Loran-zo Bianchi, hongkonški nadškof, in dr. Mac Kenzie, ravnatelj glavnega stana za zdravstvo v istem mestu, sta ob desetem svetovnem dnevu gobavcev izdala poslanico na ljudstvo, v kateri pozivata vse, naj ne izločajo več iz javnega življenja ozdravljenih gobavcev. Sprejmejo naj jih z razumevanjem in ljubeznijo. Doslej je v obrambo gobavcev nastopala samo katoliška Cerkev. Sedaj so tudi civilne oblasti spoznale, da so tudi oni člani človeške družbe in da je njihova dolžnost, da jih branijo.
Zavod za zdravnice-misijonarke
V Modeni so pred kratkim otvorili zavod za zdravnice-misijonarke, ki je drugi te vrste v Italiji. Eden posluje v Rimu in sedaj se mu je pridružil še ta v Modeni. Sprejemal bo akademičarke vsega sveta, ki imajo namen posvetiti svoje nadaljnje življenje v korist misijonov. Sprejel bo lahko do 20 slušateljic. Za sedaj so v zavodu le tri, in sicer ena iz Abesinije, ena iz Koreje in ena iz Indije.
Nov vzklik k Mariji
Sveti oče je obdaril z bogatimi odpustki nov vzklik k Mariji: O Marija, Mati in Kraljica krščanskih družin, prosi za nas! Za pobožni vzklik je določil 300 dni odpustka. Kdor pa ga vsak dan moli, lahko enkrat na mesec prejme popolni odpustek pod navadnimi pogoji.
Strah pred vero
V Bolgariji so organizirali posebno potujočo razstavo, s katero bi brezbožniki radi dokazali, kakšen porazen vpliv izvajajo na družbo razne verske izpovedi. Poročajo, da je bil uspeh razstave zelo porazen. Prebivalstvo si razstave ni ogledalo, ker se dobro zaveda, kakšen porazen vpliv izvaja na družbo in družbeno življenje prav brezboštvo.
Mesec katoliškega tiska v Severni Ameriki
V Združenih državah Amerike in v ka-nadi je bil letošnji mesec februar posvečen katoliškemu tisku. Kakor vsako leto je tudi letos to pobudo dalo udruženje ameriškega katoliškega tiska. Cilj tega meseca je bilo načelo: V letu koncila berejo katoličani svoje liste!
Edinstvena knjiga
V Franciji so izdali knjigo v enem samem izvodu, ki tehta 210 kg. Imenuje se »Apokalipsa« in predstavlja originalna dela sedmih slavnih slikarjev, ki so ilustrirali Skrivnostno razodetje. Platnice so iz brona in okrašene z dragimi kamni, naslovi pa imajo pozlačene črke. Knjigo so prinesli v Rim, kjer so jo pokazali sv. o-četu.
Vozači pri maši
30.000	avtomobilistov je doslej prisostvovalo ob prazničnih dneh sveti maši v kapeli, ki so jo zgradili leta 1958 v Adelsrie-du v Nemčiji blizu avtomobilske ceste Augsburg-Stuttgart. V cerkvici, ki je prva te vrste v Nemčiji, darujejo vse nedelje in praznike tri svete maše.
Šmarnice sv. Cirila in Metoda
Prelat dr. Franc Grivec je napisal šmarnice pod naslovom: Sv. Ciril in Metod, Marijina častivca. V poljudni obliki je opisal življenje sv. bratov in vanje vpletel češče-nje Matere božje na krščanskem Vzhodu. Te šmarnice bodo letos brali v ljubljanski nadškofiji.
Španske redovnice
V Španiji so redovniški poklici zelo bogati. Trenutno dela na raznih področjih apostolata zunaj Španije 16.411 redovnic, kar predstavlja 26 odstotkov vseh španskih redovnic. Vseh španskih redovnic je sedaj približno 64.000.
Spuščeni redovniki
En vietnamski katoliški duhovnik in tri redovnice iz bolnice za gobave sv. Jožefa v Ben Sanu v Južnem Vietnamu, ki so bili dne 23. januarja ugrabljeni s strani pripadnikov Viet Gonga, so bili v soboto v bližini Bienhoa zopet izpuščeni na svobodo. Po poročilih tiskovnih agencij so vsi zdravi.
Našli so relikvije sv. Benedikta in sv. Sholastike
V svinčeni žari, ki so jo našli pri obnavljanju cerkve sv. Sholastike v Subiacu, so bile relikvije sv. Benedikta in sv. Sholastike.
Dne 21. marca je tržaški škof msgr. San-tin pri večerni maši v cerkvi Novega sv. Antona imel naslednji govor:
Frange esurienti panem tuum... Iz daljave stoletij nam prihaja glas preroka Izaije, ki napravi iz ponujanega kruha izvir luči, svit, ki prinaša nov dan. Ta glas je bil namenjen njegovim sodobnikom, toda prav tako je namenjen vsem drugim, tudi nam,
Svet ima danes 3 milijarde ljudi; 500 milijonov trpi lakoto, medtem ko se ena milijarda in pol ne hrani dovolj. Vsak dan umre od lakote 20 tisoč oseb: eno celo mesto.
Če beremo opisovanja verodostojnih potnikov, ki so bili v Indiji, nam zastane dih in nimamo poguma nadaljevati branje.
Že več časa deluje mednarodna organizacija FAO, v kateri je zastopanih 88 držav. Tudi Cerkev prispeva z velikimi vsotami, ki jih zbira med verniki vseh držav.
Prva in najvažnejša stvar, ki jo je treba napraviti, je ta, da se ljudje zavedajo težave in nujnosti tega problema. Četudi vlada v mnogih deželah blagostanje, ne more in ne sme nihče ostati miren ob tej veliki nesreči — lakoti. In prav to je važno, da vsakdo čuti, da zadeva ta problem njega osebno, da nihče ne zmaje z glavo, češ: naj skrbijo drugi. Ta problem nas zadeva kot ljudi, zadeva pa nas še bolj kot kristjane. Ne pozabimo, da lakota ni nevarnost samo za tiste, ki so njene žrtve, temveč pomeni nevarnost za vse. Lakota rodi sovraštvo, pripravlja upore in uničenja. Lakota in mir ne moreta hoditi po isti poti. Toda predvsem moramo misliti na dejstvo, da so tisti, ki trpijo lakoto in zaradi nje umirajo, ljudje kakor mi, otroci, starci, delavci, ženske, matere, naši bratje. Ko bi videli, da hirajo in umirajo zraven nas, bi nas to zbudilo. Toda kakšna je razlika, če se to dogaja v Indiji, v Afriki in v drugih delih sveta? Mar ni smrt zaradi lakote povsod enako strašna?
Pred to žalostno sliko poglejmo na nekatera dejstva. Daljave ne obstajajo več, tehničnih možnosti je danes nešteto. Današnja bogastva zemlje zadostujejo življenjskim potrebam vseh tistih, ki na tej zemlji živijo. Ovire 'torej ne obstajajo v tem, temveč v sebičnosti, v slepi razdelitvi ljudi, v slabi organizaciji.
Kdor objektivno presoja te strašne probleme, kdor išče zanje razloge in rešitve, pride do teh ugotovitev.
Imamo marsikje velika razsipanja: ena sama oseba zasluži za film eno celo milijardo; govori se o bajnih vsotah, ki jih dobijo filmski zvezdniki in športniki; razsipa se denar na vse strani: tisoče milijard za kajenje in likerje; prekomerno se trosi za zabave o božiču, o pustu. In potem nam časopisi prinašajo številke, ki govorijo o umrlih otrocih zaradi lakote.
Denar, ki ga vsako leto potrošita dve sami državi. Sovjetska zveza in Združene države, za oborožitev in za vsemirske poskuse, bi zadostoval za odpravo lakote na svetu.
Kajti ne gre samo za to, da se da kruh in riž tistim, ki 'ga nimajo, temveč predvsem za razvoj kmetijstva in industrije. Z napredkom smo že 'tako naprej, da lahko uničimo stotine milijonov ljudi v nekaj minutah, da lahko napovemo datum, kdaj bomo pristali na luni; ne znamo pa organizirati človeške družine, kakor je naša in h kateri vsi pripadamo, tako, da ne bi dve 'tretjini človeštva več trpeli lakote.
Ta dan naj bo dan molitve, da nam Bog dodeli modrost in dobro voljo. In ta naj se začne pri nas. Nimamo v rokah naprav, ki gibljejo svet, imamo pa dve stvari: odgovornost za 'tako stanje in dolžnost, da napravimo, kar je v naši moči, da se tako stanje izboljša. Ako bi se vsi zbudili, bi bili na pravi poti. Toda za sedaj zbudimo se vsaj mi.
Letos je že drugo 'leto, ko se pridružujemo drugim državam in posvečamo postni čas temu namenu. Lansko leto se je znesek, ki smo ga nabrali, spremenil v pluge, vozove 'in volove za tiste narode, ki pluga še niso poznali (kako ne bi v takem stanju gospodovala lakota?). Trdno upam, da bomo tudi letos, če se bomo odrekli kaki majhni udobnosti in bomo začutili v sebi malo več ljubezni, dali nov prispevek temu bratskemu dejanju pomoči, ki potrebuje sodelovanje vseh, prav vseh.
Danes je sv, Benedikt. Ora et labora. Moli in delaj — je rekel svojim menihom. V cerkvah se je dvigal noč in dan krasen slavospev Bogu, na poljih je zaživelo človeško delo. To je klic, ki ga morajo krščanski narodi nesti tistim, ki se ne morejo dvigniti iz bede, v kateri hirajo in umirajo. Ta klic morajo nesti s srcem in z rokami, materialno pomočjo in z molitvijo, s kruhom, s šolami, s kmetijstvom, z industrijo; ponesejo naj vse 'to med milijone ljudi, ki čakajo in so naši bratje.
»Ora et labora.« Fo tej poti se odpravi lakota, cvete življenje in hodi civilizacija.
• KNJIŽICE (izdajajo jih salezijanci v Marijanišču na Opčinah) želijo vsem svojim zvestim poverjenikom, vsem naročnikom in bravcem mnogo milosti in vztrajnosti pri apostolatu dobrega tiska!
* * *
Možnost, da bi početek življenja imel svoj izvor v slučajnem dogodku, je ista, kakor če bi iz eksplozije v tiskarni slučajno izšel popoln slovar.
Edvvin Conklin - biolog
llllltllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIlllllllllllllllllllilllllllllHItlllllllllllllllllllltllllllllllllllllllllllltllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllilillllllllllllllllllllllllNIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlllllllllllllllllllllilllllltllllltllillllllllllllllilllllllllllllllllllltlilllllllltlllll
Misijonar iz Konga piše
Bikoro, na god sv. Jožefa 1963 Uredništvu in upravi tednika Kat, glas!
Po res dolgem in morda predolgem presledku naj se Vam zopet malo oglasim. Predvsem je prav, da veste, da sem še vedno na svojem mestu in da dobrotniki, kateri blagohotno žrtvujejo naročnino za KG, vedo' da list tudi dejansko prejemam. Bog jim najobilneje povrni za veliko dobroto, katero mi že toliko let skazujejo.
Od tukaj Vam nimam poročati nobenih senzacionalnih vesti. V sedanjih razmerah delujemo kot smo v nekdanjih ugodnejših, kakor tako dela kmetovavec ali vinogradnik, čeprav mu vreme nagaja. Ker ne moremo več segati tako široko kot nekoč, skušamo sedaj poglobiti že storjeno delo, zajeti ga v podrobnostih. Tako smo v zadnjem letu pripravljali teren otvoritvi dveh »župnij« v tem zgornjem delu naše misijonske škofije. Naš g. škof ali monsignor, kot ga navadno kličemo, je že pred odhodom na koncil ustoličil župnika na eni teh župnij in jo s tem otvoril. Mesec po svoji vrnitvi, 3. t. m. pa na naslednji. Vsaka teh župnij ima še svoje podružnice, tako da je za enega samega misijonarja dovolj dela, zlasti ker jemljejo mnogo časa potovanja iz enega kraja v drugega. Brez avtovozila seveda ni mogoče shajati, kot so nekoč, še prod 20-30 loti so misijonarji le kolesarili, kvečjemu se mestoma posluževali motornih koles. Za to so pa ceste še sedaj manj primerne.
Tu na naši glavni postaji je sedaj v gradnji malo semenišče in je skoro dograjeno, tako da se bodo v septembru njega stanovavci lahko vselili. Trenutno in že drugo leto se gojenci vzgajajo na eni stranskih postaj, kjer so pa na tesnem.
Vse doslej, to je že nad 25 let smo gojence pošiljali drugam, v pokrajinsko semenišče, kjer pa niso dolgo vztrajali tako, da po tolikih letih še ni nihče prišel do praga velikega semenišča. Sedaj so tam štirje v višjih razredih srednje šole. Imamo pa v naši škofiji enega duhovnika domačina, kateri je pa prišel od drugod.
Zanimivo, da imamo sedaj tukaj po OZN nameščenega zdravnika, kateri je Italijan. Prišel je v Kongo takoj po odhodu Belgijcev, tu je pa od srede novembra. Pred letom 1960 je bil kot misijonski zdravnik v Italijanski Somaliji, kjer je deloval z Usmiljenimi brati. Po osamosvojitvi Somalije so pa morali vso misijonsko zdravstveno ustanovo, najmodernejše opremljeno bolnišnico itd. prepustiti muslimanski vladi, katera ni hotela jamčiti za njih varnost. Zdravnik je iz bližine Vicenze in je po dolgem prizadevanju dosegel, da je pred tednom dospela sem še njegova žena s tremi malimi otročiči.
Prav organizacija javne zdravstvene službe bi morala biti najnujnejša naloga sedanje uprave. Pred osamosvojitvijo dežele je bilo tozadevno vzorno poskrbljeno. Sedaj se pa pojavljajo zopet bolezni, katere je prejšnja zdravniška služba odpravila. Ponovno se dogaja, da se v enem ali drugem kraju pojavijo črne koze, spalna bolezen, malarija, jetičnih je vedno več. Povsod so bili posejani dispanzerji, katere so ukinili. Potujoči zdravnik je nekoč periodično obiskal še tako oddaljeno in zakonito naselje ter preiskal vse prebivav-stvo in nadziral njih zdravstveno stanje. Ambulance so prevažale težje bolne v bolnišnice ali na temeljitejše preiskave, n. pr. na radijske preglede, kateri so se vršili tudi v tukajšnji bolnici v Bikoru. Sedaj
so tozadevni aparati tu nerabni, v najbližjem mestu pa nimajo več materiala, kateri je zraven potreben. Ce bi ne bilo toliko zunanje dobrodelnosti, katera iz Evrope in Sev. Amerike pomaga deželi, bi bilo za ljudi mnogo hujše. Organizacija Karitas je že samo naši škofiji poslala okoli 50 ton raznih živil. Prejeli smo predvsem in naj toč bele moke, mleka v prahu, fižola, masti, prepečenca, zdravil, obleke... Ljudje vse te stvari radi sprejemajo in se zanje tepejo ter se jim zdi kar naravno, da se jim daje... — Z misijonskimi pozdravi, hvaležno vdani
Karel Kerševan, rnis. brat
»Pohod vere«
Že osmič je letos na oljčno nedeljo Pro Civitate Christiana organizirala »pohod vere« italijanskih akademikov, ki so se podali peš iz Florence v Sieno. Že na predvečer so se zbrali v Florenoi akademiki iz vseh krajev Italije, kjer so imeli nočno
IZŠEL JE
PASTIR CEK
ZA MESEC APRIL
češčenje v cerkvi S. Maria del Fiore. Nato so se podali na dolgo pat do Siene. Sprevod je bil nad tri kilometre dolg. Ko so prišli v siansko predmestje, so jih že čakali dijaki, ki so vsakemu podarili oljčno vejico. Nato so med dvema nepretrganima vrstama ljudstva vkorakali v mesto. Tudi sienski škof jim je prišel naproti ter osebno nadomestil nosača križa. V mestni katedrali je nato sledila sv. maša, ki jo je daroval sienski nadškof.
Prelat Dr. JAKOB UKMAR:
Izobraženec na delu
Če govorirno, da treba sedanji svet zboljšati, je s tem seveda rečeno, da sedanji svet ni dober ali ni dovolj dober. V čem ni svet dober? Saj živimo v dobi sijajnega napredka naravoslovnih znanosti An tehnike ter se je življenjska raven na splošno dvignila. Vsi čutimo, da je primanjkljaj na duhovni, na moralni strani, primanjkljaj, 'ki ga ves materialni napredek ne more odtehtati.
