g y j ^p ^ii[ m mi
LiST   ZVEZE   ŠTUDENTOV   L J UBLJANSKE   UNIVERZE
Leto XII. Ljubljana,
21. novembra 1962 štev. 22
Komunisti morajo
NA LETOŠNJl KONFERENCI ZVEZE KOMUMSTOV UUBUANSKE UNIVERZE, VIŠJIH IN VFSOKIH ŠOL TER AKADEMU SO SE KOMU-NISTI ZAVZELI ZA ENOTNOST POGLEDOV NA TEMEUNA VPRA-ŠANJA TER ODLOČNOST IN PRIPRAVLJENOST, DA ODSTRANIJO UGOTOVUENE NAPAKE
BERITE!
3.  stran
ŠTUDENT - HONORAREC
4.  stran
KAKO  DOLGO  ŠE?
11. stran
NAJNEVARNEJŠA DIVJAČINA
bitikorak pred prakso
V soboto, 17. novembra, je bila konferenca Zveze komunisttv Ijub-Ijanske univerze, visokih in višjih šol ter akademij. Delu konference je prisostvovalo 52 delegatov osnov-nih organizacij in 23 članov dose-danjego univerzitetnega komiteja. Referaf in poročilo . sta zajela obdobje dela komunlstov v zadnjih dveh Eetih, ki je bi!o prvenstveno usmeijeno v reševanje vprašanj študijskc reforme. Tudi pretežna večina diskulanfov se je orienti-rala na ta vprašanja pri odstranje-vanju napak in nepravilnosti, ki nujno spremljajo proces reformira-nja študija.
Referat o vlogi in nalogah komunistov, je prebral ing. Franc Bitenc, dosedanji sekretar UK ZKS. V referatu je med dru-gim poudaril, da se od komunLstov na univerzi upravičeno pričakuje, da so v svojem delu in v svojih konceptih korak pred prakso. Preko diplomantov naših fa-kultet in preko raziskovalnega dela, pa tudi preko drugih oblik sodelovanja mora univerza odločilno vplivati na razvoj druž-benoekonomskih odnosov. Za izpolnjeva-nje tako postavljene vloge pa komunisti na univerzi ne bi smeli biti odtrgani od prakse, ampak bi morali prav iz temelji-tega poznavanja stanja in problematike v praksi izboljševati in prilagojevati pro grame svojih. predmetov. Taka naloga pa postavlja pred naše visokošolske institu-cije tudi dolžnost, da stalno analitično spremljajo svoj razvoj, programe, kon-cepte in organizacijo, jih nenehno razvi-jajo, in prekijo vlogo, ki jo v naši družbi Imajo. Komunisti bi morali biti ne le do-bri strokovni delavci, strokovnjaki, ampak
na vseh področjih svojega sedanjega in prihodnjega delovanja nosilci modernih, naprednih konceptov. Dipftomanti naših fakultet ne bodo mogli biti nosilci sodob-ne proizvodnje in nadomestilo za sedanjo zavirajočo mojstrsko mentaliteto, če ne bodo že med študijem spoznali tehnologl« je, ki predpostavlja specializacijo prate-vodnje in traneljev naših družbenih odno sov.
Predvsem komunisti, študentje in pro fesorji bi morali temeljito razpravljati o kampleksu problemov, ki so povezani z reformo študija, in vse svoje sile usmeriti na izboljšanje programov, ki naj bodo sposobni zagotoviti praksi potreben profil strokovnjaka na ravni vseh treh stopenj. Rezultate dela in razprav je potrebno v bodoče tako interpretirati, da bodo usmer-jali iskanje načina in poti za nadaljnji raz-voj reforme, oziroma njene prave vsebi-ne. To delo bo lahko rodilo uspeh le ob pozitivnem odnosu komunistov do vseh teh vprašanj, drugače pa bo še naprej ob podobnih prilikah vedno znova ugotovlje-no kritično stanje.
Dokler na univerzi ne bo dosežena idejna enotnost komunistov, dokler bodo imeli komunisti do tega problema pa tudi do drugih vprašanj liberalen odnos, bodo težave stalno nastajale in obstajale. Do-kler bodo komunisti imeli občutek, da so jim stališča in sklepi Zveze komunistov vsEjeni, se ne bodo kot kcanunisti popol-noma zavzeli za njihovo izpoinitev. Dokler bodo osnovne organizacije z »rokavica-mi« obravnavale tak nekomunističen očt-nos članov do sprejetih sklepov, bo Zveza komunistov na univterzi premalo učinko-vita, premalo opazna. Idejna in politična vloga Zveze komnnistov v sedanji fazi razvijanja socialističnih odnosov pa terja, da je vsak član ZK res aktiven in odgo-voren družbenopolitičen delavec in da nastopa z enotnimi stališči pri reševanju problemov, ki nastajajo tam, kjer deluje. Le tako bo mogoče izpolniti vlogo ZK kot najnaprednejšega dela socialističnih sil.
Na konlerenci je bil izvoljen nov uni-verzitetni komite Zveze komunistov, ki šteje 31 članov. Za sekretarja je bil izvo-Ijen ing. Franc Bitenc, docent na bioteh-nični fakulteti, za organizacijskega sekre-tarja pa Marjan Ulčar, študent 4. letnika fizike na fakulteti za naravoslovje in teh-nologijo v Ljubljani.                       MK
Nl DILEME:
ALI FUNKCIONAR ALI ŠTUDEIMT
če bi dnevni redi in zapisniki z mno-gih sestankov organizacij Zveze študen-tov mogli spregovoriti, bi nas prepričali, da je to problem, ki se ga prijemlje že starestna patina. Danes, ko je v žarišču zanimanja vprašanje rotacije fnnkcij, pa to ni tako zastarel problem.
Našega povojnega profesionalnega ak-tivista, ki se je kot aktivist rodil, dihal in umrl, smo že zdavnaj pokopali. Ljudi ne delimo več na aktiviste in na »navadne« Ijudi. Današnje življenje tega ne prenese več. Sistem samoupravJjanja sam aktivira našega človeka, na drugi strani pa tudi terja od njega, da s sebe odvrže svoj ma-iomarni   odnos   brezbrižnosti   do   družbe-
nega dogajanja.
Proces samoupravljanja, v katerem si krojimo usodo v okviru družbe, pa ne more biti brez težav. Drugje niso brez njih in tudi naša Zveza študentov ni imu-na proti njim. Naše dileme ne mislimo podpreti. Kljub temu, da je v naših raz-merah to napačna dilema, si poglejmo to zadevo!
Če hočemo malo sistematizirati, lahko naše študente glede na našo dilemo raz-delimo v iri skupine: dober študent — dober funkcionar; dober študent — slab funkcionar in končno slab študent — slab funkcionar.
Naša želja je, da bi prvo skupino čim bolj okrepili, ker ustreza zahtevam naše-ga življenja. V drugi skupini so študenti,
ki jim je gol študij vse. Od skript ne po-gledajo, da bi jim kdo ne naložil »nepo-trebnih« skrbi. — Zadnja skupina je naj-bolj zaskrbljujoča. Nemalo problemov smo že srečali po naših organizacijah Zve-ze študentov, ker so »vodilni« bili slabi študentje, z vrsto zaostalih, neopravljenih izpitov, z malomarnim odnosom do štu-dija itd. V teh primerih zaman pričaku-jemo, da bo še tako ognjevita beseda ta-kega funkcionarja na sestankih pri osta-lih — dobrih študentih izzvala kaj drugega kot zaničljivo misel: »Kolega, dosti teh lepih pridig. če dovoliš, poglejmo najprej malo v tvoj indeks!«
Nam manjka tudi drugačnih prime-rov. — Zadolžijo ga za neko funkcijo. Po-božno-jo sprejme in se zagrize v naloženo delo. Na študij kar pozabi. Ta je pač nje-gova »privatna zadeva« in zato postran-skega pomena v primeri z njegovo druž-beno nalogo. Ko do take stopnje podvrže »privatno« »družbenemu«, da mu začne na študijskem področju teči voda v grlo, je za marsikoga že prepozno, da spozna, da njegov študij ni samo njegova ozka zadeva.
Naše organizacije Zveze študentov bi povecale svoj ugled, če bi nekatere svoje funkcionarje opomnile, da naj se ne utap-Ijajo pretirano v svojih funkcijah na ško-do svojega študija, temveč naj se poglab-ljajo tudi v svoj študij.
M. Tavčar
Konf erenca Zii v IMaselju
Osmega nov. zvečer se je kavarna ŠN zopet napolnila. Imeli smo redno letno konferenco ZK ŠN. Udeležba (bila bi naj strogo dbvezna, kot je pisalo na pla-katih v vsakem bloku) je bila zadovolji-va — nad 50%, čeprav so ponekod imeli isti večer sestanke ZK in goriški študentje svojo redno letno skupščino.
Konferenco je začel lanski sekretar ZK SN, Demšič Maca, ki je v svojem referatu podala izčrpno poročilo o delu aktiva ZK v Naselju in o delu sekretariata. S tem
svojim poročilom je nakazala smer disku-sije — družbeno samoupravljanje v štu-dentskem naselju.
Diskusija se je začela z referatom tov. Ivanke Vrhovčakove. O družbenem samo-upravljanju smo v lanskem študijskem letu precej govorili. Imeli smo sestanke aktivov po blokih, kjer smo bili člani ZK podrobno seznanjeni z novo vlogo študen-tov v samoupravnih organih Naselja. Vr-hovčakova je hotela posebej poudariti, da je treba članom delovnega kolektiva omo-gočiti čimbolj neposredno odločanje v zvezi s koristmi zavoda, kajti študentsko naselje je odvisno od lastnih dohodkov. Osnovna skrb naj bi bila — nuditi stano-valcem   Naselja   čim   več   ugodnosti.    V
ASOCIACIJA ŠT. I
»Prekleto, in  ravno lelos  sem  zamudil pravniško brucovanje!«
samoupravnih organih so zaščitene naše koristi, s sodelovanjem v teh organih pa naj se člani vzgajajo v upravljanju druž-benih sredstev.
Morda bom naredila krivico tov. Ivanki in še nekaterim kolegom, ki so govorili o kadrovskem vprašanju in o tujih štu-dentih v Naselju, toda diskusija in sploh tempo celotne konference je postal živa-hen šele, ko se je nekdo z »ogorčenjem« spomnil na letošnje nagrajevanje vodstev brigad v Naselju. Ko je delovni predsed-nik vspodbujal navzoče k diskusiji o po-membnem vprašanju, ki bi nas res lahko zanimalo in o katerem bi se dalo precej povedati, je zavladala moreča tišina, kot da komaj čakamo tistega resničnega »razno«, ki bi se začel z izživljanjem go-vorniških sposobnosti nekaterih nadebud-
nih študentov ali študentk (slednjih manf, ker niso tako »revolucionarne«).
S tem ne mislim reči, da smo diskutirali samo o denarnih nagradah, vendar smo 75°/o celotnega časa porabili za razpravo o naseljaških brigadah.
In sklepi, jedro konference? Niso bili objavljeni! »Ali je pri nas demokracija?« sem slučajno slišala za svojim hrbtom. Delovno predsedstvo je začutilo, da smo že utrujeni od vznemirjajočih in burnih diskusij in je predlagalo, da sklepe izde-lata novi in stari sekretariat po konfe-renci. Sklepi bodo objavljeni pozneje!
Ocena konference ZK ŠN, vzporedno z udeležbo: zadovoljiva.
Kdaj bomo na naših konferencah raz-pravljali predvsem o problemih* ki bi nas morali -najbolj zanimati?                            ,
š.—K.         I
UNIV PROF. DR. ALOJZIJ VADNAL
ProUem ma tematike nauniverzi
a)   Slovenščina  bi  morala  biti  obvezen predmet s  pismenim  in  ustnim  izpitom. Pri tem naj se posveti nekaj več pozomo-sti obvladanju jezika.
b)   Obvezen bi moral biti en tuj jezik.
c)   Nadaljnje predmete bi lahko izbiral abiturient med določenimi predmeti. Mor-da bi prišla v poštev dva sorodna pred-meta: matematika in fizika, ali fizika in kemija, ali zemljepis in zgodovina itd. Ni-kakor pa ne bi zahtevali, da naj se vsi mučijo  z  matematiko,  kakor  je   to  bilo pri  stari  maturi.  Taka  matura  bi  lahko tudi koristno prispevala pri izbiranju no-vincev na fakultetah.  Vsaka fakulteta bi morda zahtevala od novinca maturo dolo-čenega tipa. S tem bi se marsikdaj lahko izognili birokratskemu in formalističnemu izbiranju novincev v primerih, ko se teh prijavi preveč. Vsi vemo, da na naši uni-verzi z vpisom nekaj ni v redu. Ponekod je  nesmiseln   naval,   drugod  pa  za   vpis sploh ni zanimanja. Fakultete, na katere
Stran 2
je naval, lahko izbirajo in izberejo naj-boljše kandidate, slabši pa naj gredo dru-gam. Dejansko tudi gredo drugam, neka-teri celo na matematiko, kje" glede šte-vila vpisanih prav gotovo ni nobenih te-žav. Zato opažamo na matematiki, da se nanjo ne vpisujejo tisti, ki imajo zartjo največ smisla. Menda je dovolj, če ome-nim, da se dijaki, ki dosegajo na srednje-šolskih tekmovanjih najboljše ocene, po-navadi ne vpišejo na matematiko, ampak na kako drugo fakulteto. Vzrok je pač v tem, da poklic matematika niti kot peda-goga niti kot raziskovalca ni preveč vab-Ijiv.
šolanje od prve, preko vmesnih, do naj-višje stopnje tvori nek vzgojni sistem, ki oblikuje mladostnika. Ta sistem naj vse-buje možnosti zveznega prehajanja od stopnje do stopnje, in sicer tako, da med posameznimi prehodi ni prevelikih trenj. Vsaka stopnja mora rrfadostnika usposo-biti za prehod na višjo stopnjo, ne glede na to, ali gre v poklic ali pa šolanje na-daljuje. Pri tem morajo biti kriteriji za-htevnosti   nekako   izravnani   v   skladu   s
stopnjo šolanja in duhovno rastjo mla-dostnika. Takega zveznega prehoda pa ne zasledimo pri prehodu iz srednje na vi-soko šolo. Kriteriji prehajanja iz letnika v letnik so v osnovni šoli zelo blagi, na srednj: šoli pa razmeroim še blagi v primeri z določbami na fakultetah. Imam vtis, da smo šli na univerzi glede pogojev za prestop v višji letnik nekoliko preda-ieč. Po večini se zahteva, da mora imeti študent pri vpisu opravljene izpite iz vseh predmetov. Praksa ob letošnjem vpisu je pokazala. da takih' kriterijev in takega sistema dela študenti od prej niso nava-jeni V tej zagati si študentje pa tudi fa-kultete pomagajo z naknadnimi vpisi, s pogojnimi vpisi, ali z raznimi drugimi oblikami popuščanja, ki niso v skladu s st tuti. Vsi taki ukrepi so vzgojno škod-ljivi, zato bi bilo treba ob sprejetju sta-tutov in učnih programov dovolj natančno preceniti, kaj dobri študentje zmorejo in čcsa ne zmorejo Ob prehajanju iz letnika v letnik se ne bi ustavljal. če ne bi bila pri tem matemptika bistveno prizadeta. študij matematike zahteva vztrajno, zvez-
no delo preko celega leta, ne prenese pa kampanjskega učenja samo za izpit. Iz razgovora s študenti sem dobil občutek, da se pri obstoječih pogojih študenti uči-jo kampanjsko samo po en predmet in to samo za izpit, in sicer samo za oceno za-dostno. Pri takem načinu študija postane marsikje matematika kamen spotike, še zlasti tedaj, če se rezervira izpit iz mate-matike za konec Nekateri menijo, da si iz tega ni treba delati problema; študent, ki ne zna, naj pač pade. Glede metanja pri izpitih sem popolnoma tega mnenja, vendar pa ob tem mislim, da je dolžnost šole, da študenta pravilno vodi, uči in vzgaja in pri takem delu bi morali biti padci pri izpitu manj pogosti. Problem prehoda, ki nas vse danes tako razburja na univerzi, bi prav gotovo izgubil svojo ostrino, če bi bili kriteriji prehajanja v teku celotnega šolanja primerno izenačeni. Zlasti bi bilo treba ob prehajanju s stop-nje na stopnjo zatirati prakso, da se naj pri slabših gojencih malo pogleda skozi prste, češ da bo itak zapustil zavod, na katerem se šola.

V življenjepisih slavmh sio-venskih mož iahko v poglavju »Študentska leta« skoraj ve-dno preberemo, da so se na ta ali oni način preživljali sa-mi. če se bo proslavil kdo iz naše generacije, bo njegov življenjepisec iinei neverjetno dosti dela s pcdatki o njegovih honorarnih zaposlitvah v času študiia.
Ta primera na žalost ni samo ponesre-čen humor; je resnica — morda precej žalostna. Odstotek študentov ljubljanske univerze, ki si na ta ali oni način hono-rarno služijo denar, je precej visok. Za-kaj? Nekateri mislijo, da gre tu samo za vprašanje standarda, ki si ga ustvariš z osebno iznajdljivostjo ali neiznajdljivo-stjo. To pa na žalost ni res.
Vzemimo za primer povprečnega štu-denta! Povprečna štipendija se še zmeraj ni povzpela nad 10.000 din. Preprost račun: V Naselju, ki je še sorazmerno poceni, stane stanovanje 2.840 din, kosilo in večerja skupaj mesečno 6.800 din, za zajtrk, knjige, kulturo in razne tekoče račune ostane od povprečne štipendije to-rej 560 din mesečno. In na žalost je še zmeraj dosti študentov, ki so navezani samo na svojo povprečno (ali pa celo pod-povprečno!!) štipendijo. Zlasti velja to za študente iz delavskih in kmečkih družin.
Druga stran medalje: Termini študija so na vseh fakultetah zahtevni, čas študi-ja, s tem pa študentove obveznosti, je precej oster. število tedenskih ur preda-vanj in vaj je skoraj povsod od 30 do 40 ur. Recimo, povprečno 6 ur dnevno. Spet račun: 8ur spanja, 6ur predavanj plus približno 3 ure, ki jih izgubiš z umi-vanjem, s potmi na fakulteto, na kosilo, s čakanjem v vrsti, to je skupaj 17 ur; za študij, družbeno udejstvovanje in vse ostalo ostane torej povprečnemu štude«-tu 7 ur na dan. Kje torej vzamejo študentje čas za honorarno delo? Prav gotovo tudi iz sklada, ki je namenjen za študij, nered-ko pa celo iz fonda za predavanja. Zdi se
mi, da je to tudi eden izmed vzrokov po-java, ki je pogost na vseh oddelkih: v prvi letnik se vpiše sto študentov, v dru-gem jih ostane petdeset (bolje, da ne mi-slimo dalje!!) Ostalih petdeset? V prvi letnik so prišli pripravljeni živeti od ide-lizma. Ko so ugotdvili, da to ne gre, so se pač nekje z več ali manj sreče honorarno zaposlili. Izpitov ne napraviš, če ne štu-diraš; študirati ne moreš, če nimaš časa; če si honorarno zaposlen, ti to vzame čas. Eno leto na univerzi je tako za štu-dente izgubljeno, ker se ne zaposlijo v stroki, ki so jo nameravali študirati. Ali ni to na nek način tudi razmetavanje druž-benih sredstev?
