FRANC KEŽMAN, infulirani dekan stolne cerkve Lavantinske, kne- zoškofijski konzistorijalni svetovalec, prosinodalni izpraševalec, bivši kanonik kapitelna Lavantinskega, župnik Pišečki, Šoštanjski, Zrečki itd. itd. Pogrebnica govorjena od Fr. Kosarja, kanonika.Vže 13. duhovnikom govoril sem pogiebnice v slovo.,. Nekatere izmed njih sem bil pripravljal za dahovski stan kot špiritual ali pvofesor ter so mojemu srcu bili kot bivši dubovni sinovje dragi in mili. Drugi so nekdaj bili moji šolski tovaiši, da so me toraj vezale na nje prejšuje vezi mladostnega prijateljstva in dijaškega pajdaštva. Zopet drugi bili so možje v dušnem pastirstvu osiveli in polni zaslug ter so me v to ljubav naklonile, nekaj moje službenske razmere, nekaj pa globoko spoštovanje do njih častitljive starosti in visokih zaslug. Reči pa morem, ko 14. krat besedo žalovanja poprimem, da z nobenim od dosibmal ornenjenih dahovnikov me božja previdnost ni tako tesno zvezala, kakor s pokojnim stolnim dekanom, čigar razsvitljeno rakvo tu pred seboj vidimo. Ne govorim o tem, da sva si bila od prve ure, ko sva se pred lotmi spoznala, vedno prijazno vdana; tudi tega ne omenim, da ko sem bil v Kozjem za župnika, so me tudi v tem daljnem kraji s svojim pohodom počastili in razveselili: pa to je gotovo ka'; posebnega, da sva bila pred blizo 10 letmi, /6 Božiči namreč 1. 1870, oba eden in isti den, na St. Janževo v tej cerkvi inštalirana, pokojiii kakor  stolni dekan is jui kakor stolni korar, in da sva pri tej priliki oba pred tem velikim altarjem v roke nasega prevzvišenega kneza in škofa na bukve sv. evangelija prisegla pokorščino in vdanost do sv. Cerkve in do višjega pastirja naše škofije. Po šegi, za take inštalacije vpeljaui, so mi pokojni stolni dekau takiat podali roko in me peljali v korske stole na sedež, zanaprej v koru meni odločeni. Zato utegne nekako primerno biti, da, ker so oni mene v kor vpeljali, jim tudi jaz denes v duhu roko podam in jih s svojim glasom spremljam, ko smo jib zadnjokrat tu sem sprevodili, da vzamejo BjPrav tako, dobri , in zvesti hlapec! Ker si bil v malem zvest, bodeš črez veliko postavljen; pojdi v veseije avojega Goapoda!" Mal, 25, 21. od stolne čerkve i-a od kora slovo, kterega so do treh zadnjih let, tedaj skozi bbzo 13 let, tako vestno obiskovali. Pogrebni govori v kat. Cerkvi sicer niso navadni; kajti iz poročila prvih krščanskih stoletij se le tega učimo, da naj za pokojne molimo in jim z dobrimi deli in z daritvijo sv. meše na po moč hitimo. Vendar pa morejo včasi take okoliščine nastati, da se primerno dozdeva, tudi pri pogrebu besedo spregovoriti; in taka prilika je denes, ker bi se nam nedostojno zdelo, blagega pokojnega molče položiti v grob, in ste gotov« tudi vi vsi besede za slov6 pričakovali. Pa če ondi mi katoličani tudi včasi besedo na grobu spregovorimo, nikakor ni naša navada, da bi umrlega prebvaljali in ga ročno med zveličane v nebesih prestavljali. To določbo prepuščamo mi večnemu Sodnika, čigar usmiljenje pri pogrebu na pomuč kličemo, uaj bi po milosti sodil dušo ouega, čigar truplo zemlji izročujemo. V predgovor sem si izvolil besede Jezusove: rPiav tako, dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malem zvest, bodeš čiez veliko postavljen; pojdi v veselje svojega Gospoda!" Ne bo mi težko dokazati, da so se pokojni stolni dekan v trojuem oziru pokazali dober in zvest hlapec Gospodov, tako da smerao upati, da so vže slišali ali bodo skoraj zaslišali zveličavno besedo .