tHIacfo Jutro
■n
štev. 29
Nedelja, 17. julija
1932
Bogo Pregelj:
Vaško in palčki
2. Na potî v deželo palčkov
Močno se je začudila mama, ko je stopil Vaško že ob osmih k njej in ji dal roko: »Mama, lahko noč!« Druge dnii ga je morala vselej opozoriti, da je že čas v posteljo, in vendar je še znova prosil: »Samo pet minut še, mama, počakaj.« Danes Da se je poslovil že
obleko, se preoblekel, počesal, še zobe si je podrgnil s ščetko in skočil pod odejo. Do vratu se je zadelal, da ne bi mama videla, da je oblečen, ko bo prišla, preden se bo vlegla, pogledat, ali že spi. Hudo vroče mu je sicer bilo, pa česa ne bi potrpel za tako prigodo.
pol are pred časom. Zaskrbela jo je njegova nenavadna zaspanost: »Ali te kaj boli, Vaško?«
»Ne, mama, nič. Samo zaspan sem močno.« Kakor vidite, se je Vaško tedaj zlagal, kar res ni bilo lepo. Vendar je vedel, da ga mama ne bi pustila k palčkom, zato se jii ni upal razodeti skrivnosti in je hlinil zaspanost. Močno slabo vest je sicer imel in maima bi gotovo opazila, kako je zardel, če se ne bi hitro obrnil k watorn.
»Le dobro spi in nič hudega ne sanjaj.«
»Hvala, ma<ma. Tudi ti...« je še za-mrrrral in stekel po stopnicah v svojo sobo. Hitro je poiskal svojo prainjo
S široko odprtimi očmi je gledal v temo, ki se je zgostila v sobi, in premišljal, kako more pač biti v deželi skrivnostnega drobnega ljudstva, o katerem niso že stoletja nič novega vedeli zapisati. In on, Vaško, je povabljen na njihovo proslavo. Videl jih bo. Qo-> vofi'1 bo z njimi. Vse je drhtelo v ndem v tej zavesti ponosa. Kakor lep so se vlekle strašno .počasi minute. Pa vendar ni zaspal. Nekje je zdrknila uira in začela razklano biiti. Vaško je nestrpno štel:
»Ena... dve... tri......sedem
... osem ... devet...«
Nič več!
. Vaško se je oddahnil. Kje hodi
dar Dik? Saj je obljubil, da bo prišel. Zakaj ga še ni? Nov strah je napolnil Vaška. Ce ne pride Dik. ne bo vedel poti v deželo palčkov.
Tenko je potrkalo. »Naprej,« se je sproščeno odzval Vaško. Ob vznožju je stal na njegovi postelji Dik. Dolg črn cilinder je držal na trebuhu in se «loboko priklanjal:
»Oprostite, gospod Vaško, da sem se malce zamudil. Imel sem smolo. Pnevmatika mi je počila, pa me je zadržalo popravljanje.«
»Ste prišli z avtomobilom, gospod dvorni maršal?«
»Seveda, gospod Vaško. To je edino vozilo za krajše proge. V večje dalje pa aeroplan. Bi bili morda tako prijazni. gospod Vaško, da bi se pripravili na pot. Nekaj časa bova namreč zamudila s tem, da prideva v našo deželo. Vhod je močno nepripraven.«
»Sem že pripravljen,« je skočil Vaško iz postelje, »kar lahko greva, gospod dvorni maršal.«
»Ni me potreba naslavljati s polnim naslovom, gospod Vaško. Kar po domače: gospod Dik. Popolnoma zadostuje,« je pripomnil ljudomnllo palček in skočil s postelje na tla. Potem je pogledal Vaška, ki je stal ob njem velik kakor nebotičnik in preudarno nadaljeval:
»Morate mi oprostiti, da vas tako nadlegujem. Vendar vaša velikost je, hm, nekoliko preobilna za naše razmere. Zato, saj razumete ...« Ves nesrečen ga je pogledal Vaško:
»Kaj pa naj napravim, gospod Dik? S škarjami se vendar ne morem obre-zati, da bi bil tolikšen kot ste vi.« Dik se je tiho nasmejal in zmajal s cilindrom:
»Seveda to ne gre. In teiga tudi ne pričakujem. Prosim le, če bi si nataknili ta prstan in s tem bo vse urejeno.« V nastavljeno dlan je spustil Va-sku droben zlat obroček, katerega je Vaško komaj videl. Zato je dvomil: »Kako naj si ga nadenem?«
»Samo poskusite, pa boste videli, da gre.« Vaško si je oslinil konico prsta in vjel nanjo prstan. Previdno si ga je pritisnil na prstanec in glej, prstan se je razširil, zvečal in zdirtonil na prst.
