Poštnina plačana v gotovini	Cena	2	Din
DRAMA
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJAN11931/32
MARIJ
*
Premijera 27. maja 1932
IZHAJA ZA VSAKO PREMIIERO
UREDNIK: FR. LIPAH
Novosti za damske plašče pravkar došle!
A. & E. Skabernfc Ljubljana
SEZONA 1931/32	DRAMA	ŠTEVILKA	19
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja za vsako premijero	Premijera	27.	maja	1932
Alfonz Gspan:
Marcel Pagnol: „Marij“
Marij je komaj četrto Pagnolovo delo. Po prvih dveh začet-niških poskusih (»Trgovec s slavo« in »Jazz«) je francoska kritika sicer spoznala, da ima opravka z zelo nadarjenim gledališkim pisateljem, ni pa mogla zamolčati, da je pisatelj še začetnik in da mu je pač včasih malo spodrsnilo tam, kjer se človek lahko s časom še marsičesa nauči, torej v stvareh, ki jih utegneta dati še študij in praksa. No, to pot se je izkazalo, da ima kritika prav. »Gospod Topaz ali velika abeceda uspeha«, ki je sledil navedenima komedijama, je na mah vzbudil v Parizu ogromno zanimanje in enodušno priznanje. Delo je prestopilo francoske meje in postalo predmet odobravanja tudi drugorod-ne kritike. Tudi nam je ostal v spominu dobrodušni gospod Topaz (v simpatični kreaciji g. Cesarja), ki je sprva pestil zelene šolarčke, jim govoril o morali, kot odpuščen učitelj zapuščal razred z nagačeno veverico v naročju, nato pa postal odličen gospod, ki se mu je smehljalo življenje kamor se je obrnil. — Prvi uspeh — prav! Toda Francozi primerjajo tako posrečen nastop kakega mladega dramatika z nastopom akrobata, ki se mu je prvič posrečil drzen obrat na visoki vrvi; če pa gre in tvega to vratolomnost vdrugič, naj pazi, da si morda to pot ne bo razbil glave.
Šest mesecev za tem, ko je Marcel Pagnol slavil triumf svojega » Topaza« in se naval navdušenja niti ni do dobra polegel, so uprizorili v Parizu že krstno predstavo »Marija«. Pagnol je torej tvegal drugi vratolomni salto, ki se mu je posrečil in mu pripomogel do mojstrstva. Francozi so pozdravili »Marija« zlasti zato, ker je delo blesteč prispevek k tisti njihovi pokrajinski književnosti, ki ji načeljuje na polju pripovedništva n. pr. kak A. Daudetov »Tartarin«. Marsejsko solnce, ki vzhaja iz slane, rožnate, pomorske soparice in zahaja v tišino nepregledno vzva-lovane morske gladine, ritem življenja, ki polje po pristanišču, dobrodušni ljudje z njihovim svojskim naglasom, povrhu pa še južnjaški temperament, vroč kakor skale na pomolu, to je tisto, kar je na prvi mah prevzelo Parižane in jih osvojilo. Seveda so
potem odkrili Še druge odlike dela, ki bodo ogrele tudi nas mimo očarljivega ambijenta te prisrčne igre.