* pPojdi v veselje svojega Gospoda!*1 Vendar to ni raoj uamen, ker sem vže rekel, da tuoramo sodbo večnemu Bogu prepustiti. Moj nainen je le, z deuešujim govorjenjem to doseči, da bi se tudi mi po zgledu rajnega skozi trojno zvestobo na srečno 8mrt pripravljali, in ker bodemo zdaj pokojnega bolj natanjko spoznavali, da bi še večje sočutje ž ujim imeli in toraj še bolj goreče zanj molili. I. Trojno zTestobo tirja Bog od vsakega človeka, tedaj toliko bolj od vsakega kristijana, kteri boče prejeti krono večnega življenja. Prva je: zvestoba v porabi naturnih darov in talentov. Bog je namreč vsakemu človeku po svojem prostem in neskončno modrem večnem sklepu odločil posebno mero dušnih talentov in drugih časnib darov, n. pr. preuioženja itd., kakor nas Jezus uči, v priliki rekoč: rČlovek, kteri je na ptuje šel, je poklical svoje hlapce in jim izročil svoje blago. In je dal enemu 5 talentov, enemu pa^ 2, enemu pa 1, vsakemu j»o njegovi zmožnosti. Črez veliko časa pa pride gospod tistih blapcev iu ima obrajt z njinii, da bi zvedel, koliko je vsakteri prikupčeval." Kar zadeva pokojnega stolnega dekana, ki so bili na male meše den leta 1812. rojeni, prejeli so «d Boga obilo dusnib talentov, pa le malo časnoga premoženja; kajti n.jib oče je imel le malo cesarsko službo; bil je namreč pomočnik pri ruejni colirji v Dobovi, kjer si je toliko pribrauil, da si je za stare dni nakupil bišico z malo njivo. Tam je živel, ko več služiti ni mogel, z malo penzijo, ter imel na skrbi žeuo in 5 otrok. Pa mlajšemu sinu, in to so bili pokojni stolni dekan, ni dalo doma ostati. Nek znotianji glas, ki ga takrat se ve še niso mogli prav umeti, jih je nagibal, v.apustiti starše in dom in iti v mestne šole. Od dooia so le malo dobivali; najboljše, kar so za popotnico prejeli, bil je očetovi in materni blagoslov; pa kaksno moč je moral za sina zlasti materni blagoslov imeti, bodemo pozneje Se slišali. Latinske sole so študirali deloma v Celji, deloma v Zagrebu; od začetka s pomočjo milih dobrotnikov, pozneje so si poruagali z inštrukcijami. Modroslovne šole so dovršili v Gradci. Da jih je pomanjkovanje in vsakovrstno zatajevanje spremljalo ves čas njib' šolanja, se po iem taLem lehko raznme; zarcs v potu svojega obraza so bistrili in urili od Boga jlm dane talente. Pa tako je prav; le kdor si v niladosti užije grenkega kruha zatajevanja; ve pozneje ceniti, akfr mu Bog boljši košček kruha nakloni, in se ne prevzame, če ga Bog tudi na visoko stopnjo povzdigne; kakor tudi sv. pismo uči: rDobro je človeku, če nosi jarem od svoje niladosti"". Ko je tedaj nebeski Gospod nčrez veliko easa", to je, po končanih težavnib letih pripravnih sol mladega dijaka na obrajt poklical, da bi zvedel, kako je z izročenimi talenti kupčeval, je pač veselo zamogel reči: nGospod! pet talentov si mi izročil, glej! |>et drugih sem pridobil". 