k&ck
41 VOL
\Vhisky
PRtTtfNOJAiMO
PRETEŽNO JASNO
ODMEVI
TOKRAT
(ZA SPREMEMBO) BEATLI
V 32. številki vašega tednika smo prebrali dlanek Toneta Fornezzija. Tokrat (za spretnem bo) Beatli, v katerem je napovedal popevko Help, ki jo bodo prihodnji teden zavrteli na neki slovenski plaži. Sicer zelo cenimo tega vašega sodelavca, vendar smo bili sedaj zelo presenečeni nad diletantskim odnosom do te zvrsti glasbe, ki ga kaže v tem članku. Vprašujemo se, če je že kdaj poslušal katero od dobrih plošč Beatlov? Izvedba je muzikalično dovršena, popevko odlikuje originalna melodija in harmonska podlaga. Ne smemo enačiti raznih slabih, kričavih posnemalcev z Beatli samimi. Vsakdo, ki ga poznamo, čeprav mu Beatli niso všeč, pa nima kaj reči čez popevko Help. Besedilo te popevke je vse prej kot slabo, nikakor pa ne zasluži takega omalovaževanja, kot smo ga zasledili v članku (niti ni bilo objavljeno, kakor ste delali pri vseh drugih pesmih). Razen tega pa ni v besedilu nobenega yeah. Res ni nobenega razloga, da bi se slepo norčevali na račun ansambla »The Beatles« samo zato, ker imajo mnogo slabih, tako med raznimi beat skupinami kot med mladoletniki z nedoločnimi, čeprav mogoče neumnimi »beat-les« pričeskami, ne da bi pri tem prave Beatle sploh poznali.
AJDA PAVŠIČ, Ljubljana MATEJ PAVŠIČ, Ljubljana IZTOK OSOJNIK, Ljubljana
LINDA CHADD, London
CESTA SUPERLATIVOV
teden se začne s TT
TELEGRAMI
Namesto narave, ljudje
Pa vendar ... MOfililA 1' 1KO-LI?
In zakaj za črnogledi vložek?
Cerkniško jezero je, kot vemo še iz ljudskih šol, presihajoče, kar je nedvomno svojevrsten naravni fenomen, toda žal s svojim presihanjem dela turizmu bolj medvedjo uslugo.
Največja možnost za turistični raj ob Cerkniškem jezeru je brez dvoma tako imenovana ojezeri-tev oziroma prizadevanje, da bi bila jezerska gladina bolj ali manj ustaljena.
»Do zdaj se je s Cerkniškim jezerom poigravala narava, sedaj se bomo z njim poigravali ljudje!« nam je dejal tajnik turistične zveze Cerknice Mihajlo Rižo-vič.
Ojezeritev je sedaj kajpak prva in poglavitna točka na dnevnem redu cerkniških turističnih delavcev. Na pomoč jim je priskočilo že veliko strokovnjakov.
Tako imajo sedaj že dokaj izdelan program ojezeritve. V prvi fazi bi potrebovali 58 milijonov S dinarjev za zacementiranje po-klin stalnih požiralnikov Velike in Male Karlovice in za zgraditev zatvornice.
Do sem je vse v redu, pojavlja pa se mučno vprašanje, ali ne bo muhasto Cerkniško jezero s svojim kraškim podzemljem presenetilo turističnih delavcev s kakšnim novim fosilnim udorom . ..?
V kroniki Cerkniškega jezera piše, da je bila med 1707. in 1714. letom jezerska gladina ustaljena in jezero sploh ni presihalo. Spomladi leta 1707 je bilo namreč silno neurje in voda z jezerske kotanje, ki je drla v ponore kot reka, je s seboj nosila izruvana drevesa, hlode, živino, grmovje in tako popolnoma zatrpala požiralnike na Veliki in Mali Karlovi«. Cerkniško jezero se je ustalilo za polnih sedem let, dokler naravni zamašek v ponorih ni strohnel in popustil.
Torej — kot vse kaže in kot	p
menijo tudi strokovnjaki, je oje-	'I
zeritev Cerkniškega jezera po-	jf
vsem možna in načrti dokaj re-	§
alni. Sicer pa, prihodnja leta	j
bodo pokazala vse, kajti z začet-	I
nimi deli za ojezeritev so že pri-	jj
čeli.
od Trsta šestdeset, od Gorice . sedemdeset, od Reke osemdeset ... Z izgradnjo ceste Gorica —Ljubljana in s križiščem na Kalcah sc z novo, pravzaprav rekonstruirano cesto preko Rakeka, Cerknice, loža, Prezida in do Reke odpirajo Cerkničanom še nove možnosti, to pa posebej potrjuje, da njihovi turistični načrti niso gradovi v oblakih.
Cerkničani pa ne čakajo, da bo padla božja mana v obliki milijonov in da bo rešena negotovost ojezeritve. V Rakovem Škocjanu, ki je brez dvoma edinstven naravni park pri nas, so pognale prve kali njihovega turističnega načrta. Razen že dograjenega hotela imajo tudi že izgotovljen urbanistični načrt in odlok o zaščiti prirode. Po tem načrtu so že zrasle prve weekend hišice v Cerkniškem lazu, v kratkem pa bodo uredili tudi kamping, saj je tod vsako leto mednarodni shod jamarjev, ki so Rakov Škocjan in okolico razglasili za intenacionalni jamarski vrtec.
Sezona tudi pozimi
V turistični venec cerkniškega področja pa brez dvoma sodi tudi 1114 metrov visoka Slivnica,
ka se dviga nad aamim jezerom. V bližnji prihodnosti bo postala planinsko smučarski center in tako na Cerkniškem skorajda ne bodo imeli mrtve sezone.
Na Slivnici že pelje iz Cerknice in Grahovega še dokaj dobra cesta, na katero pa se žal v zimskem času, ko bi bila pravzaprav najbolj potrebna, ni moč zanesti. Prav zato imajo v načrtu sedežnico, ki bo peljala na Slivnico iz Martinjaka, na sami Slivnici pa nameravajo poleg že dograjenega prijetnega planinskega doma zgraditi še hotel in zaselek počitniških hišic. Na zahodnem grebenu Slivnice, od vrha pa do Gradišča in severnih pobočij, kjer se sneg drži še pozno v pomlad, so odlični smučarski tereni, ki jih bodo lahko prepletli s smučarskimi vlečnicami.
Atrakcija ?
V področje cerkniškega turizma sodi še cela vrsta zanimivosti svetovnega slovesa. Ena izmed
Nadaljevanje na 4. strani
Slika zgoraj: Na divje race po zaledenelem Cerkniškem jezeru.
V torek jr raje! vreme kraje države hladen zrak, ki je povzročil obilne padavine predvsem v alpskem svetu. Zaradi trga so alpske reke zelo narasle. Hladni zrak se polagoma pomika proti severu, aato je pričakovati v začetku tedna toplejše vreme.
VItEME V ZAČETKU TERNA:
•7A$#E8
NAGRADA TT ČAKA NA BEATLE IN SONCE
TEDENSKA TRIBUNA
Leto XIV
Ljubljana, 22. avgust 1966 Cena 80 par (80 starih dinarjev)
Sedaj ko vse bolj ukinjamo kredite, imamo pa poletje na obroke!
V minulem tednu smo imeli spet toliko dežja, da letos sploh ne bo nič s sušo in še toliko ni sonca, da bi lahko vsaj spodobno izpeljali naše poletne nagradne akcije. To pot smo jo morali spet preložiti, pogoji pa seveda osta nejo isti.
Prebrani TT in razpoznavni znak: Beatli (ampak samo na mikro plošči) in njihov kričavi HELP!
Naša nagrada -LUXE vas še čaka!
transistorski sprejemnik BLED DE
Na svidenje na kopališču ali plaži z našo nagrado jn soncem seveda!
PRED VAŠIM ODHODOM NA DOPUST ŠE NA OGLED, KAJ VAM PRINAŠA ZA VROČE DNI
PRODAJNI SERVIS
ntodiia hiša
LJUBLJANA - MARIBOR
Ljubljana!
ZA UČENCE IN ZA DIJAKE V III. NADSTROPJU TRGOVSKE HIŠE »»NAMA«
TOMŠIČEVA UL. 2
NOVOST: ELASTIČNI PASOVI ZA KNJIGE IN ZA ZVEZKE
• ppresniee:
umi j ene, plastika
• šolske halje in suknjiči:
klot, poliester — različne barve od 6. do 14. leta starosti
• telovadni dre*i, telovadne hlačke, trenerke:
različne barve in kvalitete od 6. do 14. leta starosti
• telovadni copati:
usnjeni, platneni — z usnjenimi
in gumijastimi podplati od št 23 do št. 46
• šolske brisače
• deška in dekliška obutev: praktični in udobni modeli v vseh številkah
V I. NADSTROPJU IN V POSLOVALNICI »ELITA«, ČOPOVA 7
• deška in dekliška konfekcija:
novi in praktični modeli za vse starosti
JZ DNEVNIKA JAMARSKE EKSPEDICIJE
192 METROV GLOBOKO V SRCE KANINA
NA CERKNIŠKEM ŽIVIJO Z VELIKIMI NAČRTI
JEZERO: DA ALI NE, TO JE ZDAJ VPRAŠANJE!
TIRANA — Albanske oblasti so spet zaprle mejo z Jugoslavijo, ki je bila štiri mesece odprta za turiste. Tega ukrepa niso z ničimer pojasnili.
RIM — Računajo, da je na dopustu 25 do 30 milijonov Italijanov. Na italijanskih cestah je kakih 7 milijonov vozil. 28.000 prometnikov in karabinjerjev skrbi za red.
NEW YORK — Anketa, ki jo je napravil inštitut Louis-Harris, je pokazala, da rasna mržnja v Združenih državah v zadnjih letih ni prav nič popustila. 46 odstotkov anketirancev je odgovorilo, da ne mara imeti temnopoltih sosedov. 88 belcev noče, da bi se njihovi otroci družili s črnskimi otroki.
TEL AVIV — Izraelska vlada in neka fran coska finančna skupina pripravljajo študijo o možnostih, da bi zgradili po izraelskem ozemlju prekop, ki bi povezoval Sredozemsko in Rdeče morje. Prekop naj bi bil dolg 250 kilometrov.
BERLIN — Med vzhodnim in zahodnim Berlinom so odprli teleprinterske linije za zasebne uporabnike. Doslej sta bila oba dela mesta povezana z eno samo linijo, ki jo je sme la uporabljati samo policija, kadar so lovili ka kega zločinca.
RIM — V letu 1965 so italijanski avtomobi listi porabili 5,9 milijonov ton bencina, kar je za 0,7 milijona ton več kot leto poprej.
PARIZ — V začetku prihodnjega leta bodo začeli graditi prvo francosko podmornico na jedrski pogon, ki bo zaplula leta 1970. Imeno vala se bo »Strašni«. Zdaj ima Francija le po skusno atomsko podmornico »Gymnote«.
VSE ZA ŠOLO -
9 dolske potrebščine:
zvezki, beležnice, bloki, svinčniki, barvniki, peresa, črnila, tuši, ravnila, šestila, risanke, barvice — akvarel in tempera • šolske aktovke:
usnjene — boks. gladke, preša, ne, plastika — skai, polivinil
Jamarji kluba Ljubljana so se letos že peto leto podali na Kanin z namenom, da raziščejo čimveč globokih brezen in celo potolčejo kak rekord. Na nadmorski višini 2000 metrov so devet dni raziskovali kraške objekte in zabeležili skupno globino 1150 metrov.
Eleganten asfaltni trak, ki se lenobno vije skozi smrekov gozd, iznenada zavije na piano In pogled obstane na mirni, modro zelenkasti gladini velikega jezera, Cerkniškega jezera, ki je bilo včasih, skorajda bi lahko rekli, neznatna mlakuža, sedaj pa že dolgo ne več.
Ob Cerkniškem jezeru je zra-stel turistični raj.
Na vzhodni strani jezera je vasica Otok, pravzaprav bila je vasica Otok, sedaj pa je tu pravcati turistični živžav. Na obron. ku gozdička, tik nad jezerom, so zrasli moderni hoteli, moteli in bungalovi, v katerih je blizu dva tisoč ležišč. Komaj streljaj od jezera so posejane restavracije in majhne kavarne, za vasico, ki je s svojimi tipičnimi kmečkimi hišami že kar majhna zbirka etnoloških spomenikov, pa igrišča za tenis, košarko, golf, minigolf. Na travnati jezerski obali je prostrano kopališče, bazen za otroke, čolnarna, skratka, pravcati turistični raj.
Goričica je bila nekoč povsem navadna vasica. Zdaj, ob dvigu jezerske gladine, pa se je spremenila v otok s prijetnimi o balami. V smrekovem gozdičku so bungalovi in weekend hišice in nekaj prav lepo urejenih cam-pingov. Na Klinjem vrhu so zgradili tri hotele, samopostrežno trgovino in pa seveda obvezna igrišča, kopališče in čolnarno, v kateri stoji nekaj hidrogliserjev in čaka na smučarje, ki jim smuči tudi poleti niso tuje.
Na zahodni strani otoka je pravo naselje majhnih wceken-dov in čeprav so na prvi pogled razmetani sem in tja kot bi naneslo, pa so vendar postavljeni natanko po zazidalnem načrtu.
Laze in Kurica niso urejene tako moderno in sodobno in prav zategadelj je morda tukaj počutje še bolj domače. Ob mirni jezerski gladini stoji blizu dvesto majhnih hišic, v katerih je več kot 500 ležišč. V prijetni senci smrekovih gozdov stoji samopostrežna restavracija in skoraj pravcata veleblagovnica v malem ...
Da, zares, misli so ušle v prihodnost, ki morda niti ni preveč daleč, toda kdor vsaj bežno pozna lepote Cerkniškega jezera, romantične okolice, Rakovega Škocjana, Križne jame in drugih naravnih lepot, ki so kot biseri nanizani na tako sorazmerno majhnem okolišu, ta ve, da naše fantaziranje, ki smo ga uskladili po temeljito proučenem in izdelanem idejnem projektu, zares ni utopija...
Whisky
ŠKOTSKI W H I S KY
A*
Z RAHLIM PRIOKUSOM DIMA
Sprevodnik na avtobusu je kar čudno pogledal, ko je videl vso težko prtljago, pod njo pa same milade, nasmejane obraze. Marsikoga je na tihem skrbelo, kako bo spravil svoj nahrbtnik do doma Petra Skalarja v višini 1811 metrov, kamor se je za čas raziskovanja naselil »jamarski glavni štab«. Oči dvanajstih jamarjev so se plašno ozirale pToti vrhovom, ki so kipeli iznad bovških streh. »Saj ne bo tako hudo,« so se tolažili tisti, ki so na Kanin odhajali prvič, Sulc pa, ki je bil na Kaninu že vsaj desetkrat, je samo zmajeval z glavo in se skrivnostno nasmihal.
Kolona otovorjenih mož se je počasi pomikala navkreber.
Sonce je neusmiljeno žgalo in znoj je tekel v potokih. Spredaj strma pot, zadaj pa nahrbtnik, ki je vlekel nazaj v dolino. Sedem ur je minilo, ko se je izza skale, kot obljubljena dežela, prikazala koča, končni ■ cilj. Takrat se je pričelo delo za
Nadaljevanje na 4. strani
Morda je šest in pol kilometra nove ceste med Podtaborom in Črnivcem res »slovenski montblanški predor«, toda okrasek »superlativ« bi si jaz raje prihranil za čas (za lepšo prihod nost), ko bomo na Slovenskem imeli vsaj eno j celo sodobno cesto. Saj ste sami pred nekaj \ tedni zapisali, da je Slovenija zelo zaostala v izgradnji cest in da preti resna nevarnost, da nas bo po tujih sodobnih cestah obšel mednarodni promet... Polsedmemu kilometru nove ceste, pa čeprav na visokih mostovih, bi jaz i raje ne rekel »cesta presežnikov«, ampak bi se pri hvali zaustavil kar na drugi stopnici stop- ! njevanja in bi rekel »cesta primerjalnikov«: 1 poglejmo nove kilometre, da bomo videli, kak- ) šnih je ostalih 13.000 kilometrov slovenskih j cest!
ing. K. F., Ljubljana 1
Možnosti so!
Cerknica s svojo* čudovito in pčstro okolico in še posebej z ustaljenim jezerom ima dejansko vse možrtosti, da se razvije v pravcati turistični center Notranjske. Od Ljubljane je oddaljena komaj petdeset kilometrov,
'kijeka
iiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiHiitiitiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiMiiiiiiiimtiiitiiitiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiintiniiiiiiiiiiiimiiniitiHiiiiiiiKttiiNiititiitiiiiimiiiiiitiiiiiiiiimiitiHiiiimiiiiiimiHiiHiitiiuiiiP
| poldnevniki in vzporedniki
TT
UKRADENA KARIKATURA
E6S rNr' CAR.1NA
Novi britanski sunanjl minister George Brown je izjavil, da mu n« bo žal nobenega napora za to, da bi Britanija vstopila v EGS.
AVSTRIJA
HABSBURG ANTE PORTAS!
»Otto Habsburg se Je vrnil po 47 letih v Avstrijo«, Je 11. avgusta zapisal milanski Giomo. Podobne vesti so pod velikimi naslovi prinesli tudi drugi italijanski, avstrijski, nemški in drugi zahodnoevropski časniki. »Za volanom svojega volkswag-na je nadvojvoda Otto Habsburški danes prestopil nemško-avstrijsko mejo,« piše dalje Giomo. Bivši pretendent na avstrijski prestol je stopil na avstrijsko ozemlje pri prehodu Steinpass blizu Salzburga. »Bili smo zalo presenečeni, ko smo zagledali doktorja Habsburga,« je izjavil šef policijske postaje na obmejnem prehodu. »Takoj smo ga spoznali. Nadvojvoda Je pripotoval v Avstrijo z dvema hčerama. Tokrat je stopil na avstrijsko zemljo prvič po letu 1919, ko so ga Izgnali skupaj z očetom, cesarjem Karlom X. Takrat je bil Otto star šest let.«
Vest o Habsburgovi vrnitvi je povzročila veliko razburjenje na Dunaju, zlasti v socialističnih krogih, kd so ves čas, ko bo bili v vladi, ostro nasprotovali temu, da bi dr. Habsburgu izdali dovoljenje za vrnitev v Avstrijo. Predsednik stranke dr. Pittermann in sekretar Grata sta se nemudoma vrnila z dopusta na Dunaj, kjer se je sestalo strankino vodstvo, da bi proučilo novi položaj. Strankino glasilo Je objavilo komentar, v katerem pravi, da je avstrijsko ljudstvo z grenkobo sprejelo vest o Habsburgovi vrnitvi, vlada je do-
bijal sončno svetlobo ter osvetljeval tiste dele Zemlje, kjer je noč.
Za te načrte se riasti zanima obrambnio ministrstvo, ki meni, da bi lahko taka »ogledala« uporabljali nad Vietnamom.
George Mtiller, eden izmed direktorjev NASA, je v pričevanju pred senatnim odborom tajaivii, da bodo sredi leta 1970 Združene države operacijsko sposobne poslati v vesolje tak satelit, ki bi letel v sinhroni orbiti, se pravi, da bi ves čas lebdel nad isto točko na Zemlji.
NASA Je dala temu načrtu ime »Able« ter je naročila ustrezne študije pri družbah Boeing, Weetinghouse in C. T. Sohjel-dahi. Strokovnjaki NASA menijo, da bi satelit s premerom 600 metrov lahko metal na Zemljo teko svetlobo kot polna Luna, ob nekaterih pogojih pa bi bila svetloba lahko celo za tri četrtine močnejša. George Mtlder pravi, da bi lahko ogledalo sestavili v vesolju, material pa bi poslali z Zemlje.
Ideja o »vesoljskem ogledalu« ni nova. Omenjal jo je že znanstvenik Oberth pred nekaj desetletji, letos spomladi pa so o njej govorili v finančnem odboru ameriškega senata.
S podobno pripravo, seveda mnogo skromnejšo, Američani že zdaj delajo poskuse v Vietnamu. Gre za pripravo, ki lahko la določene višine osvetljuje površino 4 kvadratne kilometre ter bi Jo uporabljali predvsem pri bombardiranju. Naprava se pritrdi na letalo.
To pa je le eno od številnih novih orožij in pripomočkov, ki jih ameriška vojska preskuša v vietnamskih »laboratorijih«. Tako so uspešno uporabili elektronske naprave, s katerimi se letala izogibajo raketam zemlja — zrak, nadalje preskušajo helikopterje ter še vrsto drugih stvari. Ugotovili pa so, da so sovjetski lovci MIG 21 v Vietnamu mnogo boljši kot ameriški Phantomi. Ameriški strokovnjaki trdijo, da so Migi edino sodobno orožje, ki so ga doslej dali Rusi Severnemu Vietnamu. Menijo pa, da ima tudi sovjetska vojska vrsto novih orožij in naprav. Ce bodo začeli preskušati to orožje v Vietnamu, bo vojna precej drugačna, pravijo ameriški strokovnjaki.
Otto Habsburg
Za zdaj samo velika potegavščina
bila več protestnih brzojavk in v nekaterih podjetjih so celo napovedali demonstracije.
Medtem pa Je nadvojvoda Otto mimo sedel ob španski obali in počival v svoji vili v kraju Benidom. Dan pred tem, ko se Je »vrnil v Avstrijo«, je večerjal s tamkajšnjim županom in mu zaupal, da se še ne misli tako kmalu vrniti.
Tisti Habsburg, kd je v resnici prestopil nemško-avstrijsko mejo, pa je bil Ottov bratranec Gottfried Habsburg, ki živi v St. Gilgenu pri Salzburgu ter se skoraj vsak teden vozi v Nemčijo, kjer se šola njegova hči. Cariniki na meji ga že poznajo, toda tistega dne Je slučajno naletel na novinca, ki Je zagledal priimek Habsburg, imena pa od razburjenja ni utegnil več prebrati. In tako je nastala samo velika potegavščina, katere glavna žrtev so bili socialistični voditelji, kd so brez besede spet odpotovali na dopust.
»UMETNA LUNA« NAD VIETNAMOM?
Predstavnik ameriške nacionalne uprave za aeronavtiko in vesolje je pred dnevi povedal, da je NASA naročila tri raziskovalne študije o možnostih, da bi v vesolju montirali velikanski satelit, kd bi od-
DUHOVNA ATOMSKA BOMBA
Mao Ce Tungova dela bodo v kratkem pričeli tiskati na tekočem traku, saj jih nameravajo izdati v rekordni nakladi: 25 mili,jonov izvodov. »Vedno bolj in vedno bolje bomo razširjali predsednikovo misel,« piše o tem Žen Min Ži Bao, »in čimbolj si bo sovražnik prizadeval, da bi preprečil množicam, da se seznanijo s predsednikovimi deli, tem več izvodov bomo izdali.«
Kot poroča Žen Min Zi Bao, je novica o novi izdaji Maovih del zbudila velikansko navdušenje po vsej Kitajski. Pekinški tiskarji, ki jih bo doletela čast, da bodo natisnili teh 35 milijonov knjig, pa so izjavili: »To je najnovejša duhovna atomska bomba na svetu. Pripravljeni smo tiskati te knjige vse življenje.«
ITALIJA
TEROR NA JUŽNEM TIROLSKEM
Južna Tirolska, oziroma Gornje Poadiž-je, Je italijanska obmejna pokrajina, ki šteje 215.000 prebivalcev, od teh 163.000 nemško govorečih, 24. julija je neki diverzant »Odbora za osvoboditev Tirolske« v San Martinu de Casies napadel skupino italijanskih graničarjev, ki se je pod noč vračala v karavlo. En vojak je izgubil življenje, dva sta bila ranjena. V noči od 4. na 5. avgust sta eksplodirali bombi na železniški progi na Brennerju in v sodišču v Bolzanu. V zadnjih štirih letih so teroristi ubili dvajset italijanskih vojakov.
Nemško govoreči prebivalci Južne Tirolske, ki niso zadovoljni s pogodbo, ki sta jo leta 1949 sklenili Italijanska in av. sirijska vlada, zahtevajo nove pravice in si na tihem želijo priključitve k Avstriji. Njihovo stranko Siid Tiroler Volkspartei, vodi bivši kapetan VVehrmachta Saylvano Mangano, ki je poslanec v italijanskem parlamentu. Vendar mnogi menijo, da je Mangano mnogo »premehak«. »Trda« linija se je že leta 1962 odločila za teroristične akcije. Ker so teroristi v dobrih stikih s policijskimi oblastmi v Innsbrucku, se menda po vsakem atentatu mirno zatečejo na avstrijsko stran, kjer jim cariniki postrežejo s kavo. Italijanske oblasti so pred kratkim mislile, da imajo v rokah pravega krivca, bivšega esesovskega oficirja Bruna Ktaneka, poslanca iz Bolzana, vendar so ga morali zaradi pomanjkanja dokazov izpustiti.
KONGO
VANDALIZEM BELIH NAJEMNIKOV
Begunci, ki so pribežali iz Konga v glavno mesto Burundija Bujumburo, pripovedujejo, kaj so počeli beli najemniki in katanški žandarji, ki so se nedavno uprli Mobutujevi vladi. Begunci pravijo, da so najemniki že po nekaj dneh razširili upor iz Kisanganija daleč po deželi.
V VVatsl je tolpa belih najemnikov, s katerimi je prišlo tudi kakih sto katan-ških žandarjev, načrtno in sistematično zasedla in izropala rudnik zlata Kilo Moto. Najemniki so pobrali vse zlato in odpeljali vsa vozila. Niso pa se zadovoljili le s tem, marveč so za konec še razbili vse laboratorije in strojno opremo družbe, katere last je rudnik.
Evropejcem, ki so bili v rudniku, so najemniki ponudili dve možnosti: da takoj odidejo v Bunio ali pa se pridružijo njim in gredo z njimi dalje proti Katangi. Velika večina belcev iz Watse se je odločila za prvo možnost in napadalci so jim pobrali vse imetje. Begunci, ki so prispeli v Bujumburo, so povedali, da so jim odvzeli celo zapestne ure.
Tridesetega julija so prišli najemniki v Isiro, kjer so začeli s tem, da so izropali Kongovsko banko, kjer so si nagrabili nič manj kot 400 milijonov kongovskih frankov. Se pred tem pa so v kraju Mungbere zažgali bencinska skladišča železniške družbe Micicongo. Prebivalcem Isira so dali na izbiro iste dve možnosti kot onim v Watsi. Tudi tu sc je večina belcev odločila za beg. Le nekaj se jih je pridružilo najemnikom. Med drugim so plačanci prisilili, da je šel z njimi, tudi direktorja banke in nekega drugega Evropejca Potem so minirali dve lokomotivi in se odpravili dalje.
Plačanci so nameravali najprej spraviti plen na varno, nato pa se zateči v Cen-tralnoafriško republiko, kjer bi se izdajali za begunce. Toda guverner obmejne pokrajine Kibali-Ituri, F. Manzikala, je zvedel za njihove naklepe in je poslal v obmejno območje močne oddelke vojske.
Tretjega avgusta se je položaj obrnil v škodo najemnikom. Enote redne kogov-ske vojske in španski najemniki, ki so ostali zvesti vladi, so zaprle upornikom pot v Buto. Po vesteh z dne 8. avgusta so se najemniki vračali po isti poti, kjer so prišli, proti Kisanganlju. Nekaj dni kasneje je pilot misijonarskega letala opazil sredi goščave kolono avtomobilov na cesti proti Banalii. Bržkone so bili to uporni najemniki.
ABU DABI
BANKOVCI V SODIH ZA BENCIN
Sin velblodarja, ki je postal petrolejski kralj, je pobegnil Iz svojega emirata v Arabskem zalivu z jahto, ki Jo je bil leta 1964 kupil od priinoa Raiiniera iz Monaka. Sejk Sakbut Ibn Sultan ne vlada več 5000 beduinom, ki žiive v njegovem puščavskem kraljestvu Abu-Dabi, angleškem protektoratu, kjer nafta teče v potokih. Svet vladajoče družine ga je odstavil, češ da Je nesposoben, da bi se prilagodil spre membam v arabskem svetu.
Ko so leta 1950 v njegovem emiratu našli nafto, je šejk postal eden najbogatej-šnh ljudi na.svetu. Lani je imel skoraj 30 milijonov dolarjev dohodka, letos bd jih imel najbrž dvakrat toliko. Vendar je ves denar spravljal; bankovce za tisoč indijskih rupij je tlačil v bencinske sode in ročke, ki jih je skrival v svoji spalnici. Ker pa so se rupij lotili črvi, je bil prisiljen odpreti žiro račun v banki, ultra-modemi palači sredi puščave.
Šejk Šakbut, za razliko od Ibn Sauda, nima smisla za lepe ženske ali cadillaee. Živel Je kot njegovi asketski beduini in se hranil s pečenim kameljim mesom, rižem in suhimi ribami. Bil je najbolj zaostal od vseh arabskih Vladarjev in v vseh 38 letih vladanjan ni spustil iz svoje blagajne nič več kot 5 milijonov dolarjev za gradnjo bolnišnice, v kateri pa ni bilo tekoče vode. Angleški politiki niso mogli nikdar uresničiti načrtov za modernizacijo tega, 64.000 km2 velikega kraljestveca, kjer ne rase niti ena palma. Sejk je odpustil polovico policije, ker so policaji stavkali, ker niso dobili plač. Minister za izobraževanje je moral prosjačiti pri njem za šolsko kredo.
Sele lani je šejk pristal na to, da podpiše običajno pogodbo o deliltvi dobičkov
Šejk Šakbut Ibn Sultan
Bolnišnica brez tekoče vode
po pravilu fifty-fifty z družbami British Petroleum, Compagnie Francaise des Pe-troles in Iraq Petroleum. Te družbe in London, ki bdi nad diplomacijo tega emirata, si obetajo več od sodelovanja z novim šejkom Zedd Ibn Sultanom, mlajšim bratom betežnega starca.
ZR NEMČIJA
JOHNSON NA ZATOŽNI KLOPI
Zahodnonemški publicist Joachim Joe-sten, avtor Knjige Resnica o Kennedyje-vem umoru, je pred kratkim poslal spea-kerju ameriškega predstavniškega doma in Miku Mansfieldu, voditelju demokratske večine v senatu, sledeče sporočilo: »Javno obtožujem predsednika Lyndona B. Johnsona, da se je dokopal ohlasti tako, da je podprl zaroto proti predsedniku Kennedy,ju. Pozivam Johnsona, naj me toži zaradi žaljenja časti pred katerikolim sodiščem, v Združenih državah ali v Evropi. Razen tega izjavljam, da imam dokaze za svojo trditev.«
Doslej iz VVashingtona ni bilo še nobenega glasu v zvezi s tem sporočilom, in bržkone ga tudi ne bo. Kot predsednik Združenih držav si Johnson kajpak lahko privošči, da na obtožbe zasebnega državljana, in še tujca povrhu, odgovori s prezir-
S STRANSKIH TIROV
OHLADITEV. Francoskega veleposlanika v Pekingu kitajske oblasti že precej časa gledajo malce postrani. Francozi so se seveda spraševali, kaj je vzrok tej ohladitvi. Pa jim je odgovoril veleposlanik: »Kadarkoli zaprosim za sprejem, me sprejme kak pomočnik v zunanjem ministrstvu, ki me brez besed posluša, nato pa pravi: 2e, že, gospod veleposlanik, toda, kaj je z vašimi odnosi s Formozo?« Zdaj je prišel prvi odgovor iz Pariza: de Gaulle prepovedal izhajanje dvojezičnega lista Cong Fa Tao Pao, ki ga je izdajala nacionalistična Kitajska.
• • •
KRIMINAL IN INTELIGENCA. Clan britanskega zgornjega doma lord Gardtner je nedavno izjavil: Na žalost moram ugotoviti da je veliko več ljudi s fakultetno izobrazbo med kriminalci, kot pa med tistimi, ki vodijo
policijo.
• • •
SORODSTVO. Brazilska podružnica ameriške družbe General Electric
je že poskrbela, da se Ji bo tudi v prihodnjem predsedniškem obdobju dobro godilo. Za novega direktorja so namreč dobili bivšega polkovnika Alcia Costa e Silvo. Njegova največja sposobnost je v tem, da je njegov oče edini kandidat na predsedniških volitvah, ki bodo oktobra.
• © •
NEPOPULARNOST. Večina zahodnih Nemcev sploh ne še ni slišalo za Willija Stopha, ki je že od leta 1062 predsednik ministrskega sveta NDR. 18 odstotkov jih je sicer že slišalo zanj, vendar ne vedo, kdo je.
ljivim molkom. Razprave, ki sl je Joe-
sten nedvomno želi tudi zato, ker bi bila to imenitna reklama za njegovo knjigo, potemtakem skoraj gotovo ne bo. Kennedy-jev umor, največja skrivnost našega stoletja, kot ga nekateri imenujejo, pa bo ostal še nadalje zavit v meglo dvomov in sumničenj, ki jih je prav v zadnjem času iz dneva v dan več.
Joesten trdi v svoji knjigi, ld je pred kratkim izšla v Švici, da so sklepi VVar-renove komisije namenoma v popolnem nasprotju z dokumenti, pričevanji in do-kazi, ki jih je zbrala sama komisija. Komisija naj bi bila našla neizpodbitne do. kaze, da Lee Harvey Oswald nikdar ni bil »pristen komunist«, marveč le agent CIA, ki se je izdajal za komunista, da je lahko prišel v Sovjetsko zvezo in kasneje na Kubo. Prav zaradi tega — piše Joesten v kratkem povzetku knjige, ki ga je razdelil tujim dopisnikom v Bonnu, je komisija spravila vse dokumente v državne arhive in nekatere od rjih označila kot »strogo zaupne« ter prepovedala, da bi jih objavili v prihodnjih 75 letih.
Drugi vzrok za prikrivanje resnice pa je bil ta, piše Joesten, da se je komisija bala, da bi se javnost strahotno razburila, če bi ljudje zvedeli, kako so pravza. prav stvari potekale. Lahko bi prišlo do katastrofalnih posledic za politične skupine in sam sistem.
Joesten piše dalje v knjigi, ki temelji na natančnem proučevanju dokumentov, ki jih je objavila komisija, da je bil Os. wald sicer falot, vendar mu je policija iz Dallasa po nedolžnem naprtila krivdo za Kennedyjev umor. Oswalda so poslali v Sovjetsko zvezo kot vohuna ameriške tajne službe, vendar je doživel popoln ne. uspeh. Ko se je vrnil v ZDA, je postal pro. vokator za FBI, nato pa se je spet prelevil v prokastrovskega agitatorja, da bi lahko prišel na Kubo in tam organiziral vohunsko dejavnost. Toda tudi tu mu je spodletelo, delno zaradi lastne nesposobnosti, delno zaradi nesposobnosti tistih, ki so ga poslali.
Joesten dalje trdi, da je imel Osvvald dvojnika, kar pa je komisija skrbno pri* krila. Ta dvojnik naj bi bil neki Larry Cra-fard, pomagač gangsterja Rubyja. Joesten potem opisuje, kakšnih trikov se je posluževala dallaška policija, da je prikrojila vsa pričevanja in dokaze uradni teoriji. Ob koncu pravi, da je po Kennedyje. vi smrti že trinajst ljudi v ZDA moralo plačati z življenjem to, da so preveč vedeli o tem dogodku. Osvvald je bil po nje. govem mnenju samo »plačan grešni kozel« neke mogočne vplivne skupine, ki je ime. la sodelavce na najvišjih mestih v državi. Ti so vedeli, da se jim, ko bo zločin storjen, ne bo treba ničesar več bati. Skratka, gre za popoln političen zločin.
$ far.
r.r vrv,- f	■' • — ‘vvyw't, •» j-r*r -	•	nr	viy,	■,	•	'	■	i’.v	-v	>•	-	»	>
IVAN HMELAK: PRED PETDESETIMI LET! SO DIVJALE HUDE BITKE NA SOŠKI FRONTI
ZDAJ
Turisti, ki so se pred dnevi sprehajali po nekem gozdu na Južnem Tirolskem, so bili nemalo presenečeni in v strahu, ko so pod kupom vejevja odkrili 3.630 kilogramov eksploziva. Policisti iz Bolzana, ki so jih poklicali, pa niti niso bili tako presenečeni. Njihovo poročilo bo namreč samo eno izmed mnogih, ki so že spravljena v debeli mapi pritožb italijanske vlade pri avstrijskih sosedih.
Pred nekaj tedni je rimska vlada preko svojih veleposlaništev že izročila prote-stni noti dunajski in bonski vladi. Rim očita svojima sosedama, da ničesar ne ukreneta — v diplomatskem jeziku pač ni mogoče reči naravnost, da sodelujeta — proti teroristom, ki na Južnem Tirolskem pobijajo italijanske vojake. Dva od teh teroristov, Norbcrt Burger in Peter Kienes-berger, sta v Avstriji malone prava narodna heroja, ki delita izjave levo in desno ter dajeta Intervjuje za televizijo.
SLABA ORGANIZACIJA SE MAŠČUJE S POMANJKANJEM
Zadnje bitke na soški fronti so izčrpale oba nasprotnika. Se posebno pa seveda avstrijsko vojsko, ki je bila že od vsega začetka prešibka, slabše opremljena ln slabše oskrbovana — pa tudi slabše utrjena. te kaj kmalu se je pokazalo pomanjkanje osnovnih surovin, pojavile so se že prve uniforme iz koprivnih vlaken, ki niso bila niti pol tako močna kot volnena, zlasti pa taka obleka ni dovolj varovala vojaka pred mrazom, pojavili so se nekakšni nadomestki za usnje, zlasti pri vojaških pasovih, nabojnjačuh in celo pri vpregah. Najhuje pa je bilo da je zaradi izredno slabe notranje organizacije v av-stroogrski vojski, organizacije, ki je imela svoje korenine v politični ureditvi dvojne monarhije in notranjih odnosih v njej, trpela prehrana vojakov tako, da se je na posameznih odsekih ln v posameznih obdobjih na fronti že pojavila lakota. Kako so se vojaki obnašali v takem položaju, nam lepo ilustrira preprosta pripoved Franca Petka, ki je med jesenskimi ofenzivami 1. 1915 služil vojake na Krasu.
»Po tej strašni italijanski ofenzivi (mišljeni sta obe jesenski, ki sta si sledili skoraj brez presledka, op. p.) smo se me. njali vsakih osem dni na fronti in spet osem dni v zaledju v vasi Selo. Bilo je neke nedelje popoldan in bil sem tako neusmiljeno lačen, za prigrizniti pa niti drobtinice. Kar iznenada me pokliče na-rednik in mi ukaže, da moram iti po po. što na bataljon. Prav previdno in počasi sem stopal naprej po tistih kraških vijugastih cestah. Hipoma so pridrveli za me noj trenski (pratežni, op. p.) vozovi, ki so vozili večinoma same jestvine, kakor kruh, cvibak (preprečenec), kavo, riž, olje itd. In kakor naročeno za mene. Padel je vozniku z voza približno 25—30 lit. velik sodček in se skotalil tik do cestnega jarka. Malo sem premisli] zadevo, pogledal okrog sebe, potem pa sodček dvignil na rame in
ga odnesel dobrih 50—80 korakov od ceste.
Sel sem počasi naprej, ali kar iznena-dila me je velika vreča, ki je ležala na sredini ceste. Pipal sem levo, desno, nisem si še vedno bil na jasnem, kaj se skriva v njej. Vzel sem v roko bajonet, prerezal zavezo. Kar vroče mi je postalo! Bila je polna suhega Špeha.
Aha, to bo pa nekaj zame, sem si mislil. Tudi vrečo sem zagrabil ln jo odvlekel na varno, dalje od ceste. Potem sem pa pohitel na bataljon zaradi pošte, ln takoj nazaj, odkoder sem prišel. Takoj sem povedal to mojim tovarišem. Nasedlali smo konja in pohiteli na kraj skrivališča. Sodček smo obesili levo, vrečo desno in hura, proti domu.
Sodček je bil poln izvrstnega ruma. Začeli smo cvrti vsak za sebe in jesti večji dei kar brez kruha, katerega nam je vedno bolj primanjkovalo. Namesto vode smo pili seveda rum kar na veliko, kar pa ni ostalo brez posledic, 2e par dni pozneje je tožil eden, potem spel drugi, dokler se ni lotila tudi mene strašna greznica.«
AVSTRIJSKI VOJAK IN FRONTNO ZDRAVSTVO
»Vsi trije smo postali čisto rumeni po celem tclsu,« opisuje dalje svoje doživljaje iz tistih dni Franc Petek, »kakor vosek. Tako, da je šel en dan eden. drugi dan drugi, končno sem prišel tudi jaz na vrsto in moral sem iti k zdravniku. Se poprej sem si pa skuhal nekaj gramov tobaka na vodi, katero sem en dan pred odhodom k zdravniku izpil, misleč si, samo da pridem bolj sigurno v bolnico. Ko sem prišel k zdravniku, se me Je naravnost prestrašil, ko me je zagledal. Pristopil je k meni, odprl mi desno trepalnico ln rekel: ,Trl dni Imate službe prosto, če pa ne bo bolje, pridite spet.’ Bilo je ravno na Božič 1915 in šel sem spet k zdravniku, ki pa me sploh ni več preiskal, ampak me je takoj v spremstvu enega sanitejca poslal na sanitetni oddelek k divizijonu. Prišla sva ravno za kosilo na
določeno mesto. Tukaj je čakalo že večje število bolnikov in ranjencev, kateri so bili pripravljeni za v bolnišnico, še danes se dobro spominjam! Bilo je Izborno kosilo na Božični dan. Goveja juha, svinjska pečenka in riž. Vsak mož je dobil tudi pol litra črnega vina. Ali žal, jaz nisem razen juhe nobene druge stvari niti pokusil. Stlačil sem vse ostalo v mojo šalo (me-nažko, o ji. p.), lepo pokril in šel na dvorišče, kjer je stala poljska kuhinja. Kakor sem to videl druge, sem si hotel tudi jaz umiti svojo šalo. Taval sem tam okrog, nakar me pokliče	kuhar ter	me vpraša:
.Rabiš vroče vode,	kaj?’ ,Du,’	sem	se	od-
rezal. Ali šele sedaj sem se spomnil, da imam čisto polno šalo mesa in riža, česar nisem mogel pojesti. Iztrgal mi je šalo iz rok in jo izpraznil	v en velik	sod	za	odpadke. šele potem	sem si jo	umil	in	od-
šel v čakalnico. Popoldan okrog četrte ure je prišla cela kolona sanitetnih vozov, kateri so nas naložili in odpeljali v Sežano. Tukaj smo dobili za večerjo samo čaj in cvibak, nakar smo se s prvim vlakom odpeljali proti Ljubljani, kamor smo prišli zjutraj ob šesti uri; tukaj smo dobili belo kavo in kruh in potem smo nadaljevali pot proti Mariboru in po kratkem času spet dalje proti Gradcu.«
Ta skoraj naivno sproščeni, odkritosrčni opis dogodkov nam lepo osvetli razmere v jeseni in pozimi v avstrijski armadi na soški fronti: saj se vojak še z dolgo-trajnega zdravljenja težke zlatenice ne spominja ničesar tako natančno kot vseh obrokov hrane, ki so jih na poti dobili — in celo posameznih jedi!
MED PREMOROM: VSE SILE ZA BOLJŠE POLOŽAJE!
Pa čeprav je začelo v avstrijski armadi, ki ni bila pripravljena na tako dolgo in težko vojno in je imela zlasti slabo organizirano preskrbo, počasi že marsičesa primanjkovati, ji je prišel premor po četrti italijanski ofenzivi vendar kot naročen, Kljub zimi, ki je v hribih s snegom, meteži, ledom, vetrom in plazovi, na Kra-
su pa z dežjem in hudo burjo trpinčila uboge vojake, niso na Krasu in tudi višje gori počivali niti za trenutek.
Zdaj je bila priložnost popraviti v jesenskih ofenzivah in bojih, ki so jim sledili, razdrte rove, razmetane prsobrane, potrgane žične ovire. Kolikor toliko uporabnih in zanesljivih zaklonišč za vojake, kavern, kot so jim pravlH, še vedno ni bilo niti prihližno dovolj. Prav tako je bilo treba popraviti vezne jarke, skopati in utrditi dovolj novih strojničnih gnezd in komandnih »dekung«-zaklonišč. Popraviti in na novo urediti je bilo treba dovozne poti, napeljati nekaj žičnic, oskrbeti zaledje s prepotrebnimi zalogami, zgraditi nova skladišča, barake za moštvo. Nujno je bilo potrebno spet dopolniti okrnjene enote z novimi vojaki, pomnožiti lahko orožje in topove, priskrbeti in se zadosti založiti s strelivom. Toda najnujneje je bilo zgraditi, ali bolje skopati sklenjeno, dovolj globoko in primerno urejeno ter dobro utrjeno črto obrambnih položajev, ki bi omogočili uspešno odbijanje prihodnjih italijanskih napadov s čim manjšimi lastnimi izgubami.