Pagnol kot dramatik ni prekucuh in novator, ampak gradi na starem, solidnem temelju francoske dramatike dalje in oplaja to častitljivo umetnost s silo svoje krepke tvornosti. Niti okvir dela, ki je že folklorno zanimiv in pester, niti ljubavna zgodba med Marijem in Fanny nista kdo ve kako nova. Sploh pa v umetnosti ne gre toliko za vprašanje »k a j« kdo obravnava, temveč »k a k o« kdo kaj obravnava. Važno je, da je delo živo, da prepriča! In kako naj bi ne bil Marij prepričevalen in živ, ko pa ja Pagnol mojster, ki zna vsaki svojih oseb, pa če je še tako mimobežna, vdihniti resnično živi jensko toploto. Vsi, ki se kre-čejo po Starem pristanišču v Marseilleu, bodisi tisti, ki prihajajo v Cesarjevo kavarnico na kozarček vina ali pa ponujat preproge, bodisi oni, ki nosijo dejanje, vsi kažejo, da jim je hoja po teh tleh bolj ali manj važen dogodek v njihovem življenju, vsekakor pa resničen dogodek. Značilno za Pagnolove ljudi je še to, da so vsi brez razlike dobri; nikjer med njimi ni črne duše, ki bi iz zlobe ali pokvarjenosti kaj pletla zoper svojo vest ali izpodkopavala tla komu drugemu. Poštenjaki so, čeprav je ta robat, ta slepari pri kartah, če je kdo samoljuben, častihlepen itd., vsakdo izmed njih je v jedru svetal. In je kljub temu dejanje pestro, polno dogodkov in prizorov, zgrajenih s finim poznanjem človeškega srca. Ta solnčna prisrčnost pa je prepletena z gin-Ijivo dramo, ki jo doživljata dva mlada zaljubljenca. Ljubezen male Fanny, ki je tako neskaljena, da je pripravljena na najtežjo odpoved, in Marijevo nihanje med ljubeznijo do dekleta in silo, ki ga vleče na morje, to je tragičen vozel, ki se razmota v trpki minuti slovesa. Čeprav ostane usoda uboge male Fannv nepojasnjena, se vendar odpre pred gledalcem neslutena zagonetka te ljubezni. (Pisatelj je v nadaljevanju tega dela, v svoji naslednji drami, ki nosi naslov »Fanny« razrešil uganko dekletove usode tako, da se Fannv poroči z dobričino Panissom, a ga potem, ko se Marij vrne, ž njim vara.)
Pagnol zazdaj še ni ime, da bi ga vzporejali z imeni prvih svetovnih dramatikov, pač pa je pesnik, ki izžareva čarobno toplino, poleg tega pa še občudovanja vreden mojster dramske tehnike. Zato ga Francozi po pravici prištevajo med svoje prve sodobne dramatike.
2
A. Lunačarski:
Nova pota gledališča
Naša teorija nam pravi, da naj razširja sleherno gledališče to ali ono razredno tendenco med množico. Tudi gledališče, ]<i igra zgolj za zabavo, ni prav nič manj politično. Pomislite samo, kako dobro so znali ceniti rimski cezarji in novodobni Metter-nichi zabavno umetnost, predvsem že zato, ker je uspavala vsako kritiko obstoječih razmer.
Proletski dramatiki skušajo reševati najbolj pereče časovne probleme in zato podajajo resničnost v stvariteljskih oblikah. Proletski režiserji in igralci hočejo z največjim vtisom in vplivom ter odrskim čarom delovati na občinstvo. In proletsko občinstvo hoče ravno v gledališču črpati novo miselno jasnost, novo okrepitev čustev, nove smernice za voljo.
Seveda nam bodo skušali takoj očitati neizmerno enostra-nost. »Potemtakem,« bodo rekli, »je vaša umetnost didaktična. Komu pa še ni znano, da je didaktična umetnost najbolj dolgočasna, kar jih je? In če je dolgočasna, potem sploh ni nobena umetnost. Kjer pa ni vseh problemov prostega poleta svobodni* stvariteljske sile, kjer ne iščejo novih in jasnih oblik radi njih samih, kjer ne zagrabijo gledalca snov, značaji in vrhovi igre, tam seveda tudi nobene gledališke umetnosti ni. No, v Rusiji vedo prav dobro, da je in mora biti umetnost naravni predpogoj za vsako gledališče. Za poljuben problem lahko najdete teoretsko rešitev. Poljubno tendenco lahko obravnavate v publicističnih oblikah. Resna, zanimiva vsebina vpliva le tedaj, če ima umetniško obliko in če jo predstavljajo zgolj osebe, pestra čustva, napeta dejanja, ki znajo gledalca brezpogojno zagrabiti. Če pa nasprotno životari gledališče prav lahkomiselno ob strani življenja, caplja po bogve kakšnih stranskih 1 stezicah, ne da bi se srečalo s pravim življenjem, potem to ni nobeno resno gledališče več, temveč norčarija. Sedanja Rusija jo odklanja.
Nova doba je deloma pričela z vstvaritvijo novih gledališč. Lahko bi rekli, da je prodrl ta tvorbeni razvoj takoj v prvih mesecih zmage, in sicer v dveh oblikah: pri armadi, v številnih krožkih, ki so se porajali v tovarnah in obratih in končno se je na vaških odrih prav hitro močno razvil njihov »samotvorni značaj, deloma v obliki burk ali lažjih revij, medtem tudi v obliki nalašč improviziranih komedij ali dram, deloma pa so diletantje podajali po svoje pojmovane igre, ki jih igrajo poklicna gledališča. Na drugi strani pa so nastala nova gledališča s poklicnimi igralci, ki so imeli popolnoma novodoben repertoar, na pr. Meyerholdovo in Moskovsko revolucijsko gledališče.