0 da bi si te besede v srce vtisnili zlaHti dijaki, kterib vem da je denes mnogo tukaj pričujočib! Kajti prav nezvestoba šolskih let v rabi talentov je kriva, da mnogi dijaki od Boga jim odločeni stan za vselej zgresijo, drugi še le po hudih in težavnih ovinkih vanj pridejo, in še drugi uepripiavljeni in nesposobni svoj poklic nastopijo, in prav zavoljo tega mesto sreče le nesrečo in lehko da večno pogubljenje v njem najdejo. II. Druga je zvestoba v poklici, od Boga odločenem. Kakor je Bog vsaki zvezdi posebno stezo odkazal, tako je vsakemu človeku posebni stan odločil. Blagor V8akemu, kdor od Boga mu odločeni stan dobio pripravljen nastopi : on je na pravi in najboljši stezi v nebesko domačijo! Ko so modroslovne šole v Gradci dokončali, bil je tudi pokojnemu dekaini 8vet odprt. Ker so šole dobro dovršili in bili vajeni skroninega življenja, bi se bili, dasi ubogega stanii, ravno tako lehko za kteiikoli posvetni poklic odločili, kakor mnogo drngih njihovih vrBtnikov. Pa ker iskre onega poklica, kterega je Bog vže malemu otroku v srce položil, uiso ugasnili, ampak po marljivem solanji in čednem življenji skrbno gojili, jih je božja roka zve- sto peljala, kamor so bili odločeni, natnreč v duhovni stan. BKer si bil v malem zvest, bodeš črez veliko poetavljen". Njib oče je še tikačal veselja, da je bil siu sprejet v duhovne šole iu sam ga je 8premljal na daljno poti iz Dobove v Celovec, kjer je Lavantinska škofija takrat bogoslovne aole imela. Potem pa je oče trudno glavo položil v grob in sinove nove meše ni ueakal. Po svojem izglednem učenji in zadržanji so pokojni gospod zaslužili, da so bili vže v 3. letu bogoslovja dne4. aug. 1835. v mešnika posvečeni. Po dovršenih šolah so služili za kaplaua in začasno tudi za provizorja v Lučah, v ŠoštaHJi, v st. Janži na peči, v Šmartnu pri Slov. Gradci in v Mozirji, za vsem blizo 9 let (1. sept. 1036 — 18. maja 1845.) Jaz sem jih spoznal, takrat še sam v bogoslovskib šolab, ko so bili kaplan v Mozirji. Takratni kaplan moje rojstne fare, ki so tu pri vas kakor stolui prošt umrli, namreč preč. g. Mihael Pikl, so me nekega dne povabili rekoč: nDenes se peljeva v Mozirje; tam bodete spoznali kaplana, ki malo temno gleda, pa ima blago srce". Jaz sciu bil na to, se ve, da jako radoveden; in res, kakor mi je bilo rečeno, tako sem nasel: pokojni gospod so nekako temuo gledali, pa iz ostrega pogleda jim je sijala poštena duša in blago sice. To spričevanje jim je dal in jim daje vsak, kdor jih je poznal. Za župnika so služili v Zrečah 8 let, v Šoštanji 2 leti in v Pišecah 9 let, tedaj za vsem 19 let (i9. maja 1845 — 1. marcija 1864). Povsod so zapustili sloves gorečega, sicer bolj ostrega, pa do vseh milosrčnega dušnega pastirja. Kdor je poznal njih priprostost in ponižnost, mi bo pritrdil, da bi njim samim gotovo ne bilo na misel piišlo za ktero višjo in imenitnejso službo prositi. Ali Bog je drugače sklenil; zopet se je ponovil glas: nKer si bil v tnalem zvest, bodeš črez veliko postavljen". L. 1863 je bilo eno korarstvo v stolneru kapitelnu izpraznjeno in milostljivi knez in škof so pokojnemu željo izrekli, da naj za to mesto prošnjo vložijo, karseje tudi zgodilo. In tako so bili prvi od sedanjega milostljivega kneza in škofa y stolni kapitel poklicani korar dne 1. uiarcija 1864 v tej stolni cerkvi inštalirani. Kakor