Prečudmo je spreletelo Vaška. Za hip se mu je zdelo, da je na vrtiljaku. Vsa soba je zaplesala okrog njega, potem pa se je razširila v nedogled.
Kakor težki stebri so stale noge stoilov in se bočile v obok sedežev. Ob Vasku pa je stal gospod, primerno
velik, v črni suknji in visokem cilindru in se mu nasmehnil:
»Zdaj lahko greva.« Prijel ga je za roko in ga peljal preko širnega pisanega travnika. Prečudno, je pomislil Vaško, kje neki je v moji sobi travnik. Natančneje je pogledal in videl, da se viijo med zelenjem proge rdeče in rumene trave. To je vendar preproga pred mojo posteljo, je vedel, torej sem le res postal majhen.
Vaško ni mogel zastati, da bi se razgleda!. Dik ga je držal za roko in ga nevzdržno peljal naprej. Pod posteljo sva, je velel Vaško, ko se je znižal obok nad njunima glavama. Kam me pelje?
Prišla sta do zidu. Dik je stopil na obzidek in potrkal na steno. Brez šuma se je odprlo v zid. Temina luknja je zazevala.
»Pojdiva! Pazite na stopnice.« Šla sta po zavitem stopnišču navzdol. Vaško je imel občutek, da je na vijugah svedra, ki se zajeda v zemljo do njene srede.
Nekoliko spehan je vprašal: »Ali bova že kmalu na koncu stopnic?«
»Sva že tu,« je odvrnil Dik in se ustavil pred črnimi železnimi vrati. Znova je potrkal, škripaje so se odprla vrata. Zeleno je posijala mesečina. Na cesti je stal rdeč avtomobil. Šofer je poskočil s sedeža in odprl vratca.
»Prosim, izvolite,« je povabil Dik. Vaško se je vsedel.
»Hitite,« je zaklical Dik vozaču in že so odbrzeii v srebrno noč. S široko odprtimi nosnicami je vdihaval Vasiko oster zrak, ki je šumel mimo njihovih glav. Gledal je orne sence dreves, ki so zaostajale ob poti. Za trenutek so mežiknila mimo svetla okna hiše in spet je bila samo prazna srebrna cesta, na katero je rosila mesečina.
»Zelo dober avtomobil imate, gospod Dik,« se je obrnil Vaško k tovarišu, »gotovo je Rolce - Royce ali pa Packard.«
Dik je prikimal: »Ne morem se pritožiti nad njim. Prav dobro mi služi. Seveda je bil močno drag, pa kaj se hoče. Svojemu stanu sem dolžan. Dvorni maršal se vendar ne more voziti v kakem Fordiu.«
»Močno bi si želel avtomobil. Kako lepo mora biti, če se lahko voziš, kadarkoli se hočeš.«
»Moj vam je seveda vselej na razpolago. gospod Vaško.«
»Ali borno veliko zamudili, gospod
Dik? Bojim se, da sem se dolgo obiral.«
»Ne bojte se, gospod Vaško. Ravno prav bomo prišli. Glejte, tam se že svetijo luči našega prestolnega mesta Kraljevi dvori.« Pred njima se je v mesečini mavrično zaiskrila velika zvezda. Puhaje je drvel avtomobil v njo. Va-sku se je zdelo, da se bo avto zaletel v njo in se zdrobil. Tedaj se je zvezda razpršila v tisoč luči. Vaško je videl, da leži sredi ravni mesto. Kakor biserni venci so objeli njegove ulice nizi pisanih hičic. Kakor krona iz pavjega perja je zrastel nadenj kraljevski grad vrh griča.