Skratka, danes je življenje študenta pre-cej boleče eazpeto med dva pola: čas — denar.
Inštrukcije — denar \\\ plačana lenoba
Kje vse se študentje hanorarno zapo-slijo? Nekateri so iznajdljivi, drugi manj, prav gotovo pa je register študentskega honorarnega delovanja precej širok. če kot študent v Ljubljani nimaš vplivnih zvez, se oglasiš na UO, kjer ima posebna komisija, če nič drugega, pripravljeno za-te vsaj kako inštrukcijo. študentov, ki inštruirajo, je precej.
S stališča študentov so ljubljanski sred-nješolci precej razvajene lenobe. V večini primerov ne gre za nerazumevanje učne snovi. Fant ali punčka ima pač »smolo«, da mu matematika ne gre, da za jezike ni nadarjen, da ga »imajo profesorji na pifci« ... itd. itd. Ponosni starši, ki svo-jega ljubljenčka razumejo, so pripravljeni plačati tristo din na uro, samo da bi »naš« izdelal razred. Logika teh »naših« pa je precej enostavna: zakaj bi se učil, če imam inštruktorja? če je učni uspeh slab, je kriv inštruktor in potem je zanj seveda bolje, da se ne prikaže več v hišo. (Starši pač sporoče študentskemu servisu na Poljanski, da rabijo instruktorja za ta in ta predmet).
Izkušnje moje kolegice,- ki inštruira punčko v osmem razredu osemletke: »Za matematiko v gimnaziji nikoli nisem bila as — prej kaj drugega. Zdaj sem pač vzela inštrukcijo. Punčka je občutljiva, z njo moraš ravnati lepo, ne smeš se razburjati kot njen prejšnji inštruktor, saj ni sama kriva, če ne razume...). Vprašam jo, če-sa ni razumela. Razume razlago, ampak ne zna. S tem, da ji še enkrat razložim tisto, kar so ji razložili že v šoli, ji nič ne poma-gam; morala bi se učiti, a se ji ne ljubi. Nerodno mi je, da jemljem za to denar, pa kaj.. . denar je denar ...«
Še pojasnilo: moja kolegica, ki je v du-hu denarja čisto povprečen študent, si je s tem zvišala svoj življenjski standard — za zajtrk.
Zaposlitev za kdaj pa kdaj
Vsi jih dobro poznamo, te nepredvidene zaposlitve, ki navadno tako dobrodejno vplivajo na naš nepredvidoma prekoračen proračun. Na prvem mestu bi lahko sem šteli statiranje pri različnih filmih, potem kaka štetja prometa, različni (na žalost bolj redki) popisi in še marsikaj.
Vzemimo statiranje. Ta ali oni režiser potrebuje za svoj film toliko in toliko ta-kih in takih statistov. Naslednji dan vise po internatih in študentskih domovih va-bila, kakor: »Potrebujemo več deklet v starosti od sedemnajst do petindvajset let, dolge lase, plesne obleke. Zglasite se ob tem in tem času tam in tam ...«
Gre lahko za nekaj ur, za dan ali celo za več dni. čas je sicer problem, ampak tistih dva tisoč dinarjev na dan (oskrba v hotelu v Portorožu in kopanje v decem-bru!!) je zelo zapeljivo. »Nujno potrebu-jem to ali ono in dva tisoč ...« Po nekaj minutah razmišljanja se ti zdi, da bi pri-šel tisti denar kot nalašč, po nadaljnjih petih minutah. pa uvidiš, da brez njega sploh ne moreš več. Potem se z mešanimi občutki zglasiš »tam in tam« in če so za-dovoljni s tabo, zgubiš čas in dobiš denar. Poznam dekleta, ki so si na ta način ustvarila že lepo kariero in lepe dohodke (ena je poleg honorarja na statiranju do-bila še moža, toda to je izjemen primer).
Pustimo zdaj različne sanje o filmu, ki se lahko vzbude v preveč romantični gla-vici, toda denar, denar ...
Kaj pa redne honorarne zaposlitve?
Tudi teh je precej. Gotovo so sanje vsa-kega študenta, ki trpi za pomanjkanjem sredstev za svoj nikakor ne prezahtevni predračun, da bi si našel kaj »stalnega«. Vsak dan toliko ur, predvsem pa vsaK mesec redno določena vsotica denarja. Čas? Bo že! Letos nimamo tako strašnifi pogojev ... bom že nekako ... ta čas bom prihranil kje drugje. Navadno pa mi-sel na redno mesečno vsoto hitro premaga očitke vesti. Težko bi bilo zbrati podatke, kje vse se študentje redno honorarno zapaslijo — kot radijski napovedovalci, pri snemanju različnih tekstov za slepe, kot sodelavci različnih časopisov, v mno-gih primerih kot čisto navadne »pisarni-ške moči« po raznih uradih.
Marsikdo ima srečo, da je njegova red-na honorarna zaposlitev kolikor toliko donosna in sčasoma, ko se njegove po-trebe po denarju večajo, čas za študij pa zmeraj bolj krči, obesi šolo na klin, kot se temu lepo reče, spremeni svojo redno honorarno zaposlitev v redno zaposlitev in se naprej prebija skozi življenje kot uslužbenec. Mogoče mu vest še kdaj pa kdaj poočita, da je hotel postati kaj več, toda različni razlogi za pomiritev vesti (ki je itak že precej uspavana z rednimi mesečnimi dohodki) se hitro najdejo. Naj drugi   presodijo,   ali   je   to   prav   ali   ne.
Študentski  servis  na  UO
Marsikdo, ki zavistno gleda na »lepe<< dohodke študentov, ki honorarno delajo, si misli, da je za denar v študentskih le-tih potrebna poleg časa tudi dobršna mera iznajdljivosti. (To velja zlasti za tisce iz prvega letnika, ki se še niso znašli). Naj tistim v tolažbo povemo še enkrat nekaj o komisiji za honorarne zaposlitve pri UO.
Univerzitetni odbor ZŠJ je materialne probleme študentov reševal že spočefka tudi s honorarnimi zaposlitvami. Vendar je takrat šlo v glavnem samo za inštruk-cije. Po letu 1950, ko je UO z nekim odlo-kom v URADNEM listu dobil možnost, da izplačuje študentom njihove bruto za-služke, pa je njegova dejavnost silno na-rasla.
Vsebina dela študentskega servisa za honorarne zaposlitve zdaj pravzaprav ni več posredovanje zaslužkov, ampak posre-dovanje bruto izplačil. študent, ki si najde zaposlitev preko tega servisa, dobi izpla-čan svoj celotni zaslužek, razen minimal-nega odbitka 5 do 10%. To gre za kritje administrativnih stroškov. UO pripravlja zdaj razširitev lestvice teh odbitkov, tako da se bo za večji zaslužek plačal večji odbitek. Denar, ki bo na ta način ostal študentskemu servisu, bo šel v sklad za subvencije in tako spet pomagal komu rešiti problem denarja.
Delo komisije za honorarne zaposlitve je dokaj pestro in uradne ure v njeni tesni sobici so zmeraj živahne. Tu lahko dobi študent vse mogoče zaposlitve — od inštrukcij, ki jih posredujejo vsak dan 5 do 6, pa vse do različnih delovnih sku-pin, ki s sorazmerno preprostimi pripra-
vami izdelujejo preproste izdelke: zama-ške, vrečke, svetilke. Te delovne skupine ne morejo biti registrirane kot obrtne organizacije; zato gre razprodaja blaga in izplačevanje zaslužkov preko študentskega servisa. Na študentski servis se obračajo podjetja in ustanove, ki rabijo delovno silo za krajši čas, in študentje, ki potrebu-jejo krajšo zaposlitev. Da pa je obojih veliko in stalno več, priča tale preprosta primerjava: mesečno povprečje izplačanih honorarjev v letu 1960 je bilo 270.000 din, v letošnjem letu pa 5.000.000 din. (V poja-snilo: to so samo zneski, ki se izplaču-jejo preko banke).
še en podatek: lansko leto je komisija za honorarne zaposlitve posredovala de-lo oziroma, kar je važnejše, zasliižek pri-bližno 2.500 študentom!
Verjetno pa bi se ta številka precej po-večala, če bi sem prišteli še tiste, ki si honorarni ^aslužek poiščejo sami.
še: Zakaj?
Ce bi skušali zvedeii za razloge, ki privedejo študenta do tega, da se hono-rarno zaposli, bi verjetnq našli tisoč for-mulacij, pa en in isti problem: denar. »Starši mi ne morejo pomagati, s štipen-dijo pa ne morem živeti...« — »Druge so lepo oblečene, jaz pa si s štipendijo tega ne morem privoščiti...« — »Ce bi imel samo štipendijo, bi moral pustiti večerjo ali pa cigarete, oboje je skoraj nemogoče ..«
Torej: študent, ki bi se preživljal samo s to mesečno štipendijo, bi bil verjetno zelo shujšan in zelo velik samotar. Za mla-dega človeka pri dvajsetih letih pa to, kljub
lepi perspektivi po končanem študiju, ni ravno vabljiva slika. Študent, človek, bi sevcda rad marsikaj, toda v glavnem za-hteve niso pretirane: vsak bi rad poleg tega, da si plača kosilo, večerjo in zajtrk, kupoval knjige, hodil vsaj v kino, si pri-voščil vsaj povprečno obleko. Štipendije pa se močno razhajajo celo s temi zabte-vami. Pri nekaterih krijejo razliko staršL Pri tistih, ki takih staršev nimajo, morajo razliko nujno kriti honorarni zaslužki. In da bo krog zaključen: čas za honorarno delo gre nujno v škodo časa za študij.
Torej problem, ki se ne tiče samo neka-terih posameznikov, ampak precejšnjega dela študentov in končno tudi celotne družbe. ZŠJ že dolgo rešuje ta problem s subvencijami, samopomočjo, posojili, in ne nazadnje, s svojim servisom za ho-norane zaposlitve. Toda rešila ga ni in verjetno ga še lep čas ne bo mogla sama rešiti.
Po drugi strani: kaj pa so storili štipen-ditorji, katerih naloga je prav gotovo ure-jevanje tega problema? Naša družba res še ni tako razvita, da bi lahko zagotovila vsakemu to, kar si želi. Toda, ali ne ugo-tavijamo vse prevečkrat, da dobijo šti-pendijo študentje, katerih starši imajo lepe dohodke, in da tisti, ki te sreče nima-jo, ostanejo brez štipendij, ali pa dobijo Ie minimalne štipendije? In po drugi stra-ni, koiiko se štipenditorji zanimajo za materialne razmere svojih štipendistov? V večini primerov zahtevajo redno poši-Ijanje potrdil o izpitih in frekventacijskih potrdil, ponekod igra vlogo tudi še druž-beno — politična aktivnost študenta, kaj več pa redko kje. Mnogi se zavzemajo za štipendije »po učinku«, toda redkokdo seže globlje in razmisli o problemu časa, ki je tudi en del študentskega »učinka«. Štipenditorji čestokrat ugotavljajo, da se študentje ne zanimajo za razmere pri njih, toda ali oni res pokažejo vse možno zani-tnanje za študentove razmere?
Predaleč bi nas pripeljalo, če bi razglab-Ijali o vseh vidikih tega problema. Samo eno bi nam moralo biti jasno: honorarna zaposlitev ni hoby, je samo izhod v sili. •«
Ni jih maio, ki vsako jesen prvič prcstopajo prag EKONOMSKE L AKULTE-TE. Lani je bi :» 470 no-vincev, ki so se odločšli za ta študij; vseh ekono-mistov na fakulteti pa ne-kaj manj kot 1000. — Nase burno gospodarsko življe-nje čuti še močno pomanj-kanje ljudi, ki bi bili do-bri načrtovalci in analitiki proizvodnega procesa pod-jetij, ki bi znali krotiti trg, da bi njegova stihija ne obvladovala Ijudi. Eko-nomija je zato potreben in perspektiven študij.
Ekonomsko fakulteto najdeš v Gregorčičevi uli-ci 27. Tam poslušaš tudi vsa predavanja.
STUDIJ.   Tudi na ekonomski fakulteti je študij organiziran *na stopenjski način. Tako se mora no-vinec že v prvem semestru odločiti za eno izmed petih smeri, ki so organizirane v petih oddelkih: »       ekonomsko-analitični,
finančno-bančno-komunalni,
ekonomsko-organizacijski,
statistični in
zavarovalni oddelek.
Ekonomsko-organizacijski oddelek se v drugem letniku še naprej razdeli na štiri smeri: 1. ko-ntercialno, 2. proizvodno, 3. finančno in 4. turistično smer. Novinoi, ki so si izbrali zavarovalni oddelek, se morajo že v prvem letniku odločiti za eno od dveh smeri, na kateri se ta oddelek cepi: 1. v indivi-dualno-zavarovalno smer ali 2. socialno-zavarovalno smer. študent mora zato poslušati poleg predmetov, ki so obvezni za vse, še predmete ene od navedenih izbirnih skupin. študij na drugi stopnji je organi-ziran v navedenih petih smereh brez ožjih usmeritev.
SPECIALIZACIJE. Diplomant ekonomsko-ana-litičnega oddelka je po končanem študiju lahko ana-litik v gospodarskih organizacijah in inštitutih. Finančno-bančni-komunalni oddelek daje predvsem specialiste za bančne in finančne posle. Iz ekonom-sko-organizacijskega oddelka prihajajo komercialisti, vodje finančnih oddelkov, nabavno-prodajni refe-renti in vodilni uslužbenci turističnih organizacij. Statistični oddelek usposablja statistike za statistič-ne zavode, gospodarske organizacije in občine. Iz zavarovalnega oddelka prihajajo strokovnjaki za socialno in individualno (DOZ) zavarovanje.
KOLOKVIJI. v prvem letniku pišeš šest kolo-kvijev: 2 iz statistike, 2 iz matematike in 2 iz poli-tične ekonomije. Prisiljen si bolj ali manj sproti študirati, ker so kolokviji obvezni in pogoj, da sploh lahko greš na izpite iz teh predmetov.
YAJE. Poteg predavanj imaš na teden 6 do 10 ur obveznih vaj.
PROGRAMI. čez leto rnoraš izdelati še dva programa iz statistike, če hočeš sploh iti na izpit iz tega predmeta.
IZPITE iz politične ekonomije, statistike, mate-matike I in knjigovodstva opravljaš pismeno in ustno. Prvi izpit je brž po prvem semestru. Ostale lahko začneš opravljati v maju. Ce študiraš sproti, imaš lahko vse pogoje za drugi letnik že v juniju. Za okus povprečnega študenta-ekonomista, ki je vpisan v prvem letniku, so od vseh predmetov naj-zahtevnejši ravno politična ekonomija, matematika in statistika. Ti trije predmeti so navadno tudi naj-močnejši reducenti sicer vsako leto številnih novin-cev, ki se želijo spoprijeti z ekonomijo.
Če končaš drugi letnik, ki je po izpitnem režimu od vseh najzahtevnejši, dobiš diplomo prve stopnje, ki ti da višjo kvalifikacijo iz ekonomije in možnost zaposlitve na ustreznih delovnih mestih v podjetjih, ustanovah, zavodih in drugod.
PREDMETI. Vsi oddelki nimajo istih predme-tov; politično ekonomijo, statistiko in matematiko I pa poslušajo skupaj. Za novince iz vseh oddelkov, razen iz finančno-bančno- komunalnega, je obvezen en tuj jezik (nemški, angleški, italijanski, ruski in francoski).
LITERATURA. Najboljša literatura pri predme-tih, kjer m učbenikov, so zapiski predavanj. Za osta-le predmete so na razpolago skripta. Dodatno lite-raturo, ki je zelo obširna, lahko dobiš v centralni ekonomski knjižnici. Tu lahko tudi v miru študiraš.
STIPENDUO za študij ekonomije je relativno lahko dobiti, saj gospodarstvo in razne družbene službe še zdaleč niso zadovoljile vseh svojih potreb po strokovnem kadru v ekonomiji. Vsakoletni priliv študentov, ki se odločajo za študij ekonomije, zato nikakor ne upada. Letos je na univerzi vsak deseti študent ekonomist.
SMISEl. študij traja štiri leta, možnosti za za-poslitev ne manjka, ne sme pa ti tudi manjkati posluh za matematiko in družbene vede, če namera-vaš jeseni pristati s sveže zelenim indeksom na eko-nomski fakulteti.
V prihodnji štcvilki Triburne vas bomo seznanili z medicinsko fakulteto.                         M. Tavčar
SREDNJESOLCEM!
jrSe nekaj Časa ugotavljamo, da postajajo bruco ==--L=i =van.ia v Ljubljani programsko zmeraj bolj revna Sfg^in plehka. Obenem pa tudi opažamo, da preha-S^1^ .jajo v pravo nasprotje temu, kar naj bi pome-nila, to je prikaz pravega študentskega humorja in satire, ter prireditev, kjer se mladi ljudje sproščeno in kulturno zabavajo.
Pri Akademiku je bila ustanovljena posebna komisija, ki naj bi programe brucovanj pregledala, dala pripombe in predloge ter tako nekako skušala izboljšati kvalitetno raven programa. Zabava po programu pa je prepuščena orginizator ju in samim študentom. In prav t i s t o , kar se pričenja odvijati po programih, meče kaj slabo luč na ljubljanske študente. Namenoma smo napisali »t i s t o« , čeprav se navadno po programu prične ples, kajti to, kar se je dogajalo na brucovanjih pravnikov, v soboto 10. t. m. v menzi študentskega naselja, je bila prava re-vija nekulturnega, divjaškega obnašanja, izvrstnega prete-panja in pijančevanja posameznikov.
Brucovanje pravnikov se je po kaj nezanimiven in dol-goveznem programu (čeprav so plakati marsikaj obetali) hitro »razživelo«. Prevroči in alkohola polni posamezni-ki so se kmalu pričeli pretepati, to pretepanje pa se je razmaknilo, ko je v dvorano prišla skupinica mladih fan-talinov, ki so takoj še sami izzivali in povzročali pretepe. Tako so se incidenti odvijali kar na tekočem traku. To sliko so dopolnjevali še onemogli posamezniki, ki so vse-povsod iskali trdne opore. Le-te je zdelala prevelika mera zaužitega alkohola, katerega moč so hote ali nehote prece-nili. Nekatori so se celo tako spozabili, da jim je bila na koncu potrebna zdravniška pomoč.
Vprašanje je, če bi lahko organizatorji brucovanja preprečili tak potek dogodkov in kontrolirali situacijo. Po našem mnenju bi jo lahko, vsaj do neke mere. Reditelj-ska služba, ki naj bi že prvi poskus v kali zadušila, je
KAKO      M DOLGOŠE"
v glavnem zatajila. Ce že pridejo prepotentni posamezniki na brucovanja, potem mora pač biti prireditelj na to pri-pravljen in poskrbeti, da bo zabava potekala nemoteno in brez incidentov. Nerazumljivo je tudi, da so priredite-lji, kljub prenapolnjenosti v dvorani, spuščalil še nove goste, ki so plačali znižano vstopnino. Seveda se tako gneča v prireditvenih prostorih ni zmanjšala in se je na-petost v dvorani še povečala. Splošno pravilo je, da vinje-nim gostom ne dajemo alkoholnih pijač. če bi se na tem brucovanju tega držali, bi verjetno tudi vsaj delno pre-prečili neljube dogodke.