Zato so se tehnični oddelki zaglodall v kraška tla. Toda kamen je trdovraten in frontna črta je dolga. Tehničnih čet je premalo, premalo pa je tudi — kar je še huje — sodobnih vrtalnih naprav, dinamita in druge, za tako delo potrebne opreme. Medtem ko imajo Italijani, ki napadajo, s cementom in kamenjem zgrajene utrdbe in znotraj z lesom obložene, globoke in razmeroma varne jarke, poleg te-ga pa še daleč za hrbtom — na Taglia-mentu — močno utrjeno obrambno črto, polno betonskih bunkerjev in dobro oboroženo, si branilčeva soška armada, ki naj bi vse ofenzive italijanske premoči zdržala in odbila, šele zdaj gradi sklenjeno črto komaj ustreznih položajev, ki naj hi vsaj malo zmanjšali ogromne izgube med moštvom. Za seboj pa seveda nima niti pedi utrjenega zemljišča.
Delovni učinek je vse prej kot velik. Nekaj je krivo kamenilo zemljišče in
PRECEJ TEZA V SO IMELI WALTER HEYNOWSKI, GERARI) SCHEIJMANN IN PETER HELLMICH, PREDEN SO NAŠLI »MAJORJA« SIEGFRIEDA MULLERJA, ZLOGLASNEGA POVELJNIKA KOMANDOSA 52, KI SI JE PRIDOBIL ŽALOSTNO SLAVO V OPERACIJAH ZOPER UPORNIKE V LETIH 1964 IN 1965. PO DOLGOTRAJNEM ISKANJU, PRI KATEREM SO SODELOVALI TAKO PRIPADNIKI KONGOŠKEGA OSVOBODILNEGA GIBANJA KOT TUDI NEKATERI EVROPSKI IN AFRIŠKI SODELAVCI, JE TREM SODELAVCEM VZHODNONEMŠKE TELEVIZIJE USPELO NAJTI MULLERJEVO PREBIVALIŠČE V ENI OD ZAHODNOEVROPSKIH DRŽAV; INTERVJU Z NJIM JE TRAJAL ŠTIRI URE, DO NJEGA PA SO TRIJE VZHODNONEMŠKI NOVINARJI PRIŠLI TAKO, DA SO SKRILI SVOJO RESNIČNO IDENTITETO. NA PODLAGI RAZGOVORA SO PRI-
PRAVILI ENOURNI DOKUMENTARNI TELEVIZIJSKI FILM, KI GA JE VZHODNONEMŠKA TELEVIZIJA PRIKAZOVALA V ZAČETKU FEBRUARJA LETOS, NATO PA SO S FILMOM NASTOPILI NA NEDAVNEM MEDNARODNEM TELEVIZIJSKEM FESTIVALU V PRAGI. INTERVJU JE SILA ZANIMIV, SAJ JE MULLER PRED FILMSKO KAMERO PRIPOVEDOVAL O SVOJIH IZKUŠNJAH, KI JIH JE DOBIL KOT VOJAK HITLERJEVE VOJSKE, O SVOJEM DELOVANJU V KONGU TER O TEM, KAKO MORA VSAK »ZAVEDEN« ZAHODNJAK BRANITI ZAHOD NA VSEH FRONTAH TEGA SVETA. ČASNIKARJI, KI MULLERJU NISO POVEDALI, I)A SO PRIŠLI IZ NEMŠKE DEMOKRATIČNE REPUBLIKE, SO RAZGOVOR ZAČELI Z NEKAJ VPRAŠANJI O MILLERJEVIH VOJAŠKIH IZKUŠNJAH IZ ČASOV, KO JE POSTAL PLAČANEC.
INTERVJU Z MORILCEM
i
V. — Predvsem bi vam radi zastavili vprašanje tehnične narave. Kako naj vas imenujemo v pogovoru? Zdi se mi, da sta dve možnosti. Lahko vas preprosto imenujemo z meščanskim nazivom »gospod«, se pravi gospod Miiller, hkrati pa imate tudi vojaški čin majorja. Prosim, odločite.
O. — Odločite kar vi. Običajno me ljudje imenujejo major. Takšna je navada.
V. — Torej bomo spoštovali navado. Ali vas lahko vprašamo, kje ste zaslužili ta čin? V nemški vojski?
O. — Ne, ne. Pridobil sem si ga v Kongu, januarja leta 1965.
V. — V Kongu. Torej lahko sklepamo, da ste kongovški državljan.
O. — Ne. Se vedno imam nemški potni list. V Kongu sem bil samo v službi kot oficir.
V. — To pomeni, da imate potni list, ki so ga izdale oblasti Zvezne republike Nemčije.
O. — Tako je.
V. — S kakšnim ciljem ste se vojskovali pod tujo zastavo?
O. — Rekel bi, da se je vse začelo leta 1950, ko sem postal pripadnik pomožnih enot ameriške vojske v ZRN. To delo v okviru ameriških oboroženih sil mi je dalo mnogo poguma; naletel sem na mnogo zanimivih stvari, s katerimi se ni bilo moč srečati v nemški vojski, ker teh v tem času še ni bilo. Posebno sem se zanimal za revolucionarno vojno, za sodobno vojno: ugotovil sem, da dajejo ameriške oborožene sile v tem smislu veliko možnosti.
V. — Kasneje bomo podrobneje razpravljali o povojnem obdobju, major Muller. Pred tem pa bi se radi pogovorili o dejstvu, da, ste se kot nemški državljan bojevali pod tujo zastavo.
O. — Točno.
V. — Vam ne bi bilo prav, če bi vas imenovali »plačanec«?
O. — Te besede raje ne bi uporabljal. Kaj pa sploh je »plačanec«? Beseda se mi zd: zelo grda. Uporabljajo* jo na primer za vojake Južnega Vietnama, ki se bojujejo za svojo domovino, ker jih plačujejo Američani. Ljudje vedno govore o plačancih. Toda to so vojaki, ki se borijo za svojo domovino ali pa za svojo politično ideologijo. In prav to je tisto, kar počnem v Kongu jaz. V Kongu sem branil Zahod, zahodno svobodo in našo zahodno ideologijo-
V. — Major Miiller, imamo vprašanje zasebnega značaja, če nimate nič proti. Ali bi nam lahko na kratko povedali svoj življenjepis?
O — Moj bog, o tem so že toliko pisali, kaj naj še povem? Rodil sem se leta 1920, pripadam generaciji, ki jo je »pokvarila« vojna, kot pravijo ljudje. Sem Prus, rojen sem v Brandenburgu, mladost pa sem preživel v kolegiju v Gold-bergu. Nato sem bil v delovnih enotah, od leta 1939 do 1945 pa v Wehrmachtu.
V. — Se nekaj nas zanima mimogrede: kaj je delal vaš oče?
O. — Moj oče je padel leta 1942: bil je polkovnik nemške vojske in je pokopan v
Rusiji.
V. — Kolikor lahko razberemo iz vaših besed, ste sodelovali v drugi svetovni vojni prav od začetka?
O. — Da, na fronto sem . odšel leta 1939. Poslali šo me na mejo med Slezijo in Poljsko. Tam sem tudi doživel ognjeni krst,' kot pravijo temu. Bilo je precej nedolžno. Nekaj strelov iz topov in konec. Kasneje, med vojno, je bilo streljanja precej več, posebno v Rusiji.
V. — Povejte nam kaj več o napadu na SZ. Saj je šlo za napad, ali ne?
O. — Seveda. Nekaj dni pred napadom sem opravljal službo na opazovalnici ob ruski meji in čež dan sem se preoblačil v poljskega kmeta ter hodil sem ter tja ob reki, da bi lahko opazoval nasprotni breg. Tako smo se spoznali z zemljiščem.
V. — Major Miiller, primerjajmo dogodke iz junija 1941 m dogodke v Kongu v letih 1964 in 1965. Ah mislite, da ste ostali zvesti idealom, ki ste jih imeli leta 1941.
O. — Da.
V. — Kakšna je zveza med tema dvema vojnima doživljajema?
0. — Rekel bi, da je edina zveza, ki jo vidim, protiboljševizem. Sicer pa moram reči, da sem se pred dvajsetimi leti bojeval za veliki rajh, nemško nacionalsocialistično državo, danes pa sem borec za svobodni Zahod. Tu je vsekakor nekaj razlike.
V. — Razlike?
1. — Da, seveda. Zveza je v protibolj-ševizmu, samo v tem.
Major Miiller nato odgovarja na nekaj vprašanj v zvezi z njegovo »vojaško-idejno rastjo«. Povedal je, da je bil kot deček pripadnik Hitlerjeve mladinske organizacije, da se je med zadnjimi rešil ruskega ujetništva ter pobegnil ni območje, ki so ga zasedli Američani, da je potem, ko je prišel iz vojnega ujetništva, postal pripadnik industrijske policije in daje bil med prvimi, ki so postali vojaki povojne zahodnonemške vojske, kjer je dobil tudi čin podporočnika. Hkrati je MiiUer povedal, da je v tem času sodeloval z različnimi amerišltimi vojaškimi organi, kjer je lahko spoznal njihove poglede na .sodobno vojskovanje, kar ga je »zelo zanimalo«:
V tem času je tudi postal eden od ustanoviteljev in elanov Društva za vojaško znanost in Društva "za vojaško politiko v obrambo miru v Miinchnu.
V. — Major Miiller, rad bi vas vprašal, kakšni so bili vaši prvi stiki, ki so vas kasneje pripeljali v kongovsko vojsko?
O. —' Prve stike sem imel že v Nemčiji.
V Langenu sem se približal Combeju. Informacije, ki sem jih dobil od njega, so me prepričale, da iz Evrope ni moč v Kongo in da je bolje oditi v Južno Afriko. Sprejel sem ponudbo, ki mi jo je dal neki znanec, ter se odpravil v Južno Afriko. Ko pa sem prispel tja, je bilo v Kongu vsega konec. Combe je vojno izgubil in ni
več nabiral plačancev preko Južnoafriške republike.
V. —.Kljub temu pa je Južna Afrika postala izhodiščna točka vaše vojaške kariere?
O. — Da, nekega dne se je v lokalu, kjer sem delal, pojavil možakar in me vprašal: »Ste vi gospod MiiUer?« »Da, jaz sem.« »Dobil sem vaše pismo, vendar nisem mogel odgovoriti, ker ... Sicer pa veste, kako je s temi delikatnimi vprašanji, razen tega pa sem raje prišel kar sam. Konec junija, ne konec julija 1964 bodo čete OZN zapustile Kongo in premier Combe se bo vrnil v Katango, bi hoteli z menoj?« Seveda sem hotel.
V. — In tako ste postali poveljnik oddelka Komando 52?
O. — Točno. Komando 52 pa je nastal tako: bil sem v Kamini in sem se vrnil s svojega prvega pohoda, ta čas pa je prišlo iz Južne Afrike 500 mladih ljudi, šlo je za skupino nacionalistov, kot se običajno zgodi v Južni Afriki. Nemci so že ustanovili svojo skupino in njihov poveljnik je postal pribočnik von Blottnitz. Razen tega smo imeli tudi mednarodno skupino padalcev, pa še druge komandose. Nobena od teh skupin še ni bila organizirana. Vsa zadeva je bila nekoliko zmedena in lepega dne, kako naj rečem, menda drugega ali tretjega dne po mojem prihodu iz pohoda v Albertville, so fantje prišli k meni in mi rekli: »Miiller, na prihodnji pohod bomo šli z vami.« To je bil seveda zame precejšen problem.
V. — Vaš pohod v Albertville je bil menda še posebno uspešen?
O. — Da, prinesel mi je precej popularnosti. Potem je v začetku septembra 1964 prišel ukaz generala Mobutuja. Tedaj je bil poveljnik kongoških oboroženih sil; nekaj časa je bil tudi šef vlade.
V. — Zdaj je spet. . .
O. — Mobutu je rekel, da nujno potrebuje učinkovito skupino, ki naj bi šla v ekvatorialno provinco. In je rekel: »Mtil-ler, vi ste se ponudili, in če hočete, lahko greste.« In sem šel. Sel sem in vprašal, kakšne ljudi lahko dobim. »Kakršne hočete.« Tako sem si izbral padalce, kajti padalci so mi zelo všeč.. Mike Hoare mi je rekel, naj vzamem tudi Nemce. Seveda sem vzel tudi Nemce.
V. — Kdo je dajal ukaze za operacije?
O. — Dejansko ni dajal ukazov nihče. Prišel sem in rekel.. .
V. — Bili ste torej poveljnik, ki zapoveduje samemu sebi?
O. — Prav tako, poveljnik, ki zapoveduje samemu sebi. Seveda se lahko nad tem nasmejite in rečete: MiiUer pretirava. Vendar je res, da mi nihče ni dajal ukazov o tem, kaj naj počnem. Potem ko sem nekaj dni ostal v Ingende, sem zahteval od glavnega štaba v Leopoldvillu, naj me pustijo naprej, da zvazamem Buende. Odgovor je prišel 16. septembra 1964: »Muller, če mislite, da je položaj v redu, umredujte.« Nato- sem šel skozi Coque-nerville, glavno mesto vzhodne pokrajine.
To je bilo dobro, saj so črnci videli, da je v teh krajih še nekaj belcev, kajti belci imajo v Kongu še vedno fantastičen sloves. Nato sem sklenil, da bom napredoval naprej do naslednje plantaže, do naslednje misijonarske postaje, ki je bila 50 kilometrov naprej. Imenovala se je Flandria. Tam sem odkril, da so povsod okoli uporniki in da gre za tako imenovano »Jeunesse«. To je mladinsko revolucionarno gibanje, ki se bolj ali manj ukvarja z mislijo, da bi osvobodilo domovino. Vendar je socialistično, zelo socialistično.
V. — Komunistično?
O. — Lahko bi rekli komunistično ...
V. — Ce prav razumemo, je moč iz vaše zgodbe razbrati, da v teh akcijah niste prelivali krvi.
O. — Ne. Ce govorim pošteno, tudi ni bilo potrebno. Jaz sem proti prelivanju krvi. To sem dokazal v Kongu in mislim, da sem na pravi poti. Nikoli ne bi ubijal ljudi samo zato, ker imajo trenutno drugačne zamisli . . .
Ko je Muller govoril v mikrofon o svojih operacijah v Kongu, je magnetofonski trak zabeležil vrsto izjav, ki so trenutno v arhivih televizije Nemške demokratične republike. Med drugim je pripovedoval:
»Mislim, da smo jih v spopadu ubili 17.«
»Takoj smo začeli streljati in v nekaj minutah jih je obležalo na zemlji — saj ne vem več točno — menda 28.«
»Poročnik Louw je vzel svoj džip in tri vojake ter počakal, da se je sovražnik približal. Ko so bili približno 300 metrov od nas, je začel streljati. V hipu je bilo na tleh 40 mrličev.«
»Vprašujete, če smo ranjence jemali v ujetništvo. Jaz v svojem oddelku jih nikoli nisem maral. Tu jih preprosto streljamo.«
»Da, mučenje je tu običaj. Nekoga zaslišujete in ko ga zaslišujete, ga morate tepsti, sicer vam ne bo povedal tistega, kar bi moral. Potem pa, ko je spregovoril, no, saj je upornik, upornik, ki, ga ne ščiti zakon, potem ga morate ubiti. To je navada. Običajno ne jemljejo ljudi v ujetništvo, in če nam kdo pade v roke, ga raztrgamo na kose. Najprej desno nogo in nato levo.«
V. — Z vami je bil v službi tudi neki poročnik Mazy. Postal je slaven strokovnjak za obdelavo lobanj.
O. — Da, da. Poznam to zgodbo Moram reči, da je bil Mazy odličen oficir. Fotografije, ki so jih objavljali časopisi, so ironične. Spominjam se, da je bilo pred našimi položaji ubitih na stotine kongovskih upornikov.
V. — Stvari torej le niso potekale tako zelo miroljubno?
O. — Mislim, da o tem ne sme biti dvomov. Sicer pa, takšni so bili časi. Mazy sam pa je umival — in ne kuhal — lobanje, ki so jih insekti, mravlje in tako dalje, že prej očistili. Bila je dobra zgodba, dobra za časopise in tako so ga slikali, ko je čistil te reči. Slike niso naredili zato, ker bi se Mazy zanimal za lobanje —
saj je eno že imel — marveč zato, ker so jih hoteli imeti časnikarji za spomin,..
V. — Kaj pa se je zgodilo z Jacopet-tijem?
O. — Jacopetti je prišel prav v času, ko ...
V. — Ko je Louw odhajal?
O. — Točno, ko je Louw odhajal. Dobil sem navodila od obrambnega ministrstva, od generala Mobutuja, da ima Jacopetti dovoljenje za slikanje in filmanje v času, ko bomo zavzemali Buende. Vem, da Jacopetti dela — da je dober režiser. Morda je rekel: poslušajte, tu je človek, ki ga mislite ustreliti, postavite ga malo bolj na levo, tako, da bo osvetlitev boljša — sicer vam pa ne morem povedati točno, kaj se je dogajalo. Ne Louw ne drugi mi niso povedali ničesar o tem, vem le, da so sli-
kali ta film ali ustrelitve ljudi.
V. — Major Miiller, onstran meja Zvez. ne republike Nemčije še vedno živijo Nemci...
O. — Na žalost.
V. — Ali si lahko zamislite, da bi svoje izkušnje v gverilskem vojskovanju postavili v službo vojne, katere namen bi bil osvoboditev tega dela nemškega prebivalstva? Ali si lahko zamislite takšen položaj?
O. — Da, na žalost Si, ga lahko. In pri tem ne gre samo za vzhodno cono Nemčije, ampak tudi za Vietnam.
V. — Major MUUer, bonska vlada podpira ameriško akcijo v Vietnamu. Ali bi se vpisali v »legijo za Vietnam«?
O. — Z največjim veseljem, prav to j* tisto, kar mi je všeč.
IVAN HMELAK: PRED PETDESETIMI LETI SO DIVJALE HUDE BITKE NA SOŠKI FRONTI
■' V' •' -■ ' ■ -  -------------------------------------------------------------
SKLENJENA OBRAMBNA ČRTA
ostro vreme, nekaj neprestano motenje s strani italijanskega topništva, ki tudi v premoru ne miruje, največ pa neizvežbani delavci. Medtem ko uporabljajo pri delih v zaledju vse če.šče in vse več vojnih ujet nikov, morajo za svojo varnost in za vojne potrebe v prvi črti poskrbeti vojaki sami. In tako pomagajo tehničnim četam z nezadostno opremo še vojaki iz Madžarske, Slovaške, Romunije, pomagajo Poljaki. Kuteni, Cehi, v kamen dolbejo Dalmatinci, Bosanci, Slovenci, Avstrijci — vsi brez izjeme, s še bolj pomanjkljivo opre mo in poleg tega še brez znanja. Zato skopljejo včasih meter na dan, drugič morda petnajst, dvajset centimetrov. Delo napreduje po polževo, vendar je do pete italijanske ofenzive obrambna črta sklenjena. Niti zadleč se ne more primerjati z italijanskimi’ marsikje z debelimi betonskimi stropovi prekritimi jarki in stika-lišči, vendar je boljša kot vse, kar je ščitilo vojake soške armade doslej, še vedno pa je moral tudi v načrtih poveljstev nositi glavno težo obrambe, bojevanja, krvi in gorja vojak in pomanjkljivosti utrdb je moral nadomestiti vsak posamezen borec s svojim junaštvom ali zdržljivostjo in s svojo iznajdljivostjo — oziroma vojno veščino.
NA KRANJSKEM VRHU JE BILO JEZERO
V tej zimi je na frontnem zemljevidu zamrgolelo še eno pomembno delovišče: med mnogimi cestami, potmi, žičnicami, vodovodi in železnicami, ki so jih že ali so jih v tistem času še gradili, je bila ena najpomembnejših cesta čez Vršič.
Ker je potekala fronta pri Bovcu počez čez soško dolino, je imel tisti avstrijski sektor edino zvezo z zaledjem po tu in tam obstreljevani cesti čez Predel; toda prevoz tam vsaj podnevi ni bil mogoč. Zato je avstrijsko poveljstvo močno pogrešalo krajše in varnejše prometne zveze. Za to pa se je kar ponujala pot čez Vršič, ali,
kakor se je tedaj uradno imenoval, Moj-strovka-Pass. V Kranjski gori so klicali to sedlo »Jezerce«, Trentarji pa »Kranjski vrh«. Na vrhu je bilo namreč majhno jezerce.
Ko je bila vojna z Italijo že skoraj gotova reč. so začeli dostavljati s pomočjo ruskih ujetnikov gradivo za žične ovire na tem planinskem prehodu. Takrat to ni bilo več tako težko, ker je precej visoko že peljala vozna pot, ki so jo naredili za spravilo lesa iz gozdov pod Prisojnikom. Toda šest let pred začetkom bojev na Soči je bila čez ta vrh speljana komaj steza; še ta se je tu in tam zgubljala pod nanosi plazov ali jo je pobral potok, ki je ob nalivu močno narasel. Prvo cesto, ali bolje vozno pot, so zgradili 1. 1909 za spravilo lesa iz gozda ljubljanskega tesarskega mojstra Ivana Zakotnika pod vodstvom tedanjega njegovega uslužbenca Franca Urana, ki nam je svoje spomine na gradnje te in zlasti poznejše vojaške ceste ljubeznivo prepustil v uporabo. Iz teh spominov navajamo nekaj za naš podlistek zanimivih odlomkov in izvlečkov.
STREHE PROTI PLAZOVOM NAD NOVO CESTO
»Cim se je spomladi leta 1915 približeval mesec maj in ko je bilo že popolno sigurno, da bo Italija stopila na nasprotno stran,« piše v svojih spominih Franc Uran, »se je v Kranjski gori pričelo pripravljati z mrzlično naglico za graditev ceste čez Vršič v Trento. Prišle so ge-niejske (tehnične, op. p.) trupe z inženirji in pričeli so meriti in trasirati cesto v Trento. Navlekli so ogromno raznega gradbenega materiala v Kranjsko goro in s tem materialom so prihajali vedno novi Rusi, ki so služili kot delovna sila. V Kranjski gori .so zgradili razne barake, skladišča, pisarne itd. Bil je v resnici ogromen promet. Ttasa do Trente je bila kmalu končana in so jo razdelili na 12 ali 13 odsekov. Vsak odsek je prevzel en inženir. Inženirji so bili povečini češki Nemci in nekaj Madžarov ...
... Ko pa je dne 24. maja 1915 Italija ofirialno napovedala Avstriji vojno, je bilo delo na cesti čez Vršič že v polnem razmahu. Takrat sem bil tudi jaz poklican v vojno, pa sem bil zaradi svojega položaja pri gradnji te ceste vojaške službe začasno oproščen.
Vojaška uprava pa je zasedla tudi našo naselbino (V njej so živeli med sečnjo, op. p.) in je bilo naše delo v gozdu popol-noipa ustavljeno. Zakotnika je ogromna režija v gozdu finančno skoro uničila hi je bil že skoro pred polomom, ker je gozd samo žrl, od sebe pa je premalo dal. Ko
pa je videl, da se je vojna uprava odločila delati cesto čez Vršič, mu je padla dobra misel v glavo, da bi se dalo dobro vnovčiti les v njegovem gozdu. Odpeljal se je v Beljak, kjer je bila komanda 6. kora (korpusa, op. p.). General Rohr, kateremu je predlagal, da bi bil on pripravljen napraviti čez Vršič tako imenovane strehe proti plazovom (Lawinenschutdae-cher) iz svojega lesa in bi bil tako zagotovljen siguren prehod za avstrijsko armado čez Vršič tudi pozimi, ko zapade sneg. Vojna uprava je Zakotnikov predlog odobrila in pričela se je gradnja teh streh čez Vršič.
Vojaška trasa je šla po naši (cesti za spravilo lesa, iz leta 1909, op. p.) samo do Erike, kjer je prešla Pišenco in se potem polagoma dvigala z nekaj zavoji do Mihovega doma. Tam se snide z našo cesto, ki pa jo zopet takoj zapusti in se potem do Močila zopet parkrat samo srečata. Ta trasa	je	vzela popolnoma	svojo	smer in
pride	na	Močilu zopet na	našo cesto, kateri nekaj časa sledi, potem pa	preide v
zavoj	in	se s staro cesto	zopet	snide na
vrhu prelaza.
Na goriški strani pa gre po naši cesti, razen dveh vijug, neprestano do Hude Ravne, t. j. do Koinacovega spomenika, ki so ga takrat hoteli podreti, pa sem pri ta kratnem inž. Schuttu interveniral, da je spomenik ostal. Nadalje gre trasa zopet po naši cesti do našega naselja in potem naprej do Supce in dalje do Lez. Od tu dalje pa se nova trasa ne opira nikamor, ker od tu dalje ni bilo takrat niti steze. V raznih vijugah in na silno slabem terenu pride končno v dolino pri sedanjem mostu in od tu dalje do Loga v Trenti. Predora takrat še ni bilo. Tega so napravili pozneje šele Italijani .. .
... Po celi Sloveniji in celo po Tirolskem in solnograškem so takrat rekviri-rali sekače, tesače in voznike, ki so morali priti na delo za cesto čez Vršič. Proti-
Utrjevanje avstrijskega topništva v jarkih na Doberdobski planoti.
lavinske strehe naj bi se zgradile od Močila čez vrh in potem še nekoliko naprej od Tičarjevega doma. Protilavinske streho so bile projektirane tako, da bi bile postavljene na 35 x 35 cm močnih stebrih, na katere bi bili pritrjeni močni špirovci in potem vdelani v teren nad cesto. Na špirovcih pa bi bili kot streha 6 em debeli plohi, čez katere naj bi potem plaz zdrsel. Teoretično je bila to jako dobra zamisel, praksa in plaz pa sta pokazala vse kaj drugega.
Takoj se je pričelo z izdelavo stebrov in špirovcev. Na Lezah pa so vojni ujetniki na roko žagali plohe in sicer tako, da je bil en ujetnik na vrhu, dva ujetnika pa sta držala in vlekla ročno žago spodaj. Na ta način se je na Lezah nažagalo dnevno do dva vagona plohov . ..
.. . Cesta se je medtem delala neovirano naprej in sicer z vso brzino. Trdna ta cesta ni bila, ker se je v razne škarpe porabil okrogel smrekov les, ki nikakor ni mogel držali dolgo, kar se je pokazalo tudi pozneje.
Istočasno pa se je izdelala tudi žičnica, ki je vodila iz Kranjske gore na Vršič, kjer je bila postaja. Druga postaja je bila v grapi pod našo naselbino, tretja pa ob brvi, čim se pride v dolino pred izvirom Soče, Žičnica je vlekla .težo do 60 kg in se je predvsem prevažala hrana za vojsko, seno za konje in pa razno orodje ... Ko so žičnico gradili, sem povedal merodajnim faktorjem, da ni prav izpeljana, ker jo bo vzel plaz. pa so se mi smejali, češ. da m tako nevarno, kot jaz mislim. Mnogi oficirji in inženirji so se celo smejali projektu protilavinskih streh.
Cestna dela so napredovala silno naglo tako. da se je 1. oktobra že peljal po njej z avtomobilom poznejši cesar Karl. Peljal se je do Soče v Trenti, kjer je bil vojaški sprejem. Takrat se je govorilo, da se je potem pri kosilu nalezel konjaka in potem celo pijan padel v Sočo. Mi sino morali na Močilu držati špalir.«
DALJE PRIHODNJIČ
/
Turisti so se porazgubili po sobah.
Naslednjega dne smo spraševali, kdo je Risto in zakaj
(ILUSTROVANA POLITIKA)
PABERKI Z DOMAČEGA ROTO PAPIRJA
»HLADNA« VOJNA MED PEŠCI IN VOZNIKI V BEOGRADU
V Beogradu je zdaj več kot 50.000 avtomobilov. Gneča na cestah je iz dneva v dan večja, posebno zdaj v turistični sezoni, ko je tudi tujcev precej. Težko je reči, kdo manj spoštuje pravila na cestah: vozniki ali pešci? »Hladna« vojna med njimi povzroča čedalje več skrbi prometnim miličnikom. Podatki, ki smo jih dobili, povedo, da so vozniki v prvem letošnjem polletju povozili 699 pešcev. Ugotovljeno je bilo, da je bilo 415 pešcev krivih nesreče. In če še vemo, da je bilo lani v Beogradu poškodovanih 625 pešcev, je jasno, da pešcem grozi nevarnost, ne glede na to, ali so na »zebri« ali ne!
— Ali se vam ne zdi, da so miličniki vse preveč popustljivi in gledajo voznikom skozi prste? V glavnem kaznujejo voznike, če ne parkirajo na pravem mestu, medtem ko prekrškov na »zebri« vozniki ne jemljemo preveč resno. Morda tudi zaradi tega pešci doživljajo največ nesreč?
— Menim, da nismo popustljivi do voznikov, — je rekel miličnik Mihajlo Vulovič, — toda res je, da bi morali strože kaznovati voznike. Vendar se mi zdi, da bi morali tudi pešci občutiti, kaj je disciplina na cesti! Kako naj zapišem in kaznujem voznika, ki ni zmanjšal hitrosti na prehodu za pešce, ko pa pešci hodijo čez cesto povsod tam, kjer jih je volja in kjer za to ni mesto?
Spominjam se, da smo leta 1963 imeli v Beogradu akcijo za pešce, da bi Jih navadili na prehode. Potem smo nedisciplinirane pešce »lovili« in kaznovali. Kmalu so se pešci navadili na red in tudi na semaforje.
Na Bulevarju revolucije smo naredili majhen preizkus: neki mladenič je pretekel široko cesto, ker se mu je mudilo na kopanje na Tašmajdan, in ko ga je miličnik ustavil, mu je dejal:
—- Nisem naredil prometnega prekrška in miličnik me nima pravice kaznovati. Vem, da po nekem členu o prometni varnosti lahko prečkam cesto tudi na neoznačenem mestu, vendar mora biti sto metrov od označenega prehoda.
Čudno je bilo, kako je ta mladenič opravičeval svojo prometno nedisciplino! V temeljnem zakonu o prometni varnosti je v 65. členu res zapisano tako, kot je dejal mladenič. In ta člen otežuje delo miličnikom. Vozniki pa še manj upoštevajo to možnost, ki jo pešci izkoriščajo do skrajnosti.
Prometni miličniki pravijo, da jim pešci povzročajo vedno več preglavic. Pred leti so že začeli poučevati otroke v šolah o tem, kako se morajo obnašati na cesti. Uspehi so tu, toda kaj, ko pa starši ne posvečajo lastni prometni vzgoji prav nobene pozornosti! Dokler ne bodo zgrajeni podhodi (dotlej pa bo preteklo še mnogo vode v Donavo), bi bilo najbolje, če bi vsi — vozniki in pešci — upoštevali prometne predpise in se disciplinirano vedli na cestah, torej da bi zakopali »bojno sekiro« ter drug drugega bolj spoštovali.
■M	(BORBA)
VSAK DRUGI ŽELEZNIČAR BREZ OSNOVNE IZOBRAZBE
Tik pred minulo vojno so imele jugoslovanske železnice 10.500 kilometrov prog in 80.000 zaposlenih. Naše železnice imajo danes nekaj več kot 12.000 kilometrov prog in okoli 150.000 zaposlenih.
Ce bi bile te številke brez razlage, bi lahko železničarje obtoževali. Toda treba je reči, da so lani naši železničarji prepeljali triinpolkrat več potnikov in blaga kot lete 1938.
Sreča bi bila, če bi bili vsi tisti, ki so zaposleni na
železnici, tudi ustrezni strokovnjaki:	visokokvalificirani
delavci, tehniki, inženirji, ekonomisti in podobno. Toda že vrsto let se glede kvalifikacij ni na železnici prav nič spremenilo. Spreminjalo se je le število zaposlenih, njihova kvalifikacijska struktura pa ne.
Konec lete 1962 je bilo zaposlenih 127.235 železničarjev. Od tega števila jih je bilo z nepopolno srednjo šolo 61 odstotkov; s popolno osemletko samo četrtina, z nepopolno srednjo šolo ali s fakulteto pa je bilo samo 14 odstotkov na železnici zaposlenih.	s
Čeprav je te statistika posplošena in skriva morda marsikakšno skrivnost, se iz teh številk le da razbrati, da vsak drugi delavec na železnici ni imel niti. najosnovnejše izobrazbe.
je tak.
Pred obrtno delavnico smo se pogovarjali z enim izmed mnogih prebivalcev tega našega turističnega bisera. Takole je dejal:
— Posapiezni organi v Ohridu so ga že skušali na lep način umiriti. Toda zaman! Ko nekaj popije, postane nemogoč in vsi se ga izogibamo. On je borec, bil je eden naj-hrabrejših borcev med zadnjo vojno. Naše ljudstvo spoštuje borce. Samo ni pošteno, da zdaj v miru napada ljudi. To je slaba reklama za naš turizem ...
(VEČERNJE NOVOSTI)
ZASTRUPITEV — PO ŽETVI
Veselica, ki so jo po žetvi priredili v vasi Jeremica-Br-njak- na Kosovem in Metohiji, se je tragično končala. Prišlo je do zastrupitve in štirinajstletna Vladimirka Jeremič je od posledic umrla. V vasi je nastala panika, saj so mnogi ljudje, ki so se slavja udeležili, tožili za bolečinami v trebuhu.
Vasica je oddajena od prvega zdravstvenega doma kakih trideset kilometrov, od Kosovske Mitroviče pa šestdeset.
Košara Jeremič, trinajstletno dekletce, je povedala:
— Dan po veselici, ki jo je priredil naš sosed, sva šli z Vladimirko nabirat jagode. Po kilometru, dveh, ki sva jih prehodili, ji je postalo slabo in vrnili sva se domov. Drugi dan je umrla.
Strokovnjaki medicinskega središča v Kosovski Mitroviči menijo, da je vzrok zastrupitve hrana. Obstaja možnost, da je Jovanovičeva gospodinja, ko je žanjicam pripravljala solato, zaradi slabo razsvetljene kuhinje po naključju vlila v posodo tudi strup proti mrčesu, v prostorih, v katerih je bila veselica, je bilo tudi nekaj steklenic s strupom.
(SVET J
(OSLOBODJENJE)
V BEOGRADU — 130 NOVIH ZASEBNIH GOSTILN
Na širšem področju Beograda so v letošnjem letu odprli
130 novih gostiln zasebnega sektorja. Lani je bilo na tem področju zgolj 72 takih gostiln, predlanskim pa celo samo 32.
Na podlagi podatkov imajo te gostilne od 4200 do 320 tisoč novih dinarjev prometa.
Opremljenost teh lokalov pa je zelo skromna. Nekatere gostilne sploh nimajo lastnih sanitarij, 69 izmed njih pa sploh nimajo vodovoda. Vodo črpajo iz vodnjakov. Vse to kaže, da bo treba odločno posredovati, kajti zadnji čas je že, da začnemo ločevati ustrezno gostinstvo od primitivnega.
(ILUSTROVANA POLITIKA)
KDO BO UMIRIL NEMIRNEGA RISTO?
— Pazite! Nocoj je tu Rista — kapetan! Upoštevajte to, kajti on zlahka potegne samokres in ...
S temi besedami je šef strežbe v luksuznem ohridskem hotelu »Palače« opozoril goste in nekatere poslovne ljudi, ki so sedeli na terasi. Bližala se je polnoč in vljudni natakar je opozoril goste, naj gredo v dvorano, kajti hladno je že postalo. To pa je bila tudi delna pretveza, kajti za sosednjo mizo je sedel »Rista — kapetan«.
Vsi gostje so se strinjali s predlogom. Natakar je tudi uredil, da so v dvorano odnesli klavir, kajti nekdo izmed gostov je igral in tudi pel. Vsi so ga poslušali. Tudi nekaj domačinov, mimo tujih turistov.
Vzdušje je bilo prijetno. Za klavirjem so se gostje menjavali. Kar naenkrat pa je pristopil h klavirju Risto:
— Doklej nameravate tako igrati? — se je obregnil ob človeka, ki je sedel za klavirjem.
— Se kake pol ure — mu je te odvrnil.
Cez nekaj minut je jezni Risto spet pristopil in brez kakršnegakoli razloga udaril človeka po sencih. Ta ni reagiral. In tudi ne po drugem in tretjem udarcu.
Gostje so se hoteli postaviti napadalcu v bran. Predvsem tuji turisti, domačini pa so jih od tega odvračali.
— Nikar, tovariši! Tekla bo kri! Saj bi mu že sami to preprečili, toda ne smemo ...
Neki znani mlajši književnik, ki je bil na dopustu na Ohridu, je napadalca ogovoril:
— Zakaj to počnete? Udarili ste človeka, ki vam ni nič žalega storil?
— Kaj tebi mar, bradač! Kaže, da si bil pri četnikih in ti je moja uniforma v napoto? Kar v Albanijo pojdi, zate tu ni prostora!
— Oprostite, tovariš, jaz sem rezervni podporočnik JLA in vi me ne boste podili v Albanijo!
Nedolžni človek za klavirjem si je z robcem brisal kri. Nekateri Ohridčani so mu pritekli na pomoč.
— Hvala vam — je dejal. — Invalid sem, rezervni kapetan in to oko imam že dolgo poškodovano.
KAKO REŠITI LETINO KORUZE
Letošnja letina koruze na naših poljih bo — prav tako kot pšenice — rekordna. Pričakujemo, da bomo imeli toliko koruze, da se bomo znašli kar na tretjem mestu lestvice proizvajalcev »rumenega zlata«.
Toda povest o koruzi ni nova. Medtem ko smo minula leta »jokali«, da dobre letine noče in noče biti, da imamo koruze premalo, »jokamo« zdaj, ker bo koruze preveč.
Ugodno vreme v letošnjem letu je v prvi vrsti vzrok za to, da bomo po predvidevanjih strokovnjakov pridelali kar — osem milijonov ton koruze! Realnejši planerji govore sicer o 7,5 milijona ton, vtendar je tudi ta številka zadostna, da bomo tretji na svetu. Edini konkurent nam je Meksiko, ki pa letos ni imel lepega in ugodnega vremena.
Glede zasejanih površin s koruzo je Jugoslavija sicer na osmem mestu na svetu. Od skupnih 7,660.000 hektarov obdelovalnih površin je bilo pod koruzo pred dvema letoma 2,430.000 hektarov ali 32 odstotkov. Lansko leto je bil ta odstotek 33, medtem ko smo letos imeli pod koruzo 2,600.0000 hektarov.
Leta 1963 smo pridelali 5,380.000 ton koruze v zrnu. Naslednje leto bi kmalu dosegli rekord, vendar je »zmanjkalo« 40.000 ton do magične meje sedmih milijonov ton. Lani pa je proizvodnja spet padla na 5,920.000 ton. Letos pa od letine pričakujemo kar dva milijona ton več koruze.
Podatki zveznega sekretariata za kmetijstvo in gozdarstvo kažejo, da se nam je lansko leto, kljub slabi letini, pokvarilo kar 22 odstotkov koruze. No, ta koruza ni šla popolnoma v nič, ker so Jo odkupile tovarne špirita in podobne, vendar je značilno, da smo tako le izgubili lepe milijone. Inšpektorji v Vojvodini so v letošnji spomladanski akciji našli — reci in piši — 1770 vagonov pokvarjene koruze. V kmetijskem kombinatu v Sidu 210 vagonov, v Somboru 102 vagona in tako naprej. Dogaja se, pravijo inšpektorji, da zaradi slabega uskladiščenja letno izgubimo okoli trideset odstotkov tega pridelka, ki veliko pomeni za naše gospodarstvo.
Kazno je, da je prav uskladiščenje koruze najobčutljivejši problem v celi tej štoriji. Ce bo letina taka, kot je napovedana, potem celega milijona ton koruze ne bo moč spraviti pod streho! Medtem pa beograjski iznajditelj Mi-lutin Markovič zaman trka na najrazličnejša vrata proizvajalcev, da bi lahko realiziral svoj izum silosnega koša. Njegovi napori so bili vseh zadnjih osem let brezuspešni.
Naša skladišča lahko sprejmejo 2,5 milijona ton koruze. Seveda, to ne zadostuje. Zvezni izvršni svet je sicer namenil pet milijard dinarjev za skladišča, vendar je bil ta denar porabljen tudi za hladilnice in druge namene. Iznajditelj Markovič pa trdi, da bi lahko s tem denarjem do novembra spravili pod streho ves letošnji pridelek koruze!
Pri vsem tem je treba še upoštevati, da je v naših že tako skromnih skladiščih še milijon ton lanskega pridelka koruze! To je, če preračunamo v denar — kar 75 milijard starih dinarjev!
Takšna letina, kot je letošnja, je kot nalašč, da si zagotovimo zaloge za prihodnja leta, ko najbrž letina ne bo tako dobra. Toda zaradi okornosti bank so zadruge že pri odkupu pšenice ostajale brez obratnih sredstev, kar se lahko ponovi tudi pri koruzi. Direkcija za prehrano je tiste ustanova, ki je dolžna ostvariti zaloge po zagotovljenih odkupnih cenah 62 do 63 dinarjev. Toda pri nas je cena koruze nad svetovnim povprečjem in kmetje so navajeni na 80 dinarjev. Prav zaradi tega čakajo in bodo še čakali, kajti direkcija doslej še ni odkupila niti kilograma koruze.
Imamo tudi možnosti, da koruzo izvozimo. Predvidevamo, da bi Je lahko izvozili milijon ton, saj je koruza na svetovnem tržišču iskano blago. Ce bi si torej zagotovili ustrezne zaloge, hrati pa izvozili milijon ton, bi lahko koruza ostvarila devizni priliv v višini 210 milijonov dolarjev.
Upajmo, da se bodo zasluženi »zeleni dolarji« tudi vrnili v kmetijstvo v obliki silosov in sušilnic, da se ne bo vnovič ponovilo, da bi koruza ostajala na dežju, skupaj z našimi včasih čudnimi plani.
■■■I (EKONOMSKA POLITIKA) USODA PAPRIKE
Ce se železnica to pot ne bi izkazala z izjemnim smislom za poslovnost in se kaj hitro podala za iskanjem posledic tako hitrega padca prometa oziroma prevoza paprike iz južnih krajev države v Ljubljano, morda nikoli ne bi izvedeli za usodo paprik na ljubljanski tržnici in za še bolj žalostno ozadje te njihove usode-
Zdaj vse vemo! Proizvajalci paprik iz okolice Leskovca in iz Makedonije so postali letos najboljši preskrbovale! ljubljanske tržnice s papriko. Izkazalo se je, da se jim to izplača, in tako so potovali nekaj sto kilometrov z vlakom, v katerem so bili ogromni koši, naloženi s tem zelenim pridelkom. Zjutraj pa so že bili s svežim blagom v Ljubljani. S to trgovino so bili, kot kaže, vsi zadovoljni: proizvajalci, železnica in potrošniki v Ljubjani. Naenkrat pa se je vse spremenilo! Uprava mestne tržnice v Ljubljani je za papriko iz Makedonije in Srbije vpeljala poseben režim. Vsi prodajaJci v Ljubljani plačujejo 350 Ndin za vsak kvadratni meter prostora na pultih, ki jih zavzemajo. Od proizvajalcev paprike iz Makedonije pa so zahtevali po 5,50 Ndin za vsak kvadratni meter. Seveda, treba je bilo plačati tudi vnaprej, za ves mesec, ne glede na to, ali bodo sleherni dan prodajali papriko ali ne!
Kaj se je zdaj pripetilo?
Prevoz paprike na relaciji Skopje — Ljubljana se Je krepko zmanjšal. Prizadeti so vsi: proizvajalci, železnica, potrošniki, pa tudi uprava mestne tržnice, ki je ostala tako brez taks, ki jih je prej pobirala in tudi dobila.
