1 J Političen list za slovenski narod. Po poŠti preje man velj&J Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gid.. za en mesec 1 gld. 40 kr. T administraciji prejemali veljii: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt teta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gi. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. M aročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in veljii tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Tredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne. ^tev. 84. V Ljubljani, v petek 12. februvarija 1886. Letnik XI V. Ozir |io svetli. Star je že svet, ravno tako staro tudi njegovo srce, namreč Evropa, vendar v zgodovini svetil ne najdemo nikjer in nikoli večega nereda v človeški družbi, kakor sedanje dni. Vse je le od danes do jutri, povsod se širi zavest o nestalnosti sedanjega položaja, zgineva tudi upanje v boljšo bodočnost. Svet je brez vere, upanja, ljubezni. Vriva se človeku nehote vprašanje: kaj bo iz tega? Socijalne razmere so vedno slabejše, od dne do dne se pomnožuje število nevarnih proletarcev, krčijo se vrste srednjih stanov; čez leto in dan bo vse berač in pa kapitalist. Kako pa državne oblasti grade jezove proti splošnji povodnji? Male in srednje državice bore se za samostojnost, vendar vidoma lezejo v »velike aglomeracije", o kterih je prerokoval Napoleon III. V velikih državah pa se bije strastno strankarski boj. Ne najdeš ga naroda, ki bi bil edin v volji in dejanji. Stranke se bijejo in rujejo za gospodarstvo, če tudi po izgledu žab, ki so si štorkljo poklicale kot diktatorico. Nezmotljiva garancija moči in slave državne oblasti je parlamentarizem že skozi dva človeška roda. In vendar kako drago mora Evropa plačevati to postavno prostost, največi napredek novejšega časa! Parlamentarizem se je ali sam pokopal, ali pa se kak diktator ž njim i g ril ter ga suče in lomi mu vrat. V Angliji je doma pravi, zdravi konstitucijo-nalizem. A tudi tii je od malih dogodjajov odvisna vsa zunanja politika mogočne države. Nezaupnica v zbornici je vrgla Gladstona, in po zadnjih volitvah je vladal Salisbury po milosti irskih poslancev. Par-nellovci so bili jeziček pri tehtnici. S celim srcem privoščimo Ircem toliko moči in vpliva, kajti Anglija skruni že mnoga stoletja irske pravice. Ali vendar, od volje Parnellove in njegovih tovarišev je odvisna politika v bogati Indiji, ob Nilu, Avstraliji in na bližnjem Balkanu. Najslabejši vzgled sedanjega parlamentarizma podaje nam Francija. Tu ni med raznimi strankami nobene ograje več, neredu odprta so vrata na stežaj. čast duhovitega naroda in njegove zastave svetil ni več. Kdo bi pričakoval, da bo kak zastopnik »veli-kega naroda" v zbornici stavil predlog, da se obširno ozemlje, ki je stalo mnogo ljudi in denarja, zopet prepusti svoji osodi? Predlog, da se izprazni Tonking, ni se le stavil, marveč je bila zanj celo večina v odseku. Res, da se dil opravičiti z ozirom na vojno z Nemčijo, in da narod francoski ni ravno zagrizen kolonijalen politik; a pravi namen je bil onemu predlogu, da se radikalci bližje pomaknejo k ministerski mizi. Francija je obrabila z vednimi spremembami že vse svoje veljavne može, oslabila je samo sebe, Francija tako rekoč nima nobene vnanje politike, njen glas se med velesilami presliši, ker se nobeden ne more zanašati na može, ktere lahko vzame ena noč. Francija hoče biti velesila, dasi njeni zastopniki v parlamentu pero umazano perilo svojih generalov v posmeh celi Evropi! In kaj naj porečemo o nemški zbornici, kteri je Bismark porogljivo vrgel v obraz krilate besede: »Vse Evrope se ne bojim, in Vas bi se bal." Dobro mu jo je zasolil Windthorst, rekoč: „Mi smo v anormalnem stanji absolutne diktature pojedinega moža." Francozi bi bili morda veseli, ko bi imeli tacega diktatorja. Toda v blaženi Nemčiji, kjer vlada cesar, so take besede čudne, ohole. Bismark gotovo še ni pomislil, da se s krono ne podeduje ob enem absolutna diktatura, če diktator ni mazi-ljena glava. Nemški poslanci v Berolinu že davno ne po-prašujejo Bismarka o vnanji politiki. Njegova beseda je sveta, edino veljavna, kajti razširila se je misel, da on edini s svojim mezincem vlada ves svet, ali kakor je o priliki rekel grof Moltke, da brez njegove volje v Evropi se top ne zabliska. Pa pretečena leto je to prepričanje gotovo omajalo. Na Balkanu Bolgari gotovo niso vprašali Bismarka, smejo li raztrgati njegovo delo, Berolinsko pogodbo. Pokazalo se je, da Evropa ne potrebuje diktatorja, ne mara za »evropski areopag". Berolinski dvorni govornik, Stocker, je rekel o priliki: »Knez Bismark je velikanska podoba med politiki, njegovi vzori so svetovne moči." Da je Bismark velik, to radi verujemo, toda njegove ideje so izkijučljivo le pruske, s pruskega stališča presoja in rešuje svetovna vprašanja. Naravno je sicer, da vsak minister mora najprvo skrbeti za koristi svoje lastne dežele. Toda kteri pravi državnik more tir-jati, da bodo druge države služile le njegovim težnjam in koristim ? Smemo li tacega diktatorja imenovati še apostola miru? Da, dokler mu je mila „slepa sreča", a tudi Bismark si lahko nakoplje sovraštvo svojih sodedov. Egipt visi že tri leta med življenjem in smrtjo. Mahdi je sicer mrtev, a živd še mahdisti. Bismark je s prva očitno prigovarjal Angležem, da zasedejo deželo ob Nilu in zaduše izlamsko vstajo. Vse druge države so k temu molčale. Nenadoma Bismark sprevrže svoje mnenje