»To je Kraljevo mesto?« je ponovil čudeč se Vaško. »To je kraljevsko mesto!« je ves vzhičen vzkliknil.
Počasneje je vozil avtomobil. Ulice so vršele v gneči veselih pojočih ljudi. Pisane rakete so prasketajoč vstajale. V zelenih vrtovih so igrale mu-zike. V svilo oblečene gospodične so pozdravljale z rdečimi ustnama in z rdečimi rožami. V gradu se je utrgal votel grom. V prvo, v drugo, v tretje in naprej. Nešteto rož je zletelo v zrak. V dišečem dežju so prekrile ljudi. Na visokem balkonu je stala gospodična v obleki, svetli ko solnčni pramen in se poklanjala. Množice so pozdravljale: »Živela kraljična Marjetica!« Grdo so zaškripale zavore. Dik je položil Vasku roko na ramo:
»Prispeli smo!«
(Dalje prihodnjič.)
Mile Klopčič:
Roža sredi polja
Prosila je roža sredi polja: »Pripelji, oblak, se nam z južne strani, pripelji oblak se na sredo neba, dežja nam daruj, da nam vrneš moči!«
Oblak se pripeljal je z južne strani, prišel je in sredi neba je obstal. Ves bil je teman, ko da s točo grozi, a vendar prijazno je roži dejal:
»Bil sem tam daleč za sedmo gorô, tam sem iz morja se s solncem rodil. Zdaj sem prišel, da namočim zemljo, da bom livade in vas napojil.«
Oblak je obljubil in dal nam dežja, da pila je roža do pozne noči. Ob zori prišel je kosec, ž njim smrt je
prišla.
Zdaj pokošena roža mrtva se v solncu
suši
0 čudoviti ladji
Bil je grof, ki je imel samo eno hčer in je ni hotel nikomur za ženo dati, temveč je rekel, da jo dobi tisti, ki mu napravi ladjo, ki bo po zemlji plavala. Ta grof pa je imel za soseda ubogega kmeta, ki je imel tri sinove. Ko je to slišal najstarejši sin, je šel brž delat ladjo. In oča mu je dal na pot polič vina. dva hleba kruha in dva sira. Sin gre po poti pa sreča siromaka. Ta ga vpraša: »Kam greš?« On mu odgovori: »Kaj te briga! Ali sem te jaz vprašal, kaj tvoj osel riga?« Siromak mu pravi: »Daj mi jesti, ako kaj imaš!« On mu odgovori: »Ali hočeš, da ti dam eno za ušesa?« In gre naprej, da bo ladjo delal. Prišel je poldan, ladja je bila gotova, ali ni hotela po zemlji plavati. In starejši sin se je vrnil k očetu.
Drugi dan je šel drugi brat ladjo delat. Njemu je dal oče na pot pol poliča vina. hleb kruha in sir. In ž njim se je prav tako zgodilo kot s starejšim bratom.
Tretji dan je šel najmlajši brat, ki je bil zmerom doma v pepelu, in so mu zato rekli: pepelnjak. Brata sta zakričala nad njim: »Kaj boš hodil, ti norec! Ako midva nisva mogla ničesar napraviti, misliš, da boš ti!« Najmlajši pa jih ni poslušal in je šel, da bo ladjo delal. Njemu je dal oče na pot samo kupico vina, pol hleba kruha in pol sira, češ, še to je preveč zanj, za bedaka.