In tako slišimo, kako ljudje, posebno starejši, tožijo o sedanjih slabih časih, o sedanji mladini, in hvalijo svet pred 60 leti, ki da je bil veliko boljši. V tem tarnanju je sicer lahko kaj šablonskega, ker je star človek po svoji naravi »laudator tem-poris acti«. Spominjam se, da so moji domači pred 70 leti prav tako tarnali, in nič ne dvomim, da bodo ljudje čez 50 let v istem tonu zdihovali čez slabe čase in morda celo blagrovali sedanje.
MED ZDRAVJEM IN BOLEZNIJO
Je pa v teh tožbah vendarle tudi nekaj resničnega. Še najbolj objektivni bomo, če rečemo, da kakor se v organizmu posameznega živega bitja menjava zdravstveno
stanje, tako se tudi v zgodovini človeškega rodu vrste dobe duhovnega podviga z dobami duhovne dekadence. Pa še to nas uči zgodovina, da dobe resničnega moralnega napredka ne sovpadajo z dobami zunanjega navideznega sijaja. Nasprotno prav materialne veličine večkrat pokrivajo moralno revščino. Tako je zlata doba cesarja Avgusta skrivala toliko moralno pro-palost in tak umski nihilizem, da so si vsi trezno misleči želeli rešitve. Prineslo jo je krščanstvo, ki je dalo novo moralno podlago, na kateri so potem novi narodi pozidali novo kulturo na razvalinah rimskega imperija. — Pozneje se je srednjeveški človek nekako prenajedel krščanskih dobrin in, četudi je bil zunanji sijaj in diplo matska moč rimskih škofov na vrhuncu, je bilo v krščanskih narodih vendar toliko praktičnega materializma in posvetnosti. Takrat je nastopil asiški ubožec Frančišek, odet v beraško kmečko haljo, ter zaklical tedanjemu svetu: kvišku srca iz te posvetnosti, iščite najprej božjega kraljestva, vse drugo vam bo navrženo. In v nočni prikazni je videl Inocencij III., da ubogi Frančišek podpira bogato lateransko baziliko, da se ne zruši; in res se cerkev ni zrušila, ne tista zidana iz kamna, ne duhovna po svetu. — Pa je čez 300 let prišla spet druga, še hujša kriza. Možje na Petrovem prestolu, prežeti z duhom tedaj se porajajočega humanizma in klasične renesance, so kot bogati in velikodušni meceni dvignili likovno in stavbeno umetnost na tako višino, da umotvorov Rafaela in Michelangela naslednja stoletja niso več dosegla, še manj presegla. Toda kakšna moralna propalost se je skrivala pod tistim zunanjim sijajem; propalost ne samo v ljudskih plasteh, ampak tudi v vrstah cerkvenih hierarhov! Pa je nastopil reformator, žal ne v ponižni halji ubogega Frančiška, in, četudi je spočetka morda mislil na reformo, vendar zasejal seme verskega in moralnega subjektivizma, iz katerega je pognalo na stotine verskih ločin. No, pa se je Cerkev sama v tridentinskem vesoljnem zboru tako krepko reformirala, da je mogla v nastopnih stoletjih premagati in preživeti velike zablode janzenizma, jožefinizma in racionalistov minulega veka.
KLIC PO BOLJŠEM SVETU
Takih in enakih primerov nam nudi zgodovina še več. Vendar nam ti navedeni že dovolj pričajo, da duhovni napredek
človeštva v moralni dobroti in zdravi filozofiji ne sovpada vedno z njegovim materialnim napredkom. Nasprotno se večkrat pod sijajnim materialnim razvojem skriva velika verska in moralna propalost. Tako tudi danes občudujemo velilk napredek v fiziki in kemiji, napredek, s katerim nam je tehnika prinesla prej nezaslišane udobnosti; na drugi strani pa obžalujemo modernega človeka, ki se mu je zrušil temelj pravega svetovnega nazora in trdne morale ter živi skrajno nemirno življenje. Na eni strani torej velik napredek, na drugi še večje nazadovanje. Da, moralnega gorja je po -svetu, v zasebnem in javnem življenju, toliko, da se skoro od vseh strani sliši klic po boljšem svetu. Tako je pred nekaj leti znani p. Lombardi misijonaril po Italiji in drugod ter prirejal konference »pe-r un mondo migliore«, za boljši svet.
TUDI IZOBRAŽENCI
SO »SOL ZEMLJE«
A kdo naj dela za moralno zboljšanje -tega nesrečnega sveta? Mar samo cerkve-
vsi, ki spadajo v občestvo pravovernih kristjanov. V zadnjih desetletjih prodira vedno bolj zavest, da 'tvorimo.vsi krastja-ni živ organizem skrivnostnega telesa Kristusovega, v katerem je naš Gospod glava in v katerem smo mi vsi udje med seboj. Če en ud boleha, se alarmira ves organizem, da se to, kar je bolnega, kmalu ozdravi, še več: ideja občestva vseh narodov prodira počasi tudi v mednarodne politične odnose in se razodeva n. pr. v organizaciji združenih narodov, v pomoči kulturno in gospodarsko zastalim pokrajinam, v 'tendenci po združeni Evropi itd. Sejati mržnjo in sovraštvo med sosedne narode ali pa delati na to, da se razkol med vzhodnim in zapadnim taborom še poglobi, to čutijo vsi dobri ljudje kot zločin proti naravnemu zakonu, ko smo v tej solzni dolini vsi skupaj otroci istega Očeta, katerega prosimo vsakdanjega kruha.
Če smo že vsi več ali manj dolžni sodelovati za zboljšanje moralno propadlega sveta, veže ta dolžnost v veliki meri omi-kance, akademsko izobražene ljudi. Ni res, da bi tiste znane evangeljske besede: »vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta«, veljale izključno apostolom in dosledno cerkvenim hierarhom. Iz konteksta je razvidno, da naziva Gospod s tem častnim naslovom vse, ki se bodo ponašali s krščanskim imenom, omikanoe, seveda, še posebno, ker so nekako na svetilniku med narodom. Zgodovina nam priča, da so ob vseh razdobjih duhovnega razvoja oani-kanci marširali naprej, manj omikana ljudska množica caplja in pricaplja za njimi. Najprej so se krščanstva poprijeli omikanci po mestih, torej homines urbani; manj omikani ljudje po vaseh, habitantes in pagis, so dalj časa ostali pogani. Pa umske zablode, krivoverstva, brezboštvo, socialne zmote so se najprej polastile višje izobraženih slojev'. Ljudska masa se je konservativno držala staire resnice in je šele s časom pričela praktično izvajati tiste nove nauke, ki so jih bili širili izobraženci, ter vpila in zahtevala glave pod giljotino.
Tudi mi živimo v dobi velikega duhovnega razdobja. Počasi dozoreva odločilni spopad med zakladom umskih in moralnih vrednot krščanstva ter brezbožnim teoretičnim in praktičnim materializmom; spopad med pravo ljubeznijo in socialno pravico na eni, ter razrednim bojem in poganskim nacionalizmom na drugi strani.
Zelo želim, da bi vi, mladi izobraženci, korakali v prvih vrstah bojevnikov za vekotrajne dobrine proti usodnim zablodam našega časa.
POSTANI SAM BOLJŠI
Ni torej dvorna, da smo vsi, izobraženci še posebno, dolžni delati na to, da se ostvari boljši svet. Pa kako naj se to zvrši? Zadevno se berejo in slišijo vsakršni recepti. Morda Vam je znamo, kako sta nekoč dva prijatelja tožila čez slabe čase in modrovala, kaj bi ukrenila, da bi se svet zboljšal. Pa reče modrejši tovarišu: »Veš kaj, midva se poboljšava in svet bo takoj za nekaj boljši.« Vsi ste razumeli pomen te prilike. V navadni prozi bi reldi: Kdor hoče zdraviti 'sedanji svet, mora biti sam zdrav, prost umskih in moralnih zablod sedanjega veka. Kdor vrže potapljajočemu se človeku -rešilno vrv, mora sam stati na trdnem obrežju. In samo človek zdravega vida more slepoa voditi, -sicer padeta oba v jamo. Z drugo besedo: izobraženec, ki hoče delati za zboljšanje -sedanjega sveta, mora biti v umskem in etičnem pogledu trdno zgrajen.
BODI PRAVILNO USMERJEN
V ŽIVLJENJSKIH VPRAŠANJIH
Pravi -izobraženec bodi pravilno in trdno orientiran v glavnih življenjskih vprašanjih, ki so: eksistenca osebnega Boga stvarnika, zadnji cilj človeškega življenja in kje je v krščanstvu polna resnica. To so vprašanja, ki te prav osebno in živo zadevajo. Na znanstvenem polju je na stotine problemov, pa te ne tako osebno zadevajo kakor omenjena vprašanja. Hočeš, nočeš, vsak dan se bližaš smrti. Umrl boš in je to prav eminentno tvoja o-sebna zadeva; nihče te ne more suplirati v tej nekoliko neprijetni vlogi. In kaj potem? Ali bo z mojo smrtjo moje eksistence konec in so tako poravnani vsi računi? Ali pa 'biva osebni Bog stvarnik in sem jaz njegova stvar in je moralni zakon njegov zakon? V teh in enakih vprašanjih moraš biti na čistem, sicer živiš z glavo v vreči, kar gotovo ni častno za
NAJPREJ ALI BIVA BOG
Res ni častno, da nekateri tako imenovani izobraženci, kljub tolikemu napredku naravoslavnih ved, ignorirajo Boga, stvarnika in voditelja fizikalnega reda. Niso opravičeni. Na njih se spolnjuje ostra beseda knjige modrosti: Nespametni so vsi ljudje, ki ne spoznajo Boga... če so toliko napredovali v znanju, da so mogli svet preiskovati, kako da niso našli Gospoda teh reči? (Sap 13, 1-8-9). — Pred meseci sem imel priliko pregledati matematične formule, po katerih spuščajo umetne satelite, da krožijo v določeni razdalji krog naše zemlje. Pa Vam povem, da je to visoka matematika, previsoka za tiste, ki so se le nekoliko seznanili s trigonometrijo in analitično geometrijo. In če je samo najmanjši pogrešek v računu ali v tehniki, izstrelitev -satelita ne uspe. Sicer pa ima vsak tak satelit zelo omejeno življenje ali pa se kam izgubi v svetovni prostor. Toda vsi izobraženci in sploh vsi trezno misleči so prepričani, da se satelit sam ne naredi in da se -sam ne požene na pot ter da je njegovo, četudi kratko kroženje okoli zemlje produkt natančnega računa in dovršene tehnike umskega bitja, človeka, ki je po dolgem študiju in po mnogih poskusih zmogel kaj takega. No, pa ima naša zemlja satelita, ne tako majhnega kakor so.te igračke človeške tehnike, ampak velikega, večjega kot je vsa Evropa, ima satelita, ki kroži okoli nje ne samo nekaj dni, temveč že vsaj milijardo -let; ima satelita, ki vozi po na-tačno določeni elipsi, vsako uro, vsak hip z drugačno hitrostjo, da vzdrži ravnotežje med centripetaJno in centrifugalno silo. Vse to je res čudovito. Pa glej, so izobraženci, ali se vsaj štejejo med napredne, ki trdijo, -da se je ta satelit kar sam naredil iz prvotne kozmične megle, da se je sam pognal na krožno pot okoli zemlje, da že sam ve, kako ima voziti, da ne odskoči tangencialno od elipse in da ne pade na centralno telo, na to našo zemljo, na kateri se, prav tako v elipsi, brezplačno vozimo krog sonca. Tako torej: za majčkenega satelita, ki kroži par dni, mora biti bistroumen računar in spreten tehnik, za velikega satelita, ki vozi milijardo let, pa ni vsega tega nič treba. Kje, prosim, je tu še trohica logike in zdrave pameti?
To je hi! primer iz velikega sveta, iz makrokozmosa; pa ni drobni svet, mikro-kozmos, nič manj čudovit in nič manj poučljiv. Neverjetno je v zadnjih desetletjih napredovala kemija. In vendar člo-
vek, ki je zmogel razkrojiti atom in -tam našel -strahotno energijo, ne more -sestaviti niti ene preproste cvetke, kakršna krasi tvoj vrt ali tvoje okno. Zakaj ne? Zato, ker so za nastanek cvetlice potrebne take kemične formule in take procedure, kakršnih človeški kemik ni zmožen in jih nikdar ne bo zmožen. Trezno misleči človek vidi tu operacijo višjega nadčloveškega uma. Nespametni pa trdi, da je sicer atomska bomba izdelek človeškega uma, da pa iz zemlje, vode in zraka -nastane cvetka, za ito ni -treba nobenega uma, ker se to samo -po -sebi sestavi. In zopet vprašam: kje je tu še trohica -logike in zdrave domače pameti?
S -temi par zgledi sem hotel pojasniti, kako naj bo izobraženec, da bo vreden tega imena, orientiran v glavnih življenjskih vprašanjih, najprej seveda o bivanju osebnega Boga, stvarnika in voditelja fizičnega reda. Tam je ključ k umevanju svetovnega dogajanja, tam podlaga duhovnega ravnovesja in pravega miru, ki ga vsi bogotajci pogrešajo, saj se tudi v njihovi notranjščini včasi Bog oglaša. Že Seneca, reprezentant stare klasične filozofije (f 65 po Kr.) pravi: Mentiuntur, qui d-icunt se non sentire Deum; lažejo, ki pravijo, da ne čutijo Boga; kajti če tudi čez dan trde, da -ga ni, ponoči pa še sami o tem dvomijo.
NATO KAKŠEN JE SMOTER
ČLOVEKOVEGA ŽIVLJENJA
Pa še o drugih velikih vprašanjih bodi izobraženec na čistem. D-a, na čistem bodi, kaj je cilj in smoter človekovega življenja; je li s smrtjo vsega konec, ali eksistira še posmrtno in nenehno življenje. Veliki matematik in astronom Friderik Gauss (f 1855) je menili, da je postransko, če človek živi osemdeset ali osemdeset tisoč let, ker je vse -to praznica, ki -mine; važno je le, če bo živel večno. Pravi izobraženec naj pozna, razloge, ki jih nudi zdrava filozofija in jih potrjuje pozitivno razodetje
TRETJE:
BOŽANSTVO JEZUSA KRISTUSA
Prav tako naj izobraženec dobro pozna historična dejstva, na katerih slon-i največji duhovni pojav svetovne zgodovine, krščanstvo. Iz božanstva Jezusa Nazareške-ga bo -logično -sklepal, da ni krščanstvo samo neka filozofska -struja, temveč božan-
Dva tisoč let bo skoro že minilo, ko nosil križ na Oljsko si goro; a nosil težko breme si voljno, ker vedel si, človeštvo bo rešilo.
Res, mnogo se jih je spreobrnilo, še več jih dirja, kot nekdaj, v temo. Kdaj ves svet Luč objela ona bo, ki jo vstajenje Tvoje je razlilo?
Drhal seTvojim mukam je smejala in še med potjo: križaj Ga! kričala, ker molka Tvojega umela ni.
Kako po svetu danes se godi? — So mnogi, ki se vesele Vstajenja, a mnogi, mnogi ne umo trpljenja.
X* X* *X
ski institut, ki naj človeka orientira o Bogu in človekovem celju ter ga 'dvigne in posveti, da more ‘ta cilj doseči. V resnem študiju -teh zgodovinskih virov bo spoznal, da ni Ustanovitelj krščanstva tolmačenje svojega -sistema prepustil prostemu raziskovanju posameznikov, kar je u-sodna zmota 16. stoletja, temveč je pozidal svojo ogromno zgradbo na -princip avtoritete. Božja naredba je, da imajo v Cerkvi nekateri oblast učiti in voditi, drugi pa dolžnost -sl-ušat-i in ubogati. Ker je pa vsak človek, in naj si bo tudi visok cerkveni hiera-rh, po naravi slaboten in zmotljiv, mora božji Ustanovitelj, če hoče, da bo njegov institut obstajal do konca dni, -mora dati svojo a-sistenco, da se skala, n-a katero je svojo Cerkev sezidal, ne zruši. Tako najde izobraženec v študiju krščanstva, od prvih elementarnih naukov pa noter do nezmotljivosti rimskega škofa, cum ex cathed-ra loquitur, sistem logično povezanih -naukov, ki mislečega človeka -prevzame in docela zadovolji.