in potegne s Francozi. V zbor-uici je to sam dokazal: ker mu je med tem prišla na misel kolonijalna politika in mu Angleži niso šli na roko. Tako se rešujejo v Berolinu svetovna vprašanja ! Zakaj se je Bismark leta 1882 potegnil za Turčijo? Ker je želel in morda še želi, da vedno zori Eridino jabelko med Avstrijo in Rusijo. Ko bi se Avstrija in Rusija po mirnem potu pobotali o zapuščini Turčije, mogoča je avstrijsko - ruska zveza brez Bismarka, h kteri Francija rada pristopi. Toraj tudi balkansko vprašanje Bismark rešuje s pruskega stališča. Windthorst je rekel v zbornici 28. nov. 1885: »Državni kancler ima zasluge, ker ima vojake in denar." Toraj bajoneti so ga povzdignili do tolika slave, in ne ravno njegova občudovana modrost. Kri in železo zedinilo je Nemčijo, razneslo ime Bismar-kovo po širnem svetu. Toda vojak stane mnogo krvavega denarja. Nemška naselbinska politika je v prvi vrsti Bismarku le prilika, da pomnoži nemško brodovje, ker ima »sovražnike okrog". Bismark tudi trdi, da je z militarizmom povzdignil obrtuijo. Pač dela mnogo tisoč pridnih rok za malo številce kapitalistov, kmet pa in srednji stan naj plačujeta. Dokler ne pride pravo do svoje veljave in ne zajezi samovoljnosti posameznih oseb ali krivičnega zastopstva narodove volje, tako dolgo ne doživimo začetka veselejših dni. V tridesetih letih smo imeli LISTEK. Misijoni v Albaniji. Odkar so Turki pod Mohamedom II. deželo preobladali, je Albanija misijonska dežela, posebne zaslugo za to deželo si je pridobil red sv. Frančiška. Kakor v Bosni, tako so se tudi tukaj bojevali med fanatiškimi mohamedani za ohranjenje krščanstva. Kar se je zgodilo v teh 400 letih, gre se njim zahvaliti. Tudi apostolski sedež ni pozabil cerkve v Albaniji. Propaganda je sprejemala mlade Albance, ki so imeli poklic za svečeništvo in je vzgojila mnogo gorečih služabnikov; marsikterega škofa za ubogo čedo v Albaniji je poslala z blagoslovom sv. očeta med zapuščeno čedo. Tudi z izvanrednirai pripomočki je podpiral rimski papeži to deželo. Tako so imenovali Klement XI. nadškofa za Antivari, Vinceneija Zmajeviča, leta 1703 za apostolskega vi-zitatorja za vso Albanijo. Pri tej priliki je zbral imenovani nadškof vse više pastirje, isto tako tudi vse prednike frančiškanskih misijonov v narodno sinodo, sklenili so mnogo najkoristnejših stvari ter predložili apostolskemu sedežu v potrjenje. Žalostno osodo cerkvene okrajine, ktero je islam skoro do dobrega zatrl, opisuje nadškof z besedami žalostnih pesem. »Ti si mi ukazal, sv. oče, da ob-iščem cerkve moje albanske pokrajine kot apostolski vizitator. Poslušal sem tvoje povelje, prepotoval vso deželo in ogledal njeno vničenje. Videl sem, joj žalosti! kraljico dežel pripognjeno pod jarem, britko gorje tlači tisto, ki je gospodarila paganom, ščit močnih je odstranjen, zid in zastitje naše nekdanje moči je razsut. Videl sem pagane v svetišči gospodovem, svetišča oskrunjena, žrtvenike podrte in ni ga skoraj najti prostora, da bi se ljudstvo zbiralo, da obhaja praznike. Videl sem bolest starče-kov, tugo svečenikov, služabnikov Gospodovih, videl sem, da so pastirji vdarjeni, a čeda je razkropljena in bega po puščavi, davi jo strašni pomor. To sem videl in sem zdihoval, moje srce je bilo potrto zarad pobitja mojega ljudstva, čegar sinovi se zgubljajo v svoji edinščini." Tako je tožil albanski viši pastir nad žalostnim stanjem svoje čede. Kakor so vidi iz sklepov sinode, bilo je veliko nesrečnih, ki so vero zatajili ali vsaj niso imeli poguma, očitno spoznati vero v Jezusa, marveč so obiskali turške mošeje dasiravno so bili v srcu še kristjanje. Posebno velika nevarnost za odpad od vere je bila tačas po oddaljenih gorskih vaseh. Kako žalostno je bilo stanje kristjanov, vidi so iz tega, da je sinoda sklenila, farna služba naj se opravlja pod milim nebom, tam naj se žrtveniki postavijo. Mnogo cerkvil so turki razrušili, ali je sicer bilo v razvalinah, in paše niso dovolili, da bi se nove postavile. Naj bi tedaj žrtveniki postavljeni pod milim nebom z"naslonom podrtih cerkva oznanovali, da so tukaj kristjanje in župnikom je bilo zapovedano, naj jih ograde s kamni ali vsaj lesenim plotom, ki bi oklepal prostor prejšne cerkve. Kar moči jo treba varovati taka svetišča oskrunjevanja, ako vreme dopušča naj se na njih v nedeljah in praznikih bere sv. maša. Velika nevednost je bila kriva mnogih neugodnosti, ktero je najdel apostolski vikar, zato je bilo vsem župnikom strogo zapovedano, naj vsako nedeljo pred ali po službi Božji podučujejo v vero-nauku. dva evropska kongresa, a sad njunega truda so le krpe na stari Evropi. Dokaj sprememb potrebuje še Evropa; ostanki starega mednarodnega prava se morajo umakniti novemu, dotie jo vsa diplomacija brez moči. Kaj pa si naj mislimo o izjavah Bis-markovih v zbornici? Prvi državni uradnik in cesarjev služabnik presoja vsa vprašanja z oskega stališča pruske koristi; in to početje imenuje »narodnostno". Ako se pravna vprašanja izvajajo po »narodnostnem" načelu, potem je to načelo široka vreča, v ktero se lahko zmečejo vsi pravni dvomi. V- tej vreči je zginila pravica vojvode Cumberlandskega, zgine lahko tudi katolicizem, kajti protestantizem je v Prusiji »narodnosten". Kedar Bismark ponavlja in povdarja »uarodnost", vliva olje v ogenj avstrijskega bismarkovanja. Pred dvajsetimi leti so avstrijski Nemci slovesno protestovali v Frankobrodu proti sumničenju, češ, da vzdihujejo po odrešenji. In danes naši »neodrešenci" glasno kriče, da se razlega do Berolina. Quotisque tandem? In če denemo zadnje njegove besede o Poljakih na rešeto nepristranske kritike, moramo reči: Avstrija, boj se svojega prijatelja! H-t-b-r. Politični pregled. V Ljubljani, 12. februvarija. Jfotraujc dežele. Že zopet padel je jeden katoliški duhovnik v žrelo madjarski neznosljivosti na Hrvaškem. Dne Si. t. m. prinesel je telegram vest, da je sep-temviralna sodnija konečno razsodila v kazenski pravdi proti župniku Schirmerju, kterega je spoznala krivega hudodelstva kalenja javnega miru in reda. Tožili so ga namreč, da je pri lanskih volitvah v Brodu narod proti Madjarom hujskal, rekoč: »Odtrgajmo se od Madjarske, kajti Madjari so naši največji sovražniki! Oni nam kradejo naše gozde, oni so si pozidali z našim denarjem Szegedin, oni si hočejo z našimi novci postaviti novo parlamentno palačo; davek, ki ga nam nakladajo, je protipostaven, in uradniki njihovi so oderuhi, ki nam bodo kožo raz glave potegnili." Župnik Schirmer je pri prvi sodniji s pričami dokazal, da to niso njegove prave besede, temveč so presukane, pokvarjene, in deloma tudi celo podtaknjene. Obsodili so ga vkljub temu na tri mesece strogega zapora v kakem samostanu. Nič bi ne rekli, ko bi ne vedeli, kako se na Hrvaškem pod sedanjo vlado pravica meri. V tej misli potrdil nas je tudi poslanec Frank, ki je banu na njegovo pozivanje, da naj se odpovč prostovoljno imuniteti, ktera ga čuva, da ga bode potem sodnij-sko preganjati mogel, odgovoril: »Takoj jo bacnem od sebe, toda pooblastite kako Dunajsko sodnijo, pred ktero bova stopila! V Zagrebu si bom pa to dvakrat premislil." Prav ima mož! Sodnija, ki ima drugo mero za madjarske in drugo za hrvaške prestopnike paragrafov, nima nič več zaupanja in to so sedanje hrvaške sodnije, ker so se madjaronstvu vdale. Nemški klub avstrijskega državnega zbora daje še vedno toliko zanimivega gradiva, da se človek kar ločiti ne more od njega. Najlepše je pa tekmovanje med temi junaki, kdo se bo bolj Avstriji nasproti sovražno in perfidno obnašal. Ker je Dunajske tiče tega kluba vendar-le nekoliko sramota obšla, da je njihovo bismarkovanje večje, kakor ljubezen do Avstrije, oglasil se je v Gradci veliko-nemec Deržata, očitajoč Dunajskim prusjanom stra-hopetnost in pravi, da se bo Bismarku iz Gradca poslal zahvalni telegram, ker so se Dunajčani skujali. Naj ga le pošljejo, si bode Gradec vsaj število peres v vencu svojega svetu znanega nedomoljubja na- Žo poprej je propaganda osnovala šolo v Kur-binu nadškofije v Duraci, tam naj bi se izobraževali dečki v svečeniški stan, učitelju so določili letno plačo. Enake šole so bile v Alesiji in Vel ji. Zbrani očetje so zahtevali, naj se po teh šolah pridno podučuje in dečki naj sprejemajo vsak mesec svete zakramente. Sinoda je dajala misijonarjem in dušnim pastirjem najboljših svetov, kako naj dele svete zakramente in razširjajo sveto vero. Podpisali so te sklepe nadškofje iz Antivarija, Duraca in Skoplja, potem štirje škofje iz Alesie, Skutarija, Sappa in Pu-loti ja, podpisala sta to modre sklepe tudi apostoljska prefekta iz Albanije in Macedonije, Fr. Egidij de Armento in Fr. Franjo Maria a Licio, in začasni provincial observantar Fr. Martin a Gionima. Propaganda je potrdila te sklepe, dala jih natisniti 1. 1705, in v začetku našega stoletja 1803 na novo natisnisti in izročiti škofom in duhovnom v Albaniji. sproti Avstriji in Habsburžanom za jedno pomnožil. Tu se že mora reči, da so Dunajčani pač iz drugačnega testa, kakor pa Gradčani, kljubu temu, da je Gradec avstrijska »penzionopolis" (mesto za vpo-kojene), ki bi morala že iz hvaležnosti odlično avstrijsko misleča biti. Dunajčani mislijo namreč svojega poslanca v notranjem mestu, dr. Weitlofa, prisiliti, da se odpove ali poslanstvu, ali pa nemškemu klubu. Ce bodo dr. Weitlofa res postavili na to razpotje, smo pač radovedni, na ktero stran bo mož krenil. Vganiti sicer ni težko, da bo prej ko ne stopil iz nemškega kluba, ker se s tem še vedno v državnem zboru ohrani, z nasprotno taktiko pa zgubi oboje. Sploh naj pa reče kdo, kar mu drago, resnica je in ostane, da je neskončna sramota za vsakega avstrijskega podanika z Bismarkom sočutje imeti samo zarad tega, ker on Slovane, te navidezne sovražnike nemštva preganja in se s kopjem svoje vsegamogočnosti nanje zaganja. Ker jih drugače ne more vničiti, sprožil je misel, da bi se njihova posestva pokupila in Nemcem v last dala. Denarja za ta namen zahteva od državnega zbora za sedaj le samo 100 milijonov mark, ktere pa ne bodo še zadostovale, temveč bo treba še in še. Kaj bo li naredil ondi, kjer mu Poljaki ne bodo hoteli radovoljno prodati svojih zemljišč? S silo jih menda pač ne bo izganjal iz taistih? Ali morda vendar? Levičarski opoziciji v državnem zboru je v resnici vsaka reč dobra, samo če se da ž njo Slovanom kaka gorka priložiti. O tem času se navadno vsako leto spravijo že na vrlo oguljeno kljuso nemškega državnega jezika, s kterim se potem kakor pravi Don Quixoti zaganjajo v Slovane in jih nadlegujejo. Letos se je zagnal Šcharsehmid s svojo neslanostjo o določitvi nemščine za državni jezik v nas, kakor nam je to telegram, drugo jutro pa tudi naš sporočevalec iz Dunaja sporočal. Dve leti zaporedoma posvetili so slovauski govorniki: Rieger, Greger, Clam-Martinic, Hohenvvart in dr., neslani nemški tirjatvi po določitvi nemščine za državni jezik, tako sijajno domii, da se je to po celi Evropi