OrganizacijH in članstvo. Parkrat se je že pisalo v našem glasilu o tej zadevi. Pa se mi zdi, da je še ta zadeva vedno aktualna. Mogoče danes bolj, ko kdaj poprej. Ker ima večina naših učiteljskih društev sedaj svoje občne zbore, in tudi večina mlajs ših tovarišev sedaj vstopa v našo organiza* cijo, zato se mi zdi potrebno, da skupno obnovimo — ker to preradi pozabljamo — kake dolžnosti ima članstvo do svoje organi« zacije, obenem pa tudi, kaj lahko članstvo od svoje organizacije zahteva. O postanku naše organizacije, o njeni potrebi, ki jo je spravila na svet, se hočem dotakniti čisto kratko te točke, to pa zato, ker se organizaciji dela tolikokrat krivica, kot bi ona nas potrebovala in ne pa mi njo. .. Pa učiteljstvo jo potrebuje, še posebno mla* do učiteljstvo. Otganizacija vzdržuje v človeku nesebičs aost, vzgaja značaj, ker zatira v njem izflodke egoizma in vzdržuje smisel za skupnost. Treba je vedno žrtev, da se prihaja k se» stankom, k zborovanjem. Žalostno, da so tudi v naši organizaciji tovarišisice, ki se tega ne zavedajo, posebno glede posečanja zboro* vanj. Za vse mogoče sestanke je dovolj časa, za par ur mesečno, ki naj bi bile posvečene lastni stanovski organizaciji, pa ni časa. Če pa nam preti nevarnost, da bomo pri« krajšani v enem ali drugem, tedaj bi bilo po« trebno, da stopimo vsi na branik, ali tudi tedaj jih ne bodemo videli. Pravijo pač, da jim nič ne koristi, če so včlanjeni v organi« zaciji. Kadar pa se kaj doseže, pa se ravno ti ne vprašajo, ali jim koristi ali ne, ampak vam brez sramu reko, da jim to itak pripada, da jim to itak gre. Žalostno, a resnično! Da ©rganizacdja tudi izobrazuje, mislim, da mi o tem pač ni tneba Lzgubljati besledi. Sprožiti hočem samo nekaj točk, ki so v tako tesni zvezi z našim dobrim ali slabim uspehom, ki so bolj ali manj znane, pa se na žalost nanje pozablja. Eden prvih pogojev dobrega člana je, da je nesebičen in napram tovarišemsicam ob« ziren. ' \ Postranska reč je, kako delajmo, glavno je, da si v di^o duše prepričan, da nam je po« trebno delati. Vsak naj dela tako (seveda v okviru društvenih pravil), kakor misli, da je najbolje. Tako bodemo največ dosegli, vsak naj dela iz Ijubezni do arganizacije. Ne sme pa nas brigati to, kako eni ali drugi sodijo o našem delu. Če sem storil to, kar sem zmo= gel po svojih močeh, sem storil svojo dolž* nost. da sem le zadovoljen sam pri sebi. Te notranje zadovoljnosti mi nihče ne more vzeti. Naša arganizaci.ja naj bo zveza dela rn zaupanja v zmago; nad slebqrnim ičlanom naj bedi kot Damoklejev meč zavest, da je njes govo delo neobhodno potrebno. Veselje do dela jemljejo taki člani, ki mislijo, da velika večina ostalih članov nima nobene razsodnosti, da dela vse narobe in da so edino oni, ki razvidijo položaj. Taki člani so naravnost škodljivci društva. Kdor si ne upa s pametnimi razlogi zastopati svojega mnenja in si pridobiti med člani večine, tak s svojimi čisto otročjimi šikanami tudi niče= sar ne doseže, razen tega, da društveno gi= banje zastaja. Žalosten pojav v društvu je često tudi to, da nekateri fllani mesto da bi svoje zmožs riosti udejstvovali, le bolj zabavljajo, a se ne oprimejo nobenega dela. Tpeba si je iztrgati iz srca zavist, otresti sp prehude kiiitike> in kcepko prijeti za delo. N.apačno je misliti danajslonivse društveno delo na odbomikih ali celo na sa = mem pr(edsedniku. So slučaji, ko mora predsednik sam voditi tudi tajniške posle. Zalostno — a resnično! Vsak član se mora dalje