Gre, gre najmlajši sin in sreča siromaka. Ta ga vpraša: »Kam greš?« Odgovori mu: »Grem ladjo delat.« Siromak ga prosi, naj mu da kaj jesti. Najmlajši sin mu pravi: »Malo imam, malo ti dam.«
In tako sta pojedla, kar sta imela. Potlej pa je šel siromak ž njim ladjo delat, in do poldneva sta jo napravila. Siromak pa mu naroči, naj gre zdaj z njo k grofu, bratov pa naj ne jemlje s seboj. Kogar pa sreča na poti, naj vzame na ladjo, ker mu bo treba ljudi. Vozi se najmlajši sin na ladji, ki je plavža po zemlji, in pride do mladega človeka, ki je nogo v zrak držal, in ga vpraša: »Zakaj moliš nogo navzgor?« Oni mu odgovori: »Zato, ker lahko bežim kakor hitro hočem.« Najmlajši sin mu pravi: »Pojdi z menoj!« in ga vzame s seboj na ladjo.
Vozi se najmlajši sin na ladji, ki je plavala po zemlji in pride do mladega človeka, ki je držal roko na oči, in ga vpraša: »Zakaj držiš roko na očeh?« On mu odgovori: »Zato, ker vidim,
kakor daleč hočem.« Najmlajši sin mu pravi: »Pojdi z menoj!« In ga vzame s seboj na ladjo.
plavala po zemlji, in pride zopet do mladega človeka, ki je držal roko v žepu, in ga vpraša: »Zakaj držiš roko v žepu?« On mu odgovori: »Zato, ker se vržem, kakor daleč hočem.« Najmlajši sin mu pravd: »Pojdi z menoj!« In ga vzame s seboj na ladjo.
Vozi se najmlajši sin na ladji, ki je plavala po zemlji, in pride spet do mladega človeka, ki je držal vodo v klobuku, in ga vpraša: »Zakai držiš vodo v klobuku?« On mu odgovori: »Zato, ker lahko utopim v tej vodi bataljon vojakov.« In ga vzame s seboj.
Ko so se pripeljali do gradu, je videl grof ladjo, ki je plavala po zemlji, pa mu vendar ni hotel dati hčere za ženo. Rekel mu je: »Ako prineseš prej kakor moja hči vodo iz Egipta, pa io dobiš za ženo. Drugače moraš umreti.«
vodo, ki je v zrak nogo držal. Tisti pride in je bil mahoma v Egiptu, prej nego grofova hči, ki je tudi zelo hitro bežala. Zajel je vodo v kozarec in odšel; a ker se mu nikamor ni mudilo, je legel sredi pota na tla in zaspal. Takrat pa pride groiova hči do njega, mu
vzame polni kozarec in dâ praznega v roke ter odide proti domu.
Najmlajši sin, ki so mu rekli pepel-njak, je bil nestrpen in je rekel onemu, ki je držal roko na očeh, naj pogleda, kje se mudi tako dolgo tisti, ki je šel po vodo. Pogleda in vidi, da spa s praznim kozarcem. Hitro reče onemu, ki je držal roko v žepu, naj se vrže tja in ga prebudi. Ta, ki je držal roko v žepu, se bliskoma vrže in prehudi onega, ki je spal s praznim kozarcem. Zaspane hitro skoči po koncu, steče še enkrat v Egipt po vodo in pride še pred grofovo hčerjo domov k najmlajšemu sinu, ki so ga imeli za bedaka. Ta gre z vodo k grofu, in grof n je
Odpravi se najmlajši sin z grofovo hčerjo domov k svojemu očetu, ali grofu je bilo zelo žal za hčerjo, zato pošlje bataljon vojakov za njim, naj mu jo vzamejo. Ko pa to vidi pepelnjak, reče hitro onemu, ki je imel vodo v Iklobuku, naj izpusti vodo. Razlije se voda in potopi vse vojake. Najmlajši 'sin alj pepelnjak, ki je bil po mislih bratov bedak, pa je imel škatlo, v tej 'je bila druga škatla in v tej spet druga, in v tej je bil mišji rep. Aiko bi M ta rep daljši, bi bila tudi povest še daljša.
''ovedal kmet iz Giibine.
