»Lepo je, ko človek vidi, da to res raste na široko«
Stanka Grbec
»Začela sem na Polšniku 1960. leta, ko smo na razpis Lutkovnega gledališča Ijubljanskega obiskali se-minar v Ročnih lutkah na Reseljevi cesti in takrat sem dobila spodbudo, da sem na tej vaški šoli začela delati z lutkami. Lutke smo izdelovali iz penaste gume, glave smo ovili v triko starih kombinež in nogavic. Prva igrica je zelo uspela: »Težave Peteršiljčkove mame«. Od takrat smo imeli vsako leto po eno premiero. Deset let sem bila na Polšniku, 680 metrov nadomrske višine,
Stanka Grbec, predsednica komisije za lutkovno dejarnost nam ni dala svoje totogra-tije. ISjena izkaznica je lutkovno gibanje na Viču.     >                - , T „ 7r ,^r_., ,
avtobus je tja začel voziti šele dosti kasneje, najprej smo grizli kolena, potem sem si kupila moped, nazad-nje še fička. Ko sem prišla ne Brezovico, setn našla na podstrešju star oder, potem smo nabavili novega po načrtu ravnatelja. Začeli smo z lažjimi igricami, saj je bila igralska driižina zelo raznolika. Igrali smo ljudske pravljice, Rdečo kapico, Kužka Belka. Vrh smo dosegli s Kozo Filomeno, s katero smo nastopili v Velenju. S Kovačičevima »Bratcema« pa v Sevnici. Pri Piki noga-vički so sodelovali tudi srednješolci.
Delat s srednješolci je izredno težko, predvsem zara-di turnusov. Včasih smo jih čakali tudi debelo uro zvečer, pa jih ni bilo.
Pravzaprav je prav presenetljivo, da je med mentorji za delo z lutkami še toliko posluha. Takih entuziastov pa ne bo v nedogled. Delo z mladino je pri krožku sicer plačano, večja dela res opravijo otroci, vse ostalo: nabiranje materiala in izdelava, to pa zahteva dolge, dolge noči. Pa še to. Za kompletno lutkovno igro manjka sodelavcev. Noben režiser ni toliko kompleten, da bi dal glasbo, likovno upodobitev, pa tehnične reši-tve scene. Mislim, če bi v šoli vladalo večje sodelovanje med učitelji tehničnega pouka, pa likovniki in glasbeni-ki, če bi vsi ti pokazali za lutkovne predstave smisel, potem bi bile lahko naše predstave na precej višjem nivoju. Tako pa nekje šepa. Zato pa je presenetljivo in lepo, da se vseeno lotijo dela. Letos, ko so v šolah krčili kulturni program, sem za svoj Iasten hoby obdržala skupino v Notranjih Goricah. Vsak četrtek se vozim tja. Brezplačno. Za lastno veselje. Z njimi delam Mil-novega Puja.
Letos je na obdnsld reviji nastopak) 22 skupin. Prejemnik ste Ljnhartove zna&e in nastopili boste v Mestnem gledaBšču jjubijaiKkeiii na »NaS matineji«. Predsednica ste komisije za lutkovno dejavnost
V teh letih smo res nekaj naredili; ne samo nekaj; jasno je, da gre zasluga Zvezi kulturnih organizacij, da se tako razvija, da imamo za lutkarstvo tak posluh na sami občinski zvezi, če tega ne bi bito, sam človek ne morenič opraviti. Lepo pa je, da človek vidi, da nisi osamljen v obfini, da ni to samo par skupin, da to res raste na široko; kot če na primer primerjam pevske zbore, to je podobno. Preraslo je v tako Širino; to je največji osebni užitek, čeprav sem večbat rekla, da bom vrgla puško v komzo. Predvsem ta pogostna novoletna gostovanja so mi jemala moči in voljo. Izre-dno naporao se je usesti v avto, naložiti 15 otrok in v dežju in v snegu z lutkami in sceno iti na poledenelo splozko cesto in odgovarjati za toliko otrok. Tu pa grejo živci.
Ko so otroci izvedeli, da bomo nastopili v Mestnem gledališču, so kar obstali. Potem so se veselili. »Ančo Poniaranio« botno zato za nekaj časa odločili.
Ifaf ia omom pomeni ddo z Mkani?
Mogoče neizpolnjene otroške želje, ker ni bilo mož-nosti, da bi kje igrala, igrač takrat nismo imeli, punčko sem dobila, ko sem bila stara sedem let. Sem vesela, če nam uspe, da so otroci zadovoljni, da se smejejo in ploskajo.