Diskriminacija je tako očitna, da Je skrivnost edino v tem, zaradi koga in v čigavem interesu je uprava tržnic tako ukrepala? Zakaj je uprava tržnic na tak način odstranila proizvajalce iz Južnih krajev? Taki ukrepi gredo lahko v prid zgolj privilegiranim podjetjem v Ljubljani, ki preskrbujejo potrošnike s papriko in drugim blagom-
Toda — železničarji so ugotovili, da Jim te akcija ni uspela!
PODARJENI LES GNIJE, NABRANI DENAR SE STARA V BANKI
ŠOLA JE ŠE V OBLAKIH, GASILSKI DOM PA STOJI...
v' :!'■	::4	:	.	.rf-	":/&■
S®! 1PI1 .. * w
Zgodba je kar se da navadna. Dogaja se v Komendi, v velikem kraju blizu Kamnika. Lep in miren kraj je to in še lepše je živeti v njem. Le šole nimajo. Pravzaprav jo imajo. Nameščena je v zasilnih prostorih bivše dvesto let stare hiralnice. Stropi so podprti s trami, da se ne bi sesuli. Pravijo, da bi jo že davno zaprli, če bi sanitarna inšpekcija kdaj zašla vanjo. Pred vojno je imela Komenda lepo šolo, pa je bila v vojnih časih do tal porušena.
Vaščanom ni vseeno, ali bodo imeli šolo še vnaprej ali ne in tudi jim ni vseeno, ali se uči njihova mladež v lepi, svetli, moderni šoli ali pa med strohnelimi starimi zidovi, kjer ni izključena nesreča. Zato so sklenili, da si postavijo novo šolo. Nova šola je draga reč in nihče ne pričakuje od vaščanov, da bi jo postavili kar na svoje stroške. Toda če sami začno, bo pomagala tudi občina in morda še kdo. Zbirali so denar po hišah, kmetje iz Komende in okoliških vasi so navozili desk, plohov in hlodov. Vsi so se obvezali, da bodo delali tudi prostovoljno. Za novo šolo, za izobrazbo svojih otrok! Vseh se je lotilo navdušenje.
Denarja in lesa se je nabralo v vrednosti petih milijonov. Potem pa je stvar zaspala. Za denar so prosili Izvršni svet in celo dobili dva milijona. Toda prav tedaj so gradili šolo v sosednjih Mostah in župan bivše občine v Komendi, doma iz Most, je predlagal, naj bi denar uporabili za dokončanje meščanske šole. Pri tem je ostalo.
Minevali so meseci. Minevala so leta.
Na lesu se je začela delati škoda. Kmetje, ki so darovali les, so lahko vsak dan sproti videli, kako Začenja les gniti, kako se kvari na dežju in soncu. Ljudje so postali nezadovoljni.
Predsednika krajevne skupnosti, enega glavnih pobudnikov za gradnjo nove šole,
sem ujel pri sušenju sena. Janko Juhant je povedal: »Ljudje me že zmerjajo, češ kakšen odbornik pa si! Jaz pa na vseh sejah razlagam, kako potrebni smo nove šole.«
Angelca Peterlin, matičarka, pove: »Otrok je v Komendi vedno več. V zadnjem letu smo imeli največji naravni prirastek v zadnjih sto letih. Sola bo jutri potrebna še bolj kot danes.«
Toda povejmo po pravici. Ne gre samo za šolo. Gre tudi za druge stvari. Prebivalci velike Komende in prebivalci manjših Most se dajejo med seboj. Kdo je več in kdo bo imel več!
Takšna je ta stvar: Komenda z okoliškimi vasmi šteje 2000 prebivalcev, Moste z bližnjimi naselji pa 970 prebivalcev.
»Ali naj se razvijejo samo Moste, Komenda pa naj ostane ostarela kmečka vas« se vprašujejo v Komendi.
Včasih je bila v Komendi občina, včasih je bil tu center, danes pa je tako v Komendi kot v Mostah le krajevna skupnost. Moščani so na to ponosni, Komenčani pa ne preveč.
Iz Kamnika vodi do Most lepa na novo asfaltirana cesta, od Most do Komende pa je še vedno makadam. Ljudem v Komendi to ni preveč prav.
Komenda je nasproti starega gasilske! ga doma zgradila novega, lepega in bleščečega, sedaj pa so začeli še Moščani razširjati svojega. In vendar je med obema gasilskima domovoma le dvoje kilometrov. Zdi se, da bi zadoščal en sam, le sporazumeti bi se bilo treba.
In še pokažejo Komenčani na spomenik padlim partizanom in na šestdeset imen na njem in pristavijo: »Vsaka najbolj zanikrna vas je dobila šolo, samo mi ne.«
Moste rabijo svojo šolo, prav je, da jo imajo.
Komenda jo rabi menda še bolj.
Toda v vasi Zalog, oddaljeni pet kilometrov, stoji velika in lepa šola — skoraj prazna. Tisti, ki so jo postavili tja, so imeli prevelike oči.
Janeza Bogataja, načelnika oddelka za gospodarske in komunalne zadeve občinske skupščine v Kamniku, sem vprašal, kako je s šolo v Komendi in kako je s cesto od Most do Komende. Bo asfalt zares preminil kar na koncu Most?
O šoli je dejal: »Predlani smo ustanovili Sklad za razvoj družbenih služb. Po programu tega sklada bi morali letos naročiti načrte za osnovni šoli v Duplici in v Komendi. Načrti so naročeni, prihodnje leto pa se začne sama gradnja. Res je, da so dali pobudo za šolo v Komendi sami vaščani in da so zbrali tudi nekaj denarja, vendar je bilo njihovim zahtevam nemogoče hitro ustreči.«
O cesti: »Cesto od Kamnika do Most je asfaltirala občinska skupščina v sodelovanju s krajevnimi skupnostmi, na cest^ od Most do Komende pa so bila opravljena vsa zemeljska dela. Asfalt bo morda položen še letos, najkasneje pa do junija prihodnjega leta.«
Šola torej — bo. Tudi v Komendi. Nekoč so razmišljali o tem, da bi postavili šolo na sredi med obema vasema, med Mostami in Komendo. Morda to niti ni bila tako slaba ideja. Gasilska domova stojita — v Komendi ves nov, v Mostah še sredi gradnje. Zdi se, da bi včasih kje kazalo še malo potrpeti s kakim ostarelim gasilskim domom, pa se prej lotiti šole.
JAK
Komenda ima nov gasilski dom, postavili so ga nasproti starega ...
Moste nočejo zaostajati, zato hite dograjevati starega... (zgoraj).
KIJ 01JEZEOO, KI JE 10 KI (I HI?
Nadaljevanje s 1. strani
teh je, mimo naravnega mostu v Rakovem Škocjanu, nedvomno čudovita Križna jama, ki leži komaj osemsto metrov vstran od tranzitne ceste, nedaleč od Starega trga. Križna jama je ena izmed najlepših vodnih jam z 22 podzemnimi Jezerci.
Križno jamo nameravajo elektrificirati in z jamskimi vodniki v čolnih organizirati izlete, kar bi bilo Vsekakor edinstveno doživetje.
Cerkljani se tudi zavedajo, da je čar nji% hove okolice tajinstven mir in nedotaknjena divjina, kar pa bi s pretirano modernizacijo popolnoma uničili. Prav zategadelj so že sedaj nekatere najprijetnejše kotičke zavarovali in prepovedali sleherno gradnjo. Eden izmed takih prijetnih zatočišč je jezero v Zadnjem kraju, ki ga bodo tudi v prihodnje pustili popolnoma nedotaknjenega. Obljubljajo, da tjakaj ne bodo zgradili niti ceste in pustili le današnji kolovoz . ..
Valovita Bloška planota je že pred tremi desetletji slovela kot edinstveno zimskošportno središče, po vojni pa so ostale Bloke močno pozabljene.
Cerkljani se sedaj trudijo, da bi Blokam vrnili nekdanji sloves, pa tudi domačini sami ne drže križem rok. Vendar, treba bo temeljito pljuniti v roke. Cesta, vlečnice... t/ načrtu imajo tudi vasico turističnih hišic in kot kaže, je med ljubljanskimi sindikati že precej zanimanja.
Sredi Bloške planote leži med gozdovi jezerce, okrog katerega so že pričeli z zemeljskimi deli. Tukaj bo v poletnih dneh prijetna točka bloških letoviščarjev.
Po razgovoru s prizadevnimi turističnimi delavci v Novi vasi na Blokah lahko brez skrbi napišem, da bo turistični vrvež na Blokah prav kmalu zaživel.
Hura na Žilčane!
Na prehodu z Rakitne na Bloško planoto leži prijetna vasica 2ilce, ki se je včasih (še preden smo podpisali konkordat) imenovala Sv. Vid, in domačini jo še danes tako imenujejo.
Takšnega navdušenja, takšne volje do dela, takšnega idealizma, kot sem ga srečal v tej lepi vasici, še nisem srečal nikjer.
V tej tihi, nekoliko odmaknjeni vasici, so mladi in stari vaščani pripravljeni storiti mnogo več, kot pa je samo v njihoi vih močeh. Sklenili so, da bodo vse hiše v vasi enako prebarvali, po oknih in balkonih postavili kar čimveč cvetličnih lončkov ... Revnejšemu kmetu, ki mu hiša sredi vasi /že nekoliko razpada, so sklenili, mladi Žilčani, da jo bodo udarniško popravili in prepleskali.
Predlani so skoraj celo leto, navkljub delu na pofju, garali in se trudili, ko so hoteli zajeziti potoček pod vasjo. Zgradili so devet metrov visok jez in tako bi v majhni dolinici ob gozdu nastalo prijetno jezerce. Toda na jesen je prišlo hudo neurje in deroča voda je jez, ki je bil tik pred dograditvijo, podrla in celoletni trud odnesla s seboj.
Toda Zilčani niso vrgli puške v koruzo. Pravijo, da bodo začeli znova.
»Ko bi nam le cesto potegnili do Županjega, potem bi bili zvezani z Rakitno. Do Ljubljane bi imeli le 42 kilometrov. Ce nam dogradijo le še tri kilometre ceste, smo na konju!« nam je dejal prizadevni mladi Franc Sterle predsednik turističnega društva Zilce, sicer pa učitelj.
»Kako so vaščani dovzetni za vaša prizadevanja?« smo ga povprašali.
»Zelo. Čeprav v našo vas ne prihaja kaj dosti turistov, pa se domačini zavedajo, da bi jim turizem lahko veliko pomenil. Z lastnimi sredstvi so že uredili tujske sobe in imamo sedaj v žilcah 40 ležišč.«
Med najprizadevnejše lahko mirno prištejemo tudi gostilničarja Bojana Baude-
ka, ki je gostilno in hišo skoraj popolnoma predelal, s cenami pa je močno pod slovenskim gostilniškim povprečjem.
• O turizmu na Cerkniškem in v bližnji okolici bi lahko pisal še in še... o ribolovu na znamenito cerkniško ščuko, o lovu na divje race, na jelene, na srnjad in celo na medvede... pa o gradu Snežniku... in o zimskem jadranju na zaledenelem cerkniškem jezeru, kjer so edinstvene okoliščine za to zvrst letoviščarske-ga športa... itd.
Možnosti torej so, volja je, upajmo, da se bomo resnično kaj kmalu zadovoljni in veseli vozili v turistični raj ob Cerkniškem jezeru!
Tone Fornezzi
192 METROV
Nadaljevanje s 1. strani
Milojko. Nahraniti je morala enajst lačnih jamarskih ust, saj je bila najpogostejša beseda »lačen«.
Prvi spopad z globino
Naslednje jutro je minilo v znamenju tekanja po koči in seveda iskanja doma pozab-ljene opreme. Manč je še poslednjič navdušeno preizkusil telefone, ki naj bi služili za sporazumevanje iz velikih globin, žvenketali so klini in kladiva, pripraviti je biLo treba vse, da ne bi na terenu prihajalo do neljubih zapletljajev. Spet je bilo treba naložiti nahrbtnike na razbolela ramena, spet se je bilo treba napotiti v klanec do dvajset minut oddaljenega brezna, ki ga je lani našel Primož, letos pa smo ga nameravali raziskati. V skali je zijala majhna črna luknja, ki ni obetala kake rekordne globine. Tisti, ki so nameravali v brezno, so že oblačili jamarske uniforme — pajace, ki se jih je ponekod držalo blato še iz prejšnjih jam, jn pripravljali čelne acetilenske svetilke, ki v jami zamenjajo sonce. »ICdo gre za menoj?« je spraševal Metod, ki je nameraval v globino prvi. »Bom šel jaz,« se je hitro odločil Janez s »partizanskim« Imenom Uera. Prvi koraki na lestvah so vedno nezanesljivi, nato gre pa hitreje. Nekaj časa smo na stenah brezna še videli odsev Metodove čelne svetilke, potem pa je tudi to zagrnila tema. Preko skale ste drseli le vrv in telefonska žica, kar Je pričalo, da Metod dokaj hitro leze navzdol. »Halo, Metod, ali si že spodaj!« je zaklical Manč v slušalko svojega »tulifona«. »Dajte no mir vi zunaj, saj ga sploh ne slišim,« je naprej miril drug čez drugega govoreče »občinstvo« pred jamo. »Sem na petinšestdesetih metrih, lahko gre naslednji,« je bilo čuti Metodov glas iz slušalke, kot bi prihajal iz groba. »Ze grem,« je dejal Janez II in si privezal varovalno vrv okrog pasu. čez nekaj časa je Manč poklical Metoda in ga vprašal, kaj je spodaj. »Nad
mano tema, pod mano tema, okrog mene tema,« se je odrezal Metod. »No to je še dobro, vsaj ne vidiš, kam boš padel,« se je zarežal v slušalko Jožko, ki je bil naslednji na vrsti. Spet je zapiskal »tulifon«. »Kaj je, Metod, ali je kaj narobe,« je zaskrbljeno povprašal Manč. »Kaj bo narobe, ga že vidim, visoko je še, ampak hitro pleza,« je odgovoril Metod, ki je že zagledal Ilero, ki je prihajal na stojišče na petinšestdesetih metrih. Za njima so se spustili še Jožko, Velikan in Primož, zadnji po svoji stari navadi kar po vrvi po načinu, ki se imenuje »apzajl«. Kadar ga kdo opomni, da je tak način v breznih precej nevaren, odgovori: »Nevaren že, ampak hitrejši.«
Tisti, ki smo ostali zunaj, nismo imeli več dela, saj je našo nalogo varovanja prevzel rele na globini devetdesetih metrov. Raziskat smo šli široko in ne preveč globoko brezno nedaleč proč, katerega dno je bilo pokrito z večnim snegom. Odkril sem precej zanimivo Jamo za fotografiranje in zaklical sem Janezu, ki se je motovilil zgoraj na robu, naj mi Po vrvi spusti fotoaparate- Aparati niso prišli do mene, ampak so se nekje zagozdili, da jih ni bilo mogoče potegniti ven. Tako smo popolnoma slučajno odkrili brezno z enim vhodom in dvema dnoma, saj so aparati ležali na dnu drugega brezna, zagozdeni v razpoki med ledom in skalo. Potrebna je bila cela reševalna akcija, da so bili aparati spet na varnem.
Ko smo se vrnili do Primoževega brezna, je Matjaž povedal, da so trije že sto petinsedemdeset metrov globoko ter da razbijali o neko špranjo, skozi katero pada kamen še naprej. Jožko in Janez II pa sta se dolgo, časila na releju devetdeset metrov globoko. »Poslušajte, kako vpijeta,« je držal Manč slušalko pri ušesu, »kot da bi ju držal Lucifer.« Ker so bili na isti žici vezani trije telefoni, smo določili znake, da ne bi. prišlo do zmešnjave: en pisk površje, dva piska rele in tri.ie piski dno. Kljub temu je lahko vsakdo Po-
SLOVENEC OD ROJSTVA DO SMRTI
REPUBLIKA
Ker smo dežela v razvoju, premoremo vsakovrstne domače živali, tiste, ki se pode po kmečkih dvoriščih in tiste, ki se sprehajajo po mestnih stanovanjih. Oboje imajo ljudje fadi, manj priljubljene pa so živalce, ki ljubijo revščino, vlažna in zatohla stanovanja in prebivalce teh stanovanj. Nasploh pa velja, da ima približno polovica vseh Slovencev živali srčno rada, goji jih, jim daje jesti, se jim dobrika in jih razvaja, druga polovica pa ima domače živali raje servirane na krožniku.
Vseh živali, ki prebivajo pod slovensko streho, je toliko, da jih ni mogoče našteti. Omenili bomo samo najbolj popularne. Prvo mesto zavzemajo mačke. Nihče jih ni preštel, ker niso obdavčene, toda cenijo, da jih bo od vseh hišnih živali največ. Nobena kmetija ni brez nje, sprehajajo pa se tudi po mestnih stanovanjih. Prve si delijo hrano s kokošmi in lovijo miši, druge žive od mesa, mleka in naklonjenosti svojih lastnikov. Navadno zadošča eni družini ena mačka, na Slovenskem pa poznamo tudi nekaj primerov, ko se po stanovanju šeta petnajst do dvajset mačk. V teh primerih so pravi gospodarji mačke in ne njihovi lastniki.
Razen te ljubke male zverine, ki s svojo gibkostjo razveseljuje toliko ljudi, obstajajo še živali, ki pa jih ljudje raje zaklepajo v kletke. To so kanarčki, škorci in papige. Slednje učijo Slovenci predvsem italijanskih in južnjaških kletvic, v pomanjkanju sočnih slovenskih. Edinole golobi niso zaprti. Zato pa se morajo vsakovrstne zlate ribice zadovoljiti z le nekaj litri vode.
Zelo redki so, ki imajo v svojih stanovanjih kameleone, krokodilčke bele miši (zato pa je sivih miši obilo) in želve. V našem seznamu niti nismo upoštevali bolh, stenic, uši, mravelj, ki vdirajo v shrambe, muh, komarjev in pajkov. Nismo upoštevali niti opic, ki smo jih nekaj opazili v zasebnih stanovanjih, kjer so s svojim poskakovanjem delale konkurenco domačim otrokom. Prav za gotovo pa smo ugotovili, da noben Slovenec nima v zasebni lasti slona, leva, nilskega
konja, žirafe ali medveda. Te živali še niso dozorele našemu standardu.
Tiste, ki vidijo v domačih živalih predvsem korist, bodo zanimale številke o kokoših. Kokoš je slovenska nacionalna žival, pred valilnicami piščancev stoji vsako jutro dolga vrsta oboževalcev, ne kokoši, ampak kokošjih jajc. Lani so našteli v naši deželici 2,700.000 perutnine, od tega eno tretjino v družbeni lasti, dve tretjini pa v zasebnih rokah. Zdi se, da naša družba nima dosti smisla za ljubezen do jajc. Toda pred desetimi leti je bilo razmerje precej bolj drastično. Zasebniki so takrat premogli 1,780.000 perutnine, v družbeni lasti pa je bilo komaj dobrih 5000 perutnine. Perutnina sicer niso samo kokoši, lahko pa rečemo, da za vsakega Slovenca vsaj ena kura jajca nese.
Tako kot povsod, poznajo tudi pri gojenju domačih živali modo. V mestnih družinah je trenutno moderno imeti siamsko mačko ali pa zlatega hrčka. Poslednji se prileže tudi majhni površini modernih stanovanj, ker ni večji od nekoliko bolj rejenega piščanca.
Najbolj plemenita in človeku najbolj zvesta domača žival je pes. Psa čuvaja premore skoraj vsaka kmečka hiša, lovski pes pa predstavlja že dragocenost. Lovski psi imajo svoje rodovnike in na Kinološki zvezi Slovenije skrbno vodijo evidenco o njih. V Sloveniji je organiziranih v društvih 12.500 lovcev, lovskih psov pa je le 4684, od tega 989 ptičarjev, 269 ša-rivcev, 104 goniči (avtohtona slovenska pasma), 949 brak jazbečarjev, 756 jamarjev in 17 barvarjev. Julij Kodrer, tajnik zveze, nam je povedal, da so vsi ti psi šolani. Šolanje nekaterih psov traja tudi dvoje let. Povedal je tudi, da je lovskih psov vedno več. Samo v teku zadnjega leta je bilo prijavljenih 1244 mladičev lovskih psov. Cena mladiča se giblje med tremi tisočaki starih dinarjev pa tja do tridesetih, štiridesetih tisočakov, odvisno od pasme.
Živali je pri nas veliko, pogosto pa beremo o kričečih primerih slabega ravnanja z živalmi. Pantiči in odrasli streljajo ptice z zračno puško ali s fračo, ljudje
zastrupljajo mačke, slabo ravnajo s psi čuvaji, mnogi psi nimao niti lastnih pasjih ut itd.
Pred tremi leti se je na predlog nekaterih posameznikov ustanovilo v Ljubljani Društvo za varstvo živali, ki je v treh letih ustanovilo podružnice tudi drugod po Sloveniji. Društvo šteje že 2400 članov, od tega tisoč mladine. Za sedaj pa je pretežni del članstva še v Ljubljani. Morda se bo komu zdelo, da je to društvo, v katerem bodo imele prvo besedo ženske, ki se jim živali pač bolj smilijo kot trdosrčnim moškim. Toda odbor društva, sestavljen iz uglednih javnih delavcev, šteje osem moških in samo dve ženski.
Lea Miiller, tajnica Društva za varstvo živali, nam je pojasnila glavni namen društva: »Naš cilj je preprečevati mučenje kakršnihkoli živali, od najmanjših do najyečjih. Naši člani, pa tudi drugi pošiljajo našemu društvu prijave, mi pokličemo krivce na razgovor in če to ne pomaga, jih prijavimo sodniku za prekr-
ške. Prav sedaj pripravljamo predlog Zakona o varstvu živali, ki ga bomo jeseni predložili zakonodajnemu odboru Ljudske skupščine.«
Trudijo se, da bi pritegnili k sodelovanju čimveč mladine, ena izmed mladinskih podružnic, v Kočevju, izdaja celo zgledno urejevano glasilo »Gnezdece«. Svojo dejavnost vzdržujejo samo s članarino in s prostovoljnimi prispevki, pa tudi vse delo je prostovoljno.
V zapadnih deželah obstajajo takšna društva že desetletja. V biltenih teh društev je za sedaj še mogoče prebrati nasvet lastnim članom: »Ne hodite v Jugoslavijo, Grčijo in Španijo, ker tam grdo ravnajo z živalmi!« In ker je pristašev gibanja za lepo ravnanje z živalmi po svetu vedno več, takšni nasveti niso ravno koristni našemu turizmu. J. K.
Domača žival Prapraslovencev.
PULJSKI GOSTINCI SE NE TEPEJO ZA GOSTE
V V v
SLAŠČIČARNE C0NTRA RESTAVRACIJE
Vsi časopisi so polni besed o turizmu.
O turizmu govore politični voditelji.
O njem razpravljajo poslanci v skupščini.
Vsi se zavedamo, kako pomemben lahko postane turizem za občinsko, republiško in državno blagajno, za žep vsakega izmed nas.
Pod vplivom vsega tega smo prepričani, da so gostinci po vsej državi do komolcev zavihali rokave in se spustili v trdo borbo. Vsakemu tujemu ali domačemu gostu bodo ponudili vse, kar zmorejo, ustregli mu bodo po svojih najboljših močeh.
Zlasti sedaj, sredi največje sezone. Ce bo treba počivati, se bodo spočili v oblačnih jesenskih dneh, ko ne bo več gostov.
Pulj, mesto na jugu Istre. Mesto z veliko zgodovinskih znamenitosti, z eno redkih velikih rimskih aren in z dokaj lepimi kopališči. V poletnih dneh se v mestu tare avtomobilov z nemškimi, angleškimi, francoskimi turisti in avtobusov s Cehoslo-vaki. Turizem cvete. Restavracije delajo s polno paro.
Stoj! Nobenega frazarjenja več!
Prvi postanek. Restavracija »Bašta« sredi mesta. Z zelenjem obraščen vrt je pri-
OGLEDALO
Gosti so se dolgo posvetovali med seboj in brali kratek jedilni list. Eden Izmed gostov je vprašal: »Kaj nam lahko pripravite na žaru?« Mme Pennetrat je zavzdihnila:	Tukaj	ste	v Lo-
tu.« Prav je imela. Vsak ima pravico, da »žveči« grad, toda ne pri njej.
(Nedeljski dnevnik 14. avgusta — Moški neradi > pomivajo kuhinjsko posodo, z veseljem pa jo mažejo!)
Lep primer izredne razumljivosti sestavka. O kakem lotu seveda prej ni govora.
#
Sovjetske nosilke raket, je dejal Ogoljoov, so sposobne udariti po sovražniku, ne da bi poletele v območje, v katerem leži cilj in ee Jim ni treba
boriti s protiletalsko obrambo, ker so oddaljene od cilja več sto kilometrov.
(Delo 18. avgusta — Izreden razvoj sovjetske raketne tehnike)
Malo težko si predstavljamo, da raketa lahko uniči cilj, od katerega je oddaljena več sto kilo. metrov.
V Neaplju sta dva črnska športnika postala ljubimca vsega mesta. Prvi Je nogometaš Cane iz Brazilije, ki je tako majhen, da so mu dali ime »pigmejec«, drugi pa Je velikan Govan, košarkaš, dolg 2,06 m. Krstili so ga za »VVatussa« po nekem drugem afriškem velikanu.
(Nedeljski dnevnik 21. avgusta — Orna super zvezdnika)
Kaj pa če pravijo drugemu »Vatusi« po črnskem plemenu velikanov v centralni Afriki, ki živi v soseščini pritlikavih Pigmejcev.
iMiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiira
jeten, če odštejemo neprijetno zaudarjanje po stranišču. Natakar pride še začu-da hitro. Kolegica naroči telečjo pečenko, ki je na jedilnem listu vpisana pod »jedila po naročilu«, jaz pa polnjeno papriko, ki je že »gotova«.
Natakar se nekaj zmrduje in tudi takoj razloži vzrok svojega zmrdovanja: »Na pečenko bo treba čakati!«
»Dobro, bom počakala,« pravi kolegica.
»Toda ali ne bi raje tudi vi polnjeno papriko?« vztraja natakar.
»Ne, bom raje počakala,« vztraja tudi kolegica.
Nenavadno, natakar vsiljuje gostu ceneno jed namesto drage! Toda zgodi se, kdo bi si mislil kaj grdega.
Drugi postanek: Kopališka kavarna na Zlatih stenah. Naročimo sadni sok in kavo.
»Kaj bi s kavo,« ugovarja natakar. »Ali ne bi raje dvakrat oranžado, ki jo imam pri roki?«
Tretji postanek. Hotel »Riviera«, prvi puljski hotel. Usedemo se na imenitni terasi in čakamo. Čakamo. Še čakamo.
Potem le prikličemo nekoga, ki pove, da ni pristojen za naše omizje. Končno najdemo pristojnega. Medtem je minilo natančno petdeset minut. »Riviera« pa je pravzaprav gostinska šola, nekaj takšnega kot ljubljanski »©ellevue«. Toda žlice, ki jo natakar po dolgem času le prinese, se drži še krompir.
Po nekaj izkušnjah se človek naravnost zboji natakarje kaj vprašati. »Samo brez naglice,« pravijo. »Nič se ne mudi.« In drže se žalostno in gledajo grdo. Zdi se, da bi najraje zaklenili mestna vrata pred sitnimi turisti, ki hočejo jesti.
Vsa imenovana gostinska podjetja so družbena last, imajo delavsko samoupravljanje, pravilnike o nagrajevanju itd.
Toda nekdo v Pulju vendar daje dober vtis. Ob pol drugi nočni uri so bile v središču mesta odprte še tri slaščičarne, vse v rokah zasebnikov.
V izložbi ene izmed slaščičarn visi napis: Postrežemo ob vsakem času. Stopimo vanjo, nekoliko previdno, saj ne verjamemo prav napisu in vprašamo, ali lahko dobimo kavo.
»Seveda,« pravi nasmehljani slaščičar. »Takoj bo.«
Tedaj zmanjka elektrike. V hipu gore sveče.
Lep sprejem nas udobrovolji, naročimo še torte in povprašamo, doklej ima odprto.
»Dokler so gostje,« pravi.
Saj nima odprto skozi vse leto tako dolgo, samo sedaj, ko je sezona na vrhuncu, ko je gostov tudi v nočnih urah dovolj.
Slaščičarji rešujejo ugled puljskega mesta. Ali bi ne bilo pametneje, če bi zamenjali vloge. Slaščičarji bi prevzeli restavracije, gostinci pa slaščičarne?
JAK
GLOBOKO V SRCE KANINA
slušal pogovor med drugima dvema postajama. Ko je Metod telefoniral na površje, je med drugim dejal: »Zanima me, kaj delata onadva bedaka na releju.« Takoj zatem Pa je bilo čuti iz slušalke neki tretji glas, -seveda z releja: »Kaj si rekel, kdo je bedak?«
Dan je trajal do jutra
2e pod večer so nam z dna sporočili, da oaj pride dol še eden, ker bodo skušali prodreti skozi razširjeno razpoko naprej. Za ta korak, ki bi bil skoraj njegov zadnji, se je odločil Janez, vodja odprave. Med spuščanjem se mu je nekam zataknila vrv in na izbiro je imel le dvoje: da se spusti in trešči v globino ali pa da ga vrv zadavi. Odločil 86 je za tretjo možnost, ki je Smrt ni predvidevala: da ostane pri življenju. S skrajnim naporom se je izmotal iz vrvi in se spustil na poličko prj petinšestdesetih metrih.
Padla je noč in v daljavi je vsakih nekaj minut blisk osvetlil oblake. »Nič dobrega se nam ne obeta,« se je zaskrbljeno ozrl v obla. ke Matjaž. V gozdovih Matajurja je gorel ogenj, ob morju Je bliskal svetilnik, a nismo imeli časa, da bi občudovali romantično nočno panoramo. Na dnu so zaskrbljeno sprejeli vest, da se zunaj pripravlja nevihta. »Vrag bo, če trešči v lestve,« je dejal na dnu Velikan. Nevihta se je vse bolj bližala, slišati je bilo že oddaljeno grmenje. »Temna Je noč in stresa grom oblake,« sem recitiral Prešer-na, a me je takoj popravil Sulc: »Bo tudi tebe nocoj stresalo.« Strela je tolkla že v pobočja Kanina in že Smo v duhu videli naše Parte z obvestilom, da je preminil cvet slovenskega jamarstva, zadet od strele. »Zanima me, kakšen občutek imaš, če vate udari strete« sem dejal v tišino, ki je nastala. »Le malo počakaj, pa boš čutil,« je zlobno pripomnil Manč. »Ali ni škoda elektrike,« je popolnoma apatično izjavil Sulc. V trenutku se Je ulila ploha in pogasila skromni ogenjček, °b katerem smo se greli. Pozvonil je tele-
fon: »Je Manč tam?« »Ne, tu njegova tajnica. A ti si Ilera, kaj počnete na releju?« »Tu je groza, umrla bova od mraza. Temperatura je ena stopinja nad ničlo, midva pa sva popolnoma mokra,« je bilo čuti Ilerjev trepeta, joči glas. »Upam, da bosta še malo vzdržala, saj se bodo oni z dna kmalu vrnili,« sem ju skušal tolažiti, »saj zunaj ni nič bolje. Dež lije, kot bi ga naročil.« »Vzdržite, kolikor morete, so dejali nekemu zločincu, ki je bil obsojen na sto dvajset let ječe,« se je spodaj zasmejal Ilera in pokazal, da njegovega op-
timizma ni mogoče tako hitro ukrotiti.
Z dna so sporočili, da so prišli »samo« sto dvaindevetdeset metrov globoko in da je brezna konec. Zunaj se je svitalo in dež je malo pojenjal. Potegnil pa je strupen, mrzel veter in v trenutku smo se spremenili v tre-petajoče trse, ki so počeli vse, da bi se vsaj malo ogreli. Minute so se vlekle kot ure, nazadnje pa so le povedali, da so že na globini devetdeset metrov. Spet je začelo deževati in namočilo nam je za silo že suha oblačila. Ko smo potegnili iz jame šklepetajočega Ue-
ro, je dejal: »Dante ni videl ničesar. V peklu jih vsaj 'zeblo ni «
Kanin, Jamarski eldorado
Čez dan je vladala v koči tišina. Slišati je bilo le enakomerno smrčanje in kapanje vode, ki se je scejala z mokrih oblačil spodaj v veži. Pod večer smo šli do jame pospravit opremo, ki smo jo zjutraj pustili kar tam, da smo lahko hitreje prišli pod toplo streho. Med pregledom smo opazili nekaj poškodb na lestvah, ki jih je povzročilo padajoče kamenje.
Zvečer se je razlegala v koči pesem in orglice.
Jamarček, jamarček, kam greš spet sedaj?
Bo kamen nate padel, ne bo te več nazaj.
Na srečo pa jamarjem pesmi ne sežejo do srca, sicer bi se njihove vrste precej razredčile. Pozno ponoči so še zadnji ponočnjaki prištorkljali na svoja ležišča. Proslava je bila upravičena, saj je Primoževo brezno tretje po globini v Julijcih.
Naslednje dni je bilo vreme čudovito. Sonce je žgalo in spet nekateri niso bili zadovoljni. Vsak večer smo se utrujeni vračali v kočo, saj breznom nismo prizanašali. Norma je bila deset brezen na dan, seveda nobeno ni bilo tako globoko kot Primoževo. Se dvakrat smo zabeležili dno pri sto desetih metrih, druge brezna pa so se gibala od dvajset do sedemdeset metrov. Med tednom se je naše število povečalo, saj so prišli »na pomoč« še Jure, Stane in Tomaž. Precej zgražanja je požel Stane, saj smo ga po enem letu in pol prvič videli brez brade Ob pogledu nanj se je Sulc skoraj razjokal: »Bil si simbol jamarja, zdaj si se pa obril.«
Zadnji dan sta Sulc in Manč odkrila na podih pod Babanskim skednjem precej jam, ki smo jih raziskali. Skupna globina tistega dne je bila 350 metrov.
Ko smo se naslednji dan spuščali v dolino, se je nekdo obrnil in zagrozil: »Nasvidenje drugo leto, Kanin, takrat se pa ne boš izmazal samo s sto dvaindevetdesetimi metri.«
Tekst in sliki: JANEZ ZRNEC
Težko otovorjeni jamarji na Kanin
vzpenjajo
na
tržišču!
am zagotavlja idealno avtomatsko in superavtomatsko strojno pranje.
PO NASI I DEŽELI I NEKOČ IN DANES
• RAVNE CESTE SO PRAVI VIR BLAGOSTANJA
Ravne in lepe ceste zelo pospešujejo vsestransko trštvo. Kraji pa, kteri niso v stanu svojih pridelkov zarad pomanjkanja lepih cest in po tov, ali zaradi slabih izdelkov v denar obrniti, trpe veliko uboštvo v ma-terijalnem in vsled tega tudi v duševnem obziru. Da dospemo tedaj do blagostanja in po blagostanji do veče omike, treba je najprej za lepo izpeljane, kar koli mogoče ravne ceste in poti skrbeti. Kaj nam pomaga zlato v breznu, ako ne more živa duša do njega?
Novice, 22. avgusta 1866.
• DROBIŽ POLICIJSKE KRONIKE
Aretirana je bila B. R. radi vlačuganja• — Neki gospod je v eni rožnodolski gostilni lahko telesno poškodoval gostilničarko, ker mu ni hotela dati pijače. — V Trnovem sta se dva moža opsovala in končno je močnejši drugemu izbil zob. — Dve mladi deklici sta bili prijavljeni radi venerične bolezni. — Dva slučaja pijanosti oziroma kaljenja nočnega miru. — Konjač dalje pregahja pse, ki nimajo nagobčnikov. — Zopet je 12 novih slučajev prestopka cestno-policijskega reda.
Jutro, 22- avgusta 1926.
TT
IŠČE GOSTILNE S 5 ZVEZDICAMI
PRI PRAHU V IMENEM
Ce v Celju vprašate, kje je na Kozjanskem kaka dobra gostilna, vam bodo brž povedali, da se oglasite pri »Prahu« v Imenem, na poti v Podčetrtek. To vam bodo povedali ljudje, ki so »sladokusci«, in nimajo pri tem nikakršne »provizije«.
Tako smo se tam oglasili tudi mi. Predvsem zaradi vsak dan svežega odojka, s katerim postrežejo lačnim gostom. Tako so nam pravili, in prepričali smo se o tem, ne da bi poprej povedali, da iščemo »gostilne s petimi zvezdicami«.
Po slabi cesti iz Kozjega je do Imenega četrt ure vožnje (seveda če se vam ne zdi škoda avtomobila!). Prijazni gostilničar kar sam vpraša:
— Odojka, mar ne?
Odličnega odojka (porcija velja 700 dinarjev) smo pospravili, kot bi trenil. Zares dober in — svež!
— Vsak dan koljem! Bog obvari, da bi imel starega, saj bi me takoj »pogruntali«. Enkrat tedensko se zapeljem v Brežice ponje, kjer so cenejši. Imam pa jih tudi doma, če jih slučajno ne morem dobiti. Ljudje so se tako navadili nanje, da ne smem biti brez njih — pripoveduje gostilničar in na vprašanje, kakšne specialitete ima še, odgovarja:
— Domačo salamo po 500 dinarjev porcija, pa tudi »šinjek« (vratovino) po 500 dinarjev porcijo.
— In kakšno vino lahko pijemo?
— Samo domače — odgovarja. — Domače virštajnsko vino točim po 600 dinarjev liter.
Postrežba je solidna, mize so čiste. In ne glede na to, da se tudi marsikak tujec iz Rogaške Slatine pripelje semkaj na obisk, smo se prepričali, da gostilna pri »Prahu« v Imenem zasluži vsaj pet zvezdic, če jih že druge prav toliko.
BISTRICA OB SOTLI: „RAUTNER"
Težko bi človek verjel, da je lahko »tam nekje bogu za hrbtom« tako lepa in tako dobra gostilna, kot je »Pri Rautnerju« ob Bistrici ob Sotli. Pravzaprav ni ob Sotli in tudi ne v Bistrici. Treba je še krepko pognati železnega konjička po sicer lepem makadamu navkreber, kaka dva kilometra od te prijazne vasice. Na grebenu, na vrhu, boste naenkrat zagledali lepo stavbo, bolj planinskemu domu podobno, in truda (kakor tudi avtomobila!) vam ne bo žal!
Franc Rautner je v gostinstvu in turizmu doma! To se kajpada najlaže vidi pri postrežbi in v tem, kar lahko lačen in žejen turist dobi. Slovenski turisti so tu bolj redki, zato pa so toliko številnejši Hrvatje in — verjamete ali ne! — tujci!
Od Rautnerja ne boste odšli kar tako. S prijaznim nasmehom vas bo pridobil gospodar ali gospodinja. Ko pa se boste najedli domačih piščancev (polovica ga stane 1000 dinarjev), odlične srbske solate, ki je znana daleč okoli (200 dinarjev), ali pa kakršnekoli druge specialitete (domača salama ali klobase — 500 dinarjev, »šinjek« — 450 dinarjev, zaseka — po želji), si lahko privoščite tudi ribe! Ce jih nima, bo gostilničar rekel, da malo počakate, in šel jih bo iskat v Bistrico ali pa kam drugam!
Iz te gostilne ne morete oditi, da ne bi bili postreženi!
Pili boste »bizeljčana« po 600 dinarjev liter ali pa tudi »wisky«. Pač — po želji!
In če vam bo avtomobila žal, zaradi zares slabe ceste, boste po okrepčilu na to zlahka pozabili!
mm
LOSION ZA KOSU
MONTV JE ODŠEL ZA VEDNO!
Štiriindvajsetega julija je bu dilka v stanovanju Montgome-ryja Clifta na 61. cesti v New Yorku zelo zgodaj in dolgo zvonila. Prejšnji večer je igralec pozno legel k počitku, zato je naročil svojemu tajniku Jamesu Lorenzu, naj ga prebudi čimprej ker mora na dolgo pot. Monty, kot so mu pravili prijatelji, je komaj zaključil snemanje vohunskega filma »The Defector« in v kratkem bi moral v Rim, kjer ga je pričakovala Liz Tay-lor, da bi snemala skupaj film »Odsevi v zlatem očesu«. Vendar je hotel proste dneve izkoristiti za krajše počitnice, tavajoč okoli sam, kot je bila njegova navada, s polnim kovčkom knjig in z zadnjo zbirko plošč Elle Fitzgerald.
James Lorenzo se je zbudil ob sedmih in stopil v Montyjevo sobo. Našel je igralca v zelo hudem stanju; Monty ni mogel več govoriti, dihal je s težavo. Tudi zdravnik, ki je prihitel na 51. cesto, ni mogel storiti za mladega umetnika ničesar, vendar je poskušal obdržati v življenju še mlado in močno telo človeka, ki je vse življenje dokazoval, da lahko tudi v okolju, obremenjenem s predsodki in nepisanimi, pa vendar globoko zakoreninjenimi družbenimi na vadami in pravili, živi po svoje! Toda bitka zdravnika, čeprav
uporna, ni mogla zaustaviti koraka smrti. Monty, star komaj 45 let, je podlegel srčnemu infarktu. Odšel je tiho, tako kot je živel in tako, kot bi sam hotel: poslovil se je od Hollywoo-da nenadoma, brez posebnih svečanosti, skromno, tudi od velikega filmskega sveta, nikoli ni zahteval ničesar in najmanj sedaj ob zadnji uri. Čeprav je Hollywoodu dolgoval bogastvo in slavo, ga ni maral, sovražil ga je tako, kot znajo sovražiti ljudje, ki so obrnjeni vase. Hol-lywood mu je nudil vloge in to lepe vloge, ki so mu prinesle slavo, toda le zato, ker je bil edini, ki je tem vlogam lahko vdahnil življenje. Ce bi mogli, bi ga režiserji najraje izobčili iz filmskega sveta, kot bi ga izobčil tudi svetovljanski Hollywood, če mu ne bi več koristil. Zato za njim^ niso jokali mnogi, in če so, njihove solze niso bile odkritosrčne, čeprav je bil eden najboljših igralcev ameriške povojne generacije, morda celo najboljši!
Za njim je jokala ena sama ženska, igralka, in to dobra igralka, ki je bila v -Hollywoodu prav tako osovražena kot Mon-ty: Liz Taylor. Ko so ji sporočili žalostno vest, je planila v krčevit, odkritosrčen jok ženske, ki je izgubila ljubljeno osebo. »Izgubila sem najboljšega prijate-
lja,« je dejala Liz, in to so bile zares odkritosrčne besede, ker je bilo prijateljstvo med Liz in Montyjem odkritosrčno, brez pretvarjanja in licemerstva. Prijateljstvo, ki je trajalo dvajset let in ki ga nobena obtožba, sum ali dvom o neuresničeni ljubezni enega partnerja do drugega, ni moglo omajati. Bilo je to čudovito prijateljstvo, edina svetla luč v življenju Montyja, ki v ljubezni ni našel sreče. Ugibanj o njunih odnosih je bilo
O Sofia Loren je prepričana, da le zdravje ohranja lepoto in mladost Da bi ostala zdrava, Je povedala v intervjuju za neki ameriški list, mnogo spi »Potegnem zavese pred okna in si zamašim ušesa pa nič ne slišim. Spati je prečudovito!« Za zajtrk pije močno kavo, da se ji oči na široko odpro Ne kadi več kot deset cigaret dnevno in nikdar ne pije alkoholnih pijač, ker »debelijo« Na dieto ne da dosti. »Ce hočem shujšati, dan ali dva ne jem in to je vse.«
Slavna Arletty je živ primer poguma. Kljub temu, da ima samo eno oko in z njim vidi le s pomočjo leče, nastopa na tur-
veliko, preveč in največkrat so bila vsa ta ugibanja neresnična. Morda sta bila Liz in Monty zaradi svojih posebnih značajev in pogojev življenja, kakršne jima je narekoval Hollywood, zelo potrebna drug drugemu in morda bi bila skupaj lahko srečna. Toda življenje ju ni nikoli moglo združiti: Ko sta prvič igrala skupaj v »Ameriški tragediji«, je bila Liz premlada, vedno v družbi mame in zelo tiha. Monty pa je bil vezan na igral-
neji po Franciji, Švici in Belgiji, in to v Cocteaujevih Monstres saeres. »Trdo delo je to, pri 68 letih,« pravi Arletty, »vendar mi pomaga živeti.« Se je spominjate iz Otrok paradiža?