'Josip Vartdot:
Pastirica Katrica
Pod visokim hribom kraj naše vasi •je živela v leseni hišici mala deklica. Bila je zdrava in vesela, da so ji lica žarela kakor črešnje, ko dozore v najtoplejših sončnih žarfcih. Deklica je imela sarno še mater, zakaj oče ji je bil že davno umrl. Pri hišici sta bili samo še dve grahasti kokoški, ki sta lepo nesli jajca, in velika koza, ki je pridno dajala mleko, da mati in hčerka nista bili nikoli lačni.
Deklici je bilo ime Katrica. Pasla je dan za dnem kozo po visoki gori, koder je bilo toliko goščave, da so se zveri brez skrbi skrivale po nji. A zveri se ni Katrica prav nič bala, ker je imela v gozdu velikega zaščitnika. Ta zaščitnik je bil sam jelen in ji ie bil prijatelj, da Katrica ni mogla najti boljšega na vsem svetu.
Jelen ji je bil postal prijatelj zato, ker je rešila njegovega sinka jelenčiča iz pogube. Jelenčič je bil strašna ne-roda in je padel v globoko kotanjo, odkoder ga ni mogel rešiti niti stari, močni jelen. Katirica je slišala njegovo žalostno vekanje, pa je splezala v kotanjo in z velikim naporom zvlekila jelenčiča iz nje. Jelen je bil jako vesel in hvaležen mladi pastirici. Ves dan se je pasel v bližini Katričme koze in čuval pastirico in kozo, da se jima ni moglo pripetiti nič žalega.
Večkrat se je priplazil divji volk prav v bližino, da bi požrl patirico in kozo. A jelen se je vsakokrat zaprašil vanj in mu z rogovilami pošteno razparal kosmati kožuh. Volk je tuleč zbežal v goro in živali so ga srečevale in se mu glasno posrnehovale. Volk je
škripaU z zobmi in je bil Katričm največji sovražnik.
Tudi Katrica se je smejala volku in se ga ni prav nič bala, ker je vedela, da jo jelen čuva. Vsedla se je na ma-hovito skalo in prepevala:
»Voïk zilogolk je, volk je suh, volk kosmat je potepuh, rad bi kozo — ham — ham — ham, pa jelena ga je sram.«
Visoko v gori jo je slišal volk, pa se je togotil na vse pretege. Kazal je strupene zobe, bevskal in lajal, da je bilo strašno:
»Pastirica — hom — hom — bom,
čakaj le — požrl te bom!«
»Mekeke — gorje, gorje!« se je plašila uboga koza, ko je slišala volkove grožnje. A Katrica jo je pobožala po raskavi glavi in jo tolažila: »Ne boj se, kožica! Volk je prenemaren, da bi naju požrl. Ce nama bo hotel kaj hudega, ga že jelen nažene, kakor ga je pravkar nagnal.«
Koza se je potolažila in je jela mirno smukati grmovje. A volk se ni potolažil, v svoji togoti je celo zbesneL Zaprašil se je v goščavo im navalil na vsako žival, ki jo je srečal. Prestrašene so bežale zveri na vse strani in se poskrile, kamor so se le mogle. A tudi v skrivališčih niso bile varne, ker jih je volik takoj zavohal in raztrgal.
Hudo je bilo tiste dni v gozdu, kjer je razsajal pobesneli volk. Živali so trepetale in oelo sam jelen je bil v skrbeh. Sicer se je zagnal za volkom, da bi ga prebodel z rogovi, a volk se mu je izmuznil in zbežal na drugo stran, kjer je brez skrbi klal zveri. Živali so trepetale ponoči in podnevi in premišljevale, kako bi pokončale divjo zver, a vse premišljevanje je bilo zaman.
In se je zgodilo, da je lepega dne jelen obolel. V boju ga je veper hudo ranil s svo-jim čekanom in jelen je ležal skoro hrom na svojem ležišču. Volk je zvedel za vse to in je poskočil od veselja.
»Hom — hom, hom, pastirica, zdaj te bom,« je zatulil v svojem veselfru in stekel tja dol, kjer je Katrica pasla svojo kozo. Ustavil se je pred njo, ji pokazal strupene zobe in ji rekel: »Ze sem nabrusil zobe, zdai požretm tebe in tvojo nemarno kozo.«
Pastirica se je prestrašila in zavpi-la: »Jeleinček, kje si, da mi pomoreš: Volik hoče požreti mene in kozo.«
A jelen je ni silišal in ji ni mogel pomagati. ker je bil bolan. Katrica je videla, da ni zanjo nobene rešitve več.
