350
Slovstvo.
razvoj, razgovori — vse to se vrši lahko in naravno.    Samo   z  ono   »nedolžno   prevaro«   na str. 22. nismo zadovoljni. Prevara sloni na laži, in laž ni nikdar nedolžna, Še tako mislijo ljudje le preradi, da je taka laž res nedolžna; ako pa dobe kaj   takega v knjigi   družbe   sv. Mohora, tedaj jim je to kakor resnično. Zato bi se bilo moralo na vsak način ono mesto popraviti ali vsaj »nedolžno« izpustiti. — A. Hribarjeva pesem (po legendi)  Kristus   in  sv. Peter  je  jako prijetna in primerna, nekoliko manj pa opiljena. — Kakor so popisovali prejšnji Koledarji Ljubljano in Trst. tako nam razkazuje letošnji Maribor. (Sp. dr. Jož. Pajek.)  Spis  ima  tri  slike, prva je za celoten »pogled« nekoliko premajhna; sicer je pa   spis kot   celota   res   dragocen.   — Dr. Mihael Napotnik,   knez   in škof lavan-tinski.   Tu popisuje prejšnji gospod pisatelj dosedanje življenje in  delovanje rodoljubnega la-vantinskega vladike.   Spis   ima lično   sliko,   in dodan mu je slavospev o knezoškofovi introni-zaciji.   —   Svoji   k   svojim.  Ta  dramatičen prizor je znan že od lani (prim. »Dom in Svet« II. 1., str. 178), ter je prirejen »za one narodne veselice na kmetih, kjer nimajo izurjenih pred-stavljavcev.« Ker naš narod le prerad ceni, kar je tuje in novo, zato mu bode ta igra koristna. Daljši spis je: Davorin Trstenjak. (Črtice iz njegovega življenja.   Sp. dr. J. Sket.)   Trstenja-kovo ime je   izmed najbolj znanih v nkši zgodovini.   Prav je,   da je spretni gospod   pisatelj v Koledarju popisal tega velikega moža. Trstenjak je bil izmed onih mož,  ki  imajo uma  in srca obilo,  a obojega v pravi meri;  njegov duh je bil vseobsežen, za vse dovzeten. Življenjepis je jako dober;   a   kakor   so marsikateremu  spisu očitali, daje »previsok« za priprosti narod, tako bi mogli reči tudi o tem po pravici. — Naslednji spis:  Davorin Trstenjak kot človek  dopolnjuje  prejšnjega,   a nikakor  nam   ne  ugaja tako, kot oni. Že nadpis diši po nemških naslovih; tu pa tam je tudi v spisu nekoliko tujega. Vendar je opis jako zanimiv,   kakor je   tudi  pisan   iz polnega srca. — Pesmica »Solze na grobu Davorina Trstenjaka« je brez posebne umetnosti, a lahka,  res   za ljudstvo.   —   J. A. Klemenči-čeva povest Ravna pot najboljša pot ni v tehniki tako dovršena, kakor ona prva, vendar je ljudstvu primerna in bode ugajala. Pisatelju svetujemo,   naj »ganljivih mest«  nikar ne pre-tiruje. Značaje naj riše krepke, ne preveč sladkih, kakoršnih ni v istini. — Mala pesmica in pa spis o   pok. dekanu   Tomanu (s sliko)  se prilegata, da je več izpreminjanja. Zanimati pa mora   vsakega   živahen   popis   človeškega klanja v Bata ku (priobčil prof. A. Bezenšek.) Tako se piše mično,   a treba je znati! Zna  pa tudi gosp. kanonik dr. Ivan Križanič, ki nam i letos podaje  Razgled   po   katoliških   misij o ni h. Ta razgled se ne odlikuje po krasnem jeziku, tudi ne Bog vedi po kaki izvirnosti (saj se lahko enaka poročila čitajo drugodi), a dobro, mikavno, res   za preprosti narod je sestavljen, radi   in  z   veseljem   ga   bodo  čitali.   Ves   spis je poln dogodkov,  tudi ima tri slike;   izvestno bode mnogo koristil. — Ne moremo vseh spisov ocenjati natančno  in   omenjamo le,   da je spis