S Sm se ukvaijajo vaši lutkarji kasneje?
V glavnem so to nosilci organizacij proslav v svojem kraju. Tisti, ki so dali eno dramsko šolo skozi, tiste se da pri vsakem javnem delu porabiti. So javni delavci in so kritični; v vsakem tudi družbenopolitičnem delu nastopajo, niso neki kimavci - Srečujem jih kot dele-gate, pa pri pevsketn zboru so, ena nastopa celo v Sentjakobskem gledališču.
Matko Zdešar
Zavrtim številko 213-213. Prijazen glas: Iskra, pro-sim. - Matka Zdešarja. Halo, Matko? Prosim, bi lahko za Našo Komuno povedali ali napisali nekaj o pomenu kulturnega društva v Horjulu? Halo, ne - to že vsi vemo. Nekaj osebnih skušenj, na primer, kako ste se sploh začeli ukvarjati s kulturnim delom, saj ste vendar komercialist. KLIK. V telefonu tišina. Odložim slušal-ko. Zavrtim Iskro, prosim Zdešarja. Zasedeno je. Ča-kam. »Zdešar, prosim.« Prekinili so naju. »Italija je bila vmes, danes kar naprej zvoni. Zdaj Italija, prej Bdgija, ampak navadno me ne prekinjajo. Bom napi-saL Do kdaj pa?« Vzdihnem. Pravzaprav gre NASA KOMUNA jutri že v tiskarno. Želeli smo intervju z Jožico Lavriša, pa je menda zbolela. - »Razumem. Bom skušal nekaj napisati.« Matko Zdešar je z eno nogo zmeraj v letalu, ki leti ali v Ameriko, na Švedsko ali vsaj v Nemčijo - z eno nogo je v zraku, z drugo pa čvrsto na rodnih horjulskih tleh, kjer je duša kulturne-ga delovanja, predsednik komisije za kulturno akcijo pri ZKO Ljubljana Vič-Rudnik, predsednik mešanega pevskega zbora, ki je nastopil v tisti dvorani, v kateri je igral Pogorelič, povezovalec na občinskih prireditvah, recitator in pevec. Jasno, da se njegov prijazni spis začne takole: »Z Ijubiteljsko kulturo sem se zače) ukvarjati že zelo zgodaj, že v osnovni šoli sem...«. To je pač delo, s katerim se ne da začeti šele na stara leta. Hvaležna sem mu, da si je vzel čas in v naglici z inteligentno tekočo pisavo zabeležil nekaj svojih sku-šenj, spoznanj, spominov, želja. Posebej natančno si ogledam prečrtane stavke, pisal je res v naglici, kar nerodno mi je. Črte pa so ravne, skrbne, druga ob-drugi. »Najlepši so prav gotovo uspehi, lep sprejem,« »Velika spodbuda je domače obanstvo« - le zakaj je to dvoje prečrtal? »Plačilo za prepričevanje« - to se sicer sliši nekoliko nenavadno, vendar to prav sama dobro razumem - to prepričevanje! Koliko osebne angažiranosti, emocionalne in koliko časa, prigovarja-nja: »ko se enemu nasmehneš, pri drugem pokažeš zanimanje za družino, tretjega vprašaš, kako je v šoli, pri četrtem izkažeš pazornost staršem«. In rezultat taga početja je približno 100 kultumikov vseh starosti, ki v Horjulu pojejo, igrajo, plešejo in nastopajo z lutkarru.
Spominjam se, s kakšnim navdušenjem mi je pripove-doval o skupnem kulturnem izletu društva, ko so se vsi
skupaj ob zaključku sezone odpieljali v Vinico in se ukvarjali ob kulturnih in partizanskih spomenikih. V Dragatušu pa so sredi vasi zapeli, da se je zbrala vsa vas. Berem dalje. »Za 50 Ijudi sem šel od hiše do hiše ter našel prenodšče za ves Mešani zbor iz Šentjakoba v Rožu (seveda brezplačno). In ko smo se zvečer našli v PD domu in vsi skupaj zapeli Rož, Podjuna, Zila, smo začutiB, da smo eno.« Teh skušenj z Matkom ne mo-rem deliti. V mestu je res vse drugače. »FoUdorna skupina je nastopala več mesecev v Levu, lutkarji po krajevnih skupnostih že lani in tudi letos (Letos so horjulski lutkarji tato zasedeni, da jih ZPM sploh ni mogla uvrstiti med kandidate za nastope ob dedku Mrazu), več gostovanj pa bi si želeH za mešani zbor? To bi bila za pevce velika spodbuda in smemica za naprej. Spominjam se, kako mi je pripovedoval, da so bili pevci razočarani, ker niso potovali v Lajkovac. Pa saj je spet napisal: »Pevd si žeBjo na že nekako obljubljeno ali vsaj diskutirano potovanje v Lajko-vac«, ob želji »da bi lahko delali v boljših pogojih, saj je stavba našega PD že stara# je končal s stavkom: »ker imamo Ijudi, kutturne Ijudi, je prihodnost optiini-stična«.