ZAKLJUČEK
Pa dovolj o tern. Najbrže ste opazili, da skuša moje predavanje ostva-riti neko harmonično sintezo med rezultati človeške znanosti in nauki pozitivnega krščanskega razodetja. Zelo želim, da bi -se ta harmonija v vas spopol-nila. Vsakemu izmed vas, pa naj bo že fizik ali filolog ali umetnik, vsakemu svetujem, naj se poleg svoje strokovne izobrazbe seznani z glavnimi postulati teološke vede in zdrave filozofije. Prav tako bi pa svetoval vsakemu teologu in slehernemu filozofu, naj ne gre mimo resničnih pridobitev filoloških študij in prirodoslovnih ved. Eden in drugi bosta . plodovito obogatela. -Glejte, Tomaž Akvinee velja -skoro -nesporno kot največji mislec srednjega veka. In vendar se čuti nekak minus v njegovih argumentih, kjerkoli se ta -mislec sklicuje na podatke naravoslovnih ved, ki so bile -tedaj komaj v povojih in deloma, n. pr. v geocentričnem sistemu celo v zmoti. Manjkala je Tomažu tista pomoč prirodopisnih znanosti, ki jo mi, teologi s-red-i 20. stoletja, hvaležno sprejemamo in koristno uporabljamo. Harmonija krščanskega -razodetja in človeškega znanja nas varuje enostranosti in naredi, da je omikanec široko razgledan in duhovno uravnovešen.
S tem zaključujem. Izobraženec bodi torej umsko trdno zgrajen, da bo mogel z -lepo harmonijo svetega znanja in krščanskega gledanja blagodejno vplivati na bližnje okolje sedanjega nemirnega sveta, ki je enostransko usmerjen v produkcijo materialnih dobrin na škodo veliko višjih in vekotrajnih vrednot.
Kako sem daleč, daleč zdaj
[od doma,
poslušam farni zvon, ki tod doni, ta glas domačemu se sličen zdi in z glasom tem domov zdaj misel
[ roma.
Da strašnega ne bilo bi poloma, k procesiji Vstajenja vsi bi šli: Ej, solzne bi bile nam res oči, a solze njega, ki za Vstalim roma.
Res, božji dar je lepa misel naša, ki še na tujem bol, gorje prekaša, ko nam zapoje: Kristus je res
[vstal!
Od doma res me satan je pregnal, a mi zadušil sreče ni Vstajenja, ki mi blaži vse dni, vse dni
[trpljenja.
ni hierarhi? Ne samo oni, -temveč tudi
Križev pot v Oberammergauu
v krščanstvu, da iz narave mislečega duha sklepa na njegovo neumrljivost. Dragocena knjiga našega velikega filozofa, pokojnega profesorja Aleša Ušenični-ka »Knjiga o življenju« bi te mogla zadevno izborno orientirati.
J. E. POLAK
Oberammergau, prijazna planinska vas ob reki Ammer na Zgornjem Bavarskem (Ober Bayem), ne daleč od avstrijske meje, je znana po vsem civiliziranem svetu ne toliko zaradi naravnih in umetnih lepot, marveč po svojih »Passionspiele« ali Pasijonskih igrah, ki se tam ponavljajo vsakih deset let.
Vsled kuge, ki je deta 1633 divjala po zahodnih delih Nemčije in ki je tudi v Oberammergauu pobrala precej žrtev, so se občinsiki očetje zaobljubili, da bodo, če kuga preneha, uprizarjali vsakih deset let Pasijonske igre. Ker je kuga po tej zaobljubi prenehala, so naslednje leto 1634 uprizorili to igro in jo ponavljajo še dandanes vsako deseto leto. Izjemoma so jo imeli le enkrat, leta 1934, ob tristoletnici obstoja.
V srednjem veku so bile močno v navadi igre in predstave s prizori iz svetega pisma, evangelija, življenja svetnikov ter legend. Nemški radio prinaša še zdaj o
Judežev poljub
božičnem času »Horspiele«, slušne igre, ki se nanašajo na rojstvo našega Zveličarja in še posebno na prihod Treh kraljev ali modrih z Jutrovega, ki izvirajo še iz srednjega veka. Največ so se pa ba-viili z liturgijo velikega tedna, Kristusovim trpljenjem in smrtjo. Najstarejše tako besedilo se je ohranilo iz- 14. stoletja. Bile pa so te igre ali predstave precej dolge; trajale so tudi po več dni zaporedoma. V Parizu je obstajala družba ali bratovščina »Confrerie de la Passion«, z namenom uprizarjanja takih iger. Najbolj je pa to cvetelo po zahodnih nemških deželah, dokler niso bile vse take predstave pod vlado kralja Jožefa I. prepovedane. Izjemno so dovolili samo Pasijonske igre v Oberammergauu.
* * *
Ze nad tri sto let spolnjujejo prebivava Oberamimergaua v težkih časih vojne in kuge od pradedov storjeno zaobljubo, večkrat zaradi gmotnih sredstev, nerazumevanja, prepovedi, nasprotovanja itd. združeno z velikimi žrtvami. Vztrajali so. Marsikaj se je v tem času spremenilo. Majhno steblo je zirastlo v veliko drevo. Nepomembna igra, nekakšna domača verska pobožnost se je z sodelovanjem nadarjenih pesnikov, režiserjev, igravcev ter celokupnega prebivavstva — sodelovati smejo sami domačini, drugim je po pravilih strogo prepovedano — razvila v visoko umetniško prireditev, v kulturno dejstvo svetovnega pomena.
* * *
Zanimanje za oberammergauski »Pasijon« se vedno bolj širi. Za preteklo sezono 1961 je bilo sprva namenjenih 51 predstav;
Žalostna Mati
Deset načinov, ki bodo
'M
vašega otroka vzgojili v zločinca
i v
| Oberammergauu
ker je pa popraševanje po vstopnicah iz vseh krajev sveta vedno še naraščalo, so se odločii še za drugih 30 uprizoritev, skupno 81 uprizoritev. Prva otvoritvena je' bila v četrtek 19. maja, zadnjikrat »pade zavesa« v petek 30. septembra. Več sploh ni mogoče, ker postaja hladno in se igra samo pri dnevni svetlobi. Veliko je napora tudi za igravce, -saj se začnejo predstave zjutraj ob 8.15 pa do 11.45. Nato odmor za kosilo. Popoldan se nadaljuje zopet od 14. pa do 17.30, torej ves dan. Za gledavoe je pokrit prostor, nekak hangar, spredaj odprt, da se preko odra vidijo hribi. V deževnem in hladnem vremenu vzamejo ljudje odeje s seboj. Pri vsaki predstavi prisostvuje približno 6000 oseb.
Najbolj popolna organizacija deluje brezhibno, da privede v ta idilični kraj s poslikanimi pročelji hiš ljudi iz vseh krajev: bele in črne, katoličane, protestante, drugoverce, iz Indonezije in Amerike, Afrike, Avstralije in Azije, da vidijo edinstveni doživljaj, predstavo najmogočnejše žalo-igre svetovne zgodovine: Pasijon.
Vsa vas sodeluje pri igri to živi z njo. Saj nastopi pri predstavi do 1500 oseb, ki so v »dvilu« trgovci, obrtniki, delavci, kiparji, rezbarji, 'slikarji itd. Krisitus n. pr. je lastnik hotela Alte Post (stara pošta). Ima 4 hčere in sina, ki vsi sodelujejo pri igri. Janez je kipar. Juda učitelj na strokovni šoli to kipar. Marija vodi račune pri trgovskem podjetju. Nikodem je trgovec z galanterijo itd. Voditelj, režiser in duša vsega pa je 70 letni Georg Johann Lang, ki drži že 40 let vso stvar v rokah. Instrumentalni orkester šteje 60 oseb, vokalni še. nekaj več.
* * *
O tem »Pasijonu« se dosti govori in piše, za to proti, odobruje se in se nasprotuje, kar je naravno, saj je križ znamenje, kateremu se bo vedno nasprotovalo. Nekaterim je premalo umetniški: je sicer močno slikovit to plastično izrazit, a preveč preprosto in naivno podan, ker ga igrajo navadni ljudje, ■ ki se niso učili igralske umetnosti. Ti kritiki ne vedo, da ravno v 'tem tiči skrivnostna sila, ki privabi toliko ljudi. Ce bi ga predstavljali poklicni igravci iz gledališča, bi zgubil vso vrednost, ker »vaščani« v Oberammergauu nekako živijo ta Pasijon to mu vtisnejo pečat resničnosti. Ni mogoče si predstavljati pasijonskih iger brez Oberammer-gaua, kot ni mogoče misliti na Oberam-mergau brez pasijonskih iger.
Mnogi se zgražajo to pohujšujejo, kakor da ni spodobno predvajati svete stvari in dogodke. Predstava (to pridiga) je podobna dežju. Odvisno je, kam pade. Ravno isti dež, ki stori, da na njivi zraste sad, napravi na cesti blato. Ni pa od dežja odvisno, če je na cesti nastalo blato, ampak prah, ki je tam ležal. Vsak vidi z drugačnim očesom, kakšen je pač v srcu.
Tudi če nekaj ni ravno prav, služi vendar dobremu namenu, saj pravi pregovor, da Bog lahko ravno piše tudi po krivih črtah. Kdor je videl in slišal to pasijonsko igro, ali vsaj prečital vse besedilo, mora priznati, da so »Passionsspiele« v Oberammergauu največja laična prižnica na svetu.
R.L.
Samo moč, ki je višja od človeške, lahko vlada nad atomsko silo.
VPRAŠUJETE - ODGOVARJAMO
O pravdanju med politiki
Znano je, da so v političnih zadevah možna in dopustna razna mnenja. Ravno to je bistvo politike. Ta pa sme biti zasidrana v dogmah nekaterih, ki hočejo imeti vedno prav. Prav zaradi tega pride rado včasih do težkih sporov ne samo med raznimi strankami, ampak tudi med pristaši iste stranke. Ek) tukaj nič čudnega. Cesar pa ne morem odobravati je to, da se potem ta v bistvu politični spor sprevrže v osebno napadanje to celo v pravdanje na sodiščih.
Ker pa je sodnik navadno pametnejši od razgretih glav to mu je težko razsoditi političen spor, predlaga obema strankama, naj se mirno poravnata, kar se navadno potem tudi zgodi, če obe strani še trezno mislita.
Vem, da je v takih slučajih težko razsoditi o upravičenosti ali neupravičenosti pravdanja. Toda kljub temu se mi zdi, da morajo tudi v takih stvareh veljati neka načela in predvsem neka mera. — Kaj pravite k temu?
Slov. Izobraženec
1) Že v najnežnejši dobi dajte otroku vse, kar hoče. Tako bo ra-stel v prepričanju, da je svet dolžan preživljati ga in zanj skrbeti.
Prične se zgodaj. Če ni oče, je mama, babica, ded ali teta, ki prične otroka razvajati. Dete zlato, saj je tako srčkano, kadar trmasto cepeta z nožicami in jezno vpije: »Ne!« ali »Hočem!« kadar praska mamo, ki ni takoj ugodila njegovi želji. Vedno je kdo pripravljen, da brani malega kralja: tako je majhen, zadovoljimo ga v vsem, vsaj dokler je še otrok. Ko se bo zavedel, da beseda »hočem« ne obstaja, bo že prepozno, kajti zahtevnost, ukazovalnost in gospodovalnost bodo v mladi duši že trdno zakoreninjene. Nikoli ne bo mogel doumeti, da pride človek na svet tudi za druge, da moramo v življenju več dajati kot pa zahtevati. Njegov egoizem bo poznal le eno: drugi so zaradi mene.
2) Če izusti grdo besedo, smejte se. Mislil bo, da je zabaven.
To je pogost pojav mnogih domov in današnjega časa sploh. Mnogi starši se zelo malo brigajo, kakšne pogovore imajo njihovi o-troci, kakšne izraze prineseje domov, če pa kaj slišijo, se za to ne zmenijo ali se celo smejejo. Otroku postane robatost in neotesanost nekaj vsakdanjega, še več, postane mu sredstvo, da se čuti zanimivega in moškega. Ko bi si nekoč upal kaj podobnega izreči materi, očetu, dedu, bratcu, bi ga prav gotovo za dolga leta minila volja besedo ponoviti. Danes je drugače: starši slišijo grde besede v kinu, berejo jih po raznih revijah, slišijo jih na ustih elegantno oblečenih oseb in ne zde se jim več tako grde. Otrok bo v takem okolju podzavestno rastel brez sence spoštovanja do nikogar.
3) Ne dajajte mu nikake duševne vzgoje. Počakajte, da bo imel 21 let in tedaj pustite, naj sam odloča.
To se dogaja. Mnogi starši pojmujejo tako »vzgojo k svobodi« in »spoštovanje osebnosti« svojih otrok. So kot neprevidni kmeto-vavci, ki pustijo, da je duša njihovih otrok v cvetoči pomladi kot neobdelano polje in čakajo, da bo poletje poskrbelo za vse: za oranje, setev, odstranjevanje plevela. Pozabljajo, da je človek, ki pride na svet, najbolj nebogljeno bitje in so mu v prvih letih starši ne-obhodno potrebni; pozabljajo, da je to bitje duša in telo in da so hrana, oblačilo in duhovna vzgoja tri enakovredne dolžnosti staršev. Pozabljajo, da bo otrok živel pod vplivom tega, kar so njegove nedolžne in verne oči v najnežnejši dobi vsrkale vase, da mu bo molitev, ki jo je mati naučila, vodnica v življenjskih težavah, skupno z očetovimi nauki, z moralnimi in
Naše mnenje je, da bi v taki pravdi moral sodnik pustiti, da pravda spi v njegovi mitnici eno leto. Nato naj pokliče obe stranki in ju vpraša, če sta se voljni mirno pobotati. Če še vztrajata v pravdi, naj ju pusti takati še eno leto. Nato naj po pameti razsodi. Kitajski pregovor namreč pravi: Če si se s svojim sosedom skregal in ga misliš ubiti, sedi in pokadi pipo. Ko boš pokadil, boš videl, da ne zasluži smrti, dovolj bo, če ga pretepeš. Nato sedi in pokadi še eno pipo. Ko boš tudi to pokadil, boš spoznal, da ni vredno niti se stepsti, da bo dovolj, če ga okregaš. Tedaj sedi in pokadi še tretjo pipo in uvidel boš, da je bil ves spor pravzaprav neumnost, ker sta imela vsak svoj prav.
Vsekakor pa moramo priznati, da je med nami Slovenci še vedno odločno premalo demokratične strpnosti za mnenje drugih in da smo prehudi dogmatiki. To je najbrZ naša narodna slabost. Prav pa je, da se je zavedamo in se skušamo poboljšati, da ne pridemo s sosedom v pregovor zaradi naše trme, ker ta ni samo kranjska, temveč je metida slovenska.
Spoznanje resnice nas mora privesti do globje vere v Boga.
Albert VVinchester - biolog
duhovnimi principi, za katere je v teh letih, ko je sluh svež, duh odprt in duša čista, otrok posebno dovzeten. Z dvajsetimi leti se ne prične: pri dvajsetih letih je samo izgubljena stopnja, ki je, na žalost, nenadomestljiva.
4) Spravljajte vse za njim: knjige, čevlje, obleke. Naredite vi, kar bi moral on narediti, tako da se bo naučil zvrniti vso odgovornost na druge.
Ali ni to ogledalo mnogih hiš? Maria Montessori priporoča svojim učiteljicam, naj ne vodijo o-troka za roko, kadar riše, vodijo naj ga le z besedo, da ga nauče prizadevnosti, samostojnosti. Toda malo zato, ker je mama živčna, malo, ker ona lepše in bolje naredi, malo, da ne bi »motila« in utrujala svojega ljubljenčka, postane, revica, služkinja svojega o-troka, svojega fanta, svojega mladeniča. On je lahko nereden, saj je vedno kdo, ki pospravlja; on je lahko umazan, saj je vedno kdo, ki pere; on lahko vse razbije, saj je vedno kdo, ki dela in mu kupuje obleke in igrače. Rastel bo nereden in ničvreden, nikoli ne bo mignil s prstom, da bi k čemu pripomogel ali sodeloval, prišel bo le povečat vrsto neolikancev, ki ne vedo, kaj je žrtev in so žalostna resničnost našega časa.
5) Prepirajte se večkrat v njegovi navzočnosti. Tako se ne bo preveč čudil, če bo v gotovem trenutku videl, kako se družina razdira.
Vzrok družinskega razdora je družina sama; tu se začenjajo tragične verige vzrokov in posledic. Danes podrt dom bo povod mnogih jutri uničenih domov. Otrok prične kmalu nagonsko asimilirati značilnosti lastnega doma, postaja bodoči graditelj ali rušitelj družinske sreče. Če je dom staršev pekel, ne tolažite se, da si bo on nekoč u-stvaril nebesa. V njem bo ostala grenkoba in črnoglednost zaradi prepirov in pomanjkanja medsebojnega spoštovanja med starši. Zasovražil bo dom, čutil bo njegovo težo; družina ne bo zanj zgled razumevanja in varno zavetje. Naučil se bo od očeta, da ne sme spoštovati matere, od matere pa, da njegov oče ni dober mož; v svojem srcu bo vse to premislil in nastal bo polom. Prišel bo do zaključka, da ima zakon le en neizogiben izhod: razdor. In ko bo prišla ura, se bo vdal v usodo.