v prejanjih so se tudi v tej novi službi v razuovrstnih njim izročenih uraduih poslih kazali vesten in neutrujen delavec, nam drugim pa mil in ljubeznjiv tovarš, dokler jim niso pred 7. letmi oči tako oslabele, da so morali pero za vselej dati iz roke. Ko je tedaj nebeski Gospod nčrez veliko časa" namreč po minolih 44. letih službovanja jih na obrajt poklical, nda bi zvedel, koliko so prikupčevali", menim, da so tadi v oziru na zveatobo v duhovnem poklici mogli z mirnim srcem odgovoriti: nGospod! pet talentov 8i mi izročil, glej! pet drugih sem pridobil". III. Ta dvojna zvestoba, kolikor tudi lepa in častita, še vendar ne zadostuje, da pridemo v nebesa; kajti mnogi svoje talente eilno marljivo likajo in postanejo veliki učenjaki, mnogi gasno premoženje jako skrbno obračajo in postanejo veiiiv bogatini, mnogi dolžuosti svojega poklica z daleč slovečohvalodopplnujejotersohrabrivojščaki, pridui rokodelci, skrbni gošpbaarji itd. : m veVdar »iodo pri vsem tem večno pogubljeni. In zakaj? Zato ker jim manjka tretje zvestobe, ktera je pa tudi /.aies — in zamolčati ne smem — najbolj težavna in prav zato najbolj redka. In v čem obstoji ta tretja zvestoba? V ve8tnem izpolnjevanji naših splošnib dolžnosti do Boga. Zares različni so taleuti, različna je tnera časnega preruoženja, različni so stanovi: pa kakorkoli snio v vseb teh ozirib različni, pred Bogom smo si vsi enaki: Bog je naš Oče in m| njegovi otroci, Bog je nas Gospod in mi njegovi hlapci. Pred Bogoin ni nebenega razločka, nebene izjeme: vsi smo enako dolžni, ga častiti in mu slnžiti po njegovi gv. volji in po tem se zveličati. Te splošne dolžnosti do Boga se dajo ločiti v 3 vrste. Prva vrsta nam je vže po naturni postavi v srce zapisana in zapopadena v kratkih besedah Jezusovih: nAko hočeš v življenje iti, drži zapovedi". Ktere zapovedi? Deset božjih zapovedi. Tako je; iu še enkrat ponovim: pri božjih zapovedib ni med nami nebenega razločka, nebene izjeme. Ali si kralj ali berač, obema velja enako: nDrži zapovedj**. Ali si ueea profesor ali neveden učenec, obema velja enako : nDrži zapovedi". Ali 8i visok vradnik ali nizek podložnik, obema velja enako: nDrži zapovedi". Ali si mešnik ali menih, ali vojščak ali rokodelec, vsem velja enako : nDrži zapovedi". Mi smo pa nadalje tudi kristijani; zato nas vrh naturne postave veže se tudi krščanska, evangeljska postava. Kristijani smo, in zato moramo za Kri8tU8om boditi: druge steze ni do sv. nebes. nNibee ne pride k Očetu drugače, kakor po meni", uči Kristu8. (Joan. 14, 6.) Vse zapovedi evangeljske pa 80 zopet zapopadene v kratkih besedab Kristusovih: rAko hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe in naj zadene svoj križ vsak den in naj hodi za menoj". (Luk. 9, 23.) Tudi pred evangeljsko postavo ni med nanri razločka; tudi tukaj smo si vsi enaki. Ali smo zdravi ali boleni, ali smo žalostni ali veseli, ali smo slavljeni ali zaničevani, ali pomanjkanja trpimo ali v obilnosti živimo: vselej in povsodi, od zibele do groba, nas spremlja resni glas: nZatajuj sam sebe in zadeni svoj križ vsak den". Morebiti mi porečete, ljubi moji! kakor nekdaj učenči Kristusu: nTrdo je to govorjenje ia kdo ga more poslušati". Nikakoi* ne tajim tega; božje