Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA	Letna naročnina, Italija	Lir 35.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177	Letna inozemstvo	Lir 50.000
PODUREDNIŠTVO	Zračna pošta inozemstvo	Lir 80.000
34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 11234499
i
Leto XL. - Štev. 17 (1996)
Gorica - četrtek, 28. aprila 1988 - Trst
Posamezna številka Lir 800
Vrednost našega življenja Pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije [1988]
V zavesti vseh ljudi živi prepričanje, da je človeško življenje najvišja in neodtujljiva vrednota. Vse bo človek žrtvoval, da reši življenje. To prepričanje pa danes vedno bolj izginja in na njegovo mesto stopa človeški egoizem; ta postaja najvišja vrednota.
ABORTUS
Začelo se je s propagiranjem abortusa. Iz človeškega egoizma ali bolje iz egoizma ženske se je rodilo prepričanje, da spočeti otrok ni še človek, temveč samo nekaj, kar lahko postane človek. Torej zarodek ni še človek, zato se ga ženska lahko znebi, kot se lahko znebi vsega, kar ji je v napoto, kot recimo bradavice na obrazu. Majhen zdravniški poseg in bradavica je odpravljena. Podobno je tudi s spočetim bitjem, majhen zdravniški poseg in problem je rešen. Povrhu ji bo družba, to je mi davkoplačevalci, plačala vse stroške. Kaj lepšega in lažjega kot to! In na referendumu so se italijanski državljani v veliki večini izrekli za to.
Zdaj je italijanska družba naredila še korak naprej. O pravici do življenja nerojenega otroka odloča samo mati, oče nič več. Ustavno sodišče je prav pred kratkim izdalo pojasnilo, da ženska, tudi poročena, ne potrebuje soglasja moža, če hoče opraviti abortus. 5. člen zakona 194 pravi, naj se v posvetovalnici pred abortusom vpraša tudi očeta. Ustavno sodišče je sedaj razsodilo, da je tak posvet nesprejemljiv: samo žena brezprizivno odloča o abortusu. Žena (ne upamo se je Imenovati mati) brezprizivno odloča o življenju in smrti otroka, ki ga nosi pod srcem. Niti zakonski mož ne more pri tem nič. Tako ustavno sodišče v Rimu. S tem je uzakonjen princip, ki so ga feministke razglasile v revlucionamem letu 1968: »Moja maternica je moja in jaz z njo razpolagam.«. Tako boste očetje pri najvažnejšem družinskem vprašanju samo nemi gledalci.
SKUPNA ODGOVORNOST
Vatikanski list L’Osservatore Romano piše o vsej zadevi takole:
V teh dneh se odvija polemika o pravici žene, da splavi, ne da bi o tem obvestila moža. Zagovorniki te teze navajajo kot razlog dejstvo, da hočejo braniti ženo pri dogodku, v katerem je zapletena v najvišji meri tako psihološko kot fizično.
Polemika sloni na absurdni predpostavki: ne upošteva namreč, da pri vsem tem prvi prizadeti ni mati niti oče, temveč spočeti otrok. Spor se tiče predvsem te kreature. Spričo tega spočetega človeškega bitja, ki ima pravico, da se rodi, postavo-dajalec nima pravice, da precenjuje obrobne stvari, kot npr. trditev, da ima žena prva pravico pri odločanju, ali naj rodi otroka ali ne.
Spočeti otrok je sad neke dvojice in ima pravico, da ga ne prepustimo na voljo in nevoljo enega samega od staršev. Enostranska odločitev enega samega je nedopustna žalitev celovitosti osebe nerojenega otroka. Starša, ki sta skupno zarodila, se ne moreta odreči solidarnosti, ki izhaja iz njune soodgovornosti.
Zavrniti soodgovornost in solidarnost partnerja ne pomeni potrditi neko pravico, marveč izogniti se neki obveznosti, sprejeti do bitja, ki pripada obema.
EVTANAZIJA
Ko je šlo za abortus, so se slišali glasovi, do je to samo korak do evtanazije, tj. do »prijetne smrti«. Ti preroki so imeli prav. V letu Gospodovem 1988 je na dnevnem redu ravno evtanazija. Socialisti imajo že pripravljen zadevni zakonski predlog, da ga predstavijo v parlamentu. Rimski parlament je zelo občutljiv za slične predloge in bo gotovo dal prednost temu predlogu pred vsemi drugimi, ki ležijo v predalih parlamenta In čakajo že leta, da pridejo v razpravo, med temi je tudi zakon o globalni zaščiti slovenske manjšine.
Ta socialistični zakonski predlog pred-
videva uzakonitev tako imenovane pasivne evtanazije. Gre za to, da zdravstveno osebje neozdravljivo bolnemu (rak, jetika, možganska kap, huda telesna pohabljenost inpd.) v zadnjem štadiju bolezni lahko nemoteno odreče tiste posebne pripomočke sodobne medicine, ki bolniku podaljšujejo življenje. Ko ni več upanja na ozdravljenje, pustimo bolnika, naj čim-prej umre. Tako njega rešimo nadaljnjega trpljenja, družbo pa nadaljnjih stroškov. Zdravnik torej ni več poklican, da se bori za človeka do skrajnih mej medicinske znanosti, temveč le dokler je, po človeško gledano, kaj upanja.
Ta princip so ponekod že sprejeli in ga uzakonili. Prav v zadnjem času so celo po nekaterih televizijah kazali nemško bolnico, ki je bila popolnoma hroma, kako je prostovoljno vzela dozo strupa in umrla. Vse to so filmali in kazali. V Italiji pa se je florentinski zdravnik Conciani javno hvalil, da je že številnim bolnikom, ki so to želeli, pripravil takšno »prijetno smrt«. Trdi, da tako delajo tudi drugi zdravniki.
ZMOTNA NAČELA
Kaj stoji za vsem tem? Prepričanje, da je človek gospodar življenja in da sme z njim razpolagati po mili volji. Drugi princip, ki se za tem skriva, je: Človek živi zato, da lahko uživa. Ko tega ne more več, naj pride »prijetna smrt«, saj je trpljenje nekaj nesmiselnega. Gre torej za izrazito laicistično gledanje na človeka, tj. za človeški egoizem, ki ga je zmožen samo sodobni »napredni« človek, sodobna »napredna« družba.
VEST IN KRISTUSOV ZGLED
Takšno gledanje je v ostrem nasprotju z vso dosedanjo medicinsko etiko, z naravno človeško vestjo in zlasti še s peto božjo zapovedjo in Kristusovo zapovedjo ljubezni. V 5. božji zapovedi je potrjeno načelo, da človek ni gospodar življenja, ne svojega ne tujega, marveč le upravitelj. Saj si življenja ni dal sam. Prav v velikem tednu smo imeli še večjo priložnost, da premišljujemo o smislu trpljenja. Kristus je prostovoljno šel v trpljenje in smrt. »On je nosil naše trpljenje, si naložil naše bolečine« (Iz 53). V Kristusu zadobi tudi naše trpljenje svoj smisel, svojo vrednost, svoje mesto po Jezusovih besedah: »Zgled sem vam dal...« Toda Jezus ni šel v trpljenje zavoljo trpljenja, temveč: »Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24). Kristusovo in naše trpljenje Je vključeno v božji odrešitveni načrt.
KRISTJANI V LUCI KRISTUSOVI
To so razumeli posebno svetniki. Sveta Terezija Velika je ponavljala: »Trpeti ali umreti, umreti ali trpeti.« Pravi kristjani tudi danes razumejo trpljenje tako. Franc Sodja začenja svoja »Pisma mrtvemu bratu« takole: »Moram ti sporočiti veselo novico. Pred tremi leti si ml pisal, da imaš raka. Prosil si me, naj sporočilo sprejmem mirno, kot ga sprejemaš ti. Bilo je čudovito leto najine priprave na tvoj odhod. Velike duhovne vaje. Kajti ni bila le tvoja priprava, bila je tudi moja...« Pa še tole iz iste knjige: »Prosil sem te: bodi naš "holocaustum”, bodi naša družinska daritev. Sprejel si. A čakalo te je še več. Prišel je delegat Družbe Jezusove in te je kot jezuita prosil, da daruješ svoje trpljenje in svoje življenje za umir-jenje in uravnovešenje Družbe, ki je bila tedaj sredi vrenja.«
To je smisel trpljenja v zavesti kristjanov. Ni stoično prenašanje trpljenja, temveč iz vere in upanja: »Če bomo s Kristusom trpeli, bomo z njim tudi poveličani« (sv. Pavel). V vstalem Kristusu zadobi tudi naše trpljenje svoj smisel in s trpljenjem celotno naše življenje od zibelke do groba.
Božjim bremenom se ne smemo izmikati. Prav ona so pot do božjega blagoslova. (Alfred Delp)
Že lani so sklenili, naj bi bilo leto 1988 v ljubljanski nadškofiji leto velikega pogovora o oznanjevanju in krščanskem življenju. Središče tega pogovora, ki naj bi zajel čim več ljudi, naj bi bili dve zasedanji občnega izbora ljubljanske nadškofije 1988. Prvo zasedanje je že bilo v soboto 23. aprila, drugo pa bo v soboto 22. oktobra.
Namen tega pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije je spodbuditi razmišljanje in pogovore, skupno iskanje potov in odgovorov na vprašanja, iki jih vernikom zastaivlja čas in njegove razmere. Tako naj bi zbirali pobude in predloge ter nakazali pota ik reševanju vprašanj, da bi bili živa Cerkev v našem času.
V	oporo razmišljanju in pogovorom so izdali dve »besedili«. Prvo je posvečeno oznanjevanju, drugo pa krščanskemu življenju.
OZNANILO ODREŠENJA
Obe besedili sta med seboj notranje povezani. Oznanilo odrešenja in evangelija je ponudba z božje strani, ki je zaupana Cerkvi. Krščansko življenje pa je ali naj bi bil odgovor na božjo ponudbo.
Besedilo Oznanjenja, ki ga je pripravil dr. Gril, najprej pokaže, kakšne so bile razmere, v katerih je v zadnjih desetletjih potekalo oznanjevanje. Nato pa opozori na nove oz nanj ovalne naloge, tako glede družine, otrok, mladine, odraslih, ostarelih in bolnih, sivet znanosti, umetnosti in kulture. Dodana so še vprašanja za razpravo in razgovor: (vsebina oznanjevanja, oznanjevalci, način in sredstva oznanjevanja, poslušalci in okolje, ovire in težave.
