Leto XLI. - Štev. 29 (2057) Četrtek, 20. julija 1989 Posamezna številka 1000 lir
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PERQUE	GORIZIA	SETTIMANALE ■ REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTOR1ZZAZ1 ONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA	UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo del le Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
TASSA RISCOSSA	ITALY		
Poslednje slovo od g. Jožeta Juraka Nekaj o francoski revoluciji
ŽIVLJENJSKA POT
Povsod, kjer živijo Slovenci, najsibo Goriška, Tržaška, Koroška in daljna Argentina, žalujejo sedaj za umrlim duhovnikom Jožetom Jurakom. Najbolj žaluje za njim njegov edini brat Cvetko - duhovnik, ki vodi župnijo Leše pri Tržiču na Gorenjskem. Brat Jože mu je bil vse. Pogosto je prihajal k njemu v Gabrje, mu razodeval svoje skrbi in težave in spet zadovoljen in potolažen odhajal na Gorenjsko.
Jože Jurak se je rodil v Lendavi v Prekmurju 26. 12. 1920, kamor je bil premeščen njegov oče, davčni uradnik. Lendave se ni spominjal več. Pač pa je postalo skoraj njegov rojstni kraj Novo mesto na Dolenjskem. Tam na hribu si je njegov oče postavil lično hišico. Ko se mu je rodil prvi sin Jože, je na vrtu zasadil lepo češnjo. Za Jožetom sta se mami Neži rodila še dva fanta, Cvetko in Tonček, ki so ga Nemci zajeli v času druge svetovne vojne in živega vrgli v ogenj.
Jože Jurak se je šolal v Novem mestu in bil skozi odličnjak. Imel je izreden spomin, da mu učenje ni delalo težav. Po končani gimnaziji se je odločil za duhovništvo. Lemenat je dovršil v Ljubljani in bil 11. junija leta 1944 posvečen v duhovnika. Bili so najtežji časi za našo Slovenijo. Predstojniki so ga določili za faro Šmihel pri Novem mestu. V isti fari je bil tudi duhovnik Volbank, ki so ga partizani nazivali »rdeči satan«; še srečno se je rešil v Ameriko. Tugi g. Juraku so grozili. Zato se je odločil za beg. Zelo težko se je odločil, a ker je bil zelo razgledan človek, je videl že naprej vso strahoto rdeče revolucije. Poslovil se je od mame, zajahal kolo in odšel v neznano.
Na poti čez Karavanke se mu je pridružilo še kakih 50 fantov, ki niso poznali poti. G. Jurak jih je potem vodil naprej na Koroško, a ko so prišli na cilj, jih je veliko manjkalo; izgubili so se na poti. Prišli so na Koroško po več tednih naporne hoje prav v kraju, kjer je živela Miklova Zala. Gospod Jože je nato odšel v taborišče v Senigalijo v Italiji in po nekaj mesecih se je odločil in odšel na Južno Tirolsko. Ker je znal dobro nemško, je takoj dobil faro, kjer so ga ljudje imeli zelo radi. Msgr. Orehar ga je pa pregovoril, da se je tudi on s premnogimi Slovenci izselil v Argentino. Tam je ostal skoro 19 let. Postal je urednik mesečnika Duhovno življenje in se ves predal delu za slovenske izseljence, zlasti zfidnje vojne begunce.
PRIHOD V GORICO
A misel na ostarelo mamo in brata Cvetka mu ni dala miru. Tako je v maju leta 1961 prišel v Gorico, da ju vidi. Toda komunistične oblasti jima niso dovolile, da bi prišla v Gorico. Videl je mamo preko žice na svetogorski postaji, a takoj je pristopil rdeči miličnik dn jo odgnal. Potem je poskusil z ladjo in odšel preko Ankone do Splita. Tam se je po skoraj
dvajsetih letih srečal z mamo in bratom. Jugoslovanski konzul v Trstu mu je potem izposloval, da je šel parkrat lahko domov v Novo mesto. Na domu so ga miličniki enkrat iskali, da naj pride k njim na zasliševanje. Na srečo ga niso našli doma; bil je v župnišču na Kapitlju. Cvetko ga je obvestil in Jože je takoj z avtobusom odšel naprej do Kopra. Tako se je rešil pred zaslišanjem.
V	zimi leta 1962 se je vrnil v Gorico na prigovarjanje goriških duhovnikov. Dom je dobil pri sestrah v Zavodu sv. Družine in ikot duhovnik pomagal pri
To so bile besede gdč. Marije Ferletič ob odprtem grobu pokojnega duhovnika Jožeta Juraka. In tako je v njegovem življenju pravzaprav res bilo.
Kot mlademu kaplanu se mu je mudilo iz rodne Slovenije v svet; najprej na Južno Tirolsko, potem v daljno Argentino in za tem na sončno Goriško, kamor je prišel v začetku samo na obisk — in ostal. Ko je lani končno dobil italijansko državljanstvo, se je spet odpravil čez mejo in obiskal tudi grob staršev. Sicer pa je leta dolgo organiziral in vodil potovanja in romanja Katoliškega glasa in mnogi so ga poznali kot družabnega in vestnega sopotnika. Letos bi moral v Turčijo, ki je še ni poznal in se je zato zelo veselil. Še prej pa se je hotel na lastne oči prepričati, kaj se dogaja v Medjugorju. Samo še en dan poti je imel pred seboj, pa se mu je spet tako mudilo DOMOV, da ni mogel počakati na vrnitev.
Brat — tudi duhovnik — ga je šel iskat v Banja Luko in ga pospremil v Novo mesto, kjer so ga položili na mrtvaški oder v kripti mogočne kapiteljske cerkve. To je bilo v ponedeljek, 10. julija, ob dveh in pol. Pričakala sta ga tamkajšnji prošt in upokojeni beograjski nadškof msgr. Turk. Tudi velik in lep venec podjetja I.O.T. iz Gorice, s katerim je g. Jurak delal načrte za potovanja, je že krasil hladen in veličasten prostor. Kljub delu na proštiji 'je g. Lap poskrbel za vse, kar je bilo potrebno. Zvečer istega dne je brat somaševal in se spominjal svojega 10 let starejšega brata, ki je v isti cerkvi pred 45 leti pel novo mašo in ga je vedno imel za vzor.
Torek je bil sončen in vroč dan. Že dopoldne so začeli prihajati gabrski in vrhovski farani, da skozi majhno okence še enkrat pogledajo in pozdravijo svojega župnika. Malo pred enajsto uro sta se od pokojnika prišla poslovit tudi ljubljanski in beograjski nadškof. Okrog 14. ure pa je prišla večina župnikovih ovčic z avtobusom. Moški zbor mu je pod vodstvom Zdravka Klanjščka že v kripti zapel pesem slovesa, po maši zadušnici še v cerkvi in nato na pokopališču. Ob 15. uri so v spodnje prostore cerkve prišli trije škofje
Sv. Ivanu ter kot prefekt v Alojzijevišču. Glavno delo pa mu je bilo urejevanje Katoliškega glasa. Pri listu je bil sotrud-nik, korektor in paginator. Delo ga je zelo veselilo. Na tem mestu je ostal do zadnjega potovanja po Hrvaški, ko je pred odhodom pustil še zadnje rokopise in navodila.
Leta 1972 se je izpraznilo mesto župnika v Gabrjah in na Vrhu; nadškof ga je imenoval za župnega upravitelja teh dveh vasi. Ko je lansko leto dobil državljanstvo, je postal polnopravni župnik.
(goriški Bonmarco, ljubljanski Kvas in v Novem mestu živeči Turk) in 39 duhovnikov. Po molitvah so farani pokrili krsto in jo dvignili na ramena, da se je v cerkev lahko razvil veličasten sprevod. Mislim, da kaj takega v Gabrjah ne bi bilo možno. Cerkev je bila polna žalujočih, prezbiterij pa je napolnila duhovščina. Mašo in pridigo je imel goriški nadškof, ki je potem vodil tudi pogreb. Nadškof je takole spregovoril.
POZDRAVNI NAGOVORI
Predragi gospod Jože!
S	skupino goriških sobratov in tvojih gabrskih iupljanov sem prišel v kraj, ki je videl tvojo mladost in obenem prve korake tvoje duhovniške poti. Prišel sem, da Ti podam zadnji pozdrav in izrečem prisrčno zahvalo za iskreno ljubezen, ki si jo izkazoval svojemu škofu ter za velikodušno službo v goriški Cerkvi.
Zelo sem bil vesel preteklo jesen, ko sem te mogel umestiti za polnopravnega župnika v Gabrjah. Upat sem, da boš lahko še veliko let gabrski župnik. Ali Gospod je odločil drugače. Poklical te je, da ti da nagrado, ki si si jo prislužil s preizkušnjo tolikega trpljenja in s petinštiridesetimi leti duhovniške službe, katere si podaril Kristusu in bratom.
V imenu goriške nadškofije in tvojih dragih gabrskih župljanov ti izrekam iskreno in prisrčno zahvalo.
Iz božje skrivnosti, ki ti je sedaj jasna, prosi za dobre duhovne poklice v naši Cerkvi — in na svidenje v Bogu!
Za nadškofom je lepe misli povedal tudi dr. Oskar Simčič, v imenu faranov pa se je zahvalil Branko Černič.
Ko ste prišli v našo malo župnijo ste nam bili čisto neznan in tuj duhovnik ljubljanske škofije z argentinskim državljanstvom.
V župniji ste dobili versko brezbrižnost, idejno politično razklanost in otopelost za slovensko narodno problematiko. Le malo je bilo tistih, ki so vam prišli naproti in vas sprejeli kot Kristusovega namestnika. Delo ni bilo lahko, a se ga niste ustrašili. Toda kmalu smo vas spoznali kot trdnega narodnjaka in dobrega poznavalca naših razmer ter kot odličnega pridigarja z lepo slovenščino.
