—    199   —
Božična slika.
Spisal Vdclav Kosmdk. Preložil Joief Gruden.
^^Wa trgu  je   bilo   vse   polno   sani z božičnimi drevesci.    Klančar z &mSja Lesneg-a brda je  imel največja,   skoraj   tri  metre visoka in  lepo CSs&S? košata. Držal je vsako drevesce dve kroni in več.
Stari Klančar ima kožuh s povreslom zvezan, stopica v snegu ter poka tobak iz kratke pipe. Zdajpazdaj udari z rokami ob kožuh, da bi se ogrel, potlej vzame vselej pipo iz ustterrcče: ,,Bes te lopi, kako je mraz!''
Deček sedi sključen na sankah pa dremlje. Ubožec skoraj vso noč ni .    zatisnil očesa.
Mrzla sapa piše ter droban sneg naletava.
nKaj le nič ne zebe, Francek?" ga je vprašal oče.
,,Zebe, zebe", je zašklepetal deček z zobmi.
Klančar je snel rokavico z roke, huknil v prste, scgel v žep ter dal dečku štiri vinarje. BNa! Pojdi tjakaj v gostilno, kupi si žemljo pa malo se ogrej. Kadar pa se ogreješ, pridi semle in potem se pojdem jaz gret."
Deček je skočil ter tekel v gorko gostilno. Notri je bilo polno Ijudi, stricev pa strin; a tudi gospodje so bili tam. Jedli so, pili, se pogovarjali in smejali. Ooslilna je bila slikana in od stropa je visela velika svetilka. Tako lepe hiše še ni videl, kar je živ. Pri vratih je obstal ter strmel.
Zdajci je stopil k njemu črno oblečen gospod ter vprašal Francka: ,Kaj bi rad?"
Fiancek tnu je pomolil štiri vinarje, rekoč: »Žemljo."
BNo povej, kaj bi rad, in ne stoj kakor štor v gozdu", se je obregnil nanj oni gospod v čudni črni kamižoli ter mu prinesel žemljo.
,Rad bi se malo ogrel", je naivno prosil deček.
»No, pa sedi tjale na klop", mu je pokazal gospod v kot.
Deček je sedel, jedd žemljo pa zrl po crostilni z velikimi očmi. Pri-hajali so tja prodajalci z mičkenimi, okrašenimi božičnimi drevesci, s pozla-čenimi orehi t«*r raznovrstnimi slaščicami. Francek ni vedel, kaj naj si najprvo ogleda. Morda bi bil tatn ostal do noči, a domislil se je, da so mu oče rekli: BKadar se pogreješ, pa pridi nazaj!"                                     #
Ko se je tedaj nekoliko pogrel, je vstal, zašepetal pri vratih nz Bogom." ter hilel nazaj k očetu.
rSi se že pogrel?" ga je prijazno vprašal oče.                   ,,
,Sem se že, oče! Ali je lepo v gostilni!"     .               ..   .    ¦
BSeveda je", mu je pritegnil oče.
Joj, oče", je pripovedoval deček, ngospa je prišla v gostilno ter prinesla tako lepa drevesca" — in dečku so zaiskrile oči. ,Na njih so visele zlate niti, jabolka in orehi — joj mene, ko bi bile na naših smrekah tudi take reči."
BLe ti molči", je dejal oče. BNa naših bo še vse kaj lepšega. Naša drevesca pokupijo le bogati ljudje ter privežejo nanja svečic in angclčkov
—    200    —
in ne vem vse kaj, a kadar se zmrači, prižgo svečice, pokličejo otroke in ti bodo imeli veliko veselje. Kaj se hoče, je že tako, bogati ljudje so bo-gati, siromaki so pa siromaki. Če ne prodava nekaj smrečic. bomo imeli v oblicah krompir za večerjo. Da te turška motika, kako me zebe. Veš kaj, Francek, ostanf malo sam tukaj. Stopim v gostilno, da se pogrejem. A če bi kdo prišel kupovat drevesec, drži večje smrečice po štiri, manjše pa po tri krone. Le štirideset vinarjev lehko dol spustiš pri vsakem drevescu. A če bi se ne mogli pogoditi za kup, skoči pome. NiČ se ne boj, takoj bom nazaj."
Francek je sedel na sanke pa čakal. Kar pride gospa v krasni obleki z deklo. Postala je pri Franckovih saneh ter z radostjo motrila lepe smrečice.
BDeček! po čem prodajaš drevesca?"
»Večja po štiri, manjša pa po tri krone", je dejal Francek.
BNič dol ne spustiš?"
nSamo štirideset vfnarjev; a če bi se ne mogli zmenifi, moram po očeta."