Vida Selan
»Dramska sekcija DPD Svoboda Podpeč je že dru-gič zapored dokazala, da se skuša vključiti v tisto vrsto gledališkega oblikovanja, ki ga zmorejo in uveljavljajo formirane in kadrovsko močne skupine«. je zapisal Jože Vozny po ogledu predstave Partljičevega »Tol-muna in kamna«, ki ga je zrežirala nadarjena slavistka Vida Selan. Zato smo režiserko povabili, da nam o svojem delu pove nekaj osebnih vtisov.
»Prvič sem se srečala z amaterskim gledališčem v srednji šoli. Takrat sem igrala. Pred petimi leti so me zadolžili, da poiščem režiserja, prišla sem na ZKO, kjer so mi svetovali, naj se za6iem z režijo sama ukvarjati, saj zunanji režiser pride in gre, in skupina s tem razpade. Tako smo se zbrali mladinci in zaigrali Žmav-čevo »Domača naloga na potepu«, kmalu nas je bilo 30, tako samo lahko ustanovili dve skupini. Potem sem se udeležila feminarja, ki ga je organizirala Mestna zveza kultumih organizacij. Seminar je bil zelo dobro pripravljen, dal mi je veliko praktičnih napotkov. Do zdaj sem režirala še »Naše ljube otroke«, »Razvalino življenja«, »Tolmun in kamen« in »V ozvezdju poste-lje«. Ne, ne bomo se razšli, če se bo kdo poročil, Naša skupina je bila najprej mladinska, potem smo mladinci stopili v Svobodo. Naša skupina temelji na prija-teljstvu; skupaj praznujemo, Ijudje prihajajo zaradi družabnosti. Ko so se ljudje poročali, smo se vsakega spomnili z darilom, vse to ljudi združuje. Po poroki so fantje prišli nazaj, ko bodo dekleta rodila in bodo otroci malo zrasli, se bodo tudi one vrnile.
Kako izbirate besedilo?   '
Predvsem gledam na to, da je ves čas enotna scena, saj tehnični problemi predstavljajo na takem odru, kot je naš, največjo težavo. Sceno stiliziram, v naši skupini imamo nekaj zelo pridhih fantov, ki sami naredijo veliko. No, recimo reostat sta naredila sama dva fanta in tudi mizarska dela in take stvari. Osnutek za sceno si zamislim sama, potem jo skupaj prediskutiramo. Mi-slim, da je prav tako, da skupina o vsetn odloča skupaj.
Vaši najbolj srečni sponini in najbolj grenke izkuinje?
Najlepše je po premieri, takrat ko pridejo prvi igralci z odra; toliko, da se led prebije, takrat se pa objemamo za odrom, takiat je pa kiasno, najlepše. Kriza pa nastopi vsako leto pred premiero, ljudje zamujajo ali jih na vajo sploh ni, to se stopnjuje do eksplozije in takrat se divje skregamo, potem pa smo ozdravljeni.
Takrat si pa vse povemo, kar nas teži. Obfinstvo has lepo sprejema, čeprav so nam zvesti najbolj tisti, ki so že sami nastopali, pa mladi. Krajevna skupnost nam gre zelo na roko in nam razmnoži vabila in tekste, sam obisk s strani krajevne skupnosti pa je bolj tako. Za 29. november smo pripravili PARTIZANSKIMITING, v to prireditev so se vldjučili otroški vrtec, šola in pevski zbor. Šola se je zelo odprla za kulturno delo. Prve izkušnje z odrom so zelo pomembne. Najbolj kritično pa je stanje doma, ki zahteva nujno adaptacijo. Elek-trika je dotrajana, kabli so prežrti, enkrat bo prišlo do nesreče v tem domu. Začasno smo rešili z reostatom.
Ogrevanje! V dvorani je mraz! Peči so na žaganje, trgovina, ki bi morala ogrevati knjižnico in prostor, kjer imamo vaje, pušča radiatorje mizle. Ne da se jih prepričat. Problem tega ogrevanja je predvsem tudi v tem, ker oder fli izoliran. Zato so naše skupne želje za leto 1984 boljši pogoji za delo.