Toda te predstave so imele prve čase bolj značaj agitacije in ljudskih shodov in ga imajo v teh gledališčih deloma še zdaj.
3
Kaj naj bi se pa zgodilo s starim gledališčem, ki se je ponašalo s sijajnim odrskim slovesom, odličnimi igralci, ki pa ni imelo nobenih stikov s prevratom, ki je bil zanje nepričakovan in precej neprijeten prevrat, da, naravnost poraz?
Nekateri so mislili, da se ta stara gledališča ne bodo mogla vživeti v novi čas, globoki realizem Moskovskega Malega Gledališča ali bogate in pestre metode Stanislavskega Hudožest-nega Gledališča v Moskvi pa bodo morali izumreti v novem vzdušju.
Ker se je Lenin osebno in odločno zanje zavzel, je zmagalo previdno mnenje, da je treba ta gledališča obraniti, seveda ne radi njih samih, temveč, ker so obenem izvrstna glasbila, na katerih bo mogoče še dolgo časa igrati novo glasbo nove dobe, seveda če se bodo ta gledališča primerno preporodila.
Posebno nevarno je bilo za opero in balet. Preporod tega nesodobnega »plemiškega« in meščanskega gledališča je zelo težaven, treba bi bilo vzgojiti novih moči z dobrim in ne lahkotnim znanjem. V resnici bolehata še dandanes na okostenelosti in otopelosti. Posamič so poskušali dati baletu in operi z izpre-menjeno zunanjostjo tudi novodobno vsebino, kar pa se ni posebno obneslo. Zato pa še ni treba obupati.
Nasprotno pa je ta razvoj že davno preživelo bolj književno dramsko gledališče, ki je prožnejše in neposredno zvezano z življenjem. Bivša carska gledališča, ki so jih imeli za najbolj starokopitna, igrajo z izrednim uspehom novodobne igre. Hu-dožestno Gledališče je igralo morda najbolj prevratne igre te vrste (»Oklopni vlak«, »Kruh«, »Strah ). Novodobni dramatiki, ki si polagoma osvajajo odrsko oblikovanje, pošiljajo svoja dela predvsem tem starim, slavnim odrom, ki jim jamčijo za mojstrsko uprizoritev.
Zahteve, ki jih terja od gledališča življenje, so popolnoma jasne, toda ne popolnoma enake. Saj ni res, da zahtevajo pri nas od gledališča samo aktualne igre z močno agitatorsko vsebino, satiričnega ali patetičnega značaja. Res je, da občinstvo najbolj trmoglavo zahteva take igre, ki jih smatra za glavno nalogo gledališča.
Inozemec, ki ne vdihava istega zraka kot mi, ki ne sluti naše tvorne prožnosti, obsoja naše gledališče samo radi tega, ker je tako rekoč žrtev svojega inozemstva. To pa predvsem zato, ker inozemec, ki nas obišče, ne pride nikoli v stik s tistimi, ki so prava duša naše obnove, z našimi delavci ali z onimi meščani, ki so zastavili vso svojo osebnost za uresničenje socijalizma.
Gledališče, ki ni v nikaki zvezi s problemom obnove, sploh ne more biti resno gledališče in je torej za resne ljudi dolgočasno gledališče. Pa nikar ne mislite, da so naši ljudje mračnjaki in šomaštri. Čeprav je treba napenjati vse moči, vendar
ni in biti ne more nič bolj razveseljivega, vzvišenega, pestro-bojnega, prijetnejšega kot je obnovitev vsega javnega in zasebnega življenja na novi, pametni in kolektivistični podlagi.
Na tem polju ni dvomiti o uspehih naše dramatike in naših odrov; vendar pa tiči proletsko novodobno gledališče še vedno v otroških čeveljčkih. Najsijajnejše zmage so še pred nami. Marx se je nekoč izrazil, da so otroški čeveljčki proletarijata še vedno večjega pomena kot pošvedrane stare copate meščanstva.
Zahteve, ki jih ima naše občinstvo do gledališča, niso nikakor enostranske. Res je, da je patetično in satirično gledališče, ki načenja neposredne zadeve življenja, samo po sebi zelo pestro in bujno, vendar naša gledišča ne prezirajo ruskih in inozemskih klasikov. Pospešujejo kritično prevzeto dedščino preteklosti, brez katere, kakor pravi Lenin, ne bi bilo mogoče ustvariti nove kulture.