Janeza Bilca: Slovenski drvarji na tujem znamenit za našo kulturno zgodovino, kakor naslednji o »si. posojilnicah« za naše narodno gospodarstvo. — Tudi Razgled po svetu neče zaostati za drugimi spisi, gospod Haderlap ga je sestavil stoječ na trdno-katoliškem stališču. Nepoznani urednik koledarjev je med spis dal opombo, da imamo, žal, preveč časnikov. Ne samo, da se to ne prilega spisu, ampak tudi resnično ni. Dobrih časnikov ni preveč; ako se m nože dobri, tedaj je to dobro znamenje, le slabih se moramo bati. — Kar zvemo naposled »iz kuhinje«, kar čitamo »za smeh in kratek čas« in »Poselski red«, koristilo bode mnogim v pouk in zabavo. Na to pa — 117 stranij imenika! Res, dokaj prostora! To je bilo povod nekaterim rodoljubom, da so svetovali, naj bi se opustil imenik in »počrnil z ukovitimi spisi«. Kakor se vidi iz »Oglasnika«, ne strinja se odbor družbin s tem nasvetom. Reči se mora, da so taki svetovalci vendar le preveč kratkovidni in merijo celi svet in vse družbenike le po sebi. Kar se nas tiče, prepričani smo trdno, da bi bilo za družbo v veliko škodo, ako opusti imenik. Udje bodo odpadali, kakor listje jeseni. In zakaj bi ne smel imeti ud pravice ter veselja, da je njegovo ime natisneno v Koledarju? Oni ugovori, katere čitamo v istem oglasniku, glase se lepo in done govorniško, a na istinite razmere ozirajo se prav malo. Glede na »niče-murnost« udov pa mislim, da bodo lahko šli vsi naravnost v nebesa, ako se ne bodo pregre-šali huje, nego da je njih ime natisneno v Koledarju. Potem gorje nam duhovnikom, katerih imena so tako točno z vsemi naslovi natisnena v »šematizmu«! Sapere ad sobrietatem!
Iz oglasnika tudi posnemamo, da šteje sedaj družba 48.084 družabnikov, za 2042 več nego lani. Lep napredek! Odbor bode začel pomladi 1891. 1. stavbo nove družbine hiše, kjer bode več prostora, nego na sedanjem mestu, kjer je za tiskarno jako tesno. — Družbina darila za pisatelje so navadna; dohodkov je bilo 49.946 gld. in 48 kr., stroškov 49.777 gld'. 14 kr. Te številke govore najjasneje o stalnem napredovanju naše družbe.
»Narodne legende za slovensko mladino.« Nabral, izdal in založil Anton Kosi, učitelj v Središči. II. zvezek. V Ptuji. Natisnil W. Blanke. 1890. 8°. Str. 42. Cena 20 kr. (Dobivajo se pri izdajatelju na Stajarskem.) V tem zvezku ne nahajamo one hibe, katero smo opomnili v oceni I. zv. (»Dom in Svet« 1890, str. 126). Tu podaje izdajatelj 19 večinoma zanimivih, pa tudi dostojnih, res lepih legend, katerih največ se glasi prav v narodnem duhu. Nabrane so po raznih časopisih, posebno v »Vrtcu«. Želeli bi namesto: »Le jedna rastlina rastla je ...«:». . .je rastla«, nam. »bila so«: »so bila« (str. 34. in dr.) Ne vem, ali se da opravičiti »izpoznati« nam. »spoznati«. Iz-vzemši nekatere malenkosti je jezik lep in čist, pisava umevna. Priporočamo to knjižico jako šolskim knjižnicam in starišem. Gospod izdajatelj naznanja, da ima gradiva že za III. zvezek.