videlo; človek bi mislil, da jim bo to zadostovalo. Toda naši Nemci so hujši, kakor kujavi otroci! To vendar že ne more druzega biti, nego nagajivost in sama čista provokacija. S tem Schar-schmid ni druzega nameraval, kakor Cehe in Slovence javno izzivati ter jih zasramovati; kajti Poljakom bi bil pri volji dati izjeme, čehi in Slovenci morali bi se pa nemški pokoriti za smrtni greh svojega slovanskega prepričanja. Predlog se bode prej ko ne že sedaj tako vrgel iz dozdevne višave nemške opozicije, da ne bo nikdar več vstal. Protivijo se mu po vsem tudi Poljaki in Dalmatinci, če tudi so jim Nemci posebno klobaso obljubili. Da je »N. fr. Pressi" ta predlog nad vse všeč, nam pač ni treba praviti. Smešna in bedasta pa je trditev, da če se Scharschmidov predlog v Avstriji sprejme, potem se bo takoj napravil mir med narodi, menda zato, ker bi Nemec zopet klečal Slovanu na prsih, ter ga s svojim državnim v javnosti edino opravičenim jezikom davil. Za tako ceno Slovani ne maramo miru, ker ga zahtevamo na podlagi, ktera nam je vknjižeua v članu XIX. temeljnih postav, kterega se bomo tudi nadalje zvesto držali! „J?roč od Avstrije!" postalo je zagrizenih patronov nemškega kluba najnovejše geslo. Vsaj »Deutsche Vokszeitung" v tem edino še svoje zve-ličanje vidi, ker odločno zahteva, da naj se poslanci, ki še na Bismarka in njegov nauk verujejo, kar prej tem boljo odločijo za vedno od nemško-avstrijskega kluba, kteremu je pri vsi svoji zagrizenosti vendar-le še nekaj avstrijskega domoljubja ostalo, čemur imenovana „Volkszeitung" pravi, da »bolehajo na obledeli misli avstrijskega domoljubja" in to svojo nesramnost prav zapečati z izrekom: »Proč od takih!" Da je v nekterih nemških krogih v resnici že tako daleč prišlo, smo pač slutili iz raznih izjav, ki so se zvezdnim vtrinjkom podobne prikazovale povsod ondi, kjer se naši Nemci okoli Bis-markovega solrica sučejo. Da se bode pa kaj takega iavno pisalo in avstrijsko domoljubje v Avstriji za bolehnost javnega mišljenja smatralo, to moralo bi pa še starega Bismarka toliko razjariti, da bi zopet prijel za mokro cunjo in bi se v novič teh nadležnih svojih malikovalcev ž njo po možnosti odkrižal. Tem ljudem se je res pamet zmešala, norcev se pa pametni povsod branijo, toraj gotovo tudi na Pruskem. Le v blaznici je za patrone „D. Volksztg." šo prostor. Gospodarski odsek ogerske poslaniške zbornice je sprejel načrt postave, kar se tiče domovinske pravice naselnikov, ki se domu vračajo. So pa hoteli nekteri vedeti, ali ne bode to ogerski državi kaj škodovalo, ker ima ban pravico to vkreniti po Hrvaškem. Tisza je odgovoril, da se ban imenuje po predlogu ministrskega predsednika. Načelo zarad domovinstva daleč sega, zato je treba skupne postave, domovinska pravica je le ena. Izjemnih postav bode treba, ker dosihmal je bilo pet let treba, da je kdo dobil državljansko pravo; nastalo je pa dosti neprilik zastran Sikulov. ki so se domu vračali. Državljanskega prava ne daje ban, marveč postava. Vssaisje države. Vsak pritisek rodi svoj protipritisek, tako v naravi, kakor tudi v politiki. Kjer se kreše ondi lete; iskre in tiste dostikrat palijo. Izgoni in zatiranje slo- vanstva na Pruskem vzbudilo je zatiranje nemštva na Iiuskem, kar je čisto naravno. Ruska guvernerja v Lievlandu in Kurlandu, kjer je veliko Nemcev naseljenih, dobila sta že iz Petrograda določila, kterih se jima je v bodoče držati pri oprav-ništvu omenjenih pokrajin. Najbolj pomenljiva točka v tistih določilih bode na Nemškem provzročila silno vika in krika o zatiranji nemške narodnosti po slo-vanstvu, pomagati si pa le ne bodo mogli. Glasi se tako, da se morajo odslej nadalje po Lievlandiji in Kurlandiji vsa javna pisma pri gosposki edino le v ruščini izdelavati, ne da bi se jim tudi nemške prestave pridajale. Vse vloge, kar jih nemška drnštva napravljajo pri vladi ali drugih gosposkah, morajo biti v ruščini spisane; ktero društvo bi se proti temu pregrešilo, se bode brez obotavljanja razpustilo. Da se pa vsemu vredna krona postavi, so se pa vrh tega še vsi Nemci, ki so pri redarstvu služili, iz službe odpustili in je ob enem izišla prepoved, da se pri redarstvu ne sme noben Nemec več v službo vzeti. Hude so te določbe, to je res, vendar pa še ne toliko hude, kakor Bismarkove na Nemškem, s kterimi on slovanstvo davi. Sicer je pa popolnoma prav. da so Rusi jeli Nemcem na pravem mestu uro navijati, bodo v Berolinu vsaj videli, kako dobro to de zatiranemu narodu, ki si ne more pomagati. Sedaj se bodo menda vendar tistim neznosnim čvekačem oči odprle, da bodo spoznali, kje da je, in kje da ni nemštvo v nevarnosti. Le-ti neslanetje vedno trdijo, da je v Avstriji v veliki nevarnosti, menda zato, ker imajo Nemci vse boljše javne službe v rokah. Na Rusko naj se ozro, ondi se je res nekaj nevarnosti pričelo za nje, pa so jo sami s svojo nesramnostjo provzročili. Stolnemu kapiteljnu v Gnezo-Poznjanskem so sv. oče toplo priporočili na novo izvoljenega škofa. Sv. oče so tudi sklenili, da hočejo imenovati apostolskega delegata za Peking, kteremu naj bodo podredjeni vsi misijoni na Kitajskem. Sv. oče pa hočejo tudi sprejeti kitajskega poslanca v Rim, kterega hoče kitajski cesar tje poslati. O ti zadevi smo že pisali svoje dni ter tudi povedali, da je dosihmal francoska vlada varovala misijonarje po Kitajskem, a to varstvo je bilo v poslednji vojski oso-depolno za kristjane po teh deželah. Ni še dolgo, ko uam je naznanil brzojav z