Občudovali smo vas, kako ste 5 svojo dobro voljo in trdim delom, z vedno nasmejanim obrazom in dobro besedo dvignili raven verskega življenja, utrdili sožitje in narodno zavest med ljudmi.
Spoštovani gospod! Za vašo mnogostran-sko delo vam ostajamo hvaležni, hvaležni tudi lepi dolenjski deželi, ki vas nam je dala. Ob vaši smrti se čutimo pobratene z Novim mestom, kjer je rastla vaša mladost. Dežela dolenjska daj nam še takih sinov!
NA POKOPALIŠČU
Mogočno je odmevalo tudi petje na koru, saj je kapiteljski zbor znan <kot eden najboljših cerkvenih, posebno odkar poje solistka Tatjana. Po blagoslovu so krsto odnesli v mrliški avto, ki je že čakal pred vrati. G. nadškof se je še enkrat poslovil od umrlega, potem pa se je
Francija in z njo ves zahodni svet sta dne 14. julija obhajala 200-letnico francoske revolucije. Tega dne so namreč leta 1789 meščanske množice napadle mestno ječo Bastiljo In osvobodile manjše število jetnikov. Zgodovinske knjige poveličujejo to revolucijo kot izreden dosežek človeštva zaradi treh gesel, ki jih je revolucija proglasila; SVOBODA, ENAKOST, BRATSTVO. Te tri vrednote naj bi zanaprej vladale na svetu in osrečevale človeško družbo.
Gotovo so to čudovite vrednote, ki bi res lahko bile človeštvu v srečo, če bi jih zares uresničevali in ne samo prokla-mirali. Toda kako je bilo in je v resnici?
Resnici se je približala angleška ministrska predsednica Margaret Thatcher, ki je v londonski zbornici rekla, da je Anglija te vrednote priznala in uresničila že stoletja prej in brez nasilija, brez giljotine. Zavzetje Bastiije je bilo namreč začetek novega nasilja, novega terorja, novih krivic, nove neenakosti pred zakonom. Če so bili prvotni nameni revolucionarjev dobronamerni, so se prav kmalu končali v novem nasilju in končno v Napoleonovem poskusu osvojiti si celo Evropo ter jo izročiti v vodstvo izvoljeni državi Franciji. Svoboda torej za nekatere, enakost za nekatere, bratstvo pa s sovraštvom do vseh, ki se z revolucijo niso strinjali. Taki so končali pod giljotino ali v izgnanstvu. Bila je prva revolucija, ki je požrla svoje otroke, prva revolucija, ki je hotela izriti pristne korenine, iz katerih so njena gesla zrastla. Te korenine so namreč evangeljske.
KRŠČANSKE KORENINE
Tisti, ki je prinesel svobodo, je bil Jezus Kristus, to je svobodo otrok božjih; »Vi ste bili poklicani v svobodo otrok božjih, bratje« (Gal 5,3). Enakost med ljudmi je z vsem ognjem oznanjal apostol Pavel. »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni več ne Juda ne Grka, ni več ne sužnja ne svobodnjaka, ni več ne moškega ne ženske; zakaj vsi ste eno v Kristusu Jezusu (Gal 3, 27-28).
sprevod avtomobilov začel pomikati proti ločenskemu pokopališču. Ko so bili zbrani vsi ljudje, so pogrebci hoteli peljati krsto na vozičku, a Gabrci tega niso pustili — do zadnjega so nosili svojega dragega župnika na svojih ramah. Spremljali pa so jih možje in žene s palmami in svečami v rokah. Kaj takega Novomeščani najbrž še niso videli. Tudi v grob so ga sami spustili. Po molitvah je imel govor najprej sovodenjski župan Primožič, ki je le težko zadrževal solze.
Ko vas polagamo k večnemu počitku v kraju vaše mladosti, se vam kot župan
Še bolj bistveno krščansko oznanilo je bratstvo, tisto resnično bratstvo, izhajajoče iz ljubezni. Imamo namreč bratstvo po krvi in bratstvo po ljubezni. Bratstvo po krvi je tudi tisto med Kajnom in Abelom. Bila sta sinova iste matere in istega očeta, toda: »Ko sta bila na polju, se je vzdignil Kajn zoper brata Abela in ga ubil« (1 Mojz 4). Kristus pa pravi: »Večje ljubezni nima, kakor kdor da življenje za svoje brate.« In kristjani so se smatrali kot brate in sestre med seboj. Zato pa ap. Pavel v svojih pismih nagovarja vernike vedno »bratje«, prav tako ob koncu pisem, ko pozdravlja »brate«. To je krščansko bratstvo.
TRNJE IZ ZDRAVIH KORENIN
Pobudniki francoske revolucije so vzeli iz evangelija te vrednote in jih po svoje razumeli in uporabljali za svoje revolucionarne cilje in namene. Ti cilji izhajajo jasno iz spisov enciklopedistov: ustvariti novo družbo, brez kralja in Cerkve; novo napredno družbo enakih državljanov zgrajeno na postulatih (dognanjih) človeškega razuma, zato brez krščanskega ali kakega drugega Boga; novo družbo, v kateri naj bodo vsi »bratsko« med seboj povezani. Toda to bratstvo je bilo že koj od začetka brez prijateljstva in brez ljubezni, saj so bili »bratje« le revolucionarji; vsi ostali pa sovražniki, ki jih je treba pobiti, odstraniti na kateri koli način. Zaradi tega se je revolucija kaj kmalu sprevrgla v teror, v nasilje, v diktaturo.
Žrtve te diktature in nasilja so postali plemiči, a zlasti Cerkev ter z njo duhovniki in redovniki. Nova družba je morala biti zgrajena samo na izsledkih prosvetljenih filozofov. Vsled tega so kmalu uklenili Cerkev z »Državljansko konstitucijo klera«. Ti zakoni so imeli namen postaviti Cerkev popolnoma pod oblast revolucionarnega parlamenta, kot da bi bila Cerkev državna ustanova. Odpravili so vse redovne družbe, zasegli vse cerkveno premoženje itd. Ker se je večina klera in redovnikov temu uprla, so mnoge poslali pod giljotino, druge izgnali, tretji pa so (nadaljevanje na 2. strani)
sovodenjske občine zahvaljujem za vse, kar ste dobrega storili za kulturno obogatitev naše skupnosti in za skrbno ljubezen, ki ste jo izkazovali nam vsem!
Pretresljive zahvalne besede je v prostem govoru povedala Marija Ferletič, predsednica Sveta slovenskih organizacij. In že je zemlja zagrnila prezgodnji grob gabrskega župnika in neutrudnega urednika.
Naj mu zdaj slovenska zemlja in Gospod Bog, v katerega je zaupal, dasta tisto, po čemer je hrepenel in za kar se je žrtvoval!	R. B.
Škofje molijo ob krsti g. Juraka
Z. P.
Mudilo se mn je
Jože Jurak
ob grobu svojih staršev, Tukaj počiva tudi on
DUHOVNA MISEL:
»Marta, Marta, skrbna si in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno.«
<Lk 10, 41.42)
Cerkev nas vabi v Jezusovo šolo.
Njegova beseda nas hoče navdušiti za vse, kar je dobro in da bi naše življenje govorilo o neizmerni božji ljubezni.
Kolikokrat slišimo starše, ki so ostali razočarani nad svojimi otroki:
— »Toliko smo zanje delali, sedaj pa tole. Mislili smo, če nismo imeli mi, naj imajo vsaj oni. Vse smo jim nudili. Nekaj je moralo biti narobe, ker so šli svojo pot. Morda pa so potrebovali nekaj našega časa, pogovora, da bi se skupaj igrali, šli na sprehod... Ko bi mogli nazaj, bi čisto drugače ravnali...«
Srečati se z Jezusom, najti zanj nekaj časa, se z njim pogovoriti, mu prisluhniti, se mu pustiti učiti — to je za vsakega resničnega kristjana temeljnega pomena.
Pri tem ne gre za nasprotje med vidnim in nevidnim, snovnim in duhovnim, skrbjo za materialne in duhovne dobrine. V Jezusu je časno združeno z večnostjo. Gre za preprosto stvar: v življenju moramo računati tudi na svojo večno usodo. Jezusovo božje kraljestvo gradimo že na tem svetu. Vse je odvisno od naše pripravljenosti sprejeti Boga kot sostanovalca v svojo hišo: božja Prisotnost in poslušnost Besedi sta tisti, ki človeka spreminjata in delata njegovo življenje rodovitno.
Samo boljši človek lahko gradi boljši svet.	...
MILAN NEMAC
NAŠI MISIONARJI
Hrti Pismo Tereiike Mrrt
V PROTITOKU
Komu koristi
Šolsko leto, ki je za nami, je potekalo v glavnem v znamenju nekakšnega »sindikalnega zatišja«. Vse težave, ki so jih šolniki izrazili v šolskem letu 1987-88, so prešle v pozabo. Zgleda, da je skromen povišek mesečne plače vsem zadostil, da je bila resnično edina težava učiteljev in profesorjev le ekonomske narave. Ali je to mogoče?