Pravniško brucovanje je začelo sezono brucovanj, obe-nem pa pokazalo, kaj se lahko izrodi iz dobro zamišljene zabavne prireditve. Vsem prirediteljem bodočib. brucovanj lahko služi kot resno opozorilo, dober nauk; če se bodo podobni izgredi na brucovanjih še ponavljali, bo nujno, da pristojni študentski forumi razmislijo, ali se lahko taka brucovanja, ki delajo sramoto vsem študentom, sploh še naprej odvijajo pod podobnimi okoliščinami. Ali štu-dentje res niso več sposobni, da organizirajo in se zaba-vajo na boljši način, vreden bodoče mlade inteligence?
M. Vavpetič
Rdeči križ na medicinski fakulteti
V sredo, 7. novembra, je bila na medicinski fakulteti II. redna letna skupščina Organizacije Rdečega križa. Po leg najagilnejših članov so se je udeležili tudi: član CK ZKJ in podpredsednik Centralnega odbora RKJ tov. dr. Jože Potrč, dekan medidnske fakultete, tov. prof. dr. Ja-nez Milčinski, zastopnik glavnega okrajnega in občinske-ga odbora RK Ljubljana, predstavniki organizacij RK na medicinski in filozofski fakulteti v Skopju in predsednik fakultetnega  odbora.
Poročilo je podal jlosedanji predsednik tov. Miran Ankerst, ki je že v uvodu poudaril, da je RK pri nas po-stal množična družbenopolitična organizacija, katere glav-na skrb je zdravstvena prosveta in vzgoja prebivalstva ob tesni povezanosti z ostalimi družbenimi organizacija-mi. Z izboljševanjem zdravstveno-prosvetne ravni nam-reč krepi družbeno zavest in se tako ujema z načeli SZDL in drugih druzbenih organizacij. Poudaril je, da je orga-nizacija RK pri nas prerastla iz humanitarne v splošno druzbenopolitičono organizacijo, ki se bori za telesno, du-ševno tn socialno zdravega človeka. Tako je nastala orga-nizacija RK tudi na medicinski fakulteti spontano in je začela z delom v sklopu združenja študentov medicine in stomatologije ter ob pomoči GO RKS.
Organizacija je delovala po sekctjdh. Osnovane so bi-le sekcije za prvo pomoč, zdravstveno vzgojo, za borbo proti TBC, za male asanacije, in propagandna sekcija. Sekcija za prvo pomoč je že lani organizirala tečaj prve pomoči za študente medicine in stomatologije; ti pa se-daj vodijo tečaje prve pomoči po osemletkah, srednjih in delovodskih šolah. Prav tako je usposobila študente za sanitetne referente v MDB, kolonijah in na raznih leto-vanjih. V okviru te sekcije so uspešno izvedli tudi tra-dicionalno krvodajalsko akcijo, prav tako pa so organi-zirali občasna predavanja o novostih in aktualnostih s področja prve pomoči.  V okviru sekcije za zdravstveiio
vzgojo je bil v sodelovanju s katedro za ginekologijo in porodništvo organiziran seminar o odnosih med spoloma. Sodelovali so naši najvidnejši strokovnjaki s tega področ-fa. Tako naši člani že predavajo o teh problemih Ijudem na terenu. Ker je ta problematika izredno aktualna med našimi študentt, smo podobni predavanji organizirali tudi v študentskem naselju. Zivahna diskusija je dokazala, da smo na pravi poti. Zato bomo v tem smislu ravno v Študentskem naselju tudi letos nadaljevali. Sekcija za borbo proti TBC je še mlada, a je že organizirala preda-vanja po Ijubljanskih osemletkah.
Organizacija RK na medicinski fakulteti je tudi v stal-nem stiku in sodeluje s študentskimi organizacijami RK v Beogradu in Skopju, saj je medsebojna izmenjava mnenj in izkušenj vsem v veliko korist.
Ceprav je organizacija RK na naši fakulteti masovna organizacija, saj so vanjo včlanjeni skoraj vsi študentje medicine in stomatologije, je vendar procent tistih, ki aktivno delajo, razmeroma nizek. Z zadovoljstvom pa opa-žamo, da je število teh v minulem šolskem letu naraslo, in da nenehno narašča. Zavedamo se, da je važnejše od števila članov to, koliko kdo dela. Z delom v organizaciji RK se bo bodoči zdravnik naučil ceniti ne samo indivi-dualno kurativo v ambulanti, ampak bo spoznal tudi vrednost preventivnega dela med Ifudmi na terenu. Mi-slimo, da mora biti bodoči zdravnik tudi dober zdravstve-ni prosvetitelj in da si za to lahko pridobi dragocene izkušnje pri delu v naši organizaciji. Tako bomo dosegli osnovni namen organizacije RK na naši fakulteti — vzgo-jiti našega zdravnika v aktivnega družbenopolitičnega delavca.
če na koncu preletimo delo organizacije RK na me-dicinski fakulteti, lahko trdimo, da je bilo uspešno; za-vedamo pa se, da lahko postane še uspešnejše, če se bomo še tesneje povezali z združenjem študentov medicine in stomatologije ter  njegovimi odbori in komisijami, in se
zagrizli v delo še z večjim zanosom.
Ankerst Jaroslav
TudiTi!
Tvoje mnenje odloča
Pod tem geslom se Zveza Študentovskih organi-zacij Ljudske tehnike obrača na vse študente v Sloveniji z vrsto vprašanj o tem, kako naj v bodoče poteka splošna študentovska tehnična vzgoja. Odgovori anketirancev bodo nadvse dragoceni za vsebinski in materialni razvoj štu-dentske Ljudske tehnike in to ne le v Sloveniji, marveč v vsej državi. Saj bodo rezultati ankete predloženi kot dokument na vsejugoslovanskem posvetovanju o študentski tehnični vzgoji v Beogradu in na bližnjem kongresu Na-rodne tehnike Jugoslavije.
Študentke in študentje! Vaše mnenje, ki ga boste za-upali anketi, bo aktivno odločalo o študentski tehnični vzgoji, enem od pogojev za nenehen dvig našega standarda. Tudi tvoje mnenje odloča, zato ga zapiši v anketi, ki jo boš prejel te dni! Vključi se v skupne napore za jutrišnji dan, saj s tem pomagaš največ sebi!
ATENE PO POLDNE VROČEGA DNE
Dvoje Aten je. Prve tiste, zaradi katerih si (skoraj povsem gotovo) prišel sem. To je mesto, ki ga spoznavaš z razglednic z Akropolo, Kariatidami, eksponati iz arhe-ološkega muzeja, stebri tega ali onega gledališča ali svetišča. (Prvo vprašanje, ko prideš iz podzemske železnice, ki pelje iz Pireja v srce Aten: «Akropolis?«) Vendar, če si pazil in se skušal že prej orientirati, si jo lahko videl že iz podzemske, sicer pa se zapelješ do centra in potem pešačiš. Vročina, ki si se je že navadil, te ne prese-neti. Potem strma pot in stopnišča, po-božni pazniki na Akropoli, ki te ne pusti-jo, da bi se (preveč) približal stebrom, medtem ko tvoje oči izščejo majhen sou-venir, kamenček, ker misliš, da deset let ne prideš več sem, ker ti je, ko ste pluli mimo Itake, nek Francoz rekel: »Kdor vidi Itako zvečer, bo šele čez deset let zopet videl Grčijo.«
Razgled na mesto je z Akropole čudo-vit. Atene postanejo celota, zlita s stebri-šči, ki jih vidiš v mestu in ki so ' tvoje edine orientacijske točke. In srečuješ Ijudi, bosega Američana — študenta, z brado, ekscentrično Francozinjo, ki pre-sedi ure in ure pred Kariatidami, medtem ko divja veter, ki ne ohladi zraka in ki prisili  skupino  Angležinj,  da  se  zatečejo
med stebrovje in nehajo fotografirati, kajti krila ...
Vodiči so poglavje zase. Delajo se, da razumejo vse jezike sveta in da so bili prisotni, ko so Sokrata peljali v arest. Kraljujejo nad skupinami in žebrajo mo-litvico, ki jo vsak dan nič kolikokrat ponovijo. Z Ijudmi, ki niso v skupini, ka-tero vodijo, opravijo na hitro z besedami: »Oprostite, naša skupina je velika.« ali pa: »Vi niste v naši skupini«. (Ko sem sedel na Minosovem prestolu v Knososu na Kreti, je vodič pripeljal v hlad nekega (verjetno bogatega) Američana in mi re-kel: »Vi niste v naši skupini«, čeprav je njegova skupina štela enega človeka, in me tako pregnal s kamenitega sedeža v senci ter me pognal na sonce, ki je bilo razbeljeno, da bi človek ponorel. Ameri-čan je, ne da bi trenil z očmi, sedel na prestol in se (samozadovoljno) pustil fo-tografirati. Doma bo pravil: Bil sem v nekem sprehajališču na Kreti, kjer so na-mesto lesenih klopi kameniti  naslonjači.)
Je pa še drugo mesto, ob katerem poza-biš, da si videl v arheološkem muzeju dvorano, kjer so skoraj izključno zlati predmeti iz Miken... To je mesto, za-radi katerega nisi prišel v Atene in ki te presncti. Ki ga ne razumeš in ki ga ne boš kmalu razumeL
To je mesto, ki se začne v Pireju, pristani-šču, kjer so zasidrane ladje iz vsega sveta. Kjer srečuješ ljudi vseh narodnosti in ras. Kjer prodajajo vse, od razglednic naprej. Mesto, ki se nadaljuje vse v Atene, do prodajalca srečk, ki prodaja s pohablje-nim glasom in nogami. Mesto, ki ima tisoč žil, razpredenih v revščino predme-stij in ulic, ki so ti tuje. Potem zvečer tisoč luči. Slika se spremeni. Mesto po-stane povsem drugačno. To je tisto mesto, o katerem ti je pripovedoval šofer taksija v Kalamati.
Ničesar več ne razumeš.
Luči so zamenjale sonce. Ljudje stopjo na ulice in ulica posiane reka. Nekaj časa se ji prepustiš, nosi te na promenado ob vsedeš na stol, za mizo, ki stoji kar na kraljevi palači. Potem se ji iztrgaš, se pločniku in kjer prodajajo uso.
Od nekje zaslišiš zvoke orientalne gla-sbe in besede, ki jih ne razumeš. Skušaš razbrati napis nekega podjetja ali usta-nove na visoki, desetnadstropni hiši (mor-da je napis: PREŽIVITE POCITNICE V GRCIJI), ker si tujec, plačaš dvojno ali trojno ceno za tisto, kar si izpil, zamudiš zadnji vlak podzemske za Pirej in se vse-deš na nek avtobus, vseeno ti je.
Potovati moraš na jug.
PETER BREŠČAK
Problemi
študentov v Grčiji
V začetku letošnjega leta je kriza grških univerz in študentov dosegla vrhunec. Rezultati tega so bile številne študentske demonstracije v Atenah in Solunu. Poli-cija je ravnala s študenti nenavadno su-rovo in brez kakršnegakoli razumevanja. Demonstracije, ki so bile sprva samo štu-dentsko obarvane, so postale splošno po litične.
Glavna nadloga na grških visokošolskih ustanavah je dejstvo, da se na njih zbira vedno več študentov, kljub temu, da je na deželi vedno več akademskega proleta-riata. število tistih, ki želijo študirati, je veliko večje, kakor pa so zmogljivosti uni-verz in kdor pač ne najde možnosti za študij doma, jo poskuša v tujini.
Na drugi strani pa je porazno malo raz-položljivih službenih mest. Od 1200 štu-dentov, ki so v preteklem letu končali štu-dije na atenski univerzi, jih je komaj 130 dobilo službo v mestu. Kljub temu pa je bil omejen vpis le na medicinskih fafcul-tetah v Atenah in Solunu ter na tehniškera kolegiju v Atenah.
Okoliščine — vsi ukrepi, ki se jih Je grška vlada poslužila, so se izkazali kot neučinkoviti — so pripeljale k fonnaciji društev »nezaposlenih doktorjevct, »neza-poslenih učiteljev« itd., katerih predsed-niki so, kot po pravilu, edini, ki so imeli uspeh pri iskanju zaposlitve. Vlada jim takoj ^ nudi dobro službo, poleg tega pa pazi, da bi ne prišlo do zamenjave pred-sednikov; tako lahko zavira aktivnost teh društev.
Kljub obstoju društva »nezaposlenih učiteljev« še vedno pride v nekaterih de-lih države 100 do 200 otrok na enega učitelja. Vlada opravičuje tako stanje z lzgovorom, da nima na razpolago dovolj sredstev, s katerimi bi pospeševala napre-dek šolstva.
Položaj pravnikov
Trenutno j€ v Atenah 6000 odvetniikov, če-prav so realne potrebe le po 2000 advokatili Takp je prišlo do prevelikega števila advp-katskih pisarn v mestu, advokati pa imajo porazno raajhne zaslužke. Pravniki na sodi-ščih so bol;e plaoani, bolje kot katerikoU državni uradniki. Zaradi tega brezizglednega položaja so v letošnjih spomJadanskih de-monstracijah študentje zažigali svoje dlplome pred pravosadnim ministrstvom v Atenahj hoteč pri tem poudariti, da so nevredni do-kumenti.
Položaj medicincev
Položaj študentov medicine kaže, da bo prav tako katastrofalen. Od osem tisoč zdravnikov, ki živijo v Atenah, opravlja le ena tretjina poklic, za katerega se je izu-čila. Medicinski inštituti in laboratoriji na univerzi n:so ndti dovolj prostorni niti za-dostno opremljeni; zato morajo študentje čakati tudi po več let, da se lahko vpišejo. Vsako leto prosi za vpis okrog dva tisoč absolventov srednjih šol. Medicinski fakul-teti pa sta Je v Atenah in Solunu, le-ti pa ne moreta sprejeti več kot dve sio študen-tov na leto. Poleg tega pa sodelujejo pri sp.rejemu še drugi faktorjS, neakaderrLske narave. 2e od zadnjih parlaineniarnih volitev v Grčiji se organizacija študentov medicine bori za boljše študijske in delovne pogoje. Ko niso pomagale vse prošnje na ministr-stvo, so študentje v začetku preteklega leta poskusili še s štiritedensko stavko, a tudi ta ni   pomagala k   pametnl   rešitvi.
To sta bila samo dva primeTa. kako sku-šajo grški študentje sami izboljšati nevzdrž-no stan;e šolstva v državi in si izboljšati študijske pogoje. Okoliščine, v katerih zače-njajo grški študentje svoje študlje, in polo-žaj, v katerega zaidejo po prejemu diplome,-so bile osnovni vzrok študentskih neredov v tekočem šols&em letu.                          J. P.
Na osnovi sporazuma med študenisko zvezo na univerzi v G^ttingenu (Zah. Nem-čija) in UO ZSj Ljubljana o izmenjavi kon-taktnih štipendij za leto 1963, razpisuje od-bor za mednarodno dejavnost (pri UO ZSJ) N A T E C A J
za   dve   enomesečni   kontaktni   štipendiji   za mesec februar 1963.
Pogoji natečaja so naslednji:
1.  Dojro obvladanje nemškega jezika (znanje   iezika  bo   preizkušeno).
2.  Družbeno-pcilitična   aktivnost.
3.  Dober   študijski  uspeh. Kandidati  naj   polljejo prošnje  do 15. de-
cembra 1962.  na naslov: Odbor za mednarod-no dejavnost pri UO ZSJ,  Poljanska 6/11.
Slipendije niso namenjene znanstvenemu delu. temveč je njihov namen proučevanje raznih področij študentske problematike (štu-dijski sistem, socialno-ekonomski problemi, Itd.) Kandidati naj v prošnji navedejo, za katero področje se zanlmajo in na katerem področju v ZS ali v drugih organizacijah ssdaj delajo.
Natečaja se lahko udeležijo vsi študentje univerze v Ljubljani.
O izidu nntečaja bodo kandidati plsmeno obveščoni.
Odbor  za  mednarodno   dejavnost
Stran 5
BESEDO IMA - CLALDE CHABROL
—   Vrčki,  ki  se   jih  poslužujejo  v Franciji,  so Bmešni. Vidite tisti lonec? V Nemčiji bi zadostoval za liter piva in več. Dovolj časa sem imel, da sem ga preizkusil,   ko   smo   v  Miinchnu  snemali   film L'OEIL DU MALIN  (Oko hudabneža). Za ta film tmo imeli 300.000 statistov, ne šalim se, veste: eno-stavno sem snemal Praznik piva, kateremu je za-res prisostvovalo 300.000 ljudi. To je močnejše kot vse superprodukcije, ali ne?
0 Ste to povedali samo zato, da bi navedli samo en slikovit detajl?
—  Ne, to je slikovit detajl, a se tiče vsebine filma. Ta proslava je bila precej  odvratna — razumete. Nemci mnogo dajo nanje zaradi folklore in tradi-cije, z druge strani pa zaradi tega niso ponosni; — tudi  njen  značaj   se   popolnoma  sklada z vsebino filma.   Končno,   Oko   hudobneža   bo   precej   proti-nemški film. Tu namreč prikazujem, kako Nemec, postavljen v neko posebno situacijo, ne more dru-gače, kot da ukrepa na čisto poseben način. V mo-jem filmu vzame mož velik  nož, dobro naforušen, in mirno odide zaklat svojo ženo. S tem hočem pou-dariti to, da so Nemci dovolj strašni, ali bolje — nemirni, in  da je bolje iti mimo njih v primerni razdalji. V njih. je neka zaprepaščujoča logika.
§ Se ne bojite tako razširjati žarkov prezira? Nekateri so vam zelo zamerili izjave v intervjujih o filmu Naivna dekleta ...
—  Ker sem rekel, da je publika neumna? Kaj pa to pomeni? Moral sem povedafci ljudem, da so ne-umni, ker je to resnica. Zakaj bi bili užaljeni, če jim kdo pojasni,  da so neumni,  ker berejo  n. pr. kako stvar po ves dan?... To ni iz prezira, to mi lahko verjamejo. Imel sem razloge, da pokažem sla-bo  voljo  po sprejemu, ki so ga priredili mojemu filmu NAIVNA DEKLETA.   Ker   se   rad  šalim,   pa ljudje  mislijo, da se v svojih filmih posmehujem svetu...
t
0 Konkretno, ravno v stvari, v kateri so, nasprot-no, odkrili neko »sporočilo«, so nekateri mislili, da prezirate svoje osebnosti, ki, kakor kaže, uživajo v odtujevanju od družbe.
—  Predstavil sem zelo krute situacije. Da pa ne bi padel v pretirano občutljivost in da bi ohranil objektivno   vizijo,   sem   moral   obdržati   določeno distanco. Menili  so, da je to  iz  škodoželjnosti, iz »fašizma«. Ni večje laži od tega.