zapovedi natanjko dopolnjevati in ves čas življenja samega sebe zatajevati in po križevem potu za Kristusom hoditi, to ni igrača, ampak je zares delo, ki presega moči človeške. Prav zato nam je pa Kristus gnado božjo zaslužil in nam jo kakor najdražji zaklad v svoji Cerkvi zapusti). Ključ do tega zaklada pa je molitev. nProsite in bote prejeli. Ako bote Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dalu. Kakor gotovo smo toraj dolžni, božje zapovedi dopolnovati in za Kristusom hoditi, tako gotovo smo dolžni, moliti. Molitev tedaj zapopada tretjo vrsto našib dolžnosti. Tu sem npadajo vse svete vaje in opravila, po kterib gnado božjo prejemamo• med temi posebno sv. mesa in sv. zakramenti. In vsa vrsta teh dolžnosti je zopet zapopadena v kratkib besedah Kristusovih: nTreba je vselej moliti in ne jenjati". Ia tadi pri tej dolžnosti ni med nami nebenega razločka. Nam vsem je enako treba moliti, enako treba k sv. mesi boditi, euako treba sv. zakramente prejemati. nKdor moli, bo zveličan, kdor ne moli, bo pogubljen", veli ceikveni učenik, sv, Alfonz. Poglejmo zdaj še enkrat, dasi le ob kratkem, v življenje pokojnega dekana, da poizvemo, ali so nam tudi v splošnih krščanskib dolžoostih zgled zvestobe zapustili; kajti prav v tej zvestobi se pokaže jedro pravega kristijana. nAko ho6ea v življenje iti, drži zapovedi". Izmed deaet božjih zapovedi omenim le ene in sicer četite, namreč: rSpostuj oceta in tnater", ker se xui doidc-T^ aa, so nam rajnt gospoo zlasn pri tej zapovedi prelep zgled zapnstili in si posebno krono zaslužili. Kakor sem vže omenil, jim je oče umrl, ko 80 še bili v bogosloFskih šolab, s teni je pa usahnila tako rekoč edina podpora uboge rodovine, namreč očetova mala penzija. Zato so vže kakor kaplan imeli njater in eno sestro na skrbi, kajti druga sestra se je srečno v drugo faro primožila in dva brata sta si vže kakor rokodelca kruh služila. Zato so ^želeli prej ko prej priti na faro, da bi zaroogli mater in sestro, obe bolebni, k sebi vzeti in leži za nji skrbeti. Komaj 9 let kaplan prišli so za župnika v Zreče in so k sebi poklicali mater in sestro, ktera jiin je ob enem gospodinila. Obe so imeli do njune smrti pri sebi: uiater 27 let, ki je pred 8. leti nratla, stara 94 let, in sestro 30 let, ki je pred 5. leti umrla, staia 55 let. Vrh tega so tudi sinu svoje omožene sestre pomagali skoz vse šole in doživeli veselje, da je ta v Mariboru vže vstopil v bogoslovske šole. Ali to Ijubezen, s ktero so četrto zapoved dopoluovali, je botel Bog čistiti z nonogimi brikostmi in ji ceno povišati 8 težkimi križi. Najpoprej je zbolel mladi bogoslovec; da bi imel še milejšo postrežbo, so ga vzeli v lastno stanovanje: toda Bog je drugačc sklenil ter ga je po dolgi bolezni poklical k sebi. Naiuesto da bi ga biii veseli spremljali k altarju, so ga žalostni sprevajali b grobu. Pa tudi z materjo  so imeli na stare dni velike križe. Po prigovoru,  da je starost vže saina na sebi bolezen, je sirota prav mDOgih in budih težav prebavila. Sam ne vem kolikokrat se je v teh letih, kar je v Mariboru birala, glas po našem bramu razuesel: ,.Kežmanova mati umira"; pa ko so ji vže smrtne molitve odmolili, je siroti zopet odleglo. Tako so tekla in