6) Dajte mu ves denar, za katerega vas vpraša. Ne dopustite, da bi si ga sam zaslužil. Zakaj bi se moral truditi, da doseže, kar želi, kot ste se trudili vi?
Kje je čas, ko se ni fant, četudi že dijak, sramoval biti brez beliča v žepu, še celo ponosen je bil na to in si je štiri pečene kostanje štel v razkošje? Čas, ko se je svet otroško veselil birmanske urice, darila ob rojstnem dnevu, prvega zaslužka? Čas, ko smo živeli od sanj, ko se nam je vse zdelo tako lepo, tako naše, ker nas je stalo toliko truda, ker je prišlo po dolgem pričakovanju? Zdaj je vse nekaj drugega. Zdaj je že čudno, če otroci nimajo v žepu denarne nakaznice. Le česa si ne morejo privoščiti? Čemu se morajo odreči? Kdor je tako vajen, se ne bo z lahkoto vdal stiski, lakoti, pa četudi bi moral žrtvovati svoje poštenje. Denar je vse? in lahko ga je dobiti?... treba je samo stegniti roko? Dobro: ko bodo lastni ^epi prazni, bo stegnil roko in stikal po tujih žepih.
7) Zadovoljite vsako njegovo željo po hrani, pijači, udobnosti. Odreči mu kaj, bi utegnilo ustvariti v njem nevarne »komplekse«.
Ubogi malček, on res ne sme trpeti ! Rasti mora kot Buda, ki do tridesetega leta ni vedel za žalost, začeti mora svoj obstoj v naslanjaču, vesel in brezskrben. Ne sme jesti, kar mu je potrebno in koristno za zdravje, temveč to, kar mu ugaja. Ne bodimo tako smešni s tistimi neumnimi »žrtvicami«,
ki so jih vsiljevali nam! Zakaj bi ne pili, kadar smo žejni? Torej: sladoled, slaščice, razne pijače, mala popivanja med prijatelji, zabave, vsako muhavost je treba zadovoljiti. Za slaščicami in sladoledom bo prišlo še drugo. Ne sme nasprotovati svoji naravi, obvladati svojih nagonov, samemu sebi reči: ne. In ko bo prišlo trpljenje? Ko bo napočil trenutek, v katerem se bo človek rešil edino, če bo v samoodpovedi že utrjen, kaj bo naredil ta razvajeni kraljevič? Mislil bo na samomor, ali se bo predal pijači, ali pa bo kot u-topljenec plaval v svetu, na katerega ni bil nikoli pripravljen.
8) Zagovarjajte ga pred sosedi, učitelji, policijskimi agenti. Vsi so se zarotili proti vašemu sinu.
Če so nam učitelj, župnik ali kaka druga pametna oseba dali zaušnico, smo skrbno pazili, da ne bi doma povedali, kajti dobili bi še nameček. Zdaj pa je vsa družina v ognju in le malo manjka, da ne gredo do parlamenta. Danes imajo otroci vedno prav. »Če je kdo, ki lahko kaznuje, smo to mi,« pravijo mnogi starši, otroci se pa na tihem smejejo, ker vedo za njihovo popustljivost in zaslepljenost. Vsi so v zmoti: učitelji ne razumejo ničesar in nočejo »doumeti«, kakšen genij jim je bil zaupan; sosedje so nevoščljivi, jezikavi, o-pravljivi; stražniki postajajo sitni s svojimi globami, zahtevami in zakoni. Otrok živi srečen na tem sodišču med samimi odvetniki branitelji, oprostitvami in zakoni, ki niso enaki za vse. Ko pa ne bo nikogar več, ki bi ga oprostil, se bo oproščal sam.
9) Ko zaide v kako resno zagato, zagovarjajte se, češ: »Nikoli nisem imel avtoritete nad njim.«
Vedno se najde izgovor, enostaven način obrambe, da opraviči človek svoje slabosti: »Nisem u-spel.« Toda, ali ste se bili sploh spravili na delo, ste kdaj resno poskusili, ste kdaj doumeli, da vzgajati pomeni misliti, iskati, odločati, premagati, če treba, celo svoja čustva? Če niste uspeli, zakaj niste iskali pomoči kje drugje? Ali ste trpeli, molili, delali za vzgojo svojih otrok? Zdaj je resno zašel, a vi, kaj ste storili, da bi mu to preprečili? Zelo udoben je izgovor, da danes otroci ne poslušajo več svojih staršev: razen redkih izjem, ne poslušajo, ker jih ne znamo do tega pripraviti. Otroci so še vedno otroci, doraščajoča mladina se ni spremenila: žal pa so se marsikje spremenili starši, spremenilo se je družinsko življenje. Starši v svojih tisočerih odpovedih, razočaranjih in skrbeh za druge reči »ne uspejo« prav zato, ker so prepričani, da so v življenju potrebni drugi cilji. Ne zavedajo se, da starši, ki v tem niso »uspeli«, niso dali svojim otrokom ničesar in niso izpolnili svojega poslanstva.
10) Pripravite se na življenje polno grenkob. Ne bo jih malo.
Življenje nam včasih kruto vrača. Sad nepravega drevesa dozoreva počasi in je grenak. Doba je kratka: zjutraj smehljaj, opoldne brezbrižnost, zvečer pa solze. Bila je le majhna kepica snega, ki se je valila v dolino, a smo prepozno spoznali, da se je spremenila v plaz. Zaman so tožbe: rastlina pade tja, kamor se nagiba, prav tako rastlina naših otrok. »Zločinci« je nedvomno težka beseda in odnos med malimi in daljnimi vzroki ter takim učinkom se bo mnogim staršem zdel pretiran. Res je, da imajo zločinstvo in vzroki mnogo odtenkov. Le spremenite naslov: »Deset načinov, ki bodo vašega otroka spremenili v zločinca.« A-ko vam ni všeč, recite v nesrečneža, v neotesanca, v neodgovornega ali propalega človeka. Kakor vam drago! Toda, četudi vaš sin ne bo končal v ječi, mislim, da se boste morali kljub temu pripraviti na grenko življenje.
Priredila Marija F-
Lise Meitner - nuklearni fizik
V Italiji se je dalj časa vodila razprava o potrebi preureditve srednje šole. V parlamentu je prišlo do dolgih in ostrih diskusij o raznih predlogih; že se je zdelo, da bo tudi v pravkar zaključeni zakonodajni dobi vse splavalo po vodi, ko je parlament pred nedavnim vendarle odobril novi šolski zakon o tako zvani »enotni nižji srednji šoli«, ki bo pričel veljati s 1. oktobrom letos, to se pravi s prihodnjim šolskim letom.
Kot večina zakonov ima tudi ta novi šolski zakon svoje sončne in senčne strani; mnogo je problemov, ki se bodo pojavili šele pri praktičnem izvajanju zakona. Temeljna novost je v tem, da se bosta nižja srednja in strokovna šola združili v eno samo šolo s korenito preuredbo v bodočih treh letih. Ker zadeva zakon tudi slovenske šole, je prav, da se tudi mi seznanimo z njegovimi glavnimi določbami.
a) S prihodnjim šolskim letom se bo na nižjih srednjih šolah vseh vrst (v poštev pridejo v prvi vrsti strokovne šole »avvia-menti«) prvi razred uredil po novi šolski reformi. To se pravi, da bo prvi razred vseh teh šol sledil enotnemu programu. Ta program predvideva največ 26 ur pouka na teden ter za prvi razred predpisuje naslednje predmete: verouk, italijanski jezik, en tuji jezik, zgodovino, zemljepis, matematiko, prirodopis, umetnostno vzgojo (risanje) in telovadbo; poleg teh bosta obvezna za prvi razred še glasbena vzgoja in nekaj tehnične vzgoje. Seveda je treba tem uram dodati za slovenske šole še nekaj ur slovenščine. Poleg teh predmetov so predvideni tudi nekateri neobvezni predmeti, katere si bo učenec lahko svobodno izbral. V drugem razredu (ki bo začel poslovati šele 1. oktobra 1964) je predviden tudi pouk latinščine, a to le kot dopolnilo italijanščine in ne kot samostojen predmet. Za tretji razred (ki bo začel poslovati šele 1. oktobra 1955), bo pa latinščina le kot neobvezen predmet.
b) Po dokončani enotni srednji šoli se bodo učenci lahko vpisali na katerokoli višjo srednjo šolo. Izjemo tvori le klasična gimnazija. Za vpis na to šolo bo potreben neke vrste sprejemni izpit iz latinščine. Zato bodo morali učenci, ki se mislijo vpisati po končanem tretjem razredu na to vrsto šole, izbrati latinščino kot neobvezen predmet v tretjem razredu.
Nekaj novega je tudi v tem, da bo dijak, ki bo končal realno gimnazijo (znanstveni licej), imel možnost se vpisati na katerokoli univerzitetno fakulteto z edino izjemo slovstvo-filozofija (lettere e filosofia), za katero bo potrebna klasična gimnazija.
c) Novost šolske reforme je nadalje v tem, da določa število 25 kot največje možno število učencev v vsakem razredu napram dosedanjemu 30 ali 35. Zakon tudi omejuje število razredov na posamezni šoli do največ 24.
č) Vsaka občina, ki ima več kot 3.000 prebivavcev, mora imeti enotno nižjo srednjo šolo. Ako je še nima,, jo mora ustanoviti do leta 1966. Iz tega je razvidno, da bodo lahko učenci obiskovali šolo, ki jim bo najbližja, po možnosti v svoji občini.
Iz zgoraj navedenega lahko sklepamo, da bodo s prihodnjim šolskim letom sledili novemu programu z enotno šolo prvi razredi na naslednjih slovenskih šolah na Tržaškem: Nižje strokovne industrijske šole v Rojanu (Trst), v Dolini, v Nabrežini in na Opčinah; Nižja strokovna trgovska šola pri Sv. Ivanu (Trst), Strokovna trgovska tečaja na Proseku in na Katinari ter istotako Nižja srednja šola pri Sv. Jakobu (Trst). Drugi in tretji razredi teh šol pa bodo sledili še svojim starim programom. — Na Goriškem bomo imeli eno samo tako enotno srednjo šolo v Gorici.
S tem v zvezi se postavljajo pred slovenske šole novi problemi in predvsem ta, da bomo imeli Slovenci na Tržaškem preveč nižjih enotnih srednjih šol, nobene pa take, ki bi usmerjala doraščajočo mladino k praktični strokovni izobrazbi. Dobro bi bilo, ako bi na primer preusmerili nekatere naše bodoče nižje srednje šole na višje dvoletne ali triletne industrijske ali trgovske tečaje. To bi bilo potrebno storiti tudi zaradi tega, da se obdrži v šoli učence, kateri itak ne morejo iti delat, dokler ne izpolnijo 15 let. Drugače se bodo otroci, ki končajo nižjo srednjo šolo s 14. letom in nimajo namena nadaljevati šolanja, potepali po cestah celo leto. Večina pa bi jih nadaljevala šolanje, ako bi imeli na razpolago primerno dvoletno ali triletno strokovno šolo. Nekaj sličnih italijanskih šol že nekaj let deluje v Trstu. V prid take preusmeritve govori tudi dejstvo, da naše sedanje strokovne šole imajo že dokaj opreme in strojev, ki bi v nasprotnem primeru ostali skoro neizkoriščeni. Novim višjim sorodnim šolam pa bi ti prišli ravno prav.
Po novem šolskem sistemu je tudi predvidena vsestranska pomoč revnim učencem, tako da bo tudi tem omogočeno doseči najvišjo šolsko izobrazbo. Ta pomoč bo obstojala: v brezplačnem prevozu učencev v najbližjo srednjo šolo; v ustanovitvi šolskih kuhinj; brezplačni dodelitvi učnih knjig učencem; v spopolnitvi šolskih knjižic, tako da bodo imeli učenci na razpolago za posvet vse knjige, publikacije, zemljepisne atlase in podobne priročnike, ki bi si jih posamezen učenec drugače težko nabavil; uvedba najmanj deseturnega tedenskega dopolnilnega pomožnega pouka, pri katerem bodo lahko učenci ponavljali to, česar niso v šoli zjutraj razumeli ali jim dela posebne težave, tako da bi nihče ne imel potrebe več jemati privatnih inštruktorjev, s čimer so povezani znatni stroški.
Zelo važno je pa to, kar moremo že sedaj imeti pred očmi, da bo z novim šolskim letom 1963/64 začela poslovati enotna srednja šola, ki bo enaka za vse šoloobvezne otroke od 11. do 14. leta starosti. Pred starše se ne bo postavljalo več vprašanje, v katero šolo naj vpišejo svoje otroke, v strokovno ali gimnazijo. V tem oziru bo zelo preprosto: otroka, ki je dokončal osnovno šolo, bodo vpisali v najbližjo enotno srednjo šolo. Po uspešno opravljenih treh razredih te šole bodo učenci dobili diplomo, katera jim bo dala možnost vstopiti v katero koli višjo srednjo šolo; do tega časa bodo že pokazali svoje zmožnosti in nagnjenja. Cilj nove enotne obvezne srednje šole je ravno ta, da se iz nje izbere vse najboljše in najbolj nadarjene učence, brez razlike, ki mislijo nadaljevati študij, ostali pa se bodo usmerili v praktične poklice. Na ta način se bo selekcija učencev izvršila po končani nižji srednji šoli in ne po končani osnovni, kakor doslej.
Novi tip srednje šole — ki bo v prihodnjih treh letih že popolnoma stekla, kajti s prvim oktobrom letos se bo šele začela vpeljavah — uvaja novosti ne samo v programih, učnih predmetih in v razporedu urnikov, ampak bo nova predvsem po duhu in po kakovosti, saj jo bodo posečali učenci iz vseh socialnih slojev. Vendar pa doseže šola svoj cilj le tedaj, ako pri tem tudi starši sodelujejo, kajti znano je, da šola brez sodelovanja staršev učencev malo zaleže. Zato je upati, da se bodo starši bolj zanimali za novo šolo ter da bo prišlo do čim večjega sodelovanja med njimi in profesorji. Le na ta način bosta obe plati vzgoje, šola in dom, prišli do svojega pravega učinka.
Slovenski šolnik
Pariz — to je mesto sanj za vsakogar, ki se prvič poda tja, saj se bo vrnil domov poln čudovitih vtisov. Impresije francoske metropole si druga za drugo sledijo v našem spominu in kot na filmskem traku bežijo pred nami: Montpamasse, Lu-xembourg, Champs Elysees, Saint-Germani... in seveda Montmartre!
Ce si človek zaželi med prenatrpanim prometom in vsakdanjim življenjem velikega mesta nekoliko pravega oddiha in še pristne poezije zraven, se bo brez dvoma podal na visok grič, vedno še del Pariza, ki z vrha mogočno dominira pod seboj vrveči tok velemesta: to je Montmartre, katerega ime izvira, po mnenju jezikoslovcev, od »mons martynum«, gora mučenikov. Danes bi seveda ta naziv ne imel več nikakega pomena, kajti tu se zbirajo vse prej ko mučeniki..., če izvzamemo »mučenike« vročega poletnega dne!...
Tako sem se v poznem poletnem popoldnevu napotil iz vase zaprtega središča Pariza na Montmartre, na sloviti Plače du Tertre, kjer je zbirališče pariških »bohe-mov«, ali je vsaj nekdaj bilo. Danes je to bolj zbirališče radovednih turistov, ki si žele nekaj posebnosti in bi si radi utrgali vsaj majhen drobec onega umetniškega o-kolja, ki so ga svoj čas oživljali Toulouse-Lautrec in drugi znani slikarji. Tu srečujemo na kvadrastem, malem ličnem trgu, ki je pravzaprav ena sama pisana kavama na prostem, naokrog posejane ateljeje bradatih umetnikov, ki slikajo svojo okolico, znane pariške motive, kakor Sacre Coeur, in seveda portrete. Tu sedi umetnik in s pipo v ustih in ob spuščanju belih kolobarjev dima zamišljeno portretira ameriško damo, ki si želi za spomin portret z Montmartra. Tam zopet drugi dokončuje impresionistično sliko Pariz v dežju, katerega barve spominjajo na Cezanna, in s tihim zadovoljstvom opazuje mimoidoče, ki z odobravanjem sledijo njegovemu delu. Da, to je res tudi pravo delo, v kolikor ti umetniki že leta in leta tudi za vsakdanji kruh preživljajo svoje dneve na Plače du Tertre, ki je ena izmed zadnjih zanimivosti Pariza »a la belle epoque«.