Dunaja, da je na Ruskem umrl mož, ki je bil z dušo in telesom v pravem pomenu besede panslavist. Ta mož je bil Ivan Sergijevič Aksakov, ravnatelj neke zasobne banke v Moskvi ob enem pa vrednik po celi Evropi v časnikarskih krogih znanega lista »Rus". Mož je bil več čas svojega življenja v vse-slovanskem oziru jako delaven: vse njegovo mišljenje bilo je na to vravnano, kako bi se dali Slovani vsi po enem kopitu vrediti, ktero bi se moralo na Ruskem pa še le iztesati. Aksakov je bil v svoji ruski zaljubljenosti v dnu srca prepričan, da je za Slovane v Evropi sploh le jedna rešitev, ako se hočejo združiti in ta je, da se odpovedo svoji veri in svoji literaturi, ter oboje od Rusov sprejmejo. To je pa vendar misel, ktere bi izobraženemu človeku še na pamet ne smela priti, če ni sicer fanatik. »Cujus regio, illius et religio" veljalo je le pri narodih, ki od današnje izobraženosti niti pojma niso imeli in to še-le potem, ko se je bil izvršil glavni odpad od katoliške cerkve. Da se je ranjki Aksakov temu načelu klanjal, spričuje nam, da je bil mož fanatik prve vrste, ki se uiti v svoji državi s svojimi ljudmi ni mogel prav sporazumeti. Lepa je slovanska ideja, kdor jo prav razume, toda obžalovanja vreden je pa vsak, kdor pri njej zagazi v zagrizenost, iz ktere ne ve ne na levo ne na desno in konečno samega sebe osmeši, kar smo v Ljubljani tudi že doživeli. Razprave v Bukareštu za določitev s> h-sko - bolgarskega miru so se 4. t. m. pričele. Zastopniki raznih držav zbrali so se v prestolnici rumunski v praznični obleki. Pozdravil jih je ru-muuski minister zunanjih zadev, Pherikvdes, takole: »Srečen in ponosen sem, da vas zamorem tukaj sprejeti. Pozdravljam vas v imenu kralja, vlade in našega naroda! Prihod vaš v Bukarešt smatramo si za poroka mini, kteri nam bode posebno dobrodošel. Ker smo z vsemi prizadetimi državami v dobrem in enakem prijateljstvu, želimo iz celega srca, da bi nam vaše delo prineslo blagodejni vspeh. Gospoda, kar govorim, ni le iz rumunskega stališča, temveč napredek, kteremu smo iz celega srca vdani, mi to narekava. Mi potrebujemo miru, ker bi si radi zbolj-šali našo notranjo opravo, ter na korist dežele od naših moči najvišje dosegli, kar nam je v tem smislu sploh mogoče. Dovolite mi, da vam v tem smislu navedem nekaj črtic iz naše lastne zgodovine. Slabe čase imamo za seboj. Mnogo in težkih žrtev nas je stalo, preden smo si to vstvarili, kar imamo. Vse to sera omenjal le zarad tega, da vam dokažem, koliko je nam na pravem in srečnem razvoju vaših držav ležeče. Zahvaljujemo se Nj. veličanstvu sultanu, Nj. veličanstvu kralju srbskemu in Nj. visočanstvu knezu bolgarskemu za čast, da se je naši prestolnici ska-zalo zaupanje opirajoče se na prijaznost. Kar se mene samega tiče, sein popolnoma pripravljen, posvetiti se Vašemu delu z vsemi močmi, da kolikor toliko pripomorem k velikemu delu vaše naloge. Bog vara daj najboljši vspeh, in mislite si, gospoda moja, pri svojem težavnem poslu, da ste tukaj doma 1" Poslanci držav so se posamič primerno zahvalili. Izvirni dopisi. Iz Smlednika, 10. febr. (Škoda po gozdih.) Žalostno ozira se kmetovalec, ko se soparnega poletnega dne privale po nebu črno-sivi oblaki, ter se od daleč čuje votlo gromenje. S strahom pričakuje se bo li to srečno izšlo za njegovo polje. Kolikokrat opravičen je njegov strah, ker v malo trenutkih pokončano je vse njegove upanje — po toči razdejano žitno polje. Po zimi kmetu saj t« skrbi ne belijo glave. Res, da je tudi nebo prevlečeno s sivimi oblaki, iz kterih se vsipa sneg. Pa kaj to! Zadovoljno gleda sneženi ples, saj je to kaj navadnega, neškodljivega, da, potrebnega. — Toda letošnjo zimo bila je pri nas žalostna izjema. Za južnim deževnim vremenom jel je nekako sredi minulega meseca naletavati nov sneg. Kdo bi mislil, da bodo taki neznatni sneženi kosmiči, ki jih tako lahkotno otresemo raz sebe, pro-vzročili tako škodo. Drevje, ktero je popred dež omočil, opade sneg in zmrzne na njem. Veje so se sprijele in ker je le dan za dnevom snežilo, postajala je snežena plast po drevji vedno debeljša in težja. Drevje jelo se je širiti in kriviti pod neznosno težo. Breze, gabri, hrasti in sploh, kar je mlajšega listnatega drevja, upognili so svoje glave ponižno prav do tal, tako, da je gozd s takim drevjem obrašen videti, kakor bi bil preprežen s samimi zanjkami. To bi še bilo, kaj takega gledati je kratkočasno. A kako je v gozdih smrekovih in borovih! Smrek je veliko izdrtih s koreninami, ali so jim odlomljeni vrhovi, vendar po naših gozdih bi se ta škoda že še utrpela. — Ali ubogi borovci! Ker imajo pre-okoren hrbet, da bi se vklanjali sneženi teži, leži vse navskriž polomljeno, kakor bi bile šibke slamnate bilke; kar je pa močnejšega in mu drugače ni moglo do živega, odčesnilo mu je vrb, ali ga pa iz-ruvalo s korenino in položilo po tleh. Težko je verjeti kdor ni videl sam tega žalostnega prizora. Vse leži navskriž, kakor po hudi vojski. Najhujša vojska ne bi mogla provzročiti po gozdih take škode, kakor je škodoval letošnji sneg našim gozdom. Cele plasti borovcev položenih je po tleli, ali pa gola debla brez vrhov štrle kviško. Ko se je sneg potrdil, da je bilo mogoče obhoditi gozd, na več krajih skoraj svojim očem nisem mogel verjeti, ali sem res na pravem, popred mi tako dobro znanem prostoru. Ko sem zadnjikrat pred snegom tudi mimo hodil, bilo je vse z lepim gostim drevjem zaraščeno, zdaj pa je gola žalostna planjava. To razdejanje