Razen tega se čudim nekaterim neresničnim očit-kom. Tako so se na primer čudili, zakaj v pro-dajalni električnih aparatov ni bilo strank. Te so mi bile nepotrebne, toliko prej, ker je prodajavkam bilo raalo mar za kliente, ker niso bile plačane od procenta. Predstavljajte si petdeset dobričin, ki pri-hajajo eden za drugim: »Gospodična, želel bi en frižider.« »V redu, gospod. Želite, da ga zavijem? ...« Menim, da je gledavec, ki potrjuje točnost vsake poti v filmu, nerazumen. Parižani so občutljivi, ka-dar se stvar tiče Pariza; kdo pa bo potrdil poti, ki jih je v San Franciscu izbral Hitchcock za Vrto-glavico? Sem za irealizem, za trik. če hočemo pri-ti do bistva stvari, moramo varati.
L Ali je vedno kaj nenavadnega, fantastičnega v vaših filmih?
—  Da se razumemo: vse je realizem. Ste opazili, da že  nekaj  trenutikov neprestano zvoni v pravil-nih presledkih? V  redu:  ali ni to v tej   kavarni malo čudno? To je fantastično!
Ton nenavadnega dobimo s črtanjem nepotreb-nih detajlov. Ker stranke v trgovini ne igrajo no-bene vloge v življenju prodajavke, sem jih jaz iz-pustil. Ta odsotnost je bila malo verjetna in je po-magala k nezadovoljstvu. Ves film je zgrajen na zanikanju tega žanra. Daje vtis nečesa brez zveze, čeprav je pametno grajen, brez nepotrebnih detaj-lov. Iskreno povedano, mislim, da je to moj naj-večji uspeh. Režija je zelo izčiščena, bolj kot v fil-mih pred tem in ničesar ne zgubi na pomenu — ker, vprašam vas, čemu bi služil film, če bi en ka-der, en snemalni kot, en gib kamere, moral biti svo-boden in neobvezen?
# Torej vam je jedro DVOJNEGA PREOBRATA že »a priori« ugajalo?
—  Razumljivo sem bil navdušen, da bom pokazal neko družino na potu razpada... Ker nisem hotel para, ki bi bil sestavljen iz Jacquesa Dacmina in Madeleine Robinson, sem z njima postopal na po-seben način. V sceni prepira sem prisilil Madeleine Robinson jokati cele četrt ure. Ker so bile to straš-no nezanimive osebe, sem jih nalepotičil s strašni-mi barvami, zelenkastimi toni, itd ...
Vi veste — Madeleto^Robinson v življenju je oseb-nost. Spominjam kejmkega strojnika — bil je go-lih prsCkadil je; imel je nek element dekora. Ona se mu je približala in začela lizati pleča z velikimi gibi jezika. Pri tem je govorila: »To je dobro, to je slano ... Rada imam vse, kar je monstruozno.«
Najbolj smešno pri vsem tem je to, da smo izha-jali iz kriminalnega romana in da se je zgodba na koncu izkazala kot avtentičen dogodek, ki se je zgo-dil v kraju snemanja, ali toeneje, v vili, kjer smo snemali; v realnem dekoru je bila slika nekega prednika, ki je čudno spominjala na Dacmina!
Jaz in Henri Decas sva prišla do mnogih tehnič-nih izkušenj, in sva napravila nekatere pogumne korake. Da bi situacija bila čimbolj teatralna, vse z eno potezo: dekor, oboki, reflektorji, itd.
# In OFELIJA? Od kbd ta shakespearski naslov?
— Ker so govori o Hamletovi zgodovini. Juliette Mayniel je Ofelija, Andree Josselin, mladi živčni človek iz Dvojnega preobrata pa je Hamlet. Njuna mati je Alida Valli. Vendar pazite! Ne gre za moder-no transpozicijo Shakespeara, ker že v principu, menim, da so te adaptacije neumne, umetne in da lahko dajo zaprepaščujoče rezultate. Tu je adapta-cija samo navidezna. Dal vam bom samo en absur-den primer: zgodba se odvija v vasi z imenom Er-neles — ta beseda je anagram od Elseneur, vendar manjka  »u«, torej  je to lažen  anagram kakor je
Prizor iz filma  Igre ljubezni. Režija:  Philippe de Broca. Proizvodnja: Oaude Chabrol
moja adaptacija lažna ad^tacija. Gledavec tve-ga, da ga bodo preslepffi: to pa je vse bistvo fil-ma: med realnostjo in litora na pravega soglasja.
% Kaj je vzrok za iderffikacijo s Hamletovo zgo-dovino?
—  Moj junak Ivan jelralnik, ki ne razume real-nega sveta. Po smrti svojega očeta je prepričan, da doživlja Hamletovo pust*jvščino, da je Hamlet, in skuša oblikovati svet po srajih blodnjah. V svojo igro skuša pritegniti tudidruge. Ker so nezadovolj-ni z realnim življenjem, to sprejmejo, razen  nje, ki se imenuje Ofelija in na koncu predstavlja ra-zum, ki zmaga. V podobnosti sem šel daleč: na pri-mer, Ivan-Hamlet laieina 16 milimetrski film, ki bo »film v filmu« kakor j« tudi pri Shakespearu »igra v igri«  v trenutku,  ko Hamlet preizkuša svojega strica. Vendar so te tatojšnje podobnosti varljive in če obstoji neka koiatitoca, sovpad, jo vedno izzove Ivan... Druge skkklnosti so burleskne. Tako ima oseba, ki je pristate na to da je Polonij, mani-jo,  da meče iz gnezda žoje.  Spleza na drevo  in pleni gnezda; ima pa sliJiosrce in nekega dne, ko je splezal na drevo, umrefcostane obešen na veji.
L Kateri bo vaš nasle&ji film?
—  Imam mnogo načrto?, vendar mi je najbližji tisti, ki ga pripravljam «Francoise Sagan. To bo zgodovina Landruja. V «četku smo hoteli napravi-ti neko vrsto romansirauega življenja George San-dove.  Vendar smo  kmata sprevideli,  da  to  ne  bi bilo dovolj smešno. Tako ano prešli na Landruja, ki je imel vsaj smisel zahumor. Ali poznate njegov odgovor, ki ga je dal advokatu pred smrtjo? Ta ga je branil kot brata in p prosil, naj mu pove, ali je res ubil vse te ženskeTedaj pa mu je Landru odgovoril: »Tega, dragi aoj, vam ne bom povedal; to je moja mala skrivnosfc«
0 Vi veljate za šaljivca in vaši nasprotniki go-vore, da se smejete tudi v filmu?
— To je eno mišljenje, vendar je zame film ze-lo važen v kaosu, v katerem živimo. Zame je film dokaz ne-eksistence kaoss, ker organizira kaotične elemente.
Vidite, brez dvoma mi očitajo, da nisem »angaži-ran« v problemih sodobuega sveta; toda jaz imam svojo filozofijo zgodovine: nisem pozabil, da se politika bavi z menoj, če se ne bavim jaz z njo. To-rej, čast je rešena . ..
In končno, ko obdelujem teme, za katere je jav-no mnenje občutljivo, s« lahko naredi pesmica za zastraševanje: »Obdelujem važno vsebino, torej je moj film važen; iz tega sledi: jaz sem važna oseb-nost:..« Vidite, mislim, da ni prav, ko se ob filmu koncentracijskem taborišču reče: »Ta igravec odlič-no igra vlogo taboriščnika.«
Menim, da je odveč poniževati ljudi, ki so to do-živeli na svoji koži. Z noje strani bi želel, da bi poskusili razumeti tistega, ki je bil ponižan. Mi-slim, da je podlo, če gledavca brez obrambe, napa-damo z udarci splošnih idej.
ba in mnenje ozkega kroga ljudi, oblikuje resnico, pomen in vrednost.
Mikelnu je na veder način, če lahko uporabimo ta izraz, uspelo nakazati nekatere naše napake v hitrem tempu izgradnje; vse probleme, čeprav oz-ko zastavljene, je situacijsko s pomočjo režiserja M. Koruna reševal dobro, vendar bi njegovo delo dobilo veliko večji pomen in vrednost, če bi proble-mi bili postavljeni širše in globlje. To bi peljalo tudi do upravičenega naslova — satire.
Igra predstavlja spor med Ustanovo (beri direk-torico) za ugotavljanje odklonov in slabosti v soci-alistični družbi in Listom (beri glavnim uredni-kom) Diskutant, dnevnika za pospeševanje borbe mnenj, kdo se bo naselil v novih prostorih prav-kar dograjene stavbe. Oba sta neizčrpna v poslu-ževanju zvez, telefonov, člankov, izpodrivanja in skrite zavisti. Sreča koleba — enkrat se obrne na to, drugič na ono stran. Konec je neodločen, pravza-prav ga sploh ni, pač pa je neko zborovanje »po-zitivnih oseb« v igri, ki želi pripeljati do nekega zaključka ali do neke končne misli. čeprav se zara-di dinamike igre, vseh (ne) novih šal, iznajdljive sce-ne in poskusa nekakega kabareta z gracilno lepoto mladih teles, nita za hip ne dolgočasimo, smo vse-eno prazni, ko zapuščamo dvorano ter morda le žalostno ugotavljamo, da izbor igre za osrednje gledališče pač ni bil posrečen. Delo je režiral Mile Korun z obilico šarma, ki smo ga čutili povsod, kar je verjetno tudi prispevalo k tako glasnemu nav-dušenju ne preveč zahtevne publike na večer pre-miere.
Za igralce je bilo težko, ker pravzaprav niso ime-li kaj igrati. In prav to je motilo. Glavni vlogi sta
administrativna
bcllčldcl
Zadnja premiera v Ijubljanski Drami, ADMINISTRATIVNA BALADA Miloša Mikelna, nam je darovala zgolj prazen smeh# ki je bil varno zavetje pred miselnim razglabljanjem o umetniški vrednosti in pomembnosti samega dramskega koncepta.
Administrativna balada je v humoristično žurna-listični obliki prikazala drobec današnjega življenja, kjer zveze, naslovi in priimki nosijo veliko višjo ceno, kot so je vredni, in kjer videz, zunanja podo-
odigrala Vika Grilova, kot direiktorica Zavoda in Stane Sever kot glavni urednik Diskutanta. Svojo vlogo je Stane Sever odigral standardno, s prijetnim čarom, toplino in naivnostjo, ki smo je vajeni pri njem. Medtem ko Vika Grilova v tej vlogi ni imela kaj pokazati, ker pač ni imela kaj za igrati, pa je do-kazala, da dobro obvlada govorno tehniko. Duša Poč-kaj, kot urednica lista Diskutant, je iz svoje vloge dokazala nepričakovan posluh za to vrsto Ijudi in je bila še najbolj živa, resnična. Omeniti moramo še Valiča. Nastopali so še: Mila Kačičeva, Marija Benkova, Tone Slodnjak, Lojze Rozman, Polde Bi-bič in drugi.
Delo tudi to pot ni prineslo kdo ve kakšnega umet-niškega vzpona ljubljanski drami, a vse kaže, da bo doživelo finančni uspeh in navdušenje med pov-prečnimi gledaloi, kar pa ni malo, čeprav to še zda-leč ni vse!            BARBARA BRECELJ — JASMINA
NADCLOVEK
Če bi dan.es kaierckoli razvita država uporabila vso svojo inteli-genco, znanost in tehniko izključno v vojne namene in bi vse ostale države vse to uporabile le za blagor čfoveštva, bi ta država zlahka osvo-jila ves svet. Ta absurdna misel je obenem najbolj resno svarilo člove-štvu v filmu »Nurnberški proces«, režiserja Feliksa Podmanitzkya.
Pred gledavcem vstane grozljiva podoba najbolj pošastne in brezobzirne vojne, kar jih je kdaj doži-vel svet. Ljudje, ki so se spremenili v brezčutne stroje in ki skušajo hladnokrvno opravičevati naj-bolj nečloveška dejanja, pri čemer s prav cinično natančnostjo oblikujejo svoj zagovor in se lahko kljub najhujšim in najbolj neverjetnim grozodej-stvom še vedno povsem mirno smehljajo ... Nera-ški narod v agoniji fanatizma ene najbolj nesmisel-nih in blaznih idej, ideje o nadčloveku... Obdobje največjega nemškega apetita, kršenja mednarod-nih sporazumov, doba surove agresije in razpadajo-čega tretjega Rajha ... A na drugi strani... Prizori, ob katerih se gledavcu zaradi njihove nečlovečno-sti umika pogled s platna. Prizori, ki so delo nad-človeške zveri: gomile izstradanih in izsušenih tru-pel internirancev, ki se kljub nenehnemu obrato-vanju krematorskih peči čedalje bolj kopičijo, gore človeških kosti, izrezki tetovirane človeške kože, zmaličeni obrazi, otroci brez nog .
Strahote, ki jih človeštvo tudi po tisočletjih ne bo pozabilo. Ki jih ni mogoče pozabiti.
Vsak kader tega filma je resničen, kajti režiser Podmanitzky je ustvaril svoj film iz izključno avten-tičnih dokumentov pretekle vojne. Zato je njegov film popolnoma resničen dokunient druge svetovne vojne; v njemje vse resnično. Zato je tudi neizpod-biten dokaz zločinov nadčloveka in hkrati strahotna obsodba vojne. Njegova resnica, gledavčevo spozna-nje je strašno: da so Ijudje postali stroji, najbolj nizkotne živali. Da so živele živali v človeški po-dobi...
Niirnberški proces je obsodil idejo o nadčloveku, obsodil vse strahotne zločine, obsodil vojno. Toda ne pozabimo vsega tega. Predvsem se zavedajmo vseh tistih pogojev, ki so privedli nacizem na oblast, ki so sprožili strahotno kolesje militaristič-nega stroja in pahnili ves svet na rob propada. Ta film, ta dokument vojne, je strahoten opomin človeštvu. Zato si ga oglejmo in ostanimo budni. Kajti še danes strašijo po svetu ideje nove avantu-ristične vojne. Borimo se zoper nje, ne dovolimo, da bi se uresničile.
Preveč je bilo, naj se nikoli več nc ponovi! Ingo Paš
Silvia Bruno
Zadnje upanje
Najlepše mu je bilo gledati pomlad z visokega okna. To leto, ki je bilo zanj zadnje v mestu, je prišlo zelo počasi, pri-bližno se je do jablanovih vej, do češenj in sliv. študent je ravnokar diplomiral iz zgodovine. Bil je zelo nestrpem in ner-vozen: natančno je štel svoje korake po grdo opremljeni sobi. V teh meniških urah je pogostoma obračal pogled proti oknu, ki je bilo kljub pomladanskemu hladu skoraj vedno odprto. Včasih pa je deževalo, nebo se je znižalo in napolnilo sobo z dremajočo, rumeno svetlobo. študent se je zleknil na posteljo, postavil glavo na staro kmečko blazino in premišljeval. Tonil je v molčanje, ki nas spominja na tisto svetlo uro ob mraku v gozdu, kjer je pravkar odpadlo listje. Z mislijo se je sprehajal po poti in prav vseeno mu je bilo, kam bo prišel. Samo da ne bi bil sam! Samota je tako prekleta za nekatere Ijudi, zlasti za tiste, ki so zaprti v sobi. Odrasel je na velikem kmečkem dvorišču. V bližini je bil prav takšen gosdič in njegova mirna globoka tišina ga je vznemirjala.
Njegova soba je bila bolj majhna, s poševnim stropom. Postelja je bila pokrita s kmečko odejo, ki ga je spominjala na otroška leta. Peč se je motno svetila irt v teh praznih po-mladanskih dneh je spominjala na nekaj, kar je odveč. Da, prav res. Samotno okno. Resnica. Nič ni bilo bolj zanimivega v tej sobi od okna. Od tu je lahko videl ne samo mesto, planine in jezero, ampak tudi črto obzorja, ki se je zdela kot iz bakra. Bila pa je njegovo odkritje. Vsi Ijudje so lahko videli ulice, hiše in planine; ta košček obzorja pa je bil samo njegov. Po dveh dneh bo zapustil mesto, šel bo za profesorja na podeželje. Moral bo odpotovati poprej, ker je bil profesor bolan. živel bo v majhni sobi, v takšni, kjer celo za klavir ne bo prostora.
Pripravljal se je na pot. Knjige in vadnice je lepo počasi spravljal v škatlo, da bi čas hitreje minil. Ob osmih se bosta srečala v njihovem stanovanju. Zmenki v prisotnosti mnogih Ijudi mu niso bili všeč. Sedel je na svoj stol ob mizi, kjer so bili albumi, in se pretvarjal, kot da gleda slike — tih miren, nekoliko dolgočasen človek, ki lista strani starega albuma. Pre-
tvarjala se je, da ga ne Ijubi bolj od drugih, in celo da ga ne opazi. Tako ji je narekovala vzgoja. Ob takih urah je postajal nestrpen. Mučila ga je nepopisna žalost m ponos kot odličnika med stotinami. Upal je, da bo enkrat za vselej velik pesnik — skratka pomen njegovega življenja.
Danes zvečer bi morala biti sama, toliko stvari je še pred njima, toliko še neizgovorjenih besed je čakalo pravega trenutka. In ta je nastopil.
Student se je začel umivati v porcelanskem umivalniku. Obrisal se je v ne preveč čisto brisačo in se potrudil, da je lepo zlikal hlače, ki mu jih je zapustil brat.
Potem se je spet ustavil pri oknu in s koprnečimi očmi objel mesto. Zeleni oblaki kostanjev so se spustili pod šesto nad-stropje. Cestni granit, zdelan od mnogoštevilnih avtomobilov, se je zdel šelezen. Bila je njegova šelezna pot. Prekorakal jo je večkrat na dan. In planina je bila tudi njegova. Odsev vsega mu je ponoči napolnjeval sobo. Našel je svoj košček neba, ki se je redčil ob sončnem zatonu. Tako gosta in okrogla je bila ta rdečica, da ga je mikalo udariti po njej kot po gongu.
Odšel je mnogo pred določeno uro. Precej Ijudi je odhajalo nekam, kajti ulice so bile polne. Zavil je po drevoredu, kjer so se pošastno belili listi pošastnih dreves, skromno so dišali, saj so to bila drevesa parka. Pokazala se je mesečina, podobna razbitemu prstanu. V bližini se je zaslišal glas prodajalca kosta-njev; kot bi prihajal iz hoste. Hotel bi ji povedati o vsem, če bi bila sama. Za hroščka, ki ga je bil udaril po čelu, kot kakšen majhen karifen. Za to podeželje, kjer bo mnogo takih hroščkov in lep gozd. Govoril bi že svoji pesmi o samoti, ki povzroča človeku veliko žalosti. če bi ne prišla z njim na podeželje, bi  ga  obsodila  na  takole  smoto.