Gospa se je nasmejala, mu pogladila okroglo od mraza rdeče lice pa pristavila:
MBova žc naredila' brez očeta. Na štiri krone, štirideset vinarjev je tvojih, da si boš kaj kitpil, drugo daj očetu za smrečico; pa lcpo mi moraš izbrati, lepo, veš. Kako ti je pa ime ?"
»Francek."
BTudi naš bi bil že tako velik!"   je vzdihnila  gospa.   BKaj te nič ne zebe tukaj ?" S      »Nič. Pogrel sem se v gostilni."                                                  ,  *
BV gostilni?" se je začudila gospa.   BTako dcte!  Kaj pa si pil tatn?"
Francek jo je začudeno pogledal: nNič nisem pil, kaj pa naj pijem. 1 žemljo sem pojedel, pa je."
BSi še kaj lačen?"                                         ¦ "•     ^'       ; •              ^
Deček se je nasmejal ter pokimal z gflavo.                .                ¦   ' .
BNesi nam smrečico domov, pa boš pri nas jedel."
Fr»ncku se je zmračilo čelo : »Moram počakati, da pridejo oče.*
nKje pa so?"                                               .«-
BV gostilno so se šli gret."                                                  l          .   •
BSkoči po očeta, skoči, potcm pa pojdeš z menoj."
Francek je tekel po   očeta   ter   jim z veseljem  izročil   denar:   ,Oče,
gospa je kupila drevesce, pa moram iti ž njo. Brž pojdite!" Klančar je vstal izza mize ter odšel za dečkom. Oospa je peljala Francka v krasno stanovanje, podarila mu kave in kos
potice ter stopila ž njim k lepim velikim jaslicam, v katerih je ležalo krasno,
voščeno dcte.
nViš, Francek ? To je naš Jezušček!   No,  ker si   tako priden, podaril
ti je tole."
—    201    —
Gospa mu je stisnila v roke mičkeno čepico in suknjico po umrlem sinčku.
Francek jo je debelo pogledal, pa ni vedel, ne kod, ne kam.
BLej ga no! To je tvoje!" se je smejala gospa. nLe vzemi!"
nBog Varn povrni!" je zašepetal Francek ter hitel z veliko radostjo nazaj k očetu.
Kadar pa se je že zmračilo, sta prodala poslednjo ?mrečico za štiri-deset vinarjev. Francku ni hotelo v glavo, kako so mogli oče toliko od-nehati. Stari Klančar se je ustavil pred prodajalno, nakupil si kave, sladkorja, pri pcku žemelj, a pri mesarju mesa; vrgel nase vrv, velel dečku, naj sedc na sanke, ter zaklical sam sebi: nHi!"  — pa so se premeknile  sani.
Veter je zapodil oblake, in s sinjega neba so žarele velike, jasne zvezde. Pod Klančarjem je škripal sneg in sani so kar žvižgale. Srečala sta težko obložen voz, šinile so mimo njiju lahke sani z rožljajočimi kraguljčki, pretekel jima je mršav kakor koza velik zajec cesto, in črni vran je zatrepal s perutnicami na oskoršu poleg ceste; stari Klančar je iztrkal pipo, jo na-basal ter prižgal, ali Francek ni vsega tega nič opazil. Venomer je stiskal novo suknjico v naročje, a misli so mu blodile po mestu. Zdaj je bil v krasni gostilni, zdaj še v krasnejši hiši, pri oni dobri gospč.
Kadar pa sta bila že blizo doma, sta dospela v gozd. Francek se je zbudil iz svojega razmišljevanja.
BOče", je zaklical deček na saneh.
,Kaj bi rad?"
,,Ali pride tudi k nam Jezušček? Ona gospa je imela tako lepega v pozlačeni zibelki. Meni je dal Jezušček suknjico, veste, oče."
,,Morda k nam tudi pride", je dejal Klančar pa natihem vzdihnil: ^Tcžko, da bi naš kaj prinesel, naš je siromašen."
BE pa kaj", je odgovoril Francek, nsaj mi je že dal."
,,Stopi dol", je navkreber, je pripomnil oče.
Francek je skočil s sani pa gazil sneg z očetom. Drevje v gozdu je bilo kakor od kristala sklesano. Kroginkrog smrtna tišina ter bela tema. Bela tema, pravim. Človek koraka po tem beletn snegu in ako zgreši pravo pot, lehko jo zgreši, saj ne ve, kod hodi v bcli temi.  — — — — — —
Ali Klančar ni zgrešil poti, srečno sta dospela domov, baš ko jc gnal pastir nBetlehemsko čredo."
V Klančarjevi koči so bila okna razsvetljena; družina je pričakovala očfita ter so ravno začeli večerjati.
Francek, ves premrl in utrujen od poti, se jc hitro spravil spat; kadar pa je zunaj trobil pastir, se mu je sanjalo, da se je rodil Jezus Kristus. Vso noč je videl v sanjah milega Jezuščka — krasno voščeno dete v pozlačeni zibelki.