Z dvema slovanskima kolegicama, Majdo iz Gorice in Bredo iz Clevelanda, se sprehajam med to pestro in raznoliko množico ljudi, slikarjev in njihovih še svežih del, ko me prva opozori na to, da se sliši med temi umetniki tudi slovenska beseda. Začudeno sem obstal in prosil sem kolegico, naj me povede tja. Skupno se napotimo v ono smer, z razumljivim presenečenjem, da bomo lahko z montmartrskimi
M. Girard:
Motiv
z
Montmartra
umetniki slovensko govorili. In res, ko se približamo skupini, se ustavimo pri prvem.
To je še mlad mož, z gosto brado in finimi potezami, ki je bil kar se da zaposlen z neko svojo sliko. Pozdravimo, seveda v slovenščini, in takoj se razvije prijeten razgovor. Umetnik je g. Branislav Zendellski, Makedonec po rodu, ki je pa precej časa živel, študiral in delal v Sloveniji, ki mu je postala skoro druga domovina, ter se tudi poročil s Slovenko s Štajerske, pisateljico, ki sedaj pripravlja nek nov roman. Zeradelskega sem malo povprašal po njegovem delu. Zraven sem videl pravkar že dokončano sliko katedrale Notre Dame, ki jo je prevevala neka melanholija zaradi poudarka vijoličaste barve.
Njegovo delo seveda ni lahko. Pred nekaj leti je prišel iz Jugoslavije, se nastanil v Parizu. Včasih razstavlja na skupinskih
razstavah, drugače pa je bolj težko organizirati lastne osebne razstave. Danes pa si je naš umetnik vendar že ustvaril svojo pozicijo.
Kot prej omenjena slika pariške katedrale, razlivajo tudi ostale slike Zendelskega neko slovansko otožnost in nežnost, kar lepo izražajo barvni odtenki. — Ob slovesu smo videli, da je bil g. Zendelski iskreno vesel našega srečanja, da je lahko v slovenski govorici spregovoril sredi oddaljenega Pariza.
Ko smo se vsi trije vračali mimo Plaoe Pigalle na »metro«, smo ugotovili, da smo bili tega srečanja pravzaprav bolj veseli, kot pa slike, ki smo jo kupili in ponesli s seboj, saj smo čisto nepričakovano »odkrili« naše umetnike celo na Montmartru — nekdanjem kraljestvu evropskih umetnikov!
A. B.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiitiiiiiiiuiiiiiiiiiniiiiim
Zgradbe za slovenske šole v Gorici
Od leta 1945 dalje so slovenske srednje in osnovne šole ter otroški vrtci nastanjene v stavbah, ki so bile last nekdanjega društva »šolski dom«, ki jih je pred približno 60 leti dalo zgraditi v ulicah Cro-oe in Randaceio. Ce so bile stavbe takrat primerne in na višku, danes gotovo ne ustrezajo več zahtevam šolskega stavbarstva. Zato je Slovenska demokratska zveza v Gorici postavila v svoj program, da poskrbi, naj prizadeta ustanova, to je go-riška občina da slovenskim šolam nove stavbe.
To vprašanje je bilo v občinskem svetu večkrat omenjeno. Dozorelo pa je lani v decembru, ko je goriški občinski svet soglasno odobril postavko 275 milijonov lir za zgraditev novih stavb za slovenske šole. V predlogu občinskega odbora je bilo rečeno, da bodo nove stavbe stale v Straži-cah. Dr. Sfiligoj je v imenu svetovavoev SDZ takoj ugovarjal, češ da je izbrani kraj iz mnogih tehtnih razlogov popolnoma neprimeren. Odbornik za šolstvo mu je odgovoril, da občina še nima primernega stavbišča, da mora v vsakem takem predlogu biti označen neki kraj, da je zato izbira Stražic samo načelnega značaja in da bo občinska uprava sprejela vsak drug gradbeni prostor, ki bo primernejši kot Stražice. To svojo izjavo je malo pozneje odbornik De Simone ponovil zastopniku tržaškega radia.
Jasno je bilo torej že takrat dvoje: prvič da ima občina namen dati slovenskim šolam nore stavbe, in drugič da te stavbe ne bodo v Stražicah, temveč na primernejših krajih.
Kdor je pričakoval, da bo slovenska javnost soglasno pozdravila to dejstvo in da bo vsa pomagala s konstruktivnimi nasveti, se je seveda zmotil. Ni se namreč še zgodilo, da bi bili vsi enotnega mnenja v kaki še tako očividno dobri in življenjsko važni stvari. To pot je zadevo zgrabil od napačne strani baš Sindikat slovenskih
šolnikov, ki je sredi januarja na svojem občnem zboru pravilno in do časa protestiral, proti Stražicam. Ni pa razumljivo, zakaj je isto svojo resolucijo še enkrat objavil dva meseca pozneje, ko je bilo že vsej javnosti jasno, da Stražice nikoli niso prišle in ne bodo prišle v poštev. Tista zapoznela resolucija je zvenela kot alarmni klic: Stražice so sprejete; nesreča je pred vrati.
V goriškem občinskem proračunu za leto 1963 stoji tudi postavka 275 milijonov lir za nove stavbe za slovenske šole. V proračunski debati je dr. Sfiligoj dne 2. aprila spet poudaril, da je vsa slovenska javnost proti Stražicam. Pozval je občinski
odbor, naj posluša predloge prizadetih slovenskih krogov in naj v soglasju z njimi poišče primernejši prostor.
Naslednji dan mu je odbornik za šolstvo De Simone odgovoril. Potrdil je svojo izjavo iz zadnjih dni decembra in to, kar je bil pozneje dejal zastopniku tržaškega radia, da je bila namreč izbira Stražic samo načelna (di massima). Dr. Galla-rotti, odbornik za finance, ki je namesto odsotnega župana vodil sejo, je od svoje strani izjavil, da bo občinska uprava preučila vsak predlog glede kraja, kjer naj se zgradijo poslopja za slovenske šole, in da bo dokončno sklepala in odločila v soglasju s prizadetimi slovenskimi krogi.
RAZNE NOVICE
Otvoritvena vožnja »Galileo Galilei«
Admiralska ladja »Galileo Galilei« je te dni zaključila svojo otvoritveno vožnjo. Odplula je iz Genove v sredo 3. aprila in je naslednji dan pristala v Massini, kjer so jo sprejeli z največjim navdušenjem. Na tisoče meščanov si je nato ogledalo sijajno ladjo in v znak prijateljstva je rne-sinsko mesto darovalo krasno keramiko, ki predstavlja Mater božjo. Namestili so jo v ladijsko kapelo. V soboto 5. aprila je ladja prispela v Neapelj. Navdušenje Nea-peljčanov je bilo tako veliko, da so zaprli vse šole, da so se lahko tudi dijaki udeležili sijajnega sprejema.
Zdravniki so odpovedali vso pomoč socialnemu skrbstvu
Rezultat zadnjih stavk zdravniškega o-sebja, vključenega v službo zdravniške blagajne in drugih podobnih ustanov, je sledeči: zdravniki so odpovedali vsako sodelovanje z državnimi in drugimi ustanovami te vrste. Na milijone oseb je s tem
prizadetih, ker si bodo morali sami iskati zdravnika in ga plačati. — Upanje je, da bo država poskrbela, da se ta nujna zadeva čimprej ugodno reši in uredi. Vsi, ki delajo, plačujejo znatne vsote za bolniško blagajno in imajo zato tudi vso pravico, da se te v slučaju bolezni poslužijo.
Zenski in moški kandidati za volitve
Ženska v Italiji ne posega rada v politično življenje. To se jasno razvidi tudi iz kandidatnih list za bližnje volitve. Medtem ko je moških kandidatov sedem tisoč, je ženskih kandidatinj komaj 250. Od teh so najmočnejše komunistke s 43 kandidatinjami, sledijo KD z 29 in monarhisti s 30.
250 tisoči potnik na »Cristoforo Colombo«
Prekooceanska ladja »Cristoforo Colombo« je dne 3. aprila prispela v Nevv York z 250 tisočim potnikom. V osmih letih vožnje med Genovo in ZDA je preko oceana prepeljala že četrt milijona potnikov.
S
P.
fpHk -Vj <]>.
KATEDRALA SV. ŠTEFANA NA DUNAJU
V tej velikonočni številki Kat. glasa vabimo drage rojake na Goriškem in Tržaškem: dvignimo se tudi letos na mogočno skupno romanje, in sicer v MARIJINO CELJE na krasnih planinah blizu Semmeringa v Avstriji.
Ali se spominjate na kolono šestnajstih avtobusov iz leta 1957, ko nas je čez 700 obiskalo prvič Marijino Celje? Letos gremo spet! Pridite z nami vsi, ki ste že bili v tem Marijinem romarskem kraju, pridružite se mnogi drugi, ki vam čas in žep dopušča! Marijino Celje (Maria Zeli) je najslavnejša in najlepša božja pot v Avstriji. Nad 800 let stara Marijina podoba ima naslov: Marija, Kraljica Avstrije in Madžarske ter Mati slovanskih narodov. — Kakor naši pradedje v prejšnjih stoletjih, kakor naši koroški rojaki vsako leto, kakor mi pred petimi leti, tako v tem letu zopet številni slovenski kristjani pred oltar Matere slovanskih narodov! V daljnem romarskem kraju se navadno veliko zravna in popravi, kar bi sicer doma ostalo krivo in hrapavo. Spomnite se na večerno procesijo pred petimi leti v Marijinem Celju! Kako lahko in kako prijetno je po takem doživetju urediti račune z Bogom. To je naš romarski cilj in samo želimo, da bi znale žene in dekleta povabiti veliko naših mož in fantov na skupno letošnjo božjo pot, ki bo obenem velik izlet v cesarsko mesto DUNAJ.
Skupno romanje vodijo gg. duhovniki:
Brecelj (Doberdob) , Grmek (Dolina), Jakomin (Skedenj), Štuhec (Marijanišče), Zorko (Rojan), Žerjav (Barkovlje); odgovorni voditelj g. St. Zorko.
GORIČANI, TRŽAČANI, NAŠI ROJAKI IN NAROČNIKI KAT. GLASA IZ DRUGIH KRAJEV ITALIJE — VABLJENI NA LETOŠNJE SKUPNO ROMANJE!
h,'<
ROMARSKO SVETIŠČE V MARIJINEM CEUU (MARIA ZELL)
luiiiiiiHiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiimiiiiiiiiiiiiiHMiiiiiiHiiiiiiniiiiiiiiiiii
Italijanski ropar • partizanski general
Ves italijanski tisk obširno poroča o aretaciji »volka iz Irpinije«, roparja in sedemkratnega morivca Vita NardieUa iz Voltu-rara Irpina v provinci Avellimo v Italiji. Zaradi svojih ropov in umorov je bil obsojen na dosmrtno ječo, a je leta 1951 ušel iz nje. Po 12 letih so ga končno ujeli živega blizu njegovega doma. Oborožen je bil z avtomatično puško, revolverjem in velikim številom nabojev, ročno bombo in podobnim. Zločinec zanima tudi nas zato, ker je bil v drugi svetovni vojna general jugoslovanskih partizanov.
Vito Nardiello je namreč pobegnil iz Nemčije, kjer je bil v vojski, še pred 8. septembrom 1943 v Jugoslavijo. Tu se je pridružil partizanom in bil dodeljen četi, ki je izvrševala smrtne obsodbe. Italijanski tisk poudarja, da se je tu naučil svojega bodočega morilskega poklica. Pri jugoslovanskih partizanih je napravil naglo
Skupno romanje v Marijino Celje
z obiskom Dunaja od 24. do 28. julija
Spored romanja in izleta
Sreda 24. julija: zvečer odhod s posebnim vlakom;
Četrtek 25. jul.: okrog osmih prihod na Dunaj, namestitev po hotelih, ogled mesta z avtobusi;
Petek 26. jul.: zjutraj skupna maša, ogled mesta^ in okolice;
Sobota 27. jul.: po zajtrku odhod z Dunaja v Marijino Celje; tam kosilo, ogled kraja, večerna lurška procesija;
Nedelja 28. jul.: romarska sv. maša, zajtrk, na vlak in pozno popoldne kosilo v Celovcu, okrog 22. ure smo doma.
Stroški
Za vožnjo s posebnim vlakom, za celotno
oskrbo štiri dni se plača okrog 20.500 lir.
Točno bo določeno in sporočeno takoj po
DUŠA LE POJDI Z MANO,
Z MENOJ NA BOŽJO POT!
(cerkvena pesem)
zaključenem vpisovanju, ko bomo vedeli, če imamo posebni vlak ali ne. Posebni vlak je odvisen od števila romarjev.
Vpisovanje
Na Tržaškem in Goriškem se vrši vpisovanje v vseh župniščih ali kakor posamezni gospodje za svoj kraj oznanijo. V mestu Gorici je vpisovanje samo v upravi Kat. glasa in pri fotografu Kleindienstu na Travniku. — Pri vpisu se da na račun 5.500 lir. Vpisovanje traja od Velike noči do desetega maja. To velja za vse kraje. Celotna vsota za stroške se odda povsod do 10. junija. Vsak urejuje vse za romanje vedno v istem kraju.
Sedaj premislite, odločite se, vzemite si dopust za konec julija in se takoj, brez odlašanja vpišite v domačem kraju; čas samo do 10. maja!
Za potni list — prehod meje — bo vse objavljeno do majnika.
Naša pot
Potujemo s posebnim vlakom, če bo zadosti udeležencev. (Neki navdušeni prijatelj našega pohoda na Dunaj je dejal, 'da bo en vlak še premalo, toliko bo romarjev
ROJAKI! Z VESELJEM NA BOŽJO POT K MATERI SLOVANSKIH NARODOV! (Mater slavorum gentium: Maria Zeli)
kariero: najprej poročnik, nato kapetan, major, je končno postal poveljnik brigade, skratka dejansko je imel oblast in čin generala. Zaradi svojih »junaških dejanj« je bil kot zaslužni borec imenovan v partizanskem operacijskem biltenu, še danes hranijo na njegovem domu v Tavemold pri Volturara Irpina njegovi svojci listino v srbskem jeziku, ki potrjuje zasluge partizanskega generala Vita Nardiella, sina Alberika in Eleonore Calabrese. Vrhovno partizansko poveljstvo mu je namreč poslalo našitke generala in diplomo za zasluge za jugoslovansko stvar... »S seboj je vedno nosil prapor, na katerem je imel 200 križcev; vsak križec je pomenil eno žrtev, ki jo je pri partizanih umoril.« Tako italijanski časopisi.
Zanima nas, kaj bo na to odgovorila ser danja jugoslovanska oblast. Ali bo priznala, kar smo mi vedno trdili, da so bili šte-
Tržaškem. Tudi letos z veseljem na božjo pot, na božjo pot na goro k Mariji z Jezusom !
Ugodili smo želji mnogih in zato gremo tudi na Dunaj, ki si ga bomo ogledovali kar cela dva dneva. Dunaj je za premnoge mesto starih časov in spominov, za druge pa evropsko velemesto, ki ga želijo videti in spoznati. Obiskali bomo katedralo sv. Štefana, grobnico nekdanjih cesarjev, znani cirkus Prater, mestno opero, muzeje, grad Schonbrunn, Kahlenberg itd. itd. Zaključek našega potovanja pa bo tudi letos pri skupni mizi v Celovcu. V oni veliki obednici pri kolodvoru smo že večkrat po naše zapeli in bomo tudi letos, če bo dobra volja!
Št.
Tehnično stran romanja (prevoz, oskrba na Dunaju) ima tržaški potovalni urad CIT.
Cirkus Prater na Dunaju — v ozadju katedrala sv. Štefana
CAS ZA VPISOVANJE SAMO DO 10. MAJA. — NE ZAMUDITE!
Lakota na svetu
za tako lepo pot... Desetega maja bomo videli.)
Kakor se mnogi spominjate, zadnjih 50 km pred Marijinim Celjem ni železnice in se moramo peljati z avstrijskimi avtobusi. Nekdanja tam zelo strma cesta je sedaj vsa spremenjena in v položnih serpentinah speljana čez hribe do Marijinega Celja. Torej nič več strahu kakor leta 1957!
Obisk Dunaja
Naše vsakoletno skupno romanje od leta 1950 'dalje je že velika tradicija in praznik posebne vrste za naše kraje, zlasti na
KAKO GLEDAJO UČENJAKI NA VERO
Znanost in vera ne moreta biti v sporu. Znanost je gotovo sredstvo, da dospemo do resnice. Vera je iskanje ideala v življenju, ki naj bi zadovoljil in napolnil našo dušo. Znanost je v evoluciji in vendar svet, ki jo ima v posesti, potrebuje danes kakor nikdar prej navdiha, ki mu ga lahko nudi le vera.