Iz osebnih razgovorov z nekaterimi šolniki bi dejal, da je situacija sicer nekoliko drugačna. Neka profesorica na eni od naših nižjih srednjih šol mi je npr. zaupala, da postaja v svojem poklicu iz dneva v dan bolj frustrirana, ne uspe ji uresničiti vseh želja in načrtov; ve sicer, kaj bi bilo otrokom treba posredovati, tudi v svoji stroki je strokovnjak in se svojega dela loteva z odgovornostjo in zavzetostjo. Kljub vsemu temu pa ji ne uspe vzbuditi v otrokih zadostnega zanimanja za snov. Stvari se spreminjajo; potrebni so novi oprijemi, ker so sredstva množičnega obveščanja le premočan izziv za fosilizirano šolsko strukturo. Tako si strogost in prisila vedno bolj utirata pot v njeni vzgojni metodi, kar pa ustvarja v njej tisti občutek nemoči in neuresničitve, ki ga tako pogosto srečamo v marsikaterem šolniku. In to je bil le eden od tolikih primerov.
Torej kaže, da se šolski sistem le ni otresel vseh težav, da le ni prišlo do tistega kakovostnega preskoka, ki so ga vsi pričakovali, šola ni danes v glavnem nič boljša, kot je bila pred dvema letoma.
Vsiljuje se mi vprašanje: Komu koristi dobra šola, dobra slovenska Šola? Italijanski državi očitno ne, saj je naši, do skrajnosti konsumistično usmerjeni družbi — v kateri so ekonomski zakoni in zakoni marketinga s pomočjo dosežkov v psihologiji zaobjeli skoraj grozljive razsežnosti — pretežno humanistično usmerjena šola nekoristna in nepotrebna. Kdor se hoče uveljaviti v družbi ali na tržišču, mora odšteti drage denarce, da se izobrazi, in to izven ustaljenih oblik šolanja, na strokovno visoko specializiranih tečajih, dostopnih le tistim, ki te stroške lahko odbijajo od svojih letnih dohodkov.
V tej miselnosti ni na poseben način nobenega razloga, zakaj bi morala biti prav
V BENEČIJI
V zadnjih mesecih moramo beležiti vedno številnejše pojave narodne nestrpnosti do Slovencev v naši deželi. Začelo se je v Benečiji. Tam so neki »anonimni« gorečneži ovadili dva duhovnika, da sta vodila prošnjo procesijo sv. Marka brez karabinerskega dovoljenja. To sta g. Božo Zuanella v Trčmunu ter g. Paskval Guion v Matajurju. Ta duhovnik, ki je star že 80 let, bo moral pred sodnika, ker je imel letos za sv. Marka procesijo kot že 45 let, odkar je župnik v Matajurju. Ovadba na orožnike v Sovodnjah je bila sicer anonimna, vsi pa vedo, da se za tem podlim početjem skrivajo temne sile beneških šovinistov, ki skušajo nagajati slovenskim beneškim duhovnikom. Sodnik v Čedadu je izjavil, da bo tožbo vzel zares in bo o njej sodil. Verjetno pa zato, da ugotovi, če še držijo fašistični zakoni o javnih shodih, saj je več kot očitno, da je zakon o procesijah v nasprotju z ustavo, ki dovoljuje svobodo zbiranja in manifestacij. Ali naj so samo procesije še pod fašistično zakonodajo?
Drugi hud dogodek je požig cerkve v Štoblanku. Kot smo pisali, gre za škodo, ki znaša desetine milijonov. Tudi tu gre za slovensko cerkev, ki so jo zažgali in okradli. To je cerkev g. Maria Lavrenčiča.
V tem oživljanju neofašistov proti Slovencem je z zadovoljstvom treba pozdraviti nastop videmskega pomožnega škofa Petra Brolla. V nedeljo, 16. julija, je namreč msgr. Brollo imel »spravno mašo« v zgoraj omenjeni oskrunjena cerkvi v Štoblanku.
Med pridigo je pozval k mirnemu sožitju vseh prebivalcev. Potrdil je tudi, da je treba prebivalcem slovenskega izvora priznati pravico, da se izražajo v svojem jeziku in da branijo svoje tradicije.
Spravne maše so se udeležili zelo številni domačini ter vsi duhovniki iz Nadiš-kih dolin.
Gotovo je to korak naprej videmske Cerkve v spoštovanju človekovih pravic. Pričakovati je le, da bo na tej poti vztrajala in da se ne bo dala prestrašiti kakim »pritiskom« ali pristati na kompro-
dobra šola?
slovenska šola dobra.
Na prvem mestu naše laicistične družbe je torej dobiček. Nič novega. Z istimi sredstvi in zelo patemalistično so vlada in sindikati ravnali tudi s šolniki, tako z učnim kot z neučnim osebjem. Protestna gibanja v prejšnjem šolskem letu v bistvu niso odpravila osnovnega problema: tistega občutka utrujenosti in nemoči, ki dnevno bremeni, kogar stopa v razred. Vse je bilo le zabrisano, kot se to običajno dela v Italiji, z denarjem. Z zanemarljivim poviškom plač si je italijanska država kupila mir šolnikov. Toda krilatica »z denarjem bomo že vse uredili« počasi izgublja na moči; v dvomljivo in varljivo misel, da bo učitelj ali profesor s povišano plačo pridobil na ugledu, že marsikdo ne verjame več. Šolniki so še vedno utrujeni in nezadovoljni, kot to izpričuje tudi zgoraj omenjeno pričevanje.
Sprašujem se torej, kje so visoko specializirani tečaji za šolnike, vsaj taki, kot jih imajo možnost obiskovati »bussines-mani«, trgovski potniki, managerji, podjetniki? Ni jih. Šolstvo in sociala sta »luknji brez dna« v ekonomski bilanci naše države in zato vredni krčenja finančnih sredstev. Tu pa tam je učnemu osebju ponujena možnost obiskovanja predavanj, ki se pa pogostokrat izkažejo kot nestvarna in nezanimiva. To je pa tudi vse. Spet pesek v oči.
Komu torej lahko koristi dobra šola? Vprašanje zveni nekoliko retorično. In vendar trdno verjamem v moč, ki jo ima prav ta institucija tako pri gradnji osebnosti kot pri izobrazbi vsakega posameznika. V tej moji veri me potrjuje tudi znanstvena raziskava Petnajsttisoč ur, ki jo prof. Justin Stanovnik omenja v svojem članku Razmišljanje o šoli (Kristjanova obzorja, februar 1989), kjer med drugim beremo: »Posebno je izstopalo dejstvo, da so na nekaterih šolah učenci čutili, da napredujejo. Samo tam jih je šola v zadnjih letih držala, da niso izstopali. To je bila zavest, da niso v šoli zastonj.« Ali bi ne bilo potrebno, da bi se nekaj te zavesti razlilo tudi na vse šolske operaterje?
misne rešitve, kot je bilo npr. ob imenovanju novega župnika v Špetru Slovenov, ko ni bilo v cerkvi nič slovenskega.
V GORICI
Tretji dogodek je iz Gorice. Tu se bodo morale slovenske srednje šole izseliti iz sedanje stavbe v malem semenišču. Nekatere bodo dobile streho v novem poslopju, ki se pravkar gradi. Enotna srednja šola Trinko pa naj bi dobila mesto v poslopju šole Pitteri v kapucinski ulici. Toda mdsinski prvaki se s tem ne strinjajo. Tudi po televizijski oddaji Monfal-cone 6 so trdili, da morajo v omenjenem šolskem poslopju ostati tudi italijanski razredi zato, da bodo dijaki med odmorom lahko med seboj »dialogirali«. Ker je občinska uprava drugače sklenila in sicer, da se italijanski razredi preselijo v šolo v ul. Rismondo, misini protestirajo in pravijo, da se bodo poslužili vseh dovoljenih sredstev za protest.
In mimogrede naj omenimo, še to, da jo župnik stolne cerkve don Sergio Am-brosi bil deležen kritik, ker je dovolil, da je bila v stolnici slovenska nova maša in je zaradi tega odpadla maša v italijanskem jeziku ob 10.30.
V TRSTU
Zadnji dogodek je pa iz Trsta. Tam so v četrtek, 13. julija, zvečer imeli v Skednju sejo rajonskega sveta. Po pravilniku za rajonske svete smejo slovenski svetovalci govoriti v slovenščini, pri roki je pa prevajalec v italijanščino. Ko je na seji svetovalec KPI Igor Pavletič hotel govoriti v slovenščini, je komaj spregovoril nekaj besed in že so misovci, listar-ji, socialist Annese in del demokristjanov iz protesta zapustili dvorano. Predsednik Favretto, demokristjan, je preštel navzoče in ugotovil nesklepčnost. Zato je sejo prekinil.
Iz dvorane so odšli svetovalci in publika. Toda zunaj pred dvorano je čakala množica misinov in drugih razgrajačev. Začeli so psovati Slovence z besedami, ki jih Tržačani dobro znajo na pamet. Prišlo je do prerivanja in misin Laghi je udaril prof. Sama Pahorja okrog ušes.
(drugi del)
Katehistov, ki jih plačuje škofija ali Župnija, je pet ali šest. Praktično vodijo bogoslužje vsako nedeljo v naši cerkvi v Sauzana. Župnik se vozi po raznih podružnicah (in teh ni malo) ter mašuje, katehisti pa opravljajo v vasi vse obrede, ki so tiamesto nedeljske maše. Vodijo tudi vso katehezo za otroke in odrasle na krst 20-25 odraslih katehumenov, ki bodo prejeli sv. krst prav za Veliko noč.
Nedeljske obrede ali mašo imamo tu v domačem jeziku semfo. Otrok je gotovo kakih 50-60 ali več. Imajo spredaj pri strani prostor zase. Veliko je mamic z otroki na hrbtu. Dojijo, zibajo, da je vzdušje družinsko. Navadno se bogoslužje ob nedeljah zaključi okrog desete ure. (Pričelo se je ob 8,30). Sledi vesel klepet, pozdravljanje, smeh.