zaVedati, da ni sam, da ima dolžnosti tudi do bližnjega. Iz ljubezni do drugih mora vse storiti, kar bi jim utegnilo prijati, opustiti pa, kar bi jim mbglo škodovati, kar bi jih žalilo ali spravilo v nevoljo. Vsak tvoj korak bodi premišljen, dobrohoten in Ijubeznir. I " Medeebojnp tovarištvo je pnedpogoj uspešnega društvetnega delovanja. In to to* varištvo pokažimo tudi na zunaj. Tam, kjer se gre za čast tovariša4ce, naj mu bo tova* riš=ica res tovarišnca, ki se potegne za njega. Če znajo drugi, kadar je treba, tako skupno nastopati, naj bi mi, od katerih ljudstvo pri. čakuje, da ee res ljubimo, da smo si rea to« variši, tega ne pokazali... Kar medsebojno tovarištvo največkrat kvari, je prevzetnost. Komur je za stvar, ta foo z veseljem (hodil na zbotrovanja, naj bo pcedsednik ta ali <mi. Mi se ne zbiramo zato, dja razpravljamo na naših zbonovanjih osebne zadeve, ne zbioamo Be zato, da bi politizirali ali modrovali, ampak zato, da vzbudimo vse učiteljstvo, da ste vname za s^anovska in pe» dagoška vprašanja. Gotovo pa je, da bo društveno delovanje le tedaj uspešno, če so v odboru le taki ljudje, ki uživajo zaupanje večine, zato si pa člani sami volijo odbornike. Vsem se pa nikoli ne more ustreči, a tudi tisti, čegar želja se ni uresničila, bo z veseljem deloval za procvit društva in se pokoril odredbam društvenega odbora in večine, saj se ne gre za posamezs nika, ampak za vse društvo. Marsikdaj pade kaka žaljiva opazka — saj smo vsi ljudje, polni slabosti — a pravi tovarišdca ne bo zato vzkipel, ker se zaveda, kako škodo bi napravil društvu. Najprvo se sporečeta dva člana, ta potegne na svojo stran tega, oni drugega, pa imamo v društvu dva tabora. In kako potem delati? Da bo društvo cvetelo, mora vladati v njem veselje in volja. Zato naj skuša vsak 1 da pritaese v zborovalno dvorano veder obraz, s ttem na vse navzooe ugodno vpliva; če pa se pokažeš z mrkim očesom, pobit in pptlačen, bodi prepričan, da si rvsem pričujos čim pokvaril tiste ure skupnega življen^a. 2. Podlaga razviija vsake organizacije je ned, dlsciplina! K društvemim zbotroviaajein prihajaj zato vedao ob prbvem času. Ne zas mujaj! Brez mene bodo že nartedilL Ni res! Drugi čakajo in potem odhajiajo nejevoljni domov in drugič se tudi ti poslužijo take razvade. V društvu mora biti nadalje parfamen_= tarno, demokratično življenje. Nasprotniki moramo biti takim pojavom v društvu, kjer se komandira. Člani se morajo zavedati, da nirnajo samo ušes, ampak tudi usta. A če naglašam, da imajo pravico govoriti pri vsem, kar se zgodi in se mora zgoditi v od» boru, prav tako naglašam tudi dolžnosti, ka= tere se morajo izpolnjevati, ako hoče orga« nizacija obstojati. Sklepom društvenega odbora ae moRamo pokoritL Duh discipJine je potreben za vse naše življenje. Seveda se pa mora tudi odbor ozirati na člane in ne sme delati po svoje, oziroma na lastno pest. (Velja tudi za vse naše višje društvene instance!) Ce bi se to zgodilo, tedaj jim pa zakličemo: »Ne zahte« vajte od nas, da bi z veseljem sodelovali, kjer se delajo računi in načrti brez nas in se vendar računa pri izvajanju na našo po= moč.« Za nalogo si moramo obenem postaviti, da si ne damo odvzeti tega, kar se je po dolgem in težkem boju priborilo. Gledati moramo danes še posebno na to, da se do= seže tudi za naš stan primerno in dostojno gmotno stanje. To pa se ne da doseči s frazami in praz« nim govorjenjem, ampak z resnim delom, ki naj bo prvo delo in prva naloga vsakega izmed nas. Z. Kotnik.