V njihovem stanovanju je kot vedno dišalo po maslu, na obešalniku so viseli dragoceni plašči. On pa je jedel v menzi in zato je bil vedno lačen. Svoj raztrgani jopič je obesil nekoliko stran. Storil je tako iz ponosa in samostojnosti. Sprejela ga je njena mati, raztresena in vedno žalostna žena. Celo svoje lase je barvala z umirjeno vijoličasto barvo. Tako prisiljeno mu je podala roko in tako suho mu je pokimala, da je stopil v sobo zelo bled, toda s trdim pogledom. Na njegovem stolu je sedel nek slabič, ki je razlagal razne igre na karte. Vedno ista skupina... Bal se je visokega, malo sklonjenega moša s tem-nimi, bleščečimi naočniki. Nekajkrat ga je že srečal. Na živce mu je šel njegov mirni in zapovedujoči ton, $ katerim se je obračal k njej. Doktor arheologije — z belim, nekoliko pravo-tcotnim obrazom, z zapotegnjenim nosom. Zabavala se je z gosti, lahno  je  stopala  po  preprogi   njene   kretznje   so   bile   polne
skrite in nevidne nežnosti. čvMje, da je ta nežnost namenjena njemu...
Njena obleka je bila sveto limonine barve, lasje so bili sveže počesani, obrvi pobarvam s svinčnikom. Bolj mu je uga-jala takrat, ko je bleda od utntjenosti vstajala od klavirja — z razkuštranimi lasmt, s tankimiotroškimi obrvmi. Takrat je po-trebovala njegovo pomoč, tdk&kot uvela cvetlica potrebuje po-moč vrtnarja... Zdaj je cvetek in očarani pogledi so bili njeno sonce. Ugasili so osiale luči insvetila je samo namizna luč. In vsa soba s knjižno omaro, s fHcusom in z velikim starim buffe-tom, z ozkim vrhom kot kattdrala, je spominjala na operno prireditev. študent se je zdrznil, ura je zvonko udarjala sekunde, ki so ga vedno bolj bližale stmati. Arheolog je plesal z njo, potem pa je zadržal njeno roko v svoji. šaljivec je pustil karte, si zapel suknjič in se pripmil, da bi jo prosil za ples. Ni mogel natančno ujeti takta. Zti&esala sta v majhno sobo, stisnil se je k njej, da je zaihtela. Ormogel, s trepetajočimi koleni, se ji je približal. Trenutek je raMišljala, potem pa je njena roka spolzela proti vratu in objela njegovo glavo. Opazil je njene oči, ki so bile čisto blizu njegovih, velike, izražajoče njegovo željo. In med tem ko ji je poljubljal te oči, je slutil, da ju nekdo opazuje. Bila je mati; mimo njih je šla k omari, kot da ji je to vseeno in izstopila iz sobe kot skrivnostna senca. študent je sedel na svoj običajni stol in z nežnimi rokami začel pregledo-vati album. Medtem ko je gledal, ne da bi videl, mu je prišla v glavo sijajna misel. žena s svetlo vijoličastimi lasmi, potomka bivših trgovcev, je bila v retnici nagrada za njegovo srečo. Poskusil jo je postaviti poleg ivoje matere na njihovo dvorišče na kmetih. Utrujen se je kislo zasmejal. S težavno kretnjo je zaprl album, kot da bi zapiral strani svoje niti, žalostne niti srečne mladostne Ijubezni.
On je odšel zadnji — stalno je upal, da se bo nekaj zgodilo, da se bo upanje povrnilo. Toda saman. Oblekel se je in opazil, da je sam v majhni veži, a prpd njim stoji mati. Ustavil se je za trenutek, neprijetno sta ga uklili s tem, da jo je spremljala mati. Povesil je glavo, ni tm& glasu, zmanjkalo mu je moči, ni mogel združiti svojih misli in začudil se je, ko je opazil, da je mati približala njeno roko žef* njegovega suknjiča.
Njeni ozki prsti, s tankimi nohti, so vlekli vrvico. Izvlekla jo je, natančno jo je zavila in fo spet vtaknila v žep. študentu je postalo zelo nerodno — postatil jo je tja, sam ni vedel kako, nafbrž, ko je pospravljal in zbiral svojo prtljago. Moral bi že oditi. Povzdignil je svoje oči — ona ga je zares s sočutjem gledala. Izrekla je mehko, skoraj dobrodušno:
»Ni se vam treba vznemirjati. Bolje sedaj kot kasneje. Se vse šivljenje je pred vami, mladenič...« Zopet ga ni imenovala. Zanjo je bil samo mladenič, kmečki fant, ki je slučajno potfkal na vrata. Podala mu je roko. Skljuvala je svojo žrtev in sedaj je lahko spet zaspala. Pretvarjala se je, češ da ne vidi njene roke. Vsaka njegova beseda bi bila odveč. Pokimai je v slovo in hitro zaprl vrata za seboj.
Ko se je vrnil v svojo sobo, se je začel sprehajati po maja-vih tleh. Tri korake naprej, tri korake nazaj! Tako je hodil po sobi, ko se je učil za najtežji izpit. In zdaj je tudi bil na ispitu — poslednjem v tem mestu.
Odprl je kovček in izvlekel kup pisem. Zažigal jih je počasi, eno po eno, točno tako kot jih je dobival. Bila so napisana na zelo lepem papirju, ampak z grdo pisavo. To pismo je dobil potem, ko mu je prisegla, da bo šla z njim na podešelje. Prilo-zlla je tudi kitico starega ruskega pesnika... To pa po nekem kreganju, pisala mu je, da je med njima že vse končano. Drugega dne pa je prišla naravnost gor — v šesto nadstropje... Pisma so gorela eno za druglm. S široko odprtimi očmi jih je gledal, kako so se zvijala in črnela od bridkosti. Potem je hitro pripravil kovček. Zleknil se je na posteljo kar oblečen. Bilo je zelo tiho, nočni zvoki niso segli do višine. Naenkrat je začelo deževati. Dvignil se je in pogledal skozi okno. Strela je razre-zala oblak polovično, zadišalo je po mokrem asfaltu. Strehe, mokre od dešja, so bile mokre kot smaragd, neresnične, kot da bi jih s čarovniško palico pričaral čarovnik. Kljub temu so bile resnične.
Vdihoval je vonj velikega mesta, vtisnil je mokre parke in ulice globoko v spomin ter se onemogel tiščal k okenskemu okviru. Zdelo se mu je, da se na mestu, kjer je srce, razrašča gnojna rana.
Vstal je bolj zgodaj, prevezal kovčke z vrvjo, ki jo je imel v žepu suknjiča. čutil je, da ne bi niti trenutka več ostal v tej sobi, v tem mestu, odpotoval bo že danes, ne bo se ji oglasil. Ni se mogel premagati. Kovčke je položil ob telefon-sko kabino in z ledenimi prsti zavrtel številko. Bila je ona. Hitro ji je sporočil, da čez eno uro odpotuje in naj ga pozabi. Odložil je slušalko, ne da bi počakal odgovora. Vzel je kovčke ter kakor pijan hodil po ulici. Moral se je oglasiti tudi pri prijatelju, danes zvečer bi se morali skupaj posloviti..
Ne, ni imel moči za slovo. Zakaj bi jim odkrival svoj Ijubezenski dogodek. Hodil je po ulici in bil jezen iw.se, zaradi telefonskega pogovora. Spomnil se je, da je celo noč upal, da se bosta spet videla, kako je skrival svoje neumno upanje — slišati njeno dihanje pred vrati.
Nežno trkanje, kakaor da bi ptička s svojim kljunčkom tolkla po vratih. V grlu ga je tiščalo. Bled kot cunja z jezno stisnjenimi usti je stopil na postajo. Nenadoma se je spomnil, da je pozabil v sobi čevlje in majhen lonček. Mati ga bo vprašala zanje. Kaj zato, naj vpraša...
Stopil je v vagon drugega razreda in pustil prtljago. Ljudje so se gnetli, prerival se je tudi on. Končno je prišel do okna in obstal. Sklonil se je k okviru. Mnogo Ijudi je bilo na postaji, hodili so gor in dol; nekateri so jemali slovo. Kazalec je hitel meriti čas. Cez tri minute bo vlak potegnil. Naj potegne. Tudi če.. Takrat jo je zagledal Tekla je proti njemu kot da bi imel vlak eno samo okno. Ustavila se je, prestrašena, zaskrbljena je stala pod oknom, kot da bi bila njegova zaročenka. Nekaj notranjega ga je prisililo, da se je nagnil, stisnil njeno roko in vzel majhen zavitek. Hudoben glas je dal povelje, naj se vsi spremljevalci umaknejo. Ona pa se ni umaknila. Gledala ga je tako, da bi skoraj planil skozi okno.
»Saj nisi jezen na mamo, kaj? Bom prišla, tudi jaz bom prišla« — je šepetala in dolgo ga je gledala. Ni se naveličala, gledati ga.
»Tam je tudi glasbena šola« je zakričal, kot da bi povedal veliko novost. Tolikokrat sta že govorila, da bi ona lahko preda-vala v tej šoli. Prikimala je ter se s trepetajočimi usti posme-jala. Bila je kuštrava, v vsakdanji obleki, s svetlimi, čisto otro-škimi obrvmi.
Vlak je odpeljal, s težavo je odmaknil svoje roke. »Na svi-denje!« je kričala in korakala ob oknu. Potem je obstala zadaj, skupaj z onimi zimskimi in poletnimi večeri, s temnimi zatoni in zorami, z neštetimi zmenki, ki sta jih doživaljala skupaj. Sele takrat je naglo pomahal in vzkliknil z visokim glasom: »Na svidenje... čakam te... Na svidenje v kratkem « Zamolčal je, kajti globoko v svojem srcu je čul odmev — nekega posebno bridkega in pohlevnega glasu: »Mogoče tudi zbogom « Ustavil je ta glas, ponosno je dvignil glavo, ne da bi se naveličal, dokler se kolodvor skupaj z Ijudmi, z mestom, z dekletom ni izgubil .. Potem je zagledal obzorje, ki ga je tolikokrat videl iz svoje sobe v šestetn nadstropju. Gorelo je z bleskom majskega jutra, bilo je polno svetlobe, prozorno kakor raztopljeno steklo. Sploh ni bilo pusto, kar je izgledalo od daleč. Za njim so se pokazali domovi, ograje, njive in zavodi. Vse, kar so zgradile človeške roke, kar je dajalo pomen človeškemu življenju. Globoko je vzdihnil. Z napol zaprtimi očmi je gledal sonce, ki se je vzpenja-lo nad zemljo kot veliko in pomembno upanje.
Silvio   Bruno
PRIJAVUAM OČETA
V.   KUZNJECOV
Kdo sem? Star sem 20 let, merim 175 cm, nosim čevlje številka 43, študiram, ali bolje rečeno — ne študiram, toda na to se pripravljam. Na to se pri-pravljam že tri leta, a se na noben način ne mo-rem pripraviti; ne gre pa ne gre. Ko nisem mogel opraviti preizkusnih izpitov na medicini, ne na elek-trotehniki, ne na pedagogiki, niti na pravu, sem se prepričal, da sem res pravi osel in da nisem spo-soben za nobeno delo.
Oče in mati me že gledata postrani. Doma imamo dolge debate na temo: znanje je luč — fieznanje je tema, in na Ijudski izrek: korenine učenja so gren-ke, njegovi sadovi pa sladki.
Vse to znam tudi brez njih, toda... številno so-rodstvo — strici, tete, sestrične, mi dajejo imena: tepec, lenuh, butec, gizdalin, trdosrčnež, in vse to je čista resnica. Len sem, neumen, zabit, zrem oče-tov kruh, nisem zmožen, zaslužiti si za kino. Pri-znam, prisklednik sem!
Vsak dan berem oglase: »Službo dobč ključavni-čarji, kurjači, pleskarji, prodajalci, hišne pomočni-ce, pa tudi blagajniki.« Toda vse to ni zame. Rad bi postal kozmonavt, pisatelj! Ampak do sedaj še nisem našel oglasa »Sprejmemo kozmonavta« ali »Razpisujemo delovno mesto pisatelja«.
Sicer pa imam v sorodstvu strica pisatelja. Niče-sar ne dela, samo piše. Mordc se meni le takp zdi.
Stric je visok, debel, nosi svetle kravate in čevlje s petko iz kavčuka. Pravijo, da je talentiran in zelo znan. Jaz tega ne vidim! Vem samo, da me je ime~ noval bošjega odpadnika (kako komplicirano in ne-marksistično je to!) in ga zato ne morem videti... Govori mi: »Petrček, oprimi se kakršnegakoli de-la, ne obešaj se očetu okrog vratu, v grob ga boš spravil! Z delom v proizvodnji si boš nabral izku-šenj; sicer ti ušesa nategnem.«
Res je, imam velika, odstopajoča ušesa; vleči za-nje je res prijetno, toda dvomim, da bi se to posre-čilo mojemu stricu. Bojim se, da se bom temu uprl, morda celo zgrabil palico. Zakaj sem takšen in kdo je temu kriv?
Dolgo sem žvečil to vprašanje, razmišljal in na koncu prišel do zaključka, da je vsega tega kriv moj oče — višji komercialist v podjetju »Mel-prom«, star 55 let, brezbarven. Včasih je tega kri-va tudi mama. No, tudi ona je vzdrževanka pa ji ne moreš veliko očitati. Očeta obkrožajo člani mestne organizacije, komite, komisije... Njega je lahko, kakor se pravi, prijeti za vrat.
Prav pred kratkim je pisalo v časopisu o tem, ka-ko so 60 leinega starčka dbsodili, ker je 30 letni sin izzval pretep v trolejbusu. časopis se je v tem pogledu dobro odrezal. Tako je treba pokazati te-mu otopelemu starcu, zakaj ni bolje vzgojil svoje-ga sina! A sin! Samo malo se je prestrašil in nič drugega se mu ni zgodilo. Sosedi so se smejali, sin pa se je baje krohotal, zadovoljen je bil, da so spoz-nali pravega krivca. Samo moj stric je rekel; »Pre-kleti idioti!«, ne vem pa, komu je bilo to name-njeno.
Vidite, prav ta zgodba s sodiščem me je vzpod-budila, da napišem prijavo proti očetu in jo naslovim sindikatu ali celici ali komiteju pod-jetja »Melprom« z namenom, da bi mu dali lekcijo za tako malomarno vzgojo svojega sina — edinca.
Kaj je bilo napisano v moji prijavi?
Takole:
Ze od svojega prvega dne sem čutil, da me očka in mamica neismerno Ijubita. Vse sta mi dovolila; vsako željo, čeprav grdo, sta mi izpolnila. Imel sem ogromno igrač, z bonboni sem se obmetaval; bil sem skratka razvajenec. Pljuval sem na babico (takrat je revica še živela) in vsakokrat sem zadel v črno. Pljuval sem tudi na starše in, si mislite, vzbujal pn njih iskreno navdušenje. Nikoli me ni-so kregali, nikoli me niso postavili v kot. Je to pra-vilno, tovariši? Skrajno nepravilno, morate pri-znati.
Ko sem začel hoditi v šolo, so me oblačili skoraj v uniformo. Oče je govoril: »Pazi, ne maži se; ne morem ti vsak dan kupovati novih hlač!« Iz šole sem prihajal umazan, brez gumbov in s strganimi komolci. Ko so hoteli zvedeti, zakaj je vse to, sem zabrisal knjige po tleh in jih začel teptati z noga-mi. In kaj je naredil moj oče? Ali si mislite, tovari-ši iz komiteja? Nič! Ničesar ni ukrenil! Izkazal se je gnil liberalec, tovariši!
No, to je samo za začetek.
V šoh je slabo šlo, dobival sem slabe ocene, osta-jal v istem razredu. Mama je jokala, oče pa je bil kot dan pred nevihto. Je to pravilno, tovariši iz »Mestkoma?«
Meni je srce pokalo, roke so me srbele, da bi sam sebe izprašil. In kaj je delal v tako kritičnem času moj neprincipialni oče? Bral mi je levite. Govoril o nekakšni vzgoji. Vrival tni je nekakšne poučne knji-ge! Mar ni to bedarija, nesmisel, če vam je tako bolj všeč?!
In ko so me končno zaradi slabih ocen in neza-slišane discipline vrgli iz šdle, me je oče začel ri~ niti v večerno šolo. Dajal je nekakšne podatke, se poniževal, preklinjal, prosil, lagal, govoril, da sem do-ber in da se je vse zgodilo iz čistega nerazume-vanja. Na koncu mu je uspelo, vtihotapiti me v ve-černo šolo. Tri mesece potem se je izkazalo, da ves ta čas nisem odprl knjige. In kaj je naredil moj oče? Ni se domislil ničesar boljšega, kakor da se spet ponižuje, pokorno prosi, preklinja in se opra-vičuje.
Mar je to dostojno dejanje, tovariši?
In tako je moj oče spet uspel. Sprejeli so me u šolo in zahvaljujoč vsem ostalim njegovim priza-devanjem, sem jo vendarle končal. To je bilo pred tremi lett. V rokah imam zrelostno spričevalo in to mi daje možnost, da s svojim popolnim nezna-njem razveseljujem komisije različnih fakultet.
Klicali so me tudi k vojakom, pa so me zavrnili, ker imam ploske noge. In moj oče ne samo, da se
ni razjezil zaradi tega, kakor bi pričakovali od ča-stivrednega človeka, sovjetskega patriota, ampak nasprotno, zelo se je veselil. Vidite, težko mu je, ločiti se od mene.
Ko sem pred kratkim ukradel materi 15 rubljev (včasih se je treba tudi zabavati), je ukrenil samo to, da mi je dolgo in dolgočasno pridigal. Neprijet-no mi je bilo pri pogledu nanj, ko je skoraj jokal kot kaka cmerava devica. Zmanjkalo mi je že po-trpljenja, zato vam ga prijavljam, tovariši iz »Me-stkoma«!
Prosim, da postopate čim strožje z mojim oče-tom, ker je oborožen:
1.  z  velikim  pomanjkanjem  volje  in  značaja —
2.  z nepravilnim pojmovanjem svojih  nalog uči-telja in vzgojitelja lastnega sina.
Prav tako sem napisal v svoji prijavi. Ne vem, če so jo obravnavali ali ne! Upam, da so jo, ker, ko~ likor vem, nobena prijava delovnega človeka (Hm, da! — malo se mi je zataknilo) se ne sme pustiti brez odgovora.
Dva dni je oče prihajal pozno domov; vidi se, da so bile konference; mati me je divje gledala in mi dajala slabšo hrano kot ponavadi. Tretjega dne pa je k nam prišel stric. Pojavil se je popolnoma nepričakovano pod večer, visok, debel v svoji se-zonski obleki. Ležal sem na divanu s časopisom v kuhinji — vsi smo molčali. Teklo je mirno dru-žinsko življenje in nič ni najavljalo nevihte. Toda nevihta je prišla in sam stric jo je prinesel.
Ko je stopil v jedilnico, je na ves glas zatulil: »Kje je ta malopridneš? Kje je ta mrcina?« Oče je molče pokazal s prstom proti meni. Stric me je po-grabil za ovratnik kot psička, potisnil na glavo ka-po, mi porinil v roke plašč in me vpričo odvratne pohlevnosti mojih staršev tako silno brcnil, da sem s svojimi rebri premeril vse stopnice naše štirinad-stropne hiše.
To je zelo grdo od mojega strica.
In sedaj iivim pri svojem prijatelju na njegov tekoči račun. Berem oglase: »Sprejmemo ključav-ničarje, pleskarje, Ijudi za vsako delo.« V želodcu mi kruli, budijo se spomini v zvezi z glagoli: po-jesti, popiti.
Morda bi bilo najpametneje, da znova napišem prijavo proti očetu? Kaj je to pravzaprav? Neum-nost, ali ne?