Artur Compton - fizik
vilni njeni vodje med drugo svetovno vojno poklicni morivci? Ali bo priznala, da je sodelovala z okupatorji, s katerimi je pobijala sinove jugoslovanskih narodov zato, ker niso hoteli biti komunisti? AH bo priznala, da se je borila samo za to, da v Jugoslaviji zmagajo oni, komunisti, in si s tem priborijo »■stolčke«?
Nakaitari vodilni častniki italijanskih divizij, ki so se borile ramo ob rami z jugoslovanskimi partizani, že pišejo svoje spomine. Trije italijanski generali, ki jih je odlikoval Tito za to sodelovanje in so bili povabljeni na jugoslovansko poslaništvo v Rimu, so odklonili odlikovanja, češ da so bili Italijani zapostavljeni in da so titovd z njimi grdo ravnali. Zgodovina piše svoje strani in počasi prihaja vsa resnica na dan.
Od treh klasičnih sovražnikov človeka — kuge, dakote in vojne — je verjetno lakota še danes, kljub velikemu znanstvenemu napredku, njegov niajhujši sovražnik. Lakota in njej sledeče obubožanje še vedno kosita zlasti med otroci neštete žrtve. V naprednejših deželah se normalno življenje človeka približuje 70. letom. V manj razvitih deželah pa se življenjska doba konča med 30. in 40. letom. Računajo, da je nad polovica prebivavstva na svetu še danes žrtev lakote ali nezadostnega hranjenja. Tudi v tistih deželah, ki se imenujejo razvite, je še mnogo oseb, ki niso zadostno hranjene. V številnih pokrajinah sveta jedo dvakrat ali samo enkrat na dan. Glavne žrtve tega položaja so otroci. V nekaterih pokrajinah Afrike, Azije in Amerike je otroška umrljivost med prvim in petim letom življenja petkrat višja kot v razvitih deželah. Računajo, da umrje na vsem svetu zaradi lakote vsako leto 30 milijonov oseb, medtem ko je nadaljnjih 300 milijonov oseb bolnih zaradi nezadostne hrane.
Lakota in demografski razvoj
Po drugi svetovni vojni se je živilska proizvodnja na splošno večala z naglejšim ritmom kot demografski razvoj. Toda v dveh velikih pokrajinah, v Aziji in v nekaterih predelih Amerike, proizvodnja na osebo še vedno ni pokrila zaostanka, ki ga je povzročila vojna. Na Daljnem Vzhodu se je število prebivavstva povečalo za 30%, živilska proizvodnja pa samo za 25%. Toda gledati moramo tudi v bodočnost. Prebivavstvo Indije, ki ga je danes 400 milijonov, se bo v prihodnjih desetih letih povečalo za nadaljnjih 50 milijonov. Prebivavstvo Latinske Amerike raste s še hitrejšim ritmom. OZN meni, da se bo konec tega stoletja prebivavstvo na svetu podvojilo.
Toda četudi se njihovo prebivavstvo veča, se dobro razvite dežele vedno boljše hranijo. V ZDA se je po drugi svetovni vojni prebivavstvo povečalo za okrog 35%. Proizvodnja se je dvignila na 60% in delovna zmogljivost na uro za 100%. Uporaba modeme tehnike je omogočila velik napredek tudi drugim deželam. Na Japonskem je donos na hektar približno tri ali štirikrat višji kot v Indiji. Evropa dobi štirikrat več mesa in mleka od ene domače živali kot na Bližnjem Vzhodu, sedemkrat več kot v Afriki in desetkrat več kot na Daljnem Vzhodu. Ta ogromna proizvodnja v nekaterih deželah lahko povzroči, da se v njih nakopičijo izredne količine pridelkov, toda ti zelo težko pridejo na mednarodni trg, ker dežele, ki jih najbolj potrebujejo, nimajo denarja, da bi jih kupile. Računajo, da samo presežek žita znaša 130 milijonov ton.
Kaj je mogoče storiti?
Lakota je končna posledica revščine. Rešitev problema revščine pa moramo iskati v uravnovešenem razvoju najbolj razvitih gospodarstev. Kmetijstvo lahko da več živil, toda začetni zagon za povečanje proizvodnje ne more biti ločen od splošne ekspanzije vsega gospodarstva. Zato je treba povečati površino obdelovane zemlje in take je na svetu še dosti. Pospeševati ribolov; tudi tu se da še veliko napraviti;
končno je potrebno uvesti povsod umno gospodarjenje! V tam oziru je dve tretjini dežel na zelo nizki stopnji.
Boj proti lakoti
Ta boj je organizirala FAO in za pet let, zaključili ga bodo leta 1965. Bore se na treh frontah: z informacijami in vzgojo, z raziskavanji in z akcijo.
Zaključek
Lakota na svetu je izredno hud problem, ki ga krščanska ljubezen ne more prezreti. Toda lakota na svetu je odvisna v veliki meri tudi od sedanje porazdelitve bogastva : 30% prebivavstva na svetu potroši 80% obstoječih dobrin, 70% ostalega prebivavstva pa se mora zadovoljiti samo s preostalimi 20% dobrin. Danes tudi lahko rečemo, da štiri petine uporabljive zem-ske površine niso razumno obdelane ali sploh niso obdelane. Danes bi bila proizvodnja živil, ki je na razpolago človeku, več kot zadostna za skupne potrebe. V bodoče bi bila dobro organizirana proizvodnja po normalnih računih zadostna za prebivavstvo vsega sveta. Računajo, da bo nekega dne zemlja lahko zadostila potrebam 30 milijard ljudi, to je desetkrat več kot je sedanjega prebivavstva na svetu.
To, proti čemer se moramo boriti, pa je sebičnost. Massilon je dejal že v 17. stoletju: Naši izdatki rastejo iz dneva v dan, kajti vsak dan se množe naše strasti. To, kar je bilo za naše očete bogastvo, je za nas postalo revščina. Naše dobrine nam ne zadoščajo več, kajti nič ne zadošča tistemu, ki se ne zna ničemur odpovedati. Še prej je zapisal sv. Avguštin: Gospod bo zahteval od nas račun... Zakaj si dovolil, da je toliko potrebnih umrlo od lakote? Ni ti manjkalo zlata; boljše bi bilo, da bi ohranil žive božje templje, kot pa kovino. Pij XII. je v govora na predstavnike FAO 8. decembra 1953 dejal: Svet še vedno gleda z globoko žalostjo na bridke podobe teh žrtev lakote. Da se odpravi ta bič, velja sprejeti kakšno žrtev. Ali se Kristus sam mi potrudil, da je nasitil množice, ki so mu sledile? Ali ni naučil svojih učencev molitve, v kateri prosimo Boga za vsakdanji kruh? S tem, da nadaljujete z namenom, ki ste si ga zastavili, boste brez dvoma izvedli do konca namen, ki je drag Tistemu, ki se je posvetil rešitvi človeštva.
Lakota na svetu je tehnični problem za povečanje proizvodnje, je organizacijski problem za porazdelitev potrošnih dobrin, vedno pa je tudi človečanski problem in problem krščanske ljubezni.
Velik dar duhovniških poklicev
»Nasprotovanje staršev duhovniškim poklicem svojih sinov je prizadelo sv. Cerkvi večji udarec kakor pa vsa preganjanja,« tako je izjavil clevelandski nadškof msgr. Edvvard Hoban v pastirskem pismu, ki ga je te dni naslovil na vernike ob škofijskem tednu za duhovniške poklice. Nadškof opominja starše, naj spodbujajo svoje sinove in naj jih seznanjajo z lepoto in vzvišenostjo duhovniških poklicev. »Za družino, ki je res katoliška,« je izjavil nadškof, »ni večje časti in večjega blagoslova kakor poklic enega ali več članov družine v duhovniško ali redovniško službo.«
Demagoštvo in stvarnost
Ker smo pred volitvami, se je po dolgem času znova spomnil na nas Primorski dnevnik. Mi ga nismo ničesar vprašali, ker nam pa ne da miru, mu moramo pač odgovoriti.
Primorskemu ni prav, da smo objavili poročilo o sestanku SDZ v Gorici v nedeljo 31. marca. Kar očita DZ, bo znala že sama zavrniti, če se ji bo zdelo potrebno. Mi odgovarjamo zase.
Naša slovenska manjšina v Italiji mora braniti različne dobrine, ki so zanjo bistvene in ki jih ogrožajo različni nasprotniki. Da jih naštejemo:
1) NAJPREJ VERSKE
IN MORALNE DOBRINE
Krščanski svetovni nazor je zgrajen na veri v Boga in na razodetem moralnem nauku. Zato je dolžnost vsakega še vernega Slovenca, da danes te dobrine brani pred vsemi tistimi, ki mu jih ogrožajo. In to so predvsem komunisti. Njih svetovni nazor je zgrajen na golem materializmu. Tam, kjer so oni na oblasti, je tak materializem postal »državna vera«, ki jo mora izpovedovati vsakdo, kdor hoče kaj veljati. Tam se taka »vera« prisiljeno uči in razlaga v vseh šolah, od otroških vrtcev do univerz. Učiti se je morajo tudi otroci vernih staršev.
To je pa duhovno nasilje in zločin, — Zato se moramo tudi mi verni Slovenci boriti zoper vse tiste, ki izpovedujejo tak svetovni nazor. Boriti se moramo s sredstvi, ki nam jih daje na razpolago demokratični ustroj države, v kateri živimo. Med temi sredstvi je tudi to, da podpremo tiste stranke, ki nam najbolj zagotavljajo nemoteno uživanje omenjenih dobrin. Med vsemi ital. strankami nam daje v največji meri tako zagotovilo ravno KRŠČANSKA DEMOKRACIJA. — Zato je naravno, da bo slov. katoličan pri državnih volitvah volil to stranko.
2) DEMOKRATIČNI SISTEM VLADANJA
V svoji zgodovini smo Slovenci okusili dokaj grenkosti, ki so nam prišle predvsem od raznih diktatur. V Italiji pa so po zadnji vojni uvedli tak demokratičen red in tako svobodo za vse, da čeprav ni popolna, se vendar v njej bolje počutimo kot pod vsemi dosedanjimi režimi. Steber sedanje demokratične uredbe v Italiji je pa ravno KD. Zavedamo se, da kakor koli bi se premaknila tehtnica med političnimi silami v državi, bi bilo za nas slabše, bi bilo manj svobode. — Zato se slovenski demokrat, ki za lastno slovensko listo ne more voliti, ne bo pomišljal na državnih volitvah dati svoj glas KD. — To bomo tem lažje storili, če pomislimo, pod kakšno diktaturo živijo naši bratje onstran meje, kjer vlada »ljudska demokracija« pod vod-stvomm komunistične partije. Prav preteklo nedeljo so dokončno potrdili to diktaturo ene stranke, ko so sprejeli novo jugoslovansko ustavo. Ker mi slovenski demokrati nismo za diktaturo nobene vrste, zato ne bomo podprli nobene stranke, ki zagovarja katero koli diktaturo, zlasti ne komunistične partije Italije.
3) SOCIALNI IN GOSPODARSKI NAPREDEK
Država mora skrbeti za vsestransko gospodarsko in socialno blagostanje državljanov. Pri tem ji morajo biti pri srcu najprej revni sloji, predvsem kmetje in delavci. V Italiji smo videli, da se je v preteklih 18 letih od končane vojne zelo veliko storilo v tem oziru, tako da govorijo o »italijanskem čudežu«. To se je pa moglo zgoditi samo zato, ker je KD pomagala, da so se uresničile številne zahteve krščanskega socialnega nauka. Zato slov. kmetu in delavcu, ki sta mu mar pravi socialna
napredek, ne bo težko oddati svoj glas za KD, ki mu zagotavlja vedno večjo socialno pravičnost v svobodi. S toliko lažjim srcem bo to storil, če pomisli, da države pod komunističnimi režimi niso doživele še nikakega takega »čudeža«, nasprotno, kot sami priznavajo, so celo v sovjetski Rusiji glede splošnega ljudskega blagostanja še daleč, daleč za deželami zapadne demokracije. V bližnji Jugoslaviji pa bi ljudstvo trpelo pravo lakoto, če bi jim ameriški stric in druge zapadne države ne pomagale v njih zavoženi gospodarski politiki.
4)	OBRAMBA
NAŠE NARODNE SAMOBITNOSTI
Kot narodna manjšina v tuji državi imamo še eno dobrino, ki jo moramo čuvati, in to je naša narodnost. Po božji volji smo člani slovenskega naroda in taki želimo ostati, ker ise nočemo prodati ta ker nočemo postati renegati, kajti vse take smatramo za moralne ničle in koristolovce. Za našo narodnost smo se borili v preteklosti, se borimo 'danes in se bomo v prihodnosti. Toda zavedamo se, da živimo v deželi, kjer je nagrmadene preveč narodne nestrpnosti iz preteklih časov in kjer zaradi tega ni mogoče vsega slabega odpraviti z eno potezo peresa. Vendar, resnici na ljubo, moramo priznati, da se je pod demokratično Italijo tudi v tem oziru marsikaj spremenilo na boljše in da imajo zlasti mlajši politiki v vrstah KD bolj široke poglede tudi na narodnostno vprašanje. Zato gojimo trdno upanje, da se bo v svobodni demokraciji uredilo tudi vprašanje zaščite naše slov. manjšine korak za korakom. Vsled itega nam danes tudi obramba naših narodnih pravic narekuje, da na državnih volitvah podpremo tisto stranko, 'ki nam tudi v tem oziru nudi največ garancij za pravično zaščito naših narodnih pravic. Po našem mnenju je to ravno KD, ki se opira na krščanski svetovni nazor in na socialni nauk Cerkve.
Res je, da so krajevne razmere na Tržaškem narekovale drugačen političen nastop pri prihodnjih volitvah, kakor smo tudi na Goriškem leta 1953 zaradi takratnih razmer 'drugače nastopili kot danes. Toda danes kot danes moremo na Goriškem z mirnim srcem podpreti KD, ki nas ne bo iraznarodila, če se sami ne bomo.
*
Primorski nam očita Slovence v Benečiji. Kakšno je naše .mnenje glede beneških Slovencev, smo povedali nedavno v članku Ivan Trinko in tragika beneških Slovencev. Tedaj ni Primorski črhnil niti besede. Znamenje, da smo zadeli žebelj na glavo. Zato naj ne uganja demagoštva s stvarjo, katero so najbolj zavozili ravno slovenski partizani in komunisti.
*
Zadnja stvar, ki nam jo Primorski očita, je Koroška, kjer baje avstrijski demokristjani zatirajo Slovence. To ni res. Na Koroškem je na vladi ‘socialistična stranka. Ta je, ki ni izpolnila svojih socialističnih dolžnosti. V vrstah avstrijske ljudske stranke na Koroškem je res veliko število bivših nacistov, ki se danes 'izdajajo za katolike. Ti so tisti elementi, ki najbolj rovarijo zoper slovenske duhovnike in slovenske ljudi tudi na škofiji v Celovcu. Toda nekaj takih farizejev ni še stranka, kajti na drugi strani je res, da Die Furche, ki izhaja na Dunaju, najbolj pogumno zagovarja pravice slovenske manjšine na Koroškem.
Končno želimo poudariti še to, da je iz članka Našega tednika - Kronike razvidno, da odgovornost za žalostno stanje na Koroškem pada predvsem na eno samo določeno osebo v celovški kuriji, ki si lasti pravice, ki ji ne gredo. Zato pa ne smemo biti kakor sv. Peter, ki je zaradi ene čebele, ki ga je pičila, vrgel cel panj v vodo. Vsakdo naj nosi svojo odgovornost pred Bogom in pred ljudmi. To je stvarnost, drugo je demagoštvo, ki prija Primorskemu dnevniku.
Moj otrok je slabši med počitnicami, kot med šolskim letom
Tako se tu in tam sliši. Popolnoma to ne drži, večkrat pa je tudi to živa resnica.
Že Don Boško je rekel: »Počitnice so hudičeva žetev!« In pregovor pravi: »Lenoba je vseh grdob grdoba!«
S tem je že povedano, kateri otroci postanejo med počitnicami slabši. Tisti, ki niso pametno zaposleni, ta tisti, ki niso nadzorovani.
So družine, ki z lahkoto otroke primerno zaposlijo, da se umsko odpočijejo in telesno okrepe. Še več je pa takih dru-( žta, ki otrok ne morejo zaposliti, še manj nadzorovati. Oče ta mati sta od jutra do večera zaposlena, starejši brat ali sestra sta kje za vajenca in tako je otrok ves dan sam sebi prepuščen. Živi brez reda v dolgočasju. Zjutraj poležava, zvečer se ne spravi k počitku, čez dan se klati s kako sumljivo družbo po ulicah ali po kakšnih »igriščih« in tako mora postati slabši. Taki primeri niso samo v mestu, ampak tudi na vaseh.