V Sauzana je okrog tisoč prebivalcev, veliko je katoličanov, nekaj muslimanov, ki imajo tudi svojo mošejo in šolo korana zvečer. Ostali vaščani so tradicionalne afriške vere.
V vas so prišli pred kakimi 30. leti Beli očetje in začeli misijonariti. Ustanovili so šolo, ki je postala kasneje državna. Prišle so tudi francoske redovnice, ki so organizirale dispanzer, malo lekarno in center za žene in dekleta. Beli očetje
Profesor se je branil in neofašista brcnil. Prišli so karabinerji in identificirali sedem neofašistov.
Dogodek je prišel tudi v italijanske časopise in pred deželni svet, kjer je vložil interpelacijo svetovalec SSk Bojan Brezigar.
Vsak človek je nekje na dnu srca dostopen in občutljiv za dobroto. Umetnost ljubezni je prav v tem, da v bližnjem poiščeš tisto struno, ki je za dobroto najbolj občutljiva. (Janez Boško)
Francoska revolucija
(nadaljevanje s I. strani) se umaknili v privatno življenje. Tako sta se takoj uveljavila »enakost in bratstvo« revolucije.
Toda revolucija se ni postavila samo proti Cerkvi in plemstvu, postavila se je tudi proti podeželskemu ljudstvu, proti kmetom in revežem. Ko se je namreč Vandeja, dežela okrog mesta Nantes uprla zlasti zoper proticerkvene zakone, so iz Pariza poslali nad kmete vojsko, ki je kmete premagala in nato priredila pravi rodomor nad prebivalstvom.
Pošteno bi bilo, ko bi po dve sto letih strgali nekaj bajk z obraza francoske revolucije ter povedali:
1. Francoska revolucija je izvršila prvi rodomor v Evropi.
2. Francoska revolucija je prva proglasila svojo filozofsko vero obvezno za vse državljane ter vklenila pod državno oblast Kristusovo Cerkev.
3. Prva je postavila diktaturo neke ideologije nad vsem življenjem v državi.
Od francoske revolucije sta se pozneje veliko naučila Lenin in Stalin in vsi njuni gojenci od našega Edvarda Kardelja in Tita do premnogih drugih. Morda bi bolj po pravici proslavljali to obletnico Fidel Castro na Kubi, Ceausescu v Romuniji, pa v Etiopiji, v Bolgariji, Pekingu in še kje. Zahodni demokratični svet je imel to srečo, da se je revolucija izživela in se sprevrgla v Napoleonovo cesarstvo. Revolucija, ki je obglavila kralja, je rodila cesarja.	K. H.
so ustanovili center za fante. Tam so imeli razne praktične tečaje. Center je prišel v afriške roke in prireja tečaje (za zdravstvo, kmetijstvo, kopanje vodnjakov itd.) za fante, ki jih pošiljajo okoliške župnije. Francoske redovnice so pred letom tu zaprle svojo hišo in odšle (Beli očetje so odšli že prej v bližnje mesto v razne škofijske službe).
Škofija je zaprosila naš prostovoljski center C.V.C.S. iz Gorice, da bi tu oživili center za žene, dekleta, razširili njegovo delovanje, izboljšali, okrepili delovanje dispanzerja. Tako je nastal družbenosani-tarni načrt, v katerem delujemo.
Center je odprt v času suhe dobe, ko ljudje ne hodijo več na polje. Ko začnejo prvi deževni dnevi, odhajajo vaščani na polja, tam trdo delajo ves dan in vsaka dejavnost v centru se prekine. Tako delujemo od novembra (samo zvečer) do maja. Med počitnicami bo čas za razne tečaje, za študij jezika in podobne aktivnosti.
Kaj pa sploh jaz tu delam? S Franko, ki je moja sodelavka in prav tako prostovoljka, vodiva center; vanj prihajajo popoldne deklice (kakih 20-30) ter žene in dekleta (15-20 ali več). Deklice prihajajo bolj neredno, saj imajo doma delo. Sestre so v 'centru vpeljale šivanje, kvačkanje, pletenje, štikanje. Tudi mi nadaljujemo s tem. Navadno si obiskovalke centra pripravijo kak del obleke lastnoročno.
Vsak dan se tudi učijo pisati, saj večina žensk ne zna pisati ali brati. Zato imamo vsak dan začetno opismenjevanje v dveh skupinah: začetniški in nadaljevalni. Vse poteka v domačem jeziku semfo; imamo dva krajevna »učitelja«. Skupino deklic vodim tudi sama oz. sodelujem z učiteljem. Jezik je precej težak, francoščino pa tiste, ki ne hodijo v šolo, ne obvladajo. Z deklicami smo že prijateljice, ker so preproste, vesele, živahne in tudi inteligentne. Počasi napredujemo z alfabetizacijo; ni lahko, ker imajo učenke zgarane roke, ki so bolj vajene motike ali kola za mletje prosa kakor svinčnikov in barvic. Imajo pa zanimanje in veselje. Delovanje centra mislimo razširiti na ure zdravstvene vzgoje in kuharskih ur. Začele bomo tudi vrtnarjenje skupaj z obiskovalkami. Študiramo razne možnosti za kako obrtniško dejavnost.
V	vasi je veliko ovc, koz, pa tudi bombaž pridelujejo in tkejo bombažno blago (starejši možje). V prihodnje bi rade organizirale mlin za mletje žitaric. To sedaj opravljajo ženske in dekleta ročno, kar ni lahko. V centru naj bi omogočili tudi zaposlitev v tem smislu, da bi izdelke prodajali in bi se živelo tudi od tega.
V	načrtu je tudi zadruga, a smo še daleč od tega. To ne sme biti nekaj danega od zgoraj, ampak počasna, postopna osveščenost, rast za tak način deta.
To je zaenkrat nekaj drobnih zanimivosti, druge bodo sledile.
Sestre matere Terezije
Sovjetske oblasti so dovolile materi Tereziji dz Kalkute, da odpre hišo za svoje redovnice v Moskvi. Pomagale bodo v bolnišnici Burdenko. Skupina štirih sester pa je šla v Armenijo, da pomaga potre-sencem.
Janko Slabe
z Madagaskarja poroča: v Matangi smo končali sestrsko hišo. Zato sem na krajšem dopustu na skrajnem severu Madagaskarja v materni hiši naših sester (usmiljenk). Naletel sem na praznovanje 25-letnice škofovstva tukajšnje nadškofa, pa sem tudi zastopnik našega farafan-ganskega škofa.
Ob izidu Temeljne listine
Na slovenskem političnem prizorišču se je trenutno odprla fronta med alternativo in uradno politiko zaradi dveh političnih "dokumentov. Opozicija je dala v javnost tako imenovano »Majniško deklaracijo«, uradna politika pa ni hotela pri njej sodelovati, zato je pohitela z zelo podobno »Temeljno listino Slovenije 1989«. Gre za zelo podobni kratki politični izjavi glede slovenske prihodnosti. Spor je nastal, ker uradna politika ni hotela podpisati »Majniške deklaracije« in je izdala svojo »Temeljno listino«, v katero je vpletla tri sporne elemente: vladavino dela, socializem in samoupravljanje. Obe listini se v javnosti podpisujeta in razvnel se je pravi medijski boj za pridobivanje podpisnikov.
Do povsem jasnega razcepa pa je prišlo tudi znotraj slovenske opozicije. Na eni strani so novoustanovljene zveze: Slovenska demokratična zveza, Social demokratska zveza Slovenije, Slovenska kmečka zveza in Društvo slovenskih pisateljev, na drugi strani pa mladinska organizacija, Debatni klub 89, Skupina 88 in revija Mladina. Glavna ideologija mlajše skupine, ki je tudi povzročila razcep znotraj alternative, sta profesorja Slavoj 2ižek in Rastko Močnik, ki imata na določene kroge mladine velik vpliv. Njuna glavna značilnost pa je novolevičarstvo. V resnici gre za zanimive predvolilne priprave, pri katerih se, kot izgleda, ne bo izbiralo sredstev v političnem boju. Tako imamo trenutno na Slovenskem tri politične tabore: komuniste, ki so se prisiljeni precej reformirali, vendar so še trdno na oblasti pa čeprav nelegitimni, in pa dve opozicijski skupini. Upajmo, da v predvolilnem boju, ki se bo prav razvnel šele jeseni, ne bo šlo znotraj obeh opozicijskih grupacij preveč energije za medsebojna obračunavanja, ker je povsem jasno, da bi ob tem tretji, to pa je partija, odnesel levji delež.
V zadnjem času je močno izgubil na ugledu predsednik Slovenije Janez Stanovnik. Vrstijo se celo zahteve po njegovem odstopu. Potem ko se je spomladi zavzel za svojega policijskega ministra Ertla, celo svojo desnico je bil pripravljen zanj dati v ogenj, se je sedaj na povsem nemoder način javno opravičil srbski dopisnici Politike ekspres Aleksandri Pla-vevski, ker bi jo naj na televiziji razžalil slovenski novinar. Plavevska je že skozi več let poznana kot izredno napadalna poročevalka in komentatorka iz Slovenije, še posebej pa je izstopala v zadnjem letu, ko so njene reportaže mejile že na pravo psovanje vsega, kar je slovenskega. Pri tem je pomagala v Beogradu ustvarjati močno protislovensko razpoloženje. Zato je Stanovnik naredil politično napako, da se ji je povsem ponižno opravičil v imenu slovenskega naroda.