nehote človeka spominja, kakor bi se bila vresničila pravljica „o divjem lovu", ki povsod, koder se drvi sled pokončanja in razvalin zapušča za seboj. — Posameznim posestnikom je nekterim po tisoč gold. in tudi več škode. Res, da bodo les, kar ga ne bodo za-se porabili, prodali, ali po kakšni ceni, ko je vse na kupu. Kaj bo pa poznejša leta? Ko je kmeta zadela nesreča, bodisi na polji ali pri živini, zanašal se je vendar na gozd. Zdaj je mnogim tudi ta nada vničena za 20 ali še več let. Se bo li škoda kaj cenila in davki odpisali?! — Kako je po drugih krajih, mi ni znano, a ker je bilo pred snegom splošno deževue vreme je najbrž tudi drugod veliko škode. Hrvatska, 7. februvarja. (Konec.) L. Itlinger pravi, da se premalo stori za Slavonijo, kakor bi bila opozicija kriva, ki ima zvezane roke. llinkovič praša zarad župana v Ivaniču, ki je davek zarubljeval, še preden ga je vlada zahtevala. Kamenar priporoča varovanje avktoritete, pa se mu smejejo. Tad. Smičiklas: Ako se zbere, kar je ban storil glede madjarske ideje, jo lep povitek cvetlic, a takih, ki hrvatski ne diše. Juridični fakulteti našega vseučilišča je dejal linančni minister, da ako se ne vredi, kakor so madjarske, ne bodo več sprejemali dijakov (hrvatskih) v linančno stroko. To smo dobili od vlade, ki mora vedeti, da naučne naprave naše so samoupravne, in da se finančni minister nikakor ne smo vtikati v naše stvari. Drugi zavod je naša akademija, ki je dobivala podporo za izdajanje juristno-historijskih del. Akademija je napravila prošnjo, in vendar so je reklo: akademija ne prosi. Vlada je namenila odpraviti Senjsko gimnazijo. Senjski škof je šel pred kralja, ter dokazal, da njegove školije obstanek je v nevarnosti. Nič ni opravil. Gimnazija se odpravlja, na korist narodu gotovo ne. Kaj porečem o ljudskih šolah? Koliko učiteljev je odpuščenih! Postave o ljudski šoli, vse ono kar je v šolskih knjigah, razglasuje se za — fantom. V dveh letih je grof Khuen-Hedervary na vseh linijah dobro delal za madjarsko edinost. Nato poprime besedo S. Mazura. Opluskavši večinske govornike, de: Danes se dela zarota madjarskega plemena proti drugim narodnostim. Tega Madjari sami ne taje. Dokler se ne vstvari madjarska državna ideja, ktere nosivec je g. ban, tako dolgo se mora zaprečiti vsaki napredek. Nji se imajo podrediti vsi državni interesi, in cilji samega človeštva. S tem se naznanja velika aorba nemadjarskim narodnostim. Iznaroditi hočejo naš narod, izbrisati mu pečat, ki mu ga je Bog vtisnil na obraz. Kdo se bo entuziazmiral za madjarsko misel? Morda kteri izmed vas, glede na ponujeno materijalno korist. Ako se cilji človečanstva zapostavljajo za to idejo, to o etiki govora ni. Širiti tako idejo je šport, ki ga pošten Hrvat dopuščati ne sme. Ne glasujem za denar, ki bo upotrebljevan proti Hrvatski, in bo vržen v sinje morje madjarskega šovinizma. Gosp. vrednik! kaj Vi mislite o izgonu Poljakov po Bismarku? Gotovo je to tako dejanje, o kterem mora tudi izpridena, za pravico malo ma-rajoča Evropa strmeti. Videti je, da velikana Bismarka posnemajo mali Bismarki, posebno pa onstran Litave in Sotle. Zdaj se vidi, kako je Bismark vodil državni voz. Očitno je, da on nikdar ni namerjal „kulturkampf" (z verskega stališča). Pred 13 Ietmi je zahteval od Ledohovskega, nadškofa poznanjsko-gnezenjskega, naj zapove, da se krščanski nauk uči — nemški. Tega ta cerkveni dostojanstvenik ni storil, da-si je imel dosti primerov po slovenskih zemljah. Zato je jel Bismark preganjati nadškofa in njegovo duhovščino, toraj iz narodnostnega ozira. Ker si takrat ni upal, ali pa ga je bilo sram povedati, da hoče in mora poljaštvo zatreti, dal je napraviti postave (majeve), ki so vrejevale katoliške razmere. Postave so bile naperjene v prvi vrsti proti Poljakom in njih duhovščini. Kakovost postav pa ni zadevala le katoliških Poljakov, okušali so jo tudi katoliški Nemci: od takrat se piše borba Bismarkova proti katolicizmu v Pruski. V dolgoletni borbi je Bismark izprevidel, da katolicizmu ni kos. Pustil je to, pred celim svetom je odvrgel krinko, na vsa usta je povedal, da hoče Poljake zatreti, zato, ker so Slovani, da je to poskušal že pred 12 leti, da ga pa (Nemci) niso razumeli, t. j. da ni hotel preganjati katoliške vere, ampak slovanstvo. Vse državne pogodbe, vse narodne pravice, vse kraljevske prisege pred niso vredne niti „ein pfifferling", piškavega oreha, ako ne služijo njegovim velikonemškim namenom. To je tigrovska politika. Varen si pred njim, dokler te zagrabiti in raztrgati ne more. Kako so oboževali Madjarji Bismarka, misleči, da bodo z njegovim vplivom in prijateljstvom madjarili ogerske narode, krotili translitavske Slovane. Naenkrat slišijo od Ve-likonemca, da za njih prijateljstvo ne da niti „ein pfifferling". Koliko razočaranje! Madjarji so hipoma čutili, da Bismark je pripravljen prvi hip žrtvovati jih, tisti hip, ki se ne bodo skladali z njegovimi političnimi nakanami. Gola realnost, a grozna pogledati ! Mogoče, a brali smo že 1. 