KRŠČANSKO ŽIVLJENJE
Besedilo Krščansko življenje, ki ga je pripravil dr. Stres, ikaže na znamenja časa (čas po revoluciji, industrijsko porabništvo, dolžnost namesto vrednote, poudarjena institucija, nova kultura), opozarja na izvor in smer krščanskega življenja (kristjan živi iz vere, upanja in ljubezni; osebno življenje v odgovornosti do Boga; občesfcvenost; nenadomestljiva družina; »Sol zemlje in luč sveta«) in nakazuje naloge na posamičnih področjih krščanskega življenja (povezanost molitve in dela, družinske vrednote, odgovornosti v Cenkvi in narodu).
Ali res hočemo skupni
slovenski kulturni prostor?
7. decembra leta 1968 — torej pred skoraj dvajsetimi leti — so predstavniki primorskih slovenskih revij na srečanju v Tupelčah na Krasu sprejeli skupno poročilo, katerega četrta točka -se glasi: »Na koncu prisotni izražajo enodušno mnenje, da je dozorel 'čas za neovirano kroženje slovenskega kulturnega tiska v celotnem slovenskem prostoru.«
Ko si danes zastavljamo vprašanje, kaj smo v minulih dveh desetletjih storili za to, da bi slovenski tisk mogel neovirano krožiti med zamejstvom in matico (o zdomstvu niti ne govorimo), si seveda v odgovor ne moremo priklicati kakšnih posebnih rezultatov. Spomniti se je na primer na razpravo o enotnem slovenskem kulturnem prostoru v Novi Gorici (1985), na vrsto časopisnih člankov, na besede, izrečene na sejah Sveta za kulturo pri RK SZDL, in seveda nazadnje na pismo, ki sta ga v imenu Društva slovenskih pisateljev podpisala Rudi Šeligo in Veno Taufer. Replika Toma Martelanca (Delo, 9. aprila 1988) zagotavlja, da je pismo pisateljev v zmoti, ko omenja poseben »policijski prostorček«, kjer je mogoče v osrednji slovenski knjižnici brati »tuji« slovenski tisk. V NUK-u je mogoče brati ves slovenski tuji tisk, izjema je le tisti, katerega raznašanje in razširjanje je po ozemlju Jugoslavije z zakonom prepovedano. Martelančevo pojasnilo je koristno, vendar pa zadeva obrobje problema, ki ga slovenski književniki načenjajo. Vnašanje tujega slovenskega tiska je predmet zvezne zakonodaje. V zakonu iz leta 1974 je zapisano določilo, da za vnašanje tujega tiska v Jugoslavijo ni ovir, vendar: »Izjemoma je za vnašanje z namenom razširjanja ali za razširjanje tujih tiskanih stvari, ki so po svoji vsebini namenjena občanom Jugoslavije, potrebno dovoljenje.« Dovoljenje pa daje po zakonu zvezni sekretariat za notranje zadeve.
Slovenski književniki in seveda vsi, ki jim skupni slovenski kulturni prostor ni muha enodnevnica, spoznavajo, da je anahronistična zakonodaja v nasprotju s toliko deklarirano demokratičnostjo in spoznanji današnjih dni. Koliko čudnih zapletov mora doživeti del slovenskega tiska, ki izhaja v zamejstvu in tujini, na svoji poti do matične domovine! Seveda je prav, da je mogoče večji del periodike, ki jo našteva pismo Društva slovenskih pisateljev, neovirano prebirati v NUK-u. Toda zakaj je mogoče dej tujega slovenskega tiska prebirati samo v tej ustanovi, zakaj ga ni mogoče naročiti, ga nabavljati iv naših knjigarnah ali časopisnih
kioskih in si ga izposojati tudi v drugih knjižnicah? Takrat ko bo mogoče tudi Novi list (Trst), Katoliški glas (Gorica) ali pa Naš tednik (Celovec) kupovati pri časopisnih prodajalcih v matični Sloveniji, bo mogoče čutiti skupnost slovenskega kulturnega prostora. Samo primer: Primorski slovenski biografski leksikon, ki izhaja pri Goriški Mohorjevi družbi, je šele na podlagi tretje prošnje prejel dovoljenje za uvoz v Jugoslavijo, in še to dovoljenje je le za en snopič od 13 doslej izdanih (v letu 1988 sofinancira publikacijo Kulturna skupnost Slovenije).
(Branko Marušič, Solkan - Delo 16.4.88)
Slovenija ima novega predsednika
Dne 20. aprila se je pred republiško skupščino Slovenije poslovil dosedanji predsednik predsedstva SR Slovenije France Popit, ker se mu je stekel mandat. Na njegovo mesto so izvolili Janeza Stanovnika. Ta ima 67 let in je bil vrsto let jugoslovanski zastopnik pri OZN. Ko je revija Mladina ocenjevala možne kandidate za predsedstvo, je Janezu Stanovniku dala oceno »zadovoljivo«.
POTEK ZASEDANJA
Prvo zasedanje pastoralnega občnega zbo-ro je bilo v soboto 23. aprila v dvorani Teološke fakultete in je trajalo od 9. do 17. ure. Zasedanja so se udeležili skoraj vsi člani zbora (teh je bilo 232). Poleg teh so bili še povabljeni predstavniki iz škofij Maribor, Koper, Gorica, Trst, Videm in Celovec, ter predstavniki tiska in javnih občil. Pri zasedanju ni bilo razgovora in zato smo samo poslušali petminutne prispevke raznih članov občnega zbora; predpoldne o oznanjevanju, popoldne pa o krščanskem življenju — vsega skupaj je nastopilo skoraj 80 razpravljalcev. Bili so duhovniki, redovniki in redovnice, laiki, profesorji in javni delavci, moški in ženske, študentje, predstavniki raznih gibanj, člani škofijskih in župnijskih svetov itd. Vsi ti so nas odkrito, včasih pogumno seznanili z raznimi potrebami, ki jih občuti ljubljanska nadškofija, a tudi z načrti, ki jih je treba uresničevati, da bo Cerkev živa pričevaika božje ljubezni. Pripomniti je treba, da je tajništvo občnega zbora poleg omenjenih prispevkov prejelo še 250 pismenih prispevkov, tudi od oseb, ki niso člani občnega zbora. Vse to bo tajništvo preučilo in zasedanje 22. oktobra bo sprejelo pričakovane in možne odločitve.
Organizacija občnega zbora je bila dobra in organizatorji so bili z uspehom zelo zadovoljni — saj je bilo prvič, da se je tako »mešana« skupnost soočila s problemi oznanjevanja in krščanskega življenja v ljubljanski nadškofiji. A kar smo slišali, ne velja samo za ljubljansko nadškofijo, ampak za vse dežele, kjer živijo Slovenci. Znova smo ugotovili, da se povsod pojavlja isto vprašanje: kaj narediti in kako? Vezati nas morajo zato ista skrb, zavzetost in pogum. Brezbrižnost in brezskrbnost naj premaga zavest, da smo božji otroci in da služimo vsi istemu nebeškemu Očetu in vsi isti materi Cerkvi.
Zasedanju je predsedoval ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Prisotni so bili nadškof Turk, škofje Pirih, Jenko, Lenič in Kvas; opravičili so se nadškof Perico iz Beograda in škofa Kramberger in Smej iz Maribora.
Sv. oče je občnemu zboru s posebnim telegramom poslal svoj pozdrav, voščila in spodbudno besedo, naj sodelavci in udeleženci zbora imajo pred očmi napredek Kristusove Cerkve v čim večji skrbi za duhovni blagor vernikov. Nadškof Šuštar se je v imenu vseh zahvalil sv. očetu za njegov blagoslov in spodbudo, mu omenil srečanje s Slovenci v Krki na Koroškem 25. junija in mu znova povedal, da ga Slovenci pričakujejo v sami Sloveniji.
Lojze Škerl
Slovenci, uiadna izjava in še kaj
Znano je, da je v svojem nastopnem govoru v parlamentu novi predsednik vlade Ciriaco De Mita govoril tudi o problemu dežel, avtonomij in manjšin; poleg Južne Tirolske in Doline Aoste je omenil tudi zaščito slovenske manjšine. Dejal je, da bo vlada rešila vprašanje zaščite slovenske manjšine. V debati so se k temu vprašanju vrnili tudi nekateri parlamentarci.
De Mita je torej zagotovil rešitev našega manjšinskega vprašanja oz. zakonsko zaščito. Znano je, da ije prav malo pred nastopom vlade v parlamentu bil pri njem tudi deželni predsednik Furlanije-Julijske krajine Biasutti in zahteval med drugim tudi' zagotovila vlade za to zadevo. De Miita je seveda že predhodno prejel tudi zadevna vabila od strani slovenskih dejavnikov, tako tudi od deželnega tajništva Slovenske skupnosti.
Že prejšnje vlade so večkrat (ne vedno) omenjale zadevo slovenske zaščite, a so bolj poudarjale, da se bodo zadeve lotile. To so večkrat naredili predsedniki Andreotti, Foriani, Cossiga, Goria (delno v odgovorih parlamentu), Craxi (tudi le del-
no). Sedaj kaže, da bo vlada celo zadevo »rešila«. Treba je seveda videti, koliko prave politične volje bo!
Medtem se naša narodna skupnost ubada še z drugimi perečimi vprašanji. Pred nami so bližnje volitve. Zlasti bodo pomembne volitve za deželni svet Furlanije-Julijske krajine. V njem je slovenska stranka zastopana že od vsega začetka, tj. od leta 1964. Treba je zato napeti vse sile, da bo tudi sedaj spet prisotna, saj edino po slovenski stranki sodijo tudi slovensko prisotnost v naši deželi!
Seveda bodo pomembne tudi pokrajinske volitve na Tržaškem in Goriškem ter občinske v Trstu. Povsod moramo Slovenci dokazati, da smo in da hočemo tudi vnaprej ostati kot samostojna politična sila. Naj zato stopijo v ozadje vsa druga tudi notranja trenja ali težave in naj prevlada smisel za politično in družbeno — ter obenem manjšinsko — odgovornost in zrelost vseh demokratičnih Slovencev, in s tem, upamo, tudi »vseh, kar nas dobrih je ljudi«, kot lepo poudarja naš poet...
(ab)
Trst - kraj srečanja Podružna cerkev Svete Marije Snežne na Obeluncu
Pokrajinsko Združenje italijanskih katoliških delavcev (Adi) v Trstu je tudi letos začrtalo sklop pobud in srečanj na temo »Šola miru«. Osrednja vsebina letošnjega programa, z naslovom »Trst, kraj srečanja«, je posvečena razmišjanju o odnosih, soočanju in sožitju med tukaj prisotnimi kulturami, verami in narodnostmi, s posebnim poudarkom na medsebojnih odnosih med italijansko in slovensko narodnostno skupnostjo v Trstu im ob meji.