V Srbiji pa so se vse svoje sile usmerile proti Anteju Markoviču. Očitajo mu, da sprejema sklepe, ki so na škodo Srbije in v korist Slovenije in Hrvaške. Ob tem pa je ideolog srbskega partijskega centralnega komiteja Mandič odkrito zagrozil, da ima Jugoslavija tanke zato, da bo z njimi zatrla »revizionizem«, kar pomeni slovensko drugačnost. Zanimivo je, da so se mu takoj postavili do robu trije mlajši člani slovenskega CK in to na zelo odločen način.
Zaradi poraznega stanja v srbskem gospodarstvu srbska politika spet intenzivno usmerja pozornost na druga področja. Tako je prišlo do nacionalističnega incidenta v Kninu na Hrvaškem, kjer živi veliko Srbov. Tam je skupina mitingašev, ki je zelo znana z lanskoletnih mitingov po Srbiji, na proslavljanju 600-letnice kosovske bitke s stransparentom pozivala Slobodana (Miloševiča) naj pride (na Hrvaško), ker ga čakajo.
Inflacija pa vedno bolj nori. saj je dosegla letos že 800 %. Po drugi strani pa nas skokovito prehitevata Poljska in Madžarska in ameriški predsednik Bush se nas je ob obisku v teh dveh državah na veliko izognil.
V. Sl.
Italijanski misijonarji
Italijanska revija Mondo e Missioni v zadnji številki navaja, koliko misijonskih delavcev ima Italija. Skupno število je 18.677. Misijonskih duhovnikov in redovnikov je 7.483, redovnic je nekaj manj in sicer 7.093. škofijskih duhovnikov, ki so začasno v misijonih, je 753 in še laičnih prostovoljcev 703. Največ italijanskih misijonskih delavcev je v deželah Latinske Amerike (7.207) in v Afriki (5.094).
ns
Novi pojavi narodne nestrpnosti
' J.I. Senhizzi “
V	dneh od 12. do 15. julija se je vršilo v Gorici 28. mednarodno zborovsko tekmovanje »C.A. Seghizzi«. Letos se ga je udeležilo 21 zborov iz 16 držav poleg Italije. Pevcev je bilo preko 600. Zastopane so bile naslednje države: Poljska, Francija, Bolgarija, Češkoslovaška, Švica, Španija, Švedska, Belgija, Madžarska, Filipini, Sovjetska zveza, Irska, Jugoslavija, Zahodna Nemčija, Finska. Iz naše dežele sta bila prisotna dva zbora: ženski pevski zbor »J. Arcadelt« (S. Canzian dTson-zo) in mešani pevski zbor »Montasio« iz Trsta. Prijavil se je bil tudi zbor Glasbene Matice iz Trsta, ki pa je nastop odpovedal. Jugoslavijo pa je zastopal mladinski pevski zbor »H. Svetel« iz Maribora.
Tekmovanje Seghizzi se odvija v dveh glavnih zvrsteh zborovskega petja: poli-fonske in folklorne skladbe. Polifonija pa je razvejana v štiri kategorije: mešani zbori, moški in ženski zbori, ki so pripravili načrtni program, in končno pevske skupine. Vsak zbor je moral izvajati skladbe iz raznih obdobij razvoja vokalne glasbe od renesanse do sodobne glasbe.
Rezultati ocenjevanja, ki ga je izvršila mednarodna žirija, so naslednji:
a) Polifonija za mešane zbore: I. »The Philippines Madrigal Singers (Filipini); II. »Obervvvalliser« Vokallensamble« (Švica); III. »Sofia kammarkor« (Švedska).
b) Polifonija za ženske zbore: I. nagrada ni bila podeljena; II. »Collegium Mu-sicum« (Bolgarija); III. »Erevan« iz Armenije (Sovjetska zveza).
c) Polifonija z načrtnim programom: I i»Oberwalliser Vokalensamble« (Švica); II. »Sofia kammarkor« (Švedska); III. »The Philippines Madrigal Singers« (Filipine).
d) Polifonija za pevske skupine: I. »The
Od nedelje ,5. oktobra 1986, je hodil g. novomašnik Karlo Bolčina za konec tedna k nam v Števerjan kot bogoslovec in zadnje leto kot diakon v pomoč našemu župniku. Pri njem je bil tri leta nekako na praksi. V naši župniji se je močno udejstvoval zlasti pri božji službi, pri vodstvu mladinskega zbora in raznih mladinskih skupin ter ministrantov. Tako je postal na nek način »naš« in se zato nismo mogli zadovoljiti s tem, da smo se v velikem številu udeležili že posvečenja v Ogleju in nove maše v goriški stolnici, kjer je tudi naš pevski zbor »F. B. Sedej« sodeloval z zborom »L. Bratuž« pri petju med slovesno mašo. Poleg tega so mnogi Števerjanci velikodušno pomagali pri krašenju cerkva in postavljanju slavolokov v Gorici. A hoteli smo še nekaj prav za nas. Zato smo prosili g. no-vomašnika, naj nam na nedeljo sv. Mohorja, ko imamo že itak praznik, ponovi »novo mašo« v števerjanu. Gospod Karlo je na to rad pristal in tako smo imeli preteklo nedeljo, 16. julija, v naši vasi slavje kot že dolgo ne. Nekako za uvod smo imeli v soboto zvečer pete litanije Matere božje in blagoslov. Peli so jih g. novomašnik, ceremonier Slavko Rebec in diakon Lojze Furlan iz Lokavca. Pobožnosti se je udeležilo kar lepo število vernikov.
Nedeljsko jutro zgodaj ni kazalo posebno lepo, pa smo se tolažili, da bo tudi tokrat držal rezijanski vremenski pregovor: »Temno jutro — svitli den«. In res se je potem kmalu zjasnilo, napočil je prekrasen dan, da si lepšega ni bilo mogoče želeti. Prelep uvod v praznik je bilo že pritrkovanje: najprej na predvečer in potem celo uro pred mašo in še dolgo po končani slovesnosti. Dekleta so že več večerov prej napletle vencev in z njimi okrasile cerkev od znotraj, posebno lep je bil simbol ob ambonu in prekrasne ikebane na oltarjih. Tudi fantje so se postavili z velikim, lepim slavolokom iz bršljana, ki je pokril skoraj vse pročelje cerkve in so ga dekleta okrasila s cvetjem. Mnogi, ki so prišli v vas v nedeljo popoldne in zvečer, so to okrasitev cerkve občudovali in so si bili edini, da je bilo vse »super«.
Ob desetih je novomašnik krenil iz župnišča v spremstvu strežnikov, g. dekana Srečka Šuligoja, ceremonierja in diakona. Pred vhodom v cerkev sta mu Ivanka in Hadrijan izrekla dobrodošlico v imenu mož in žena ter mu po stari slovenski navadi ponudila kruh in sol. Prvoobha-janca Martina in Aljoša sta ga pozdravila s pesmico v imenu otrok in mu po-
Philippines Madrigal Singers«; II. »Diver-timento musicale« iz Berlina; III. »Erevan« iz Armenije.
Folklorno petje pa so najlepše izvajali zbori s Filipinov, iz Armenije in Bolgarije.
Tekmovanje se je letos vršilo v goriškem Avditoriju, ker so se morali organizatorji odpovedati veliki dvorani UGG zaradi strogih predpisov. Avditorij, čeprav moderen, ima tudi svoje pomanjkljivosti zlasti ob tako množičnem številu pevskih zborov. To se je pokazalo posebno ob nagrajevanju in slavnostnem koncertu nagrajenih zborov, ko so ti morali čakati zunaj dvorane, ki je komaj sprejela go-riško občinstvo.
Vsekakor se je potek tekmovanja odvijal brez zastoja ali zamude, čeprav je kretanje pevcev in dohod v Avditorij zaradi omejenega prostora zelo težaven.
Zdi se tudi, da je posebna odlika letošnjega tekmovanja ta, da so mnogi zbori nastopili z dokaj sodobnim in zanimivim programom. Naj omenim le naslednje skladbe:
F. Martin: Messe, D. Halagian: Stabat Mater, K. Penderecki: Agnus Dei. Lahko rečemo tudi, da je nivo nastopajočih skupin bil prav dober. Nastopili so nekateri res vrhunski zbori kot npr. tisti s Filipinov, Švedske, Armenije in Švice. Ti so pokazali najvišje dosežke vokalne glasbe in kaj vse zmore naravno lep vzgojen človeški glas. Na splošno so tudi drugi bili solidno pripravljeni.
Vstop v Avditorij je bil prost, zato je vse dni bilo prisotnih veliko število prijateljev zborovskega petja.
V	dnevih od 2. do 12. julija pa se je vršil 20. evropski kongres za glasbeno vzgojo na osnovnih šolah, ki se je vršil v dvorani Espomego in je bil tudi dobro obiskan.
klonila šopek. Nato je sprevod stopil v cerkev ob petju pesmi »Novomašnik, bod’ pozdravljen!« Pel je domači pevski zbor pomnožen z nekaj člani zbora »Lojze Bratuž« iz Gorice pod vodstvom g. prof. Stanka Jericija, na orglah pa je spremljal g. prof. Hubert Bergant. Vmes je zapel nekaj pesmi tudi dekliški zbor »Alenka« iz Števerjana pod vodstvom gdč. učiteljice Anke Cernic. Mešani zbor je ponovil Jericijevo mašo, vmes pa je vpletel še eno Vodopivčevo novomašno ter več drugih iz svojega repertoarja. Petje je bilo tudi tokrat na zavidljivi višini in je močno povzdignilo slovesnost praznika.