Igramo tudi posamezne igre sodobnih inozemskih pisateljev, če najdemo v njih kaj dragocenih prvin. Zato vprizarjajo naši odri prav radi nemške klasike (posebno Schillerja) in sodobne nemške pisatelje (Kaiser, Toller, Hasenclever).
Če vprizarjamo ruske ali tuje klasike, imamo dva načina odrske vprizoritve. Prvič poskušajo režiserji kako igro vpri-zoriti kot delo in znak njenega časa, kar je za nas v tem ali onem smislu važno, drugič pa priznavamo klasičnemu delu, da ima vrednost večnosti, toda tudi zmožnost, da se od dobe do dobe lahko močno izpremeni. V poslednjem slučaju igro temeljito predelamo; včasih se samo sebe močno obsoja in na dan prihajajo čisto drugačne resnice kot so tiste, za katerih obrambo je bila igra napisana.
Zaenkrat se ne moremo pobahati s prav posebnimi uspehi naših malih odrov in kabaretov. Pa ravno teh nam je najbolj treba; to je razvidno iz števila njihovih predstav. Dvigniti jih bo treba na višji nivo. Pa ne samo zato, ker bi odkrili nove pisatelje, temveč tudi, da vzgojimo novo vrsto igralcev. Razumljivo je, da imamo tudi na tem polju mnogo svežih in zanimivih pojav.
Posebno veliko obetajo gledališča novodobne mladine, tako zvani TRAM (Teatr delavske mladine). Njih najboljše v Leningradu si je prilastilo zelo svojske, nove in močne scenske metode. Seveda je gledališče pri svojem prenavljanju malo pretiravalo in so ga zato tudi ostro obsojali. Gledališče preživlja zdaj neko gotovo krizo, katero bo odločno premagalo. V TRAMih igrajo mladi delavci, ki gredo vsak dan iz delavnice pred rampo in ki se smatrajo za resnične apostole nove resnice, svojo umetnost pa v prvi vrsti za najbolj važen izraz velike izpovedi za stranko in novodobnost.
Naše občinstvo je čisto svoje vrste. Naša gledališča so vedno prenapolnjena. Slabe igre gredo takoj v pokoj. Če pa ima igra
5
uspeh, dobe posamezne zveze, posebno strokovne zveze, včasih do sto predstav. Na ta način dobiva gledališče popolnoma novo gospodarsko podlago. Trenotno daje vlada samo operam podporo; ostala gledališča morajo živeti od izkupička od vstopnic.
Občinstvo je izvanredno aktivno napram pričujoči igri. In vsaka nova igra zaneti neizprosen boj. Gledališče postaja pravo žarišče ideološkega življenja.	(Prev.	Fr. L.)
Razno
Louise Jordan Milu se je rodila v Illinoisu in se vzgojila v Chicagu. Z 18 leti je stopiia v gledališče in se skoraj poročila z angleškim igralcem Milnom. Njen oče, najprej zdravnik, potlej bankir, je svojo strast za potovanje prenesel na hčer. Ta je leta in leta potovala po svetu, potem pa se s številno družino nastanila v Londonu. Ko jo je prvič zaneslo na Kitajsko, je doživela čudni občutek, kot da se je vrnila v svojo pravo domovino. Brez priprave je na mah stopila v tisočletno prosveto.
V	Londonu je Milnova sprejemala Kitajce vseh slojev. Kot novinarka je pričela priobčevati članke o Kitajski, nato pa leta 1920. izdala prvi roman o isti deželi. Kasneje še več podobnih; vrše se ali za razvpite, krute cesarice Tzu-Shi, nazvane »Stari Budila., ali pa v prekucuški dobi, iz katere se je rodila republika. Kitajce kaže v njih lepi luči, poudarja razlike z Mandžuri. Zlasti skrbno izdeluje ženske like, vso druščino, ki jo premore k v e j ali kitajski harem. V njenem veledelu »Praznik svetil-nic« je utelešena čudovita poslovna ženska ... Po anglosaksonskih deželah je Milnova jako znana pisateljica.