Prvo tako srečanje je bilo 15. aprila v dvorani župnije Blažene Device Marije z naslovom »Kako naj krščanski skupnosti iz Furlanije Julijske Benečije in Slovenije prispevata k politiki sožitja«. Z referatoma sta sodelovala g. Bole iz Kopra, urednik revije »Ognjišče«, in škofov generalni vikar iz Trsta, msgr. Piergiorgio Ragazzoni.
MISLI G. FR. BOLETA
Gospod Bole je na podlagi svojih časnikarskih izkušenj nanizal nekaj živl jenjskih misli o važnosti ohranitve lastne identitete in lastnih narodnih in kulturnih korenin, bodisi kot predpogoj za rast in ohranitev urevnovešene človeške osebnosti, kot za ohranitev zdrave verske pripadnosti. Vsak narod in vsaka narodnostna skupnost imata v sebi bogate značilnosti in vrednote, na katere mora njen pripadnik biti ponosen in s katerimi se lahko enakopravno ponaša in sooča z drugimi narodi in z drugimi skupnostmi, ne da bi svojo identiteto in svojih korenin zanikal ali se jim odpovedal. Tako gledanje bi si morala prisvojiti tako manjšina kot večina v narodnostno mešanem ozemlju in v obmejnih odnosih v naših krajih.
Prvi predpogoj za tako medsebojno sprejemanje in spoštovanje pa je objektivno spoznavanje svojega soseda in njegovo sprejemanje brez predsodkov. Na žalost pa je v našem okolju, tako v Trstu kot v drugih obmejnih krajih, premalo pobud v tem smislu.
NASTOP MSGR. RAGAZZONIJA
Msgr. Ragazzoni pa je na isto temo razgrnil nekaj psiholoških in socioloških zakonitosti, po katerih se različne sosedne skupnosti, narodnostne ali verske, lahko zapirajo vase ali pa se v odprtosti druga do druge lahko obogatijo v medsebojnem spoznavanju, oplojevanju in sodelovanju.
Zgodovinski dogodki naših krajev v polpretekli dobi so korenito, v negativnem smislu, pogojevali takšno spoznavanje in sodelovanje tudi med slovenskim in italijanskim cerkvenim občestvom. Le v zadnjem desetletju je v tržaški cerkveni skupnosti zavel rahel veter medsebojnega odpiranja. Težnje in smernice za tako obojestransko medsebojno odpiranje in sprejemanje so zajete tudi v uradnih izjavah in dokumentih krajevnega cerkvenega učiteljstva.
S tam v zvezi je msgr. Ragazzoni naštel nekaj podri go v tržaške Cerkve za osveščanje italijanske in slovenske komponente na poti medsebojnega ustvarjalnega sožitja in pa vrsto konkretnih pobud.
RAZGOVOR
S strani obeh govornikov in pa iz razgovora je bilo podčrtano, kako italijanska večinska skupnost, tudi na cerkveni rav-
Pismo
Uljanovsk, 9.III.1988 (Rojstni kraj Lenina)
Dragi prijatelji!
Lepa hvala za izvod Evangelija: končno se je uresničila moja velika želja — v rokah imam dragoceno knjigo božje resnice! Ne najdem besed, da izrazim svojo hvaležnost. Končno so moja raziskovanja, moji dvomi našli odgovor v tej knjigi večne in natrohljive resnice in mi ni treba več hoditi po poti kot slepec, ampak vidim svetlobo na koncu svoje poti in morem meriti vsako svoje dejanje, vsako svojo misel in čustva v luči svetega Evangelija. Trdno upam, da mi bo Evangelij pomagal na težki poti duhovnih raziska-vanj in pomagal tudi vsem, ki so mi blizu, Mnogo jih je, zelo mnogo, tistih, ki iščejo in tavajo. Zanimanje za vero, za nravne vrednote. Cerkev, varuhinjo vesoljnih vrednot, je tukaj izredno veliko.
Zelo dolgo sem bil brez duhovnega vodstva in sam si utiral pot k Bogu, skrbno zbirajoč drobtinice bogopoznanja iz brezbožnih občil, in jih potem zasebno pretresal. Jasno, da se je v takih Okoliščinah možno motiti.
Doslej nisem imel dostopa do duhovne literature. V brezbožni literaturi ima člo-
ni, premalo ali skoraj nič ne pozna značilnosti, kulture in vrednot majhnega slovenskega naroda in slovenske manjšine v Italiji.
V	takem ne preveč rožnatem položaju je treba pohvalno pozdraviti pobude združenja Acli, ki so letos v okviru »Šole miru« osredotočene na to tematiko. Združenje Acli je ena redkih katoliških organizacij, ki je v naših krajih vedno z odprtostjo in naklonjenostjo gledala na probleme in potrebe slovenske manjšine v Italiji. Škoda bi bilo, ko bi se tudi s slovenske strani ne odzvali is svojo prisotnostjo in s svojim doprinosom na letošnjih začrtanih srečanjih te organizacije.
Acli organizira še naslednje pobude:
Sobota, 30. aprila ob 18. uri, v dvorani Delavskih zadrug - Largo Barriera 13: »Zakon za zaščito slovenske manjšine v Fur-laniji-Julijski krajini: različni predlogi in mnenja«; sodelovali bodo: F. Clavora za Slovenski raziskovalni inštitut v Čedadu, poslanec S. Coloni (DC), poslanec G. Ren-zulli (PSI), senator S. Spetič (PCI).
Nedelja, 15. maja ob 11.30, na Opčinah -Villaggio del Fanciullo: »Trst — od različnih kultur do kulture različnosti«; sodelovali bodo: prof. Guagnini s tržaške univerze, prof. Pavle Merku, časnikar Sergij Pahor.
Tu bo istega dne potekal tudi letni »Praznik miru 1988«, namenjen mladini in tudi starejšim. Nagradili bodo tudi najboljše spise o sožitju v Trstu, ki jih bodo prispevali italijanski in slovenski šolarji.
I.	B.
V	Beogradu je šest katoliških župnij. Na velikonočno nedeljo so bile vse cerkve polne. Prisotnih je bilo tudi precej pravoslavnih vernikov. Za diplomate in njihove družine je daroval sv. mašo v latinskem jeziku nadškof in metropolit dr. Franc Perko. Obredi velike sobote so bili v cerkvi blažene Device Marije in sicer v francoskem jeziku. Ta cerkev je bila zgrajena v glavnem z darovi Francozov v spomin na žrtve v prvi svetovni vojni.
V	vseh cerkvah beograjske nadškofije so brali nadškofova velikonočna voščila. Med voščili je med drugim rečeno: »S Kristusovim vstajenjem nam je dano nekaj velikega: upanje na končno zmago pravice in ljubezni ter perspektiva srečne bodočnosti. A tudi v našem družbenem življenju, v času globoke krize in sprememb pred začetkom tretjega tisočletja krščanstva nam je Kristusovo vstajenje znak in vodnik v prihodnost.«
Predsednik Mobutu pri nedeljski maši
Predsednik republike Zaire se je z ženo mudil na oddihu v Dalmaciji. V Kotoru si je ogledal znamenitosti mesta, obiskal razne cerkve. V nedeljo 20. marca je bil pri nedeljski maši v cerkvi sv. Antona v Herceg-Novem. Na oljčno nedeljo pa je bil pri maši, ki jo je daroval škof Gugič v latinskem jeziku. Mobutu je po-
Rusije
vek sicer možnosti citati o znamenitih bogoslovcih in filozofih kot so Berdjajev, Bulgakov, Solovjev, toda njihovo učenje je predstavljeno s točke gledanja brez-božnikov. To resda zadostuje, da človeka zainteresira, ni pa zadostno, da ga zadovolji. Doslej to zanimanje v meni prebiva. Najbolj me zanima Vladimir Solovjev. Ce mi morete poslati eno ali drugo knjigo omenjenih filozofov, vam bom zelo hvaležen. Čutim resnično potrebo, da se seznanim s temi stvaritelji.
Svojo bodočnost vidim zaenkrat zelo medlo. Edino, kar mi je jasno, je to, da izven vere in Cerkve zame ni obstoja. Zelo me mika, da bi posvetil svoje življenje služenju božji ustanovi na zemlji. A na tej poti je toliko zaprek. Vi mi lahko pomagate in premnogim drugim tudi. Pošljite pošiljke moji materi. Bog naj vas blagoslovi. S spoštovanjem Vaš N. N.
OPOMBA: Mi si ne moremo predstavljati, kaj pomeni za te ljudi v Sovjetski zvezi resnica. Kajti laž, uradna laž ima v roki vsa občila. Ljudje skušajo pa izluščiti kaj dobrega iz te uradne laži, ki jih edina »hrani«... A mi, ki imamo belega kruha resnice v izobilju, kaj počnemo z njim?
Cerkev stoji nad vasjo Goče na lepi točki po Vipavskem, 409 m visoko. Cerkev je bila postavljena vsaj v 17. stol. Knjiga vizitacij iz leta 1697, ki se hrani v knjižnici go riškega semenišča, že govori o Marijini cerkvi v fari Goče na Obeluncu (prim. R. Klinec, Marija v zgodovini Goriške, 93).
Okrog leta 1840 je soseska sezidala popolnoma nov zvonik namesto starega. Toda cerkev je ob koncu stoletja bila v tako slabem stanju (do kraja dotrajana streha, zlasti leseno ogrodje), da jo je kazalo ali zapreti ali v celoti popraviti. Sklenili so jo popraviti: ostrešje so dvignili za poldrugo klaftro (2.80m) in streho v celoti prenovili. Namesto prejšnjih Škrlj so namestili korce. Les sta dali soseski Goče in Lože. Delo je prevzel zidarski mojster Mihael Blažko iz Lokovca, ki ga je vešče izpeljal po načrtu. Notranjščina je bila precej spremenjena. Med drugimi spremembami so bile izvedene naslednje: od prvotnih treh oltarjev (glavni Matere božje, stranska sv. Urbana in sv. Antona Pad.), so zaradi pomanjkanja prostora v cerkvi odstranili dva stranska, ki sta bila majhne vrednosti in je tako ostal samo stari glavni oltar M. B., prav tako neznatne umetniške vrednosti. Sčasoma so ga nameravali nadomestiti z novim, lepšim in boljšim, tembolj, ker je bila cerkev M. B. ljudstvu zelo priljubljena (menda zaradi številnih uslišanj in čudežev, čeprav nerazglašenih!). Cerkev so tudi sicer tako gošbi občani, kakor ljudje iz okolice radi obiskovali, posebej ob ne-
vabil škofa, naj obišče Zaire. Na velikonočno nedeljo je bil predsednik Mobutu s 50-članskim spremstvom pri maši v samostanski cerkvi sv. Antona.