Lilian Gish, ameriška igralka še iz Griffitovih časov (Rojstvo naroda) ima zdaj 71 let. Pravkar se pripravlja na snemanje novega filma in pravi, da bi napisala svoje spomine šele leta 1984. »Velika igralka je vedno slaba žena, zato sem izbrala samski stan.«
9 Zakon Gine Lollobrigide z Milkom Škofičem se Je končal z ločitvijo. Sin Milko, 9 let, je
ko starejših let Myro Letts, kateri je potem sledila še druga igralka, prav tako mnogo starejša od Montyja: Libby Holman. Tako se Liz in Monty nista nikoli srečala, kot bi želel filmski svet in kot si je predstavljala filmska publika. Vsak zase sta bila vezana za ljudi, ki sicer največkrat niso bili izbrani najbolj srečno, vendar so ju vezali in njuni srci nista bili nikoli tako prosti, da bi se lahko zbližali.	D.	M.
z materjo odpotoval v Švico, ki si jo je Gina Nt male izbrala za drugo domovino Škofič pa se posveča v Italiji svoji založniški dejavnosti, izdaja namreč medicinske knjige.
% Glasbene komedije z zvezdniškimi zasedbami in ogromnimi stroški prinašajo producentom ogromne dobičke. Tako West si-de Story 48 milijard starih dinarjev, My Fair Lady 120, Mary Poppins 45, Melodija sreče 81 in zato že delajo nove: Dr. Doo-little z Rexom Harrisonom ul musical Camelot z Vanesso Red-grave, ki je dobila letos v Cannesu nagrado za glavno žensko vlogo.
PABERKI
t.1 V,
FILMI, KI JIH GLEDAMO
TRAGEDIJA
SILVAIN
REINER
MARILVN MONROE
ODPRTO PISMO SKUPINE 43 FILMSKIH DELAVCEV
Ekipa filma »The Misfits«, po povesti Arthura Millerja. Vidimo Marilyn, Monty,ja in Clarka Gahla. Sedaj ni nikogar več: Marilyn nas je zapustila, ko ji je bilo 36 let, Clark Gable jih je imel 56, Monty 45. Vsi so bili veliki igralci, ki jih ho ves filmski svet zaman objokoval.
MORILCI IZ SAN FRANCISCA
Ameriški film v cinemascopu; režija Ralph Nelson, igrajo: Alain Delon, Ann Margret, Jack Palance; produkcija MGM 1964.; distribucija: Morava film.
Ameriški film »Bil je tat«, ali po volji domačega distributerja »Morilci iz San Francisca«, neznanja ameriškega gledalca prvič z znanim evropskim zvezdnikom Alainom Delonom in to v filmu za najširše občinstvo. Po obliki na.) bi bil ta sestanek v žanru, ki je znan pod imenom ameriški realizem, katerega se danes že držijo primesi sodobnega cinen . veritč v vizualnem in prizoriščih. Preostalo pa je umetelno sestavljena zmes iz melodrame, kriminalke, detektivke, reportaže in groz Ijivke, vse pod okriljem nekega socialno kritičnega zoin nega kota.
Melodrama v filmu je srečen zakon: on priseljenec, ona Amerikanka in njun otrok. Srečni so, dokler na mladega priseljenca ne pade sum, da je izvršil roparski napad in ubijal, kajti kriminalistični inšpektor je soočil zrno strela, ki ga je dobil v trebuh iz priseljenčeve pištole pred mnogimi leti, a tega ni mogel dokazati, z zrnom, ki so ga potegnili iz trupla ubite prodajalke. Od tu dalje Je zadeva kriminalka. Ko pa se pojavi prise-Ijenčev brat in ga sili, da hi šel z njim v roparski napad, ki bi prinesel goro denarja, postane zadeva že detektivka. Po mnogih peripetijah In zaradi krivic, ki so mu storjene, se priseljenec odloči za napad in pristane. Od tu dalje zadeva dobiva rahlo politično začimbo, da ameriški gledalec izve, odkod preti nevarnost — sestanek imajo namreč v kitajski četrti in vsa druščina je ogabno predstavljena, razen funkcionalno »čistega« mladega priseljenca. Ves ta zvarek in vse to prepletanje naj bi nilo odraz realnega življenja, Id pa ga modro nadzorujejo organi ameriške varnostne službe in tako se ta zasebna igra ne more nikjer sprevreči v nekaj, kar bi preseglo začrtane meje in se »izrodilo« v kritiko družbe nasploh. Konec bi bil lahko srečen, pa vse skupaj pokvarita nesrečno naključje in nesporazum. Mladi priseljenec obleži na asfaltu, pravzaprav je Alain Delon moral obležati na asfaltu, kajti le tako je zavibrirala vsa čustvena lestvica v povprečnem Amerikancu in predramila še v zadnjem gledalcu veliko porcijo sočutja, da je osvobojen vseh predsodkov prostega srca zahteval: hočemo še Alaina Delona.
Alain Delon v prvem ameriškem	filmu ni	to,	kar	vemo o njem v evropskih filmih pod	vodstvom	velikih	re-
žiserjev. Režiser Ralph Nelson je pokazal, da je tokrat le vešč formalist, ki zna stare vizualne oblike in utvare povedati v novem ritmu, s čimer	doseže,	da	gledalec
pristane na zgodbo, vsaj, dokler jo	gleda.
VOJKO DULETIC
iiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiii!iiiiiiiiiiiiiii!iiniiiiiiiiiiiiiiiiiitiiii^
NOVO
imvnih«
Bila ,je lepa in dobra igralka. Moške je spravljala ob pamet, toda ženskam je bila simpatična. Trpela je zaradi manjvrednostnih kompleksov, toda njeni filmi so imeli neznanski uspeh. Bila je občudovana kot nobena druga ženska, toda v ljubezni je bankrotirala. Kaj se je zgodilo z njo?
Četrtega avgusta 1962 je Maril.vn Monroe umrla. Zaužila je bila premočno dozo uspavalnih tablet. Odtlej fenomen Marilyn Monroe vedno znova zaposluje svet. Dve leti po njeni smrti je njen bivši mož Arthur Miller napisal dramo »Po
padcu«. Mnogi Marilyninl občudovalci vidijo v tej drami njegovo opravičilo. Dramo nameravajo zdaj v Hollywoodu filmati. Glavno vlogo naj bi igrala Margaret Lee, nekdanja igralkina dvojnica. Še in še so pisali o Marilyn Monroe, vsak po svoje so razlagali njeno tragično smrt v zvezi z neusmiljenimi zakoni hollywoodske trgovine z iluzijami, l>od katerimi se je zrušila. Eden od takih najnovejših poskusov razlage je dokumentirano poročilo Francoza Silvama Reinerja, iz katerega homo vzeli nekaj odlomkov in jih objavili v nadaljevanjih.
Moreče soparen je ta junijski dan leta 1962. Bela pritlična hišica v Brentwood Villageu ima vsa okna in vrata na stežaj odprta. Nobenega glasu ni slišati. Gospa Murray, molčeča gospodinja, ki je že toliko vsega videla v tej hiši, napolni srebrno skledo z novimi ledenimi kockami, pripravi sodo in kozarce, nato odnese pladenj v Marilyni-no sobo, od koder že celo večnost ni slišati niti glasu. Obotavljaje se potrka gospa Murray na priprta vrata. Odgovora ni. Toda zdaj lahko Marylin vidi. Sedi na stolu pred velikim ogledalom. Otrplo in brez izraza se ogleduje. 2e nekaj ur sedi tako. Potem reče: »Zmeraj več jih je. Ves obraz je poln gub. Tu ni kaj storiti. Konec je. Mimo.«
Gospa Murray bi rada rekla nekaj tolažilnega. Toda Marilyn nestrpno odmahne. »Molči. Kaj bi me tolažila «
Cez nekaj minut zgrabi Mari-lyn telefonsko slušalko. Pokliče fotografa Berta Sterna, ki je njen stari prijatelj. »Bert, lahko prideš hitro k meni? Nare-dil^ bi nekaj posnetkov. Slišiš? Da bodo vsi gledali! Marilyn brez vsega. Prav?«
Bert Štern obljubi, da bo takoj prišel. Prvi obiskovalec bo, ki bo videl Marilyn, odkar je bila izginila za teden dni. Pred tednom dni je doživela polom s filmom, ki naj bi bil biser v njeni karieri, nov svetovni uspeh, na kupe denarja. Reklamni oddelek družbe Centfox je najavil: »Prizori omamne čutnosti. Monroe taka, kot jo je bog ustvaril.«
Vse je bilo lepo spočetka. Zdelo se je, da se je film »Some-thing’s Got to Give« začel pod dobro zvezdo V 32 dneh so posneli jedro filma: sedem in pol minut blesteče Marilyn na širokem formatu, v tehnikolorju, gola in prikupna v prozorni vodi marmornatega bazena. Ostanek filma, običajna hollywoodska konfekcija z zvezdniško zasedbo, ne bo delal težav. Producenti so prepričani, da bo vse v redu.
Dokler se ni zgodilo ravno narobe. Začelo se je v ateljeju, čakali so na Marilyn. Celo dopoldne. še popoldne. Monroe je rada zamujala. Toda tokrat je bilo drugače. Marilyn ni več prišla. Ne naslednjega dne. Ne potem. In vsak dan čakanja je stal družbo nekaj tisoč dolarjev. Poslali so človeka k njej domov. Skrila se je. Nihče je ni dobil pred oči. Producenti so grozili in rotili, naj se vrne. Zaman. Po telefonu je odgovorila: »Bolna sem. Ne morem več.« »21. junija 1962 je družba Centfox sklenila prekiniti snemanje. Celo premoženje je že vtaknila v ta film. Ni hotela izgubiti še več. Veliki upi so splavali po vodi.
Monroe je izginila. Pravili so, da je odpotovala, zbežala. Da leži bolna na neki kliniki v Parizu.
V resnici pa te dni sploh ni šla iz hiše, niti za sekundo. Bila je s svojo zvesto gospodinjo Murray doma, se presedala s stola na zofo, obupana ki na robu živčnega zloma.
Zdaj je srečna, da bo lahko videla prijatelja Sterna. Navdušeno ga sprejme. Hkrati ga sili, naj pohiti.
Marilyn se je za to uro skrbno pripravila. Premišljeno se je našminkala in brezhibno počesala. Natanko ve, kaj se bo zdaj zgodilo. Brez besede spusti na tla jutranjo haljo. Bert Stem začne fotografirati. Marilyn se premika kot mačka gibko pred njegovo kamero. Ogrne si tančico okrog bokov, jo spet sname in se okrasi z bleščečimi koraldami. Obnaša se, ko da bi bila čisto sama pred ogledalom. Cez nekaj ur reče: »Zdaj je dovolj.« , En sam pogoj ima: sama bo odbrala posnetke za povečavo in objavo. Ko se Bert Stem vrne z razvitimi filmi, je Marilyn vzhičena. Lepa je na vseh fotografijah in mikavna. Vsi naj vidijo, da je tako. Samo nekatere posnetke, ki ji ne ugajajo, prekriža z medeno rumenim lakom za nohte, da bi bili neuporabni.
Toda še ji ni dovolj. Komaj je Bert Stem odšel, pokliče še druge fotografe in jih povabi, naj pridejo k njej. Obsedla jo je nenasitna želja, da bi se fotografirala. Z Georgeom Barri-som se pelje na obalo v Santo Monico. Ve, kaj je treba storiti za take posnetke. Pozna skrite, dolgotrajne vožnje na plaže, kjer med grmičevjem in na sa motnih jasah nastajajo fotogra fije za vojaške in moške revije. Bili so časi, ko si je s tem služila kruh.
Tega ni pozabila. Sploh ničesar ni pozabila. O bedi svojih začetkov, o lakoti in sdroma-
Norma Jean Baker, dve leti in pol.
štvu svoje mladosti, o dnevu svojega brodoloma pred holly-woodskiml vrati je ven in ven razmišljala.
Julij 1932 — Grace McKee si prižema roke v belih bombažnih rokavicah k prsim, ko da bi hotela izprositi, naj se odpro vrata. Raj so zanjo velike zgradbe, na katerih se v velikanskih črkah blešči napis »Metro Goldwyn Mayer«.
Študiji filmske družbe so ob- . dani z visokim zidom. Mrk vratar straži pred vrtljivim križem, edinim vhodom v raj. Neprija zno opazuje vratar Grace McKee, tridesetletno ženo, ki vodi za roko majfmo deklico, Normo Jean Baker. Obe sta se bili praž-nje oblekli. Preveč rdečila na oznojenih licih, skrbno zviti kodri, slamnik s svilenimi trakovi.
»Tak nasmej se no. Norma, nasmej,« zahteva teta McKee. Čeprav Grace McKee pozna le zadnjo stran sanjske kulise — de la kot lepilka filmov pri Cent-foxu — vseeno upa v čudež. »Mogoče je danes najin srečni dan,« pravi šestletni deklici ob svoji strani.
Prišli sta iz Sawtelila, losange-loškega predmestja siromakov. Prah netlakovanih cest se drži njunih oblek. Da bi prihranili denar, sta prišli peš. Pri vodovodni pipi obstaneta. Grace pomoči robček, da bi zdrgnila umazanijo z roba muslinaste oblekice in belih čeveljcev svoje varovanke. Norma drži roke nekoliko od sebe, da ne bi zmečkala nabranih rokavcev.
MGM je bila razpisala poskusno snemanje. Išče naraščaj. Na stotine jih je prišlo, zakaj to je leto otroških zvezd, čas Shirley Temple. Po vsej Ameriki poganjajo lepotni saloni za otroke kot gobe po dežju, častihlepne matere dajejo iz žepov poslednje cente, da bi svojim hčerkam izravnale pot do filmske slave.
Zrak v žalostni čakalnici Je gost od vročine in razburjenja, živčne roke popravljajo pentlje na otroških oblekicah, gladijo kodre. »Ponovi svoje besedilo. Napravi poklonček in se nasmeji — ne, ne tako togo, to ne bo dobro...«
Prihodnjič naprej
&
MERIMA
KRUŠEVAC
KRITIKA USTVARJALNIH MOŽNOSTI
Z ZDRAVILNIM OLJEM
NAGELJČKOV
Triinštirideset uglednih filmskih delavcev Jugoslavije - režiserjev, scenaristov in filmskih publicistov je med letošnjim filmskim festivalom izdalo odprto pismo, namenjeno vsem, ki imajo radi film. V sorazmerno dolgem pismu, ki ga zaradi dolžine ne moremo natisniti v celoti, so kritično spregovorili o tistih stvareh v naši dnematografiji, ki duše in zavirajo pravo ustvarjalnost. Iz pisma objavljamo nekaj najbolj zgovornih odlomkov.
O umetnosti in birokraciji: Če
trdimo, da je cilj umetnosti popolna svoboda izražanja, pomeni to izogniti se pomembnejšemu vprašanju: KAJ izraziti in ali se to SME. Ni mogoče zanikati, da ni del naših filmskih ustvarjalcev v položaju splošne dezorientacije in utrujenosti poiskal svoje osebne rešitve. Vseeno pa je zelo značilno, da se je pred nekaj leti več »povsem estetskih« filmov znašlo na klopi za obtožence zaradi idejnih stranpoti in menda tudi zaradi zgrešenega gledanja na sooialne pojave. Birokracija hoče imeti umetnost, toda ne problemov.
zato postavlja umetnikom slonokoščene stolpe, jih »čudovito izolira«, potem pa se zgraža nad njihovo asocialnostjo. Pri nas vse bolj pogosto nastajajo dela — obenem s povečanjem števila odkritosrčnih, avtentičnih, kompletnih filmov — ki ne gredo do konca, ki stilizirajo, zamolčujejo, se končujejo na DOLOČENI MEJI. Ta določena meja je, hi razloga, da bi zapirali oči, sooialna in moralno-politič-na problematika.
O ustvarjalni svobodi:	Med
umetnikom in njegovo svobodo je serija anahronističnih sodnih teles, pogojenih z zakonom in
vzdrževanih zaradi potrebe sloja ljudi, ki lastno članstvo v cenzurah vseh vrst smatrajo kot privilegij, ki jim omogoča kontrolo nad drugimi, ki pa obenem onemogoča vpogled v pogoje in razloge njihovega življenja, njihovega socialnega položaja in njihove družbene akcije. Krona večstranske zunanje kontrole filmske proizvodnje je državna komisija za pregled filmov, ki je v naši družbi, kjer je ustvarjalna svoboda državljanov reklamirana kot vrhunski ideal, samo eno od številnih teles, v katerih se anonimno odloča o usodi naših filmov.
Strah pred filmom: V strahu pred filmom se skrivajo pravi razlogi vseh omejitev in izolacij, ki so jim podvrženi poklicni in amaterski ustvarjalci filmov, v strahu pred filmom se skrivajo vzroki skrčenega kinematografskega sporeda.V strahu predfilmom se skrivajo razlogi, zakaj ne uvajajo filma v šole vseh stopenj, prav v tem je tudi vzrok, zakaj se občinstvo ne združuje
v filmske klube, da se onemogočajo avtorske skupine in da se zavirajo akcije filmske kritike.
Zahteve in predlogi: Novo delovno atmosfero naše kinematografije moramo ustvariti izključno sami.
Ustvarjalci morajo uresničiti svoje pravice do lastnega organiziranja v skupine po estetskih m osebnih afinitetah, pa tudi do ustanovitve in vodenja neodvisne proizvodnje.
Gledalcem se mora omogočiti izhod iz pasivnega položaja potrošnikov, ki lahko svoj odnos do filma izrazijo edino z nakupom kinematografskih vstopnic.
Gledalci morajo uresničevati svoje pravice do organiziranja filmskih klubov in drugih oblik javnega delovanja, v katerih bodo lahko oblikovali svoje kritične pripombe filmom in avtorjem, vzpostavili pa tudi zahteve do distribucij tako domačega kot tujega filma.
V sedanjem razdobju svojega
razvoja zahteva naš film aktivno angažiranje filmske teorije, kritike in publicistike pri oblikovanju teorijske misli o našem filmu in spoznavanju njegovih notranjih tendenc in razvojnih črt.
Ustvarjalno ozračje, ki ga želimo našemu filmu, zahteva inteligentno filmsko distribucijo, v kateri bodo enakovredno mesto poleg novih filmov zavzemali tudi filmi, ustvarjeni v zadnjih sedemdesetih letih v svetu.
Uvajanje filma v šole vseh stopenj do univerze je osnova oblikovanja izobraženega filmskega gledalca, pa tudi osnova nove šole, ki omogoča svojim učencem učenje vizualnega jezi ka, katerega se poslužuje naš čas.
Ustvarjalno ozračje zahteva tudi obstoj eksperimentalnega laboratorija v obliki svobodnega dela za eksperimentalni film in odprtost tekoče filmske proizvodnje do najbolj avantgardnih iskanj.
Čemu to pismo? To pismo je izraz nezadovoljstva, pa tudi določene kritične samozavesti, da smo v zrelem trenutku naše kinematografije in našega družbenega življenja in da nas lahko že jutri, če ne zastavimo noge med vrata, prekrije večji mrak od tistega histeričnega trenutka pred dvemi, tremi leti, ko so desetine filmov naših navadnih ljudi komisijsko pretresali za zaprtimi vrati, kot da gre za »kontrabant«, ko so kritiki javno preoblačili svoje ideje po časopisih in ko je neki pesnik, živčno razburjen, celo javno pljuval na filmsko platno.
Kravate - terital
NOVOSTI ZALOŽB
• Gustave Flaubert: VZGOJA SRCA. -Zgodba mladega moža. Prevedel Karel Dobida. Opremil Janez Bernik (Državna založba Slovenije)
• Pierre la Mure: CLAIR DE LUNE, I, II. -Prevedel Boris Verbič. Opremila Nadja Furlan-Lorbek (Državna založba Slovenije, Biografije)
• Edita Morris: CVETJE IZ HIROŠIME. -Prevedel Janko Moder. Opremil Broni-slav Fajon (Obzorja, Maribor, Svet v knjigi 29)
• Philipp VViebe: PRED NAŠIMI VRATI. -Prevedel Franc Šrimf. Opremil Janez Vidic (Obzorja Maribor, Svet v knjigi 28)
• VVolfram Eberhard: ZGODOVINA KITAJSKE. - Prevedel Marjan Bregant. Opremila Jakiča Accetto. (Državna založba Slovenije, Kultura in zgodovina).
SREČANJA
PAJA KANIŽAJ:
JUGOIZMI
Naše morje ni več samo slano. Vse bolj je po-prano.
*
Ni čudno, da se referati radi razvodenijo, ko pa pred referenti zmeraj stoji steklenica z vodo.
* \
Naj bodo črke v paroli še tako velike, nepismeni jih ne bodo znali prebrati!
*
Kako bi šele Turčija morala biti zaostala! On) so še dandanes pod Turki!
*
Nekateri so parolo TOVARNE DELAVCEM razširili v TOVARNE DIREKTORJEM TOVARN.
»KOMOLCE KVIŠKU”
Ati hoc skupina »Metla 66« st; je pretekli teden predstavila v Križankah * novim satiričnim kabaretom »KOMOLCE KVIŠKU!«.
Malolitražni avto-r: Tone Fornezzi
Igrajo: Erika Železnik, Mirko Bogataj, Marjan Kralj, Radko Polič.
Godba: Lovrenc Arnič, Andrej Goršič.
Režija: Bogata-j
Scena: Postavljena
• Vsaka ideološka zgrešenost povsem slučajna!
• Na zalogi vedno sveže direktive!
• Pazite na denarnice in mednacionalne odnose!
• Nože oddajte v garderobi . . . !
Dragi gledalci, prosimo, če počakate samo še trenutek, ker naš tekst za natirični kabaret še ni povsem gotov. Saj veste, plenum, direktive, seje, spremembe intakodalje in ker želijo, želite in tudi mi želimo, da bi bil naš kabaret na liniji na naši liniji, na pravi liniji, torej samo trenutek. Saj veste, mi imamo celo vrsto linij, trolejbusne linije, železniške linije, TV linije, linije najmanjšega odpora, upravne linije, linolej . . . pardon, to ne, ta ne sodi v kolekcijo naših linij. Skratka, želimo biti na liniji in tudi moramo hiti na liniji, ni naša linija li-ta-ni-ja, če prav smo podpisali konkordat . . . Iskreno povedano, pa je križ s temi linijami. Trolejbusne linije imajo zamudo, železniške linije ukinjamo, TV linije imajo prekinitve, politične linije odklone, lmije najmanjšega odpora niso zaželene, mi, mi naj bomo pa na liniji. Lepa reč! Torej trenutek, če se ni medtem kaj spremenilo, trenutek, da avtor napiše tekst, tako rekoč natakarski trenutek, kot če bi pri šestici naročili malo mešano. Zadnjič veste, je bil nekdo zaradi tega — malo mešano, golaž vampi — leden dni zaprt. Da, da zaprt, teden dni. saj razumete . . . prebavne motnje. Rekli bi, da je kuhar zgrešil po kuharski liniji. In gost — teden dni zaprt. Sedaj pa naj mi zgrešimo našo linijo. Torej mirno kri in trenutek. Saj pri nas smo vendar vajeni čakati, saj že nekaj časa čakamo na lepšo prihodnost in še bomo čakali . . . živimo pač v prehodnem obdobju in prehodno obdobje je kot velika čakalnica.
Kdor čaka — dočaka! In tudi vi boste dočakali . . . naš tekst.
Toliko za uvod. Pridite, pb predstavi banket na lastne stroške, kjerkoli!
Pa naj povemo še to:
Dosedanji uspehi »METLE 66«
— ena dotacija,
— otvoritev lastnega žiro računa (še v teku),
— satirični kabaret LARIFARY (v planu 76 predstav, brez plana 26)
NA5 POROČEVALEC NA OBISKU V DELAVNICI LONČARJA JANOŠA ŠKERLAKA V MOŠČANCIH
ENOGA MLADCA LONČARJA NEMAMO
Ce je kultura dostikrat podobna beraški malhi in de nd tisto, kar bi morala biti, kaj bi potem šele rekli za prosveto? Prosveta — denimo — je često beraška srajca. In če lahko rečemo za Ljubljano ali Maribor, da sta kulturni in prosvetni središči, potem ne vem, kaj bi lahko rekli za Novo Gorico ali Koper?
In kaj za — Kozjansko ...
Z Milanom Bračunom iz Kozjega sva sedela v edini gostilni, ki jo premore ta sicer lepi kraj.
Najprej mi je povedal, da je član kozjanske »Svobode« in da pozna razmere v njihovem kulturnem življenju.
— Pa lahko rečete, da od tega življenja nekaj imate?
— Seveda, ne smete biti preveč zahtevni. Mi na podeželju za meščane sploh nismo zahtevni. Tako vi sodite o nas!
Nisem mu nič odgovoril, ker se z njegovim mnenjem nisem strinjal.
»Svoboda« v Kozjem je nebogljenček. Zdaj še dvorane več nimajo, ker so si prebivalci zaželeli kino. In ker imajo zdaj kino, so v dvorano postavili sedeže, ki so za stalno pritrjeni.
— Imate igralsko družino?
— Seveda. Ta nam pripravi dve ali tri igrice na leto.
Nato je nadaljeval:
— Veste, naša publika je že postala zahtevnejša. Ne zadovoljujemo se kar tako s kakimi amaterji. Mora pa že biti kaj boljšega.
V Kozjem trenutno gradijo gasilski dom. »Svobodarji« upajo, da bo v tem domu tudi dvora-
na zanje. Za vaje, pa še za kaj drugega. Tudi za kak veseli večer. To si žele.
— Vi ste občina Šmarje pri Jelšah. Občina je precej daleč. Ali je daleč tudi glede pomoči Kozjemu?
— Ce verjamete ali ne, naša občina je revna. In če je občina revna, potem je težko tudi
s kulturo. Saj veste, da je kultura zadnja luknja na piščali.
— Ste lahko bolj konkretni?
— Da. Letos smo dobili trideset tisoč starih dinarjev pomoči.
Nato sva naročila še dva deci. Nazdravila sva na zdravje občini, kulturi, prosveta dn prizadevanju občanov.
Le-ti si resnično prizadevajo.
NA ZDRAVJE: 30000
VSE ŠPORTNE DOGODKE LETA Sl OGLEJTE DOMA
MEHANOTEHNIKA
priporoča svoje kvalitetne izdelke
proizvodi
MNNM
P 501 - Solidno, elegantno pero z iridium peresom - Cena Ndin 24,00
P 221 - Odlična standardna izdelava z iridium peresom - Cena Ndin 9,60 Dobite v vseh trgovinah s šolskimi potrebščinami, knjigarnah in trafikah
Stara slovenska ljudska obrt - lončarska, hitro izumira. Število lončarjev je iz leta v leto manjše. Nekdaj so bile tod prave lončarske vasi. V eni sami vasi je izdelovalo lončeno posodo do sto lončarjev. Do danes se je to število zmanjšalo na polovico pa še na manj, marsikje se je zdesetkalo in marsikje je že povsem umrlo. Pa tudi tam, kjer še obstaja, se je skomercializiralo. Lončarji, ki so nekdaj izdelovali posodo predvsem za potrebe kmečkih gospodinjstev, de(ajo da-
nes za naročnika v velikih mestih, po-največ vaze za okras in spominke. Ti izdelki pa so le še odsev nekdanjih pristnih ljudskih oblik. V Prekmurju je znana predvsem črna posoda, ki jo izdelujejo v Filovcih, glazirano posodo pa izdeluje le še malo lončarjev. Ti še vedno delajo predvsem za potrebe kmečkega prebivalstva in so ohranili dokaj pristne oblike. Eden redkih preostalih lončarjev je tudi Janoš Škerlak iz Mo-ščanec na Goričkem.
Janoš škerlak v svojem »vešta-tu«. Z nogo poganja lončarsko vreteno, na »šajbi« pa oblikuje lončeno posodo (levo). ,
Pred pernico: napol pečeno Ion-čevino je treba politi z glazuro, nato pa ponovno popeči (desno).
MILAN BRAČUN: KOZJE
- Televizor ftlZ 222 o - avtomat* Sv cm
- Televizor RIZ 222 C - UHF avtomat* 59 cm omogoča zelo dober sprejem prvega in drugega programa
Naš servis je najsodobneje organiziran.
Bri ko kupite televizor RIZ 222 0. bomo storili da vam omogočimo čim boljš: sprejem.
Na tabli, ki oznanja njegovo obrt, sicer piše »Janez škerlak«, toda za vse na vasi je Janoš. Petinšestdeset let mu je in vsa so se mu vtisnila v obraz, pred 38 leti je začel delati na svoje, lončaril pa je že dosti prej.
Sedaj zlaga narejeno posodo
v pečnico, zidano iz opeke. Njegova peč je stara 200 let, najstarejša v Moščancih.
Čuti potrebo, da razloži poklic svojega rodu: »Oča je bil lončar, dedek je bil tildi lončar in njega oče Je bil tildi lončar.«
Rad razkaže svojo lončarsko
obrt. »Glino sami kopamo, štiri metre globoko — petnajst kilometrov daleč v Fokovcdh.«
Doma Jo navlažijo in jo s srpom režejo, da ne bi kak kamen ostal v glini. Potem pa jo v posebnem kalupu steptajo.
Glazuro kupi Janoš v Murski Soboti, tam dobi tudi barvo za lonce, steklen pesek pa dobi iz Novega mesta.
V1 »veštatu« (delavnici) stoji Ja-noševa šajba (lončarsko vreteno). Na pokončni osi je okrogla plošča — šajba, na kateri Janoš oblikuje posodo, spodaj pa ima drugo okroglo ploščo, ki jo poganja z nogo.
Pod njegovimi spretnimi rokami se v hipu pokažejo oblike trebušastega vrča. Izdelana posoda se v delavnici, ki je obenem tudi kuhinja, posuši, nato pa roma v peč.
V peči se posoda žge dvakrat, prvikrat štiri ure, potem dobi posoda glazuro in se peče še pet ur.
Peč kuri samo s strohnelimi starimi drvmi. »Treba kUpiti stare kuče, eto (svež les) ne vala.«
In kaj dela Janoš škerlak? »Vsako sorto delamo,« pravi, »dugi lonec za kislo mleko, ročke za vodo, tegelne za rože, vaj-dalne za posodo umivati, cedile za testo pa šalato prati, pUtre, putree, tepsije za retaše (zavitke), palčke, sklede za jesti, ta-njere.«
Po petintrideset posod na dan naredi, treba pa je krepko delati. Od jutra do večera pa mu pomaga tudi žena Mimika. Vsak mesec ali pa vsak drugi mesec se nabere posode za prodajo na sejmu.
»Po sejmih idemo. Idemo v Negovo, Radgono, Staro goro, Beltince, Creslovce, Veliko Polano, Šalovce, Gornje Petrovče ...«
Zdrava je lončena posoda, Jedi se v njej ne pokvarijo tako hitro in dolgo ohranijo naravni vonj. Jo kupujejo samo kmetje?
Janoš je povedal: »Kiipijo kmetje, gospoda tildi kiipijo ... Ce na sejmu dež ide, dobim malo. Tudi sto petdeset din sem dobil.«
Včasih pa je bilo drugače: »Trgovinam smo prej furt vozili tam notri proti Mariboru,
zdaj ne zemejo.«
In vendar je lončena posoda tako poceni. Janoš škerlak jo prodaja po sto petdeset, po dvesto, po tristo dinarjev, kakršen je pač kos. štiri otroke ima Janoš, vendar živi in dela sam z ženo Mimiko.
»Sin je že delal,« pravi, »ne-šče gospon delati, mi je odišeu v Ljubljano.«
Iz roda v rod se je podedo-
val poklic, sedaj ga ne bo dedoval nihče več.
»Težka je ta meštrija,« se vtakne v pogovor žena Mimika. »Ne ladamo več (Ne zmoremo več).«
Janoš je tako kot drugi lončarji dobil lončarsko bolezen. Zaradi glazure, pravi, ki Je zelo strupena. Večkrat je bil v bolnišnici v Murski Soboti in dobival je že transfuzije krvi. Da bi se ohranil pri zdravju, pije veliko mleka.
Razgledujem se po njegovi lončarski robi. Sklede, vrči, lonci... Koliko časa še in za koga? Kmetje kupujejo že porcelan in kovinsko posodo, tistih, ki vedo ceniti žlahtne ljudske oblike in ornamente na lončenih posodah, je premalo. Ko jih bo več, pa lončarjev ne bo.
Z žalostjo v glasu pravi Janoš škerlak: »Bnoga mladga lončarja nemarno.«
N.jegova žena Mimika pa ga dopolni: »Vsi v Avstrijo idejo.«
JANEZ KAJZER
KREDITNA BANKA IN HRANILNICA LJUBLJANA
RAZPISUJE
NAGRADNO ŽREBANJE ZA VLAGATELJE VEZANIH
HRANILNIH VLOG,
ki imajo vloženih najmanj 2.000 novih dinarjev na odpovedni rok nad eno leto. Razpis velja od 1. maja do 31. avgusta 1966.
NAGRADE:
1 TRAKTOR
5 PRALNIH STROJEV
2 TELEVIZORJA 2 HLADILNIKA
10 KOLES 10 TRANSISTORJEV 10 MIKSERJEV
uvaja pa nov razpis NAGRADNEGA ŽREBANJA ZA
STANOVANJSKE
VARČEVALCE,
ki varčujejo, ali se bodo vključili v varčevanje do 31. dec. 1966 za nakup, gradnjo, dograditev ali obnovo stanovanj, komunalnih naprav, garaž in počitniških hišic.
NAGRADE:
GRADBENI MATERIAL
v vrednosti 5.000,00 N-din
STANOVANJSKA OPREMA
po izbiri —
v vrednosti 2.500,00 N-din
INSTALACIJSKA OPREMA
po izbiri —
v vrednosti 1.500,00 N-din
80-LITRSKI BOJLER ELEKTRIČNI ŠTEDILNIK
Poleg razpisanih nagrad pa pridobite še kredit v višini od 50 do 300",o na privarčevano vsoto.
VAŠI DEVIZNI POSLI BODO PRI NAS V STROKOVNIH ROKAH
ODKUPUJEMO TUJE VALUTE, KREDITNA PISMA IN CEKE, PRODAJAMO TUJE VALUTE, CEKE IN KREDITNA PISMA ZA SLUŽBENA, PRIVATNA IN TURISTIČNA POTOVANJA TER ODPIRAMO DEVIZNE RAČUNE ZASEBNIKOM.
Vezane hranilne vloge in vloge stanovanjskih varčevalcev sprejemajo vse poslovne enote KREDITNE BANKE IN HRANILNICE LJUBLJANA, in sicer:
KB
LJUBLJANA
« v Ljubljani: OSREDNJA POSIDVNA ENOTA, Šubičeva 2 bi Dalmatinova 2; MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA, Čopova 3; BEŽIGRAD, Titova 55; MOSTE, Vide Pregarčeve 8; STARA LJUBLJANA, Mestni trg 16; SISKA, Celovška cesta 99 In VIC, Tržaška 36.
0 zunaj Ljubljane: ČRNOMELJ, DOMŽALE, GROSUPLJE, HRASTNIK, KAMNIK, KOČEVJE, LITIJA, LOGATEC, MEDVODE, RAKEK, RIBNICA. TRBOVLJE, VRHNIKA in ZAGORJE.
KRATKO TODA NOVO
TT
22 AVGUSTA 1966
NA LJUBELJU ZA,GRAND PRIX‘
kmalu našli dostojno in nič man j »spektakularno« zamenjavo. Na mesto vzpenjanja navkreber bodo tekmovalca moto krosa vozili po poldrug kilometer dolgi progi z vrsto težav in zaprek, med katerimi Je tudi dvajset metrov močvirja. Kot poprejšnje dirke, tudi tekmovanje v moto krosu terja od tekmovalcev mnogo truda, znanja in drznosti. Zato tudi ni nič čudnega, če Jugoslovani, pri katerih je te vrste šport še nekako v povojih, nimamo tekmovalcev, ki bi se lah ko enakovredno kosali z mnogimi tuijci, zlasti Švedi in Rusi, kjer je tradicija moto krosa mnogo daljša.
Toda — vsemu navkljub — Je tekmovanje na Ljubelju prireditev, ki privablja številne gledalce od vsepovsod. In tako bo tudi letos.
JOŽE JUREJEVCIC, direktor dirke, je pravzaprav že od samega začetka moto krosa vedno »zraven«. Zdaj, v teh dneh, mu roje po glavi zgolj »kubiki« in imena tekmovalcev.
— Teh bo letos rekordno šte-
vilo. Celo toliko da jih moramo odklanjati. Naj povem samo to, da se je prijavilo kar triindvajset Švedov, tekmovalcev, katerim le težko odklanjamo prošnje za start, saj skoraj ne vemo, kdo Je boljši med njimi. Sprejeli bomo lahko le štiri in verje-mitej da odločitev ni lahka — je dejal.
— Koliko držav bo zastopanih na letošnjem »Grand prixu«?
— Prijavljene so že Zvezna republika Nemčija, Avstrija, Francija, Luksemburg, Danska, Finska, Nova Zelandija, Velika Britanija, Sovjetska zveza, Češkoslovaška, Madžarska, Nizozemska, Švica, Bolgarija ... Morda bo še katera na seznamu.
— In naši tekmovalci?
— Nastopilo jih bo petnajst.
— Njihove možnosti?
— Te so skromne, saj ob ime nih, kakor so Ollson, Klenr, Leit-geb, Jimmy Hold in drugi, skoraj nimajo kaj obetati. Vendar upam, da se bodo Murvin iz Zagreba, Vesenjak iz Orehove vasi, kakor tudi Tržičana Rotar in Ahačič dostojno spoprijeli z mnogo boljšimi mojstri.
PRVE DNI SEPTEMBRA, TOČNEJE 4., BODO POD LJUBELJEM SPET ZABRNELI ŽELEZNI KONJIČKI. PRIZADEVNI TR2IČANI BODO NAMREČ POD POKROVITELJSTVOM »KOMPASA« ŽE TRETJIČ ZAPOVRSTJO ORGANIZIRALI »GRAND PRIX JUGOSLAVIJE V MOTO CROSSU« ZA LETO 1960.
Tradicija pod Ljubeljem Je podala roko atraktivnosti. Tržičani, ki jim je nova cesta »vzela« njihove gorske moto dirke, so kaj
Zmaga češkoslovaškega te- J kača Jožefa Odložila nad | evropskim rekorderjem v te- 1 ku na 1500 m Francozom Ja- ■ tgjem nedavno v Pragi je J bila veliko presenečenje. Ne- J kateri pa so se tudi že doko■	■
poli do rešitve uganke: med J gledalci na tribuni je bila • tudi najboljša telovadka sve- ■ ta Vera Caslovska, pred kate- ■ ro se je Odložil baje hotel še 5 posebej postaviti.	S
■
■
Na svetovnem prvenstvu 5 alpskih smučarjev v Portillu S so se dogajale najrazličnejše S stvari. Ne le, da so bili mno- S gi rezultati povsem nepriča- g kovani, tudi vseh obrobnih S dogodkov ni bilo mogoče S predvidevati. Primer: ko so S se francoska dekleta v S zaključni noči bučno vračale 5 z (mokre) proslave svojih S zmag in pri tem nadlegovale S tekmice iz poraženih taborov, Z je Švicarki Therese Obrecht S »ušla roka«. Kratko in malo S je oklofutala eno izmed Fran- | cozinj. Njeno ime: Annie S Famose. novopečena svetovna g prvakinja v slalomu. Baje pa s je bil zjutraj spor že porov- | nan.
m
m
Jugoslovanski nogometni » zvezdnik Sekularac je prve S dni svojega bivanja v novem S okolju, v zahodnonemškem » mestu Karlsruhe dodobra za- • poslil lovce na senzacije. Naj- • prej je z glavo zabil lep gol S gostujočim Angležem West ■ Nan Uniteda, nato pa je s • svojim mercedesom na ne- * kem križišču »zapeljal« čez • rdečo luč, treščil v drug avto- ' mobil in — pobegnil. Zaradi ■ zvez, ki jih imajo njegovi no-	■
vi delodajalci, baje niti ni	i-
dolgo »sedel«.	»
■
Mednarodna nogometna fe- * deracija je zasebnike, ki so ■ v ZDA in Kanadi nameravali » ustanoviti profesionalno nogo. ■ metno ligo, zelo prizadela s ■ sklepom, da bo tako tekmo•	•
vanje priznala samo, če ga	;
bosta odobrili ameriška in	■
kanadska nogometna zveza, j Sicer pa morajo vsi igralci ■ in trenerji, ki bi sprejeli an	|
gažma pri teh privatnih no-	j
gometnih trgovcih, računati s f prepovedjo nastopanja in j opravljanja službe v vseh FI- | F A priključenih deželah.
Do velikih neredov je pri- I šlo med indonezijskim nogo- I metnim derbijem Bandung: 3 Surabaja v Djakarti. Ko so 3 gledalci vdrli na igrišče, so J pripadniki mornarice za opo- j zorilo streljali v zrak, nekdo g iz občinstva pa je odgovoril z g ognjem. Ko se nato tudi mor- g narji niso znali več obvladati, g je bilo krvoprelitje nujno:	g
1 mrtev in cela trrsta ranje- g nih. taka je tragična bilanca g te tekme.	;
■
•
Trikratni španski primk v g kolesarski vožnji za motor- g nim vodstvom Pedro Gomila g je po nasvetu zdravnikov g končal svojo športno kariero g — zaradi obolelosti dihalnih g organov. Gomila je sam izja- g vil. da gre njegovo bolezen g zelo verjetno prijrisati uži- g vanju poživil, ki jih je jemal g med tekmovanji.	J
■
Štirje mladi Finci so v S družbi nekega Nemca i> IS g dneh preplavali 160 km od g finskega pristaniškega mesta ■ Turku do otolca Aland. Vsak g dan so v 15 urah preplavali g kakih 10 kilometrov in nato g prespali na kakem otočku, ki g jih v tistih vodah kar mrgoli, g N; n eparnejše pa je bilo, ko J jih je 1. avgusta zajel vihar j in jih kar za 18 ur »ujel« na j nekem otoku.	J
pa turistična? Kam boste s toliko gledalci?
— Naj vas to ne skrbi. Za vse bo poskrbljeno. Tudi za vstop nice, jedačo in pijačo.
Tole vam moram še povedati: vsi naši tekmovalci bodo nastopili na sodobnih, najboljših strojih znamke »CZ«, ali na »čezet-kah« kot jim pravimo. Te stroje
uporabljajo tudi vsi tuji tekmovalci, saj so priznano najboljši. Moledovanja, da so naši tekmovalci handikapirani zavoljo tega, ker nimajo takih strojev kot tujci, letos torej ne bodo na mestu. Zato pa bodo morali pokazati toliko več znanja in sposobnosti.
Bomo videli!
13 VRATIČ PRED CILJEM
Švedski smučar Grahn — nesrečnež št. 1 v Portillu
Slalom moških je na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju v čilskem Portillu prinesel največje presenečenje: zmago 23-letnemu Italijanu Carlu Se-nonerju, ki ga je le malokdo uvrščal med tiste vsaj tik pod vrhom svetovne elite. A kakor je vsakokrat: veselje in uspeh nekoga, v športu nujno pomenita razočaranje in neuspeh drugega. V Senonerjevem primeru je bil tisti drugi Sved Bengt Erik Grahn.
Zares neverjetna smola je spremljala tega smučarja. Po prvem teku slaloma je namreč vodil z naskokom 1,81 sekunde(l)
pred vsemi. Vozil je tako dovršeno, da je tudi Francozom, Avstrijcem in vsem drugim zastajal dih. Na drugo vožnjo je šel predzadnji v elitni skupini, ko si je skorajda že lahko zračunal kako mora voziti. In res je šlo vse po načrtu. Brez napake je prevozil najtežji del proge. Ko je do cilja ostalo samo Še 13 vratič od 58, pa se je zapletel, padel in — konec je bil sanj o (zasluženem) prvem mestu. Zadnji v prvi skupini je šel po progi Senoner — in zmagal. Komentar strokovnjakov: »Ko je Grahn opravil s težavami, je sodil, da je vse že dobljeno in prav to ga je veljalo zlate kolajne. Skoda ...«
Mirka Stane in jaz smo prispeli domala natanko v štiriindvajsetih urah neprekinjene vožnje iz Ljubljane v Leipzig. Od Kompasa sposojeni volksvvagen je ubogljivo požiral kilometre, le od Prage naprej se je včasih glasno namrdnil nad češkim nizko-oktanskim bencinom. Srečanje s starimi znanci s portoroških tekmovanj za Jadranski pokal in zagotovilo, da bom pisal za IT, mi je naklonilo novinarsko vstopnico s številko 201, sobo v najboljšem leipziškem hotelu »Deutsch-land« po globoko znižani ceni in nalepko za avto z oznako »Press«,
ki nam ni pomagala samo vse dni v Leipzigu temveč olajšala tudi prestope mej vse do domovine ...