Otroci, skavti in člani mladinske skupine so zavzeto sodelovali pri sveti daritvi z branjem beril, uvodov, prošenj in pri prinašanju darov. Vsi so poudarjali hvaležnost Bogu in Karlu za njegovo delovanje v števerjanu in obljubljali, da se hočejo še naprej medsebojno podpirati z molitvijo. Sveto obhajilo so delili kar trije in mnogi so pristopili, da bi prejeli Gospoda. Na koncu je diakon zapel nekaj prošenj za božji blagoslov našemu delu, polju in vinogradom, temu je sledila zahvalna pesem in blagoslov z Najsvetejšim.
Vsi prisotni (cerkev je bila polna) so bili povabljeni na bratsko agape med borovec pod Sedejevim domom. Tam je bilo že vse pripravljeno: mize in klopi za vse goste, možje so napekli mesa na žaru, žene pa so že prejšnji večer pripravile okusnih mrzlih jedi. Postrežba je bila hitra in brezhibna. Lahko bi rekli, da je bilo tako, kot je zapisano v evangeliju ob čudežu pomnožitve kruha in rib: »... in
Prenovitvena dela v Katoliškem domu
Čeprav povsod že prevladuje počitniška miselnost, so v Katoliškem domu prenovitvena dela v polnem teku. Nekaj prostovoljcev je dvorano pripravilo za specializirane delavce: z odra so odpravili vse zavese, njihovo ogromno leseno nosilno strukturo, odstranili so vse sedeže, odlepili vso zeleno plastično oblogo, napravili kanalčke v zidu za novo električno napeljavo in še marsikaj. Tako podjetje Sosol že postavlja cevi. Posebno podjetje iz Cunea (v celi Italiji so samo itri taka) je postavilo protipožarno zavarovanje železnih nosilcev celotne zgradbe. Naj povemo za ilustracijo, da bo to delo z materialom stalo »samo« deset milijonov lir! O stroških drugih mnogo večjih delih je sedaj bolje ne govoriti.
Stroški rastejo, zato se uprava priporoča na nadaljnjo pomoč. Radi bi videli, da bi se bolj velikodušno odzvala srednja generacija, ki je v Domu zrastla in se njegovih struktur najbolj poslužuje.
Kaj se lahko zgodi na Sv. Višarjah
V	četrtek, 6. julija, je poromala na Sv. Višarje skupina vernikov iz Cervignana skupaj s svojim župnikom. Popoldne ob treh so se zbrali na postaji za povratek v dolino. Toda nastala je nevihta in strela je udarila v kabino žičnice, da se je ta ustavila. Zaman so na vrhu čakali, da bo žičnica začela obratovati; ni bilo tehnika, ki bi okvaro popravil, in tudi ni bilo vesti, kdaj bo žičnica popravljena. Po dolgem času so telefonirali orožnikom. Ti so
vsi so jedli in se nasitili...« Vsega je bilo zadosti za vse, tudi vina, peciva in na koncu smo prejeli celo obvezno kavico.
Čudovito je bilo to, da nam je dobri Bog, kakor že za posvečenje v Ogleju in novo mašo v Gorici, naklonil prekrasno vreme. Pod borovci je bilo prav prijetno, ker je pihal ves čas lahen vetrič in nismo trpeli zaradi vročine.
Vsi smo bili veseli najprej pri slavju v cerkvi in nato še pri bratski »agapi« zlasti zato, ker smo se ob novomašniku počutili kot ena družina v Kristusu. Še po končanem obedu smo se ustavili precej časa v prijetnem razgovoru z željo, da bi mogli spet kmalu obhajati podobna slavja, ker »... kako lepo je in prijetno, če bratje in sestre prebivajo skupaj...«
Čestitke
Na tržaški univerzi je v sredo, 12. julija, promoviral iz prava
DAMIJAN TERPIN
Novemu doktorju iskreno čestitamo in mu želimo veliko uspehov.
Sekcija SSk Števerjan SKPD »F.B. Sedej«
Mešani pevski zbor »F.B. Sedej« Dekliški zbor »Alenka« in Števerjansko župnijsko občestvo
★
Cerkveni pevski zbor Sveti Jernej iskreno čestita Mitji Ozbiču, Ivanu Miliču in Tamari Bernhardt z Opčin za uspešno opravljeno maturo na znanstvenem liceju France Prešeren iti učiteljišču A.M. Slomšek v Trstu.
alarmirali tudi finančne in gozdarske stražnike. S skupnimi močmi je okrog 20. ure prispelo 25 kamionet, ki so prepeljale 150 romarjev v Zaizero.
Pogreb Marije Dolores Komjanc vd. Škorjanc
Pokojna Dolores se je tudi veselila kakor vsi verniki v Števerjanu ponovitve nove maše g. Karla Bolčine, a tega lepega dne ni več dočakala. Par tednov od tega je morala zaradi majhne slabosti v bolnišnico, toda stanje se je proti koncu preteklega tedna nenadoma hudo poslabšalo, v petek je še prejela sv. zakramente, v soboto zgodaj zjutraj je zaspala po mučnem smrtnem boju.
Pogrebli smo jo ob veliki udeležbi svojcev, znancev in domačih ljudi, sprejela jo je župnijska cerkev še vsa v vencih in cvetju od nedeljskega novomašnega slavja. Pogrebno sv. mašo je daroval g. novomašnik Karlo Bolčina, z njim je so-maševal domači župnik, ki je pokojnici tudi spregovoril v slovo.
Marija Dolores Komjanc vd. Škorjanc jc bila rojena 8. junija 1915 na Subidi pri Krminu, kjer so bili njena mati s prvim otrokom in vso staro družino begunci v prvi svetovni vojni. V tem času je bil njen oče že ujetnik v Rusiji.
Po končani prvi svetovni vojni so se vsi srečno vrnili v Števerjan, kjer so pridno delali na domači kmetiji. Ko je bila stara tri leta je izgubila mamo in ostala s starejšim bratom in očetom. Nato se je oče ponovno poročil in vzel za ženo mamino sestro. V tem zakonu se je rodilo 6 otrok.
V	letu 1937 se je poročila z domačinom Avgustom Škorjancem. Bog jima je dal
6	otrok, ki sta jih vzgojila v dobre kristjane in poštene ljudi.
Leta 1941 je bil mož vpoklican v italijansko vojsko. Bil je tudi v Afriki, odkoder se je vrnil po kapitulaciji Italije in se vključil v tretjo prekmorsko brigado. Domov se je vrnil leta 1945, ker je že začel bolehati za malarijo. Ker so bili otroci še mladoletni, je morala v času moževe odsotnosti med vojno sama s svakinjo in taščo obdelovati kmetijo, ki ni prav majhna, da so se mogli preživljati.
Leta 1984 je po daljši bolezni umrl mož Avgust in spet je ostala sama s svojimi otroki, ki so se medtem vsi poročili razen najmlajšega Alberta.
Pokojna mati Dolores je bila po značaju živahna in do vseh prijazna, prav zaradi tega so jo imeli vsi radi in jo spoštovali.
Pogrešali jo bodo vsi sorodniki, sosedje in znanci, posebna praznina pa bo odslej pri njenih otrokih, ki so bila na svojo mamo zelo navezani, jo zelo spoštovali in jo imeli radi. Pogrešali jo bomo tudi v naši cerkvi, kamor je rada redno zahajala. Naj se spočije v dobrem Bogu, ki ga je z vsem srcem ljubila in mu z vsemi močmi služila!
Slehernik v Gorici
Ansambel SSG iz Trsta je izpolnil, kar nam je obljubilo vodstvo na sestanku, ki smo ga imeli lani v jeseni. Tako smo se v lepem julijskem večeru (v torek,
11.7.) zbrali pred cerkvijo sv. Ivana, da bi si, nekateri že drugič, ogledali Hof-mannsthalovo delo Slehernik. Čeprav so nekateri Goričani gotovo že odšli na počitnice, se je na prijaznem prostoru pred cerkvijo zbralo okoli 350 ljudi.
Hitri odrski delavci so izdelali v enem dnevu funkcionalno tribuno, ki je bila zvečer zasedena do zadnjega kotička. Igra se je odvijala na trati pred svetoivansko cerkvijo med mogočnima cedrama. Tisti, ki smo si delo že ogledali spomladi na odru, smo bili prijetno presenečeni, kajti igra je bila tudi na prostem izredno učinkovita. Občinstvo je predstavo zelo dobro sprejelo, saj je nagradilo igralce z
burnim ploskanjem. O delu samem ne bomo podrobneje pisali, kajti o tem sta že poročala Katoliški glas (27. apr.) in Novi list. Poudarili bi le, da so še posebno blesteli Vladimir Jurca v glavni vlogi Slehernika, Boris Kralj v vlogi Boga - Meniha, Boris Cavazza kot Smrt, Bogdana Bratuž kot Manon in Claudio Mi-sculin kot Hudič, v demonski podobi, ki je z baklo v rokah in z »ognjenim dahom« ustvarjal enkratno podobo.
Upamo, da bo SSG še v prihodnje poskrbelo za tovrstne poletne prireditve v takih primernih krajih.
iva
Iz gorske kolonije v Comegliansu
V	nedeljo, 16. t. m., sem bila na obisku v otroški koloniji v Comegliansu, ki jo organizira Slovenska Vincencijeva konferenca. Tu živi letos 63 otrok s Tržaškega in Goriškega na dobrem gorskem zraku, ob obilni, zdravi in izbrani hrani. Letos so menjali sedež — iz strokovne šole v dolini so se povzpeli na hrib v osnovno šolo. Tudi ta stavba je še precej nova in v dobrem stanju. Tu je zrak čistejši in bolj mirno je, ker stoji šola ob manj prometni cesti. Drevesa na dvorišču pred stavbo nudijo prijetno senco, v kateri stoje gugalnice in tobogan.