1871 precej, ko je bil Viljem oklican za nemškega cesarja, da bodo nastopili hudi časi za katolike, in res začelo se je korak za korakom preziranje in potem preganjanje katolikov brez ozira narodnosti. Kdo bi si bil kdaj misliti upal, da bodo Madjarji zagovarjali Slovane proti Bismarku, kteremu imajo zahvaliti svojo samostalnost, in od kterega so pričakovali popolni odcep od Avstrije! Bismark je velik v svoji brezozirnosti in fenominalni grobosti, ktera v strmenje nažene druge državnike, da prvi hip ne vedo, kaj bi. Mož pač čuti, da mu gine moč, zato bi rad vse dovršil v mraku svojega življenja. Ako je res, da je justitia regnorum funda-inentum, to se ni čuditi, če Bismark Nemčijo neprenehoma vtrjuje s krvjo in železom, vedoč, da nima fundamenta justitiae. Domače novice. (Slovenska glcdališčna predstava) bo jutri, 13. t. m. Predstavljala se bode veseloigra v treh dejanjih: „Oousin Jaques", po L. Leroy-u poslovenil J. Kalan. Igra bo kratka in predstava ob !». uri že končana, vsled tega se obiskovalci tudi še lahko vdeleže bodisi zabavnega večera ali Sokol-skega „Jour-fixa", kojima začetek je še le po gle-dališčni predstavi. (Sokolov „Jour-flx") bode jutri v soboto v Schreinerjevi pivarni na sv. Petra cesti; razpravljalo se bode tudi o letošnji Sokolovi maškeradi. Začetek ob '/29. uri. Vljudno vabi v obilo vdeležbo odbor. (Presvitli cesarici) predvčeranjem ni bilo mogoče do Reke priti zarad silne, burje, ki je po Pri-raorju razsajala. Včeraj se je vozila po Tržaški luki, kjer si je prav od blizo ogledala torpedno ladijo „Pantheru. (Saje so se vnele) danes zjutraj v trnovski vojašnici na kar je ob ®/4 na 6 čuvaj na gradu dvakrat vstrelil. Nevarnosti in škode ni bilo nobene. (Z vremenom) imamo letos menda po celi deželi pravi križ. Komaj se je dva dni še nekaj držalo in pošteno mraz bilo, pa je že sinoči nekaj juga pritisnilo in takoj gaje bilo zadosti, da danes od 3/il. uro popoludne sneg gre, kakor bi ga mlel, gost in droban in bo belo odejo po tleh še zdatno povišal. (Družba sv. Mohora) naznanja: O začetku prihodnjega meseca je zadnji čas, ko morajo č. g. poverjeniki družbi sv. Mohora v Celovcu poslati nabrane ude z denarjem vred. Zato opomnimo vse tiste, ki svoje letnine niso še oddali dotičnim poverjenikom, naj to kmalo store, ker zakasnjenci prizadevajo gospodom poverjenikom in družbi mnogo več pisarij in dela, kakor z rednim oglaševanjem. Pač veliko je na tem ležeče, da družbin odbor vsaj do srede marca izve natančno število udov za do-tično leto. Potem zamore odbor še le določiti, v koliko iztisih naj se knjige tiskajo, da jih ne bode premalo pa tudi ne preveč, kar bi le stroške pomnožilo. — Pri tej priložnosti čč. gg. poverjenike opomnimo, da ima družba pri c. kr. poštno-hranil-ničnemu uradu na Dunaji svojo vložno knjižico, na ktero zamorejo svoje doneske vlagati in s tem veliko poštnine prihraniti. V ta namen potrebujejo od družbe prejemni in položni listek, v kteri zapišejo dotični znesek in ga z denarjem vred brezplačno oddajo poštnemu uradu, ako je ob enem tudi hrauilnični urad, ki potem prejemni listek podpiše in vložitelju v potrdilo izroči; položni listek pa grč na glavni poštno-hranilnični urad na Dunaji, ki potem družbi vloženi znesek naznani. Poverjeniki, ki na tak način družbi svoje doneske poslati želijo, naj blagovolijo naznaniti družbi svojo željo pismeno in priložijo eno marko za 5 kr. — Daljši poduk o tem prinese prihodnji koledar. (Mestne seje) 9. t. m. vdeležilo se je ob županovem predsedništvu 16 odbornikov. Župan naznanja, da se je oglasila deputacija Šišenske občine s prošnjo, če bi se Ljubljanski mestni zastop morda ne hotel iz novega podati v razprave glede odškodovanja, ki ga mora Ljubljana plačati Šiškarjem za odstop nekterih parcel k mestu, med kterimi sta Kolizej in Tivoli. Deputacija je izrazila željo, da naj bi se izvolili trije mestni odborniki, s kterimi bi se potem razprave začele. Zupan je deputaciji odgovoril, da je vedno pripravljen, če se bodo razprave po prijaznem potu vršile, in bo zadevo v mestnem zboru priporočil, da se Siškarji, ki so v marsičem vendar-le navezani na glavno mesto, ne bodo pritoževali, da jim nismo zadosti prijazni. V tajni seji se je reč dalje razpravljala. M. o. stavbeni sovetnik'g. Potočnik sporoča v imenu stavbenega odseka o vdeležitvi Ljubljanskega mesta pri zgradbi nabrežja, ki naj bi se napravilo ob Ljubljanici po oboli straneh 160 metrov pod Šentjakobskem mostom pričenši po eni strani vŠtrično škofije, po drugi pa do hiše lekarja Mayerja. Nabrežje bi veljalo 338.500 gld., sedanji frančiškanski most naj. bi se podrl in nadomestil z železnim. Po desnem bregu se bode nabrežje „za vodo" že letos delati pričelo. Poročevalec sklene svoje sporočilo s tem, da se Ljubljana na svoj račun sedaj še ne more poprijeti omenjene zgradbe, ker ima preveč opravka z drugimi stavbami za vojake in bolnike. Pač pa naj se stvar priporoči visoki vladi za primerno podporo. Za g. Potočnikom oglasi se še odbornik g. Trtnik v toplih in prepričevalnih besedah za osuševanje močvirja in zgradbe ob Ljubljanici, kolikor "so s taistim v zvezi. Inženir Podhajski izdelal je glede tega dva načrta. Pred vsem je po taistih treba strugo Ljubljanice skozi mesto in pod mestom pokopati, v cesarskem grabnu pa zatvornico napraviti, s pomočjo ktere bi se voda skozi mesto naravnavala, kedar bi ie bilo malo. Ob veliki vodi stala naj bi pa zatvor- iiica odprta. Ta zatvornica veljala bi kakih (35.400 gold., in bi bila toraj predraga. Poljedeljsko ministerstvo nakanilo je nekaj druzega. Ministerstvo nasvetuje, da naj se rajši profil struge zuiža, kar bo prav malo veljalo in vendar mnogo koristilo. Za to on naglaša potrebo zidanja nabrežij in sploh uravnavo struge, kar mestnim očetom tudi prav za sprejem toplo priporoča. (Dalje prih). (Dnhovske spremembe v Lavantinski škofiji.) č. g. Ivan Brglez, kaplan v Konjieah, postal je župnik v Artičah. (Umrl) je včeraj v Brnu na Moravskem FML. Jurij Stubenrauch plem. Tannenburg, ki je bil ondi zapovednik 10. vojnemu koru. Ranjki je bil tudi v Ljubljani dobro poznan in obče priljubljen. (Pomorski zapovednik baron Sterneck) podal se je včeraj v Trstu na ladijetesališče v San Rocco, kjer si je ogledal stolparico „Erzherzog Ferdinand Max", ktera je ondi ravno v delu. Ob enem si je ogledal križarja, ki ga ravno tam izdelujejo za argentinsko republiko v južni Ameriki. (Čujte, kake reči počenjajo poštarji na Koroškem). Neki mož iz Barkole pri Trstu ima sina v Borovljah, da se uči puškarije. 