393 Jurij Detela Oklonij in pesmi o Samuelu OKLONIJ I. Kri Mrtev na smrt, živ kot sen si srečen žilo odpira, z razpolovljeno glavo, pred ogledalom odlomljeno v luči, le v luči Ce je takšen, zakaj prihaja? Jaz mislim vedno v dvoje; oko kot madež v motnem steklu, ličnica kot nitka v žarnici Sam kot žalost, sam kot noč, zvezda — bakla brez ognja, okno brez zraka, sol brez obraza, prt čez mrtvaško morje 394 Jurij Detela Z iztekom krvi se rodi Oklonij. Iz moje misli si zgnete svoje oko, njegova neskončna blaznost in moja neskončna slepota. Zdaj si vsakdo žile zapira, po ladjah ugašajo svetilke, nihče si ne zamišlja premikanja meteorjev, živim za tujo smrt. II. Morje Nikoli ne sanjajo nosilci ognja, ne ura, ki ji poči pero, ne črni feniks onstran žerjavice, ne luna ob sončnem mrku Črna odsotnost v mrtvem obrazu, kaplja raztopljenega svinca utrne zrno smodnika v nerojenem očesu. Tako postane Oklonij živ do konca. Ne plača za črno vrsto trenutkov, čeprav življenje misli. Rečem Okloniju: »Saj je nebo tako moje kot tvoje.« Odvrne: »MENE ne vzameš.« V morju so kretnje nezaznavne, meduza utripa kot sonce, zidam skalo za svojo smrt, da bi postal prozoren. Kaplja krvi se razkolje na dvoje, v kepi zgnetenega voska vidim madež, ki ni sled ugaslega stenja, Oklonij me gleda od blizu. III. Prst V mokrem deblu se je zasidrala noč, roka požene kot listje, zmrznjena stopala spet oživijo, čuteč, da je zemlja črna. 395 Oklonij in pesmi o Samuelu Dovolj, da podstavim iver pod koleno, in noč posivi. Reke odplavljajo Oklonijevo zenico, dež čisti in razmehčava struge. Odkar je voda mrtva, se na obrazu zbirajo solna zrna. Zemlja se krči, boječ se za svojo črnino. Smrt raste s soljo. Da bi si mislil kapljo krvi za robom nohta in živec onkraj izprane prsti. Počrnel bi kakor notranjost očesa, v temi bi bil neviden. Okloniju je vseeno, ali ovijalka ob deblu ali komet na nebu. Še jaz ne čutim, da se mi dlan nečesa dotika, da sama nekaj zase jemlje. SAMUELOVO Z listi sončnice si zakrije obraz TRPLJENJE in se zagrize v črna semena. Če kdo zakoplje roko v žareče oglje si misli tuje življenje. Že iskra, ki šine ponoči iz dimnika lokomotive, je več, kot lahko misel prenese. Prsti počivajo na hladni glini, ob morju zorijo banane. Pečka se giblje v ustih kot v bubi metulj. Dlani ne poznajo obraza. Klitje, blazno kot klanec navzgor: žalost razpokane zemlje. Nad črnimi smrekami se zbirajo oblaki. Noge čutijo zemljo kot ogenj. Votlina, izgrebena med semeni sončnic, postane živim ustom tuja in sama. DRUGA PESEM O SAMUELU Prostor med preprogo in parketom, za mrvo prahu. Za črno muho. Šipe so v zraku prozorne, prt na mizi je rdeč, 396 Jurij Detela noht na sredincu raste brez konca, tudi po smrti. Pomlad prihaja in zareče blaznost, sonce se kotali kot rjast šprikljast obroč. Stopinja na oleseneli površini preproge, trenutek za mojo otrplost, za tuji drget ob prvem dotiku podplata, Samuel se nanovo začne. Vidim ga prostega, veter ga zanaša po prostoru, na vsak dotik se prepušča, rdeč kot žafran, da zakličem: druga pomlad! Čeprav se strmo zaziram v parket. V odrevenelosti minejo časi telesa, rdečina ob prtu preseže pogled, da bi se spet rodil pri novem ognju. Šele takrat pade težek dež. Izmije prah po parketu in šipah, znova ga slišim. Zabit potrka, v zemljo udarjen, z mrtvim nohtom popraska po zunanjem robu zidu, kjer izbruhne noč kakor gejzir. TRETJA PESEM O SAMUELU S prijemom uravnava smrt, ki mogoče drhti. Perut v gibu žarči bolečino jutra. V slanem ognju ga zrno peska ugleda z daljavo v njegovem spominu. Takrat zazna: zdaj blaznost sanja, sredi koraka, ki se nikoli več ne ustavi. Mrkosti v kamnu še kri ne more izžgati in roka razveže utrip. Žila se trese pred temo, ki se prosta dneva vrača, da se pod kožo umiri. Tako je zdaj on, z očesom zatrtim od tisoč tujih stvari — lesketanje kakor tjulenj brez sna. SAMUELOV VEČERNI SPEV Dež in tisoč let, mojih za smrt, ki se v zraku odcepi. Sama zrastejo ramena in sonca, steblo ožgano od zublja, nemi tilnik je moj. 397 Oklonij in pesmi o Samuelu Znova je dim in drobeče stopinje stvari v smehu, ki vso temo zaobkroža. Srednja pesem, srednja zarja, besni bič in zvon, v razdalji pred očmi. Darovan je mrak za neko smrt, neznano in bleščečo. Darovan je mrak za neko smrt, neznano in bleščečo.