pietekla mnoga težavna leta. In prav iz te dobe morem povedati malo prigodbico. Bilo je pred 16 leti; bil sem takrat še tukaj v semeuišči špiritual, ko so me enkrat pokojni stolni dekan k sebi poklicali, da bi nekaj, pa ne vem več kaj, z menoj govorili. Ko pridem, oji reče njih rajna sestra, naj bi malo v njih sobi potrpel, ker so gospod po vradnib poslih zadižaui. Ko tako čakaui, slišim v dotični mali sobici, kjer je stara mati prebivala, glasno moliti. Poslušam in dalje ko poslušam, bolj milo mi pri srci prihaja. Čudil sem ee, koliko in kakšuih uiolitev je ta prosta žena zuala na pamet tuoliti. 0 in kako je molila! Ves glas}, m na^as je kazal, kako živa vera in globoka pobožnost je v njenem srci gorela. Dolgo sem poslušal, pa bi bil rad še dalje poslušal. 0 srečni sin, sem 8i mislil, ki ima mater, ki zna tako moliU! Zdaj bodete tudi spozuali, kakšno moč je moral tisti blagoslov imeti, ki ga je taka verna mati malemu fauteku dala, ko ga je prvokrat z dotna v mestne šole poslala. — Komaj 80 mater pokopali, je Bog njih sestro na zadnjo križevo pot poklical. Bil je hud požar tukaj v mestu piav blizo našega hrama. Sirota se je prestrašila, in od tiste ure ni iuiela več zdravega dneva. Neusmiljeno trgaDJe po kosteh in bude muke po vsem telesu so jo mučile celi dve leti, dokler jej ni smrt trudnih oči zatisnila. Pa kakor da bi še križev zadosti ne bilo, začeli so prav to dobo tudi pokojni gospod vže sanri hudo bolebati. Hudo užaljeni so mi večkrat potožili: nMoj Bog! če jaz poprej umerjem, kain pojde in kaj bo moja uboga sestra začela? Pa Bog je drugače skleuil in sestro popiej k sebi  poklical. Ravno jaz sem klečal v smrtni uri pri  njeni postelji in ji molil zadnje molitve; v moje roke je tako rekoč izdibnila svojo dušo. Tako so po očetovsko do zadnje ure skrbeli za mater, sestro in stričnika, in to ljubezen boteli tudi seboj vzeti v grob; kajti v testamentu izrekajo želja poleg matere in sestre biti pokopani. In takn se je odprl  strič ;tov grob, v kteiem so se našle le čisto bele  koai u b to-oii koaicaiui ^red bodo vštric luaterc  in Bestre poČivali in pričakovali sodnega dne,  ter so nam vsem, zlasti pa vam, sini in hčeri, ki še žive staise imate, prelep zgled zapustili, kako imamo dopolnovati četrto zapoved: ,,Spoštuj očeta in mater" ! nAko hoče kdo za menoj priti, naj zataji aam sebe in naj zadene svoj križ vsak den in naj hodi za menoj". Poglejmo, kako so pokojni stolni dekao to evaugeljsko zapoved dopolnovali. Vže smo slisali, kako jih je Bog ves čas študirauja vodil po poti poruanjkanja in tidega življeuja. Tudi smo slišali, s kolikimi bridkostmi je bilo sklenjeno njih zgledno dopolnovanje četrte zapovedi do bolene matere, sestre in stričnika. Njih samega posebej pa je Bog pred 7. leti v solo trpljenja vzel, ko so jim začele oči pešati. Od tiste dobe je bilo njih prebivališče na gori Kalvariji pod križem Kristu8ovim. Ker zavolj bolenih oči niso mogli več brati, je postala jih sobica zaies britka puščava, in oni sami samotui puičavnik. Zato 80 bili vsakemu hvaležni, kdorkoli je piišel in jim kaj bral, ali od nas eden ali če jim je tudi le hišna iz kakib molitevskih ali pobožnib bukev kaj brala. Sčasoma so se piidrožile druge težave, da