Stric se je izkazal za pravega diktatorja in oče ni niti s prstom mignil v mojo obrambo.
In to mi je oče.'!
Propadel tip je! Napisal bom!
In proti stricu tudi. Boril se bom. Dokazal jim bom, da imam trden značaj. Videli bodo vraga! Ta-ko je treba in po zakonu!
Prevod iz ruščine Bogo Neška
#$*
e pogledamo repertoar naših gledališč \ zadnjih letih, se nam zdi, da je sovjetska dramatika umrla z Majakovskim.  To je do
_______    neke   mere   razumljivo,   saj   smo   morali   v
¦    -    prvih   povojuih   letih   gledati   veliko  sovjet-skih filmov in dram, ki niso bili vedno na zavidljivi   umetniški   ravni.   V   občinstvu  sta  se   poro-dila odpor in predsodek.                           >
Mestno gledališče Ijubljansko si je zadalo nalogo, da bo čimbolj aktualno in skušalo dati svojemu ob-činstvu vse, kar je vrednega doma in na tujem. Kot tretjo premiero je uprizorilo dramo Alekseja Nikola-jeviča  Arbuzova  »Irkutska  zgodba«.
Dramatik Arbuzov se je rodil leta 1908. Pisati je začel že leta 1923. Njegova prva drama je bila uprizor-jena šele leta 1930. Od takrat je napisal trinajst odr-skih del. Uprizarjajo jih vsepovsod v Rusiji, posame-zne igre pa poznajo tudi na Ceškem, v Bolgariji, na Poljskem,  v  Vzhodni  Nemčiji.
Irkutsko zgodbo bi lahko imenovali dramo-roman oziroma kroniko. Pisatelj nam prikazuje rast in razvoj svojih junakov v določeni  življenjski  dobi.
Glavni temi drame sta ljubezen in delo, ki človeka oblikujeta, spreminjata, bogatita. Ljubezen in delo sta človeku potrebna. Niti samo ljubezen med moškim in žensko, ampak ljubezen do človeka kot največji postulat v času, ki s svojo avtomatizacijo skuša za-koliti sleherno duhovnost. In delo, ne samo delo, s katerim lahko zaslužiš denar, ampak delo, kf človeka osvobaja, ga naredi boljšega. Njegovo delo koristi skupnosti.
Na bregu reke Angore gradijo hidrocentralo. Trije ljudje se srečajo: lahkomiselna blagajničarka Velja, še neuravnovešeni Viktor, in Sergej. Sergej in Velja se poročita. V njegovem okrilju Velja dozoreva v člo-veka. Viktor šele sedaj spozna, kaj bi mu lahko Velja pomenila. Nekega dne Sergej utone. Velja ostane sa-ma z dvema otrokoma. Tovariši sklenejo, da bodo Veljl dajali Sergejevo plačo. Toda Velja kmalu spo-zna, da ne more kar tako sprejemati miloščine. Odloči se za delo. ki jo bo odslej reševalo osamljenosti in brezizhodnosti.
Avtor je strnil zgodbo v epizode. Posredovalec med lakoničnostjo na odru in občinstvom naj bi bil zbor, ki ga je vnesel v dramo po zgledu klasične tragedije. Zbor tnu omogoči, da zavrže klasično zgradbo drame, da lahko prepleta pretekle in prihodnje dogodke. V drarao vnaša poetičnost, neposrednost, optimizem, za-kaj kljub tragičnim momentom v Irkutski zgodbi, je Arbuzov optimist, poln vere v človeka. To naredi vča-sih vtis, dr nas hoče avtor zapeljati z ganljivostjo, češ:  glejte,  kako  so  ljudje dobri.
Vendar lahko ta poudarek čustvu in čustvovanju opustimo, če pomislimo, da je drama nastala po de-stalinizaciji, po dolgem času, ko je moral sovjetski pisatelj   obravnavati   samo   dejstva   in   parole.
Kljub temu pomeni Irkutska zgodba zanimivo so-očenje s sovjetsko dramatiko in s svojo vero v člo-veka zdravilno vpliva na pesimizem, na dehumaniza-cijo  v   vsakem izmed nas.
Režiser Igor Pretnar je v drami poudaril skupin-ske prizore, kar je pomenilo prijetno spremembo. Igralski ansambel je bil zelo homogen. Mirko Zupan-čič in zbor sta svojo vlogo podala s pravim smislom za poetično besedilo in nista bila vsiljiva. Scena Mi-lana Butine je bila zelo bogata in je včasih odvra-čala pažnjo gledalcev od dogajanja na odru.
Evelina Umek
LJUBEZENIN DELO OBLIKUJETA
ČLOVEKA
ALLEN GINSBERG
Allen Ginsberg se je rodil 3. junija 1936 v Pater-sonu kot sin ruske emigrantke in učitelja. Visoko šolo je obiskoval v svojem rojstnem kraju. Pozneje se je klatil po vsem svetu.
2ivi v skladu z nazori v Ameriki dolgo zelo po-pularne Beat Generation, ki se v odporu do buržo-azne morale zateka k skrajno hedonističnim obli-kam življenja. Njeni najpomembnejši predstavniki so: Jack Kerouac, pisec slovitih del Na poti iz podzemlja, VVilliam Burroughs, avtor pesniške zbir-ke Golo kosilo, in Allen Ginsberg z zbirko Rjovenje in druge pesmi. Vse njihovo delo — zlasti Gins-bergova pesnitev Rjovenje — je izraz velike moral-ne herezije, ki se na zunaj kaže v čezmernem uživa-nju matnil in alkohola, v divjem seksualnem življe-nju, oboževanju primitivnosti in instinktov. Od-ted tudi njihovo navdušenje za jazz. Beatniki se naj* raje družijo z najnižjo plastjo Ijudi na ameriški družbeni lestvici, v protest proti obstoječemu svetu in nenehni atomski ogroženosti; pri tem zavračajo vsak moralni kodeks.
Beatniško gibanje je spočetka imelo, kljub skraj-no nihilističnemu odnosu do resničnosti in moral-ni dezorientaciji, v Ameriki in tudi drugod velik odmev, saj je lenobno vzdušje povojne ameriške književnosti močno razgibalo in z že omenjenimi deli zabeležilo tudi vidne literarne uspehe. Resnica pa je, da v Ameriki zanimanje za literaturo beat-nikov zadnji čas močno upada, saj je njihovo giba-nje doseglo svoj največji razmah že sredi prejšnje-ga desetletja. Pri nas se z njihovo književnosto se-znanjamo šele zadnji čas, z veliko, za naše kulturne razmere značilno zamudo.
. Niko Grafenauer
PESEM
Teža sveta
je Ljubezen.
Pod bremenom
samote,
pod bremenom
nezadovoljstva
teža,
teža, ki jo nosimo
je Ijubezen.
Kdo more zanikati?
V sanjah
se dotika
telesa,
vmisHh
zlaga
čudež,
muči
domišljijo,
dokler ne postanevu,
Človeški —
gleda iz srca, izgorevajoč v čistasti — kajti breme življenja je Ijubezen,
vendar nosimo breme
utrujeno
in tako moramo na koncu
počivati v rokah
Ijubezni,
moramo počivati v rokah
Ijubezni.
Ni počitka
brez Ijubezni,
ne spanja
brez sanj
o Ijubezni —
biti blazen ali vročičen,
obseden z angeli
ali s stroji,
končna želja
je Ijubezen
— ne more biti grenka,
ne moremo je skriti,
ne moremo je zadržati,
če je zatajena:
teža je prevelika
mora se dati enkrat za vselej, kakor je dana misel v samoti, v vsem sijaju svoje neizfnernosti.
Topla telesa
se združena blestijo
v temi,
roka se pomika
k središču
mesa,
koža drhti
v sreči
in duša se radosttia
naseli v očesu —
da, da,
to je tisto,
kar sem ielel,
zmerom sem želel,
zmerom sem se želel
vrniti
v telo,
kjer sem bil rojen.
ZGODBA   O  ŽIVLJEJVJU  99ČUDEŽNEGA   TROBENTARJA
66
,,SATCHMO" JE OSVOJIL SVET
Kid Ory: »Če boš zamenjal kratke hlače z dolgimi, boš igral v mojem orkestru.« — Lilian Hardin, druga žena Louisa Arm-stronga, pripoveduje: »... Trinajst let sva bila poročena, a le osem sva jih preživela skupaj...« — Osemdeset newyorških fitharmonikov, Leonard Bernstein, All Stars in Louis Armstrong v Carnegie Hallu.
V zadnji številki ste se lahko, dragi bralci, seznanili z začetki jazza. New Or-leans je bil rojstno mesto jazza in naj-znamenitejših godbenikov, med drugimi tudi »kralja jazza« Louisa Armstronga. O »Satchmu« je bilo že mnogo napisanega — kritik, biografij in najrazličnejših drugih člankov — vendar mislim, da je pravilno, če že pišemo o jazzu v New Orleansu, da posvetimo nekaj prostora tudi temu gigan-tu jazza. Seveda pa je članek prirejen in napisan tako, da se ujetna z našim ciklu-som zapiskov o jazzu.
Za začetek nekaj skopih podatkov: Louis Daniel Armstrong, s psevdonimom »Satchmo« (Sach a mouth v prevodu »ve-lika usta«), se je rodil 4. julija 1900 v New Orleansu. Oče je bil poljski delavec, mama pa čistilka. Ze v zgodnji mladosti je obču-til  vso  grenkobo   zapostavljenega  črnega
človeka, obenem pa doživel še tragedijo v družini. Ko mu je bilo pet let, sta se oče in mama ločila. Z mamo in sestro Beatrice se je preselil v najrevnejšo četrt New Or-leansa. Mama je pričela preživljati svoje otroke s pranjem, Louis pa si je medtem poiskal prijatelje. S svojimi sovrstniki se je igral, hodil plavat in prepeval. Sestavili so pevski vokalni kvartet, ki so ga se-stavljali Louis in njegovi prijatelji: »Hap-py«, »Shots« in Kid Bena. Louis, ki je bil tenor, si je želel, da bi pel bas, obenem pa je mislil uvesti v svojo vokalno skupino velik boben. Želel je sestaviti prav tako skupino, kot je bila Buddy Bolden's Ka-pella v bližnjem Masonic Hallu. Tja so za-hajali mladeniči, nekateri zato, da so pre-pevali in si s tem prislužili nekaj denarja za kruh, drugi pa zato, da so lahko ta zbor slišali. Silvestrovo leta 1913 je dan,
IZ
JAZZ
KOLEDARJA
Mnogo orkestrov igra tradicionalen jazz, toda samo trije so igrali pravi, doživeti ditieland na visokem glasbenem nivoju: George Lewis v New Orleansu, Kid Ory v Kaliforniji in Wilbur De Paris v New Yorku.'
Na vprašanje, kaj misli o amaterskih  dbriland zasedbah, je Wilbur De Paris odgovoril:
»Zame to ni jazz... Ko igrajo najbolje, žal, izzvenijo samo tako, kot smo mi včasih ... Ti godbeniki samo reproducirajo nekdanji način igranja... Mi pa igramo tako, kot bi igrali godbeniki zgodnje dobe jazza, če bi še živeli. Zato sem tudi naslovil svoj ansambel Wilbur De Paris in njegov New (nov) New Or-leans jazz.
Na sliki od leve proti desni: Wilbur De Paris (pozavna), brat Sidney De Paris (tp) in Sammy Price (p) v ozadju.
Francoz Claude Jacoby se je na svojem potovanju po ZDA ustavil tudi v New Orleansu in slikal rojstno lilšo Louisa Armstronga. Sedanji lastniki se dobro zavidajo, kakšno vrednost ima ta hiša. Claude Jaco-by je namreč plačal za ta posnetek en dolar!
ki je začrtal bodočo življenjsko pot Louisa Armstronga. Kot deček s ceste se je hotel pokazati pred svojimi sovrstniki, hotel je dočakati Novo leto najglasneje. Streljal je v zrak v nekim starim revolverjem; ker to ni bilo dovoljeno, so ga prijeli in ka-znovali. Poslali so ga v poboljševalni dom, ali z drugo besedo, v sirotišnico. Tu se je prvič v življenju srečal s črkami, številka-mi in z instrumentom — s kornetom. Uči-telj na instrumentu je bil Peter Davis.
V svojih spominih pravi Louis Arm-strong: »... Da, Davis me je ogromno na-učil. Preden sem prišel v ta dom, sem se vrtel okojj Bunka, vendar on in njegovi prijatelji niso imeli časa, da bi mi kaj po-kazali...«
Mladinski orkester sirotišnice je igral na pogrebih, piknikih in drugih svečano-stih. Tu je že prišla do izraza njegova izredna nadarjenost. Imel je čist ton, do-segal z lahkoto visoke tone in bil ritmično brezhiben. Kmalu je njegov talent opazil kornetist in trobentar Joe »King« Oliver, v čigar sestavu je igral tudi znani pozav-nist Kid Ory. Louis pravi: »Joe Oliver me je naučil največ! če obstaja kdo, ki sem mu lahko hvaležen za pomoč, je to Joe King Oliver. Ta človek ima za vse to, kar sem ustvaril v swingu-hotu in ragtimu, največ zaslug. Joe se je imel za mojega očima, pravil mi je ,sin'. Res, obnašal se je, kot da bi mi bil oče.«                          ,
Prva Louisova zaposlitev je bila v »hon* ky-tonk« lokalu »Madrange«, kjer je igral s pianistom Boogersom in bobnarjem Son-nijem Gobeerjem. Tako je igral skupaj v vseh »honky-tonk« lokalih Storyvilla, do-kler ni bobnar Joe Lindsay sestavil mali sestav z Louisom. Igrali so povsod tam, kjer Joe Oliver ni mogel zaradi preobre-;. Joe Oliver je skrbel za svojega varovanca. Nekega dne je stopil Joe »King« Oliver k Armstrongu in mu dejal: »želel bi, da bi igral v mojem an-samblu drugi kornet. Vendar pa bo treba nabaviti dolge hlače,« je končal smeje. To je bila prva stopnica k uspehu. Kmalu zatem se je vodja orkestra, »King« Oliver, odpravil na pot po Mississippiju v Chi-cago. Njegovo mesto pa je prevzel Louis Armstrong. O tej dobi pravi »Satchmo«: »Bilo je veliko, igrati Oliverjeve dele za kornet. BIl sem prav važen!« To je bila velika doba Louisa! Imenovali so ga »Prva trobenta New Orleansa«. Ni minil teden dni, ne da bi se pri njem oglasil kak tro-bentar in ga poprosil, naj mu pokaže, s kakšnim ustnikom igra, kajti trdili so, da z normalnim (ustnikom) ni mogoče do-segati takšnih tonov. Pravili so, da se po-služuje tehnične zvijače. Toda Louis je igral s prav takim ustnikom kot ostali, pripovedoval je o svoji tehniki in načinu igranja, vendar mu nobeden ni verjel. Nekateri so ga skušali posnemati, igrali so prav tako kot on, toda samo mesec ali dva, kajti nato so hudo zboleli. Eden iz-med teh je bil Billy Shaw, ki je igral ne-kaj mesecev prav tako kot Louis Arm-strong. Vendar samo nekaj mesecev! Kajti nastopila je paraliza ustnic in nikoli več ni mogel igrati. Billy Shaw se je vprašal: »Uganka je, zakaj Louis ne zboli za para-lizo.«
Šestnajst mesecev je igral v orkestru Kida Orija, nato pa sprejel vabilo Fata Marabla in prvič v življenju zapustil svoje
rodno mesto — New Orleans. S Fata Ma-rabla orkestrom Jazz E-Sazz Band je no-vembra 1919 odpotoval po reki Mississippi do St. Louisa in Memphisa in po Missou-riju do Ohija. Ob tej priložnosti se je srečal z mnogimi »izgubljenimi« godbeniki iz New Orleansa. Le-ti so po ukinitvi raz-posajenega življenja 1917 v Storyvillu za-pustili rojstno mesto jazza in si pričeli služiti kruh na raznih »river boatih« — potniških ladjah, ki so bile odličen kon-zument brezposelnih godbenikov.
V orkestru Fata Marabla so igrali še ti-le znani godbeniki: Johny Dodds, Pops Foster, Boyd Atkins, Johnny St. Cyr in David Jones. David Jones je bU prvi, ki je Louisa vpeljal v svet notnih črt, not ter notnih ključev. Leta 1921 se Louis vrne v New Orleans in igra v kavarni »The real thing« z Luisom Russellom, Albertom Ni-colasom in Barnejem Bigardora. Istočasno je nastopal pri tedaj vodečem orkestru, ali bolje pihalnemu ansamblu, »Tuxedo Brass Band«. Ko se je leta 1922 vrnil g člani »Tuxedo Band« z nekega pogreba, ga je doma čakal telegratn. »King« Oliver je klical Louisa Armstronga t Chicago, kjer je igral drugo trobento. Louisova mama je izvedela, da je Louis v Chicagu zbolel in da mu gre slabo. Vsa v skrbeh je odpotovala v Chicago, da se prepriča, če so te govorice resnične. Louis pravi o tem takole:
»Neke noči sem sedel na odrv (v Lin-con Gardens — Chicago) in pihal v instru-ment. Iznenada opazim med plesalci obraz Mary Ann. Ko me je videla, kako sem po-stal lep, debelušast, zdrav in srečen, je razjokala. Preostali del večera je preživela z nami na odru, mi pa smo od veselja zelo slabo igrali.               (Se nadaljuje)
Prišek tokrat kot aranžer
Ni dolgo tega, ko je bila na sporedu ljub-ljanskega radia oddaja pod naslovom »Pred-stavljamo vam Jožeta Privška kot aranžer-ja«. Sestavljalci oddaj ljubljanskega radla s-o prišli na precej izvirno misel, sestaviti oddaje, v katerlh bodo predstavili občinstvu v dvorani in radijskim poslušalcem, po ene-ga znanega jugoslovanskega aranžerja za-bavne glasbe in jazza. Prvi je bll na vrstl Jože Privšek, skladatelj in aranžcr, o kate-rem se mnogo sliši tudi v tnjini.
Žal pa večer ni usp«l tako, kot smo priča-kovali. Koncert je pričel z njegovo kompo-zicijo iz »Opatije 1958«. Vozi me vlak v da-ljave. Le-ta je na takratnem festivalu zelo uspela, vendar pa.. . Privšek je po besedab napovedovalca aranžiral več kot tisoč skladb, mi pa smo poslušall kompozicijo, ki smo jo že tolikokrat slišali in poznamo aranžma žc skoraj napamet. Ali ne bi bilo bolje slLšati stvari v njegovem aranžmaju, ki niso bile tolikokrat igrane, a so po vrediiosti mnogo dragocenejše. Podobno v drugem delu pro-. grama, ko smo slišall dve skladbi v sedmih izvedbah. Menim, da je dovolj, če slišimo eno skladbo (Njujorška jesen) v štirih raz-Hčnih aranžmajih in ne pat«m še eno sklad-bo (Daj ml roko) v treh različnih izvedbali-Najuspelcjši aranžma? To je po mnenju ob-činstva v dvorani tretjega izvedba Avseniko-ve Daj mi roko, ki je bila napisana za pi-halno godbo v ritmu koračnice!
