Hrvoje Pejakovič
Notranje je zunanje
Ali si:
hrošček od včeraj, v mimohodu podpirajoč hišo z nagrizenimi kockicami, skoraj dosegajoč, skoraj dosegajoč, končno vseeno prihajajoč (zadihan, v izposojenem plašču), prihajajoč, prihajajoč, ko tudi prihajanje in neprihajanje zgolj slamica med počrnelimi zobmi časa, ali si ali si:
jezik-jez
mrena
v močvari izgubljen čas
Calderon in drugo
Kdo koga ujel, kdo sanjal, kdo vladal, kogaršnja svetloba se v viru večera izgublja?
Ali: telefonski pogovor, v katerem je moral obnavljati predstavo, samo nejasno spominjajoč se dogajanja. Dovolj bi bilo začeti - toda ali je trdoglavi starec skril besede pod obleko onečaščenega dekleta, se je siromašni plemič stepel z nasilnim kapitanom ? In v katerem samostanu ton glasu, končno dobro zadet, sogovornico ne bi delal ne starejšo ne mlajšo, kot je v resnici (je res tako?). Tisti, katerega dih je za vselej zameglil Steklo, lahko svoj obraz išče samo še pri drugih. Navsezadnje je namesto vsebine zadostoval že naslov.
* * *
Notranje je zunanje.
Tega ali nekega drugega jutra Roka razmika zavese, prevrača kozarec s cvetjem, razliva črnilo po Kleejevih razglednicah, ki si jih zložila ob postelji. Kam zdaj s fino mehaniko, z ladjicami iz papirja? (Maternica je zelo bučen kraj. Fetusi so imeli najraje Mozarta in Vivaldija, veliko manj rock, Beethovna ali Brahmsa.) Torej ne: živa zazidana, ne: zbujajoč se v svojem grobu. Zgolj preobilje prostora, ki se kot noži zasekava-jo v tvoj umik. Zgolj tisočkratni glas, v katerega mrmranju ne razločiš več nobenega imena. (To ni bil obup ne groza, ampak nekaj groznejšega od groze. Kot da gledaš v mrtvega zajca - brezizrazen, zaslepljen pogled.)
Brez končne potrebe, ne upiraj pogleda v vodnjak. Bodi zbran, medtem ko lepiš znamke na kuverte, hodiš po pločniku, primikaš k ustom žlico z juho: somrak bogov se začenja za prvim vogalom, teče z robov strani, ki si jih nameraval pravkar odpreti. Ne poigravaj se s primerjavami, ne umivaj si obraza z glasbo. Jablana, katere cvetov se dotikaš, širi svoje korenine v tla drugega kraljestva, listje velikega jesena se že osipa z modro svetlobo. Še nocoj
boš zbegano vreščal v jopiču iz ognja
* * *
Na oknu vonj kruha,
pod vzglavjem pokljanje mrtvih,
v severnem vogalu
podlasica in pajk kockata za tvoja pisma
Zasipan z grudami slepila? Vseeno poglej, kako jesen spira z zidov tvoje gibe, kako je soba spet krilato seme na dlani nevihte
Prevedel Jure Potokar