Starim mačkom pri Agrokomercu se še vedno dobo godi
Nekdanji voditelji Agrokomerca, ki so zakrivili tako veliko škodo bosenskemu gospodarstvu z nepokritimi menicami, so še vedno na prostosti in čakajo na sodbo. Med tem časom pa so si vsi že poiskali nove službe in delo; eden je odprl butik, drugi cvetličarno, tretji prehrambeno prodajalno, četrti vulkanizersfco delavnico in tako dalje, trinajst tisoč delavcev pa se bori za preživetje.
Drži pregovor: Vrana vrani ne izkljuje oči.
Pozitivna ocena De Mitove programske izjave
Zdaj, ko je vlada tudi v senatu prejela široko zaupnico, je zapisano v tiskovnem poročilu deželnega tajništva SSk, Slovenci pričakujemo, da se bo odločno in dosledno zavzela za izpolnitev obvez, ki jih je pred parlamentom prevzel novi ministrski predsednik, dcmokrščanski vsedržavni tajnik De Mita.
SSk pozitivno ocenjuje De Mitovo programsko izjavo, da bo vlada rešila problem zaščite slovenske manjšine v Furlani ji-Julijski krajini. Po daljšem obdobju je to jasna obveza, ki pa ni le stvar predsednika De Mite, temveč nedvomno vseh petih stranik koalicije.
Deželno tajništvo SSk je na slovensko problematiko v preteklih tednih opozorilo samega mandatarja, ministra iz naše dežele Santuza in deželnega tajnika DC Longa. Naše probleme dobro pozna tudi sam De Mita, ki ga je SSk svojčas tudi že obiskala. Zato pričakujemo, da se bo zdaj takoj obnovil zakonodajni postopek za odobritev zaščitnega zakona ob tvornem sodelovanju vlade.
★
Slovenci po svetu
Še dva slovenska centra na Dunaju
Na Dunaju imamo visokošolski dom Korotan ter dom za visokošolke Koper. Sedaj se je pridružil še tretji in sicer Domus Slovenka. Gre za kulturni in trgovski center s sedežem v Plaitkengasse v središču Dunaja. Ustanovitelj je Gospodarska zbornica Slovenije in še drugi. Center naj bi služil za pospeševanje trgovskih stikov z Jugoslavijo in tudi za kulturne* namene kot so umetniške razstave, koncerti ipd.
Kot zvemo iz dopisa iz Doberdoba, se pripravlja še četrti za pastoralne potrebe Slovencev.
del j ah in praznikih.
Obnovljeno cerkev je ob navzočnosti številnega ljudstva slovesno blagoslovil vipavski dekan Matija Erjavec na zadnjo nedeljo po Binkoštih 21. novembra 1886. Celotno obnovo je oskrbel tedanji gošbi kurat Janez Hladnik. Cerkev ima tudi križev pot, 14 postaj na platno slikanih, kjer je podpis: Franc Wisiak pin(xit) 1853 Krainburg.
Junija 1902 je bil obeJunški zvonik pokrit s pocinkanim plehom, dobil je bakreno jabolko, na vrhu pa zastavo s križem in nov strelovod. Oktobra istega leta so dali Gočani stare obelunške zvonove, ki so tehtali 7 kvintalov in 10 kg, preliti v Gorici zvonarju Broili-ju, sicer livarju iz Vidma. 21. decembra 1902, na četrto adventno nedeljo, so jih v zgodnjih popoldanskih urah krasno ovenčane in povečane (novi so tehtali 11 kvintalov in
Dne 15. februarja letos je zajel lenin-graj'Sko Znanstveno knjižnico velik požar, ki je dve uri uničeval, preden so ga opazili, ker protipožarna naprava ni delovala. Uničil je 400.000 knjig, nekatere iz XVIII. stoletja (zlasti tkim. »fond Bera«: prava mana za ljubitelje knjig). Nad tri milijone in pol (knjig je zmočenih in so ruski ljubitelji knjig prosili specialiste za reševanje takih knjig po vsem svetu, naj priskočijo na pomoč.
Znanstvenik Lihačev je kar jasno obtožil oblasti KP, ki se za svoje arhive zelo zanimajo, da so shranjeni po najnovejših iznajdbah tehnike, medtem ko so bili gluhi za opozarjanje odgovornih za knjižnice neprecenljive vrednosti, kjer je hranjenje knjig izredno negotovo, ker niso nič storile, da bi bile knjige shranjene v sodobnem tehničnem okolju. Grajal je tudi »predpotopni način gašenja«: 25 brizgaln je usipalo 19 ur vodo (!) na goreče knjige.
Lihačev ima prav: zakladi kulture so tako slabo shranjeni, medtem ko si partija dovoli trošiti milijone rubljev, da so »za večnost ohranjeni« njihovi arhivi, največ krivične obtožbe državljanov...
Požar v Černobilu so tudi gasili z vodo in ko je razbeljena atomska elektrarna dobila iz vode kisik, je eksplodirala in razpasla po vsej Evropi izredno škodljivo atomsko izžarevanje. Doklej bo KP vodila vse s 9vojim ubogim načelom: »Dobro je to, kar je dobro za partijo«?
■
Vloga dr. Draga Štoke na deželni odbor
Deželni svetovalec SSk dr. Drago Štoka je vložil na deželni odbor vlogo v zvezi z inštitutom SLORI. V vlogi poudarja zasluge tega raziskovalnega inštituta na deželni in tudi mednarodni ravni. Pove tudi, da ta inštitut goji tesno sodelovanje s sličnimi deželnimi ustanovami (Isig, Irsae, Ires). Zato vprašuje, zakaj ari bila dodeljena deželna podpora tudi SLORI kot drugim sličnim ustanovam.
Katoliška Cerkev povabljena v Rusijo
Pretekli 'teden je posebno odposlanstvo prineslo v Vatikan uradno vabilo katoliški Cerkvi za udeležbo pri svečanostih, ki bodo prihodnjega junija v Rusiji v spomin na tisočletnico krsta sv. Vladimira in njegovega ljudstva. Vabilo je podpisal patriarh Moskve in cele Rusije Pimen; naslovljeno je na Sv. Sedež v osebi papeža Janeza Pavla II. Gre torej za vabilo ruske pravoslavne Cerkve.
Kot znano je papež postavil pogoje za osebno udeležbo pri proslavah, med temi priznanje ukrajinske katoliške Cerkve in možnost, da obišče Litvo. Na to pa moskovska vlada še ni pristala. Zaradi tega ni verjetno, da bo papež šel osebno v Rusijo, temveč bo poSlal 'kvalificirano zastopstvo; verjetno ga bo vodil kardinal Casa-roii. Osebno vabilo so prejeli nekateri katoliški škofje, med njimi kardinal Martini iz Milana.
■
S pospešenim korakom pod giljotino
Očividec zadnjih ur mnogih močencev avstrijskega odporniškega gibanja v dunajskem Landosgerichtu, Hans Rieger, opisuje grozno ceremonijo usmrtitve:
In zdaj se je odigrala že tisočkrat ponovljena ceremonija: Volksgerichtshof je pričakoval na smrt obsojenega v preprosti sobi, stoječ za mizo. Nič ni kazalo, da je to predsoba smrti. Skozi mala črna vrata je vstopil obsojenec, obdan od dveh ječarjev. Kot prvega je zagledal predsed-
80 kg!) peljali na Obelunec. Takratni župnik Josip Ferjančič jih je blagoslovil in imel priložnostni govor. Cerkev je bila nabito polna, še več ljudi je bilo zunaj cerkve. Marijina družba (družbenice so bile belo oblečene in z venci ovenčane) je prinesla zastavo, s svojo zastavo je bilo prisotno tudi društvo »Nanos«. Marsikomu so se ob tej slovesnosti s solzami orosile oči. Na božično noč so zvonovi prvič oznanili, da je rojen Kristus Odrešenik.
Danes visi v zvoniku samo en zvon (dva so odnesli Italijani med vojno). Na glavnem oltarju domuje nov lesen kip Matere božje, delo Toneta Kralja v 60-ih letih tega stoletja. Shodni dnevi so: 4. velikonočna nedelja (Dobrega Pastirja), križeva sreda, prva nedelja v avgustu (Marija Snežna), zadnja nedelja v oktobru (zahvalna).
nika. Tako ni mogel videti, da je šest črno oblečenih mož stopilo izza zavese in se postavilo za njim.
Predsednik: »Kako se pišete?«
Obsojenec pove svoje ime.
Predsednik: »Obsojeni ste bili zaradi snovanja veleizdaje na smrt. Pomilostitve ni. Sodba se bo zdaj izvršila!«
To je bila značilna beseda. Čez oči žrtve je nekdo od zadaj položil dlan, levo m desno so zgrabile močne roke, s pospešenim korakom so odvedli obsojenca v prostor, ki je bil podoben pralnici, in že je donel po jetnišnici zamolkli udarec giljotine. (Nedelja)
★
Zborovanje v Bologni
Pred kkratkim so na sedežu občinske uprave v Bologni zborovali občinski odborniki pokrajinskih glavnih mest o trgovskem omrežju in zgodovinskih mestnih središčih. Na zborovanju (priredila ga je Vsedržavna zveza italijanskih ANCI) je bilo veliko poudarka na ovrednotenju zgodovinskih mestnih središč, prometu in parkirnih prostorih, povezavi z urbanističnimi načrti mest, itd. Za goriško občino se je zborovanja udeležil odbornik za trgovino Andrej Bratuž.
Pismo slovenskega salezijanca tržaškim romarjem v Don Boskove kraje in v Oropo
Zvedel sem, da nameravate poromati prve dni julija v Don Boskove kraje in v Oropo. Tega sem se kot salezijanec zelo razveselil, še posebej zato, ker obhajamo letos stoletnico smrti tega našega velikega svetnika in vzgojitelja mladine.
Povabili so me, da vam bom na tem romanju za vodiča in duhovnega voditelja. Povabilu sem se prav rad odzval.
Obiskali bomo Turin, Becohi, Mondonio in Marijino starodavno svetišče v Oropi.
V Turinu si bomo najprej ogledali veličastno baziliko Marije Pomočnice, ki jo je gradil sam sv. Janez Boško. V njej je več oltarjev. Na stranskem oltarju počiva truplo sv. Janeza Boška, na drugem oltarju sv. Dominika Marija Mazzarello, na tretjem pa sv. Dominik Savio. V kripti pod baziliko bomo obiskali Don Boskov muzej. V bližnjem zavodu bomo stopili v Don Boskovo sobo, kjer je pred sto leti zatisnil oči.