Ko sem stopila na prostrano šolsko dvorišče, je bilo to že polno staršev in sorodnikov, ki so prišli obiskat svoje ljubljence. Na dvorišču je bilo živahno in veselo, saj nas je z jasnega neba pozdravljalo toplo sonce. Lepo vreme je k sreči trajalo ves dan. Obdajale so nas zelene in skalnate gore, poživljal nas je svež, čist zrak.
Ob 10h smo se zbrali na širokem hodniku. Otroci so nas razveselili z zelo dobro pripravljenim sporedom. Letos so imeli dovolj časa za vaje, ker jih je deževno vreme večkrat zadržalo v koloniji. Upajmo, da bo odslej boljše vreme in bodo lahko več hodili na sprehode in na igrišča. Čaka jih tudi še celodnevni izlet.
Spored je bil pisan in zanimiv. Med zelo ubranim dvoglasnim petjem, ki ga je pripravil ravnatelj g. Tone Kostnapfel, so se zvrstile hudomušne deklamacije in veseli skeči ter solo spevi. Na koncu je še skupina deklic in dečkov zaplesala moderen balet pod vodstvom nadzornice Barbare Piccolo, ki študira balet in je tudi sama zaplesala. Živahni spored je navdušil vse prisotne.
Tudi vaščani radi poslušajo naše otroke, ko — vedno pod vodstvom ravnatelja — v cerkvi pri sv. maši ubrano pojejo.
Otroci bodo ostali v koloniji v Comegliansu do 25. julija. Ta dan bodo prispeli v Gorico pred železniško postajo okrog 10.45. Okrog 11.15 bodo v Štivanu, malo kasneje v Sesljanu, okrog poldne bodo zadnji izstopili v Trstu pred železniško postajo.
Druge izmene letos ne bo, ker so oblasti letos zmanjšale prispevke za kolonije.
N. M.
RAZNO
Umrl je tenorist Anton Dermota
Na Dunaju je za vedno zatisnil svoje oči veliki Slovenec, tenorist, prof. Anton Dermota. Skoraj pravljična je bila njegova življenjska pot. Rodil se je leta 1910 v Kropi na Gorenjskem. Dermotovi so živeli v pomanjkanju, morali so že kot mladi otroci delati in si služiti kruh, da so se mogli preživljati.
V	Ljubljani je Anton obiskoval in končal triletno orglarsko šolo. Nato je bil mežnar in organist na Bledu. Potem je dobil mesto v zboru Ljubljanske opere. Tako se je začela njegova kariera pevca-umetnika. V tem času je nadaljeval študije na ljubljanskem konservatoriju. Dobil je malo	štipendijo	in odšel	na	Dunaj.
Študiral je	solopetje.	Odprla	se	mu	je
pot na slavno dunajsko opero, ki mu je postala dom skoraj do smrti. Začel je z manjšimi	vlogami.	Njegov	pevski	talent pa je	bil tako	izreden,	da	se	je
uveljavil vedno bolj. Nastopil je v Mozartovi operi Don Juan in doživel tak uspeh, da so ga potem vabili v največje operne hiše po svetu. Sprejel je odlikovanje in naziv kot najboljši »Mozartov pevec«. K temu uspehu mu je bistveno pripomogla njegova žena, profesorica in priznana pianistka Hilda Berger von Weyerwald. Na svoj rojstni kraj ni nikoli pozabil. Vsako leto je dopust z ženo preživljal v Kropi. Ob smrti je ljubljanska televizija pokazala bogat prerez njegovega življenja in umetniške poti.	ZS
S. J.
Ponovitev nove mate v itenrim 16. hiliia
Novomašnik povzdiguje kelih z Jezusovo Krvjo
t> Šolski uspehi <1
Matura v Gorici
Licej »Primož Trubar«: Kristina Bed-narich 50/60, Srečko Breganti 60, Marko Degrassi 42, Danijel Devetak 60, Damjan Hlede 60, Valentina Pavio 52, Marjeta Vrtovec 50.
-Kot je videti, so bili uspehi izredno dobri.
Slovenska sekcija ITI: V tej šoli je bila letos prva matura, ker so prvič imeli zadnji razred. Uspeh: Mitja Brescia 42/60, Marino Buzzinelli 44, Mauro Colussi 38, Peter Ferfoglia 52, Pavel Hmeljak 43, Mitja Jarc 51, Edi Lutman 51, Terezija Valentinčič 45.
Izidi zrelostnih izpitov v Trstu
1. Na zavodu Jožef Stefan:
a. Oddelek za tehnike električnih in elektronski industrij: Roberto Baracoi (48/60), Igor Barut (37), Andrea Birsa (44), Martin Cappellind (38), Andrea Corradetti (42), Aleksander Daneo (42), Vera Guštin (38), Peter Janežič (36), Marko Marega (42), David Petaros (39), Andrea Požar (48), En-rico Ravalico (42), Diego Sedmach (40), Giulio Tavčar (45), Andrea Trampuš Bi-siacchi (38), Igor Burolo ((36).
b. Oddelek za tehnike kemijskih industrij: Neva Albi 42/60), Nadia Budin (38), Elvis Kraljič (50), Haron Marucelli (42), Nadia Smotlak (42).
c. Oddelek za tehnike mehanskih industrij: David Badalich (45/60), Marko Bie-kar (40).
2. Na klasičnem liceju »F. Prešeren«:
Elisabetta Ciacchi (36/60), Smiljana Gruden (44), Agata Kuhar (58), Neva Lupine (52), Štefan Pahor (46), Giuliana Pavlica (50), Francesca Rustia (46), Breda Sussi (48).
3. Na znanstvenem liceju »F. Prešeren«:
Ulisse Bravar (60/60), Oriana Bresciani (54), Cristina Carli (44), Tanja Carli (46), Michele Ciak (40), Mario Ciak (43), Lara Conti (42), Roberta Del Pizzo (44), Milena Grion (42), Gomislav Hmeljak (52), Ivan Milič (42), Martina Mosca (60), Marko Oz-bič (60), Mitja Ozbič (60), Poljanka Pavletič (36), Jordan Pisani (56), Eleonora Prez-zi (46), Barbara Renčelj (42), Franc-Bran-ko Sain (48), Erik S vab (60), Lara Tinta
(45), Tanja Ursic (50), Tamara Zuzek (40), Cristina Biber (45), Katja Colja (45), Mitja Cebulec (51), Erik Dolhar (46), Andrej Gruden (60), Milena Guštin (52), Goran Kocman (36), Varka Kozlovič (43), Elena Leghissa (50), Aleksej Mahnič (50), Tanja Masten (55), Alenka Obad (60), Patrik Pahor (40), Paolo Panjek (39), Michele Pas-serini (50), Dasa Radovič (42), Igor Sosič (56), Peter Sterni (60), Maja Stocca (42), Tanja Ukmar (51), David Zetko (40).
4. Na Trgovskem tehničnem zavodu:
Mirjam Antonie (42/60), Daria Bukavez
(46), Daniela Oiuk (48), Mikela Dmovscek (48), Nicola Golemac (42), Damiana Guštin (45), Ivana Krizmancic (38), Katja Milkovič (50), Carmen Natural (48), Nataša Pertdt (43), Debora Pirc (42), Roberta Škabar (45), Maja Tenze (46), Tanja Urdih (40), Martina Vidali (48), Miran Zobec (45), Davide Barini (40), Elena Bembi (38), Barbara Briseik (48), Darija Colja (54), Wal-ter Corva (56), Barbara Dilema (39), Branka Gabrovec (50), Alenka Gustinčič (43), Vera Kermez (42), Dario Kovačič (40), Eli-sabeth Oberdank (48), Tamara Rodella (40), Alenka Rupel (46), Marko Rupel (43), Nataša Samsa (45), Elena Smotlak (54), Peter Šuligoj (50), Katja Volpi (46), Erik Zorn (44), Andrea Baldassin (36), Tanja Bencina (37), Sara Bensi (50), Nataša Bi-siacchi (45), Tanja Canciani (38), Elena Carli (42), Maria Cherti (44), Katja Daneu (36), Tamara Dobrigna (54), Dimitri Fer-luga (45), Erika Gorian (36), Aleksija La-biani (40), Paolo Lippolis (40), Martina Lorenzi (40), Patricia Malmenvall (48), Laura Mauri (44), Aljoša Milič (48), David Ota (42), Antonella Pavat (36), Tamara Pecchiar (37), Tiziana Perini (43), Mitja Rustja (48), Nataša Sancin (38), Marzia Zobec (54).
5,Oddelek za geometre:
Peter Auber (42/60), Tanja Bait (48), Mi-chela Cergol (46), Mauro Franza (44), Samo Kokorovec (44), Matija Lorenzi (40), Igor Pernarčič (52), Tamara Sancin (40), Alan Škabar (47), Andrea Sosič (40), Alenka Sossi (46), Aleš Turk (43).
6.	Na Učiteljišču »A.M. Slomšek«:
Annalisa Bavčar (36/60), Patrizia Gollia (38), Jasmina Grgič (54), Marta Klinc (44), Anna Lokatos (52), Lara Puntar (40), Marina Rustia (40), Tamara Stanese (40), Ele-zabeta Stopar (45), Monica Tomsic (44), Tamara Bernhard (37), Marija Bogateč (43), Elesabetta Gregori (37), Dunja Grgič (43), Cristina Lasič (36), Ljuba Leghissa (38), Elen Lupine (46), Irena Pahor (42),
Laura Perini (40), Nadja Pischianz (40), Dunija Sancin (39), Mateja Starc (44).
7.	Na vzgojiteljski šoli:
Usposobljenostni izpit so opravile: Laura Di Marcantonio, Ivana Limbeck in Valentina Tul.
Sožalje
Spoštovano uredništvo!