Med letom je vse tako lopo teklo od jutra do večera. Skrb, da ne bo zamudil šole, briga, da bo v šoli pripravljen itd., je otroka gnala, da se je držal reda. Sedaj je vsega tega konec. Brezdelje, nered, dolgočasje in slaba družba, kako da ne bi slabile njegove moči!?
*
UMI
TAMBRE, kraj letovanja kolonije Slokad: veselje in medsebojna ljubezen vežeta otroke in vzgojiteljice! Starši! r.udite vašim otrokom lepe počitnice
pade marsikatera grenka solza, ko se je treba posloviti.
Da ne postane slabši, ampak vedno boljši, je preskrbljeno z odločno versko vzgojo.
Skupne kratke molitve zjutraj in zvečer, pred jedjo in ipo jedi, prilika udeležiti se vsak dan sv. maše, redna nedeljska sv. maša, prilika vsak teden za prejem zakramentov, služba božja, prepletena z pesmimi in skupnimi molitvami, tako prevzame otroka, da se nikoli ne dolgočasi, ampak zelo rad gre k sv. daritvi. Razen tega so med tednom ob večerih verski filmčki, kratka navodila in nasveti, kako najlepše preživeti svoje proste dneve. Da ne omenjam še prelepih večerov ob večernem ognju, kjer.se pod obokom zvezdnatega neba širi majhno otroško srce ob veseli pesmi, ki spominja na očeta in mater ter dojema dobroto in modrost božjo.
Torej, starši, nepotrebne so skrbi, kam z otrokom, da ne bo postal slabši! če hočete, da bodo vaši otroci ostali dobri ali celo postali boljši, pošljite jih na skavtsko taborjenje ali v kolonijo!
Ivan Rovan
jenja so prav zato, da staršem in otrokom pomagajo, da bo otrok ostal dober, boljši — slabši pri dobro urejeni koloniji in 'taborjenju ne more postati!
Otrok pride v družbo vrstnikov, kjer se prav dobro počuti. Nauči se živeti v družbi. Tisti red, ki mora biti v vsaki skupini, je kot nalašč zanj, da postane zadovoljen in vesel. Nauči se malo potrpeti ta ima priliko naučiti se marsikaj koristnega za življenje.
Redno vstajanje, kratka jutranja telovadba, umivanje z mrzlo vodo, sam si napravi posteljico, skupna hrana ga prisili, da je vse od kraje z apetitom, skupna igra, sprehodi v lepo naravo, kopanje, izleti itd. vse to tako vpliva na njegovo mehko dušo, da ne bo mogel zlepa pozabiti in mu bo ostalo, kot opora za vse življenje. O dolgočasju ni govora, ker je vse tako urejeno, da je vsak trenutek dneva pametno izrabljen.
Razen tega skrbno oko učiteljice ta vzgojiteljice takoj opazi, kje je kaj narobe, da hitro spravi v red. če je kdo žalosten, ga razveseli, če je bolan, je pri roki bolniška sestra, da ga vzame v svojo skrb. Kratkomalo vse osebje je tam prav zaradi njega. Razen tega ima v skupini nešteto prilik, da premaguje svoje sebične težnje ta želje ta tako oblikuje svoj značaj, da sam ne ve kako in kdaj.
V družbi dobi prijatelja ali deklica prijateljico, ki se tako ujemata, da na koncu
Napredna Amerika
»Kaj vas je v Ameriki najbolj zadelo?« so vprašali Windsorškega princa ob njegovem povratku iz Amerike.
»Brez dvoma to, kako ameriški starši miirnodušno ubogajo svoje otroke.«
Eisenhowerjev govor
Po izvolitvi za univerzitetnega rektorja je moral Eisenhovver že drugič držati govor ob začetku akademskega leta. Začel je: »Dragi prijatelj, rad bi vam dal nekaj naukov. A prišlo mi je na misel, da jih je še mnogo od lanskega leta, katerih vi niste še izpolnili.«
Torej kam z njim?
Pošljite otroka v kolonijo ali na skavtsko taborjenje. Kolonije in skavtska tabor-
!lltlllllllllll!lllll!llllllllllllllllllllllllllllll!llllll!llllllllllll!llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllll!llllllllllll!lllllllllllllllilllllllllllH	lll!liilllllll|lllll!lllllllll)l!lllllltlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllltllllltllllllllllltllllltlllllllllllllllllllHlllllllllllllllllllltltlllllltlll
Radio Trst A
Spored od 14. do 20. aprila
Nedelja: 10.00 Prenos sv. maše iz stalnice sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Velikonočni čudež«. — 12.00 Slovenska nabožna pesem. Cerkveni zbor s Kalinare.
— .12.15 Vera in naš čas. — 17.00 Ivan Tavčar: »Holekova Nežika«, novela. — 18.30 Obisk v naši diskoteki: (8) »Dr. Kazimir Humar«. — 21.00 Iz slovenske folklore: »Zvonovi zvone...«.
Ponedeljek: 8.30 Zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice. — 10.00 Franc Orožen: »Dominica gaudia - svet se veseli Vstajenja«. — 12.00 Iz slovenske folklore: »Zvonovi zvone...«.
— 17.00 »Figaro se ženi«, komedija v petih dejanjih. — 20.30 Baldassare Gailuppi: Podeželski filozof, komična opera v treh dejanjih.
Torek: 12.00 Pomenek s poslušavkami.
— 18.00 Italijanščina po radiu - 51. 'lekcija.
— 18.30 Iz del dunajskih klasikov: L. van Beethoven - Franz Joseph Haydn. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 21.00 Roman v nadaljevanjih: Nikolaj Vasiljevič Gogol: »Kako sta se kregala Ivan Ivanovič ta Ivan Nikiforo-vič« - 1. oddaja. — 21.30 Koncert tenorista Dušana Pertota, pri klavirju Mirca San-cinova. — 22.00 Obletnica meseca: »Trideset let ustanove ..IRI"«,
Sreda: 12.00 Zgodovinske zanimivosti. —
18.00 Julijski in furlanski zbori. Vokalni ansambel »Aquilee« iz Basiliana. — 18JO Jugoslovanski skladatelji: Stjepan Šulek.
— 19.00 Higiena ta zdravje. — 20.30 »Primer Sosnovskega«, radijska drama.
četrtek: 12.00 Roman v nadaljevanjih: N. V. Gogol: »Kako sta se kregala Ivan Ivanovič in Ivan Nikiforovič« - 1. oddaja.
— 18.00 Italijanščina po radiu - 54. lekcija.
— 19.05 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu. — 20.30 Simfonični koncert.
Petek: 12.00 Pomenek s poslušavkami. —
18.00 Tenorist Janez Lipušček. — 18.30 S 'koncertov »Camerate musicale triostine«.
— 18.00 Radijska univerza: »O pojmu pravice in njegovi zgodovini« (13) - »Pravica glede dela«. — 21.00 Koncert operne glasbe.
— 22.00 Iz pesniških gajev: »Ode in himne Alessandra Manzonija«.
Sobota: 12.00 Podobe iz narave. — 14.40 Slovenske ritmične popevke. — 15.30 »Velika noč«, drama v treh dej. — 17.20 II. vatikanski koncil. Poročila in komentarji o vesoljnem cerkvenem zboru. — 18.00 Sodobna slovenščina. — 19.00 Družinski obzornik. — 20.45 Zbor »Jacobus Gallus«.
Jaz verujem v nesmrtnost duše. Znanost nas uči, da se nobena stvar ne uniči. Jz tega sledi, da se življenje in z njim duša ne moreta razbliniti v nič, zato sta nesmrtni.
Wcrner von Braun - atomski znanstvenik
9
Msgr. G. VELCI:
do (Ju^ODS^^ 9oca
Na desno je latinska kapela, kjer je bil Gospod položen na križ, na levo je kapela pravoslavnih, kjer je bil zasajen v tla križ, na katerem je Jezus izdihnil ob 15. uri na veliki petek. Pod oltarjem v Pravoslavni kapeli romar lahko vtakne roko v razpoko skale, ki je nastala ob potresu, ko je Jezus umrl. Za oltarjem je Naslikan velik križ ta ob njem sta v narav-hi velikosti na les naslikana Marija in sv. Janez Evangelist. Z obokov visi nešteto srebrnih svetilk, v katerih gori čisto °livno olje.
Ni mogoče najti na svetu kraja, kjer bi s° lepše molilo kot na sveti gori Kalvariji. Med obema oltarjema je še en majhen ol-
tar, posvečen žalostni Materi božji, ki sprejema v naročje Sina, po snet ju s križa. Tudi ta oltar imajo v oblasti: katoliška, grško-pravoslavna in armenska.
Kaj je ostalo od Gospodovega groba? Kalif Hakem je dal razrušiti njegov grob. Pustil je le kamnito klop, kamor so položili Jezusovo truplo. Ta kamen je danes preoblečen z marmorjem. V kapelici je prostora komaj za tri osebe. Iz tega kamna sc je dvignil vstali Kristus ob prvih urah nedeljskega jutra, da je začel svoje zmagoslavje brez konca.
Noben romar ne obišče bazilike Jezusovega groba samo enkrat, čim večkrat jo obišče, tem srečnejši je. Kdor ne zna moliti, naj gre v Jeruzalem ali v Lurd, kogar nobena stvar več ne gane, naj gre v Jeruzalem. Spominjam se starega pomorskega kapitana, najbolj 'trdega in neobčutljivega človeka, kar sem jih kdaj srečal, ki je bil trikrat v Jeruzalemu. In sam mi je pripovedoval, da mora človek
imeti kamen namesto srca, da ga do solz ne gane ob grobu Gospodovem.
Ko sem bil še bogoslovec v Innsbrucku, nam je pripovedoval voditelj duhovnih vaj, da je nekoč šel z romarji v Sveto deželo. Pa se mu je približala neka Francozinja in vprašala: »Ali je bil tu križan naš Gospod?« Ko je dobila pritrdilen odgovor, je planila v jok. Jezuitski pater je dostavil, da še ni videl tako jokati kake osebe.
Vsak dan je ob 4. uri popoldne procesija, pri kateri obiščejo in pokadijo vse oltarje, ki spominjajo na dogodke iz Kristusovega trpljenja, in še votlino pod baziliko, kjer so leta 326 našli Jezusov križ. Petje pri vsakem oltarju je svoje vrste, a romarja zelo pretrese. V kapeli sv. Helene je velik bronast kip te svetnice, ki ga je podaril nesrečni mehikanski cesar Maksimilijan.
V baziliki verniki lahko dobijo popoln odpustek pred vsakim oltarjem, če zmo-
lijo očenaš, zdravamarijo in čast bodi. Tudi ob obisku katere koli cerkve v Sveti deželi romar lahko dobi popoln odpustek.
Prav posebno sem si želel počastiti relikvijo 'sv. križa- v baziliki božjega groba. Shranjena je v pozlačenem srebrnem re-likvijarju. Je pa zelo majhen košček sv. križa. Srečne cerkve na krščanskem Za-padu, med njimi tudi goriška stolnica in bazilika v Gradažu, ki hranijo tako viden del sv. Križa, na katerem je umrl naš Gospod za odrešenje sveta.
Relikvije sv. križa
Zgodovinsko je dokazano, da je sv. Helena našla Jezusov križ in ga dala razdeliti na tri dele. Največji del je ostal v Jeruzalemu, shranjen v srebrni skrinji. Vsako leto na veliki petek so ga izpostavili v javno češčenje ob navzočnosti jeruzalemskega škofa, duhovnikov in vernikov. Drug za drugim so šli mimo sv. relikvije, ki je bila izpostavljena na mizi, pogrnjena
z belim prtom. Verniki je niso smeli poljubiti, ampak so se je dotaknili samo s čelom. To pa so odredili zato, da bi kak predrzen romar ne odgriznil od relikvije košček, da bi ga potem nosil na prsih v zlatem medaljonu, kot o tem priporočata sv. Avguštin in sv. Janez Krizostom. Drugi del sv. križa so poslali v Carigrad in tretji del v Rim. Vsi koščki sv. križa, ki izhajajo iz toh treh delov, so pristni. Ko sem po srednješolski maturi potoval po Dalmaciji, sem v Dubrovniku videl tak večji del sv. križa. Tudi v Benetkah v baziliki sv. Marka imajo znaten delček, ki so ga dobili iz Carigrada, kot tudi na Dunaju v cesarski zakladnici, v Parizu v katedrali Notre Dame in v Rimu v cerkvi sv. Križa. Kjer so zdaj relikvije sv, križa, tam bodo tudi ostale, ker ne dovolijo več, da bi jih drobili na še manjše koščke.
(se nadaljuje)
□ RIŠKE
Oljčna nedelja v Gorici
Star slovenski pregovor pravi, da en »že-gen« mora biti moker. Zato se na oljčno nedeljo nismo prav nič jezili, ko nas je dež pošteno močil na poti v cerkev. Upanje, da bo zato velika noč sončna, nas je krepilo.
Po vseh cerkvah se je vršil slovesni in tako lepj obred blagoslovitve oljčnih vej, ki so jih potem verniki nosili na svoje domove. V cerkvi sv. Ignacija na Travniku je tudi letos bil peti pasijon. V stolnici so po veliki maši izpostavili Najsvetejše, ki je nato ostalo izpostavljeno do torka zvečer.
Goriški nadškof je v tej svoji prvi veliki noči med nami pokazal vso skrb in očetovsko pozornost do svojih vernikov. Obiskal je vse tovarne in večje delavnice ter veleblagovnico Standa, kjer je imel sv. mašo in govor. Prve tri dni velikega tedna pa je imel vrsto konferenc kot pripravo na veliko noč, in sicer popoldne v cerkvi sv. Karla za ženske izobraženke, zvečer pa v dvorani Stella Matutina za moške.
Blagoslovitev motoriziranih vozil
Tudi letos se je na Telovadnem trgu obnovila blagoslovitev motoriziranih vozil goriškega mesta in okolice. Na stotine motoriziranih vozil, mestnih avtobusov, tovornikov finančnih straž, vojaštva, gasiv-cev, rešilnih voz Rdečega križa ter vozil vseh tipov in vrst do dvokolesnih mopedov se je zbralo v nedeljo opoldne na tem trgu. Blagoslovitev je izvršil nadškof Pan-grazio, ki je imel 'tudi priložnostni govor in poudaril, kako morajo vse pridobitve služiti človeku le v dobro. Posebej je še blagoslovil novi rešilni voz goriškega Rdečega križa, katerega botrica je bila grofjca Nikoleta Coronini.
Goričani potrošijo 863 milijonov za prireditve
V razmerju z drugimi mesti Goričani res ne potrošijo veliko za športne in gledališke prireditve ter za kinopredstave. V teku leta pa se kljub temu naberejo čedne vsote. Tako so n. pr. Goričani v letu 1953 potrošili v te svrhe 459 milijonov ali pa 3600 lir na prebivavca. Leta 1958 je ta izdatek porasel že na 729 milijonov in leta 1961 na 863 milijonov ali na 6200 lir na prebivavca. Pri tem moramo seveda upoštevati, da so se cene vstopnin v zadnjih letih dvignile, vendar lepi milijoni kljub temu ostanejo.
Podpisana pogodba za brivce in frizerje
Zveza svobodnih sindikatov in ostali sindikati so z organizacijo gospodarjev dne 6. aprila podpisali novo delovno pogodbo za brivce in frizerje. Nova delovna pogodba zagotavlja brivcem v goriški pokrajini naslednje plače: Delavec prve kategorije 7 tisoč tedensko; druge kategorije 6 tisoč. Frizerji: 1. kategorija 8.000 ; 2. kategorija 7.000; 3. kategorija 6.000. Vajenci: prvo leto 25% delavske plače; drugo leto 40%; 4. leto 80%. — Odpravnina: do 5 let službe 4-dnevna plača; od 6 do 10 let šest dna; od 11 in več osem dni. — Počitnice: deset dni. — Trinajsta plača: 4% letne plače.
Slikarska razstava Franko - Del Neri
Sredipolju (Redipuglia) sta pred časom nastopili z osebno slikarsko razstavo dve mladi goriški usmetnici, Vida Frankova in Silvia Del Neri.
Gdč. Vida Franko je profesorica risanja na slovenski strokovni šoli v Gorici. Je to njena prva razstava; zanimanje in priznanje obiskovavcev potrjujeta, da je ta njen prvi nastop žel mnogo uspeha.
Frankova se je predstavila večinoma z motivi od morja in pokrajinami. Zelo posrečena je slika Tri sestre, ki je po mnenju nekaterih najboljša.
Razstava bo odprta še do Velike noči.