Stran 9
INDEKS
IN...
PUCK
Hokejisti ljuMjanske Olympaje so se v tej sezoni že močno razživeli. Tako smo izbrali IGORJA RADINA, da nam pove nekaj o sebi in o hokeju.
*  Naprej se seznanimo.
»Sem absolvent elektrotehnike, Ljubljančan. Nekaj izpitov mi je še ostalo, vendar upatn, da mi bo uspe-lo t prihodnjem letu dokončati študij.«
« In športni podatki:
»Drsal sem že od mladih nog, v prvem moštvu ljubljanskega hokej-skega kluba pa sem prvič nastopil leta 1957. Odkar treniramo s češkim trenerjem, nimamo prostega dne. Treniramo vsak dan; le dva dneva sta rezervirana — za tekme.«
« Kaj pa ostale športne panoge?
»Več let sem poleti veslal pri »Savici«. Kljub temu, da sem s klubskimi tovariši dosegel nekaj uspehov, sem veslanje že opustil. Najljubši šport mi je — smučanje. V naših skromnih pogojih se rav* nam po načelu (enako kot mnogi drugi študenje): Zaradi študija smu-čanje ne sme trpeti!«
•  Kaj sodiš o prepričanju, da je hokej — za boksom in rugbyjem — najtrši  šport? Si  bil  dostikrat  po. škodovan?
»To gotovo ne drži. Igralci smo dobro zaščiteni; pravi pretepi, pa, seveda, niso v pravilih.
V moštvu igram branilca, a sem si le enkrat izvinil nogo v gležnju. Ta poškodba se mi je kasneje več-krat ponovila, tako da sem lani le malo igral, a žal tudi malo smučal.« « In hokejski načrti? »Kljub tihim željam po trdno osvojenem drugem mestu v ligi, mi-slim, da nam bo Kranjska gora (po-družnica hokejistov z Jesenic) dela-la precej preglavic«
0 Povrnitno se še k študiju. Zani-ma nas študijski davek športu in obratno.
»Rezultat je neodločen. Nekaj iz-pitov res dolgujem prav hokeju in smučanju. Enkrat pa sem se zaradi študlja odpovedal sodelovanju v dr-žavni reprezentanci za tekmo v Bu-dimpešti.
Za državno moštvo še nisem igral, bil pa sem vanj že večkrat izbran.« 9 Ali te profesorji poznajo le kot študenta?
»Doslej, da. Videti je, da ne obi-skujejo hokejskih tekem. Seveda pa mi to ni v škodo.«
* Kaj pa študentska športna or-ganizacija na fakulteti?
»Doslej sem vsako leto sodeloval pri organizaciji smučarskega prven-stva v Kranjski gori. V zadnjem času sem opazil obvestila o neob-vezni vadbi, vendar mislim, da so bila za večino študentov preveč ne-opazna.
Lahko rečem, da je bilo športno udejstvovanje študentov na naši fa-kulteti pred dvema, tremi leti dosti bolj razgibano. Razliko lahko pri-pišemo spremenjenim študijskim pogojem, pa tudi Ijudem.«
Pred nedavnim je bilo na rektoratu Ijubljanske univerze posvetovanje o vpra-šanjih telesne vzgoje in športa. Razprava je pokazala, da ta dejavnost še vedno ni našla tistega mesta, ki bi ji v celotni aktiv-nosti študentov pravzaprav pripadala. Štu-dentje sami so pri razvijanju telesne kul-ture premalo aktivni, premalo iniciativni, predvsem pa dajejo premalo podpore pri-zadevanjem univerze, s katerimi želi to Bktivnost poživiti. Dejstvo je, da so bili prav študentje tisti, ki so zahtevali uvedbo telesne kulture in tisti, ki so dali iniciati-vo za ustanovitev komisij za telesno kul-turo in izvenarmadno vzgojo. Danes, ko Imamo že skromne začetke načrtnega dela na tem področju, zaenkrat resda samo preko fakultativne vadbe, pa študentska organizacija ne kaže več potrebnega zani-manja. Vzrokov za tako stanje je nedvom-rit» več in bi nas njihovo analiziranje pri-vedlo predaleč. Gotovo pa je, da so realne možnosti za poživitev telesnovzgojne ak-tivnosti študentov, saj to najbolj potrjuje njihov neposredni interes za tako ali dru-gačno obliko udejstvovanja v rekreacij-skem ali tudi tekmovalnem športu.
Na univerzi obstoje tri organizacije, ki se ukvarjajo s temi vprašanji. To so: ko-tnisija za telesno kulturo in izvenarmadno vzgojo pri rektoratu, zveza študentskih športnih organizacij in akademsko šport-no društvo »Olympija«. Dosedanje delo vseh teh treh organizmov pa je bilo pre-malo vsklajeno, pa morda tudi premalo uspešno, da bi lahko odločilno vplivalo na izboljšanje položaja. Posvetovanje je zato skušalo nakazati, kakšno naj bo me-sto in vloga vsake od teh organizacij v bodoče.
Olympija danes nedvomno pomeni vrh slovenskega športa. Razumljivo je tudi, da njeno jedro in večino članstva predstav-ljajo študentje oziroma športniki, ki so se rekrutirali iz študentskih vrst. Vendar pa je dokaj nenavadno, da prave povezave med študenti in društvom samim ni. če-prav se je Olympija razvila iz zveze štu-dentskih išportnih organizacij, danes med njima ni pravega sodelovanja in je celo čutiti razkorak v njunem delu. Zveza štu-dfentov na ljubljanski univerzi pa ima tudi sam neposreden interes na delu in sodelovanju s tako močnim študentskim kolektivom kot je Olympija, Sami odnosi, ki vladajo v društvu, vprašanja finansi-. ranja in koncepta društva, predvsem pa vprašanje vzgoje lika športnika-študenta, so vprašanja, do katerih organizacija ne more biti" ravnodušna. Okrepiti bo zato potrebno neposredno sodelovanje med društvom in univerzitetnim odborom in ustvariti občutdc, da je to Vrhunsko šport-no društvo res študentski športni kolek-tiv, ki po eni strani reprezentira ljubljan-sfco univerzo im njene študente, po drugi strani pa rekrutira svoje olanstvo s širo-kega študentskega zaledja. Jasno je, da je prav s tem podana tudi vloga Zveze štu-
TEHNIČNISLOVAR
V kratkem bo izšel kot plod dolgoletnega in vzlrajnega de-la   naših   znanstvenikov   in strokovnjakov SPLOŠNI TEHNIŠKI SLOVAR,
I.  DEL,   ČRKE  A-0 prvi slovar slovenskega teh-niškega jezika.    .
Cena I. dela slovarja je v prednaročilu 4000 din za iz-vod. Po zaključeni subskrip-ciji bo cena znatno višja. Študentje univerze v Ljubljani!
Naročite splošni tehniški slovar in izkoristite ugodnost naročila v subskripciji!
Študentom nudimo možnost obročnega  odplačevanja.
Naročiia    sprejema    Zveza
ŠOLT, Ljubljana, Poljanska 6,
kjer dobite tudi vsa pojasnila;
Zveza inženlrjev in tehnikov
LR Slovenije
Alpinizem   v   Visokih   Tatrah.   (Fotografija  z   razstave   študentov • planincev.)
dentskih športnih organizacij. Ona mora organizirati najširšo telesnovzgojno šport-no aktivnost študentov, organizirati tek-movanja fakultetnih športnih kolektivov, usmerjati ustanavljanje športnih dru-štev in aktivov in skrbeti za program ln organizacijo vsega tega dela. Razumlji-vo pa je, da se tega dela ne da opraviti brez podpore Zveze študentov, ki bo mo-rala vprašanja športa vrednotiti drugače kot doslej.
Komisija za telesno kulturo bi morala biti streha te organizacije. To naj bi bil strokovni in usmerjevalni organ celotne telesnovzgojne aktivnosti na univerzi.
Univerza ima interes na množični šport-no aktivnost študentov, za fakultativno in redno telesno vzgojo, pa tudi za kvali-tetni tekmovalni šport. Odslej, ko bodo delale te organizacije z roko v roki, bo ta cilj  morda dosežen.
ŠKOLSKA KNJIGA ZAGREB, Masarykova 28
nudi veliko izbiro
UČBENIKOV ZA VISOKE ŠOLE IN FAKULTETE
-  Bartolič Lj. i  Urbany  M.: FIRST STKPS   IN BUSINESS ENGLISH
— tečaj  engleskog jezika za ekonomiste                                                              640 din
-  Batušič I. i Juračič Lj.: LE FRAN^AIS ET LA FRANCE DE LECONOMISTE       460 din
-  Jakič   B.  i  Plohl  M.:  DER   OKONOMIST  LERNT  DEUTSCH                                 770 din
-  Krajčevič Franjo: KONTROLA I REVIZIJA POSLOVANJA PODUZECA                 770 din
-  Zerdar Vladimir:  UD2BENIK STATISTIKE                                                            1250 din
-  Supek   Zvonimir:   TEHNOLOGIJA   S  POZNAVANJEM  ROBE,  n                           900 din
-  Urbany  Mari;an:  FOREIGN  TRADE  CORRESPONDENCE                                      650 din
-  Vranič  Vladimir:  MATEMATIKA  ZA EKONOMISTE,   I                                          700 din
-  Vranič   Vladimir:  MATEMATIKA   ZA EKONOMISTE,   II                                        500 din
-  Zuvela Ivo: PRIVREDNO PRAVO                                                                           iooo din
-  Andrassy Juraj: MEDJUNARODNO PRAVO                                                           1450 din
-  Culinovič Ferdo: DRZAVNOPRAVNA HISTORIJA JUGOSLOVANSKIH
ZEMALJA XIX I XX VIJEKA, knjiga I                                                              940 din
-  Culinovič  Ferdo:  STVARANJE  NOVE  JUGOSLOVANSKE DR2AVE                      950 dtn
-  Ibler  Vladimir:  DIPLOMATSKA  HISTORIJA   1814-1871                                            580 din
-  Prokop Ana: KOMENTAR OSNOVNOG ZAKONA O BRAKU, I                              450 din
-  Prokop  Ana: KOMENTAR  OSNOVNOG ZAKONA O BRAKU,  II                           700 din
-  Pusič Eugen: UPRAVA, knjiga I                                                                             noo dln
-  Vukovič  Mihajlo:   OPCl DIO   GRADJANSKOG   PRAVA,   I                                       50O din
-  Vukovič  Mihajlo:   OPCl DIO  GRADJANSKOG  PRAVA,   II                                     620 din
-  Vukovič   Mihajlo:  PRAVILA   GRADJANSKOG PRAVA                                          3500 din
-  Niče Vilko: UVOD U SINTETICKU DEOMETRIJU                                                  670 din
-  Niče Vilko: PERSPEKTIVA                                                                                       230 dln
-  Sedmak Viktor: UVOD U ALGEBRU                                                                      1400 din
-  Supek Ivan: TEORIJSKA FIZIKA  I STRUKTURA  MATERIJE, I dlo                    1600 din
-  Herak Milan: GEOLOGUA                                                                                       1640 din
-  Botteri Ivan: INTERNA MEDICINA, I dio                                                              2300 din
-  Botteri Ivan: INTERNA MEDICINA, n dio                                                              1920 din
-  Ivančevič R. i  Krstulovič V.: ELEKTROKARDIOGRAFIJA                                    2100 din
-  Tomič Dragutin: TERAPUSKE DOZE                                                                       620 din
-  Suvin  Miroslav:  ZUBNA  PROTETIKA, knjiga   m                                                  750 din
-  Vuletič Vinko: INTERNA  PROPERDEUTIKA,  n dio                                              1060 din
-  Ivančevič Ivo:  FARMAKOLOGIJA                                                                           1830 din
-  Hamm Josip: STAROSLAVENSKA CITANKA                                                          700 din
-  Hmm Josip:   STAROSLAVENSKA  GRAMATIKA                                                      550 din
-  Hergešič   Ivo:  KNJIŽEVNE KRONIKE  (1948-1957)                                                     400 din
-  x x x x x x: HISTORIJA NARODA JUGOSLAVIJE, II dio (od početka XVI
do potkraj XVIII stoleča)                                                                                    3400 din
-  Jernej  Josdp:  TALIJANSKA GRAMATIKA, I dio                                                     360 din
-  Jernej   Josip: TALIJANSKA GRAMATIKA, II  dio                                                  680 din
-  Poljanec F. Radoslav:  NJEMACKI IZGOVOR                                                          760 din -XXXXXXXXX:   STR ANI  PISCI -   KNJI2EVNI LEKSIKON                             1450 din
-  Bartolič Lj€rka: ENGINEERING ENGLISH  ANS IST TERMINOGY
(Tehnički engleski i njegova termino-logija)                                                        850 din
-  Andreis J.  - Cvetko  D. - Durič - Klajn  S.: HISTORIJSKI RAZVOJ
MUZICKE  KULTURE  U JUGOSLAVIJI                                                              2800 din
IZIDE    KMALU
-  Babič   Simun:   UVOD   U   EKONOMIKU   PRIVREDNIH   PODUZEČA,   III  proš.   izd.   (no-
vembar  1962)
-  Poljanec-Madatova  S.  i  Pol;anec F.   R.:  RUSKO  HRVATSKOSRPSKI RJECNIK   (no-
vember 1962)
-  Horvat Marijan:  RIMSKO  PRAVO,  IV izd.  (december 1962)
-  Niče   Viktor:   DESKRIPTIVNA   GEOMETRIJA,   II  izd.   (december   1962)
-  Batušič Ivana: FRANCUSKO POSLOVNO DOPISOVANJE, III izd. (februar 1963)
-  Vinja  Vojmir:  OSNOVE SPANJOLSKE GRAMATIKE  (februar 1963)
-  Hauptmann Erik: HEMATOLOGUA (marec 1963)
-  Cullnovič Ferdo: DR2AVNOPRAVNI  RAZVITAK JUGOSLAVIJE (marec 1963)
ZAHTEVAJTE NAŠ KATALOG, V KATEREM SO NAŠTETE VSE NAŠE IZDAJIE ZA VISOKE ŠOU IN FAKULTETE.
NAŠE KNJIGE LAHKO KUPITE V VSEH KNJiGARNAH ALI PA V KNJiGARNI IZDAJATELJA: ŠKOLSKA KNJIGA — ZAGREB, BOGOVJ-ČEVA 1 a.
ODSLEJ
Z ROKO
Florijan: memoari (4
No, kako je bilo takrat, ko je bilo na-pak za celo stran, sem vam že v prejšnji številki povedal. Le enkrat samkrat sem povzročil odkrito negodovanje skupine bralcev. S svojim pisanjem, seveda (zlob-neži trdijo, da še vedno pišem tkzv. perje). Zastopniki užaljenih bralcev so prihrume-li — željni moje krvi — bi lahko preti-rano rekel. Seveda sem se jim umaknil za peč, urednik pa je moral pristati na popravek, saj so bili res hrusti. Kljub vsemu smo jim v popravku še enkrat za-vdali. (Pa naj še kdo reče, da stari časi niso bili dobri, zlati!)
Kot sem že sam priznal, sem razen pri tisku sodeloval še pri neki drugi pod-vrsti študentskega življenja. Kaj prida tu-di tem nisem opravil — baje. Igral sem vsega 4 tekme: dosegel sem 1 gol, v dveh tekmah sem imel lastno mrežo precej načeto, v eni pa sem ohranil le-to nedo-taknjeno. Bil seir v zmagovitem moštvu na faksu in drugič smo tudi vodili na lest-vici univerzitetne lige. 2al je bilo tekmo-vanje po našem uspehu v prvem kolu pre-kinjeno (zaradi tacanja po travi.) V od-bojki sem trikrat uspešno serviral, potem
pa je že nasprotnik vodil 2:0 v nizih in je moja ekipa obstala na zadnjem mestu I. kolu, ker je tekmovanje zopet »premi-nulo« zaradi razbite šipe.) O svojem uspe-hu na šahovskem brzoturnirju niti ne go-vorim rad, saj so se nasprotniki, podkrep-Ijeni s točkami, ki sem jih radodarno delil, utrdili v vodstvu.
Pravijo, da so nekateri bralci že sila ne-strpni, kdaj bom nehal kvasiti prazne marnje, kot imenujejo moje pismene do-sežke. K sreči sem pri listu jaz, zato jim tudi pišem ja^. Oni pa naj pišejo poroči-la in referate na faksu, — če jih bo kdo bral.
Tako, vidite, ocenjujem blejanje ovac v čredi. Saj je res, da bom kar v tej števil-ki končal s pisanjem, ampak iz drugih razlogov.
S pisanjem sem posegel v čas, ki je nekako od nas in naše stvarnosti premalo oddaljen. Vsak naš — malo boljši, seveda — kronist se tako kot jaz izogiba ocenje-vanja bližnje preteklosti. Znana stvar: »še ni zrelo; dozorelo; na dogodke še ni legel prah starosti, ki čez leta omiljuje posege.«                     Zatorej  na  svidenje!
¦ I  a vogalu pretep.
l^y Miličnik, visok in suh.
J ™ »Kaj se je zgodilo?«
»Tale je bil«, pravi glas iz gruče.
»Kateri?«
»Tale«, pravi isti glas in uperi kazalec na postavnega tipa.
»Tovariš«, reče miličnik strogo, »pojdi-te z mehoj«.
»Jaz?«,   vpraša  korenjak.
Miličnik migne z brki.
»Da«, reče.
»Jok«, odgovori' trš»ti tip.
»Kako: ,jok'?«
»Tako  pač:  jok.i.
Skupina se zasmeje in zoži krog okoli miličnika in postavnega tipa. število ra-dovednežev je naraslo. Medtem se je drugi pretepač nekam izgubil. Miličnik je
SVOBODIMA IZBIRA
Konec
nenadoma opazil, da mu pomembnost v očeh tega kroga ljudi izginja in da se mu je dostojanstvo malo zamajalo. Zategne si bluzo.
»Pojdite z menoj,« reče zelo strogo, »sicer bom energičneje postopal!«
Pri besedi »energičneje« napravi milič-nik kratek odmor. To besedo izgovori bolj svečano kot ostale. Kljub svoji volji taki besedi ni mogel dati iste važnosti kot drugim, povsem navadinim besedam. Celo zmagoslavno se je nasmehnil.
»Ampak vi mene ne smete udariti«, pravl tršati tip.
»Kako?« vpraša miličnik.
»Rekel sem, da me ne smete udariti.«
»Zakaj pa tega ne bi smel? Kakšen cvet pa si ti, da te ne smem udariti?«
»Nisem noben cvet, ampak pravim, da me vi osebno ne smete udariti?«
»Jaz osebno?«
»Da, vi osebno.«
»Glej ga, prosim te,« se obrne miličnik k množici, »jaz ga osebno ne rriorem uda-riti! Kako to misli?.«
»Tako. Jaz imam svojega miličnika«, pravi korenjak, »in samo on ima pravico, da me bije, ali da me odjpelje v arest, nih-če drug. Samo kadar je bolan, ga lahko nekdo zamenja.«
Miličnik   izbnlji oči in nasilnika ne, verno pogleda.
