600
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
škofa v Velici, a po Gorazdovi smrti za me-tropolita v Ohridi, napolnili so z duhom apostolov slovenskih vso Bolgarsko, pre-porodili jo in duhovno okrepili. V kratkem je Klement imel do 3500 učencev; najboljše je odločil za duhovnistvo in uciteljstvo ter jih pošiljal v razne kraje, da so pastirovali in učili. Življenjepisec njegov veli o njem, da „nikdar ni bil brezposlen, temveč je ali poučeval deco, nekaterim pokazujoč pismena, nekaterim tolmačeč zmisel sv. pisma, druge vadeč v pisanju, ali pak je molil, ali čital, ali pisal knjige". Umrl je 1. 916. Omenil sem že, da je tudi pisavo izboljšal. Klement je namreč nekoliko težko Cirilovo glagoliško pismo prenaredil, da je bilo bolj podobno grškim črkam, katerih so Bolgari že bili navajeni, ter je sestavil poleg grške in gla-goliške novo azbuko (abecedo), katera se sedaj imenuje „cirilska", a bi se dosledno imela z vati „Klementica". In tako so Bol-garji popustili svoje prvotno glagoliško pismo in je zamenili s (pogrešno tako zvanim) „ci-rilskim", katero so v naslednjem sprejeli tudi Srbi in naposled še Rusi.
Klementovi učenci so širili nauk svojega učitelja in delovali v njegovem duhu. Med njimi se omenjajo posebno: Ivan, poznejši eksarh bolgarski; Teodor Doksov, redovnik; pop Grigorij, črnorizec Hraber, kateri so poleg mnogih drugih m6ž Bolgarsko v kratkem času učvrstili v veri in posvetili s pomočjo narodne knjige. Ta doba se imenuje zato zlata doba bolgarska. Velik del slave zaradi tega toliko sijajnega razvitka gre pa tudi učenemu carju Simeonu. Sam seje trudil za duhovni pokret; bil je jeden izmed redkih slovenskih vladarjev," kateri je bil jednako vešč meču in peresu. Premagal je Grke, obrnil se v Rim ter dobil od papeža Janeza X. carsko krono (923). Razven škofa in zatem nadškofa Klementa postavil je Simeon tudi Konstantina, Cirilovega in Metodovega učenca, za bolgarskega škofa. Kle-mentov življenjepisec pa veli o njem tj. o Simeonu carju, da je bil krepostnega in blagega srca kakor oče, in da je želel blagor cerkve božje.
In tako se je Bolgarska povspela na vrhunec svoje slave uprav tedaj, ko je Velika Moravska razpadla; in kakor je nekdaj za kneza Mihaela stala v prijateljskih odno-šajih z rimsko stolico, tako se je sedaj zopet k njej obrnila. V veliko nesrečo pa je pahnil Bolgarsko car Simeon, ko je prestopil k carigrajskemu razkolu. Od njegove smrti (927) pa tje do zatona carstva bolgarskega pod grški jarem (1018) slabela je stopnjema ka-
Slikal f Ant. Cej. Sv. Jožef.
kor politiška moč tako tudi književnost bolgarska. Ta si je sicer nekoliko opomogla za carja Asiena I. (1186—1196), in se zopet vsaj do neke višine povzdignila za Ivana Asiena II. (1215—1241) in za Ivana Aleksandra (1330—1371). Ali tu treba pripomniti tudi to, da se je za grškega suženjstva in za silnih vojen, ki jih je imela Bolgarska po obnovitvi svojega carstva, jezik slovensko-bolgarski polagoma kvaril. Ta izprememba je bila tako nagla,  da  se v drugi  polovici