Soseda Don Boskovih zavodov je Cotto-lengova Hiša božje previdnosti z 18.000 bolniki. Ta Hiša je živ dokaz, kako Bog po dobrih ljudeh skrbi za potrebne in bolne, ki nenehno častijo Najsvetejše v zavodski kapeli.
Če bo čas dopuščal, si bomo ogledali v stolnici znameniti prt ali sveti sindon, v katerega naj bi bilo povito Jezusovo truplo, ko so ga položili v grob.
Iz velemesta Turina se bomo odpeljali v Don Bosfkov rojstni kraj Becchi, ki ga sedaj imenujejo Colle di Don Bosco. Na hribu srodi vinogradov bomo stopili v revno hišico, kjer se je leta 1815 rodil naš svetnik. Nad to hišico bomo videli in občudovali novo, moderno cerkev sv. Janeza Boška im zavod s tiskarno ter misijonskim muzejem, ki nam ga 'bo strokovno in l jubeznivo razkazal naš rojak i,n misijonar Jože Bevc iz Gornjega Grada na štajerskem.
Po razgledu s prelepih gričev in virno-gradnih brd se bomo povzpeli na gorske višave, kjer bomo presenečeni zagledali veliko romarsko Marijino cerkev v Oropi.
V bližini je prvotno starodavno svetišče s čudodelnim Marijinim kipom.
V	veselem pričakovanju snidenja z vami, vas vse prav lepo pozdravljam.
iz
Velika noč v Beogradu
Velika kulturna škoda
Pevski zbor Hrast na Dunaju
Mešani zbor »Hrast« iz Doberdoba je ob vali in omogočili široko mednarodno ak-
Množičen slovenski obisk pri Sv. Emi na Koroškem
proslavi 20-letnice istoimenslkega društva »Hrast«, v sklopu katerega deluje že od same ustanovitve, izrazil željo, da bi se srečal s slovensikmi rojaki na Dunaju. Ob sodelovanju odbora, ki je lani organiziral mednarodni dan miru z izvedbo oratorija »Amor vincit« slovenskega skladatelja A. Ipavca, ki živi in deluje na Dunaju, se je zbor v soboto 23. t.m. odpeljal na Dunaj in v nedeljo 24. apr. ob 9.30 pel pri slovenski maši v cerkvi Srca Jezusovega v Einsiedelngasse. Po maši je zbor imel za Slovence nastop, kateremu je sledilo prijateljsko srečanje.
Dobrodošlico in pozdrav je izrekel požrtvovalni pater Štefan Ferenčak, duša socialnega slovenskega centra na Dunaju. Prisotne pa je v imenu zbora in Sveta slov. organizacij nagovorila Marija Ferletič, ki je zbor predstavila, se zahvalila za topli sprejem in sodelovanje ter izrazila čestitke za uspešno delovanje Slovencev na Dunaju zlasti v sklopu centra, ki bo prav v soboto odprl svoje nove prostore, za katere so dunajski Slovenci in p. Štefan Ferenčak sam veliko žrtvovali. Slovo je bilo prisrčno, saj je izzvenelo v eno samo besedo: Nasvidenje!
Presenečenje je zboru hotela narediti tudi avstrijska šola »Maria Regina«, v sklopu katere deluje istoimenski mladinski zbor, 'ki je že sodeloval pri Frančiškovem oratoriju in pri oratoriju »Amor vincit«. Ob 12. uri je zbor bil uradno sprejet na šoli, kjer so se zastopniki šole hoteli zahvaliti vsem, ki so na kateri koli način sodelo-
cijo za mir ob izvedbi oratorija »Amor vincit«. Ravnateljica šole se je hotela še posebej zahvaliti predsednici SSO Mariji iFer-letič, nastopajočim in tudi vsem, .ki so zboru »Maria Regina« omogočili nastop v baziliki sv. Antona v Padovi, v Assisiju in v Rimu.
Pevci so se za nepričakovani sprejem in pogostitev oddolžili z izvedbo vrsto pesmi, ki so prisotne razveselile. Na srečanju je bil tudi skladatelj Avgust Ipavec, ki je zbor obiskal že ob prihodu na Dunaj in se z njim zmenil za nedeljski program.
Zbor, ki je popoldne obiskal mesto, je s svojim ubranim petjem na prostem in v cerkvah, priklical pozornost številnih tudi italijanskih turistov, ki so bili v tistih dneh na Dunaju.
Kljub bolezni, ki je vso pot mučila dirigenta Hilarija Lavrenčiča, se je zbor na ponedeljkovem povratku srečal v Althofnu še s tamkajšnjim pevskim zborom, kateri je prišel z županom na čelu pozdravit zbor, ki jim je z obiskom napravil presenečenje. Ob skupnem petju na trgu so si pevai še enkrat potrdili prijateljstvo in željo po nadaljnjem sodelovanju.
Le zavest, da so naslednjega dne čakale vsakodnevne obveznosti, je izletnike privedla do končne poslovilne pesmi.
V	prepričanju, da je zbor opravil pozitivno delo v korist in ponos ne samo narodni manjšini v zamejstvu, temveč vsemu slovenskemu življu, ki se trudi za boljše čase, so se pevci že po polnoči vrnili na svoje domove.
Od Sarajeva do Budve
Tudi letos je Zavod za šolstvo SR Slovenije organiziral in nudil goriškim in tržaškim maturantom slovenskih višjih šol izlet po Jugoslaviji. Prvi cilj našega potovanja je bilo Sarajevo, mesto, ki nikogar ni pustilo ravnodušnega.
Glavno mesto SR Bosne in Hercegovine obdajajo strmi gorski vrhovi Bjelašice, kjer so se leta 1984 vršile smučarske olimpijske igre. Središče mesta je bila že od samega nastanka čaršija; vse se je stekalo na njen glavni trg — Baščaršijo. Tu stojijo še danes številne obrtniške trgovinice in slaščičarne s tipičnimi pecivi. Štiri stoletja turške Vladavine so pustila za sabo svojo kulturo in muslimansko vero, tako da pripada večina prebivalcev tej veroizpovedi in časti svojega Boga v številnih džamijah.
Naše navdušenje, radovednost in zanimanje so nas nato vodili mimo Jablanice in Mostarja do jadranske obale. V Jablanici smo se ustavili ob Neretvi, saj je bila tu znana bitka za ranjence. Po .poti smo si ogledali tudi veličastni »zaščitni znak«, kot je mostarski Stani most, ki z enim samim elegantnim lokom sega čez reko Neretvo. Ob njenem desnem bregu je tudi stara čaršija — Kujundžiluik s svojimi delavnicami in prOdajalincami, s cesto, tlakovano z debelim kamenjem in prostorčkom, kjer se postane in pogleda most; pogosto pa je odtod videti, kako se pogumni mladeniči poženejo z njega v Neretvo.
Končno smo prišli do Jadranskega morja! Kako je tu voda bistra in čista! Nad številnimi otočki in fjordi se dvigajo puste, kamnite, ikraške vzpetine.
Medtem ko smo občudovali te naravne
lepote, smo dospeli do turističnega naselja Slovenska plaža. Od tu smo v naslednjih dneh šli na Skadarsko jezero in v Cetinje. Skadarsko jezero je največje na Balkanskem polotoku, ob njem rastejo le redke rastline in živijo maloštevilne ptice, v njegovih vodah pa plavajo različne vrste rib.
Cetinje se še danes baha s slavno preteklostjo, kateri je dal najvažnejši pečat cerkveni poglavar, vladar in pesnik Petar
II.	Petrovič Njegoš. V tej »kamniti čaši« si je namreč izbral prestolnico svoje države in dvignil njeno važnost na svetovno ravan, talko da so v začetku tega stoletja evropske države kar tekmovale, katera bo zgradila lepšo ambasado. Tedaj se je odlično izkazala tudi Italija.
Iz Cetinja je čudovit pogled na masiv Lovčen, ki sicer ni naj višja črnogorska gora, je pa najznamenitejša, saj stoji na enem njegovih dveh vrhov mavzolej Petra Njegoša. Tako je bila izpolnjena njegova želja, da bi bil pokopan na Jezerskem vrhu, od koder bi lahko gledal na vso Črno goro in morje.
Zadnji dan izleta smo posvetili Dubrovniku — »čarobni kamniti skrinji«: stisnjeno mesto na tako majhnem prostoru znotraj mestnih zidov, a razkošno v gradbeništvu. Njegovo zgodovinsko ozadje izpričuje izredna lepota, ki se še danes zrcali v valovih Jadranskega morja.
Čutim dolžnost, da se v imenu vseh udeležencev izleta iskreno zahvalim Zavodu za šolstvo SR Slovenije za nepozabni izlet. Videli smo namreč kraje, ki nam bodo ostali vedno v spominu zavoljo njihove izredne naravne lepote in vabljivih modernih letovišč. - Udeleženka
Jubilejno praznovanje sv. Bme v Krki na Koroškem je zvabilo številne romarje s Tržaškega. Po nedeljskem viharju, ki je zajel naše kraje, pa tudi Avstrijo in velik del Italije, se je v ponedeljek 25. aprila pokazalo izredno lepo vreme, hladno sicer, a sončno.
Vseh romarjev je bilo nad 650, avtobusov pa 13. Na poti smo pa naleteli na nepričakovane ovire, ki so občutno vplivale na potek romanja. Vozili smo se po novi avtocesti proti avstrijski meji. Ob cesti je več postajališč, a brez potrebnih prostorov za človeške potrebe. Ob prvi priložnosti onstran Potebe smo se morali zato dolgo, predolgo ustaviti.
Naslednje presenečenje je bilo na meji. Samo en in le preveč natančen policist je bil na voljo in spet smo zgubili celo uro. Seveda smo prišli v Krko z veliko zamudo. Namesto ob 11. uri se je maša začela Skoraj ob 12. uri.
Somaševanje ije vodil škofov vikar dr. Lojze Škerl. Z njim je somaševalo 18 duhovnikov. Velika in veličastna stolnica je bila skoraj polna naših romarjev. Izredno lepo je bilo ljudsko petje, ki ga je podprl cerkveni pevski zbor iz Rojana. Zbor je tudi sam zapel nekaj umetnih pesmi. Pri maši je govoril g. Jože Kopeinig, ravnatelj Doma v Tinjah, voditelj Dušnopastirske-ga urada v Celovcu in goreč misijonski sodelavec. S toplo besedo nam je govoril o pomenu romanja, o praznovanju jubilejnega leta sv. Eme v celovški škofiji, pa tudi o tej veliki svetnici, ki nam je s svojo dobroto in velikodušnostjo še danes svetel zgled, vreden posnemanja.