»V našem rajonu« nadaljuje tršati tip, »sino upeljali svobodno izbiro miličnikov in vsak je po svoji pameti enega Izbral. Nekdo ima rad takega, ki ne udarja moč-no, nekdio tistega, ki enkrat dobro useka in dolgo časa ne gnjavi. Tako sem tudi jaz izbral svojega miličnika. Lahko ga najdete, če hočete; njegova številka je 2244.«
Miličnik si je otrl znoj s 6ela. Potern se še enkrat odkašljal. Hotel je reči, da o tem ni ničesar slišal, a se je zadržal, da se mu slučajno ne bi posmejali.
»Kaj naj zdaj torej storim?«
»Ne vem,« pravi koremjak.
Miličnik se dobrohotno nasmehne.
»Katero številko si že rekel?«
»2244 na okroglo.«
»Dobro«, reče miličnik, »jaz grem, da ga poiščem, ti pa počakaj.«
MUoš Nikolič
Pričujoča zgodba je ena iz-med tistih, ki jih zaradi groz-Ijivosti niso dovolili prirediti Hitchcoku za televizijo. Zgod-ba pripoveduje o divjačini in lovu — posebne vrste. Da pa ne bi svojih bralcev po nepo-trebnem razburjali, smo se odločili, da bomo zgodbo ob-javljali v nadaljevanjih. Tako bodo naši bralci po koščkih spoznali to najnevarnejšo div-jačino in telefoni na klinikah in bolnišnicah za živčne «lo-me ne bodo zvonili.
Piše:
Richard
Conell
»Strel s pištolo«, je zamrmmral Rainsford in plaval naprej.
Deset minut kasneje je po določenem naporu za-slišal drug šum — najbolj dobrodošel, kar jih je kdaj slišal — mrmranje in renčanje morja, ki se lomi na skalnati obali. Bil je na skalah skorajda predno jih je zagledal. S preostalimi močmi se je izvlekel iz vrtinčastih voda. Nazobčane čeri so v nejasnosti štrlele pred njim. Vzpenjal se je, stopinjo za stopinjo. Sopihajoč je z obdrgnjenimi rokami zle-zel na raven prostor na vrhu. Gosta džungla je se-gala prav do roba čeri. Kakšne nevšečnosti bi mu lahko prinesla ta zmešnjava dreves in grmičevja, ga sedaj ni zanimalo. Vse, kar je vedel, je bilo, da se je rešil pred sovražnikom — morjem in da je po-polnoma moker. Z glavo naprej se je vrgel v go-ščavo  in padel  v najgloblji  sen svojega življenja.
Ko je odprl oči, je po višini sonca ugotovil, da mora biti že pozno popoldne. Spanje pa mu je pri-neslo novo nevšečnost; lakota ga je neusmiljeno mučila.
»Kjer so streli iz pištole, tam je tudi človek. Kjer je človek, tam je hrana,« je pomislil. Toda kakšne vrste človek bi mogel biti na tako zapuščenem oto-ku? Neprekinjena fronta džungle je obrobljala obalo.
Nobenega znamenja o kakšnem poskusu prehoda skozi goščavo ni videl; laže je bilo iti ob obali in Rainsford je zagazii v vodo. Nedaleč od mesta, kjer je zlezel iž morja, se je ustavil.
Neka ranjena stvar, očitno velika žival, je mlatila okoli v goščavi; videlo se je odlomljeno grmičevje; zaplata mahu na tleh je bila krvavo rdeča. Majhna, svetlordeča stvar nedaleč proč, je pritegnila njegovo pozornost. Na tleh je ležal prazen naboj.
»Dvaindvajset,« je rekel. »Cuden je. Gotovo je bila tudi velika živa žival. Gotovo se je zverina bo-rila. Mislim, da so prvi trije streli ranili zasledo-vano divjačiiio, zadnji strel pa je padel, ko jo je našel in pokončal.«
Preiskal je tla in našel sled lovčevih škomjev. Vlekla se je vzdolž čeri, v smeri, v katero je šel. Vneto je hitel vzdolž čeri, smukajoč se med razme-tanimi kamni; noč se je začela spuščati nad otok.
Mrzla tema se je črnikala nad morjem in džunglo, ko je Rainsford ugledal luči. Prišel je do njih, ko se je v krivini obrnil od obale. Njegova prva misel je bila, da je prišel v vas, kajti luči je bilo veliko. Toda v svoje veliko presenečenje je ugotovil, da priha-jajo luči iz ene same velike stavbe, večnadstropne strukture s stolpiči, ki so moleli v temno nebo.
Njegove oči so zagledale obrise sijajnega gradu: sezidan je bil na strrnini in s treh strani so ga čeri razmejevale od lakomnih ustnic morja.
»čudež,« je pomislil Rainford. Toda ni bil čudež; to je spoznal, ko je odprl visoka železna bodeča dvoriščna vrata. Tudi kamnite stopnice so bile do-volj realne: masivna vrata s tolkalom so bila dovolj resnična in vendar je v zraku viselo nekaj neresničnega.
Dvignil je tolkalo na vratih: zaječalo je, kot da ga ne bi še nihče uporabljal. Spustil ga je in zmra-zilo ga je ob bobnenju, ki se je zaslišalo. Mislil je, da sliši nekje znotraj korake, vendar so vrata ostala zaprta.
Zopet je dvignil tolkalo in ga spustil. Potem so se vrata nenadoma odprla (nekdo je moral priteči in jih sunkovito povleči) in Rarnsford je obstal v reki luči, ki je prihajala iz notranjosti in ga slepila. Prva stvar, ki so jo njegove oči zaznale, je bil naj-večji človek, kar ga je Rainsford kdajkoli videl — gigantska postava atletskih ramen, s črno brado, ki mu je segala do pasu. V roki je mož držal pištolo z dolgo cevjo in meril Rarinsfordu v srce.
Iz poraščenega obraza je bolščalo vanj dvoje majhnih oči.
»Ne vznemirjajte se,« je rekel Reinsford z nasme-hom, za katerega je mislil. da je razorožujoč. »Ni-sem ropar. Padel sem z jahte. Imenujem se Sanger Rainsford in živim v New Yorku.«
Grozeči pogled v očeh se ni spremenil. Revolver je meril vanj, kot da bi bil človek za njim kip. No-benega znamenja, ki bi povedal, da je razumel nj&-gove  besede,  ni  dal.  Tudi   ni  pokazal,  da  jih  je
slišal. Oblečen je bil v uniformo, črno uniformo, ki je bila obšita z astrahanom.
»Jaz sem Sanger Rrainsford iz New Yorka,« je Rainsford znova začel. »Padel sem z jahte. Lačen sem.«
Možev edini odgovor je bil ta, da je s palcem naperil pištolo. Takoj nato pa je videl, kako se je moževa prosta roka zganila k čelu v vojaški pozdrav, in videl je, kako je udaril s petami ter se postavil v pozor. Nek drug človek je prihajal po marmor-nih stopnicah, vzravnan in vitek ,v večemi obleki. Pohitel je k Rainsfordu in mu ponudil roko.
S kultiviranim glasom, v katerem je površen akcent dal preciznost in lahkotnost, je rekel: »V ve-liko zodovbljstvo in čast mi je, da vas lahko sprej-mem, Mister Sanger Rainsford, slavni lovec, na svojem domu.«
Rainsford je avtomatično sprejel človekovo roko.
»Bral sem vaše knjige o lovu na snežne leoparde v Tibetu, vidite,« je začel razlagati. »Jaz sem general Zaroff,«
Rainsfodov prvi vtis je bil, da je mož izredno prijazen; in drugi — da je generalov obraz nekako originalen, s tančico obzirnosti. Bil je visok človek srednjih let. Lase je imel povsem bele, toda močne obrvi in vojaški brki so bili črni kot noč, iz ka-tere je prišel Rrainsfod. Tudi njegove oči so bile črne in zelo široke. Imel je široke ličnice in temen obraz, obraz človeka, ki je navajen ukazovati, obraz aristokrata.
Ko se je obrnil k možu v uniformi, je napravil z roko znamenje. Velikan je spustil roko, v kateri je držal pištolo, in s pozdravom odšel.
»Ivan je nenavadno močan fant,« je rekel ge-neral. »Ima pa to nesrečo, da je gluh in nem. Pre-prost fant, toda bojim se, da je nekoliko divji.«
»Ali je Rus?«
»Kozak je,« je rekel general in se zasmejal.
»Tudi jaz sem,« je pristavil.
»Pojdite,« je rekel. »Ne bova stala tukaj. Govo-riva lajiko tudi kasneje. Sedaj potrebujete predvsem obleko in hrano. Dobili boste vse.«
Se  nadaljuje
Najnevarnejša
divjačina
SKUPŠČINA KLUBA GORSŠKIH ŠTUDENTOV
Javno
podeljevanje
štipendij
7 četrtek, 8. noverribra, so se zbrali goriški študeintje na redni skupščini, da bi pregledali opravljeno delo in poiskali nove smernice za bodoče delo. Po udeležbi ter resnem in delovnem tonu je skupščina prekosila vse dosedanje.
Poročilo predsednika kluba Srečka Beričiča je zajelo vse važnejše probleme v dosedanjem <ielovanju. Klub je v pre-teklem lefcu organiziral \eč pomembnih ak-Cij: sestanke s štipendisti in štipenditorji po   občinskih sekcijah, več športnih sre-
čanj, smučarski tečaj, pohod po partizan-sklh. poteh, literarne tn družabne večere itd.
Kakor poročilo, tako je tudi večina diskutantov posvetila ironogo pozornosti vprašanju štipendiranja in kadriranja. Se-stanki štipenditorjev in štipendlistov v okviru vseh štirih občinskih sekcij so uspešno načeli to vprašanje, čeprav ta posvetovanja niso povsem uspela, ker šti-penditorji, razen predstavnikov ObLO, na-čeloma niso razumeli nujnostl in važnosti
Bralce Tribune v študentskem naselju in Akademskem kolegiju obvešča-
mo, da bo naslednja številka Tribune izšla v torek, 27. novembra, v
povečanem obsegu, na 20. straneh. študentje bodo dobili Tribuno že v
torek zvečer pri vratarjih blokov oziroma Akademskega kolegija. Tribuno
bomo poslali vsem stanovalcem študentskega naselja in Akademskega
kolegija.
V sredo, 5. decembra, Tribuna ne bo izšla.
Uredništvo Tribune
V   Lajovčevi  dvorani  akademije za glasbo v Ljubljani je bila 6. no-vembra redna letna skupščina A6. Skupščina  je  izredno  uspela.  To nam potrjuje tudi veliko število pri-sotnih in razgibana diskusija.
V   diskusijo, ki je  obravnavala široko problematiko akademije za glasbo, je pose-gel tudi rektor, prof. Karlo Rupel. Dotak-nil se je problemov in težav, s kateritni se   srečuje   uprava   akademije   predvsem zaradi   pomanjkanja  prostora.  Prav  tako $e  govoril  o  stopenjskem študiju in de-jal, da bo akademija za glasbo v bližnji prihodnosti    organizirala   tretjo   stopnjo študija, za    katero je med slušatelji aka-demije veliko zanimanje.
Študentje so v svojih diskusijah ob-ravnavali problematiko vadbe, pomanjka-nja skript in vprašanje odnosa profesor — študent. Nadalje so ugotovili, da se štuentje med seboj ne poznajo in so zato predlagali, da bi na akademiji or-ganizirali razne oblike dmžbenega živ-ljenja. Za rešitev nekaterih problemov pa so predlagali tesnejše sodelovanje med profesorji in študenti.
T. J.
Sodelovanje profesorjev
in studentov-
rešitev
problemov
takih posvetovanj in se le-teh razen neka-terih izjem niso udeleževali. Osnova teh razgovorov so bile dobro pripravljene an-kete, ki so jih prectstavniki štipendistov osebno izvedU v vseh večjih gospodarskih organizacijah in ustanovah v goriškem okraju. Anketa je pokazala, da še zdaleč niso izčrpane možnosti za štipendiranje. Veliko pomanjkanje srednje in visoko kva-lificiranega kadra;^ samo dve podjetji sta imeli izdelane pravilnike o štipendiranju, le redka podjetja pa imajo komisije za podeljevanje štipendij. Štipendije se pode-ljujejo še preveč subjektivno, odvisno od stališč vodilnih ljudi v podjetjih in ustanovah. S simpatijo je bil sprejet pred-log, na;, bi t,udi v naših občinah začeli z javnim podeljevanjem štipendij (o tem smo v Tribuni že pisali). Razveseljivo je dejstvo, da se omenjena posvetovanja niso izčrpala samo v zahtevi po višjih štipendi-jah. štip*fendisti in predstavniki občin so opozorili na vrsto problemov in prispevali mnogo uporabnih sugestij. Naj naštejem le nekatere od teh: večja povezava s prak-so, obvezno opravljanje prakse v doma-čem podjetju (kjer to študij zahteva), di-plomanti bi lahko prevzemali diplomske naloge pri svojem podjetju, štipenditor bi moral izvajati strožjo kontrolo nad delom svjega štipendista, kajti le tako bodo sred-stva, ki jih nalaga podjetje v njegovo izo-braževanje, rentabilno naložna. Opozorili so na mnoge napake v gledanju posamez-nih podjetij (beri vodilnih uslužbencev!) na štipendije in štipendista. štipendija ni podipora, ki jo podjetje naloži v neboglje-nega bruca. Denar je ob pravilnem nad-zorstvu in usmerjanju zelo koristno nalo-žen. Brez dobrih strokovnjakov naša pod-jetja ne bodo mogla kankurirati ostalim, zlasti ne s proizvodi za izvoz. Mišljenje, da bodo nove generacije izpodrinile sta-rejše, zaslužnejše kadre, je povsem cehov-sko in ne vodi nikamor. Zlivanje mladih kadrov s starejšimi je osnovno gibalo po spešene evolucije. Zato nam izkušeni moj-stri ne bodo nič manj potrebni. Gre le za pravilno delitev dela in sistematizacijo delovnih mest, tako da bo vsak posamez-nik in celotni delovni kolektiv dal od sebe največ, kar zmore. Kreditiranje kot osno-va materialne pomoči študentu je za štu-dente povsem nesprejemljiv, smo pa za vsako primerno kreditiranje kot dopolnilo štipendiranju. Ne moremo dovoliti, da bi še manj študentk in študentov prišlo iz kmečkih in delavskih vrst. Tudi nagraje-vanje po študijskem uspehu kot dopolnilo k štipendiranju, si vse prepočasi utira pot v naša podjetja. V bodoče bo treba še veliko več takih sestankov in posveto vanj. Poiskati bo treba način, kako pri-tegnlti čim več štipenditorjev, v prvi vrsti pa vse štipendiste. Le s takimi delovnimi srečanji bomo lahko odpravili marsikatero napako in občutno zmanjšali potrebnost in obseg nekoristnega šušljanja med seboj. Prepričan sem, da se rezultati posvetovanj že jasno kažejo, letošnja ^kupščtna pa bo lahko služila s svojimi sklepi in predlogi za vsestransko sodelovanje članov kluba s
'-^0 na terenu.
Razveseljivo je tudi. da so se skupščine kluba v letošnjem letu udeležili tako pol-noštevilno predstavniki dmžbenega in po-litičnega življenja občin in okraja, saj je skupščM prisostvovalo 15 gostov.
•ka-
Maribora
MARIBOR - Kulturne prire-ditve v okviru brucovskih priredi-tev so za nami. Dosegle so le po-lovičen uspeh, ker kljub dobremu obisku na večini predstav ne mo-re nič odtehtati praznine v Union-ski dvorani na koncertu Akadem-skega pevskega zbora »Vinko Vo-dopivec«. Med drugim je v okviru prireditev predaval Bogo Teply o Mariboru, študentje pa so imeli izvenabonmajsko predstavo »Pohuj-šanja  v dolini  šentflorjanski«.
ZAGREB ~ Predsednik Zvezne ljudske skupščine Petar Stambo-lič je pred dnevi obiskal pravno fakulteto v Zagrebu, kjer se je s funkcionarji ZŠ pogovarjal o novi ustavi. Tovariš Stambolič je tudi odgovarjal na vprašanja v zvezi z ustavo.
SPLIT — ^ Splitu se je sestal koordinacijski odbor Zveze študen-tov splitskih fakultet. Sestanka so se udeležili tudi predstavniki iz Du-brovnika in Šibenika. Obravnavali so organizacijske spremembe v or-ganizaciji Zš, ki so posledica vse večjega razvoja šolstva v Dalma-ciji.
SARAJEVO — ^a ekonomski fakulteti v Sarajevu obstaja skupi-na za kulturno in zabavno delo, »Studio 4«. Ta priljubljena kultur-no-zabavna skupina ima že blizu 150 aktivnih članov. Bori se pred-vsem s pomanjkanjem prostorov in materialnih sredstev. Kljub te-mu pa dokaj uspešno deluje in bo lahko postala pomemben faktor ne samo pri kuJturno-zabavnem živ-ljenju ekonomske fakultete, ampak cele  univerze.
BEOGRAD ~ Na agronomski fakulteti so na nedavni skupščini govorili o profilu strokovnjaka, o pouku, kritizirali nestabilne in ne-precizne programe, medtem ko je poročilo fakultetnega odbora ob-segalo enega med najvažnejšimi problemi fakultete — osip študen-tov. Letos bo moralo ponavljati letnik okoli 500 študentov. Kot vzrok tako slabega uspeha so na-vajali  pomanjkanje  učbenikov.
Skopja
DRAMSKI ABONMAJI RAZPRODANI
Studentj« še vedno prihajajo ua »-Akade-mik« spraševat za dramskimi abonmaji. Ven-dar Je njihova pot zastonj; prišli so namreč že prepozno. Zato jih na -Akademiiku-" od-slavljajo praznih rok. Dramski abonmaji so že razprodani. Razprodali so jih v manj kot dveh tednih.
Tako velikega zinamanja za abonmaje prl študentih že dolgo ni bilo. Studentje so ča-kali na »Akad«miku-» prav v vrstah, da bi prišli do nj^h. Prvi abonma je bil zaradl tega takorekoč takoj razprodan. Zaradi takš-nega zanimaja je Drama dala študentam na voljo še en abonma, a je tudi ta že po nekaj dneh pošel. Tako bodo sedaj študentje kar dvakrat napolnill dvorano Drame do zadnje-ga kotička, kar pomeni, da si bo abonmajske predstave v Drami ogledalo približno 1100 študenov. Ta številka pa je zelo vzp-odbudna in pomeni velik uspeb te »Akademikove« akcije.
Cene abonmajskih vstopaiic imajo 50 od-stoten popust; v teku abonmaja si bodo štu-dentj« ogledali kar sedcm predstav. Torej eno predstavo  več kakor lani.
Itlbuna - glasllo Zveze Studentov — Izdaja univesrTlitetni odbor ZSJ — Dreja uredniSkl odbor - Odgovorm urednik Jož« SušmelJ; glavni urednik Niko nftai - Uredništvc In uprava. TribUBa Poljanska 611. tdefon S0-12J - teko« raCun 600-14/3-567 - Letna narotfnlna «0C dlnarjev. pos&mezni tzvod 20 din -Bokoplsov In fotografU oe vrafia-mo   -   TLsk:   CP   Delo.    LJubliana
iribuna