,,Glcjte, plačilo, ki ste ga utrgali delavcem, ki so poželi vaše polje, vpitje; in njih vpitje je prišlo do ušes Oo-poda vojnih čet." (Jak. 5, 4.) Slabi zagovorniki učiteljskih teženj bi bili, ako ne bi govorili vedno in vedno in ob vsak priliki o najbolj perečem vprašanju za učiteljstvo, kako naj se preživlja v teh hudih dnevih. Prva skrb nam mora biti sedaj skrb za vsakdanji kruh. Silna, prav grešna draginja tlači vso državo in tisoči in tisoči se povprašujejo: kaj bomo jedli, kaj bomo pili, s čim se oblačili? Seveda so to nasledki vojne in vsakdo mora v tem času prinašati žrtve. V resnici jih tudi z občudovanja vredno potrpežljivostjo prinašajo vsi sloji prebivalstva, ker vedo, da je to ukaz domovine. Tudi učiteljstvo ne .zaostaja v izpolnjevanju teh resnih dolžnosti. Poznejši rodovi bodo brali v listih zgodovine o velikem delu, ki ga vrši učiteljstvo v teh težkih dneh sebi v neminljivi spomenik, domovini v korist in v občo blaginjo. Vsakdo bi pričakoval, da merodajni krogi uvažujejo to delo in ga hočejo pospeševati na ta nacin, da zlajšajo učiteljstvu moreče gmotne skrbi, da vsaj deloma odpravijo pomanjkanje in bedo iz učiteljskih družin. Učiteljstvo si samo ne more v tem pogiedu nič pomagati. Njegove dohodke določa zakon, ono živi pod trdo. silo zakona. Drugi stanovi, ki svobodno razpolagajo s svojimi duševnimi in telesnimi silami, ki svobodno razpolagajo s svojimi izdelki in pridelki, se lahko branijo proti neznosni draginji, da zvišajo vrednost delovne sile, vrednost svojih izdelkov tem višje, čim višje so cene življenskim potrebščinam. Tako si pomagajo drugi stanovi v leh hudih časih. Kaj pa učitelj? On ne določa sam vrednosti svojega dela in si ne more uravnati dohodkov po razmerah časa. Odkod naj dobi torej pomo- či? Zakonodajne korporacije, na katere je navezan, počivajo. Ne zboruje ne državni, ne deželni zbor. Pomoč pričakujemo samo od onega mesta, ki ima moč in je po svojem vojnem pravu v položaju potnagati učiteljstvu preko vseh zakonitih določil in pomislekov. In ta oblast in moč je država. Zato so se obrnile do nje naše centralne organizacije, a žal dosedaj zaman. Lepe besede smo slišali, priznali so nam upravičenost naših zahtev, zagotavljali nas svoje naklonjenosti in dobrohotnosti, ali to je bilo tudi vse. Kje so dejanja? In samo odločen korak, korak brez pomislekov, ali je vlada za to kompetentna ali ne, more pomagati učiteljstvu v njegovem obupnem položaju. Če imajo resno voljo pomagati hudo prizadetemu učiteljstvu, se mora najti tudi način in pot, kako naj se to zgodi. Če se dobi denar za vse drugo, bi se dobil pri dobri volji tudi za učiteljstvo. Da prav spoznamo pomilovanja vreden gmotni položaj, v katerem se nahaja učiteljstvo, je treba pomisliti, da so se učiteljske plače uredile pred izbruhom vojne, na Kranjskem pa že pred 19. leti. 2e za one čase, za tedanje razmere, so se plače odmerile v jako pičli meri, navzlic in vkljub jasnim določilom državnega šolskega zakona, ki zahteva za učiteljstvo toliko dohodkov, da ga ne more gmotne skrbi in da lahko posveti vse svoje moči vzgoji in pouku izročene mu mladine. Izboljšanje plač je bilo torej že takrat nezadostno. To je učiteljstvo v mnogih spornenicah s številkami dokazalo ter zahtevalo pravičnejšo in izdatnejšo regulacijo. Ta boj je trajal dolgo vrsto let v nekaterih deželah z nikakoršnimi, v drugih z malenkostnimi uspehi. V sredi teh bojev za človeško eksistenco je izbruhnila vojna in vse, kar potrebuje človek za življenje, se je podražilo do neverjetne višine. Krompir, kruh ubogih se je podražil za 300%. Potreba in skrb sta se naselili v učit. družino in družinski oče učitelj naj stopa v tolikih in takih skrbeh, v takem duševnem, obupnem položaju, ko trpi glad in pomanjkanje na vsem sam in njegova družina, pred nežno mladino in naj vzbuja v mehkih srcih ijubezen do domovine, vero v človečanstvo in seje žlahtno seme vseh kreposti v'inehka srca? Ker je bila to vendar prežalostna in neznosna socialna slika, so se odločili merodajni krogi, da pomagajo. Dali so nam vojne draginjske doklade. Pa kakor so bile nezadostne regulacije, tako in še bolj polovičarske so draginjeske doklade. Le poglejmo kako so podprli učiteljstvo. Qoriško učiteljstvo je