Romarji so si ogledali kripto s sto ste-breniki, kjer je grob sv. Eme, si nakupili nekaj razglednic in drugih spominkov.
V	Krki so velike priprave na papežev obisk, ki bo v soboto 25. junija. Preurejajo ceste, lepšajo okolico. Mislim, da bo imela Krka trajen spomin na papežev obisk, ker bo kraj urejen in olepšan.
Ob 13.30 smo zapustili Krko in se vračali proti Celovcu. Spotoma smo od daleč pozdravili Gospo Sveto. Od Celovca nas je pot vodila proti Tinjam in še dalje v Podjuno v Rikarjevo vas. Tam nas je čakalo kosilo, seveda z enourno zamudo. Lastnik največje restavracije na Koroškem je Slovenec Mohorčič. Ima prostora za nad 700 ljudi. Restavracija je znana po odlični kuhinji in je ob nedeljah polno zasedena. Zaposlene so žene in dekleta iz vasi (celo do 50). Kosilo je bilo bogato in okusno, osebje prijazno in postrežljdvo.
In zaključek pri Gospe Sveti? Predvideno je bilo, da se bomo zbrali tam ob petih popoldne. Toda ob petih smo bili še pri kosilu. Kaj sedaj? Nekateri duhovniki so se odločili, da gredo vseeno h Gospe Sveti. Večina pa je sklenila, da zaključimo naše romanje v novi cerkvi sv. Primoža, nedaleč od restavracije. Cerkev je bilo zgrajena pred nekaj leti .po načrtih arhitekta Bitenca. Ta pa je med gradnjo umrl in urejanju notranjosti ni več sledil.
Krajevni župnik Franc Krištof nas je prijazno sprejel in bil vidno vesel našega obiska. Pozdravil nas je in kratko opisal cerkev in stanje svoje župnije. Sledile so pete litanije z odpevi, končali pa smo z našo priljubljeno: Marija skoz življenje.
Vsakoletno romanje 25. aprila je za nami. Hvala Bogu za lepo vreme, za urejen potek romanja, čeprav z nekaterimi spremembami zavoljo ovir, ki jih ni bilo mogoče predvidevati. Hvala g. Jožetu Kopoi-nigu, ki je poskrbel, da smo bili na Ko-
Umrl je dr. Janko Mikula
Iz Avstralije je prišla vest, da je v petek 8. aprila v Sydneyu umrl dr. Janko Mikula, dušni pastir v Avstraliji.
Dr. Janko Mikula se je rodil 29. oktobra 1904 v Ločah na Koroškem. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1932 v Celovcu. Kaplanoval je v Borovljah, bil župnijski upravitelj v Slovenjem Plajberku, med vojno in do leta 1952 je vodil župnijo Hodiše. Od 1952 dalje je dušnopastirsko o-skrboval slovenske in druge priseljence v Avstraliji. V poletnih mesecih pa se je rad vračal na Koroško in pomagal po župnijah.
Na srečanje z Gospodom se je pripravljal z dolgo boleznijo. Naj mu bo dobri __________________________________________________  Bog	bogat	plačnik!
 ........................      """"""n'1...""".......'"""""'»'"»Hm-................................................im,,,.,,,,...............  „„„„.....„„„„„„„„„„„„„„„„„„„„.......„„„„...................„„„...................................................,..
prek neizmernih tropskih gozdov do več- Ko so belgijski kolonizatorji morali odi-nega ledu pettisočakov in prek vlažnih sa- ti (10. junija 1960), je bil takratni Kongo
roškem povsod prijazno sprejeti.
Sedaj je pred nami še petdnevno skupno romanje v Oropo in Turin, ki ga prireja tržaška Duhovska zveza, organizacijo pa vodi g. Jože Kunčič.
SZ
S TRŽAŠKEGA
Sv. Križ pri Trstu
V četrtek 21. aprila je po dolgotrajni srčni bolezni umrla v (bolnišnici na Kati-nari s. notredamka Metodija Komen. Pokopali smo jo na našem pokopališču v soboto ob 13. uri. Pogrebne obrede in somaševanje je vodil domači župnik Jože Kunčič. Z njim sta somaševala postojnski dekan Vladko Pirih in koprski stolni župnik Bojan Ravbar. Med somaševanjem je občuteno pel domači cerkveni mešani zbor.
Pogreba pokojne redovnice so se udeležili nekateri njeni sorodniki, tri domače sosestre, petnajst sosester iz Gorice, Vipave, Ljubljane, Postojne, Ilirske Bistrice in Kopra ter lepo število župljanov. V cerkvi in med pogrebnim sprevodom je vladala velika zbranost in tišina. Potem ko smo položili telesne ostanke pokojne sestre k večnemu počitku, ji je pevski zbor za slovo zapel še nagrobno Nad zvezdami.
Pokojna s. Metodija se je rodila v Jel-šanah pri Ilirski Bistrici 15. maja 1911.
V	samostan sester notredamk v Trnovem pri Ilirski Bistrici je stopila 15. avgusta 1934. Točno deset let kasneje je naredila večne zaobljube, ki. jim je ostala zvesta do zadnjega. Prva leta je preživela v Trnovem, potem je bila nekaj let v Kopru in 23 let v naši župniji. Tu je gospodinjila dvema sosestrama in lepo skrbela za cerkev.
Sedaj počiva na našem pokopališču in bo pričala še naprej za Kristusa, še posebej tistim, ki bodo hodili mimo njenega groba. Za veliko delo, ki ga je opravila v naši župniji in še posebej za njeno zgledno redovniško življenje smo ji hvaležni in prosimo Boga, naj ji bo za vse bogat plačnik. - J. K.
14. številka revije »Regione Cronache«
Prav v teh dneh je prišla iz tiskarne nova številka prestižne revije »Regione Cranaahe«, ki jo izdaja Tiskovni urad naše dežele. Kot prejšnje tri, je tudi tokratna izključno tematska številka; posvečena je 25-letnici obstoja naše dežele Fur-lanije-Julijske krajine. Članke in že prave študije so napisali nekateri ugledni univ. profesorji, raziskovalci in časnikarji. V njih obravnavajo splošno, gospodarsko, kulturno, etnično in politično-upravno stanje ter razvoj in spremembe v naši deželi od njene ustanovitve (1963) do danes.
V več člankih smo Slovenci in naša stvarnost v deželi primemo omenjeni. To velja zlasti za prispevka Licia Damianija o kulturi in umetnosti ter Darka Bratine o etnični podobi naše dežele.
Kot običajno, je revija opremljena z bogatim fotografskim in dokumentarnim materialom ter tiskana na zelo dobrem papirju. - mab
Branilcem revolucije
Objavljamo glavne točke uvodnika iz »Mladine« št. 11 z dne 16. marca, ki je izšel pod gornjim naslovom; zaradi tega članka je bila revija zaplenjena, kasneje pa je bila zaplemba preklicana.
Dokler nam boste kot revolucijo ponujali:
— predsedstvo države, ki se mu zdi bolj pomembno, da se ukvarja s pisanjem mladinskega časopisa, kot pa s finančnimi škandali in korupcijo;
— 200% Inflacijo;
— gospodarstvo, ki črkuje;
— več kot 20 milijonov dolarjev zunanjega dolga, M ste ga porabili za svoje vile in privilegije;
— tisoče brezposelnih;
— grožnje z orožjem;
— zunanjo politiko, ki zmanjšuje ugled države po svetu;
— nehumano in dobička pohlepno prodajo orožja;
— rasistično populacijsko politiko v nekaterih delih države;
— dolgoletne zaporne kazni za mišljenjski delikt;
— nezmotljivost Zveze komunistov in njen monopol na vseh področjih;
— armado, ki jo lahko samo hvalimo;
— kadrovsko politiko, v kateri se samo imenujejo na vodilnih funkcijah;
— prihodnost brez perspektive za mlado in ustvarjalno generacijo,
do takrat nam res ne preostane nič drugega, kot da se gremo kontrarevolucijo In zahtevamo:
— dosledno pravno državo;
— svobodo misli, govora in združevanja;
— neodvisnost sodišča;
— razbitje monopola Zveze komunistov;
— neposredne volitve;
— kontrolo javnosti nad Jugoslovansko ljudsko armado in notranjo politiko...
Sestrska molitvena pomoč za duhovnike
V	Cerkvi na Slovenskem obstaja od leta 1984 sestrska molitvena pomoč za duhovnike. Redovnice so bile povabljene, da molijo posebej za duhovnika oz. bogoslovca, ki je bil imenoma zanje določen. Trenutno je 533 redovnic, ki sodelujejo v tej molitveni akciji. Duhovnikom ni znano, katera sestra zanje posebej moli in tudi ni nobenih osebnih ali pismenih stikov med sestro in duhovnikom. Sestrsko molitveno pomoč ureja in vodi nadškofova tajnica s. Mira Rožanc. Za Veliko noč je ljubljanski nadškof vsaki sestri poslal osebno pismo in se jim zahvalil za njihovo molitev, ki jim jo duhovniki gotovo vračajo.
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
liudslvi pod Dilni
Ob ekvatorju v centroafriški deželi, ki je pravi geološki čudež, potomstvo starodavnega kungoškega kraljestva bantu črncev še vedno čaka na svojo pomlad. Cerkev v tem ljudstvu, ki se sicer duši v opoju (ne)samostojnosti, sluti veliko prihodnost, čeprav je njegova pot družbenopolitičnega in verskega zorenja še dolga.
DE2ELA V SONCU IN SENCI
Za Sudanom in Alžirijo je Zaire največja afriška država s površino za skoraj deset Jugoslavij (2.345.409 kv. km) in ima 27 milijonov prebivalcev. Domalla vso deželo je zbrala mogočna reka Zaire s pritoki okoli svojega nedrja, da jo napaja in povezuje ter ji nudi energijo za bodočnost. Po 'količini vode jo presega le še Amazonka. Ta dežela sonca je prva v svetu po proizvodnji kobalta in industrijskih diamantov, četrta po proizvodnji bakra, šesta po proizvodnji cinka, nato magnezija, urana, zlata itd. Gredoč od morja
van do visokih planot z osupljivim rudnim bogastvom; od nacionalnih parkov s pravljičnim živalstvom in rastlinstvom do bruhajočih vulkanov ne bi mogli zajeti pisanosti dežele, ki pozna tudi spisek najosnovnejših, a nepotešendh človekovih bivanjskih potreb. Kdaj bo to ljudstvo vstalo iz bede, ki ga mori? Kdaj bo mnoštvo mladih dohilo svojo zaposlitev'? Kdaj se bo moglo samostojno in zadostno prehranjevati? Kdaj bo dosegljiva najsplošnejša zdravniška pomoč? Kdaj bo vzgoja in šola omogočena vsem otrokom? Kdaj bo konec izkoriščanja preprostih ljudi s strani države in industrijskih družb? Kdaj bo človeško dostojanstvo deležno najosnovnejših človekovih pravic? Zairski škofje so vsa ta pričakovanja strnili v vprašanje, ki mu ne vedo odgovora: »Kdaj bo Zaircem napočil čas blagostanja?«
Ta dežela v marsičem doživlja isto usodo kot neredke države Latinske Amerike, Azije in Afrike, v katerih večina ljudi živi še vedno na človeka nevreden način in se z vso krutostjo postavlja vprašanje golega preživetja.
brez oblikovanih politikov in brez izkušenj. Malo držav je bilo tako slabo pripravljenih na samostojnost kot prav ta dežela. Skozi triindvajset let se še vedno boleče čuti, kako drago morajo plačevati svobodo preprosti ljudje zavoljo nepripravljenega in zgrešenega izhodišča. Domačini niso smeli oblikovati političnih strank, niso imeli dostopa v višje šole in zado-volijti so se morali z najskromnejšimi službami v kolonialni upravi.