Glavo je sklonila in zajokala bi bila, če bi ne bila tako srčna deklica. Ozrla se je v grmovje, kjer je debel srebot ovijal slabotna debelca. Pa ji je že šinila v glavo lepa misel, da ji je kar smeh zletel preko rdečih lic. *
»Volkec, pravijo, da si hudoben,« je rekla. »Toda jaz vem, da si tudi usmiljen, če hočeš. Vem, da me požreš, ker se mte že večkrat tudi zjezila. Toda prosim te samo nekaj — dai mi, da si narežem srebota in z njim povežem sebi roke in kozi noge. da se ne bova prav nič branili in naju boš lepo v miru požrl.«
Volk je nekaj časa prav mrko gledal, a nazadnje je spoznal, da je najlepše, če požre pastirico in kozo v najlepšem miru. Zato je zabevskal prav osorno: »Le nareži si srebota in se dobro zveži. Toliko časa že še počakam.«
Katrica je pridno rezala srebot, a volk je gledal preplašeno kozo in mla-skal z jezikom. Sai je bila koza pač dober grižljaj in zato ni prav nič čudno, da se je volk popolnoma zamaknil v kozo in ni videl, kaj je pastirica počenjala za njim. No, Katrica je neopazno ovila dolgi in trdi srebot okrog vol-kovega zadka in ga čvrsto pritrdila k smrekovemu deblu. Potem pa je stopila tri korake pred volka in se mu zasme-jala v obraz.
»Zdaj me pa požrl, volk zlogolk!« mu je rekla.
Volk se je zagnal naprej, da bi jo pograbil. A obvisel je na srebotu in ni mogel nikamor. Pa je videl, da ga je pastirica prekanila in ujela. Pričel je strahovito tuliti, da je odmevalo po vsem gozdu in so jele živali nemirno begati sem in tja. Mimo je priskakal
zajček. Za trenutek pogledal na trato, na pastirico, kozo in rohnečega volka, pa je že vedel vse.
»Hehe,« se je posmejal in stekel v gozd. In vsaki živali, ki jo je srečal, je povedal veselo novico, da je pastirica Katrica ujela volka in ga pošteno zvezala.
Živali so hitele na trato in se zgrinjale okrog volka. Posmehovale so se mu in se še zmenile niso za njegovo roh-< nenje. Naposled se je razjezil hudi ris. Kakor blisk je šinil volku na hrbet in mu pregniznil tilnik. Volk je glasno za-javkal in se zgrudil mrtev na tla.
Vse živali so plesale okrog mrtvega volka in od samega veselja niso vedele, kako bi se Katrici zahvalile. Drugi dan so ji prinašale od vsepovsod najlepše darove. Medved je prinesel košaro strdi, lisica zralto račko, ki jo je bila ujela v deseti deželi; jazbec grudo zlata, ki ga je bil izkopal vrhu gore; srna srebrno tančico, ki jo je bila vila pozabila v gozdu, a druge živali so prinesle še lepše darove, ker so imele Katrico res rade.
Katrica pase še danes kozo pod strmo goro. Veselo prepeva in čaka kraljeviča iz devete dežele, ki pride danes ali jutri in jo kot kraljico povede daleč tja v svoje kraljestvo.