niso mogli več boditi, razun kaj malega po izbi. 0 mali meši bi bilo vže 3 leta, kar niso več mogli celo ne do cerkve. Od zadnje jeseni sem pa so bili veejidel na posteljo bolečin priklenjeni. Obležani, na vseh udih boleči, ue/.možni svojega telesa količkaj predjati, so ležali siromak križ ua prsib in roženkranc t rokata, kakor živa podoba Jobova iz starega testamenta. Pri vsem tem vendar niso nikdar bili ne nevoljni, ne nepotrpežljivi, ne obupljivi. Hujše ko so bile bolečine, večkrat so nam šaljivo ponavljali besede: rBog je šibo v roke vzel, pa vsaj ima prav, da me tepe". nTreba je vselej moliti in ne jenjati". ^Najleži se človek moliti nauči v šoli trpljenja. Čuteč da voljno potrpljenje njegove moči presega, išče skoraj nehote v molitvi pomoči pri Bogu. Ako me tedaj vprasate: kje so pokojni stolni dekan moč vzeli, v tako dolgib in hudih boleznih voljni in veseli ostati, vam zamorem edino to odgovoriti: v molitvi. Poglejrao še toraj naposled njih zvestobo v molitvi. Ko so pred 7. leti njih oči tako oslabele, da niso mogli več brevirja, to je: duhovnih duevnic moliti, tudi ne raznih mešnih molitev brati, je bila njih prva skrb, da so pri Ł*¦<; Očetn-v Rimu prosili, da smejo zanaprej den na den eno in isto mešo v čast Matere božje brati in mesto brevirja vsak den vse 3 dele roženkranca moliti. Od selej je bil sv. roženkranc njih najslajb^ tolaifoa, zlasti ko od 3 let sem niso več v cerkev hoditi mogli. Kolikokrat so mi toževali: .,0 vi ne veste, kako britko je: pogrešati tolažbe sv. mešne daritve. — 0 da bi le še sv. mešo služiti mogel!*1 Pa, ni jim bilo več odločeno! Daritev sv. meše so-si prizadevali s tem nadomestiti, da so vsak den doma eno ali tudi več meš, ki so se v stolni cerkvi brale, v duhu spremljali. In ko sem jih zadnje dni opominal, da naj zlasti v tej duhovni vaji svoje tolažbe iščejo; so mi djali: nGlejte, moj dub je vže tako slab, da vže tudi te pobožnosti skoraj opravljati ne morem''. S sv. mešo vred so morali se ve da tudi pogreiati pogostega sv. obbajila. Zato 80 pa doma sv. zakramente redno vsako nedeljo in vsak praznik prejemali. Težko jim je le to djalo, so rekli, da imajo dubovniki zavoljo njih toliko potov in opravil. Ker so jih pretečeni četrtek, — na sv. Rešnjega telesa den — v jutro vseskozi bude težave obhajale, se niso upali sv. ohhajila sprejeti. Zato je bila, ko sem k njim prišel, pr.c orjtožba: nGlejte, tako veliki praznik, — pa nisen. ireje| 8V obhajila!" Tolažil sem jih, da bo med os.^jjj^ ge morebiti mogoče; pa Bog je diugače skienu: m Dilo več HJOco-ggf~ " So bili par dni poprej zavoljo prebude težave za smrt prevideni, so se molitve za uinirajoče še odložile, ker jim je po obhajilu zopet odleglo. Pa vže drugi den 80 svojega spoveduika prosili, naj jim še tudi molitve za umirajoče moli, češ da se vendar utegne zgoditi, da bi nebenega dubovnika pri smrti pričujočega ne bilo, ali da bi takrat sami ne bili vže več pri zavesti ter se ne mogli teh molitev vdele- žiti. Do 8tnrtnega dneva jim je mogla strežnica vsak den zgodaj v jutro jotrno molitev in na večer zopet večerno molitev iz molitvenika moliti; isto tako še po dnevi več drugih molitev in litanij, posebno v čast sv. Jožefu, v kterega so veliko zaupanje