Ko se »M«
preobje belega kruha
Pred seboj imarn člansko iz-kaznico znane diskoteke kluba »M«. Na njeni hrbtni strani med drugim piše, naj bo vedenje v lo-kalu v skladu s pravili lepega ve-denja. Izkaznico so mi dali zato, ker sem pogosten, miren, dober gost in mi zato priznavajo brez-plačen vstop.
Osmi marec letos. Stojimo pred di-skoteko. Precej nas je, saj je dan žena in tudi mi bi se radi poveseliii. Iz vratarnice se razleže rezek glas: »Postavite se v vrsto, eden po eden, pa bomo videli, ali vas lahko spu-stimo noter.« Ubogljivo kot ovčke se ravnamo po navodilih uslužbenca di-skoteke. Nekako pridemo do pla-čilne mizice, nakar sledi ukaz: »Žen-ske naprej, moški stoj!«
Zgovarjam se nato, da sera član kluba, toda vse je bob ob steno. So-vražno nasršeni vratar naenkrat več ne priznava članstva in zahteva od vseh iastnikov izkaznic plačilo ne
ravno nizke konsumacije. Svoje rav-nanje opraviči s tem, da morajo moški plačati na račun žensk, ki so jih na njihov dan brezplačno spustili v zloglasni lokal. Nekaj se še obotav-Ijam in hočem naposled plačati. Pa se naenkrat pojavi sivolasi lastnik lo-kala in spet se sklicujem na svojo člansko pravico.
Možakar v hipu ugotovi, da pri-pada članska izkaznica le kulturmm Ijudem in da jaz bržkone ne sodim mednje. Ko ga povprašam, če je kul-turno to. kar on počne s stalnimi gosti, me njegov odgovor in ravnanje zadeneta kot granata. Najprej me prime za plašč in me začne surovo vleči proti izhodu. spremljajoč svoje ravnanje z vreščečim zmerjanjem: »Marš, marš ¦ napolje, stoko jedna...« Nalo sledi še poplava gi- -nekološko folklornih pso\ k. Nič holje se ne godi moji prijateljici, ki se ob tem incidentu zgraža. Garderoberka ji kljub dnevu žena naloži za poln ko.š psovk. Vsi smo zaprepaščeni, praz-nično vzdušje je pokvarjeno.
In zakaj pišem vse to? Ne zato. ker se je to zgodilo prav meni in prav na dan žena. pač pa zato, ker je ome-njeni dogodek le kamenček v mo-zaiku vsakdanjih shrljivk, ki so v »M« klubu domala na dnevnem redu. In če se vprašamo, kdo je kriv, da se vandalski oštir obnaša do svojih gostov tako svinjsko, je odgovor le eden: mi vsi, od upravnih organov, ki so mu izdali ustrezna dovoljenja, do očesa postave, ki je ob incidentih ne-kajkrat zamižalo, pa do potrošni-škega sveta v krajevni skupnosti in tako naprej. Povsem normalno je, da postanemo »stoka« in ne več Ijudje, saj si je lastnik na naš račun napolnil žepe in se tako oraetava z belim kru-hom. Vprašanje je, koliko časa še. TADEJ BRATOK
Pripis uredništva!
Uredniški odbor je na zadnji svoji seji sklenil problem videli nekoliko širše in bomo v Nsk o tej zadevi pisali, čim bo zbrano polrebno gradivo zanjo.