Zasledovana kusčarica
Kako vesela sem, da sem vendar že ušla sirovemu dečku, ki je vrgel za menoj težek kamen! Kako varno se lahko skrijem v teh kamnitih razpokah! Da, kamni so meni, ubogi živalci mehkejši in milejši od sirovih ljudi! Skoro bi me bil ta nepridiprav zmečkal; pohabljena sem in trpim bolečine. Če pade kedaj dečku debel kamen na nogo in mu jo zmečka in ne bo mogel deček več tednov stopiti na njo, se bo morda naučil sočustvovati. Kaj pa je prav za prav moj pregrešek? Saj vendar iščem na njivi dečkovega očeta samo črvov, mušic in malih gosenic; o, da bi samo pomislil ta tepček, da vendar uničujem škodljive, njemu sovražne živalce, ki uničujejo njegovo žetev! Tako se mi zahvaljujejo za mojo dobrodelnost! Ali me pa morda ima ta nevedni človek zaradi moje podobe, ki ga spominja kače, za strupeno in nevarno in me zaradi tega preganja? Tudi to je odpustijivo. Svojemu hudobnemu sovražniku nočem želeti, da bi moral kedaj hoditi po svetu tako pohabljen in pokvečen, kakor moram hoditi zdaj jaz.	-st-
%
f ® © e* 4
<Џр*ерг
Zgodba o klavirju. V samotni sobi je staj zapuščen klavur. Dolgočasili se je od zore do mraka, ker nI hotel nihče igrati nanj. Nekoč je pa sklenil, da bo pobegnil Zaletel se je v sobna vrata. Vrata so se razletela. Prav tako je storil tudii s stanovanjskimi vrati in se silovito doneč zagnal po stopnicah navzdol. Naposled je pri hrumel v vežo. Tam je pa ležal velikan, ki ga je bil ropot zbudil iz spanja. Klavir se je hudo prestrašil in hotel zbežati, a po stopnicah ni mogel iti. Velikan ga je zgrabil in zarentačil nad njim: 5,Ti navihanec! Pobegniti si hotel svojemu gospodarju? Nu, to pot se bi mi posrečilo!« S temi besedami ga je odnesel v sobo na njegov stari prostor. Klavir je žalosten obstal v svojem kotu. Ko je prišel zvečer njegov gospodar domov, je videl, da je bil klavir precej polomljen. Več strun je bilo vtrga-nilh in tudii tipke so bile odgrnjene. Drugi dam ga je dal popraviti in odslej je vsak dan igral na klavir. Od tistih doto je bil klavir zadovoljen in mnogokrat si je mislil: >Pa je bilo le dobro, da sem takrat pobegnil, drugače se še danes nihče v hiši ne hi zmenil zame!«
Boris Grabnar, uč. I. razr. gim. v Ljubljani.
Kai hočem postati, ko dorastem. Že od
nekdaj si želim, da bi postala učiteljica. Meni se zdi ta poiklic neizmerno lep. Učiteljica je otrokom tako rekoč druga mati in jih uči spoznavati domovino. Starši so zadovoljni z mojo izibero. Potrudila se bom, da botn v šoli zmerom pridina in da bom vsa šolska leta, ki mi še ostanejo, s prav dobrim uspehom končala.
Marjetica Vasič, uč. ITI. razr. v Novem mestu.
Bajka o vilinskem gradu. Babica mi ie pripovedovala, da ie v davnih časih živela starka, ki je videla vilinski grad. Ko je nekega dne hodila po gozdu na vrhu Grintovca, je nenadoma zapazila lepo le-sketajočo se steno. Pospešila je korake, da bi prej videla, kaj stena pomeni. Kmalu se ie prepričala, da stoji pred rajo steklen grad. Prišla ie do glavnih vrat, ki so bila pa trdno zaklenjena. Tedajci je zagledala na steni ključ. Poskušala ie odkleniti, in res, posrečilo se ji' ie. Ko je stopila v vežo, je zaslišala prekrasno petje. Iiz veže so vodila velika steklena vrata v dvorano. Tam je stala prekrasna mlada deklica v beli obleki Ko je deklica zagledala star-
ko, Jo je prijazno povabila v dvorano. Potem je prišla kraljica vil in rekla: »Še noben človek ni videl tega, kar vidiš ti danes. Namenila sem ti lepo darilo. Pojdi zdaj domov in nikomur ne povej, kie stoji naš grad.« Starka se je lepo zahvalila za prijazni sprejem im odhitela proti domu. Toda glei čudo: kjer ie prej stala nizka, na pol sesuta bajta, je stala zdaj lična bela hiša. Pri vhodu ie stala vila in prijazno pozdravila starko: »To hišico ti podari naša kraljica in te prav lepo pozdravlja.« Preden se je utegnila starka zahvaliti, je vila že izginila. Odslej je živela starka v lepi hiši in do smrti ji ni bilo več treba trpeti pomanjkanja. Na smrtno uro je pa zaupala sosedi, da je bila nekoč videla vilinski grad. Soseda je to povedala drugim ženskam in tako je izvedela tudi moja babica.