Piere Lievre tiska svoje duhovite igre v »Divanu«, v N R F itd., a na oder jih ne pušča. Svoj čas je objavil »Iphigenie«, napoveduje »Iphigenie en Tauride«, ki utegne postati zabavna kakor njegove »Ouvrages galants et moraux« ali pa kot lanski njegov romanček »L’ Extravagante punie«, pripraven za komedijo ali celo film. Elegantno trpek je naš pisec kot francoski pripovedniki 18. stol. gli kot šegavi, žilavi Merimee v dramskih spisih, podtaknjenih izmišljeni Španki z imenom Clara Gazul (v resnici je to samo prevrženo ime G u z 1 a, s katerim je Merimee izdal knjigo potvorjenih jugoslovanskih guslarskih popevk). Ako Lievre v svojih »Udvorljivih in nravnih pripo-vestih« spominja Crebillona mlajšega, se pa z novo štiridejanko »1’ Education des Filles« bolj domisli mladega Moliere-a. Škof Fenelon (1651—1715) je z istim naslovom napisal razpravo o vzgoji deklet, kjer zahteva ravnopravnost med nežnim in krepkim spolom, a Lievre-jevo delo je umetniško: budi smeh in navdahne tisoč misli.
Nova poezija v veseli igri. Neflavno so uprizorili v Pragi »Domino«. Pisec, Marcel Achard, je bil navzočen pri zmagovitem uspehu svoje trodejanke. V pomenku*z novinarjem se je
mladi dramatik med drugim izjavil: V Pragi so me že pogosto igrali, zlasti »Življenje je lepo«. Tu mi pravijo baje: zastopnik humornega gledaiišča (theatre fantaisiste). V ta obrazec so stlačili mojo posmešljivo občutljivost, nežnost mojih oseb, ironijo, s katero obravnavam svoje junake. Izvor vsega tega pa liči nekoliko v izročilu francoske pozornice. Francozi zahtevajo od avtorja, naj se dorazume s prirodnim okusom občinstva, ne pa uganja gole domišljije. Torej čim manj samosvojosti (ekstravaganc), nobene pregnane invencije. Kakor vsak moj rojak ustrezam tudi jaz tem zahtevam, a pri tem iščem novega, svojega v pronicanju snovi, v obliki mojih postav in besed: na ia način razganjam staro formulo in staro formo tako, da površni opazovalec to komaj zazna. Na Francoskem mi pravijo: pravnuk dramatika Musseta. Ponosen sem na tega prednika, ki so mi ga dodelili. S tem razumevajo gledališče razhlapele, subli-mirane romantike. Seveda, jaz vedno spajam vzvišeno s komičnim. Gledalec naj motri veselo igro in podzavestno čuti globljo dramo, ki se krije za smešnostjo mojih figur in teatrskega predmeta. Z drugo besedo nazivajo to reč: imaginativna pozor-nica. Nadalje trdijo, da iz omenjenih razlogov moje osebe vselej manj grobo in odkrito izjavljajo svoje misli. V namigih, ob-črtih dialoga tiči pristni smisel odrske govorice.
Pa moji potepuhi, pomikavsi, klateži, skitalci? Kje sem naletel na te vlačugarje, ki se brez smotra vlačijo skozi življenje?
V svojem življenju. Sicer imam komaj 31 let, a pri tem pet let velike bede. Š 16 leti sem iz šole pobegnil k igralski skupini. Glumil sem, slabe stvari glumil s slabo četo. Potlej sem doživel polom tudi kot igralec, služil za šepetača, za prodajača pisarniških potrebščin, posnemnega papirja, svinčnikov, peres itd.
V tej težki šoli življenja sem spoznal svoje potepine, brezdomce, nedružbeno moštvo in ženstvo. Vzljubil sem jih in zaradi tega vzljubil na novo svoje umetniško poslanstvo. V moji igri >Življenje je lepo« pojo ti ljudje svojo večno popevko vedrine in zaupanja. Kakšno notranjo vnetost, kako etično lepoto, kako globoko, čudnoliko otožnost imajo ti izgubljenci našega časa in vseh časov!
Navzlic temu novemu svetožalju, ki ga čutite v mojih delih, navzlic tej turobnosti, ki prežema moje like, si vendar nič bolj ne želim nego biti(zares šaljiv pesnik, rad vidim, da se občinstvo v gledišču smeje. Ce žalni zvoki sozvenijo gledalcu v duši, kaj morem jaz za to? Je že tako na svetu... La vie est belle.