Po drugi strani pa nacionalisti niso imeli 'potrpljenja. Val neodvisnosti, ld je preplavil svet po drugi svetovni vojni, je neustavljivo zajel tudi Zaire. Mudilo se je. Na vsak način so hoteli oblast in to čimprej in za vsako ceno. Nič čudnega torej, če se je s samostojnostjo v mladi državi začelo tudi kaotično obdobje nasilja, ki je terjalo do danes že številne žrtve in izzvalo tuja vojaška vmešavanja pod rdečimi in piavimi zastavami.
KULTURNA REVOLUCIJA
Po spodrivanjih v sami vladi in po poskusih kosanja države (Kasa-Vubu, Lu-
mumba, Čombe), general Joseph Desirč -Mobutu z državnim udarom leta 1965 prevzame oblast in vzpostavi avtoritarni režim. Za ohranjevanje svojega položaja organizira plačano vojsko in eno samo stranko: Ljudsko revolucionarno gibanje. Zaradi rudnih bogastev si pridobi nekaj prijateljev, ki mu strateško in finančno pomagajo držati oblast v rokah. Sodelujejo v čistkah pri vstajah, pri dušenju separatistov in 'krotenju vpadov iz Angole. Morda preprečujejo tudi še večje prelivanje krvi.
Leta 1971 Mobutu s svojo stranko organizira vsesplošno hajko za brisanje sledi preteklosti ter pod pretvezo afrikanizacije, pristnosti in emancipacije črncev, uprizarja napetosti med prebivalstvom, med vlado in Cerkvijo pa zaneti spor predvsem zaradi katoliških šol. Toda o tem pozneje.
Iz slovarja vržejo nekaj besed. Tako ■npr. »gospoda« zamenja »občan«. Tudi predsednik je občan (toda za tem ima še nekaj vrstic naslovov, med njimi tudi naslov oče ljudstva, in od leta 1982 tudi čin maršala). Iz dokumentov se brišejo krstna imena po Mobutujevem zgledu, ko svoje krstno ime zamenja s Sese Seko (Edini
Voditelj). Ženam 'je prepovedano nositi hlače in se lišpati, moškim pa je zapovedano, naj bodo brez kravat. Kakor država (glavna reka in denar) dobi 27. oktobra 1971 novo ime Zaire (ki je slab ponaredek arhaičnega imena roke Kongo), tako Ka-tanga postane Shaba, Leopoidville - Kin-shasa, Elisabethville - Lubumbashi, Stan-leyville - Kisangani itd. V tem je zairska revolucija.
Namen morda ni bil slab. Hoteli so dvigniti zavest afriškega človeka, ki pod kolonializmom za to ni imel priložnosti. Hoteli so odkriti svojo 'lastno bit in poiskati tipične afriške vrednote. Gotovo je bil tu nujen kulturni podvig, ki bi lahko rodil -tudi bogate sadove, če ne bi ostalo vse le pri zunanjostih, pesek v oči ljudstvu, ki ga sedaj usužnjuje njegova lastna klika.
V	zadnjem času hude devalvacije prisilijo vodstvo, da zahodnim svetovalcem dovoli dostop do industrijskldh, ekonomskih in finančnih virov države, kjer zamenjajo korumpirane in nesposobne voditelje, povečini predsednikove prijatelje in sorodnike.
(Dalje)
Freska pri Sv. Ignaciju v nevarnosti
Cerkev sv. Ignacija v Gorici je z umetniškega vidika najzanimivejša cerkev v Go-rioi. Zgradili so jo jezuiti in jo posvetili svojemu ustanovitelju sv. Ignaciju. Je izrazit spomenik baročne umetnosti v Gorici, edini te vrste v mestu. Cerkvi se pa pozna starost, zato so jo začeli prenavljati zunaj in znotraj.
Toda sedaj so ugotovili, da je v nevarnosti tudi velika freska v prezbiteriju. Slika predstavlja sv. Ignacija v nebeški slavi in je delo nemškega slikarja Tauscha iz leta 1721. Njegovi so tudi načrti za pročelje iste cerkve.
Ker gre za pomembno umetnino v gori-škem mestu, je ugotovitev propadanja zbudila velik alarm pri vseh (krogih, tako cerkvenih kot civilnih. Sklenili so, da je treba fresko restavrirati. Stroški bodo znašali okrog sto milijonov lir. V ta namen so odprli .prostovoljno nabiranje denarne pomoči za obnovo freske. Pomoč so obljubile tudi razne javne ustanove in denarni zavodi.
Espomego 88
Za prvomajske praznike bo odprt mednarodni trgovski velesejem ali Espomego. Odprtje bo v soboto 30. aprila ob 10.30. Navzoč bo tudi minister za prevoze Gior-gio Santuz. Ta bo podelil odličja za »zvestobo in napredek pri delu«. Odličje bodo prejeli številni podjetniki, nameščenci in upokojenci. Med nameščenci, ki bodo prejeli odličje, je tudi Luoiano Bregantini, ki dolgo vrsto let dela v (tiskarni Budin in paginira naš list. Manifestacija in priznanja so delo Trgovinske zbornice. Espomego bo odprt od 30. aprila do 8. maja in ima sedež v ul. della Baroa.
Med sejmom bodo dnevi, posvečeni posameznim državam; v torek 3. maja bo na vrsti Avstrija, v četrtek 4. maja pa Jugoslavija.
Vodstvo SZSO-SGS vabi starše in prijatelje na letošnje
SKAVTSKE OBLJUBE
v nedeljo 1. maja ob 8.30 na POLJANAH
(pni Doberdobu).
Doberdob
Šolski natečaj. Lepo je uspel Šolski natečaj na slov. osnovni šoli v Doberdobu in Romjanu, ki ga je organizirala laška sekaija Združenja darovalcev organov (A.D.O.). Nagrajevanje je bilo v soboto 23. aprila. Hvaležni smo požrtvovalnosti učnega osebja. Šolarji so bolj spoznali org-gane našega telesa, ki se jih da presaditi ter se soočili s tem vprašanjem našega časa in tudi odnosom do tega problema, ki ga mora imeti vsak kristjan.
Podgora in Pevma
V nedeljo 17. aprila smo se združili verniki iz Podgore in iz Povrne v skupnem romanju h Gospe Sveti na Koroškem. Bilo nas je za trd avtobuse. Z nami sta bila oba župnika, g. Mauro iz Podgore ter g. Vojko iz Povrne.
Po novi avtocesti smo dokaj hitro prišli v Avstrijo ter ob Vrbskem jezeru do Celovca. Tu smo si pod strokovnim vodstvom Gabriejele iz Povrne ogledali mestne zanimivosti, nakar smo pot nadaljevali do Gospe Svete. Tu smo ob 11.30 imeli skupno somaševanje z molitvami, petjem
in berili v obeh jezikih.
Kosilo smo imeli v Šentvidu (St. Veit). Od tam smo se podali še na ogled gradu Hochostervvitz na strmem griču, ikd je obdan z debelim zidom, s 14 stolpi in 14 vrati. Res, prava srednjeveška trdnjava. Tudi najstarejši so se povzpeli do vrha.
Vreme je bilo čudovito, družba prijetna, tako da smo bili vsi zadovoljni. Škoda, da se nismo spomnili in obiskali tudi Krko, kamor bo letos poromal sv. oče. Pa drugič!
Ronke
Srečanje z učiteljicama. KD Jadro je organiziralo v petelk 22. aprila v rajonski dvorani v Selcah srečanje z učiteljicama Nado Tusulin iz Tržiča in Ljubko Šorli-Bratuž iz Gorice.
S tem je društvo nameravalo spoznati razmere na slovenskih osnovnih šolah, ki sta delovali v Tržiču in Romkah od 1947 do 1956. Seveda je v (tistem času bilo težko dobiti učno osebje, ker se jih je veliko izselilo, ostali pa so se zaposlili na italijanski šoli in drugod.
Dragoceno pričevanje iz (tistega povojnega časa se je zaključilo z recitacijami pesmi Ljuhke Šorli, (ki jih ije doživeto podala Barbara Rustja iz Gorice.
Šport
ODBOJKA
Under 14 - Dečki. Premagali so ekipo Aoli Ronchi s 3 : 0.
Under 14 - Deklice. V »družinskem« srečanju so izgubile z 0 : 3 proti Soči, ki je prva na lestvici.
Ekipa C2. Pretaklo soboto so se morali oly,mpdjci doma pošteno potruditi, da so strli odpor moštva PAV iz S. Giovaninii. Za zmago je bilo potrebnih pet nizov (2 : 15, 15 : 9, 13 : 15, 15 : 6, 15 : 13). V tretjem setu so že vodili, nato pa itesno izgubili. V petem odločilnem nizu je nasprotnik prišel v vodstvo, naši pa so ga ujeli pri 7:7 in si bili enakovredni pri 8:8 in 9:9, nakar so ga prehiteli do 13 : 9 in 14 : 12; kar šest menjav servisov ije bilo potrebnih, da so si ob bučnem bodraraju številnih navijačev priborili odločilno 15. točko.
Prihodnjo tekmo bodo igrali zunaj.
PEVSKI ZBOR RUPA-PEČ prireja tradicionalni
Praznik fr tal j e
Nedelja 1. maja
16.30 priložnostni govor dr. M. Špacapana, nastop dramske skupine PD Štandrež z veseloigro »Prebrisana vdova«
19.30 igra ansambel »Souvenir«.
Deloval bo dobro založen buffet z raznimi specialitetami na žaru, tipično frtaljo in domačim vinom.