stavili za smrtno uro. Ko so jih predvčerajšnjim v jutro bude smrtne težave napadle,  in sem jaz vže dolgo razne molitve v pričo njih  molil, ktere so potem spovednik se nadalje vali, tak6 da sva oba se že bala jih preveč utruditi, so vendar ročno po najinem odhodu strežnici rekli: nTi, sv. Jožefa še denes nisva počastila; moli mi litanije sv. Jožefa". Pri tej molitvi so povzeli svoje slednje moči in še dosti krepko odgovarjali: nProsi za nas; prosi za nas!'' Od te dobe in do smrti so ležali kakor v nekem omotnem spanji, ia je bilo težko, kako besedo še utneti. Včeraj ob '/49. uri zjutraj, ko smo mi ravno v koru svoje molitve začeli, so izdibnili svojo dašo, ktero so tedaj naše koralne molitve spremljale pred tron večnega Sodnika. Po smrti sem zvedel se nekaj spodbudljivega, kar mi je bilo poprej neznano. Pokojni so imeli za krstnega patrona sv. Frančiška Serafimskega, začetnika frančiškanskih redov. Zato so želeli kakor duhovni sin svojega krstnega patrona, to je kakor brat 3. reda sv. Frančiška umreti. Ni še leto minolo, kar so redovno oblačilo prejeli, pa ker so se bali, da bi poprej umrli, kakor bi leto poskušnje doteklo, se jim je na njih prošnjo novicijat prikrajšal. Ni še dolgo, kar so napravili svete obljube, v 3. redu navadne, tako, da so tudi z dragocenim kinčem svetib obljub stopili pred božjega Sodnika. Zaupajiuo, da sta jih sv. Jožef in sv. Frančišk na pragu večnosti pričakala in spreinljala pred obličje Jezusovo. Menim, ljubi moji! da se tudi vam, kakoi meni, dozdeva, da ko je nebeski Gospod ,,črez veliko časa", namreč 68 let njih zemeljskega življenja, se povrnil in jib na obrajt poklical, da bi zvedel, kako so tudi s čreznaturnimi taleuti sv. krščanske vere hiševali, menim, da so tudi v tem oziru z mirno vestjo zamogli odgovoriti: nGospod! pet talentov si mi dal, glej! pet drugih sem pridobil!" V tem pa, ko govor sklepam, še enkrat ponovim, kar sem vže rekel od začetka, da moja volja ni bila, 8 temi besedami segati v božje pravice, kteremu edinemu gre sodbo izreči črez žive in mrtve; marveč moj namen je le bil, prvič .* vas in sebe samega spodbosti, da bi to, kar je v življenji pokojnega res spodbudljivega, tudi mi v svojem življenji posnemali in se po njegovem zgledu na srečno smit pripravljali; in drugič: da bi zdaj, ko smo pokojnega bolj natanjko spoznali, še z večjim sočutjem zanj molili in njegovo duio priporočali usmiljenju božjemu. In tako, ljubi pokojni brat! vzamem od teh». slovo. Vzamem od tebe slovo v imenu stolnega kapitelna, v imenu tukaj zbranega duhovenstva in vernega Ijudetva, ter darujem še eukiat večnemu  Bogu vse molitve in sv. meše, ktere si skozi 13 let v tej cerkvi opravljal. Ljub in drag si uani bil v življenji, ljub in drag nam ostaneš po suirti.  Tvoj spomin ostane blagoslovljen med nami. In v teni, ko tvoje truplo 8 Kriza uoigol.tfffega trpIjenja snamemo in k počitku v krilo matere zemlje polagamo, priporočamo tvojo dušo večnemu Bogu s sveto Cerkvijo rekoč: Odreši, prosimo o Gospod! duso svojega služebnika Frančiška, da ker je svetu odmrl, tebi žiri, in kar je po slabosti raesa v živIjenji zagrešil, ti z odpuščenjem svoje preusmiljene dobrotljivosti izbriai. Po Jezusu Kristusu, Gospodu uašem. Amen.