PO PETNAJSTIH LETIH
Od 24. julija do 6. avgusta je bilo v Leipzigu VIII. svetovno padalsko prvenstvo. Le nekaj dni manj, kot petnajst let po prvem prvenstvu, ki je bilo pri nas na leščanskem letališču pri Bledu. In teh petnajst let se v padalskem športu dobro pozna. Na Bledu je tekmovalo 17 padalcev iz 6 držav — na VIII. prvenstvu
pa jih je bilo več ko 110 z vseh kontinentov! Na Bledu jfe v doskoku na cilj predstavljal doskok znotraj 100 metrskega kroga uspeh — po petnajstih letih pa se trenerji in vodje ekip prijemljejo za glavo, če njihov varovanec doskoči meter od središča kroga. Veljavo imajo samo še trojne ničle (0,00), kvečjemu še centimetri.
Organizacija prvenstva je bila — nemška, pravilneje, vzhodna nemška. Pokrovitelji, podporniki, gostitelji in dokaj stalni obiskovalci so bili številni ministri skupaj s predsednikom ministr-
skega sveta, parlamenta in leip-ziškim županom. Vsi člani ekip, novinarji ter vodstvo tekmovanja so stanovali v novem, ogromnem hotelu »Deutschland«, ki bi ga razen velikosti lahko primerjal z našim Levom. Vrsta velikih podjetij je prevzela patronat nad posameznimi ekipami in njihovi predstavniki šo preživeli ves čas tekmovanja s svojimi gosti. Poskušali so uganiti želje svojih varovancev (v ta namen so imeli s seboj dokaj polne denarnice), pomagali so z nasveti in informacijami, nabavljali vozne karte in vstopnice, ob prostem dnevu pa so jih popeljali v domače podjetje, kjer so jih tudi čakali okusni spominki.
Organizacija padalskega kroga je bila dovršena. Z radijskimi prenosnimi oddajniki in sprejemniki so bili opremljeni celo redarji na posameznih vhodih. Vsaka ekipa je imela prostoren lasten šotor, opremljen z zvočnikom ter signalno napravo, ki je z zvoncem in svetlobnimi signali opozarjala tekmovalce, kdaj se morajo pripraviti za start.
Pa tudi za gledalce je bilo poskrbljeno: dva posebna semaforja sta jih takoj po končanem skoku obvestila o doseženem rezultatu. In če se je kje zataknilo pri programu — v glavnem je na gajalo vreme — so takoj poletela akrobatska letala, ki so poskušala z drznimi figurami zamotiti obiskovalce.
Sicer pa je bila na voljo zelo hvaležna publika: cenijo, da je bilo na otvoritvi množica med 300 in 400.000 gledalcev.
Rezultate tekmovanja in druge informacije so vsak dan objavljali v posebnem biltenu, ki ga je urejal naš portoroški znanec Ulrich Berger. Ce jih bi sedaj dal zvezati, bi dobil knjigo s preko 500 stranmi.
NA SREČO SO BILI TUDI »BREZPOSELNI«
Seveda je to samo tisti del organizacijskega aparata, ki smo ga lahko neposredno opazovali pri delu. Organizacija takšnega padalskega tekmovanja pa zahteva množico specialistov, ki jih celo tekmovalci bolj slutijo, kot pa neposredno vidijo: na delu je majhna armada meteorologov, zdravstvenega osebja (ki mu na srečo ni bilo treba nikoli posredovati), kontrolorjev letenja, mehanikov, pilotov, radistov vse do policistov, ki so vzorno usmerjali množico vozil in gledalcev ter gasilcev, ki so tako, kot zdravstveno osebje na srečo ostali brez dela.
Sicer so pa bili gostitelji na svojo organizacijo (popolnoma upravičeno) dokaj ponosni in najraje so napeljali pogovor prav
na to temo. Vsekakor ne bo organizatorjem prihodnjega prvenstva lahko...
Tekmovanje je potekalo v treh »klasičnih« disciplinah: skokih na cilj posameznikov, figuralnih skokih posameznikov, ko tekmovalec lahko zadržuje odpiranje padala do 20 sekund, v tem času pa mora med prostim padom opraviti obvezne zavoje in salte, ter v skupinskih skokih na cilj. V vsaki disciplini so bili razglašeni skupinski prvaki, v prvih dveh pa seveda tudi zmagovalci — posamezniki.
VEDNO SODOBNEJŠA PADALA
2e v začetku sem zapisal, da je v preteklih letih padalski šport doživel silovit razmah. Sodobne konstrukcije padal ne omogočajo samo absolutno varnost skoka, temveč omogočajo tekmovalcu tudi izredno okretnost v zraku. Običajn'o je njihova vodoravna hitrost vsaj enaka hitrosti padanja, če ni že večja; padala pa so tudi mnogo gibčnejša ter po svoji konstrukciji blažijo obremenitve, ki jim je podvržen padalec med skokom. Posebno nazorno je vse te stvari videti pri skupinskih skokih, ko so prikazale posamezne ekipe pravi pohod proti središču cilja in je bil njihov doskok bolj podoben jadranju, kot pa običajni predstavi o padalskem doskoku.
To absolutno varnost nekoč proslulega športa so najbolj ponazarjali nekateri zakonski pari na tekmovanju, ko so skupaj pripravljali padala za skoke, Ircema pa je »pomagala« tudi pol-drugoletna Martina. In ko je mladi očka odhajal proti letalu, sta mu mamica in hčerka želeli le strogi center ...
O vseh teh odlikah sodobnih padal so nas podrobno seznanili predstavniki tovarne iz Seifhen-nesdorfa. Vsa njihova skrb ni posvečena samo varnosti, temveč tudi udobju padalca in ekonomičnosti padala, ki mora prenesti vsaj tisoč skokov — za tristo skokov brez popravila padala jamči tovarna!
'Tovarna je postavila ob padalskem krogu tudi svoj paviljon, v katerem je bila delavnica za popravila na voljo posameznim tekmovalcem in ekipam.
Organizatorji so imeli tudi nevšečnosti, ni pa bilo več v njihovi moči, da jih bi odpravili. Predstavniki nekaterih aeroklubov namreč niso dobili od svojih držav dovoljenja, da se udeleže svetovnega prvenstva in tako je zaradi odsotnosti ameriških, angleških in francoskih tekmovalcev to svetovno prvenstvo izgubilo na privlačnosti.
Se bolj pa je organizatorjem
Prvak: Vladislav Krestjanikov
nagajalo vreme. Vendar pa so se vsaj tekmovalci znašli. Razne igre z žogo, slepe miši in podobne domislice so jim krajšale čas med čakanjem, da se bo polegel dež ali veter. Pa tudi takšnih domislic, kot si jo je privoščil Avstralec King, ki se je usedel na vezano ploščo ter odprl padalo, da ga je veter popeljal preko vsega letališča, ni manjkalo.
Zadnji dan so množice znova napolnile letališče, funkcionarji pa častno tribuno. Ob njej so stali trije drogovi, na katere so nato mornarji dvigali zastave zmagovalcev; ob zvokih državnih himen, ki jih je igrala odlična vojaška godba. Tekmovalci so zadnjič prikorakali na letališče. Zabrnele so filmske kamere, televizijski snemalci in fotografi so naperili svoje objektive. Pred sednik komisije za padalski šport pri mednarodni letalski organizaciji (FAI) Balesi je prebral pozdravni govor in nato je dvanajst enako oblečenih mladih dekljet podajalo kolajne in pokale predsednikom in ministrom, da so jih izročali zmagovalcem. Neštetokrat so se dvignile zastave, neštetokrat so zaigrali himne... toda igrali so z izjemo himne NDR le himno Sovjetske zveze ...
SZ BREZ KONKURENCE, NAŠI ZADOVOLJILI
Jugoslovanska moška ekipa, ki so jo sestavljali’ padalci Nikola Bosnič, Marjan Marič, Zoran Pa vičevič, Miloš Petrovič in Rudi
Prvakinja: Lidija Ereniina
Zupanc je bila osma. To niti ni tako slabo mesto v ostri konkurenci svetovnih mojstrov, kakršni so na primer sovjetski, češki, vzhodnonemški in drugi, ki so jim na voljo praktično neomejene možnosti in sredstva Za sovjetskimi padalci je stala vrsta dokaj izenačenih ekip in je za razvrstitev na dobrem delu lestvice včasih pomagala tudi sreča.
Kot rečeno, to ne velja za sovjetske padalce, ki so z vso upravičenostjo in z veliko prednostjo postali zmagovalci VIII. svetovnega padalskega prvenstva! Svetovna prvaka sta postala 29-let,na Lidija Eremina, po poklicu tehnik, in 26-let.ni učitelj padalstva Vladislav Krestjanikov.
Lidija, ki nas je že dvakrat obiskala v Portorožu, pri tekmovanju za Jadranski pokal ni bila okretna samo pri skokih temveč tudi pri novinarskih srečanjih. Ko jo je pobaral berlinski na vinar, zakaj se je odločila za padalstvo in ne za kakšen bolj množičen šport, mu je vrnila vprašanje:
»Za katerega pa, ali mogoče za
nogomet.. .?«
Nam pa Je obljubila, kot tudi vsi drugi tekmovalci, da pride prihodnje leto ponovno k nam, saj je tekmovanje za Jadranski pokal postalo po vsem svetu priznano neuradno svetovno padalsko prvenstvo. Vsi pa tudi pa zdravljajo misel, da bi čez štiri leta bilo jubilejno svetovno prvenstvo na istem mestu, kjer je bilo prvo — na Bledu.
CIRIL TRČEK
LE KDO BI Sl MISLIL!
SLOVITI DIRKAČ STIRLING MOSS O SERVO KRMILJENJU
AVTOMOBIL
TERMOMETER drži v rokah lepotica, ne pištolo! Gre za sodobno napravo za merjenje temperature, ki na precejšnjo razdaljo zelo natančno izmeri temperaturo med KO in 1500 stopinjami Celzija. Termometer meri infrardeče žarke, ki jih oddaja vir toplote. In dekle je izmerilo, kako vroč je plamen vžigalice, ko si prižgeš cigareto.
LADIJSKI vijak na sliki je naj fečji pod soncem. Kmalu bo tudi pod vocjo, saj ga bodo namestili na ogromen tanker z nosilnostjo 105.000 ton, ki ga bodo še ta mesec splovili v Tokohami. Največji ladijski vijak na svetu so vlili na laponskem. Zlitino so sestavili iz aluminija, niklja in brona. Kako velika bo šele ladja, ko že vijak meri v premeru 7,80 metra in tehta 18,2 tone!
AVTOMOBILSKA guma »Dun lop Highway 70« tako posuši mokro cesto, da na zavorni sledi lahko prižgeš vžigalico. Novo pneumatiko so izdelali v Veliki Britaniji, profil ima sedem žlebov in tisoč zarez. Vse to pomaga, da pri zaviranju na mokri cesti avtomobil ne »za plava« na vodnem filmu, ki se pri starih gumah nabere pod pneumatiko, ampak zareze posesajo vodo in guma »prime« tako, kot bi bila cesta suha.
MM®
•	v-•
PACIENTKA spi, stroj pa dela namesto njenih ledvic. Bolnica Carolyn Radnall, 2K, mati dveh majhnih otrok, bi umrla, ko bi ne bilo umetnih ledvic. Najprej so ji s strojem, ki s filtri iz umetne snovi čisti kri in tako nadomešča ledvice, pomagali v bolnišnici, sedaj pa so izdelali samodejno napravo, ki jo bo imela kar doma. Stroj je tako avtomatiziran, da ga zna upravljati tudi pacientkin mož Peter.
CONTm
'■ 1
LETALA prihodnosti naj bi pristajala in vzletala navpično. Tako ne bo treba velikih letališč in potniški letalski, promet bodo pribli žali središčem velikih mest. Na sliki je model takšnega letala, ki so ga že z uspehom preskusili. Novo letalo se zdi križanec med heli kopterjem in reaktivcem. Zrak, ki ga iztiskata reakcijska motorja za horizontalni let, vodijo v vijak na vrhu letala, kjer izteka skozi šobi na konceh vijaka.
©
NOVOST, KI RAZVESELI VSAKEGA LASTNIKA!
— zunanjost predstavlja novost in osvežitev med motornimi vozili,
— do kraja sprovedene vse možne konstrukcijske ideje omogočajo največjo izrabo notranjosti v različne namene,
— prilagojen za vsakovrstne dnevne potrebe lastnikov vseh poklicev,
— 7 kombinacij sedežev Vam nudi do 1,2 m3 tovornega prostora, izredno varno vožnjo otrok ali prijeten počitek.
1470 ccm, 142 km/h, 9litr/100km, dolžina 4,23 km.
Cena 1520 USA $ (ali v drugih konvert. valutah) in 13300
N-din za carino in vse ostale stroške. Dobava takojšnja!
Pričakujemo Vas v salonih
— Maribor, Grajska 7, tel. 22-654
— Koper, JLA, št. 25, tel. 21-720
— LJUBLJANA, Celovška 34, tel. 313 141 - generalni zastopnik za Jugoslavijo
KRMILO VRTIŠ Z MEZINCEM
Zdi se, da kmalu ne bomo več »gospodarji« svojih vozil. V dobrih starih časih se je moral voznik »razumeti« na motor, marsikaj je moral opraviti s svojimi rokami: da je zagnal motor, je bilo treba znati 50 do 40 različnih prijemov. Tega pa so se kmalu naveličali, saj je bilo res preveč, in inženirji so začeli razmišljati, kako bi poenostavili vožnjo avtomobila. Zdelo se jim je, da mora voznik preveč razmišljati.
Dandanes je lahko voziti avtomobil. Posebna naprava samodejno nastavi vžig, skoro vsi avtomobili že imajo uplinjač z avtomatom za start, prestave so sinhronizirane ali je vozilu vgrajeno celo samodejno gonilo, žmigovci se na koncu zavoja sami ugasnejo.
Pa vse ni tako zelo leno, saj so avtomobili vse večji in vse močnejši. Da bi jih uprav ljal, potrebuješ vse več moči. Avtomatizirati tudi ne moremo najbolj zahtevnega opravila med vso vožnjo: zaviranja in pospeševania. Konstruktorji avtomobilov pa si prizadevajo, da bi avtomobil izdelali tako, da bi se voznik kar najmanj utrudil, pa kljub temu dobro obvladal vozilo. Tako naj bi mu posebna naprava pomagala obračati krmilo, zadostila pa naj bi tudi drugi zahtevi, da bo voznik kljub mehanični pomoči obvladal volan.
Gre za tako imenovano servo krmiljenje. Tehnična izvedba takšnega krmiljenja je zelo zahtevna. Seveda pa zelo pomaga voznikom težkih tovornjakov in avtobusov, saj jim pomaga, da laže vrte '-črnilo. Krmilna pomoč pa mora vseeno zagotoviti, da voznik tako pri krmilu, kjer se moč šoferjevih rok neposredno prenaša na prednji kolesi, »občuti« cesto in sile, ki v ovinku delujejo na vozilo.
Vsa prva servo krmiljenja pa niso izpolnjevala te osnovne zahteve. Vozniku so pomagala le pri parkiranju in v zelo ostrih ovinkih, imela pa so veliko napako, da je vsak nehoten gib roke povzročil nevarno kolebanje vozila. Avtomobil je varno vozil lahko le tisti, ki je znal predvideti, na katero stran bo vozilo zaneslo. Podobno kot morata pilot in ladijski krmar predvideti stranske tokove.
Na srečo pa so današnja servo krmiljenja tehnično dovršena. Največje zasluge za razvoj naprave ima tovarna Mercedes-Benz. Nji hova vozila so bila prva opremljena z uporabno servo napravo za krmiljenje. Tehnična popolnost pa kmalu najde posnemalce: me sec dni sem poskušal ameriški oldsmobile, veliko osebno vozilo, in servo krmilna na prava mi je odlično pomagala pri vožnji.
V Nemčiji le tovarni Daimler Benz in Opel opremljata svoja najdražja vozila s servo krmiljenjem. Le mercedesu 300 SE in mercedesu 600 že na tekočem traku vgrade
Zmagovalec 17 »velikih nagrad« nam je že povedal, kaj sodi o radialnih gumah, diskastih zavorah, samodejnem gonilu in halogenskih svetilkah, danes pa se je lotil še hidravlične pomoči pri krmilu. Ugotavlja: »Če voziš hitro, je bolje po starem, na serpentinah in pri parkiranju pa servo naprava zelo pomaga.« Tako končujemo vrsto nadaljevanj o novostih sodobnega avtomobila.
valj hidravlične naprave
bat
mehanizem za ventile
prean^i
kolesi
napravo. Za druga vozila pa je treba doplačati 120 do 150 dolarjev, da jim servo napravo posebej vgrade. Opel vgrajuje servo krmiljenje v vozila diplomat, admiral, ka pitkn in v luksuzne izvedenke rekordov. V Angliji imajo servo krmiljenje prav tako le najdražja vozila, tako rolls-royce, jaguar in wolseley; v Franciji pa Citrdenova vozila.
Kako deluje pomoč pri krmiljenju: Vse dobre naprave s hidravlično napravo povečajo moč voznikovih rok. Avtomobilov motor poganja majhno oljno črpalko, ki potiska olje v ohišje krmila.
Ker vgrajujejo servo naprave le v avtomobile z- močnimi motorji, se vozilu ne pozna, da gre majhen del moči tudi za krmiljenje. Tako porabi črpalka naprave za servo krmiljenje nemške tovarne ZF pri normalni vožnji 1,5 konjske moči, pri vožnji po serpentinah in pri parkiranju pa 6 KM.
Pri vožnji po ravni gladki cesti je sila, s katero mora voznik obračati Volan, približno 700 pondov (0,7 kg). Dokler ni treba krmila močneje prijeti, silo 700 pondov zmorejo tudi najnežnejše ženske, da deduje sa-
mo naprava tovarne Daimler Benz popolnoma mehanično, se pravi, da je hidravlična pomoč izključena. Ko pa se poveča upor krmila in je potrebna sila do 2,8 kg, odpre v krmilnem ohišju majhen ventil in tlačno olje pritisne v tisti smeri kot voznik obrača volan ter tako pomaga vrteti kolesi. S čim večjo silo voznik vrti krmilo, tem večja je tudi moč hidravlične pomoči. Ce je potrebno za sukanje prednjih koles vrteti krmilo z večjo silo kot 2,6 kg, potem hidravlična pomoč prevzame ves presežek potrebne sile, in tudi pri največji obremenitvi vrtimo volan le s silo 2,6 kg. Ko voznik krmari 1,5 tone težko vozilo po cesti z mnogimi luknjami, pa mora vrteti volan, ne da bi mu pomagala servo naprava, potem se zelo utrudi, saj mora krmilo močno držati in premagati sile 30 kg, če hoče obdržati smer vožnje.
Sodobne naprave za servo krmiljenje so tako izpopolnjene, da mislim, da se jih splača kupiti. Sodim, da se bo zanjo odločilo vedno več voznikov.
Ali pa je naprava tudi varna?
Črpalka
posoda za olje
Tovarna Daimler Benz že osem let vgradi v vsak četrti tovorni avtomobil napravo za servo krmiljenje. Pri tovornjakih morajo vzdržati naprave^ mnogo večje obremenitve / kot pri osebnih 'avtomobilih, izkušnje kažejo, da je naprava popolnoma vama, kajti vsi mehanizmi so tako zgrajeni, da tudi če odpove hidravlika, voznik še vedno obvlada vozilo, le da vrti tedaj Volan tako, kot bi ne bilo naprave.
Mislim, da bi morali to lastnost prehoda med hidravličnim in mehanskim krmiljenjem, ki Je zaradi varnosti, izpopolniti tako. da bi združili prednosti ameriških in evropskih avtomobilov. Prepričan sem namreč, da je pri hitri vožnji mehansko krmiljenje najbolj učinkovito. Idealna naprava za pomoč pri krmiljenju naj bi se pri hitri vožnji, to je v četrti prestavi, avtomatično izklopila, in voznik bi mehanično krmaril vozilo. V ostrih ovinkih in po slabih cestah; ko prestavimo krmilo v nižjo prestavo, pa bi se servo naprava samodejno vklopila in vozniku pomagala krmariti.
Morda pa bi bilo to preveč lepo...
BOLEZNI NAŠEGA CASA
MEDICINA
SLADKA KUGA
LJUDJE SE PREMALO GIBLJEJO IN PREVEC JEDO. TAKO JE POSTALA SLADKORNA BOLEZEN »SLADKA KUGA«, KI KOSI V RAZVITIH DRŽAVAH. ZDRAVNIKI SO V SLOVENIJI ODKRILI PRIBLIŽNO 5000 DIABETIKOV (LETA 1964 0,3 ODSTOTKA VSEH SLOVENCEV), SODIJO PA, DA JIH JE VELIKO VEC, SAJ JE STOPNJA CIVILIZIRANOSTI IN URBANIZACIJE PRI NAS ENAKA KOT V SREDNJI EVROPI, KJER SO ODKRILI VELIKO VEC DIABETIKOV (V ŠVICI 2 ODSTOTKA VSEH PREBIVALCEV). MNOGI LJUDJE NAMREČ SPLOH NE VEDO, DA IMAJO DIABETES, ALI PA K BOLEZNI NAGIBLJEJO IN JE NEVARNO, DA SE BO BOLEZEN ŠELE RAZVILA.
ZAČENJAMO VRSTO SESTAVKOV O BOLEZNIH, KI TAREJO LJUDI DANAŠNJEGA DNE. V VELIKEM DELU SVETA, KI JE ZELO NAPREDOVAL IN ŽIVI V BLAGOSTANJU, NE MORIJO VEC KUGA, KOLERA, LAKOTA, IN TUDI JETIKA KOMAJ ŠE. LJUDJE DANES UMIRAJO ZARADI DRUGIH BOLEZNI. MORDA BI LAHKO DEJALI - ZARADI BOLEZNI CIVILIZACIJE. O BOLEZNIH, KI NAS DANES NAJBOLJ TAREJO, PRIPOVEDUJE NOVA SERIJA.
šestinštirideset zahodnonemških zdravnikov je na letošnjem »Berlinskem kongresu o napredku v medicini« izvedelo novost, da jim je vzelo sapo: ugotovili so, da imajo sladkorno bolezen, pa se jim to prej še sanjalo ni.
Na kongresu sta namreč tvrdki Sche-ring in Bayer razstavili novo napravo za ugotavljanje sladkorne bolezni in preiskati se je dalo 193 zdravnikov, ki jih je zanimalo, kako novost deluje. Popili so kozarček sladkorne raztopine in natanko dve uri potem so jim vzeli kri za preiskavo. Vse drugo je opravila samodejna naprava. In zgodilo se je, da je 46 zdravnikov na lastni koži občutilo, kako je bolniku, ko mu v ambulanti povedo: »Imate diabetes.«
V ambulanti je ponavadi takole: Na vrsti je štiriindvajseta pacientka tovarišica M. Ni še prav zaprla vrata ordinacije, ko že reče: »Pravzaprav mi nič ne manjka, gospod doktor, prišla sem le, ker je tako hotela moja hči.« In potem oseminpetdesetletnica na dolgo in široko pripoveduje, zakaj ji je hči tako vztrajno prigovarjala, da mora k zdravniku: »Res je, da se sedaj prej utrudim kot včasih, in velikokrat sem kakor pretepena. Ampak, saj to ne more biti bolezen, samo postarala sem se.«
Počasi pove še več. Zadnje čase mora M. pogosteje na vodo in vid ji je opešal. Večkrat jo srbi koža. Zdravniku je vse bolj jasno, da pacientka ni tako zelo zdrava, kot misli. Bolnici preiščejo urin in preiskava potrdi sum: M. ima sladkorno bolezen. »Bodite hvaležni vaši hčerki,« pravi zdravnik. Sladkorna bolezen ali diabetes sodi namreč \ned bolezni, kjer je še posebej pomembno, da jih ugotove, kar se da kmalu.
Danes je diabetes ena najbolj razširjenih bolezni. Višji ko je življenjski standard ljudi, več je je. Indijski zdravniki so že pred nekaj tisočletji ugotovili, da sladkorna bolezen tare predvsem bo-gateše. Diabetes je bolezen civilizacije. Ocenjujejo, da je v najbolj razvitih državah postala sladkorna bolezen desetkrat bolj pogostna, kot je bila pred zadnjo vojno. Sreča je, da zdravniki zoper diabetes niso tako brez moči kot pri raku ali srčnem infarktu. Včasih je umrlo v diabetski komi, (v globoki nezavesti) kar 65 odstotkov vseh bolnikov, ki so imeli sladkorno bolezen, danes pa je tako hudo le enemu od sto diabetikov.
Pri vsem tem pa se žal povečuje število diabetikov, saj se bolezen podeduje. Pa naj se zdi še tako paradoksno, je res, da je diabetesa vse več, bolj ko zdravstvo napreduje. Danes imajo diabetiki otroke, ker jim je sodobna medicina omogočila, da žive kot vsi drugi zdravi ljudje. Tako imenovano blagostanje — ljudje preveč jedo — pa poleg tega tudi pov-
zroči, da se lažje oblike diabetesa sprevržejo v hudo bolezen.
Raziskovalci so ugotovili, da med puščavskimi podganami nenadoma izbruhne diabetes, ko jih iz narave preselijo v laboratorij. V državah, ki se šele razvijajo, so ugotovili, da oboli za diabetesom tretjina vseh ljudi, ki so se iz pustinje preselili v mesta. Iz vsega tega je moč sklepati, da se 30 odstotkov vseh ljudi nagiblje k diabetesu.
Zdravniki sodijo, da vplivajo na dednost diabetesa zelo različni činitelji. Ponavadi ljudje mislijo, če sem bolezen podedoval, potem bom ali zbolel, ali pa bom imel srečo, in ostal zdrav. Za sladkorno bolezen to ne velja. Podedovano dispozicijo za diabetes velikokrat opazijo šele, ko človek preveč ali premastno je, in se pri vsem tem še premalo giblje. Mišice porabijo premalo sladkorja jn. v telesu ga je zato preveč.
K vsemu temu naj povemo še to, da so zdravniki ugotovili, da ima večina sladkornih bolnikov krvno skupino A.
Diabetes je še vedno neozdravljiva bolezen. Toda bolnik lahko živi desetletja, ne da bi ga trle hujše težave, če so le zdravniki še pravi čas ugotovili bolezen in če uživa samo predpisano hrano in ga pravilno zdravijo. »Diabetik je pogojno zdrav«, pravijo zdravniki.
Diabetike tare napaka v presnovi. Trebušna slinovka proizvaja premalo insuli-na. Pomanjkanje tega hormona je krivo, da v telesu ne »zgori« ves grozdni sladkor.
Štiri orožja zoper diabetes
Znanost je dala zdravnikom štiri orožja za boj proti diabetesu:
• preskus, s katerim ugotovijo diabetes, še preden bolnik občuti najmanjše znake bolezni;
• natančna spoznanja, kako naj se prehranjujejo diabetiki;
• živalski insulin, ki ga vbrizgajo bolnikom in tako nadomeste primanjkljaj hormona*
• in tablete, ki jih bolniki požirajo — pravijo jim oralni antidiabetiki.
Ko sta leta 1921 kanadska raziskovalca Banting in Herbert odkrila insulin, se je začelo novo obdobje v zdravljenju diabetesa. Insulin je še vedno najvažnejše zdravilo zoper sladkorno bolezen. Danes poznamo celo vrsto insulinskih preparatov, v tovarnah zdravil jih izdelujejo iz trebušnih slinavk govedi in prašičev. Posamezna zdravila se razlikujejo po tem, koliko časa delujejo. Zdravnik izbere za vsakega bolnika pravo zdravilo.
Leta 1954 so izdelali prvi »oralni anti-diabetik«. Danes poznamo že veliko različnih vrst tablet za diabetike. Največkrat gre za snovi, ki so po kemični se-
stavi zelo podobne sulfonamidom, ki uničujejo bakterije. '
Zdravniki so odkrili dve vrsti diabetesa:
• Diabetes zaradi pomanjkanja insuli-na — trebušna slinovka proizvaja premalo tega hormona ali pa ga sploh ne. Takšna bolezen tare predvsem bolnike, ki so zboleli že v mladosti. Pomaga le insulin.
• Pri drugi vrsti diabetesa pa trebušna slinavka še proizvaja insulin, toda drugi hormoni zmanjšujejo njegovo moč. Takšen diabetes tare predvsem bolnike, ki so oboleli po štiridesetem letu starosti in so ponavadi preveč debeli. Pomagajo tablete.
Najvažnejša je pravilna prehrana
Pa naj bolnika zdravijo z insulinom ali s tabletami, vedno se mora natanko ravnati po predpisani dieti. Diabetiki ne smejo uživati hrane, v kateri je preveč sladkorja. Nič več pa ne velja stara vera, da mora biti v hrani za diabetike kar najmanj ogljikovih hidratov. Danes sodijo zdravniki, naj bo v kar se da skromno odmerjeni hrani za diabetike razmeroma precej ogljikovih hidratov, in tako bolnikom nič več ne prepovedujejo krompirja, rezancev in kruha.
V hrani za diabetike naj bo kar največ beljakovin. Masti pa kar najmanj. Ce naj bolnik na dan zaužije 2000 kalorij, sme biti v hrani le 70 gramov masti. Pri tem gre za vso mast v hrani in zdravniki sodijo, da je treba pri diabetikovem jedilniku računati tudi s tako imenovanimi »skritimi mastmi« — na primer mast v salami, sirif in celo tako imenovšni »čokoladi za diabetike«.
Nekateri strokovnjaki sodijo, da je skoro najtežja naloga zdravnika vzgojiti bolnika, da se bo natanko ravnal po predpisani dieti. Zdravnik mora bolnika izšolati, saj ni dovolj, da mu samo porine v roke predpise, kakšna naj bo dieta.
Samo tisti bolnik, ki se natanko ravna po dieti, lahko upa, da se bo izognil tako imenovanim »poznim posledicam« diabetesa.
Danes so sicer zdravniki že ukrotili popoln polom presnove, ki se konča z globoko nezavestjo, bolnikom, ki jim zaradi pomanjkljivega zdravljenja niso dovolj izravnali presnove, pa še vedno groze druge posledice bolezni. V mislih imamo predvsem poškodbe ožilja, ki jo povzroči nepravilna presnova masti in zato žile poapne. Zdravniki so spoznali, da srčni infarkt petkrat pogostneje prizadene diabetike, nekatere bolezni ledvic pa so pri diabetikih sedemkrat pogostneje kot pri drugih ljudeh.
Zelo nevarno pa je prizadeta presnova tistih diabetikov, ki še ne vedo, da jih tare sladkorna bolezen. Ce se bolnik zateče po pomoč k zdravniku šele takrat, ko že občuti, da je hudo bolan — opazi, da je vse bolj utrujen in pobit, da zelo pogosto urinira in je vedho žejen, da vse slabše vidi — potem je že minil čas, ki ga ni več mogoče nadomestiti. Zelo pomembno je torej, da ugotove bolezen še dovolj zgodaj. Približno tretjini diabetikov, ki so jim še pravi čas odkrili bolezen, ni treba pomagati z insulinom in tabletami, ampak je že dieta doirolj, da si spet urede presnovo.
Sodobna medicina že pozna postopke in naprave, s katerimi je moč še pravi čas odkriti sladkorno bolezen. Seveda pa bi bilo treba preiskati vse ljudi, da bi dovolj zgodaj odkrili bolezen in »skritim« diabetikom pomagali, še preden bi sami občutili bolezen. Tako bi se izognili kasnejšim posledicam bolezni, ki je že preveč napredovala.
Prihodnjič: SRČNI INFARKT
Sodobna dietna kuhinja: kalorije izračunavajo za vsakega diabetika posebej — (slika zgoraj).
CHICAGO
BEATLOVSKE DELNICE RAHLO PADAJO
avtoelektro • tol m in
TO SE PRIPETI SAMO..'!
PANORAMA
riškimi časnikarji nekoiilkanj posuti s pepelom, vsaj kar zadeva njihov »napad« na krščanstvo. John Lennon Je namreč v Chicagu dejal, da zadevo obžaluje, da pa v resnici ni hotel dajati protiverskih izjav. še več. »Hotel sem samo izreči obžalovanje,« je dodal Lennon, »nad ravnanjem ljudi glede vere. Nisem hotel reči, da so Beatli boljši od boga, hotel sem samo povedati, da se ljudje bolj zanimajo za Beatle kot za vero, to je vse. Beatle sem porabil samo za primer, ker jih najbolje poznam, lahko pa bi uporabil tudi kaj drugega, na primer film ali televizijo. Š tem se pomen stavka ne bi prav nič spremenil ...« Čeprav je razgovor z novinarji vodil Lennon sam in ni želel, da bi ga preveč vpraševali, je enemu od časnikarjev le uspelo prekiniti poplavo besed in se dotakniti drugega delikatnega vprašanja, zaradi katerega so Beatli izgubili prijatelje med belci na ameriškem jugu. »Rad bi, da bi mi Lennon povedal, kaj je mislil z besedami, da je Amerika umazana dežela, kjer ravnajo slabo z vsakomer, ki je drugačne barve ...?« Glede tega vprašanja so Beatli ostali trdni. Paul je izjavil: »John je imel v mislih rasno razlikovanje. Kar zadeva to vprašanje, mislim, da si moramo biti na jasnem.«
Ko je letalo z Beatli pristalo na chica-škem letališču, se je zaustavilo pred hangarji in carinske formalnosti so bile opravljene v petih minutah. Tako so Beatli ušli množici, ki jih je pričakovala na letališču. Ves ta postopek je policija pripravila, ker se Je bala izgredov zaradi njihovih antireligioznih izjav. Kaže pa, da so bili varnostni ukrepi v tej smeri odveč. Pred hotelom je Beatle pričakala množica mladine in dekleta so se v navalih histerije metala na avtomobil. S tem pa Beatli menda še niso zmagali v boju za ameriško naklonjenost: tri radijske postaje še vedno bojkotirajo njihove plošče, podobno pa tudi vrsta radijskih postaj v Severni Karolini in Teksaisu.
AŽURNA OBALA
OPERACIJA MAMILA
Več kot tisoč mladih ljudi je pred dnevi prijela francoska policija in jih preiskala, da bi pri njih našla mamila, od teh jih je 112 prenočilo v zaporih. Akcijo so zasnovali zaradi vse pogostejših primerov zastrupitve z mamili in pa zato, ker se je povečalo uživanje mamil v letošnjem poletju po množičnem vdoru britanskih be-atnikov na Azumo obalo. Kaže, da posebnega rezultata ni bilo, saj so vse, ki so jih zadržali v zaporu, že spustili na prostost. Akcija se je začela nenadoma: več sto policistov je ob istem času vdrlo na kopališča, v bare, kampinge in druga zbirališča, odkoder so brez pojasnil vodili mladoletnike na policijske komisariate, kjer so jih že čakali preiskovalci in zdravniki. Hkrati s to akcijo, ki kaže, da na Ažurni obali le ni toliko uživalcev mamil, kot se je zdelo potem, ko je policija začela dobivati obvestila o vse večjem številu zastrupitev z mamili, se je razpletla še ena afera, ki je bila povezana z imenom francoskega ministra za informacije Bourge-sa. Njegova hči se je namreč laže ponesrečila z avtomobilom, ki ga je po nesreči dobil v roke mehanik. Le-ta je našel v vozilu dve tubi belega prahu. Pod vplivom pisanja časnikov je brž pomislil na mamila in tisk je brž začel pisati o morfinistič-ni aferi. Bourges je izrabil svoja pooblastila in je ukazal zapleniti časnik »Minute«, ki je bralcem postregel z vsemi podrobnostmi afere. Nekaj dni kasneje je državno tožilstvo sporočilo, da je preiskava pokazala, da ne gre za mamila, marveč za nedolžen puder. Policisti so zadevo preiskali tako natančno, da so celo ugotovili, kdo je pravi lastnik pudra: v avtomobil ga je vtaknil nekoliko neuravnovešeni prijatelj prejšnjega lastnika kot zdravilo zoper negativno in zdravju škodljivo »vertikalno valovanje«.
POMOČ FUNTU
V akcijo za reševanje britanskega funta in za uravnovešenje britanske plačilne bilance je posegla tudi britanska oblačilna industrija, pri čemer se je naslonila na dragoceno pomoč manekenk. Sredi desetmilijonskega New Yorka so britanske manekenke ondan prikazale kolekcijo perila in drugih oblačil intimne narave. Modna revija je bila kar v izložbi ene od največ jih newyorških trgovin, pred katero se je zbralo obilo občudovalcev. Medtem ko so se ženske navduševale nad perilom, so se moški gledalci čudili neprizadetosti britanskih deklet, ki so se druga za drugo slačile, da bi kar najbolj plastično prikazale izdelke britanske tekstilne industrije. In ker je v britanski modi letos vse »mini«, je bilo »mini« tudi perilo. Največ dela so imeli seveda policisti: zaradi privlačnega perila in privlačnih oblin londonskih manekenk je že tako gosti promet ves dan zastajal.
Pošiljajte od ________........__________   do	________
Časopis«  ---------------------------------------------
STALNI NASLOV:
Ime ln priimek: ________________________________________
ulica _____.......................      h.	št	_________
kraj ---------------------- pošta	_____________________
POČITNIŠKI NASLOV:
ulica ________________________......._____________________  h	št,	...
kraj ___________________________________   pošta	........_____________
(podpis)
KRASOPREMA
DUTOVLJE PRI SEŽANI
Proizvaja pohištvo najboljše kvalitete.
DELO
ZVITOREPEC' •
ŽELITE TUDI MED DOPUSTOM PREJEMATI NAŠE ČASOPISE?
Izpolnite vsaj dva dni pred odhodom naročilnico in jo pošljite na naslov: CP DELO, Ljubljana, Titova 1 ali pa najbližji podružnici našega lista.
NE POZABITE! NE POZABITEI
POZOR!
W
POZOR!
Senca, ki so jo opazili šest mesecev prepozno
DOKTOR X: »VEM, TAKRAT SEM MISLIL, DA JE RENTGENOLOG NAPRAVIL STRAHOTNO IN NEODPUSTLJIVO NAPAKO. ZDELO SE Ml JE, DA SE JE SKUŠAL SAMO IZMAZATI, KO JE REKEL, DA BI SENCO V JULIJU LAHKO ODKRIL LE, CE BI VEDEL, DA JE TAM IN KJE JO JE TREBA ISKATI. ZAČUDA SO POSNETKI EDOVIH PRSI MEDTEM POSTALI KLASIČNO UČNO GRADIVO. NA IZPOPOLNJEVALNIH TEČAJIH SO JIH PREDVAJALI ŠIROM PO DEŽELI IN VEDNO ZNOVA SO NAJBOLJŠI IN NAJBOLJ IZKUŠENI RENTGENOLOGI ODKRILI USODNO SENCO NA JULIJSKEM POSNETKU ŠELE POTEM, KO SO JIM JO POKAZALI. IN TO, KO SO VEDELI, DA JE NA TEM POSNETKU NEKAJ POSEBNEGA, SAJ ČE BI BIL TAKO NORMALEN, KOT JE BIL VIDETI, JIM GA VENDAR NE BI KAZALI. PA KLJUB TEMU SENCE NISO ODKRILI.«
PETEK, 25. NOVEMBRA
V sredo se je gospodu Homerju stvar poslabšala. Imel je krepko infekcijo v rani. Temperatura se mu je dvignila na 39,5. S Hankom sva mu iz rane izsesala nekaj gnoja.
Laboratorij je v brisu našel cel kup kožnih in črevesnih klic. Ko je bilo v petek stanje nespremenjeno, je prišel Slater v operacijski halji in čevljih, potegnil vse kožne niti in subkutantne šive in spet odprl rano.
Petnajst centimetrov debela maščobna blazina se je odprla in iz nje se je ulila velika količina«smrdečega rumenega gnoja, tekla po bolnikovih ledjih in med njegovimi nogami in se razlila po postelji. V vsem svojem življenju še nisem videl take svinjarije in smrdelo je, ko da bi kdo odprl greznico.
Slater je temeljito očistil kožo in maščobno tkivo, položil potem gumijasto cev za drenažo na dno rane in jo nasadil na posodo z razstopino antibiotika — kot če trato škropiš s škropilno napravo — pokril rano z avreomicinsko gazo in jo pustil odprto.
Slater je rekel, da so tako ravnali z gangrenoznimi šrapnelskimi ranami med vojno v lazaretih, in če ne bomo skrbeli za korenito drenažo, se bo rana kar naprej gnojila. Zdelo se mu Je, da bi moral Hank prej spoznati bistvo težav in rano prej odpreti.
Slater se ni niti jezil niti ni očital, ampak Je le opozoril, da pri vseh sterilnih operacijskih tehnikah in pri vseh antibiotikih, ki se je nanje lahko zanesti, zlahka pozabljamo, kako huda zadeva je lahko infekcija
STAŽIST DR. X: DNEVNIK
rane. Pozabljamo, dokler se ne pojavi in jo komu zagode.
»Vam mladim ljudem manjka preprosto leto ali dve na fronti,« je rekel Slater. »Delati bi morali v vojaškem lazaretu, kjer	ni niti	mila, da ne govorim	o
antibiotikih.	Tam bi se	naučili	vse o infekcijah.«
PONEDELJEK, 28. NOVEMBRA
Z jutranjo vizito nismo bili gotovi do enajstih in resnično bi mi bilo ljubše, če bi Slater prišel šele kasneje. Vsakokrat, ko sem že na tem, da imam moža kar rad in ga začenjam občudovati, mi na vsem lepem s svojim obnašanjem vse podre. To zna narediti tako grdo, da mi postane slabo.
Pri tem	posebnem	primeru je šlo za pacientko,	ki
smo jo bili	operirali v	petek:	dvainosemdesetletna žen-
ska, ki so jo poslali Slaterju, ker se ji je v trebuhu nabrala voda, bržkone od raka. Slater je sklenil napraviti majhen vrez, pet centimetrov dolg, izsesati tekočino in ugotoviti, kaj je, v upanju, da se bo le še dalo kaj narediti.
V petek zjutraj je torej naredil vrez, spravil nad štiri litre tekočine iz njenega trebuha in ugotovil, da ima karcinom na jajčniku z metastazami. Mogočno se je že razširil in bil je povsod na potrebušnici.
Ja, žalostna reč je bila to in ženica je bila žalostna, čedna stara dama. Toda Slater očitno njene družine v petek sploh ni opazil in v soboto zjutraj sta njen sin in njena hči stala pred njeno sobo na koncu tretjega nadstropja, v bližini stopnic, ki vodijo zunaj ob hiši in imajo rešetke namesto oken, tako da jima veter ni prizanašal.
Videla sta Slaterja, ko je med vizito brzel po hodniku, in ga klicala. Slednjič sta ga ujela, ko je nameraval po stopnicah nizdol.
Ni vedel, kdo sta, dokler mu nista povedala ln dodala, da sta ga že včeraj čakala, vendar se jima ni posrečilo, da bi z njim govorila in zvedela, kako je bilo z materino operacijo.
Kratko in nestrpno jima je povedal, da je našel raka povsod 'n mogoče bi radiologi še lahko kaj storili za mater, če bi imeli patološki izvid, ampak on da dvomi, in potem se je kratko in malo spustil po stopnicah.
In videl sem, kako je hči stala tam na mrzlem stopnišču in drhtela na prepihu in solze so jo oblile in mislil sem, zakaj Slater ne more biti nekoliko prijaznejši pri taki stvari, zakaj si ne more vzeti pet minut časa, da bi se z njima usedel in jima stvar nekoliko obzimeje povedal? Ne zveš vsak dan, da ti lastna mati umira za rakom, in kako gnusno Je, če zveš na tak način.
že res, da bi si zanj lahko Izmislil opravičilo, toda v bistvu bo najbrž tako, da imenitni, spretni kirurg ni tudi imeniten človek. Da to pač ne gre skupaj. Ne vem.
SREDA, 30. NOVEMBRA
Gospoda Homerja inficirana rana se celi in Hank jo je celo z obližem potegnil skupaj. Vendar bo še dolgo trajalo, preden se bo vsa ta maščoba zarasla, ampak Horner bo že zmogel.