Obema mladima umetnicama k uspehu čestitamo in želimo, da bi tej razstavi sledile še druge, in da bi si kmalu mogli ogledati njuna dela tudi v Gorici.
Udejstvovanje Olympije
Odbojka in lahka atletika, to sta dve področji, na katerih sc uveljavlja in udejstvuje Olvmpija. V odbojki je društvo nastopalo v »kategoriji C«, in to že od srede februarja dalje. Računalo se je, da se bodo 01ympijei dobro odrezali. Toda zaradi nepredvidenih zaprek (nekateri že preizkušeni in izvežbani igravci so odtegnili svojo pomoč; ostali mladi in ne še zadostno pripravljeni igravci so postali tako preveč
INiaVICE
obremenjeni; finančne težave itd.) je vodstvo društva bilo prisiljeno, da odstopi od nadaljnega tekmovanja.
Preteklo soboto in nedeljo se je 01ympi-ja udeležila provincialnega odbojkarskega prvenstva CSI. Dosegla je lepe uspehe: zasedla je prvo mesto med naraščajniki in prvo mesto med mladinci. Olimpijci so premagali: U.S. Silenziosa iz Gorice z 2:0 (15:3, 15:1), Intrepida iz Gradeža z 2:0 (15:5, 15:3); dalje Zavod Dante z 2:0 (15:3, 15:5) in Torriana iz Gradiške s 2:0 (15: 13, 15:9).
Lahkoatleti pa se pridno vadijo, kajti lahkoatletska sezona se je že začela in kmalu bo treba iti na tekmovalne steze in pokazati svoje znanje.
• S K P D GORICA želi svojini članom, sotrudnikom in somišljenikom doma in po svetu, da bi bila pesem Vstajenja pesem vaše sreče, veselja in miru. — Enako želi društvom na Goriškem, Tržaškem in Koroškem.
• SKPD - ŠTEVERJAN vošči veselo Alelujo vsem članom, prijateljem in znancem ter vsem sosednim društvom.
• KMEČKO-DELAVSKA ZVEZA vošči vesele praznike vsem članom in prijateljem doma in po svetu.
Na belo nedeljo, 21. aprila, vsi v Ricmanje na VZHODNO LITURGIJO in BLAGOSLOV VELIKEGA ZVONA. Začetek slovesnosti ob 3" popoldne.
KMEČKA BANKA
GORICA UL. MORELLI 14 - TEL. 22-06
vošči vesele velikonočne praznike!
RZASKE
NOVICE
Živahne volilne priprave na Tržaškem
Volilne priprave na Tržaškem so zelo živahne. Nas zanimajo predvsem priprave med tukajšnjimi Slovenci. Najbolj so se zagnali v boj komunisti, ki imajo na razpolago težke milijone za časopise, plakate, shode in plačane agitatorje, da zapeljujejo slovenske ljudi. Tudi italijanski socialisti vabijo Slovence na neslovenske limanice. Oboji se zaganjajo v Skupno slovensko listo, ki je samo slovenska in edina predstavlja našo narodno manjšino na Tržaškem. Klavrno vlogo igra komunistično usmerjeni »Primorski dnevnik«. Ta list napada Skupno slovensko listo po go-riškem, čeprav dobro ve, da na Goriškem ni Skupne slovenske liste. Kar zadeva goriške razmere, bodo slovenskim pomagačem italijanskih komunistov in socialistov gotovo odgovorili Goričani. Tržačani jim le svetujemo, naj najprej pometajo pred lastnim pragom, kajti nesporno drži, kar pravi proglas Skupne slovenske liste: s tem, da so se nekateri slovenski ljudje prostovoljno vključili v italijansko komunistično partijo in italijansko socialistično stranko (česar na Goriškem nobena napadena skupina ni naredila!), so se odpovedali narodnopolitični samobitnosti, se prepustili prostovoljnemu potujčevanju in se podredili tujemu vodstvu.
Skupna slovenska lista se mora zanašati izključno na finančna sredstva zavednih slovenskih podpornikov. Ne more trošiti milijonov za propagando. Kljub temu je že povsod nalepila velike lepake in razvila živahno delavnost, ki je plod idealizma ter vroče narodne zavesti. Neglede na to, da demokratično in krščansko zavedni Slovenci že po svoji vesti ne morejo glasovati za totalitarne in marksistične slovenske kandidate na listah italijanskih komunistov in socialistov, ne moremo nikdar dovolj odločno poudariti, da so slovenski glasovi, oddani tema strankama, za našo narodno manjšino izgubljeni, saj se bodo uradno šteli kot italijanski glasovi. Zato z glasom za Skupno slovensko listo pokažimo, da smo tukaj da hočemo živeti in da se vrste zavednih Slovencev večajo! Naši zavedni prijatelji naj te dni pred volitvami govorijo z vsemi prijatelji in znanci, jim pojasnijo položaj in jih pridobijo za Skupno slovensko listo! Za slovensko enotnost — najprej s Skupno slovensko listo!
P. S. V sredo 17. aprila in v sredo 24. aprila bo ob 20.30 radio Trst »A« po poročilih objavil še dva govora Skupne slovenske liste.
Delovanje akademskega sveta
Akademski svet na tržaški univerzi se je v zadnjih mesecih pogostokrat sestal. Na dnevnem redu je bila vrsta točk in vprašanj. Slovenski predstavnik Marko Udovič se je oglasil o priliki debate o proračunu in o drugih tekočih zadevah, tisku, socialnem skrbstvu in delovanju knjižne zadruge TERGESTE, ki ima v načrtu postopoma tiskati vsa potrebna skripta za študente vseh fakultet.
Beležimo tudi razveseljivo dejstvo, da je ministrstvo za šolstvo uradno odgovorilo na vlogo našega predstavnika liste ADRIA o vprašanju stolice za slovenski je/ik in slovstvo na tržaški univerzi.
Po velikonočnih praznikih bo gotovo še nekaj sej. Na dnevnem redu bo prav go-
tovo tudi določitev dneva volitev v novi akademski svet. Med tem časom se bodo sestali na pripravljalnem sestanku izvoljeni voditelji raznih grupacij in se pomenili, ali bi bilo koristneje imeti volitve še tekom maja meseca ali se zaradi bližajočih izpitov prenese volilna kampanja na jesen.
Proti razlastitvi slovenske zemlje!
Kakor smo že poročali v številki z dne 28. marca, je tržaški občinski svet sklenil razlastiti veliko število zemljišč pri Sv. Ani, Sv. Magdaleni in v Rocolu. Večina te zemlje je v slovenskih rokah. Svetova-vec Skupne slovenske liste je rotil občinski svet, naj pusti slovensko zemljo pri miru. Najprej bi morali podreti kup umazanije v starem mestu, kjer bi lahko sezidali lepo število ljudskih stanovanjskih hiš. A ni nič zaleglo. Dr. Simčič je glasoval proti temu sklepu, medtem ko moramo ugotoviti in poudariti žalostno dejstvo, da so se glasovanja vzdržali svetova vci italijanske komunistične ter italijanske socialistične stranke, čeprav so med njimi kar štirje Slovenci, ki niso čutili potrebe, braniti koristi slovenskih ljudi, kateri bodo razlaščeni, ali pa jim vodstvi italijanskih levičarskih strank tega nista dovolili. Zdaj zvonijo po toči, čeprav bi ta krivični sklep lahko preprečili v tržaškem občinskem svetu! Skupna slovenska lista vnovič dviga svoj glas in zahteva, naj nadzorna oblast razveljavi ta krivični sklep, ki preganja naše ljudi z zemlje, katero so skozi stoletja obdelovali naši predniki ter od nje živeli! Kakor v zasmeh so določili razlaščenim lastnikom sramotno nizko odškodnino! Skupna slovenska lista je podvzela potrebne korake za zaščito naših ljudi, katere so socialisti in komunisti pustili na cedilu.
Ricmanje
Na velikonočne praznike smo se tudi pri nas lepo pripravljali. Zelo smo hvaležni zlasti č. g. Karlu Kozini, ki se je tri dni zaporedoma trudil, da nas je kar lepo število pristopilo k božji mizi na cvetno nedeljo in opravilo velikonočno dolžnost. Drugi bodo pa prišli na vrsto v prihodnjih dneh, da bo letošnja velika noč za mnoge res praznik Vstajenja.
Pogrešali bomo za praznike samo veselega pritrkavanja naših zvonov. Vsi trije so namreč morali na tla. Ne sicer zato, da se odpočijejo, čeprav eden poje že od Napoleonovih časov sem, ampak ker so v zvonikih v teku večja popravljalna dela, ki bodo dala našim zvonovom novo streho in okvir. Le večji zvon bo moral še poprej prejeti poseben krst. To se bo zgodilo na belo nedeljo ali našo »malo veliko noč«, ko se bo v naši cerkvi vršil slovesni blagoslov novega velikega zvona, za katerega so skoraj vsi župljani prispevali. Slovesnost se bo začela ob treh popoldne. Koj nato bo v naši cerkvi še druga pomembna slovesnost: vzhodna sv. maša v bizantinskem obredu in staroslovanskem jeziku. Zaradi dolge in hude zime odlašamo s to liturgijo že več mesecev. Sedaj pa je že skrajni čas, da se oddolžimo vsem vernikom iz Ricmanj pa tudi vsem ljubiteljem krščanskega Vzhoda. Pričakujemo tudi gostov iz sosednjih vasi ter iz mesta. Ne bo jim žal, da bodo ta dan prihiteli v našo vas tudi zato, ker naša dekleta in žene, ki se udeležujejo gospo-
dinjskega tečaja, hočejo vse iznenaditi z bogato razstavo svojih izdelkov. S tem mislijo pokazati svojim domačim in prijateljem, da njih trud ni bil zastonj in da morajo hraniti trajno hvaležnost čč. sestram, ki so jim v teh dveh mesecih posredovale toliko bogatega znanja in drugih dobrot.
Zahvala
Udeleženci vzgojnih in mladinskih večerov v Bazovici se toplo zahvaljujejo predavateljem zdravniku dir. Lovrečiču, prof. Theuerschuhu, prof. dr. Šahu, prof. Be-ličiču in msgr. dr. Škerlu za njihovo nesebično prizadevanje, požrtvovalnost in ljubezen, ki so jo pokazali na večerih v bazoviški župniji. Ob tej priliki jim voščijo veselo Alelujo!
Bazovica
Otroci osnovnih šol iz Bazovice, Gro-pade-Padrič in Peska so priredili skupno šolsko prireditev v župnijski kinodvorani. Šola na Pesku in Gropadi-Padričah sta izbrali in uprizorili igre, ki opevajo ljubezen do staršev; Bazovica je pa izbrala pravljično igrico, ki jo je spisal domači učitelj Miro Prešel.
Starši, učenci in učiteljstvo je z zadoščenjem ^videlo v dvorani šolskega nadzornika g. Boleta, ravnatelja openske šole g. Šinigoja, ravnatelja svetoivanske šole g. Feilluga in ravnatelja dolinske šole g. Boleta.
Občinstvo je napolnilo dvorano in s tem pokazalo, da z ljubeznijo spremlja delo naših vzgojiteljev.
Upamo, da bodo marljivi učitelji nadaljevali vsako leto s podobnimi skupnimi prireditvami, ki družijo učence, starše in vzgojitelje.
Naša župnija je priredila vrsto vzgojnih večerov za starše in mladino. Predavanja in filmi so vzbudili največ zanimanja pri mladini, ki z veseljem in hvaležnostjo
Župnijska kinodvorana v Bazovici
vošči
vesele velikonočne praznike vsem zvestim obiskovavcem in jih vabi za Veliko noč k filmu
»MOJA GEJZA«
spremlja to pobudo. Mladi ljudje imajo tudi več časa, zato tudi lažje pridejo. Ni pa s tem rečeno, da opravičujemo vse tiste, ki se večerov ne udeležujejo. Skrb za dobro vzgojo je najvažnejše opravilo vseh staršev. Večeri pa nudijo staršem oporo z nasveti izkušenih ljudi. Starši bi morali do teh večerov pokazati več veselja in zanimanja.
Številnim meščanom, ki tako radi pribite ob nedeljah in praznikih v našo vas, javljamo, da bo Vstajenje ob 7.15 zjutraj in slovesna maša ob 11. uri.
Dr. VRTOVEC DINO Dr. VRTOVEC JOŽE (jr.)
specialista za ustne in zobne bolezni
asistenta na zobozdravniški univerzitetni kliniki V Padovi
VIDEM
ul. Aquileia 94/1. nadst.
TRST
ul. Mercadante 1/1. nadstr. - tel. 68349
ŽELITA SVOJIM KLIENTOM
VESELO ALELUJO!
Med pisatelji
Angleška pisatelja Chesterton in Shaw sta se prepirala. Shaw je jezen dejal:
»Kdor je pameten, bo vedno dvomil nad svojimi besedami. Samo nespameten bo vedno gotov svojih izjav.«
»Si o tem prepričan?«
»Več kot prepričan.«
SALEZIJANCI IN GOJENCI MARIJA-NIŠCA pozdravljajo za Veliko noč vse številne dobrotnike in prijatelje, zlasti gg. duhovnike, ki v dvaindvajsetih cerkvah na Tržaškem prirejajo redne zbirke za naš zavod. Vsem dragim rojakom vse dobro od Gospoda tudi po naših molitvah!
LISTNICA UPRAVE
Pričujoča številka je dvojna in stane 60 lir. — Naslednja izide redno v četrtek 18. aprila.
O BV E ST1 L A
V PONEDELJEK po veliki noči ob 2.30 popoldne bo slovesen prenos Marijine podobe iz Boljunca na Peče. Tam bo ob 16h
sv. maša. — Vabljeni vsi Marijini častivci!
SKPD v Gorici vabi svoje člane na 11. redni občni zbor, ki se bo vršil v torek 23. aprila ob 20.30 v mali dvorani KD.
ČEDAD
Zadnjo nedeljo v marcu smo slovesno obhajali 92 letnico kanonika msgr. Janeza Petričiča. Prišli so k proslavi tudi verniki iz Fojde (Faedis), št. Lenarta in Šempetra ob Nadiži, kjer je slavljenec župniko-val. Mnogim voščilom se pridružuje tudi naš tednik.
ZA DOBRO VOLJO
Res na kratko
Najkrajši pismi sta si pisala neki založnik in francoski pisatelj Victor Hugo. Založnik je prosil pisatelja za povest, ki bi morala biti predložena v določenem roku. Toda rok je potekel in založnik je na kratko pisal:
»?«
Dobil je prav tak odgovor:
DAROVI
Za Marijanišče: Ob smrti gospe Jožice Senčar daruje družina Kalc 2.000; v spomin iste pokojne daruje namesto cvetja trgovina Kalin 3.000; trije dobrotniki iz Skednja 6.500; Marijina družba (ul. Ri-sorta) Marij anišču za velikonočne pirhe 20.000; N. N. iz Doline v spomin pokojnega Zdravka Žerjal 500; v spomin pokojnega moža vdova iz Doline 10.000; v spomin pok. Lojze Abram N. N. iz Trsta 1.000; N. A. s Prebenega 1.000; družina Škabar z Opčin 2.000 lir.
Vsem znanim in neznanim izrednim dobrotnikom prisrčna hvala! Vašim pokojnim mir v Gospodu!
Ravnateljstvo zavoda
Za Alojzijevišče: Msgr. dr. Jakob Ukmar 2.000; družina Baskar 1.000; N. N. 2500; Zmaga Devetak v spomin pok. Rada Troha 1.000; Marija Zuljan 500 lir. — Srčna hvala! Blagoslovljeno Veliko noč vsem dobrotnikom!
Za Katoliški dom: Zmaga Devetak v spomin pok Rada Troha 1.000; Marija Zuljan 500 lir.
Za Zavod sv. Družine: N. N., Sovodnje 2.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Giraldi 2.000; Spacal Št. 2.000; Pešelj Jožefa 1.000; Wid-mann G. 1.000; M. L. 1.000; Š. L. 5.000; N. N. 1.000; Tavčar Pina 1.000; G. V. 3.000; pevski zbor Gallus 5.000; Piščanc Iv. 5.000; Tratnik M. 1.000; Kramar Jožko 1.000; N-N. 5.000; Filipič 3.000; Rudeš Ev. 1.000; Zlobec Pina 1.000 lir. — Bog plačaj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 1% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
ZAHVALA
V petek je nenedoma umri naš zvesti mož in dobri oče
Zvonimir Pangerc
Žena in otroka se iskreno zahvaljujejo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so	poslednjo	čast s tako številno udeležbo pri pogrebu. — Pogreb
se je vršil v soboto popoldne iz Skednja na pokopališče v Dolino.
Skedenj, 6. aprila 1963
Žena JUSTINA, hči MIRANDA in sin DRAGO