dobivalo v letih 1915 in 1916 draginjsko doklado po 50 do 60 vin. na dan; štajersko učiteljstvo dobi toliko, da se doklada skoro palalizira po vojni prikladi, ki se odbije mesečno v davkariji od normalnih prejemkov; kranjsko učiteljstvo jc dobilo v letu 1916 trikrat po 80 K in po 15 K za vsakega mladoletnega nepreskrbljenega otroka. Pač, za lcto 1917 so zvišali za vsakega otroka — reci za 5 K — in še to so šli sklepat tjagor na Dunaj, da so še širšemu sv^tu pokazali to uboštvo in bedo. Za učitelja znaša doklada 66 vin., za otroka pa 12 in pol vin. na dan. Kaj naj kupi učitelj za ta denar? Za otroka ne zadostuje za 1 šolski zvezek. S takimi dokladami naj se zboljša gmotni položaj učiteljstva, s temi vinarji naj se tnu pomaga?! Tu je treba močne roke central. vlade, da brezobzirno poseže vmes preko vseh premislekov, ali je kempetentna v to ali ne. Odpre naj se državna blagajna, ako so odpovedale deželne blagajne. Državni uradniki so dobili visoke draginjske doklade; privatni zavodi so dali svojim uradnikom 50% doklade, nekateri so šli celo čez to mero. Ker ni žvfjenske potrebščine, da bi se bila podražla samo za polovico, je torej najmanj, da se podeli tudi učiteljstvu v tej meri, torej 50% draginjska doklada in to smemo tem lažje zahtevati, ker so bili učiteljski prejemki že za normalne čase prav pičlo odmerjeni. Ne zahtevamo dostojnih draginjskih doklad oprti na hrabrost svojih tovarišev na bojnem polju, ne, to je dolžnost, in to store tucii drugi stanovi. Pač pa dela učiteljstvo v zaledju prostovoljno mnogo za razne vojne namene in država bi težko pogrešala to delo. Za uslugo protiuslugo! Łe se to ne zgodi in če prejkoslej pritiska beda na stan, pojema veselje do dela, moči pešajo zaradi pomanjkanja vsega, kar je za življenje neobhodno potrebno in oslabelost škoduje bodočim uspehom. Zato kličemo ob resni uri onim, ki imajo usodo učiteljstva v rokah: Pomagajte učiteljstvu in ne pustite, da bi še dalje hiralo in prenašalo pezo pomanjkanja in uboštva. Poseben apel pa imamo še na deželni odbor kranjski. Kakor znano, je bil spre- jel deželni zbor kranjski na svoji seji dne 2. februarja 1914 načrt zakona, s ka- r terim naj bi se uredile učiteljske plače. Načrt se zaradi nekaterih določil ni mogel predložiti v Najvišjo sankcijo. Ta zakonski načrt bi bil zadovoljivo izboljšal gmotni položaj učiteljstva v rednih časih, kakor je to deželni zbor tudi nameraval. Razume se samo ob sebi, da se je z zakonskim načrtom strinjal tudi deželni odbor. Umestno in pravično bi bilo sedaj, da podeli deželni odbor učiteljstvu vojne draginjske doklade vsaj v tisti višini, kakor določa plače za redne in cenejše čase od deželnega'zbora sprejeti zakonski načrt. Mislimo, da smo to tem bolj opravičeni zahtevati, ker deželni odbor ni porabil za regulacijo učiteljsikh plač tistih državnih predkazov, ki jih je izrecno za to svrho dovolila centralna vlada deželnemu odboru in je ta samo pri tem prihranil, oziroma izdal za druge namene vsako leto stotisočake. Ko se je odposlanstvo vojvodine Kranjske poklonilo dne 31. januarja t. 1. Njegovemu Veličanstvu cesarju Karlu in cesarci Citi, je vprašal cesar pri cerklu deželnega odbornika dr. Lampeta med drugitn: Kak reierat ima? Dr. Lampe: »Finance, melioracije, deželno kulturo.« Cesar: »Finance, to je pa jako težak referat.« Dr. Lampe: »Čisto lahek, Vaše Veličanstvo, kadar je dosti denarja. Kranjske deželne finance so v popolnem redu in ravnotežju.« Če so torej kranjske deželne finance v popolnem redu, kar ne dvoinimo, ker je to trdil dr. Lampe na Nazvišjem mestu, je v to mnogo pripornoglo dejstvo, ker so se državni preodkazi izrecno namenjeni za regulacijo učiteljskih plač, porabili v druge namene. In če so deželne finance v redu, zakaj pustite stradati kulturne delavce, zakaj jim ne podelite vsaj toliko, da bi bili rešeni morečih skrbi? Ne pustite jih se še bolj posrezati v globoko morje bede! Ko storite to, smete šele govoriti o popolno urejenih deželnih financah. Nikar ne odtegujte kulturnim delavcem plačila, ki jim gre. Velika odgovornost čaka pred pravičnim sodnikom one, ki se pregreše zoper četrti vnebovpijoči grch in to tem večja in težja za one glavne krivce, ki so učeniki ljubezni, pravice in resnice.