Danes sem obiskal starega prijatelja Eda Arnquista, acienta Lea Richardsa, ki je spet prišel v bolnišnico, ved je, štiriinštirideset let star in sprejeli so ga julija, ko je tožil, da ima vrtoglavico in ravnotežne motnje. ' Od takrat so se zgodile čudne reči in vsi so razburjeni, zlasti Cal Cornell in rentgenolog, ki je celo ves iz sebe.
Ko je bil Ed prvič v bolnišnici, so nevrologa Cor-nella očitno poklicali h konzultaciji. Skrbno je pregledal moža, vendar pa ni mogel najti nobenega pojasnila za ravnotežne motnje, sploh ničesar ni mogel najti, razen da mož ni mogel obdržati ravnotežja, če je stal na eni nogi, i da je imel nistagmus — nehoteno, ritmično trzanje zrkel, če je gledal iz očesnega kota.
Kasneje, ko nisem bil več na oddelku, je prišel Ed Arnquist spet v bolnišnico, ker so ravnotežne motnje postajale vse hujše, in tokrat je elektroencefalogram pokazal spremembe, ki so dale slutiti možganski tumor.
Cornell je naredil potem pnevmoencefalogram — to je strašna diagnostična zadeva z rentgenom. Zrak spravijo v notranje možganske prekate, ki so normalno napolnjeni s cerebrospinalno tekočino. Ta preiskava je pokazala obris možganskega tumorja na mestu, ki ga je Cornell lahko dosegel.
Torej je Cornell lobanjo odprl in izluščil veliki tumor, ki je tam rasel. Reč je bila tako ostro omejena in se je dala tako čisto izluščiti, da je bil Cornell prepričan, da je nezločesta. Bil je kot le redkokdaj dobre volje, saj je mislil, da je ozdravil pacienta.
Tri dni so bili vsi veseli zaradi Eda, dokler si patolog ni natančneje ogledal koščka tumorja in izjavil, da je metastatični rak, ki pod mikroskopom nevarno kaže na bronhialni karcinom.
To je bilo v oktobru in Edu so napravili številne posnetke toraksa, ki so bili vsi označeni za normalne. Tako so ga zdaj spet vlekli dol, da bi ga rentgenizirali s specialnimi metodami, vključno s stereo- in večplastnimi posnetki. In res, nobenega dvoma ni bilo, da je bila v levih pljučih zgoraj majcena senca.
Vse pa je pretresel rentgenologov obup. Ko je bila ta slabotna in nejasna majcena senca odkrita in je vedel, kje jo ima iskati, je pregledal vse stare posnetke Edovih prsi, ki jih je bil spravil kot negativne, in ugotovil, da je bila komaj opazna slutnja iste sence vidna že na enem od julijskih posnetkov in na vseh kasnejših.
Rentgenolog je bil ves iz sebe; izgubiti šest mesecev pri pljučnem raku je strašno in zgodnjo diagnozo lahko praktično naredi le rentgenolog. Toda trdil je, da je tako senco na filmu mogoče ugotoviti ne le, če veš, da obstaja, ampak bi moral sploh natanko vedeti, kje jo lahko iščeš. Zdaj jo lahko seveda vsakdo vidi.
Zelo verjetno bodo razen primarnega raka odkrili cele prsi metaznih vozlov in potem pač ne bo pomoči. Edovo upanje, da bo ostal živ, je enako ničli; s tole rečjo v sebi je že mrtev in samo še ni nehal dihati. Vsekakor bo v četrtek na vrsti za operacijo.
Kasnejši pripis: Takrat sem bil očitno pretresen spričo Edove nesreče, prav tako kot večina polikliničnih zdravnikov in predvsem rentgenolog. In Ed Arnquist
POZOR! POZOR!
... v ANGLIJI: Modni posnetki ob ro- M bu avtomobilske ceste so povzročili S zastoj v prometu. Trčila sta vespa in J tovornjak. Model Julie Shaw, oblečena g v leopardje bikini hlačke in robček, je jg med skokom čez živo mejo izgubila § robček.
GARANCIJA BREZHIBNEGA DELOVANJA
S 225 E 2 za AMI - 6 S 225 E 2 za FIAT 750 S 240 E 2 za MOPED S 175 E 2 za OPEL S 175 E 2 za VW AVTOELEKTRO TOLMIN
MOTORJA |
Beatli letos nimajo sreče: potem ko so jih Filipinci pred približno mesecem dni pospremili do mamilskega letališča z izrazi kot »govnjači« in »poberite se domov«, so se Beatli ta mesec spopadli z religiozno čutečimi organizacijami z juga ZDA. Lete so protestirale zoper petje slavnega kvarteta, ali točneje, zoper besedilo, s katerim so Beatli ugotavljali, da je krščanstvo dandanašnji v zatonu in da ves svet moli le še Beatle. Zadeva je šla tako daleč, da so v južnih državah ZDA odpovedali gostoljubnost Beatlom in njihovim ploščam. Severni del ZDA pa je Beatle kljub temu sprejel z običajnim navdušenjem: na chicaškem letališču so mladoletnice padale v nezavest, izpred hotela pa so morali z rešilnim avtomobilom odpeljati dekle, ki se je v prizadevanju, da bi se prebila v hotel, poškodovala po glavi. Beatli sami pa so se morali pred ame-
j ... V RIMU: Neka deklica je povabila jj | angleško prijateljico, naj preživi počit- § i nice v večnem mestu. Da bi bilo pova- § I bilo privlačnejše, je dodala, da je »tu- 1 jš kaj tudi glasbena skrinja s štirimi ploš. g; 1 čami Beatlov«.
...v CENNECTICUTU:	Dva policaja
so vrgli iz službe. Ko sta se pričkala, kdo izmed njiju bo vozil službeni avtomobil, sta si tako divje skočila v lase, da so morali poklicati rešilni avtomobil.
PANORAMA
LONDON
PODZEMLJE SODELUJE S POLICIJO
Enega od zločincev, ki so 12. avgusta napadli in ubili tri londonske policiste, so že vtaknili pod ključ. Gre za Edvvarda Witneya, 36, znanega postopača. Pred sodiščem se je pojavil že minuli torek, vendar je preiskovalni sodnik obravnavo od-
ložil do 23. avgusta, ko bo policija po vsej priliki nataknila lisice še preostalima dvema morilcema, Harryju Mauriceu Robertsu, 30, in Johnu Duddyju, 37.
Umor je vzbudil med Londončani obilo ogorčenja. Trije policisti so bili ubiti sredi belega dne, potem ko so se s svojim policijskim avtomobilom odpravili po sledeh sumljivega modrega »Standard Van-guarda«, za katerega je kazalo, da je ukraden. Zasledovanje je trajalo le nekaj minut, ko je vozniku policijskega avtomobila uspelo pregraditi cesto. Dva od treh policistov sta stopila iz avtomobila, da bi sumljivi trojici v drugem avtomobilu pregledala dokumente. Zločinci so bili hi-
PRODANA SOPROGA
Multimilijonar VVilliam Henry Brown (65) ima rad hitre avtomobile, lepe konje in nage ženske. Čeprav bogati rančer iz Arizone na potovanjih skopari pri napitni ni, pa mu ni žal denarja, kadar gre za zabavo. V Zahodni Nemčiji si je privoščil luksus, da kaj takega še ne: za 15.450 dolarjev (193.125 Ndin), vračunani so vsi stroški, je heidelberškemu pisatelju Ralphu Eriču Leberju (40) odkupil njegovo mično ženo Beate (33). (Na sliki z Brownom.) Amerikanec ni kupil mačka v Žaklju. Ko je namreč rjavolaso Beate leta 1963 prvikrat srečal na Severnem morju, mu ni ostaloo nič skritega, saj jo je srečal na nudistični plaži. Milijonar Brown: »Spremljal jo je majhen bradač iii zelo sem se zabaval, ker mi ni šlo v glavo, kaj naj tako lepa ženska počne s tem smešnim gospodam.« Bro\vn ni izgubljal časa in že drugega dne je v kavarni ogovoril zakonca Leber in vprašal Beate: »Ali bi dovolili, da bi vas golo fotografiral?« »Seveda, toda samo v najinem stanovanju v Haidelbergu,« sta odgo vorila Leber ja. Brown takrat ni fotografiral Bette, ampak je s svojim maseratijem (3,5 litra) odpotoval in potem zasipal pisatelja in ženo s povabili na lov, na potova n,ja z jahto in celo na svoj ranč v Arizono. Toda šele v Nemčiji, konec leta 1963, so se nudistični prijatelji spet srečali. Milijonar je vztrajal, naj Beate izpolni obljubo in mu pozira. Mož je prisostvoval, ko jo je milijonar fotografiral. Brown je takrat očitno v Haidelbergu pustil srce. Mož se ni jezil, ko je milijonar nadlegoval njego vo ženo, saj danes pravi, da mu je Brupe obetal, da bo v Ameriki financiral izdajo njegovega romana. Leberja sta bila z Amerikancem tri tedne na potovanju z jahto in Beate je z možem, pa tudi sama potovala v milijonarjevi družbi v Italijo, na francosko riviero, v Arizono in Pariz. Brown je potem še globlje segel v žep in Beate podaril 3,3 litrski avtomobil ferrari. Končno sta zakonca lani septembra sklenila z milijonarjem pogodbo, da bo Beate Leber »eno leto Brownova gostja v New Yorku«, da se bo'ločila od svojega moža, da bo po ločitvi milijonar plačal pisatelju »odškod nino« 3000 dolarjev na mesec za dobo enega leta, skupaj pa ne več kot 39.000 dolar jev, in da se Beate Leber »prostovoljno in veselo odpoveduje vsaki ustni, osebni ali telesni zvezi z omenjenim Ralphom E. Leberom«. Beate danes trdi, da je odšla z milijonarjem iz ljubezni in ne zaradi denarja. 1. novembra 1965 se je v Mehiki ločila in Bro\vn ji je podaril prstan s tremi briljanti. Beate: »Bil je zaročni prstan.« Potem je z milijonarjem odpotovala na njegov ranč v Sasabe (Arizona). »Zaročenka« je takole opisala Brovmov ranč: »Prava graščina, televizor v vsaki sobi, celo na strani šču.« Sreča pa ni dolgo trajala. Ko je decembra pričakovala, da bo milijonar na neki party razglasil zaroko, ji je Brown zabrusil: »Nikoli te ne bom poročil.« Ko je naslednjega jutra ločenka še vztrajala pri poroki, pravi, da jo je Brown pretepel. Beate se je odselila in najela stanovanje v bližnjem mestu. Dobila si je odvetnika in sedaj toži Browna za odškodnino. Brown, ki že od 39.000 dolarjev iz pogodbe pisatelju plačal le ,15.450 dolarjev, naj plača poldrugi milijon dolarjev zaradi tega, ker je »porušil moj zakon« in še milijon, ker je prelomil ženitno obljubo. Amerikanec je ostro odgovoril: v Haidelbergu je prijavil Ralpha Leberja zaradi zvodništva. Nemški policiji je Brown natanko opisal vso pustolovščino, češ Beate je bila »z menoj intimna že od 11. februarja 1964 in je v to nisem silil«. Na sodišču je predložil pisma, ki jih je Beate pisala svoji nekdanji tašči »Nini« Leber. Le ta dokazujejo, da je Leberjem šlo le za Brownov denar. 2. avgusta 1966 je haidelberško sodišče obsodilo pisatelja na šest mesecev zapora zaradi zvodništva. Kazen je izreklo pogojno. Javni tožilec in tudi Leber sta se pritožila. Brown pa je po zmagi na procesu izjavil — »Beate je mešanica Taylor in Marilyn Monroe. Škoda, da je kanalja.« Beate je še vedno v Arizoni in čaka, da se bo začel njen odškodninski proces. Po odločitvi haidel-berškega sodišča, se zdi, da nima posebnega upanja na zmago.
trejši: v nekaj trenutkih so izstrelili tri strele in vsak od teh je bil smrten. Do pokola je prišlo sredi belega dne, ob pol štirih popoldne, in pred številnimi pričami. Takoj po zločinu so zločinci z avtomobilom pobegnili. Scotland Yard je po umoru mobiliziral ves svoj aparat in po mestu se je začel lov na zločince. Vendar pa prvi dan ni prinesel uspeha: avtomobil, s katerim so se zločinci vozili, so našli nekaj ulic dalje in vse, kar so lahko ugotovili, je bilo to, da je bil ukraden. Po prvih ugibanjih naj bi zločinci skušali pomagati iz zapora Wormswood Scrub prijateljem, vendar je policija to možnost zanikala. Več možnosti je bilo, da so bili v zvezi z ropom v neki draguljarni v Craven Gateu, pa tudi ta domneva preiskovalcem ni bila preveč všeč. Pač pa je policija zločin povezala s povečano zločinsko dejavnostjo v East Endu, ki so ga že pred časom zavzeli »strokovnjaki« iz ameriškega podzemlja in kjer so v zadnjih dveh ali treh letih zacvetele zakotne pivnice in igralnice. V zadnjih tednih je imel Scotland Yard precej opravka z različnimi prestopki; detektivi so poročali, da se je povečalo število izsiljevanj in da je aktivnost organiziranih gangsterjev vse večja. Tako so v East Endu naleteli na »sodišča«, ki so sodila tistim, ki so prekršili nepisane zakone podzemlja; policisti so našli ljudi, ki so bili pohabljeni ali napol mrtvi od lakote, ker so jih »sodišča« obsodila na smrt. Zaradi vsega tega se je Scotland Yard usmeril predvsem v East End. Kaže, da je bila ta poteza dobra: londonsko podzemlje, ki nikoli nima čistih računov, se je vznemirilo. Temeljitejše preiskave bi lahko zavrle »poslovanje« podzemlja, zato je Scotland Yard dobil pomoč tudi s te strani. Kaže, da so Witneya prijeli prav po prijavi neznanih sodelavcev iz East Enda.
BONN
KOPALNICE S POZLATO
Kancler Erhard se sicer že nekaj mesecev pritožuje, da gospodarski položaj v Zvezni republiki Nemčiji ni najbolj rožnat. Zdi pa se, da vsem le ni tako hudo, kot bi rad povedal Erhard: kopalnice s pozlato niso več izključno razkošje hol-lywoodskih filmskih zvezd in ameriških industrijskih velikašev. Ena od veleblagovnic v Frankfurtu nudi del tega razkošja — in niti ne po pretiranih cenah, po potrebi tudi na obroke — tudi zahodnonem-škim državljanom, seveda tistim, ki si lahko dajo na stran nekaj od plače. Tako so zdaj na voljo kupcem deli kopalniške opreme, ki niso samo kromirani, marveč pozlačeni. V trgovini je moč dobiti pipe, obešalnike za brisače, škatlice za milo in druge reči, vse pozlačene s 24-karatnim zlatom. Zamisel o tej trgovini se je porodila enemu pd frankfurtskih trgovcev, potem ko se je malce poglobil v psihologijo svojih someščanov. Ker pač nimajo rodovnikov, morajo svoj družbeni položaj pokazati na malo drugačen način. Misel je bila očitno dobra in pozlačene kopalnice gredo lepo v denar.
5®
fes
m
te prvovrstne kave se je popilo v letu 1965
NEWYORK
TUDI ROOSEVELT?
Od vseh ameriških predsednikov novejše dobe se je pred obrekovanjem pre-radovednih biografov rešil le Franklin Delano Roosevelt. Med tistimi, ki niso bili preveč tankovestni glede zakonske zvestobe, naštevajo raziskovalci zasejanega življenja predsednike, kot so na primer Theo-dor Roosevelt, Wilson, Taft in celo Hoover. Vse do zadnjega je bil Franklin Roos-sevelt brezmadežen. Osemnajstega avgusta pa naj bi v New Yorku izšla knjiga, ki
je že pred izidom — časniki so objavili nekaj izvlečkov — zbudila velike besedne bitke. Avtor knjige je Jonathan Daniels, njen naslov pa se glasi »Čas med dvema vojnama«. Biograf odkriva, da se je pokojni Roosevelt že leta 1913 spoznal z Lu-oi Page Mercier, ki je kasneje postala tajnica njegove soproge. Ta ženska je bila z njim v »mali beli hiši« v Warm Springsu v času, ko je leta 1945 umiral. Avtor knjige je bil dolga leta posebni tajnik predsednika Roosevelta in ve povedati, da je Roosevelt večkrat razmišljal, da bi se ločil od 'svoje dinamične soproge Eleanor. Dejanje pa je bilo politično neprimerno, ker je bila Luci Mercier katoličanka in se ni hotela odreči veri, da bi se lahko poročila z Rooseveltom; poroka s katoličanko bi v tistih časih Rooseveltu prinesla precej politične škode. Daniels piše, da je bila Mercierjeva mirna ženska in da so bili odnosi med obema značilni zaradi velikega spoštovanja, ki sta ga gojila drug do drugega; v nasprotju z Luci pa je bila Eleanor Roosevelt zelo impulzivna ženska, ki je svojemu možu pogosto pripravljala »scene«.	„
Potem ko so časniki objavili povzetke iz knjige) so časnikarji obiskali Rooseveltove otroke, vendar na svoja vprašanja niso dobili odgovora, češ da gre za izključno zasebne zadeve. Trije najbolj prizadeti pa se prarv tako ne morejo braniti: Roosevelt in njegova soproga sta mrtva, Luci Mercier pa je umrla pred več kot letom dni v starosti 77 let.
hommh
Kravate - terital
MLADEGA ZDRAVNIKA (14)
Je imel v resnici metastazne vozle v prsih in je umrl približno štiri mesece nato za pljučnim rakom.
Vem, takrat sem mislil, da je rentgenolog napravil strahotno in neodpustljivo napako. Zdelo se mi je, da se je skušal samo izmazati, ko je rekel, da bi senco v juliju lahko odkril le, če bi vedel, da je tam in kje jo je treba iskati.
Začuda so posnetki Edovih prsi medtem postali klasično učno gradivo. Na izpopolnjevalnih tečajih so jih predvajali širom pc deželi in vedno znova so najboljši in najbolj izkušeni rentgenologi odkrili usodno senco na julijskem posnetku šele potem, ko so jim jo pokazali. In to, ko so vedeli, da je na tem posnetku nekaj posebnega, zakaj če bi bil tako normalen, kot je bil videti, jim ga ne bi kazali. Pa kljub temu sence niso našli.
Mislim, da to razbremenjuje rentgenologa, kolikor razbremenjuje pač vsakogar, ki ima opraviti s primerom. kakršen je bil Ed Arnquist. Bolj kot vse drugo pa razodeva boj in odgovornost, ki jo zdravniki pri slehernem pacientu jemljejo naše.
študentje medicine brijejo norce o »malone vidnih sencah v pljučih« ali o »skoraj slišnem šumu v srcu«. Smejejo se in pravijo, da je ekstremno rahel srčni šum tisti, ki ga je mogoče slišati samo zato, ker profesor trdi, da je.
In smejejo se, ker' vedo, da »malone vidne pljučne sence« sploh niso šala, marveč hudo resna stvar — pljučni rak, ki ga bodo nekega dne prezrli in bo prepozno. In smejejo se, ker se je ob tem bolje smejati, kot ireveč razmišljati. —
Ko so me prestavili z oddelka dr. Sjaterja na Kirurgijo II, je moje razpoloženje doseglo najnižjo točko v ce!em stažnem letu. Sit sem bil kirurgije in razočaran nad svojim ukom.
Beležke v dnevniku so bile ta čas redke in kratke; razodevale so moje nezadovoljstvo in dolgočasje in niso prikrivale, da mi je delo z dr. Arthurjem Emeryjem in njegovimi sodelavci na Drugi kirurgiji krepilo občutek nesmiselnosti.
Ko zdaj mislim na tisti čas, se mi zdi, da bi takratno malodušnost lahko pripisal »depresiji polčasa« — O' ganju, ki ga občuti vsak stažist, ko mine polovica le' . pred njim pa je še šest dolgih mesecev.
Deloma je bilo tudi zaradi božiča, ko je v bolnišnicah najmanj sprejemov in najmanj dela, deloma pa mogoče tudi zato, ker sem prvič doživel nevesel božič dežurnega zdravnika.
Nedvomno pa velja mojo malodušnost pripisati rastočemu odporu proti kirurgiji, zlasti proti tisti plati kirurgije, ki jo vidi stažist; neskončna vrsta operacij, mehanične vizite in neskončna vrsta majhnih, nujnih, ampak večinoma nerazveseljivih nalog, ki jih potisnejo stažistu, ker pri njih ne more napraviti nobene škode, in ker za druge niso mikavne.
SOBOTA, 3. DECEMBRA
V četrtek sem začel na novem kirurgičnem oddelku, ki )e znan pod imenom »Emeryjev oddelek«, čeprav
tukaj operirajo tudi drugi zdravniki. Arthur Emery je tukaj po položaju najvišji, toda med kirurgi poliklinike je na drugem mestu za Slaterjem.
Po večerji ,y četrtek šem se potikal okrog, obesil pri tem ali onem pacientu transfuzijski aparat, ko me je okoli devetih sestra s tretjega nadstropja poklicala, naj pridem k nekemu Piedmontovemu pacientu, ki mu je treba dati pol litra krvi. Pacient da je zdravnik, je rekla, in prosil je izrecno, naj pride kdo iz zdravniškega štaba.
Normalno bi me to zdražilo. Zdravniki so lahko najbolj zoprni pacienti na svetu in nekaj takih surovih nakaz nam je že križalo pot v bolnišnici, kjer so se
UNIČUJOČA RAST
Najbolj zahrbtna čud raka je v tem, da nihče ne inore spoznati, kdaj začne tumor sejati svoja uničujoča »semena«. Nekateri bolniki nosijo v sebi komaj rastočo bulo dolga leta brez posebnih težav. Pri drugih se rak v nekaj tednih razširi kot eksplozija po celem telesu.
Nekatere rakaste celice se lahko nanesejo tik zraven osrednje bule. ali se preselijo na sosednje organe; tako se na primer prenese rak na jajčniku pogosto na potrebušnico. Cesto pa gredo zločeste celice po limfni poti do limfnih vozlov napadenega telesnega področja in tam postanejo kali sestrskih bul; tako se na primer pri prsnem raku metastaze pogosto pojavijo v limfnih vozlih v podpazduhi.
Cesto zdravniki opazijo določeno zakonitost v naseljevanju metastaz. Karcinomi žleze ščitnice se nagibajo k metastaziranju v kosteh. Raki v požiralniku, želodcu in črevesju ustvarjajo sestrske bule predvsem v jetrih, _ metastaze v možganih nastanejo pogosto od pljučnega raka.
Strašno je bilo spoznanje, da lahko ravno tisti poseg, ki pomaga odkrivati raka ali ga odstraniti, sproži razširjenje po telesu. Ce zdravnik zareže v rakasto tkivo, splava nekaj rakastih celic s krvjo v oddaljene telesne dele. Na srečo se večina celic uniči, zaustavijo se v limfnih vozlih ali v jetrih in tam jih obrambne snovi uničijo. Toda včasih so lahko to kali za metastaze.
Zato je treba pri operaciji raka izrezati tumor s širokim pasom zdravega tkiva vred ali — če je mogoče — napadeni organ popolnoma odstraniti. In med operacijo menja operacijski tim večkrat orodje in rokavice Že nekaj časa dobivajo bolniki, ki so bolni za rakom, pri nekaterih pose^ gih še preventivno medikamente, ki dušijo raka. in obsevanja.
delali, ko da so naši predstojniki. Toda tega moža sem v sredo zvečer za trenutek videl; bil je žalosten kupček nesreče.
Imenoval se je dr. Paul Merritt in je že nekaj časa prakticiral v mestu kot kirurg. Pred kakimi tremi leti je imel infekciozni hepatitis; prestal ga je, toda bolezen mu je strašno zdelala jetra in posledica je bila huda ciroza in metastaze so mu skoraj popolnoma blokirale vratnico — tisto veliko žilo, po kateri polje kri iz celotnega prebavnega trakta k jetrom.
Zastoj v vratnici je pripeljal do tega, da so se pri njem zelo hitro naredile krčne žile ob vhodu požiralnika v želodec in te bi lahko počile in pacient bi utegnil v tridesetih minutah izkrvaveti, če ne bi našli kakšno možnost, in krvavenje hitro zaustavili.
Grdo pri tem je to, da pravzaprav ni poštene metode za zaustavljanje take krvavitve. Ubogi mož je imel za sabo že pet hudih krvavitev, neki sloviti strokovnjak v Bostonu ga je že petkrat operiral, ker je upal, da bo krvavitve odpravil, oziroma, da se ne bodo več pono* vile. Vse so poskusili.
Zdaj je ležal dr. Merritt tukaj pri Petersonu z novo hudo krvavitvijo. Naphali so ga s krvjo čez in čez in krvavitev slednjič zaustavili s tem, da so potisnili vanj nekakšen srednjeveški mučilni instrument, požiralniško sondo. To je na pogled odvratna reč, dvanajst milimetrov debela gumijasta cev z dolgim, klobasi podobnim mošnjičkom na drugem koncu, ki se napihne.
Ko mošnjiček še ni napihnjen, potisnejo cev — natanko tako kot pri izpiranju želodca — v želodec, potem napihnejo mošnjiček v želodcu kot balon in ga krepko potegnejo navzgor, da se del mošnjička zagozdi v požiralniku, in potem zavežejo cev z vrvjo in obesijo nanjo utež nad valjem ob vznožju postelje.
Gre za to, da balon ne more zlesti ven, ker je prevelik, da bi zdrsnil iz požiralnika, zato pa se zagozdi tam, kjer so krčne žile, jih splošči in tako preprečuje, da bi krvavele.
V teoriji je to imenitna reč, ampak imeti to prekleto reč v sebi, je druga pesem, je pravo mučenje. Človeku se zdi, da mu hoče vso notranjščino potegniti navzgor in skozi usta ven.
Dr. Peterson je s to sondo zaustavil krvavitev in potem v sredo zvečer prosil Slaterja, naj si ogleda moža, če bi se dalo zanj še kaj storiti s kirurške plati. Mučno ga je bilo gledati, tega drobnega, suhega mo-žička, ki je ležal tiho v postelji, z .glavo nagnjeno na stran, in iz nosa mu je gledala velikanska gumijasta cev, čisto zravnana, povezana z valjem in utežjo ob vznožju.
Mislil sem, da bo trajalo četrt ure, ko sem v četrtek zvečer okoli devetih stopil k njemu, toda v resnici je bilo trdo delo, ki mi je vzelo noč in še pol naslednjega dne.
PRIHODNJIČ: DR. MERRITT UMRE — OPERACIJA RAKA, KI JE TRAJALA DVANAJST UR — VEC DELA V SMUČARSKI SEZONI —
MED DVEMA TEČAJEMA
NOČNA MORA
• Marc Bohan, duhovni naslednik modnega kreatorja Diorja, je potem, ko Je javnosti predstavil kolekcijo oblačil, ki segajo prav do sredine gležnjev, postal žrtev hudih sanj. Kot je povedal časnikarjem, ga vsako noč preganjajo ljubke nimfe in mu kličejo: »Krajše, Marc, krajše!« Bohan se je uklonil in je narisal nekaj modelov, ki so v resnici »mini«; namenjeni so Nicole Cour-cel, ki jih bo nosila v svojem novem filmu.
ŠOLA ZA AMATERJE _____________________________________
• Dandanašnji ni več težko postati krotilec divjih zveri. V marsejskem' živalskem vrtu so namreč odprli šolo za začetnike-amaterje, vodi pa jo znani krotilec Jim Frey. Kandidatov se kar tre, na razpolago pa so jim levi, tigri, sloni in rjavi medvedje. Med najboljšimi gojenci šole so predstavnica visoke francoske aristokracije, specialist za bolezni ust, nosa in grla, neka baletka in študent.
SAMOMOR KITOV
• Minuli teden je samo v dveh dneh na obalah Marathona na Floridi poskušalo narediti samomor šestdeset kitov; dvajsetim od tega števila je samomor tudi uspel. O samomoru govore znanstveniki, ki so uporabili ta izraz zato, ker ne morejo najti pametnega razloga za ravnanje kitov. Le-ti zaplovejo tesno k obali ter ostanejo na pesku, ko pride oseka. Na Floridi so organizirali posebne ekipe, ki pomagajo nasedlim samomorilskim kitom nazaj v morje.
PROHIBICIJA _____________________________________________
• Delegacija naj se izogiba alkohola. Sovjetski strokovnjaki, ki bodo v kratkem obiskali eno od varšavskih ustanov, so v pismu prosili svoje gostitelje, naj bi se odrekli tradicionalnim slovanskim pivskim navadam ter alkoholnih pijač ne bi servirali pred kosilom. Gostje so namreč mnenja, da obisk ne more biti ploden, če se delegati že od ranega jutra nacejajo z alkoholom.
NEZNANA VALUTA __________________________________________
• Danska policija je ondan dobila prijavo lastnika neke trgovine, ki mu je nemško govoreči kupec plačal blago z nemškim denarjem. Danec očitno ni posvetil potrebne pozornosti državljanstvu kupca. Šele kasneje je ugotovil, da je v zmoti sprejel vzhodnonemške marke. Kupčija ga je finančno precej prizadela: na danskem denarnem trgu je vzhodnonemška valuta za tretjino manj »ugledna« kot zahodnonemška.
AVTORSTVO _________________________________________________
• »Pri pisanju mojega romana .Ponosna gospa’ sem bila pod močnim vplivom čudovitega dela .Utrujeni od boja’, pri čemer se mi je na žalost pripetilo, da sem iz njega prepisala celotne odstavke. Z^lo obžalujem, ker sem se s tem pregrešila zoper avtorske pravice gospe Behrend. Ellen Wenzel.« — Oglas v zahodno-nemškem »Der Leihbuchhandler«.
PEŠEC______________________________________________________
• General Massu, nekdanji poveljnik padalcev v Alžiriji in sedanji poveljnik francoskih enot v Zahodni Nemčiji, se je vpisal v »Klub pešcev«. Pristopnina: 100-kilometrski pohod — peš. 192 m GLOBOKO V SRCE KANINA
VSAK
ČETRTEK
NOVA ŠTEVILKA SLOVENSKEGA TEDNIKA S STRIPI
ZVITOREPEC
ZA VAŠE RAZVEDRILO
STRIPI
HUMOR
%
TILLIAN Gl N DAL L
m
Nekoč sem ga zagledala na klopi v parku Luxembourg.
»Ostani pet minut,« je rekel. »Vem, da greš na sestanek s svojim amerikanskim zaljubljencem, toda tako osamljen sem.«
»Kako veš, da grem od časa do časa ven z nekim Arne-rikancem?« sem radovedno vprašala in sedla poleg njega. Res je bilo tako: Hallam je še vedno želel, da z njim preživljam večere, še vedno po njegovo potratno.
»Ha, si pozabila: videl sem te z njim na Montparnas-su, takrat, ko je bil tako jezen. Tipičen Američan — Da, gospod! — Sklenil sem, da mu ne bom ponudil v odkup nobene svoje slike — kaj ni bilo to lepo od mene!«
»Zelo lepo! Bilo mi je všeč.«
»Je zaljubljen vate?«
»Mislim... da ne«
»Ljubi bog, kako ženske rade zapirajo oči pred resnico. Ubogi vrag! Seveda, gotovo je zaljubljen vate! Tudi jaz bi bil, če bi imel več priložnosti.«
Pogledal me je, glavo obrnil čisto postrani in se mi nenadoma zarežal s svojim klovnovskim obrazom:
»Naj te ne skrbi — obljubljam, da se ne bom. Veš, že Imam eno nesrečno ljubezen in svojega repertoarja ne bi razširil...«
Cez kakšno minuto je rekel:
»Ravnokar sem jo poskusil obiskati — zato nosim svojo nedeljsko obleko — toda ni mi uspelo«
»Saj sem res opazila, da si eleganten.« Navadno je bil oblečen v star usnjen jopič ali v pajac, popackan z barvo, tokrat pa je bil oblečen v sijajno imitacijo bohema iz 19. stoletja — nosil je žametast suknjič temno rdeče barve, samo malo odrgnjen, srajco, ki je bila skoraj čista, in veliko bingljajočo črno pentljo pod vratom.
»Pristaja ti,« sem rekla. »Je to res tvoja najboljša nedeljska obleka?«
»Ne, ne, tako ji pravim zato, da zveni bolj meščansko in s tem zabavm ljudi... Ampak tiste dekline ni bilo doma, da bi jo s tem zabaval.«
»Kaj pa dela?« sem rekla
»Nič Lepa je.« Nenadoma je postal zelo čustven »Rad jo gledam, čeprav je v resnici malo dolgočasna. Vsaj zame se ne zanima kaj prida in takrat, ko sem pri njej, skriva svoj talent in svojo osebnost globoko v sebi. Vse, kar mi pokaže, je zunanjost majhne, že razvite deklice. Ut!«
Pogledala sem ga, ko je tako mimo sedel in strmel v gugalnico med drevjem. Njegove velike oči in smešna usta, ki so bila taka, kot bi jih pičila čebela, so imela takrat, kadar je počival, mehak in ranljiv izraz rosne mladosti. Nenavadno bitje.
»Seveda, ko sem pa tak slon,« je tiho rekel in skomignil z rameni.
»Ampak ne pravi slon,« sem hitro rekla in si mislila: bolj si podoben pretežkemu favnu. »Veš, plesal bi veliko bolje kot pravi slon.«
»Ne! Kako si prijazna. Zafrkavaš me. Pa praviš take stvari tudi tistemu svojemu ogromnemu Amerikancu?«
»Seveda ne!« sem odgovorila in se nasmehnila ob misli na Hallamovo okorno stopicanje.
»Ima veliko denarja?«
»Da.«
»Kako si srečna! Dobro spanje!«
Bil je res neznosen, toda nisem sl mogla kaj, da se ob njem ne bi zabavala.
»Tega pa midva ne počneva.«
»Res ne? Zakaj pa ne? Oh, žal mi je — prosim, oprosti mi — res sem najbolj neumen slon, kar jih je. Navsezadnje pa sem samo potepuh, zato mi prijatelji tudi pravijo Clčche — okrajšano iz clocharda.«1
»Sem se res že spraševala, čemu.«
»Da, bil sem pravi clochard, eden prostozidarjev, ki spijo pod Pont Neuf. Ponosen sem na to! Sedaj pa sem postal bogataš — imam svojo sobo. No, skozi vrata ne morem stopiti, ker imam preveč slik, ampak vendar..«
»Saj to ni važno!«
»Ne... ni. Bi hotela kdaj priti in pogledati moje slike? (Ne zdaj: ko sem odhajal zdoma, sem polil steklenico mleka in nisem imel volje in hrabrosti, da bi sobo pobrisal. Se moram na to šele pripraviti.) Bi hotela kdaj drugič?«
»Zelo rada — morda —?«
»Povabil te bom podnevi, da ne boš mislila, da hočem ponoči izkoristiti priložnost in temo.«
»Zelo lepo, da si na to mislil.«
»Kajne? Sedaj pa moram iti — če sem že tako lepo oblečen, ne smem obupati in oditi, ne da bi jo še enkrat obi-
1 Clochard je pariški potepuh, ki spi pod mostovi.
skal... Ampak midva se bova videla, kajne? Obljubi, prosim!«
»Obljubim, da ne bom izginila«
»Reci: ,C16che, obljubljam, da bom prišla in si ogledala tvoje slike!’ Mislim, da ti bodo všeč ... Ne vem «
»Obljubljam,« sem rekla, »sedaj pa moram iti.«
»Nikar ne čakaj! Na svidenje — me že ni več!« In naslednji hip ga že ni bilo.
Neumni klovn — kakšen neki je v resnici? Odšla sem čez park Luxembourg proti bulvarju St. Michel, kjer sePan-theon2 dviga ves bel in jasen nad temnim krogom dreves.
V njegovi senci se mi je nenadoma zabliskalo, na koga me C16che neprestano spominja. Seveda Learjev »Norec«-
»Hopla, vrček, ljubim te!
... in mojega ubogega norčka so obesili!...«
Postala sem nemirna. Vsepovsod je bilo čutiti pomlad: kostanji na bulvarjih so se okrasili s cvetnimi svečami, in občutila sem čudno moč, a preveč bežno in raztreseno, da bi jo mogla koristno uporabiti. Poskusila sem pisati zgodbe, kot v puberteti; pa sem to opustila, ker se »nerazumljivo vzdušje nikakor ni hotelo oblikovati, kot sem želela. Slike in vtisi, ki so jni prišli na misel iz sedanjega obdobja, iz Pariza, so bili še preblizu in preveč spremenljivi. Obdobje pa, ki sem ga dobro poznala — zadnja leta v Angliji
— me ni zanimalo več. Včasih sem se poglobila v temne, skrivnostne bolečine doraščanja in bila pripravljena zatajiti, da sem jaz tisti divji, prenapeti otrok, ki sem se ga spominjala. Nisem še uvidela, da človek ne more pokopati preteklosti in ji vzeti pomen, ne glede na to, kakšna je bila: da ima vsak človek v sebi mnogo preteklih »jazov«, ki so zakopani globoko v njem.
Po neuspešnih poskusih ustvarjanja sem začela trošiti moči v dolgih sprehodih, v zgodnjih večernih urah, ko dnevna luč počasi ugaša. Hodila sem po ozkih ulicah, kjer ženske ure in ure slone na oknih in opazujejo mimoidoče, kjer ti iz kakega majhnega bara udari v uho otožna arabska glasba; vendar tiste dni Clflcha nisem srečala, čeprav je bilo to njegovo področje. Nato mi je končno nekdo povedal, da je Clflche nekam odšel — z avtostopom, verjetno celo iz Francije. Torej tudi on ni našel miru. Zavidala sem mu, ker ni bil na nič — in na nikogar — navezan.
V tem času dolgih sprehodov sem dodobra spoznala Latinsko četrt, bližnji Faubourg St-Germain, Ile de la Citč in St. Louis.5 Ti kraji so se mi vtisnili v spomin kot reliefni zemljevidi, do najmanjših podrobnosti, in kmalu sem lahko napotila tujca v najbolj odročno in zakotno uličico. Šla sem še dlje. Nekega večera sem se po predavanjih napotila navzdol proti Seini. Neznana sila me je vso prevzela. Prečkala sem reko in šla dalje po desnem bregu, diagonalno čez Pariz. Sama in prevzeta sem hodila po bulvarjih in ozkih stranskih ulicah, ne da bi se vsaj za trenutek ustavila. Po kakšnih dveh urah sem se znašla v neki kavarnici blizu ulice Marcadet, severno od parka Monceau. Telefonirala sem domov:
»Halo, Annette? Ne čakaj me z večerjo — sprehajala sem se ...«
»Kje pa si?« je vprašala Annette ... »Moj bog! Pri parku Monceau? Si šla koga obiskat?«
»Ne, ne!«
»No, jaz na tvojem mestu se ne bi vrnila peš. Saj te bo vzelo.« Slišala sem jo, kako se je obrnila od telefona in nekomu nekaj odgovorila.
»Paul je bil,« je rekla, »in sprašuje te, če si na kaki sveži sledi ali kaj, da si zašla tako daleč.«
»Morda,« sem rekla in sama nisem vedela, kaj me je pravzaprav nagnalo na tako dolg sprehod.
»No, pa ne zgubi se in se čimprej vrni... Imaš kaj denarja? Ali listek za metro?«
»Da, hvala.«
»Neumno dekle ...!«
»Vem.« Res sem vedela. Veliko je boljših načinov, da človek preživi svoj prosti čas in se kratkočasi, kot pa so taki dolgi, utrujajoči sprehodi. Lahko obiščeš prijatelje, napišeš kako pismo. Toda občutila sem čudno nelagodnost, ki si je nisem znala razložiti. Iskala sem čimveč prostega časa, in vendar si nisem jasno predstavljala, kaj naj bi v tem prostem času počela. Res, ne morem reči, da sem bila nesrečna, toda... Morda sem tudi jaz, kot nesrečni Hal lam, nekaj iskala.
No, Hallam zame še ni bil čisto mrtev. V treh tednih se je samo nekajkrat oglasil po telefonu, nato pa me je spet začel redno vsak dan vabiti ven. Dovolila sem mu en večer na teden. Dopovedala sem si, da dobro ve, kako stoje stvari; in če bi človek zavrnil prijatelja vsakokrat, ko se ta slučajno zaljubi vanj, bi bil zelo osamljen. Še vedno sem prepričana, da je to glavna dilema večine žensk: radovedne in vznemirjene hkrati vidijo, kako njihov prijetni, zanesljivi spremljevalec, za katerega so mislile, da bo vedno cist«) samo dober prijatelj, kaže več neprijetnih in nedružab-nih simptomov resnega ljubimca. To je približno tako, kot če bi ti ponujali torto s smetano, pa bi se ti zadovoljil že s kruhom in maslom. Toda kako naj človek reče samozavestnemu moškemu (čeprav ženske to velikokrat poskušajo); »Boš ostal moj navadni, vsakdanji dobri kruhek?« To je zelo težko.
Hallam me je ne glede na to, kakšni so bili njegovi nameni (in zdaj vidim, da je še vedno upal), vodil ven z enako zapravljivo vnemo kot prej. Ce je že bilo kaj drugače, potem sem bila jaz dvakrat previdnejša v odnosih z njim
— dvomljivo prijazna. Dovolila sem mu, da mi je v nedogled govoril o Kafki in o svoji družini. Nato sva nekoč neizbežno prišla med pogovorom do spolnosti — prave spolnosti, za razliko od navadnega, vsakdanjega obreda za lahko noč.
Sedaj mi nikakor ne gre v glavo, kako to, da se o tem še nikoli nisva pogovarjala, saj človek navadno kmalu preide na to temo, ki je tako aktualna. Bilo je, kot da Halla-
mu kljub njegovi navadi, da deli ženske v »Blondinke, saj razumeš!« in »Res sladke deklice«, nikoli ni prišlo na misel, da bi utegnila imeti o tem vprašanju kakšne lastne izkušnje. Ko je to med pogovorom prodrlo celo v njegovo togo pamet, je bil vidno pretresen. Ampak ne morda — takrat tega še nisem povsem spoznala — zaradi spoštovanja do mene (ojoj, očitno sploh nisem mogla storiti kaj narobe, niti v tem ne!), ampak zaradi svojega mnenja o meni. Sedaj se mi zdi, da se mu je takrat v njegovo oprezno, počasno pamet prvič prikradla zavest, da je on, Hallam Greenblatt, nekako izgubljal priložnosti, ki mu jih je ponujalo življenje ... Mislim, da bi bila morala predvideti njegovo neizbežno reakcijo.
1 Panthčon je znana pariška zgradba, kjer so pokopani Iran-ooski velmožje.
* Prej predmestje Pariza, sedaj Četrt v središču.
TRETJE POGLAVJE •'
Do te reakcije je prišlo na neki zabavi.
Mislim, da je bila že zamisel zabave slaba. Zelo redko so mi všeč utrujajoče, maratonske zabave, ki jih človek začne pri enem prijatelju in se potem vsa druščina preseli k drugemu. In tako naprej in naprej. Človek je na tak večer videti star, obleko ima zmečkano, oči so izpite in s temnimi kolobarji. Komaj čaka prvih bledih znamenj zore.
Seveda nočem reči, da so vse zabave take. Spominjam se jih nekaj, sicer zelo malo, ki so bile naravnost čudovite. Ampak te so svoj čar dobivale od znotraj, in jutranja zora je bila samo krona zabave, ne pa’ rešitev.
No, zabava o kateri govorim, se je že začela slabo. Bili smo v strašno načičkanem stanovanju na najbolj znani pariški ulici, Champs Ely.sees. Stanovanje je bilo premajhno za ves porcelanasti kič in velike sobne rastline, ki bi bile zaradi svoje velikosti primerne za na vrt, ne pa za veliko zabavo. Stanovanje je bilo last nekega amerikanskega para, ki ga je poznal Hallam. Zabava je bila ena takih, na kakršnih človek na vsakem koraku sliši pretirano presenečene vzklike »Zdravo, vidva!« ali pa »Kaj si tudi ti prišel?«. Občutek imaš, da se ljudje zavestno trudijo, da bi zabava »tekla«. Američani imajo radi velike družbe. Še nista potekli dve minuti, ko se je Hallam že počutil kot doma. Bobneče se je smejal, pil ogromno viskija in me neprestano držal od roko, kot bi bila njegova last. Vedno je bil prikupen, o se je smejal — imel je zelo lepe zobe — šamo ko ne bi tega počel tako hrupno. Laže mi je postalo pri duši, ko so od nekod prinesli kitaro in so se gostje umirili, posedli po tleh in začeli prepevati stare pesmi. To je bil dober izgovor, da sem lahko sedla in na nekaj naslonila glavo — da je bila ta »nekaj« Hallamova rama, me ni niti najmanj motilo, njemu pa je bilo očitno zelo všeč. In ko smo se odpeljali naprej, je vztrajal, naj vozi avto neki njegov prijatelj, on pa sedi poleg njega in me drži na kolenih.