Edvard Jugovec, uč. II. razr. real gitrm. v Ljubljani.
Dragi Jutrovčki! Včeraj je bil v naši šoli gospod nadzornik. S Pavlijem Milanom sva zmerila sod pod veho, na dnu in po dolgosti, ter zračunala njegovo prostornino. Vesela sva bila, da sva jo vsaj približno pogodila. V tem sodu spravljamo črnilo za vse šolsko leto. Največ smo v šoli govorili o pesnikih, pisateljih in umetnikih kamniškega sreza. Vse smo našteli: Kopitar, Trdina, Medven, Kersnik, Andrei-čkov Jože, Kosesiki. Detela itd. Pozabili nismo tudi naših rojakov - junakov: Vega, Qosipodin Fratijo in mariborski junak general Rudolf Maister so nam dali mnogo zgodovine za naš narodni preporod. Gospod učitelj nas ie tudi spomnil jezikoslovca Breznika. Pozabil pa tudi ni svojega ljubljenca Gregorčiča, saj патп mnogokrat pripoveduje o ljubljenem planinskem raju daleč tam onkraj Triglava. „ Gospod nadzornik nas je pohvalil in nam mnogo povedal tudi o boju proti alkoholu, ki ie ravno preteklo nedeljo povzročil toliko pobojev v našem srezu. Vsi smo sklenili, da bomo Mladi Junaki, ker alkohol nas zapeljuje v grešno življenje in še povečuje gospodarsko krizo. Srčno pozdravljam vse »JutrovSke«.
Peter Judež, uč. VT. raz. na Količevem pri Dobu, p. Domžale.
Bistrim glavicam
Katere kroge na tarči mora mladi Indijanček zadeti, da dado vsoto 100?
(001=1£+бг+ег+л)
Zanimivi igri
i.
Iz lepenke, dolgih žebljev in lesa si napravimo nekakšne grabije (glej si. 1.) in zaznamujemo posamezne paličice s številkama. V kaki železarni kupimo za mal denar medene obročke,
ki jih potem iz razdalje dveh afi treh metrov mečeno na grablje. Vsak igralec lahko vrže petkrat. Zmagovalec je tisti, ki spravi na svojo palčico največ obročkov.
II.
Vzemimo svinčnik, ki se nam je v rabi že močno skrajšal. Napravimo mu na
njegovih 6 straneh ploskev eno, drve, tri, štiri, pet črt, zadnjo ploskev pa
pustimo prazno — to pomeni ničlo. Zdaj sme vsak igralec po trikrat pihniti na svinčnik.Vsote. ki jih kdo »napiha«, se prištevajo druga k drugi. Kdor prvi doseže številko 50, dobi igro.
Križanka »Cvrčekcc
Vodoravno: 1. pritok Drine, 3. božji volek, 6. moško krstno ime.
Navpično: 1. moško krstno ime, 2. reka v zahodni Avstriji, 3. osebni zaimek, 4. pamet, 5. kvartaški izraz.
Rešitev križanke »Volk«
Vodoravno: 1. sol, 4. kosec, 6. častnik, 7. Perun, 8. dih.
Navpično: l.sosed, 2. ostriž, 3. lenuh, 4. kap, 5. cin.
Rešitev magičnega kvadrata
1. njiva, 2. safir, 3. banka, 4. potok, 5. Paris. — I.—IL Nanos.
»T V»	• I «v»
Našim najmlajšim
Urica na steni pravi neprestano: tika - taka, tebe kakor cvetje v travi solnčna sreča čaka...