Koncert Marijinih pesmi
Na binkoštno nedeljo, 22. maja, bo ob 17. uri v župnijski cerkvi v Štandrežu koncert Marijinih pesmi, ki ga za Marijino leto pripravlja Združenje cerkvenih pevskih zborov - Gorica. Nastopilo bo šest zborov.
Cerkev v štandrežu je za tako priložnost zelo primerna: domača, dovolj prostorna, bogato poslikana s freskami Toneta Kralja. Iz mestnega središča pelje prav do cerkve avtobus št. 1.
O nastopajočih zborih in o sporedu bomo poročali v prihodnji številki Katoliškega glasa.
»Napredek za človeka«
V soboto 30. aprila ob 20.45 bo v avditoriju v bivšem Velikem semenišču predavanje prof. Rafaela Caldera, bivšega predsednika Venezuele. Predaval bo o temi »Napredek za človeka«.
Pri tem bo osvetlil zadnjo papeško encikliko »Sollicitudo rei socialis« (Skrb za družbeni napredek). Vstop je prost.
Predavanje prirejajo skupno številne go-riške organizacije, med njimi tudi ZSKP.
Prof. Caldera je na gostovanju po Evropi in je predsednik Mednarodne zveze de-mokrščanskih strank.
Zahvala
Iskreno se zahvaljujem odboru Sklada Dušana Černeta za podelitev nagrade, ki me je zelo presenetila! Prav tako topla zahvala prof. Lojzki Bratuž in prof. Nadji Verri za prisrčne besede, dijakinji Alenki Štoka za maturantski nagelj, g. Saši Martelancu, ki je slovesnost tako mojstrsko pripravil, številnim udeležencem in vsem, ki so mi ustno ali pismeno čestitali.
Da pa je do priznanja sploh moglo priti, se moram zahvaliti svoji čudoviti ženi, ki me nikoli ni ovirala pri delu, ampak mi je veliko pomagala pri italijanščini, tipkanju in korekturah.
Trst, 25. aprila 1988 Martin Jevnikar
Sožalje za Mirotom Gradnikom
Hudo me je presunila nemila usoda, ki je tako kruto prizadela vašo družino. Žal se osebno preko meje nisem mogel udeležiti pogrebnih slovesnosti. Globoko sočustvujem z vami ob izgubi nepozabnega Mirota.	Vinko	Levstik
OBVESTILU
SKGZ in VZPI vabita na srečanje, ki bo v četrtek 28. aprila ob 19. uri v Kulturnem domu v Gorici (ul. Brass). Program: otvoritev; nastop moškega zbora »Andrej Paglavec« iz Podgore, ženskega zbora »Fra-tellanza« z Reke in godbe na pihala iz Turjaka; recital Gledališke skupine Gorica; družabno srečanje.
Koprska TV
Gledalci koprske TV so opazili, da ta postaja oddaja skoro izključno šport, le nekaj je novic dn drugega. Zgodilo se je namreč, da je koprska TV prišla v roke italijanskega mogotca Berlusconija. Ta je ustanovil družbo Fininvest, ki ima v lastni režiji tri italijanske televizijske kanale, št. 4, št. 5 ter Italia 1, z novim letom je dobil v najem še koprsko TV. Na tej postaji oddajajo predvsem šport, a ni rečeno, da bo ostalo samo pri športu. V pogodbi je zapisano, da lahko oddaja deset ur na dan.
Nekateri manijo, da si hoče Berlusconi s koprsko postajo pomagati dalje proti vzhodni Evropi.
DAROVI
Prof. Martin Jevnikar poklanja ob podelitvi nagrade Dušana Černeta 500.000 lir za Primorski slov. biografski leksikon in
500.000 lir za Mladiko.
Za Zavod sv. Družine: ob 95. obletnici rojstva pok. očeta Franca Simčiča se ga s hvaležnostjo spominja hčertka Rožica z družino in daruje v njegov spomin 100.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: Marija, Janez in Saša v spomin na Ireno Bratina-Bolčina in Jožeka Bertolinija 50.000; N. N,, Videm 200.000; druž. Simon Komjanc v spomin Mirota Gradnika 100.000 lir.
V spomin na prof. Ireno Bolčina in nepozabnega Viktorja Prašnika: M. M., Trst
50.000 lir.
Za cerkev v Sovodnjah: druž. Lasič v spomin pok. Jožice 50.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: bolniki 265.000; ob krstu Irene Šamec 30.000; Emil Milanič 50.000; Vera v spomin na Ano in Avguština Caharija 25.000; Rossi 40.000; Valerija Gruden 36.000; Marija Gruden 36.000; Ana z družino namesto cvetja na grob brata Pepija VoLpija 100.000; Širca 10.000; Pa9to-re 40.000; Rudež 10.000; Vitez 5.000; Radovič 10.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: druž. Vremec v spomin na moža in očeta Alberta ob obletnici smrti 50.000; Zmaga So-sič-Malalan 36.000; Sonja Mahndč-šajn in Ivo Simončič v spomin na Ivico oz. starše 30.000; Romano Fabris v spomin na mamo Katarino 100.000; Viktorija Bandi v spomin na Katarino Fabris 15.000; prof. Maria Grazia Cancianii 20.000; Košuta ob poroki hčerke Sare 10.000 lir.
Za Marijanišče: Slava Fuoka-Brandolin ob drugi obletnici smrti brata Radota
500.000 lir.
Za obnoviteh cerkve pri Banih: Gabrijela Badalič-Ban 10.000 lir.
Za obnovitev cerkve pri Ferlugih: Marija Maver-Markon 13.000; vaščani za nove paramente 700.000; Natalija Fertuga v spomin moža Albina Černeta 10.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Marija Antonič v spomin na svoje in moževe starše 50.000; Štefanija Danev v spomin moža Alojza 50.000; Ivo Kralj in botra Cirila ob .krstu vnukinje odn. nečakinje Martine 50.000; Marija Zlobec, botra ob krstu male Martine 50.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Marko iz Trsta namesto cvetja na grob ge. Mogoro-vic-Ujčič 50.000 lir.
Za Slov. pastoralno središče v Trstu: N. N. 50.000; vsakoletni dar N. N. 100.000; N. N. 50.000; N. N. 50.000; 'krščemka Lidija Petelin v zahvalo 70.000; botra ob krstu Lidije Petelin 30.000 lir.
Za misijone: Marija Trinko 150.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa SJ: Livija Sosič 10.000; N. N. v čast Materi božji iz hvaležnosti 30.000; N. N., Opčine 15.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
nmiii Trm n
Spored od 1. do 7. maja 1988 Nedelja: 8.30 Kmetijski itodnik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 10.15 Mladinski oder: »Ukradeni mesec«. 11.00 »In mirno...« 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji.
14.10 Nediški zvon. 15.00 Nedeljski zbornik. Ponedeljek: 7.20 Dobro jutro po naše.
8.10 Prva svetovna vojna. 9.00 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored.
11.30 V svetu mladih. 13.20 Gospodarski tednik. 14.10 Otroški kotiček: Glasbene pravljice. 15.00 Tolstoj: Vojna in mir. 15.15 V svetu mladih. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Mi in glasba. 18.00 Kmetijski tednik. Torek: 7.20 Dobro (jutro po naše. 8.10
Nediški zvon. 8.50 Za vsakogar nekaj.
10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Od prehrane do potrošništva. 15.00 Tolstoj: Vojna in mir. 15.15 Od prehrane do potrošništva. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Primorska poje. 18.00 Duško Andič: »Princip G.«. Drama.
Sreda: Dobro jutro po naše. 8.10 Oddaja iz Rezije. 8.40 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Ženska in naš danes. 13.20 Primorska poje. 14.10 Od Milj do Devina. 15.00 Tolstoj: Vojna dn mir. 15.15 Ženska in naš danes. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 »Absailomova pripoved«. Ob novam romanu A. Rebule.
Četrtek: 7.20 Dobro jutro po naše. 8.10 Od Milj do Devina. 8.40 Za vsakogar nekaj. 10.10 Konoertni in operni spored.
11.30 Svet, v katerem živimo. 14.10 Na go-riškem valu. 15.00 Tolstoj: Vojna in mir. 15.15 Svet, v katerem živimo. 17.00 Kulturna 'kronika. 17.10 Primorska poje. 18.00 Spomini na Alberta Rejca.
Petek: 7.20 Dobro jutro po naše. 8.10 Na goriškam valu. 9.00 Za vsakogar nekaj.
10.10 Koncertni, in operni spored. 11.30 Umetnost in kultura. 13.20 Primorska poje. 14.10 Otroški kotiček: Pisani svet. 15.00 Tolstoj: Vojna in mir. 15.15 Umetnost in kultura. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 7.20 Dobro jutro po naše. 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Teritorij. 14.10 Oddaja iz Kanalske doline. 15.00 Človek človeku. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 »In mirno...«
20. april 1986 - 20. april 1988
ob drugi obletnici smrti
ALENKE ČERNIČ
se je spominjajo v molitvi njeni domači in vsi, .ki so jo imeli radi.
Po brajdah češnje so, družice v belem, za tabo v cvetnih čašicah jokale.
A v nas obljubo misli so pisale:
Ostala nam v spominu boš veselem.
Čestitke
V sredo 20. aprila je na tržaški Fakulteti za inženirstvo z najvišjo oceno diplomiral Aleš Lojk. Bratu tajniku čestita vodstvo SZSO-SGS.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 18 % IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
BCIKB
BANKA Dl CREDITO Dl TRIESTE TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
Ulica F. Filzi 10 - Trst
VABILO DELNIČARJEM
na redni občni zbor, ki bo v Gregorčičevi dvorani v Trstu, Ul. sv. Frančiška 20, v prvem sklicu dne 29. aprila 1988 ob 9. uri in v drugem sklicu
V SOBOTO, 30. APRILA 1988
ob 9. uri v isti dvorani z naslednjim dnevnim redom:
1. poročilo upravnega sveta;
2. poročilo nadzornega odbora;
3. predložitev bilance poslovnega leta 1987 in zadevni sklepi;
4. potrditev upravitelja v smislu člena št. 2386 civilnega zakonika;
5. razno.
V smislu člena 4 zakona št. 1745 z dne 29. 12. 1962 se smejo udeležiti občnega zbora s pravico do glasovanja tisti delničarji, ki bodo položili svoje delnice pri družbinem sedežu vsaj pet dni pred občnim zborom.
UPRAVNI SVET
Občni zbor bo predvidoma v soboto v drugem sklicu.
Gospa Sveta na Koroškem, kjer so bili verniki iz Podgore in Pevme v nedeljo 17. aprila