Naslednja postaja je bilo stanovanje bogatega Američana, ki ga še nisem poznala. Vzdušje je bilo veliko bolj umirjeno pa tudi bolj zakajeno. Sredi sobe so se parčki v poltemi pozibavali v ritmu tihe glasbe. Pijač je bilo na pretek, zlasti gina, za pod zob pa nič. Hallam ni odnehal in šla sva plesat. Vdala sem se v usodo in zaprla oči.
Odprla sem jih spet ravno takrat, ko je v sobo prišla skupina Francozov, Sredi med njimi sem zagledala Vincenta Lčberta.
Zaradi polteme in gneče me še ni videl. Znova sem zaprla oči. Bila sem res utrujena in sita vsega. Medtem se je plošča odvrtela do konca. Vincent se je odtrgal od svoje družbe in se napotil k meni.
»Dober večer!« je zaklical. Pogledal je Hallama, ki je ravno iskal nov kozarec in zato ni videl Leberta. S kretnjo me je vprašal, če sme priti bliže. Prikimala sem in z neprestanimi »Oprostite«, »Samo trenutek!« in »Zdravo, stari!« se je skozi gnečo prebil do mene.
»Končno!« je rekel in mi ponudil roko.
»Da, ta gneča ...«
»Ne, mislil sem: končno sem vas spet srečal,« je takoj povedal.	i
Morala sem ga predstaviti Hallamu, čigar pozornost je spet prešla s pijače name. Hallam je zamomljal svoj »Me veseli« in se namrdnil. Ni rad govoril francosko, najmanj pa na zabavi.
Lebert je nekaj rekel, da se počuti kot riba na suhem in da je ravnokar prišel iz redakcije, kjer se je delo zavleklo pozno v noč. Govoril je francosko, ne da bi se zavedal, da ga Hallam ne bo mogel razumeti. Tega sem se tudi sama zavedala, toda če te kdo ogovori v določenem jeziku, ni niti lahko niti vljudno odgovoriti mu v drugem jeziku. Po drugi strani pa nisem vedela, kako je z Lčbertovo angleščino. Spregovorila sva dobesedno samo nekaj besed, ko sem začutila grobi stisk Hallamove roke.
»Pojdi, Jane, greva,« je rekel napadalno.
»Počakaj, no, malo, Hallam!« sem zamrmrala — edino, kar sem mogla storiti, je bilo z vljudnostjo in gracioznostjo prikriti svojo nevoljo. Kajti pomanjkanje njegovega znanja, kako se je treba obnašati, je bilo očitno.
»Ne, takoj greva,« je bil še vedno trmast.
»Prosim, oprostite mi,« sem rekla Lebertu, ki je molče motril Hallama.
»Seveda, jaz se oproščam, ker sem vaju zadrževal. Toda — samo trenutek še — ne morem vas pustiti, ne da bi zvedel vaše ime ...«
»Ah, da, seveda!« Povedala sem mu ga in nenadoma spoznala, da utegne to biti vzrok, da me ni kdaj poklical — tedaj pa me je Hallam divje potegnil proč.
Sprva se mi je zdelo, da je tako otročje nestrpen zato, ker se je počutil odveč, ko sva z Lčbertom govorila francosko. Toda njegova ekstremna grobost in način, kako divje je gledal Lčberta, sta me prepričala, da je bil pregloboko pogledal v kozarec.
»In kam greva sedaj?« sem utrujeno vprašala, ko sva bila ponovno v avtomobilu.
»Daj, premisliva!« je Hallam rekel s težavo. Pognal je motor in zdrvel po Quai d’Orsay. Ko je čez nekaj minut stegnil desnico in me poskušal objeti okoli pasu, je postalo res nevarno. Ker sem ugovarjala, je začel voziti malo počasneje.
»Ah, nikar ne bodi tako presneto bojazljiva stvarca — bom že jaz poskrbel zate.«
»Saj me ne skrbi moja malenkost,« sem rekla, »ampak tisti pešec, ki ga boš zdajle povozil... pazi! ...«
Ravno dovolj časa je še imel; da se mu je umaknil
»Saj je vse v redu, vidiš,« je rekel trenutek za tem »Nič se ni zgodilo ... Se dobro počutiš, ljubica?«
»Da, dobro, hvala. Samo zelo sem trudna!«
»Trudna, res?« Pogledal me je, ko sva pripeljala pod cestno svetilko. »Ubogo dete, uboga Jane! Ne skrbi, saj ni treba, da greva še kam.«
Prevzelo me je skrivno olajšanje. Ne bo več dolgo, sem mislila. In res ni bilo dolgo, ko je olajšanje izginilo.
»Saj ni treba, da se pridruživa drugim, dragica,« je rekel. »Lahko greva k meni, kajne? Kako ti je všeč ta misel, ljubica — samo midva, in vse tako tiho in mirno ...«
»Hm, bolje bo, če ne greva,« sem rekla in se delala ravnodušno, kot se je le dalo.
»Toda zakaj ne?« Ustavil je avto in se obrnil k meni. »No, nikar ne bodi taka, Jane — reci da. Prijetno bo — samo ti in jaz — ti in jaz — draga ...«
Hitro sem obrnila obraz, da bi se izognila njegovim iščočim ustom.
»Ne, Hallam. Kratko malo se mi to ne zdi dobra ideja. Kar pozabi na to — molči! Utrujena sem — nič me ne zanima — ne da se mi!«
»Pa kaj se tako bojiš? Ne bi smela biti tako nezaupljiva. Sem mar pošast ali kaj? Kaj pa misliš, da ti bom storil žalega?«
»Oh, nič,« sem rekla, »kratko malo nočem. Prosim, ne govoriva več o tem.«
»Vedno tako rečeš,« je zavpil. Spoznala sem, da je bil preveč okoren in svojeglav, da bi izbral drugo tčmo pogovora. Posebno tedaj in v tistem položaju.
»Ampak zakaj nočeš. Jane?« je nenehno ponavljal in
me povlekel k sebi. »Zakaj? Ljubim te, saj ves.«
»Oh, vem, vem,« sem vzdihnila in se branila njegovih nežnosti.
»Zalcaj pa potem ne greva Skupaj v posteljo? Zakaj?«
Kakor hitro je to rekel, je spoznal, da je vse skupaj zelo nerodno povedal, kajti za trenutek se je nehal truditi in se radovedno zastrmel vame.
»No, Jane — reci kaj!«
»Ne!« sem rekla po kratkem premoru. Nič drugega mi ni padlo v glavo.
»Ampak ... ampak ... saj si šla tudi z drugimi moškimi ... zakaj pa ne greš tudi z menoj? Zakaj?«
»Joj, Hallam, nikar ne bodi tako prekleto neumen!« sem togotno vzkliknila Moje brezbrižnosti Je' bilo naenkrat konec. Ko bi moški le vedeli, kako dolgočasni so, ko tako silijo in silijo v človeka. Njegova ponavljajoča se neumna vprašanja so me do kraja razjezila.
»Za božjo voljo!« sem rekla.. V tem trenutku sva zaslišala, kako je za nama začel trobiti neki avtomobil.
»Za vraga, saj sva sredi ceste!« je zamrmral Hallam in spet prijel za volan. Toda hupanje se je nadaljevalo. Ko naju je prehitel prvi avtomobil, sem v njem spoznala nekaj ljudi, ki so bili na isti zabavi kot midva. Tudi Hallam jih je prepoznal.
»Gresta tudi vidva?« je zavpil eden izmed njih.
»Da, morda,« je zavpil Hallam. V njegovem glasu je bilo čutiti skoraj olajšanje ali pa se mi je samo zazdelo. Morda je po vsem tudi on želel govoriti o čem drugem.
»Saj nimaš nič proti’, če greva še tja?« je zamomljal, ko sva zavijala okoli ovinka na Pont de 1’Alma.
»Ne, ne, nimam.« Vesela sem bila ponujene alternative. Bila pa sem preveč utrujena, da bi mogla misliti. Oči so mi bile težke kot svinec. Ko sva se končno ustavila, je bil potreben hud napor, da sem zlezla iz avtomobila in stopila na noge. Niti sanjalo se mi ni, kje sva. Šla sva skozi neka velika vrata in nato z dvigalom nekam visoko gor. Stanovanje, kamor sva prišla, ni bilo nič drugačno od drugih, kjer sv” že bila, razen da je imelo več sob, kjer so se zabavale manjše družbice. Sobo, v katero sva vstopila, so osvetljevale sveče, zataknjene v vratove steklenic, ljudje pa so sedeli ali ležali kar na tleh. Neki Američan je Hallama takoj spoznal, skočil pokonci in že je bila tu steklenica s kozarci. Svojega sem spila na dušek, misleč, da mi bo morda pomagal. šele potem sem se zavedela, da sem popila vodko. Brrr! Mešanica! Joj, strahota!
V tem trenutku je Hallam zamomljal:
»Čuj, stari, kje pa je... no, saj veš ...?«
»Ti je slabo?«
»Ne, ne, dobro se počutim Samo —«
Ah, seveda. Na koncu hodnika na levo.«
»Ne bom dolgo, dragica.« In Hallam je izginil. Globoko sem vdihnila. Vedela sem, da sem že ves večer klavrna, pa mi je bilo vseeno. Imela sem samo eno željo: da bi kje v temi malo legla in zaprla oči.
V tistem delu stanovanja, kamor je bil odšel Hallam, sem našla prazno sobo. Bila je res prazna, saj sem se prej prepričala. V njej je bila postelja, visoko naložena s plašči. Zaprla sem vrata in se zarila med blago in krzno. Mir! Končno mir!
Verjetnb nisem bila dolgo tam. Naslednje, česar se spominjam, je bilo to, da me je nekdo zelo grobo budil.
»Pusti me,« sem zamrmrala in se zavila v velik satenast šal, ki je dišal po dragem parfumu.
»Jane!« je hripavo rekel Hallam, »Jane!«
Obrnila sem se in nekaj momljala. Stal je točno nad menoj, vendar njegovega obraza nisem videla; verjetno je za seboj zaprl vrata kot jaz prej.
»Koliko je ura?« sem slabotno rekla in se pretegnila.
»Ne vem, saj ni važno.« Sklonil se je nadme in iz njega je zasmrdelo po mešanem alkoholu. Naslednji trenutek sem začutila njegove ustnice na svojih licih. Z rokami, stegnjenimi nad glavo, sem se počutila zelo nemočno, kot križana, in moje telo je bilo popolnoma nebranjeno. Hotela sem potegniti roke k sebi, toda trdno me je držal za zapestje.
»Zakaj si se skrila?« je zašepetal.
»Zaspana...« sem zamrmrala in se trudila, da bi si osvobodila eno roko. Toda še trdneje me je stisnil.
»Tudi jaz sem zaspan,« je rekel — še bolj nejasno je govoril kot sprva. »Napravi mi malo prostora.«
»Ni ga več,« sem rekla.
»Bo že šlo,« se ni pustil odgnati in nenadoma je padel name.
V instiktivnem strahu sem se zdrznila kot žival in otrdela pod njegovim ogromnim telesom.
»Pretežak si,« sem zacvilila; vsa njegova teža je ležala
na mojih prsih.
»Ne bi bil, če bi mi dovolila, da pravilno ležem...«
»Stiskaš me!« Pa še res je bilo.
»No, potem pa razmakni noge, dragica...«
»Ne!« sem zavpila. »Ne!«
»Da, da!« Poskusil me je spraviti v položaj, ki bi mu ustrezal. Težko je sopel. Posrečilo se mi je, da sem eno svojo roko iztrgala iz njegove pesti in se poskušala braniti. Odrinila sem njegovo tipajočo roko. Nekaj minut sva se tako v temi borila, težko sopla in preklinjala... Prekleti norec! Bila sem preveč razdražena, da bi se ga bila bala, toda pokazalo se je, da je ogromen in veliko močnejši, kot sem bila mislila. V nekem trenutku sem mu nehote pustila, da je prišel v položaj, ki ga je želel. Hip kasneje sem to že obžalovala, zakaj postalo mi je jasno, da je s tem dobil veliko prednost. Tedaj sem se resnično prestrašila, da me ne bi prisilil vse do konca, popolnoma proti moji volji. »Za to ga lahko zaprejo...« sem divje pomislila. Nato pa sem spoznala, da se v meni nekaj dogaja. Pod težo moškega telesa je moje telo, moji volji in željam nakljub, začelo popuščati. Moj bog, pomagaj mi vzdržati! ... Z glavo sem divje tolkla po plaščih okoli sebe. Nato pa, nenadoma, ko sem že mislila, da se mi ne bo posrečilo, sem ob svojih ustih začutila njegovo roko. Ugriznila sem ga, kolikor sem mogla.
»Ti psica!« Dotlej sva se bila borila molče ali polglasno — tedaj pa je zavpil na ves glas
»Psica!« je ponovil in me udaril po ustih. Mislim, da sem zakričala. Bil je to tenak, prestrašen krik. Z zadnjimi močmi sem ga odrinila. Zvalil se je po tleh in s seboj je potegnil kopico plaščev. V tem trenutku so se odprla vrata.
»Je tu kaj narobe?« je nekdo spregovoril v hitri francoščini.
Skočila sem s postelje in bruhnila v jok.
Prišlek je za seboj zaprl vrata in prižgal luč. Bil je Vincent Lčbert.
»Zdelo se mi je, da boste tukaj,« je rekel.
Bila sem preplašena. Stala sem popolnoma mirno in solze so mi lile po licih.
TRUMAN CAPOTE
ANATOMIJA KRUTOSTI
Mr. Clnttere je šel po svojem sadovnjaku, potem pa naprej, vzdolž reke, ki je bila na tem kraju precej plitka in polna peščenih otočkov. Na svojem posestvu je kaj redko srečal tujce, saj je bilo skoraj tri kilometre do glavne ceste, od katere je peljalo le nekaj manj znanih odcepov. Toda nenadoma se je pred njim prikazala skupina ljudi, in Teddy se je renče pognal proti neznancem. Bil je dober pes čuvaj, pogumen in celo napadalen. toda njegovo junaštvo je imelo šibko točko: takoj ko je zagledal puško — in tako je bilo tokrat, ker so bili tujci oboroženi — je namreč povesil glavo in stisnil rep med noge. Nihče ni vedel zakaj. saj nihče tudi ni vedel o njem nič drugega, ko da je bil potepinski pes, ki ga je Kenyon pred petimi leti pripeljal k hiši. Izkazalo se je, da so tujci lovci na fazane iz Oklahome. Lov na fazane v Kan sasu je sloviti novembrski športni dogodek. ki privabi množice lovcev iz sosednjih držav. Navada je, da lovci, če niso povabljeni, plačajo lastniku zemlje, po ka teri love, za pravico lova. Toda ko so lov ci iz Oklahome ponudili plačilo mr. Clut-terju, se je samo nasmehni. »Nisem tako reven, kot sem videti. Kar ulovite jih, ko Ukor morete.« Potem pa je dvignil roko k čepici in se obrnil proti hiši. Začel se je njegov delovni dan. Mr. Clutter ni vedel, da bo to njegov zadnji dan.
XXX
Tudi mladi mož, ki je zajtrkoval pri »Draguljčku«, prav tako kot mr. Clutter ni nikdar pil kave. Bolj mu je hila všeč
brezalkoholna pijača »root beer«. Trije aspi-
rini, kozarec mrzle pijače in nekaj cigaret »Pall Mali«, to je bila zanj dobra jutranja pojedina. Srka) je, kadil in proučeval zemljevid, ki ga je imel pred seboj — bil je to zemljevid Mehike — toda kar ni se mogel zbrati, ker je čakal prijatelju, prijatelj pa je zamujal. Skozi kavarniško okno je na hitro pogledal na tiho ulico tega mesteca, ki ga je včeraj prvič videl. Dicka še vedno od nikoder. Toda gotovo bo prišel. Saj se bosta sešla zaradi zadeve, ki je prišla na misel Dicku, saj gre za njegovo »zadevo«. In ko bo vse končano, Mehika.
.Zemljevid je bil razcefran, tolikokrat je že šel skozi roke, da je postal mehak kot jelenja koža. V hotelski sobi na koncu tihe ulice, kjer je prespal, je imel sto in sto takih zemljevidov; bili so to zemlje vidi vseh ameriških zveznih držav, zemljevidi vseh kanadskih pokrajin, zemljevi di vseh južnoameriških držav. Zakaj mladi mož je nenehno koval načrte o potovanjih, precej pa jih je že imel za seboj; Aljaska, Havaji, Japonska, Hongkong. Tokrat pa se je zaradi pisma, pravzaprav za
radi vabila, naj sodeluje v napadu, znašel v tem mestecu z vsem svojim posvetnim bogastvom; kovčkom iz lepenke, kitaro in dvema velikima škatlama, polnima knjig, zemljevidov, pesmaric, pesmi in starih pisem, ki sta tehtali skoraj četrt tone. (Kako je Dick pogledal, ko je videl škatli! »Moj bog, Perry! Ali povsod vlačiš s seboj to šaro?« Perry pa mu je odgovoril; »Kakšno šaro. Tu je tudi knjiga, ki me je veljala trideset dolarjev.«) In tako se je! znašel v tem kansaškem mestecu Olthi. Ce nekoliko pomisli, vse skupaj niti ni tako zabavno: saj se je vrnil v Kansas komaj kake štiri mesece potem, ko je najprej pred državno komisijo za spuščanje na pogojno prostost, potem pa še samemu sebi prisegel, da ne bo nikdar več stopil v Kansas. Pa kaj bi: saj ne bo dolgo.
Mnoga imena krajev na zemljevidu so bila obkrožena. Cozumel, otok oh Yuca-tanu, kjer lahko človek — tako je prebral v neki reviji za moške — »odvrže obleko, se sproščeno zasmeje, živi kot radža in st privošči katerokoli žensko za manj kot petdeset dolarjev na mesec.« Iz Istega
članka si je zapomnil še nekaj vabljivih ugotovitev:	»Cozumel je trdnjava proti
družbenemu, gospodarskemu in političnemu nasilju. Tu je ni oblasti, ki bi mučila ljudi.« In potem še: »Vsako leto prilete na otok papige, da bi valile jajca.« Aca-pulco je pomenil visokomorski ribolov, igralnice in bogate ženske. Sierra Madre pa je pomenila zlato, pomenila »Zaklad Sierra Madre«, film, ki ga je videl osem krat. (O filmu je govoril z Dickom. In vse, kar mu je povedal, je bilo res: do kraja je poznal vse skrivnosti iskanja zlata, saj je zanje zvedel od očeta, ki je bil poklicni lovec za zlatom. Zakaj torej ne bi sku paj kupila dva tovorna konja in poskusila srečo v Sierri Madre? Toda Dick, ki je predvsem praktičen človek, je rekel: »Počasi, počasi. Tudi jaz sem videl ta film. Na koncu vsi znore. Zaradi mrzlice in pijavk, samo zaradi svojega bednega življe nja. Potem ko so končno dobili svoje zla to, kar spomni se, je prišel divji veter, ki jim je vse odnesel.«)
Perry je zložil zemljevid, plačal zapitek in vstal. Ko je sedel, ves krepak, \
s širokim in nabitim oprsjem ter z ramami in rokami dvigalca uteži — in tudi res je zelo rad dvigal uteži — se je zdelo, da je tudi precej visok. Toda telo ni bilo grajeno sorazmerno. Majhna stopala, obuta v nizke črne škornje z jekleno sponko, bi kaj zlahka zdrsnila v kake ženske plesne čeveljčke. Ko je sfal, je bil velik le kot dvanajstletni deček in ko se je našopiril I na pokvečenih nogah, kan smešno prešibkih za gmoto, ki so jo morale nositi, je spominjal na predebelega in preveč mišičastega upokojenega jockeya.
Pred kavarnico je stopil na sonce. Bilo je že tričetrt na devet in Dick je zamudil že pol ure, toda Perry bi komaj opazil zamudo, če se ne bi zavedal, da bo v naslednjih štiriindvajsetih urah vsaka minuta pomembna. S časom ni imel nikoli težav: znal se je zamotiti na najrazličnejše načine. Pred zrcalom, na primer. Dick je nekoč rekel: »Ko se opazuješ v zrcalu, je videti, ko da ne bi bil povsem pri pravi. Ko da gledaš kako čudovito punco. Moj bog, se nikdar ne naveličaš?« Kaj še. Pcrryja je njegov obraz vsakič, ko ga je videl, kar očaral. Iz vsakega zornega kota je bil obraz drugačen, z vajo pred zrcalom pa mu je uspelo privabiti nanj najrazličnejše izraze: znal je biti grozeč, hip nato navihan, zatem pa spet ves čuteč in zasanjan; dovolj je bilo, da je nekoliko nagnil glavo in zmrdnil ustnice, pa se je izprijeni potepuh spremenil v tenkočutnega sanjača. Perryjeva mati je bila čistokrvna Indijanka iz plemena Cherokee in po njej je
nasledil polt: kožo je imel jodaste barve, oči temne in vlažne, lase pa črne. Od očeta, rdečelasega in pegastega Irca, ni podedoval tako očitnih znamenj. Skoraj bi rekli, da je indijanska kri povsem pregnala keltsko raso. Toda kljub temu so rožnate ustnice in privihan nos še vedno kazali nanjo, irska živahna navi-hanost in sebična nasilnost pa sta pogosto razgibali indijsko krinko in jo tudi povsem zabrisali, ko je pel in igral na kitaro.
Tudi petje, ob katerem se je domišljal, da nastopa pred številnim občinstvom, je bilo eden izmed načinov, kako je ubijal čas. V mislih je oživljal prizorišče: zabavišče v Las Vegasu, ki je bilo tudi njegovo rojstno mesto. Slo je za razkošen lokal, poln slovitih ljudi, ki so negibno in razburjeno gledali senzacionalno novo pevsko zvezdo.
Toda čeprav je bilo to sanjarjenje o Las Vegasu še tako prijetno, je kaj hitro bledelo pred srepim drugim prividom. Že od deških let, več kot polovico teh enaintridesetih let, ki jih je preživel, je naročal zvezke (»Zakladi pod morjem! Naučite se potapljati v prostem času! Kako hitro postanete s potapljanjem milijonar!«) in odgovarjal na oglase (»Potopljeni zakladi! Petdeset avtentičnih zemljevidov! Edinstvena priložnost...«), ki so podžigali upe, da mu bo nekoč uspela pustolovščina, ki jo je lahko s svojo domišljijo nenehno in razburljivo doživljal: v domišljiji se je potapljal proti dnu, skozi tuje vode, k zelenemu polmraku morskih globin, mimo krutih oči morskih
J ALB ER
.#*.X .v- . •;#*}!* .„M.
HUMOR NE POZNA MEJA
HOTEL „SLON
JEAN PAUL SERGE, FRANCIJA
EH, TO
PRESNETO DVIGALO
Odločno sem sklenil, da bom to popoldne šel k zdravniku — specialistu, da bi ugotovil, zakaj mi pri najmanjšem naporu zmanjka sape, zakaj sem tako hitro utrujen in zakaj mi pljuča piskajo kod odsluženi meh.
V hodniku, kjer je stanoval zdravnik, me je pričakalo neprijetno presenečenje: list na vratih je jasno opozarjal: »Dvigalo ne dela.«
Do prvega nadstropja sem še nekako prišel. Ustavil sem se, da bi si malce spočil in da bi — o, kakšna ironija! — zbral sile za naslednje nadstropje.
Do drugega nadstropja sem prišel z odpetim ovratnikom in popolnoma prepoten.
Do tretjega nadstropja sem hodil točno enajst minut, pri čemer ne računam dveh postankov po tri minute.
Na četrto nadstropje sem se povzpel brez moči. Sklenil sem, da si oddahnem in — se vrnem! In vrnil bi se, če ne bi slučajno opazil pred nekimi vrati zaboja. Bil je prazen in vzdržal je mojo težo. Sedel sem na njem in se pošteno spočil. Blagoslavljal sem tistega, ki ga je postavil pred vrata. Hja, če bi bil na vsakem nadstropju takšen zaboj...
Zaradi tega zaboja se mi je zazdelo, da sem se povzpel v peto nadstropje z lahkoto košarkarja. Kot je kazalo, sem bil izvrstno spočit. Tu sem se spomnil, da bi bilo dobro, če bi nosil s seboj praktičen trinožnik. Takšnega, kot ga imajo lovci.
Toda šesto nadstropje se mi je znova krepko maščevalo. Okrog mene se je vse vrtelo. Ne vem ne kdaj in ne kako sem pozvonil pred nekimi vrati in se, brez moči, zavalil v prvi naslonjač!... Pri sebi sem klel oblasti, zakaj dovoljujejo zdravnikom stanovati višje od prvega nad stropja. Zajel sem sapo in dejal:
— Gospod zdravnik, najbrž imam astmo! Sopem za vsako malenkost Drhtim: noge mi klecajo, da o orglah, ki mi igrajo v prsih, sploh ne govorim ...
— Hja, kaj hočete! Vsakega na kak način prizadene! Koga prej, koga pozneje. Kajenju in nekaterim drugim naporom se boste morali pač odreči. Poleg tega bi se morali malce ukvarjati tudi s telovadbo, pri jedači in pijači pa postati zmernejši!... Predvsem pa bi morali nositi očala.
— Očala?!
— Da. Naočnike z ustrezno dioptrijo.
' — Oprostite, toda kakšno zvezo imajo
očala z mojimi orglami v pljučih?
— O, pa še precejšnja zveza je. Kajti, če bi nosili očala, bi videli, da stanuje zdravnik v sosednji hiši!
nišnici. Z leve nadlahti je grozeče pihal tiger s sinjim kožuhom, oranžnimi očmi in rdečimi zobmi. Po desni podlahti se je ovijala okrog bodala bljuvajoča kača, po oprsju pa je bilo videti lobanje, nagrobni spomenik in cvetečo krizantemo.
»Dovolj bo, lepotec, pospravi glavnik,« je rekel Dick, ki je bil že oblečen in pripravljen za odhod. Delovno obleko je zamenjal s sivimi hlačami in v barvi ustrezno srajco, obut pa je bil v nizke škornje. Perry, ki ni nikdar mogel najti primernih hlač, je nosil kavbojke z zavihanim robom in usnjen suknjič. Umita, počesana in pološčena kot mladeniča, ki odhajata na sestanek z dekleti, sta se odpravila k avtomobilu.
Sredi popoldneva je črni Chevrolet pripeljal v Emporio, še kar veliko kansaško mesto, ki sta si ga izbrala za nekaj nakupov. Avtomobil sta pustila v stranski ulici, potem pa sta se odpravila iskat primerno založeno trgovino.
Najprej sta kupila gumijaste rokavice. Bile so za Perryja, ki je pozabil vzeti s seboj stare rokavice. Potem sta stopila k polici z ženskimi nogavicami. Po kratkem pregovarjanju je Perry rekel: »Meni se zde prav.« Dick se ni strinjal. »Zaradi očesa. Te nogavice so veliko presvetle, da bi ga lahko skrile.«
»Gospodična?« je poklical Perry prodajalko, »imate črne nogavice?« Ko je povedala, da jih nimajo, je predlagal, naj bi šla pogledat še v kako drugo trgovino. »S črnimi nogavicami res nič ne tvegamo.«
IN SE PREPRIČAJTE-, O NAŠIH PRVOVRSTNIH SPECIALITETAH TER SOLIDNI POSTREŽBI!
Mlado, ljubko učiteljico Heleno Blatterjevo je poučevanje v šoli tako izmučilo, da se je odločila, da bo svoj večtedenski dopust preživela daleč od mestnega hrupa in med čisto tujimi ljudmi.
Helena je svoje proste urice najraje preživljala med svojimi knjigami, udobno zleknjena v naslonjaču v kotu svoje velike prijazne sobe. Zdaj, ko so se bližale počitnice, si je čedalje bolj želela samote in se je odločila, da bo to svojo željo potešila v samotnem gorskem kraju.
Ko so se začele počitnice, je Helena pripravila kovčke in odpotovala v idilično zdravilišče v mirni gorski dolinici. Sklenila je, da bo vse dneve posedala s knjigo v roki v dišečem smrekovem gozdu in se ob branju romanov predajala duševnemu užitku. Da, celo sama je imela smisel za pisanje. Večkrat je sanjarila, da bi sama napisala roman, ki bi njeno ime ovenčal s častjo in slavo. Trdno Je bila prepričana, da bo v svežem gorskem zraku veliko laže našla pravo misel kakor v morečem mestnem zraku.
Nekega večera je Helena sedela za mizo v veži hribovske hiše, da bi preživela večer v veseli družbi. Družabno življenje se ji je tu v gorah zazdelo čisto drugačno kot v mestu — preprostejše, veselejše in neprisiljeno.
Ura je morala biti že okrog devetih zvečer. Helena je opazovala natakarja, kako je hitel s krožnikom po sobi, se obrnil, zavil nato skozi vrste miz in odhitel naravnost k njej. Priklonil se ji je in ji skrivnostno dejal:
»Gospodična Blatterjeva, pravkar je nekdo oddal tole pismo za vas.«
Helena Je vzela pismo in se zahvalila. Radovedno si je ogledovala koverto, na kateri ni bilo drugega kot skrbno napisano njeno ime. Odprla je pismo in brala:
»Res srečno naključje, da si tudi ti prišla sem. čakal te bom nocoj ob desetih pred vhodom. Upam, da boš prišla. Star znanec.«
Helena je sprva mislila, da se je nekdo ponorčeval iz nje. Toda ne! Preveč zaupno so bile napisane te vrstice. Upiralo se ji je hoditi zvečer na sestanek. In čeprav je vneto premišljevala, ni mogla uganiti, kdo naj bi bil stari znanec, ki ji je poslal pismo.	\
Kazalci na uri so se pomikali proti deseti. Heleni je srce močnejše utripalo. Odločila se je, da bo odšla na sestanek iz radovednosti.
Ob pol desetih je neopazno odšla. Najprej je pogledala skozi steklena vrata proti slabo razsvetljenemu vhodu, pa ni nikoga,r videla. Zapela si je krzneno Jopico in stopila skozi vrata.
Zunaj je vladala popolna tišina. Nebo je bilo jasno in posuto z neštetimi zvezdami. Smreke v bližnjem gozdu so nemo dvigale svoje vrhove proti nebu. V globeli je žuborel gorski potoček.
Helena je stopila na cesto, da bi videla, ali kdo prihaja po temni poti. Nikjer ni bilo živega človeka.
»Stari znanec« je zamudil že pet minut. Helena se je obrnila proti vhodu v hišo. Tedaj je iz neposredne bližine zaslišala korake in neki moški glas jo je poklical:
»Helena! Helena!«
Stopila je možu naproti in spoznala v medlem svitu luči Urša Kallmana, svojega prijatelja iz dijaških let.
»Kako pa si ti prišel sem?« ga je začudeno vprašala Helena.
»Golo naključje, draga Helena. Vsa leta, odkar sva se ločila in sva mislila, da se ne bova nikdar več videla, te nisem mogel izbrisati iz spomina. Ko sem te nocoj zagledal, sem blazno zahrepenel po tistih uricah, ki sva jih skupaj preživela, ko sva bila še študenta. Ne moreš si misliti, kako sem se veselil nocojšnjega svidenja. Kaj praviš k temu, draga Helena?«
Helena je zasanjano stala pred njim, ga nekaj časa gledala, potem pa mu je položila roke na rame in rekla:
»Da, Urs, stara ljubezen ne zarjavi.«
Urs jo Je nenadoma privil k sebi in jo poljubil.
Vsa srečna sta Urs in Helena preživela kratek večer za okroglo mizico v veži. Sklenila sta, da bosta ostala skupaj vse dneve Heleninega dopusta. Poleg tega sta kovala načrte, kako bosta prvi lepi dan odšla v gore.
Bilo Je lepo jutro. Helena in Urs sta prišla prva k zajtrku. Oborožena sta bila z vsem, kar človek potrebuje v gorah. Urs je naložil v svoj nahrbtnik jedi in potem sta odšla v hladno gorsko jutro.
Nedaleč od hiše je pot zavila ob potočku navzgor proti gričku z rjavimi kočami, čez eno uro sta že prišla do terase, od koder sta globoko pod seboj zagledala speče zdravilišče, zavito v jutranjo meglo. Pred njunimi očmi so se v soncu kopali mogočni vrhovi gora.
Helena in Urs sta molče občudovala okolico. Preden sta odšla dalje, sta razposajeno padla drug drugemu v objem.
Pot je postajala čedalje bolj kamnita in strma. Z Jugozahoda so priplavali oblački, zasenčili kdaj pa kdaj sonce in zarisali pošastne sence na bližnja pobočja.
Ko sta prišla, na Alp-Valeso, je bil vrh Piz-Murauna, kamor sta bila namenjena, zavit v meglo in Urs je iz tega sklepal, da se bo vreme spremenilo. Sedela sta na skali in jedla. Ursu se ni ljubilo hoditi na Muraun, ker so njegov vrh čedalje bolj zagrinjali oblaki.
»Nekaj sem se spomnil,« je rekel Urs. »Pojdiva raje na Garveras, ki leži nedaleč od tod. Imela bova imeniten razgled.«
Helena je prikimala.
Ko sta prišla na Garveras, sta sedla na skalo in uživala ob pogledu na nemo igro oblakov. Za-hodnik je močneje zavel. Opoldansko sonce je le
od časa do časa posvetilo skozi bežeče oblake. Urs je spet odpel nahrbtnik in vzel iz njega sadje, meso in kruh. Ko sta se najedla, sta počivala od naporne poti.
»Helena!« je rekel Urs. »Kar pomladil sem se te dni, ko sem te spet našel. Mislim, da zdaj doživljam najsrečnejše ure svojega življenja.«
Helena se je stisnila k njemu in ga vprašujoče pogledala v oči.
»Zakaj naj bi bile to tvoje najsrečnejše urice, Urs?«
Urs je spoznal, da se je zagovoril, še preden je mogel svojo izjavo popraviti, se je v daljavi zaslišalo strašno grmenje. Urs je splezal na skalo in opazil, da se od zahoda bližajo pošastni oblaki.
»Hitro pospravi nahrbtnik, nevihta se bliža!« je zaklical Heleni. Nebo se je v nekaj sekundah stemnilo. Helena in Urs sta bežala z vrha, kot bi Ju podili zli duhovi.
Močan veter je pričel pihati čez greben. Na vsem lepem ju je zagrnila megla, da nista videla niti koraka pred seboj. Med grmenjem in treska-njem se je bližala nevihta.
Upala sta, da bosta še ob pravem času prišla do ene izmed koč na gornji Valesi. A bilo je prepozno. Sprevidela sta, da lahko dobita zavetje samo še v špranjah razklanega grebena. S seboj sta imela samo vetrna jopiča. Z njima sta se pokrila čez glavo in se stisnila k skali.
Nevihta je prihrumela z vso silo. Pošastna tema je sredi dneva zagrnila gore, samo od časa do časa so jo pretrgali bliski. Zdelo se je, da se podira ves svet in da se bo zemlja razklala na dvoje. Takoj nato se je modrikasto zabliskalo, potem zagrmelo in Heleni in Ursu je zagomazelo po kosteh. Prestrašena sta se stiskala v ubožnem zavetju. V grebenu je zazevala luknja, velikanska skala se je grme valila v dolino.
Helena si je z rokami pokrila obraz in se stisnila k Ursu, ki je besnečo igro narave opazoval s stoičnim mirom. Bil je vajen gorskih neviht.
Cez pol ure je nevihta popustila in Urs je splezal na greben. Droben sneg je pršel. Ledeno mrzel veter je razgnal oblake in tudi megla se je razpršila.
Urs se je vrnil k Heleni. Gledala je tja, od koder se je slišalo oddaljeno grmenje umikajoče
se nevihte.
»Ali te je bilo zelo strah?« Helena se je oddahnila in rekla:
»V teh strašnih minutah sem vedela, da si pri meni in da se mi ne more nič zgoditi. Ker si bil tako miren, sem se počutila čisto varno poleg tebe. Pa še nekaj, Urs! Kaj bi v tej divji zapuščenosti počela brez tebe?«
Urs ji je pogledal globoko v oči. Razumel je njene besede in čutil, da sta se njuni srci v tistem trenutku našli.
»Zdaj pa hitro dalje,« je rekel Urs.
Kmalu sta prišla do gozda. Pod košato smreko sta našla suh prostor. Urs je poiskal suhega dračja in zanetil ogenj, ki jima je po tej strašni nevihti dobro del. Ob njem sta si lahko posušila premočene obleke in kruh jima je teknil kot še nikoli.
Helena je opazovala Urša, ki je v bližini ognja nekaj iskal. Potem je prišel nazaj, pobrskal po ognju, sedel k njej in se molče zasanjal.
»Urs, dragi Urs!« ga je zmotila Helena v premišljevanju. »Ali si žalosten?«
Ne da bi ji odgovoril, jo je nežno privil k sebi in Ji s smehom dejal:
»Helena, zebe me. Pojdiva, mislim, da ni več daleč do zdravilišča.« '
Potem sta vstala, pogasila tleči ogenj z mahom in prstjo in odšla dalje.
Zvečer je Helena sama sedela za okroglo mizico v veži. Urs je takoj po večerji odšel v svojo sobo. Dejal je, da se slabo počuti in Helena je bila prepričana, da se je med nevihto prehladil. Za naslednji dan se je bila z Ursom dogovorila za sestanek ob pol devetih pri zajtrku.
Helena je nekoliko zamudila in prišla nekaj minut prepozno k zajtrku. Urša tudi še ni bilo. Sedla je k mizi in zagledala na mizi pismo.
Ali Urša	ne bo k	zajtrku? Ali	je	hudo	bolan
in ne more	vstati? Take in podobne	misli	so se
podile Heleni po glavi, ko je odpirala pismo. Potem je brala:
»Moja draga, dobra Helena!
Ali veš, da sva včeraj na Garverasu komaj ušla smrti? Ali veš, da je strela udarila komaj nekaj metrov nad	najinima	glavama in	odlomila	velik
del -skale, da	je zdrvela	v globino?
Draga Helena! Po prestani nevihti bi ti bil najraje položil pred noge vse lepote sveta in še svoje srce po vrhu, a tega nisem smel storiti.
Helena, uboga Helena! Ko boš brala to moje poslednje pismo, bom že daleč od tebe na poti k svoji ženi in svojima dvema otrokoma.
Odpusti, draga Helena! Poljubljam te, tvoj Urs.«
Ko je Helena prebrala pismo, je vstala in s solznimi očmi odšla v svojo sobo. Ihte je pritiskala Ursovo pismo na ustnice, se vrgla na posteljo, zakopala glavo v blazine in jokala, jokala.
Ko je vstala, se ji je zdelo, da se je prebudila iz hudih sanj. V sobo je sijalo toplo sonce in Heleni se je zdelo, kot da jo hoče s svojo toploto potolažiti.
Nasmešek ji je spreletel obraz in njene velike lepe oči so se zasvetile. Potem je polglasno rekla:
»Urs, dragi Urs, moralo je tako biti. Srečni dnevi, ki sva jih skupaj preživela, se mi zde kot roman, ki sem ga pravkar prebrala. Zdaj, da zdaj sem našla, kar sem iskala — našla sem idejo za svoj prvi roman.«
čuvajev ladijske razbitine, ki jo je vidci pod seboj, k španskemu galionu, polnemu diamantov in biserov in z zlatom nabitih skrinj.
Zatrobilo je. Dick je končno prišel.
Dick je sedel za krmilom črnega chev-roleta iz leta 1949. Ko je sedel, je Perry na hitro pogledal na zadnji sedež; če je njegova kitara tam: prejšnji večer, ko je pel in igral Dickovim prijateljem, jo je pozabil v avtomobilu. Bila je stara kitara, toda polet nje je ležala nova lovska puška. Baterijska lampa, ribiški nož, usnjene rokavice in lovski suknjič, ki je imel vse žepe polne lovskih nabojev, so dopolnjevali to čudno tihožitje.
»Tvoj?« je vprašal Perry in pokazal na suknjič.
Dick je s členki potrkal na avtomobilsko steklo.
»Tok, tok. Oprostite, gospod. Lovila sva, pa sva se izgubila. Ali bi lahko od vas telefonirala ...«
»Si senor. Yo comprendo.«
»Ne more zgrešiti,« je rekel Dick. »Obljubim ti, fant, da jih bomo kot pečene piške.«
»Da jih bova,« je popravil Perry.
Odkar sta v kansaški jetnišnici delila isto celico, sc je Perry, ki je kar požiral slovarje in oboževal manj znane izraze, odločil, da bo popravil slovnico svojega prijatelja in obogatil njegov slovar. Učenec ni bil prav nič užaljen zaradi takšnega podučevanja, nasprotno, da bi ugajal svojemu profesorju, je celo sestavil vrsto pesmi, ki so sc kljub zelo opolzkim verzom zdele Perryju tako zabavne, da je
v jetniški delavnici dal vezati rokopis in potem na platnice natisniti z zlatimi črkami naslov »Opolzke zgodbe«.
Dick je bil v modrem pajacu; na hrbtu všite črke so vabile v mehanično delavnico Boba Sandsa. S Perryjem sta se popeljala po glavni ulici do te delavnice, v kateri je Dick delal, odkar so ga sredi avgusta izpustili na prostost. Kot kvalificiran mehanik je zaslužil šestdeset dolarjev na teden. Te plače pa verjetno ne bi zaslužil z delom, na katerega se je pravkar pripravljal, toda ker mu je Bob Sands puščal ob sobotah in nedeljah skrb za garažo, ni mogel vedeti, da je plačal svojega delavca zato, da bi poskrbel za lasten avtomobil. S Perryjem sta se poprijela dela. Zamenjala sta olje, naravnala sklopko, napolnila akumulator, zamenjala pokvarjen ležaj in dala nove plašče na zadnja kolesa — sami nujni ukrepi, zakaj naslednje ure so se obetali staremu avtomobilu uničujoči napori.
»Zato, ker je bil stari doma,« je odgovoril Dick Perryju, ko je le-ta hotel vedeti, zakaj je zamudil. »Nisem hotel, da bi me videl, kako grem s puško. Takoj bi vedel, da sem se mu zlagal.«
»Da si se mu bil zlagal... Kaj si mu pa pravzaprav rekel?«
»Tako, kot sva se domenila. Da se bova vrnila jutri in da greva obiskat tvojo sestro v Fort Scott. Da ona hrani tvoj denar. Tisoč petsto dolarjev.« j
Perry je imel sestro, nekoč je imel celo dve, toda tista, ki je še živela, ni stanovala v Fort Scottu. Sicer pa niti ni vedel, kje pravzaprav stanuje.
»Je bil jezen?«
»Zakaj naj bi bil jezen?«
»Zato, ker me sovraži. Prav tako pa tudi tvoja mati. Opazil sem, kako sta me gledala.«
Dick je skomignil.
»Ne gre prav zate. Res ne. Kratko malo ne vidita rada, da se družim s kom, ki je bil onstran rešetk.«
Dicka, dvakrat poročenega in dvakrat ločenega, očeta treh otrok, so izpustili na besedo s pogojem, da bo živel pri starših; družina, ki je poleg staršev štela še mlajšega brata, pa je živela na mali kmetiji nedaleč od Olathe.
»Razumem,« je rekel Perry. »In prav imajo. Prijetna sta. Tvoja mati je res ljubezniva.«
Dick se je strinjal.
Opoldne sta odložila orodje in Dick je do konca pritisnil na plin: enakomerno brnenje motorja je zagotovilo, da sta skrbno opravila delo.
Mlada moža sta imela kaj malo skupnega, toda tega se nista zavedala, ker ju je družilo nekaj navideznih skupnih črt značaja. Oba sta, na primer, zelo veliko dala nase in bila skrajno skrbna glede čistoče in nohtov. Po delu v delavnici sta se skoraj celo uro čistila in umivala v umivalnici.