Faust na odru. Evropa, lahko rečem vsa zemlja, se je poklonila manom velikega mojstra Goetheja. Med romanskimi narodi so ga brez dvoma najbolj počastili Francozi, pri katerih je izšla cela literatura o božanskem Olimpijcu. V pariškem Odeonu so uprizorili »Clavigo ou la soeur de Beaumarchais«, prebrisan igrokaz, saj slavi Goethejevo stoletnico in Beaumar-chaisovo dvestoletnico hkrati. Najbolj učinkujejo v Parizu me-
7
sta, ki so posneta iz Spominov Beaumarchaisovih. — Kar se tiče Slovanov, so se nemškemu veleumu najslovesneje oddolžili Čehi. Mestno gledališče v Pragi je spravilo na oder skoraj neokrnjenega »Fausta«. Kritika s predstavo ni bila povsem zadovoljna. »Štiri ure trajajoči boj rimanih verzov s poudarjenim kretanjem gledalca utrudi.« — Jugoslavija, za katero je Goethe precej zaslužen, ker je pomagal njeni pesmi v zapadni svet, se je tudi primerno oglasila v zboru Goethejevih slavilcev. Med drugim je narodna pozornica v Beogradu uprizorila »Fausta« v prevodu Rista Odaviča, znanega pisatelja in dramaturga, ki je nenadoma umrl med dijaško slavnostno akademijo dne 17. aprila t. 1.
Druga plat. Po uprizoritvi «Androkleja in njegovega leva-' je učitelj učencem obrazložil prvotno besedilo. Drugo uro so pisali šolsko nalogo o tem. Neki dečko je opravil svojo stvar takole: »Androklej je brez bojazni stopil v kletko k levu. Ko je lev Androkleja opazil, je hotel planiti nanj. A tega ni storil, temveč je pristopil k njemu in ga začel lizati po obrazu. Grki so pričakovali nasprotno.«
A. D.
'\Yi UJv • V-. , 2 n 'A
Lastnik in izdajatelj: Uprava Nar. gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Fr. Lipah' — Tiskarna Makso Hrovatin, vsi v Ljubljani.
RAZVRSTITEV SEDEŽEV V DRAMI
M/uo
IVAN LEGAT
MARIBOR _________________________________  LJUBLJANA
VETRINJSKA 30 maai   mn ■■mEM——— PREŠERNOVA 44
TELEFON INT. 24-34	TELEFON INT. 26-36
Scenograf V. Uljaniščev.
Igra v štirih dejanjih (6 slikah). Sp' ('<‘l Pagnol. Poslovenil Alfonz Gspan.
Marij....................
Cesar, njegov oče .	.
Panisse.................. ,.r|
Escartefigue, kapitan prevozni ,
Fanny .........................
Honorine, njena mati .	. •
Piquoiseau, berač ....
Mr. Brun, carinski preglednik
Kurjač......................  •
Le Goelec, sizni podoficir .
Malajka.......................•
Arabec, prodajalec preprog .
Stražnik.......................
Stranka........................
Delavka.......................•
I
v
i
t*v
Igra se vrši v Mornarske!*1 j ^arem pristanišču Aparat za kuhanje kave je P	0.	Adamič	—
.lan
Kralj
Cesar
Lipah
V. Juvanova
P. Juvanova
Sancin
Železnik
Murgelj
Jerman
Slnvčeva
Polokar
Plut
Rakarjeva Gabri jelčičeva
v Marseilleu. Šelenburgova ulica.
Režiser; dr. Gavella.
'*etek ob 8.
“**l >
11 ref
Peti lož»-
Konec po 11.
iD' ti
f	flladallfCu	od	10.	do	pol	1.	In	od	S.	do	S.	ura
Balkon: Sedeži I. vrste . .	. . Din 22
, II		. . .. 18
Galerija: „ 1.	
, H		• . „ 12
„ III. „ . .	. ... 10
Galerijsko stojišče . .	• . „ 2
Dijaško stojišče . . .	.... 5
Din 30
Parlori Sedeži I. vrste . .
„	U. - HI. vrst*
„	IV.-VI. „
„	VII.- IX. „
„	X.-X1.	„
„	XII. -XIII. „
RAZVRSTITEV SEDEŽEV V OPERI
CALZniVKO /TOV7**
,R I BA‘ Ljubljana
Gradišče 7
trgovina z raznovrstnimi sladkovodnimi in svežimi ter konzerviranimi morskimi ribami
Specijalna zajutrkovalnica vsakovrstnih rib - Vinotoč Lastnik I. Ogrinc
Telefon 25-84
7° /V\ -1
v