Ob nenadni in prezgodnji smrti dragega g. Jožeta Juraka, sourednika Katoliškega glasa, izrekam vsem v uredništvu in v upravi globoko občuteno sožalje.
Osebno sem ga imel v velikih čislih zaradi njegove časnikarske sposobnosti, velike humanosti, ki je v vsakem trenutku izžarevala iz njega. Tudi njegova skromnost v posvetnem in duhovniškem življenju mi bo ostala v spominu. Bil sem na njegovi srebrni maši, ki jo je daroval na Sv. gori, in priložnostne besede, ki jih je takrat nam prisotnim izrekel ob obedu, mi prav tako ne bodo šle iz spomina, saj je tako lepo poudaril ideale, ki so ga vezali v vsem njegovem življenju: globoka vera, ljubezen do svojega naroda in zemlje ter prirojen odpor proti nasilju katerih koli diktatur in totalitarizmov. Zaradi vsega tega ga bom ohranil v najlepšem spominu.
dr. Drago Štoka
★
Ob nenadni smrti urednika Katoliškega glasa, Jožeta Juraka, vam izrekamo naše iskreno sožalje.
Ured. »Nedelje«, Celovec
★
ŽPS (župnijski pastoralni svet) sv. ap. Jerneja na Opčinah pri Trstu izreka z župnikom globoko sožalje ob nenadni smrti urednika g. JOŽETA JURAKA. Zanj moli.
Hvaležen je pokojnemu duhovniku za vse ogromno delo, ki ga je opravit med nami na Primorskem.
Iskreno žaluje tudi z vsemi sorodniki g. Juraka.
V. Žerjal
Opčine, 9. julija 1989
Sožalje
Ob boleči izgubi drage mame MARIJE DOLORES KOMJANC vd. ŠKORJANC izreka sekcija SSk Števerjan iskreno sožalje sinovom Albertu, Marku in Jožku ter hčeram Almi, Ivanki in Nadi.
Za dela v Marijinem domu v Rojanu:
Maks in Jelka Šah v spomin J. Juraka 50.000; Urbančičevi v spomin mame Marije 50.000; Nada in Giuseppe Weber 100.000; Helena P. 65.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Ferlugih: druž. Perosa, v spomin na sina Robija ob 1. obl. smrti 50.000 lir.
Za kapelo sv. Leopolda Mandiča pri Domju: N. N., Trst ob 80.1etnici rojstva-pok. Kristine Černigoj-Passante 30.000; Marija in Marko Udovič, Trst v spomin na pok. starše Petra in Elviro 150.000; Lojzka Gregorič, Trst 10.000 lir.
Za Slomškov spomenik v Mariboru: N. N., Trst 100.000; prijatelji s Primorske 900.000 lir.
Za slov. misijonarje: v spomin na Viktorijo Čevdek Ludvik Čevdek in hči 50.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OBVESTILA
Zlata maša. Na Trnovem pri Gorici bo v nedeljo, dne 3. avgusta, popoldne ob 4h obhajal 50-letnieo svojega mašništva trnovski rojak kapucin p. Damaz Rijavec. Vabljeni zlasti Trnovci, raztreseni po vsem Primorskem!
Romanje na Barbano goriških in tržaških Slovencev bo letos v ponedeljek, dne 4. septembra. Dušni pastirji oznanite to čimprej svojim vernikom.
Dušnopastirski tečaj zamejskih in izseljeniških duhovnikov bo letos od 21. do 23. avgusta v Gorici pri salezijancih v ulici don Bosco.
DAROVI
Za Katol. glas: v spomin g. J. Juraka Justina Komjanc 50.000; v spomin na Vando Jerkič O. M. 50.000 lir.
Za Katol. glas: N. N. v spomin gospoda Juraka 25.000 in v spomin Antona Raceta
25.000 lir.
Za Katol. dom: v spomin na Vando Jerkič Rosa Paoletti 50.000; O. M. v isti namen 50.000 lir.
Za Sv. goro: Hčerki Elvira in Sabina darujeta ob smrti mame Angele Štok vd. Sirico 300.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Vini-cio D’Angolo v spomin na sestro Argia 50.000; ob 2. obl. smrti moža odn. očeta inž. dr. Milana Sosiča v njegov spomin družina 100.000; ista za CPZ sv. Jerneja 50.000; Danila Tence-Vidau v spomin na vse svoje pokojne 50.000; Pina Brišček-Brecelj 50.000; Marija, Janez in Metka ob 10. obl. smrti mame Angele Kacin, roj. Tušar 150.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: druž. Taučer v spomin na mamo Lucijo 70.000; Erminija Daneu, v spomin na Marijo So-sič-Nussdorfer 20.000; Norma Brišček
10.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Cattonar 30.000; Gulič 10.000; Radovič 30.000; Ceper 70.000; Caharija 70.000; Gruden 2.000; Kodrič 20.000; G. J. 10.000; Barranco 50.000; bolniki 30.000; Radovič 5.000; Kojanec 40.000; Rosati 15.000; Caharija 10.000; Radovič 10.000; Bandelj 50.000; Okretič 5.000; Terčon 20.000; D. M. 100.000; namesto cvetja pok. Svetki Venier daruje Fani Pangos 20.000; v isti namen C. A. 20.000; Span 5.000; v spomin pok. Olge Caharija daruje sestra Ema 50.000; Milanič 50.000 lir.
Za popravila cerkve v Ricmanjih: družini Kuret in Palčič, Ricmanje namesto cvetja na grob pok. Pepce Kuret in Izidorja Berdon 30.000; druž. Berdon, Ricmanje v spomin na svoja pok. Viljema in Emila 40.000; Ana Kuret, Log v spomin pok. sestre Marije Berdon 20.000; Marija Zuljan, Ricmanje za cerkvena okna 50.000; Marčela Vatovac, Ricmanje za nova cerkvena okna 100.000; Albina Berdon, Ricmanje 40.000; dobrotnik s Krasa 200.000; družina Zlobtx>Vouk, Stare Milje 100.000; Milka Petaros-Veljak, Trst v spomin na pok. moža in pok. starše 100.000 lir.
Za Mariji dom pri Sv. Ivanu v Trstu: Erminiji Živie 10.000; Ivanka Černigoj
10.000 lir.
Spored od 23. do 29. julija 1989
Nedelja: 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 10.15 Mladinski oder: »Čarovnija-izmišljija«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 »Prežganka« - anta-logija humorja. 12.40 Godbe na pihala.
14.10 Na počitnice. 17.00 Jožko Lukeš: »Avtobus - potepuh«. Radijska igra.
Ponedeljek: 8.10 »Mal položi dar domu na oltar«. 9A5 Otroški kotiček: »Detektiv mojster Blomkvist«. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.40 Koroška poje. Tercet iz Roža. 14.45 Beležka. 15.30 Razmišljanja Magde Jevnikar. 16.00 In ti, kam pojdeš v soboto zvečer?
Torek: 8.10 Na počitnice. 9.15 Otroški kotiček:	»Detektiv	mojster Blomkvist«.
10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Barvne sintonije. 14.45 Kresničke. 15.30 Premišljevanja za današnji čas. 16.00 »Kul-tumopolitiki« v kuhinji. 18.00 Marko Sosič: »Boginja iz Sesljanskega zaliva« -nadaljevanka.
Sreda: 8j10 Iz dvignjene zavese. 9.15 Otroški kotiček: »Detektiv mojster Blomkvist«. 10.10 Koncertni in operni spored.
12.00	Moja šola radioestezije in bioterapije. 12.40 Folklorna glasba. 14.45 Beležka. 15.30 Iz zemlje igre v trto - o poeziji. 16.00 Pogled v restavratorsko delavnico. 17.10 Klasični album. 18.00 Spomini Staneta Kavčiča.
Četrtek:	8.10 Križem po svetu. 9.15
Otroški kotiček: »Dvojčici«. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Glasbeni portret Urbana Kodra. 12.40 Slovenski zbori:
moški zbor Slava Klavora iz Maribora.
14.45 Beležka. 15.30 razmišljanja Magde Jevnikar. 16.00 Koroški portreti. 17.10 Klasični album. 18.00 četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 V Evropi manjšin. 9.15 Otroški kotiček: »Dvojčici«. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Film in njegova vloga v naši družbi. 12.40 Folklorna glasba.
14.45 Beležka. 15.30 O tolmačenju otroške risbe. 16.00 Koncert za srce in orkester.
17.10	Klasični album. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota:	8.10 Kulturni dogodki. 9.15
Otroški kotiček: »Dvojčici«. 3. in zadnji del. 10.10 Koncertni in glasbeni spored.
12.00 Poti, zanimivosti in lepote naše dežele. 12.40 Mešani zbor Primorec-Tabor iz Trebč in z Opčin. 14.45 Filmi na el-kranih. 15.30 O tolmačenju otroške risbe.
16.00 Med zemljo in sanjami. 17.10 Klasični album. 18.00 Sonatiina za glas in klavir.
KATOLIŠKI GLAS
tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societa Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina:	Italija	40.000	lir
inozemstvo	55.000	lir
zračna pošta	85.000	lir
Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 liir, k temu dodati 19 % IVA
Naši svetovalci
so vam na uslugo zastonj...
in vam bodo šli na roko.
KMEČKE IN OBRTNE HRANILNICE IN POSOJILNICE
v Furlaniji-Julijski krajini
V kmečko-obrtnih posojilnicah najdeš ljudi, ki so ti podobni, s katerimi se boš lahko odkrito pogovoril. Ko potrebuješ finančno podporo; ko želiš iztržiti največ za svoje prihranke; ko potrebuješ strokovno mnenje, ali pa samo prijateljski nasvet.