Ko je bil samo v hlačkah, je bil Dick kaj drugačen, kot oblečen. V obleki je bil videti kot slaboten, bled, srednje visok in koščen mladenič, mogoče celo bolan na pljučih; slečen Dick pa je bil povsem drugačen, pravzaprav atletsko razvit mla-
denič. Na desni roki je imel vtetovirano modro in spačeno mačjo glavo, na eni izmed ram pa se je bohotila modra vrtnica. Roke in oprsje so krasile tudi druge risbe, ki si jih je izbodel kar sam: zmajeva glava s človeško lobanjo in odprtim žrelom, gole ženske z mogočnimi oprsji, hudič z vihtečim trizobom, beseda MIR, ki jo je spremljal križ, okrog katerega so bili grobo izrisani žarki božanskega sija. pa še dve romantični podobi, od katerih je bila ena — šopek rož — posvečena očetu in materi, druga — srce — pa je slavila ljubezen Dicka in Carol, dekleta, ki ga je poročil, ko je imel devetnajst let in od katerega se je potem šest let kasneje ločil, da bi »kot poštenjak« izpolnil obveznosti do drugega dekleta, matere svojega zadnjega otroka (»Imam tri sinove, za katere bom skrbel,« je zapisal v svoji prošnji za pogojno izpustitev iz ječe. »Žena se je spet poročila. Dvakrat sem bil poročen, toda nočem imeti nobenih stikov s svojo drugo ženo.«)
Toda niti Dickova postava niti risbe, ki so jo krasile, niso vzbujale tolikšne pozornosti kot njegov obraz, ki je bil videti sestavljen Iz neenakih delov. Rekli bi, da je nekdo prerezal njegovo glavo na dvoje kot kako jabolko in potem nekoliko postrani spet združil obe polovici. Sicer pa se mu je nekaj podobnega tudi res zgodilo: nepravilne črte obraza so bile posledica prometne nesreče leta 1950. Zaradi nesreče je bil njegov ozki obraz s podolgovato brado nekoliko nagnjen in leva stran je bila nekoliko nižja od desne, ustnice poševne, nos počez, oči pa niso
bile samo različno visoko, ampak tudi različne velikosti: levo oko je bilo resnično nekako kačje, z motnim, strupenim in nezdravo sinjim pogledom, ob katerem si je človek skoraj moral misliti, da izdaja, pa čeprav ni bil hčten, zagrenjen glen njegovega značaja. Toda Perry mu je rekel: »Oko ne šteje. Zakaj imaš čudovit nasmeh. Enega tistih resnično učinkovitih nasmehov.« In res, nasmeh je vračal obrazu s tem, da ga je napel, pravo razmerje, tako da je bil videti manj grozljiv, pravzaprav pravi tip ameriškega »dobrega fanta«, s predolgimi, na krtačo pristriženimi lasmi, ki je precej uravnovešen, pa čeprav ne ravno najbolj blesteč po duhu. V resnici pa je bil zelo bister. Na inteligenčnem testu v zaporu je zbral ISO točk, medtem ko je za povprečno veljala že ocena od 90 do 100 točk.
Tudi Perry je bil pohabljen, in njegove poškodbe, ki jih je dobil prav tako pri prometni nesreči, so bile precej hujše od Dickovih. Šest mesecev je preživel v bolnici, potem še šest mesecev na berglah, in čeprav se je nesreča zgodila leta 1952, so ga njegove pohabljene, zakrnele, na petih krajih prelomljene in z brazgotinami pokrite noge še vedno tako bolele, da je nenehno požiral aspirine. Ni bil toliko tetoviran kot njegov tovariš, toda zato so bile njegove podobe izrisane veliko bolj tenkočutno. Ni šlo za delo amaterja, pač pa za mojstre svoje obrti v Honoluluju in Jokohami.
Na desni nadlahti je imel vtetovirano besedo »Cooltie«, ime bolničarke, ki je bila z njim prijazna, ko je ležal v bol-
\
BRALKE SVETUJEJO
' O VZGOJI
RDEČA PESA
Sem zvesta in redna bralka vašega tednika. Vedno vneto prebijam tudi rubriko »Bralke svetujejo«. Tov. D. J. iz Ljubljane, ki prosi za recept, kako naj vloži rdečo peso, svetujem:
Peso operemo in skuhamo. Ko Jo olupimo, jo pustimo, da se shladi. Ohlajeno vložimo v večje kozarce, nalijemo nanjo z vodo razredčen in prevret kis in zavežemo. Peso vlagamo celo in je ne ribamo. Tako vložena pesa počaka do pozne pomladi.
A. B., Grosuplje
PESA IN FIŽOL
Kuhano rdečo peso olupimo in zrežemo kot navadno, na nekold. ko debelejše rezine. Ohlajeno nalagamo v kozarce, eno vrsto pese, nanjo posujemo nariban hren, spet vrsto pese itd., dokler posoda ni polna. Posebej skuhamo primemo okisano in osoljeno vodo in ko <)e hladna, zalijemo rdečo peso. Na vrh pa nalijemo za prst debelo olja in dobro zavežemo. Po tem receptu vlagam peso že nad 30 let in se dobro drži do poletja.
Lahko pa vložimo peso tudi brez hrena, vendar je s hrenom boljša in pikantna.
Vložen stročji fižol. Srednje
velik stročji fižol dobro operemo in skuhamo v slani vodi. Napol kuhanega odcedimo, polijemo s hladno vodo ter ohlajen fižol zložimo v steklenice. Pose-
bej prekuhamo vodo, ki smo jo primemo okisale, in hladno nalijemo na fižol v kozarcih. Po vrhu spet polijemo nekoliko olja in zavežemo.
Preden fižol uporabimo, ga še nekoliko prekuhamo, da je mehkejši. Uporabljamo ga za gam/i-ranje ali solato, začinjeno z oljem, kisom, poprom in česnom.
A. V., Banja Luka
NAŠITKI ZA VEČERNO OBLEKO
V TT 8. avgusta sem brala, da neka bralka sprašuje za perie, našitke za večerno obleko.
Sporočam, da imam majhne in večje perle v črni barvi, zraven pa tudi svetle in majhne steklene- Ce se zanimate, pišite na na. slov:
Rozalija Jeglič, Radeče 93 pri Zidanem mostu.
JABOLČNA MARMELADA
Za jabolčno marmelado lahko vzamemo vse vrste jabolk, seveda pa bomo najboljšo dobili le iz prvovrstnih jabolk. Jabolka očistite pečk, razrežite na debele krhlje in jih z lupino in malo vode kuhajte do mehkega. Nato jih pretlačite skozi sito, dodajte 20 dkg sladkorja na kilogram jabolčnega pireja.
Nato postavite marmelado na štedilnik in dobro mešajte, dokler pire ne zavre. Tako naj vre 4—7 minut, računajoč, da so se jabolka kuhala že v začetku.
B. J., Ljubljana
MODNI KAŽIPOT
ČRNO ZA MLADE? /
MODA'
NOVOSTI V ITALIJI
Medtem ko se marsikatera od vas šele odpravlja na morje ali v hribe z željo, da bi se kjub letošnjemu muhastemu poletju naužila čim-več sonca in toplote, se v Italiji in Parizu že brstijo modne revije, Id prikazujejo najnovejše modne stvaritve za jesen in zimo. Ker pa nam je Italija bliže in tudi njena moda po mnenju večine bolj dostopna kot francoska, se najprej pomenimo o njej.
Op-art za italijanske modne kre-atorje ni več zanimiv, sicer pa je linija še vedno enostavna, jasna in geometrično preračunana, a kljub temu nekoliko bolj mehka in ženska.
Med letošnjimi plašči je spet nekaj širokih, piramidastih, v glavnem pa so ozki in inalo daljši kot obleke. Ovratniki so navadno kra terski in malo odmaknjeni od vratu. majhni pravokotno odrezani bubi, ter najrazličnejše fazone. Plašče nad naravnim pasom ali pod
njim velikokrat krasijo vodoravni šivi, zapenjajo pa se enovrstno, dvovrstno in s skritimi gumbi. Rokavi so največkrat vstavljeni, žepi pa vrezani ali našiti.
Pri kostimih lahko izberete med krajšimi, kvadratasto krojenimi jopicami za k nekoliko krajšim krilom in med dolgimi jopicami, ki pokrijejo vse boke. Imate lahko tudi stranske in srednje razporke, pas iz blaga in dvojne šive. Ovratniki so večinoma športni.
Oblek je več vrst kot včasih. Se vedno so kakšen centimeter nad koleni, enostavne in z geometrijsko postavljenimi šivi v obliki črke x, y, v in u.
Pri pleteninah je zelo priljubljena kratka obleka z barvno preračunanimi dodatki: z dolgimi barvastimi pletenimi nogavicami in enakim pokrivalom, barvastimi čevlji ali še vedno modernimi visokimi škornji.
Blago je predvsem enobarvno.
Pri gladkih materialih so najzanimivejši velurji, volneni sateni in trikrat tkani tafti, pri vzorčastih pa volneni pikeji, privzdignjene pike na prekrižani podlagi, črte in rožasti motivi, vendar ne drobni, temveč veliki. Nekaj je tudi okenskega kara in tvveedov. Ponovno so zaželeni tudi metalni in lakirani materiali za večerne obleke. Volnena blaga so pretežno enobarvna.
in katere so letošnje barve? Vsi odtenki rdeče in vijoličaste, pa še živo zelena, ledeno modra, rumena in nekaj bele. Cme letos ni veliko. Najmodernejše barvne kombi nacije pa so: vijoličasta z belo, rdeča z rumeno, vijoličasta z rumeno in lila z zeleno.
Plastika ima še vedno važno vlogo pri nenavadnem nakitu in modnih dodatkih. Zlasti plastični prozorni dežniki bodo poskrbeli za spremembo v pustih deževniii dneh.
ZVONKA MAKUC
Razveselite se, če bo vaš fant dal v kovček tudi eno svojih knjig, »da bo bral«. V nasprotnem primeru mu sami predlagajte branje na počitnicah in tako se med oddihom kdaj ustavite z njim tudi pred knjigarno.
Prav tako kot vzgoja tudi izbira knjig za otroke razodeva značaj staršev. Ker pa si publikacije za otroke sledijo v hitrem ritmu, si pustite svetovati od knjigarnarja ali knjižničarja, kajti otroško čtivo je treba izbirati z največjo pazljivostjo. Preveč je nevarnosti, ki bi jih neprimerne knjige lahko povzročale, in to ne morda samo zato, ker sa »za odrasle«, ampak ker so nevzgojne že po svoji vsebini.
Dobra knjiga ni samo tista najdražja, ki ima morda več slik kot teksta. V knjigarnah so knjige za vse starosti, okuse, težnje in denarnice. Zbirke, ki jih sestavljajo znani strokovnjaki, so lahko zelo učinkovito srečanje s knjigami. Otroka lahko navadite, da si bo s »svojim« denar-jem kupoval knjige in si počasi
ustvarjal »svojo« knjižnico.
Pri izbiri knjig morate vedno upoštevati otrokove težnje. Knjig mu ne smemo dajati kot zdravi-lo, sicer bo do njih dobil antipatijo. Vsi otroci tudi niso enaki in tako eden rad bere, medtem ko je branje za drugega tlaka. V takih primerih ne smete uporabljati sile. Omejite se raje na predloge in morda izbirajte knjige, ki ustrezajo otrokovim zanimanjem in konjičkom. Ce otrok v planinah ali ob morju kaže zanimanje za naravo, mu boste ustregli, če mu kupite poljudno knjižico, ki razlaga živo naravo s poljudno prikazanimi znanstvenimi dejstvi. ,
Z manjšimi otrokj boste v času oddiha morda včasih skupaj brali. Mati, ki bere s svojim majhnim otrokom na trati, ni simo prijeten prizor za gledalce, ampak se ji bo posrečilo z otrokom prav tako ustvariti resen in globok odnos. Manjšim otrokom je često v veliko zadovoljstvo, če se starejši ukvarjajo z njimi na tako zanimiv način.	B.	J.
- -	-	iv;..--	•	,'>• •	•	v--	-. *•*-.
CE IMATE MEŠALEC K
Možgane operemo, olupimo kožico in izločimo koščice, z nož-kom mešalca možgane skupaj z zelenim peteršiljem drobno sesekljamo in denemo na zarumenelo čebulo ter malo prepražimo. Po okusu solimo in popramo ter še vroče namažemo na omleto.
Jajčna omleta z gobami
Po zgornjem receptu priprav lejno omlete nadevamo z gobovim nadevom.
Nadev: 20 dkg šampijonov ali kukmakov, 3 dkg maščobe, tanjša rezina prekajene slanine, zelen peteršilj, sol po potrebi.
Gobe otrebimo in operemo ter z mešalcem razrežemo. Na maščobi prepražimo sesekljano slanino, dodamo zrezan peteršilj, primešamo gobe in sol ter dušimo v njihovem lastnem soku, dokler se ne posuši.
Omleta, pripravljena iz 3 jajc, odleže za nasitno večerjo, za uvodno jed pa računamo po pol drugo jajce na osebo.
MESNE JEDI
Sesekljana mesna štruca
60 dkg zmletega mesa, 2 žemlji, 2 jajci, sol, poper, sardelna pasta, malo moke, maščoba za pečenje.
Meso, v vodi namočeni in iztisnjeni žemlji, jajci, dišave in moko gnetemo z gnetilci 2 minuti na najvišji stopnji. Dobro preme šano zmes oblikujemo v podolžno štruco, jo povaljamo v moki in v pečici spečemo.
Čevapčiči
30 dkg zmletega govejega mesa, 30 dkg zmlete svinine, čebula, sol, poper, paprika, olje-
Meso z dišavami in malo olja gnetemo 2—3 minute (najvišja stopnja). Oblikujemo kot palec dolge in debele svaljke, jih pokapamo z oljem in sočno spečemo v kozici ali na žaru. Ponudi mo jih z narezano čebuilo, gorči co in feferoni.
PRILOGE
Ohrovtova omaka
Srednje velika glava ohrovta, 4 dkg maščobe, 3 dkg moke, voda, pol čebule, strok česna, poper, majaron, košček surovega masla.
OTROK, KNJIGE IN POČITNICE
Veleblagovnica Merkur«, Ljubljana, Trubarjeva 1 - Drogerija »Merkur«, Ljubljana, Trubarjeva 3 - Drogerija »Merkur«, Ljubljana, Gradišče, Arkade - Prodajalna »Urar-stvo-Optika«, Celje, Tomšičev trg 4
Galanterija - tekstilna, kovinska, plastična in usnjena - Modno blago in pletenine - Igrače, ure, zlato, nakit in bižuterija - Športni artikli za vse vrste športa — Kozmetično in drogerij-sko blago
VERA K. — Za svečanejše priložnosti hi si rada kupila črno obleko, vendar mi znanka to odsvetuje, ker sem še zelo mlada.
TT — Za svečane priložnosti je črna barva res najbolj uporabna, a se kljub temu z vašo znanko strinjamo. Pri vaših letih si lahko omislite svetle in živahne barve, kajti črne boste imeli dovolj na stara leta. Ce pa si zelo želite temno obleko, potem lahko zamenja črno barvo mornarsko modra, ki je prav tako lepa in vedno moderna.
OB VSAKI PRILOŽNOSTI IN ZA ŽEJO SAMO ...
UVODNE JEDI
Jajčna omleta z možgani
3 jajca, sol, maščoba za pe čenje.
Nadev: pol telečjih ali govejih možganov, pol čebulice, šopek zelenega peteršilja, 3 dkg maščobe, sol, poper.
Jajca in sol mešamo z mešalci (najvišja stopnja, ena minuta), da dobro narastejo, vlijemo na precej razgreto maščobo, zmanj-šamo plamen in z vilicami ob straneh omleto privzdigujemo, da se svetlo rjavo opeče- Preveč zapečena postane grenka. Ko je še omleta na zgornji strani malo tekoča, jo previdno potegnemo na ogret kožnik in nadevamo z možgani. Po želji jo poljubno prepognemo.
Ohrovt operemo in prerežemo na 4 dele. V slanem kropu mehko kuhanega zrežemo z nožkom (pol minute), da dobimo gosto kašo. Vodo prihranimo za zalivanje.
Na maščobi prepražimo moko, dodamo sesekljano čebulo, par-krat premešamo, odišavimo s stlačenim česnom, poprom in majaronom ter zalijemo Prežga nje pridenem0 ohrovtu, še enkrat vklopimo mešalec, razmešamo, prevremo in tik pred servi ranjem omako izboljšamo s surovim maslom.
Porova omaka
2 debela pora, sol, voda, 4 žlice ovsenih kosmičev, surovo maslo, poper.
Por po dolžini prerežemo in temeljito operemo. Skuhamo ga v slanem kropu, odcedimo in z mešalcem razmešamo. V vodo, ki je ostala od kuhanja, zakuhamo prebrane kosmiče (prej odstranimo trde luskaste pleve), vrejo naj nekaj minut, nato jih primešamo poru. Omako zabelimo s surovim maslom, okus zaostrimo s poprom (za odrasle) in serviramo s kuhanim ali pečenim mesom.
SVOBODA
OMAKE
Majoneza
Jajce, 1 del olja, sol, žlica gorčice, noževa konica sladkorja, poper.
Jajce (ne iz hladilnika!) sveže, brez duha, denemo v višjo posodo, malo posolimo, dodamo žličko gorčice in prilijemo nekaj kapljic olja. Vključimo mešalec preko najnižje, srednje na najvišjo stopnjo in postopoma prilivamo olje. Majoneza se začne gostiti in ko je že popolnoma gosta, ji dodamo druge dodatke (2 minuti).
Z mešalcem pripravljena majoneza je poceni, lahko uporabimo tudi beljak, kar je vsekakor prednost pred majonezo, ki Jo z roko mešamo. Ker je pripravimo iz enega jajca polno skode-
Kravate - terital
Moški ni več gospodar hiše in žena ni več njegova lastnina. Nič več potrpežljivo ne čaka, da ji ho naklonil drohec zadovoljstva. Zakon je postala stvar obeh zakoncev. Za oba je enako pomemben, kot je to bil v dobi prvega naseljevanja, ko sta se mož in žena z ramo ob rami borila s prirodo in sovražniki, ki so ju z vseh strani obkrožali, da bi obdržala svojo zemljo in družino. Ponovno se je rodil zakon, ki sloni ua obeh partnerjih, kot rezultat zgodovinske nujnosti.
DELO ZUNAJ DOMA Gospodarska razvitost dežele, tako tovarne, uradi, trgovine in šole zahtevajo več delovne sile. kot jo predstavlja samo moški spol. Serijska proizvodnja je v veliki meri pripomogla, da so se žene začele zaposlovati zunaj doma. Z razvojem proizvodnje se je istočasno zvišal življenjski standard in potrebe po udobnejšem življenju so se iz dneva v dan večale. Če je hotela družina obdržati svoj položaj v družbi in živeti v skladu s časom, je moral biti, tako kot že pred industrijsko revolucijo, ženin ekonomski delež v družinskem življenju ze-
lo važen. Kljub temu se je njen položaj spremenil. Lahko je svobodno izbirala svojega življenjskega tovariša in tudi v zakonu se je pojavilo ravnotežje. Statistični podatki v tem pogledu ka-žejo zanimive podrobnosti.
Leta 1953 je vsaka četrta poročena žena v Ameriki delala zunaj doma. Dejstvo pa je, da se je v zadnjih petnajstih letih število otrok, ki so jih rodile žene pod 35. letom starosti, povečalo za 50 odstotkov.
Vendar vse ameriške poročene ženske niso zaposlene ves čas zakonskega življenja. V prvih treh letih zakona dela v pisarnah in tovarnah dve tretjini žena. Ko se družina poveča, jih je zaposle nih samo še 30 %. Dokler otroci še ne hodijo v šolo, dela s pol nim delovnim časom samo četrtina poročenih žen.
Ko otroci že obiskujejo šolo ali univerzo, oziroma odjdejo z doma, se tretjina žen ponovno zaposli. To število neprestano ra ste, sa j je vedno več mladih žena, ki se že v mladosti poklicno usmerjajo in delajo v svojem poklicu tudi, ko se poročijo. Njihove matere pa v večini primerov niso imele potrebne kvalifi-
kacije in so morale prijeti za kakršnokoli nekvalificirano delo. Skoraj gotovo lahko predpostavimo, da se bodo v prihodnosti žene srednjih let veliko laže zaposlile kot do zdaj. Tako bodo lahko odplačevale dolgove, kupovale nove avtomobile in si privoščile počitnice, hkrati pa ušle dolgočasju domačega ognjišča, ki od njih ne zahteva več takšnih nalog kot takrat, ko so otroci še odraščali.
ZAKONSKA SKUPNOST
Statistični podatki nazorno kažejo življenje današnjih ljudi. Danes je mladim ženam všeč, da se lahko same vzdržujejo. Večinoma je to po volji tudi njihovim možem. Žena prispeva denar za polovico mesečnih izdatkov, mož pa opravlja polovico gospodinjskih del. Tako menja posteljnino, pere posodo, pripravi zajtrk in kadar utegne, tudi nakupuje. Žena ostane doma, če se družina preveč poveča ali če oba odločita, da si to lahko privoščila. Nekatere žene kljub temu ostanejo v službi, hffdisi ker želijo večje družinske dohodke, bodisi ker je njihovo delo zelo stro-
PREDELANE STARE OBLEKE
NOVA ŽENINA
MIŠA T. — Po omarah se mi valja nekaj starih, enobarvnih oblek, iz katerih bi rada naredila nove, moderne. Svetujte mi, kako naj jih sešijem.
TT — Letošnja moda je kot nalašč za prenavljanje starih oblek, saj so moderni najrazličnejši šivi, široke obrobe in geometrijsko razporejene ploskve v različnih barvah. Važno je le, da se barve ujemajo. Modele, ki jih priporočamo, pa vam predstavljamo v risbi.
lico, jo lahko-uporabimo za na maz na kruh, ki ga ponudimo otroku za malico, ali pa z majonezo prepojimo narezan kuhan krompir za okusno in izdatno solato. Izboljšamo jo z drobno zrezano čebulo, prilijemo še malo kisa, osolimo in okrasimo z vloženo srbsiko solato.
Bolgarska omaka
Majoneza, 2 žlici paradižnikove mezge, nekaj žlic sladke smetane, sol, po potrebi sladkor (č,e je mezga zelo kisla).
Namesto kisa in gorčice lahko dodamo majonezi paradižnikovo mezgo, nekaj žlic smetane, sol in sladkor ter vse dobro premešamo. Z omako prelijemo hladno narezano pečeno svinino, pečene hladne ribje zrezke in trdo kuhane polovice jajc.
PSIHOLOGIJA SEKSA
MAXYN DAVIS
CENTROMERKUR TRGOVSKO PODJETJE EXPORT-lMPORT, *
•	LJUBLJANA.	TRUBARJEVA	1-3#
— Že četrtič si danes istega mnenja kot jaz. Bi se res rad kregal?
Pokvaril mi je celo dopoldne!
— Mama, ali uganeš, na kakšen način je očka našel grablje?
TEDNIK
TT
''1
Izdaja In tlaka CP »Dalo« v Ljubljani — Galvnl In odgovorni urednik Zoran Jerin — Uredništvo: Ljubljana: Tomšičeva 3/II, p. p. 150-III. tel.: 23-522 do 23-526 — Prodajni oddelek: Ljubljana, Titova 1, tel. 20-463 Naročnina: celoletna N. din 36 — ali din 3.600, polletna N. din 18.— ali din 1,800, Četrtletna N. din 9..— ali din 900, mesečna N. din 3.— ali din 300. Za Inozemstvo plačana v Jugoslaviji letna N. din 60.— ali din 6.000, mesečna N. din 5.—. ali din 500; plačana v tujini — celoletna: v USA dolar-Uh 6,4 dolarja, v britanskih funtih 2 funta 3 šilinge, v za-hodnonemških markah 26 mark. v Švedskih kronah 33,5 krone, v italijanskih lirah 4.000 lir — Oglasni oddelek: Ljubljana, Titova 1, tel.: 21-896. 6tev. ilro računa SDK 501-1-167 — Rokopisov ne vračamo.
1	2	3	0	5	6	1			8	9	10	11	12		|	"	10	15	16	17	18 i
19							20		21						22						
23					B	20		2!>				M	26	27					B	28	
29			B	B	30					B	B	31					B	B	32		
33			30	B	35				B	36	37					B	38	39			
00		B	01	02				B	63						m	00					I
		05					M	06						B	07.						
	08					H	09						B	50					B	51	52
53					B	50						B	56				B	56	57		
58			BI	B	59					B	M	60					B	B	61		
02		B	63	60					B	65	66						67	68			
69		70						71	72					73		70					
75								76							77						
PUSTOLOVŠČINE CK',SDCAA
VODORAVNO:
VODORAVNO: 1 užiten sadež gozdnega drevesa, kd se skriva v bodičasti lupini, 8. omejen, prismuknjen človek, 13. pravilno geometrijsko telo, 19. boksarski udarec od spodaj navzgor, 21. poldrag kamen s črnimi in belimi plastmi, 22. dristilo, 23. golen pri živali, 24. človek, ki jamči za kaj, porok, 26. vrsta užitne buče, 28. enaka soglasnika, 29. rastlina z rdečim cvetom, iz katere pridobivajo opij, 30. žlahtna sorta sladkovodne ribe, 31. ime angleškega filmskega igralca in dramatika Ustinova, 32. spodnji del posode, 33. drugo ime za Obra, 35. večletna vrtna rastlina s pekočim korenom, 36. angleški pisatelj iz 18. stoletja, avtor romana »Sentimentalno potovanje« (Lawrence), 38. ptič pevec z nežnim glasom ter kratkim in močnim kljunom, 40. avtomobilska oznaka za okraj Kar-lovac, 41. pred leti umrli ameriški pisatelj in avtor filmskih scenarijev (Clifford), 43. štnajk, 44. karta pri taroku, 45. gladka in močno lesketajoča se tkanina, 46. umetni lasje, lasulja, 47. smisel besede, 48. kovina, 49. slika ali kip matere z otrokom, 50. trinog, nasilnež, 51. dva enaka predloga, 53. ime sodobnega slovenskega pesnika in prevajalca Menarta, 54. vrsta zofe, blazi-njak, 55. matematični znak za množenje, 56. rod, genus, 58. naziv za Hercegovca, 59. avtomobilsko krmilo, 60. žitarica, ki jo v glavnem uporabljajo za pičo, 61. organ vida, 62. začetnici priljubljenega basista ljubljanske Opere, 63. ruski narodni ples, 65.
pevec ali instrumentalist, ki nastopa sam, 67. dan v tednu, 69. mesto na otoku na jugu Floride, pomorska baza USA, 71. starogrška pokrajina, 73. žgana glina, lončenina, 75. obokano stebrišče, 76. sorodnik po očetovi plati (v pravnem smislu), 77. muslimansko ime za otroka, ki se rodi med ramazanom, mesecem posta.
NAVPIČNO:
NAVPIČNO: 1. goba naših gozdov z zelo strupenimi vrstami, 2. oprema, pohištvo, 3. pokveka, nakaza, 4. tečaj pri kolesu, 5. na dav, naplačilo, 6. različna soglasnika, 7. kralj Numidije, ki so ga po porazu v vojni leta 104 v Rimu usmrtili, 8. kratica britanske letalske družbe, 9. pritok Donave pri Passauu, kd teče skozi dolino Engadin, 10. izmišljena povest, bajka, 11. začetnici sodobnega slovenskega pisatelja in dramatika, 12. papirni format, oktav, 13. halogeni kemični element, strupen plin, 14. japonski drobiž, 15. žuželka z ostrim in pekočim pikom, 16. različna soglasnika, 17. vrsta Slabšega rjavega premoga, 18. žlahtni plin, ki ga uporabljajo za reklamne napise, 20. prvi grški filozof prirode, ki mu Je bila začetek vse ga voda, 22. nemški slikar abstraktne smeri, ki je živel nazadnje v Švici (Paul, 1879—1940), 25. veletok v zahodni Evropi, 27. delujoči vulkan na Siciliji, 30. eden največjih petrolejskih koncernov na svetu, ustanovljen leta 1890, 31. vokalna umetnica, 32. odprta roka s stisnjenimi prsti, 34. odročen kraj v hribih, 36. zgornja ploskev prostora, 37. francoski
BERITE PO KOSILU
Med plesno prireditvijo nenadoma ugasne luč. V temi šepeta deklica svojemu kavalirju:
»Oh, Lado, kako si nocoj strasten! Se nikoli me nisi tako poljubil... Ali te je morda prevzel moj parfum?«
»Mislim, da ne,« odvrne glas v temi. »To bo najbrž zato, ker jaz nisem Lado.«
Na sprejemu se mož zazre v ženo in pravi:
»Čudno! Nikoli si ne bi mislil, da te lahko pet whiskyjev tako spremeni!«
»Toda jaz sem popila samo enega!«
»Seveda, draga, seveda. Pet sem jih popil jaz.«
vselej
©IM
KREMA
Dušan in Jožica, ki sta lep čas hodila skupaj, potem pa sta se razšla in se nista videla dolgo vrsto let, se slučajno srečata, oba že poročena.
»Imaš kaj otrok?« vpraša Dušan.
»Da, sedem jih imam.«
»Glej, glej, tudi jaz jih imam sedem.«
»Lahko sva srečna, da se nisva poročila!« se razveseli Jožica. »Pomisli, imela bi štirinajst otrok...«
■&
Režiser se na generalki jezi nad opernim pevcem:
»Preveč ste hladni! V tem duetu morate vendar izpovedati svoji ljubljeni gorečo ljubezen. Več duše, več ognja, več strasti! Ali niste nikoli ljubili?«
»Seveda sem ljubil. Toda kadar ljubim, nikoli ne prepevam«.
•a-
Gospa Martinčkova toži svojemu advokatu:
»Moj mož je prava surovina. Pomislite, vsak dan me tepe. Od njegovega mučenja sem shujšala že za sedem kil!«
»Ah, ubožica. Takoj bomo zahtevali ločitev zakona!«
»Ne še. Prej bi rada shujšala še za štiri kile.«
pozitivistični filozof in umetnostni zgodovinar iz 19. stoletja (Hip-polyte), 38. pritok Volge, dolg 2000 km, 39. gibalo, vodilo, čini-telj, 42. portugalski pomorščak, ki je leta 1487 prvi objadral rt Dobre nade (Bartholomeu),. 43. mesto v severovzhodni Franciji, kjer je bil ujet Napoleon III., 44. kazen za premalo frankirano poštno pošiljko, 45. posušena trava, 46. mitološka poosebitev zdravstva, 47. denarna enota v nekaterih vzhodnih državah, 48. vrsta nemških varnostnih vezi pri smučanju, 49. naziv za majhno deklico, 50. slovenski pianist, ki živi na Dunaju, 51. lahkoživ-ka, spogledljivka, 52. drugo ime za kenguruja, 53. iglasto drevo, 54.. potomec krščanskih priseljencev v starem Egiptu, 55. življenjska tekočina, 57. rojstvo, nastanek živega bitja, 59. vrsta telo-1 vadne vaje, 60. stran, 63. kratica ameriške letalske družbe, 64. šolska opena, 65. moški potomec, 66. pesem hvalnica, 67. tpvama avtomobilov v Mariboru, 68. najdaljši pritbk Volge v Rusiji, 70. tuja in naša črka, 72. začetnici vodilnega ilirca, 74. kemični znak za radij.	(KAM)
REŠITEV PRESNJE KRIŽANKE
Vodoravno: 1. obletnica, 10. Plačen-za, 18. dialektika, 20. Zoroaster, 21. Desa, 22. Raman, 23. ovinek, 24. U, 25. Ant, 26. luka, 27. akridin, 29. Gea, 30. Ja, 31. dama, 32. ZDA, 33. RI, 34. Mann, 35 Altona, 37. Kairo, 39. jezer-ka, 42. erg, 43. hrabrost, 46. Fonda, 47. los, 49. ale, 50. Man, 52. Ben, 53. Sadik, 55. oligocen, 59. lep, 61. Minerva, 63. aviza, 64. Ikaros, 67. Ilok, 68. NS, 70. aga, 71. manj, 72. ht, 73. Ain, 74. oborina, 77. žoga, 78. boa, 79. ZK (Zvezo komunistov), 80. Iberec, 81. Njasa, 83 torr, 84. marmelada, 86. taborjenje, 88. atletika, 89. maratonec.
Navpično: 15. N(lkola) T(esla), 87. J(anez) T(rdina).
kovno in zanimivo, ali pa ker nc gospodinjijo rade.
Zakonska skupnost je naravna posledica novega položaja žena. Svoje korenine je pognal že v mladosti. Deklice v najnežnejših letih rade nagajajo dečkom. Dečki in deklice imajo enako vzgojo in se zanimajo za enake stvari. Desetletna deklica v ozkih, modrih hlačah, ki pleza po drev-ju in igra nogomet, je pri dvajsetih letih še vedno deklica v ozkih modrih hlačah, ki zna opravljati številna moška dela, po drug! strani pa se tudi zaveda svojih oblin in se znajde v hur nem življenju. Toda poudariti moramo, da fantje ne marajo deklet, ki so v »fantovskih« veščinah boljša od njih. Današnji fant ni zadovoljen, če dekle lepše servira teniško žogico, plava v več stilih in dlje zdrži v vodi Prav tako pa tudi ne vidi rad ndado dekle, ki sp stara in vene pri tkanju preprog. Zeli si življenjsko tovarišico, ki zna In je pripravljena delati z njim.
Ker mladina skupaj odrašča pod istimi pogoji in v istih okoliščinah, je povsem naravno, da takoj ko dečki opustijo smešno preziranje deklet, hitro odraste in da že mladi sklepajo zakonske zveze. Po zadnjih podatkih je povprečna starost moških, ki stopajo v zakon, dvaindvajset let in pol. ženske pa dvajset. Ne oma.jna hrabrost mladine, služenje vojaškega roka, stalni strah pred vojsko in v prejšnji vojni
rojeni instinkt, da je bolje čim hitreje okusiti vse sladkosti življenja, ko je prihodnost tako zelo negotova, naganja mlade k zgodnejšemu sklepanju zakonskih zvez, kot je to bilo v preteklosti. Seveda tako zgodnje poroke niso vedno možne, saj pri dvajsetih letih ali še prej marsikatera žena še ni pri svojem kru Im in tako ne more z možem deliti gospodinjskih izdatkov.
NEOSNOVANI STRAH Strah, ki so ga velikokrat iz ražali pred prvo svetovno vojno, da bo samostojna žena postala bitje brez spolnih nagonov, kateri bo važnejša kariera od skrbi za otroke in družino, je resnično neosnovan. Današnja dekleta sc poročijo prej in rodijo več otrok kot njihove matere in babice Prav tako pomagajo plačevati stanovanjsko najemnino in sta novanja so dandanes veliko bolje opremljena s pohištvom in električnimi pripomočki. O vsem tem so lahko njihovi roditelji samo sanjali. Zakon se več ne uje ma z nepoznavanjem ekonomske stvarnosti in zakon tudi ni nadaljevanje egoističnega predzakonskega življenja. V zadnjem deset-letju, ko je bilo sklenjenih največ zakonov, so se izobražena dekleta poročala mnogo mlajša kot njihove za življenje slabše pripravljene vrstnice.
Nova svoboda, ki je spremenila položaj poročenen žene, je povzročila še neki drugi razvoj
»Kaj pa ti je? Saj si ves polomljen!«
»Ah, vse me boli od pete do glave!«
»Od česa? Kaj se ti je pripetilo?«
»Pred mesecem sem na novo opremil celo stanovanje z modernim pohištvom.«
»No, in?«
»Sele davi sem opazil, da sem ves mesec spal na pisalni mizi namesto na postelji.«
&
»Danes je medicina že izredno napredovala,« pojasnjuje znameniti specialist pacientu, ki nestrpno pričakuje njegovo diagnozo. »Tele težave, kot jih imate vi, so na primer še pred nekaj leti pripisovali slabim zobem, danes pa že z gotovostjo vemo, da je vzrok popolnoma neznan.«
■»
»Ah, ko bi vedel, kako je to lepo!« pripoveduje Peter prijatelju. »Srečal sem dekle pred mesecem dni in od tedaj se vidiva vsak dan. Se nikdar se nisva skregala, ugajajo nama iste stvari, navdušena je nad vsemi, kar delam in mislim .. ■ Odkrito te vprašam, ali naj se poročim z njo ali ne?«
»Ne trapaj!« se razburi Peter. »Ni govora o zakonu! Le zakaj bi rad uničil to idilično razmerje!«
DO&gO MU-JO I (OPLA.1
PREC-KLES ,	(PRAV! PA SE IGRAJVA)
e>iT bEu ±e ...Vcisco kida im
PRAV-1 BdM PA JAZ RAZBOJNIK.! POTEM PA ZAMENJAVA-.1
POdTl KlOfcUk JAZ 66M CISCO 1
VGTRAN
TE 16RE? 6 i FRNIKOLAMI
&OJNIKAV
m
' /;
ri
'POPKEVJS SANTOS'UH KJE? 6<Wi ^ IZGU&1L /7 TU NAŠLA. KAKEKaA* J
&I&E UPARILI f NE/ AMUoO » f
—\p
'r’S.Xj \	.11
PANCHO JE o&LAZIN JBN! KAJ Z locoaa *
Mm
TpZTL
h- 2
NAPKST (. -(ilveOA ME NE DOW6
PANCHO N£ J VERJAME, DL
HODIM, w ‘‘
60L(J0^7^vi<iO>MJ6&flC>6p30lU
koča! Mosočff .	J
ROKE GOK
l
NAMA M	.
POLAGALI T
&OM ■ EOM •
BOM'
NIKDAR
PKE6NEn,JlMM.y, NBIGBAS>&EFBR '
ci&co,\jsaj vozeiA
81 MO KAL. ZNATI 7AJ
-j&šm*!
VIIZAZ0OJN1KJ MORALI VEPET1/IA JE fcOJJE POSTITI c\ech l
VEZATI
m
&
2'ltf
OHO'ON'
TUDI I
T| gOM is fO-V’***’ t
ON
MUDI MOŽ^LVEDNO
nekdo TE&B ANMGiO
LAZA L, CI6CZ?
_T
Pš).
T*
i
ni fenomen: dejstvo, da ima tudi žena spolno poželenje in da lahko doživi spolno zadovoljstvo. Preobrazba žene-devjce v bitje iz mesa in krvi je ena glavnih sprememb današnje dobe. Žene ima jo tako anatomsko in živčno strukturo, ki zahteva doživeto spolno življenje. Imele so jo že nekdaj, oziroma jim je ni nikoli primanjkovalo. Da tega niso znale izkoristiti, je ena največjih zgodovinskih skrivnosti.
Današnja žena si želi ljubezenskega izživljanja, nc ve pa, kako naj k temu pripomore. V kontinentalnem delu Evrope in v Aziji prevladuje mišljenje, da je mo ževa dolžnost pripraviti ženo na spolni akt tn jo poučiti o umetnosti ljubezni. Zato je samo po sebi razumljivo, da mora mlad moški vedeti kako zadovoljiti ženo in poznati način, ki vodi do obojestranskega zadovoljstva, v katerem oba partnerja čutita največje užitke in popolno ljubezen. To evropsko mišljenje se je kmalu preneslo tudi v Združene države Amerike. Zasnovano je na principu, da mora mož poznati ljubezensko tehniko in da jo posreduje ženi na tak način, da jo zadovoljuje in tako oba čtm bolj spolno vzdražl.
Do nedavnega so mislili, da ženi pouk o ljubezni ni potreben. Trdili so, da morajo žene priti v zakon neizkušene, po drugi strani pa naj bi možje morali čutiti potrebo po spolni vzgoji. Do danes so se ti pogledi precej
spremenili, tako v Evropi kot tudi v Ameriki. Mlade Američanke se danes pogovarjajo o seksologiji, izmenjujejo medsebojne izkušnje vse od poljubljanja in ljubimkanja pa do pravih spolnih odnosov.
Moški njihove generacije nimajo dosti prilik niti želje, da bi zvedeli kaj več o spolni tehniki, kot vedo njihove partnerke Zelo malo je takšnih, ki so imeli spolne odnose s prostitutkami, saj so njihove »spolne lekcije« kaj dvomljivega značaja. Še manj pa je dvajsetletnikov, ki bi imeli spolne odnose s starejšimi ženami, ljubicami iz družbe, ki naj bi poznale vse potankosti spolne ljubezni. Spremembe, ki so do maksimuma razširile ženino spolnost, še bolj zbližale oba spola in ju spojila z iskrenim prijateljstvom, pa «o nasprotno zožile obzorje mladim moškim. Le ti imajo zdaj omeje-na izkustva in se lahko poslužujejo samo šolske seksualne vzgoje. I.abko trdimo, da imajo v pogledu spolnih izkušenj mladeniči in mladenke enak položaj.
Posledica tega je, da moški tn ženska stopata v zakon z enaki ni knjižnim znanjem o spolnosti, oziroma z bolj ali manj enakimi spolnimi izkušnjami. Najvažnejše pa je, da so ovrgli prepričanje, da je mladi mož tisti, ki mora odpreti vrata k sreči. Dobro vedo, da lahko Iščejo srečo samo skupaj, drug pri drugem.
(Nadaljevanje priliodrtflč.)
... in potem, ko sva šla z magistrata ...
LJ
.	.	.	h	-	,	...	.-
Pridite spet kmalu k nam, gospod Slivnik! Nisem niti vedela, da se imata moj mož in vaša žena tako rada.
v V
v?
Margareta, draga... ali je mogoče, da ni srca v oprsju, kot je tvoje?
Hm. tisti mladi mož je pa naredil nate močan vtis!
Ali je mama še huda?
Čudovito: Slavka bo prispevala salamo, Tončka francosko solato, Vera kekse, Nada torto, jaz pa svojega moža, da bo pomival posodo.
P" m i>m7 iiiMlIffifiiiiidi teLLl
ANGLE7I ms° *am<> »vetovni nogometni prvaki, ampak premore jo tildi konja, ki mu v nogometu med konji ni para. V vasici Billericav
AMERIŠKO rS?
»i potihem
lepih nog pravijo lepotnemu tekmo- a
_______________________________ vanju	sta	»Trofejo	1966	—	zlata	noga«,
ki ga prirejajo v Cesenaticu na italijanski obali. In da sodnikov ne bi zapeljal obraz, lepoticam nataknejo kapuce.	*>
KU KLUX KLAN
veliko obeta od »najrevolucio narnejSe novosti med ročnimi strelnimi orožji zadnjih sto let«. Gre za raketno pištolo, ki strelja 3,7 centimetra dolge rakete »Gyrolet«.
♦
gi
v Essexu vsi vedo zanj, samo vprašajte, kje je King.
'
V NAJVEČJEM
evropskem počitniškem mestu »Finca Abdnc« pri Alicantu v Španiji naj bi
MOSKOVSKI TV STOLP
bilo leta 1970 prostora za 15.000 turistov. Investitorji prodajajo tujcem počitniška stanovanja, kupcev pa ni.	^
visok 520 metrov. V stolpu bodo 250 in 350 metrov nad zemljo terase in restavracije za obiskovalce. Največji problem graditeljev dvigal je značilno moskovski: v hudem mrazu se bo na notranjih stenah stolpa kondenzirala vlaga, ki jo bodo izdihavali obiskovalci. Ta voda bo stekla po jašku dvigala in na dnu bi vsak dan nastali dve toni ledu. ko bi ne vgradili posebnih ogre valnih naprav.
POLETNI RAZGLEDI
so ogorčeno zapisali francoski časniki, ko
»IN TO LETA 1966!«
so objavili fotografijo mlade žene gospe Dory, ki jo je ljubosumni starejši mož priklepal z verigo! kadar je odhajal z doma.
TMJSVOMEN! TO ŠUŠLTFTNVE?
uznu ME JB
zmmz
</ SPLOff
LMenjV/L
■30KB0T,
mn
SPZ£6L£X m TO NFfPfJUO O, CE9RR!
TRHEOR -POtEPUUTT NE BOMO VEČ HRČU.
EU SE VOVR BORfLTT „ MO KONC* RL! NE?!/
lil
TO JE StfLITEvl UOVOLt, O CESTTE, 73R	//
VOUONČRM
n, V.EVSEJNRHRHR! MENtm N£ MtSUS, BOŠ S TEM VlPCtTM U6N&L eeNE^n
UO RONCJ7?'..
BOKBR JE VER BRK
UONčffhfR !
HVRU7 Tt, VELJUt