31. decembra 1885 je poslal sinu 4 gld. po nakaznici. Pa Borovska pošta, namesto da bi mu denar odrajtala, je zapisala na nakaznico „niso sprejeti, je mrtev". 7. jan. je dobil oče nakaznico in denar nazaj. Vsak si lahko misli, kaka žalost in kak jok je bil pri hiši. Pozneje se je seveda zvedelo, da je fant živ in zdrav. Kdo pa odškoduje družino za strah in žalost, ki jo je prestala, in kdo je vsega tega kriv? Ali se je oče morda s tem pregrešil, da je nakaznico pisal po slovensko? Zdaj si oče ne upa več slovensko pisati in mora ljudi plačevati, da mu pišejo nemško. Ali nimajo Slovenci še dosti plačil, da morejo plačevati še tolmače za nemške uradnike! („Mir"). (Nova gotiška cerkev) v Vuharjih na Štajarskem velja 26.997 gld. 96 kr. Prekrasna notranja oprava pa 5927 gl. 17 kr.; vse skupaj toraj 32.925 gl. 13 kr. Cerkev je neki prekrasna, naj bi le obilno svoj namen izvrševala. (C. kr. kazematnica „Kaiser Max") odplula je včeraj iz Pulja pod zapovedništvom kapitana Gran-čiča, kar je najhitreje mogla v grško vodovje, kjer se bo pridružila ondi stoječi c. kr. eskadri. Omenjena ladija ima osem 21 centimeterskih topov, (t. j. ustju premer znaša 21 cm.), štiri 7 cm. topove, dve mitralezi, štiri revolver-topove za obrambo torpednih napadov in pa dvoje priprav za metanje torpedov. Mož ima 400 na krovu. Kratek navod o prvi pomoči pri nezgodah. Spisal dr. Alojzij V a le nt a. (Dalje.) II. Dozdevna smrt. § 4. Dozdevna smrt je najvišja stopinja omedle-vice in iz nje zna prava smrt priti. Dokler ni videti znamenj gnjilobe, se mora vsak ponesrečeni, na kterem ni opaziti nikakoršnih znamenj življenja, smatrati dozdevno mrtvim in se morajo napeti vse sile, da se zopet oživi. 1. Dozdevna smrt vsled u t o p a. § 5. Utopljenecsene sme na glavo po-s ta vi j a ti, temveč se mora (če je vreme ugodno na prostem zraku) položiti na koče ali skupaj zvito obleko na trebuh tako, da glava malo nižej leži, obraz pa moravsikdar prost ostati, usta in goltanec z v cunjo ali ruto zavitim prstom očistiti plavute, peska itd. in vsa pretesna obleka mu odstraniti, posebno raz vrata in prsi. Obrnimo ga po strani, mu glavo podpiraje; v nos se mu dene du-hana (nosljalnega tabaka) ali drži salmijakovec pod nos, s peresom šegeta, obraz in prsi drgnejo tako dolgo, dokler postanejo topli, ter se potem z mrzlo vodo poškropijo in precej dobro obrišejo. Ako ni opaziti, da je pričel dihati, se položi truplo zopet na trebuh ; pod prsi se podtakne skupaj zvita ruta ali kako oblačilo, in ena njegovih rok pod obraz. Tako na trebuhu ležečega treba je na hrbtu med pleči enakomerno pritiskati; potem se truplo zopet po strani položi, pa hitro nazaj na trebuh zabrne. Med tem ko eden pomagačev utopljenčevo glavo podpira, se ravno opisano preobračanje, zdaj v eno, zdaj v drugo stran do 15krat v eni minuti ponavlja, tačas pa drugi pomagač skuša roki in nogi osušiti in život polagoma oprostiti obleke. Ako bi za nekaj minut utopljenec še ne pričel dihati, se truplo položi povežno na hrbet tako, da leži zgornji život višje; pod glavo in tilnik se podloži skupaj zvita obleka; jezik se izleče iz ust in se tako obdrži, ali pa se preveže čez jezik trak in se pod brado zaveže, da se s tem ohrani jezik iz ust moleč. Tisti, kteri vodi reševanje, se postavi utopljencu za glavo, prime roki tikoma pri komolcih in je polagoma, pa krepko nad glavo utopljenca stegne ter je tako par sekund dolgo drži; potem je zopet ob životu položi in lahkoma pa krepko k prsnim stranem pritisne. — To raztegovanje in zopetno pokla-danje rok k životu se mora do lOkrat v eni minuti tako dolgo ponavljati, dokler jame utopljenec dihati. Ko je utopljenec začel dihati, treba ga je mirno pustiti na hrbtu ležečega in skuša naj se toplota života zvekšati in krvotok pospečiti s tem, da se mu udje krepko z rutami navprek drgnejo na žličico in spodnje dele života se pokladajo raz-grevajoči vrči, opeke(ceglji), žakeljček z vročim peskom itd. in se ali ves život s koci, pernicami itd. odene, ali se previdno prenese v pogreto posteljo. Ako more utopljenec že požirati, se mu da od časa do časa piti malo pogrete vode zmešane z malo vinom ali žganjem ali kave ali ruskega čaja. To se mora, če treba tudi ure dolgo, ponavljati in se sme še le tedaj nehati, kadar rastoča mrzlota in bledost pričujeti, da je smrt gotova. Gorka kopelj je nekterikrat tudi dober pomoček, dovoliti pa jo sme samo zdravnik. 2. Dozdevna smrt pri obešencih ali zadavljenih. § 6. Najprej se mora precej odrezati in odvezativez, s ktero je vrat zadrgnjen, pa previdno, da obešeno truplo ne pade na tla; potem se truplo posadi v prostem ali v sobi pri odprtih oknih in durih, odpno se vsa tesna oblačila, poškropi obraz in prsi z mrzlo vodo, pa takoj zopet obriše, krog glave se pokladajo mrzli obkladki, osna-žijo usta in goltanec žlemov, šegeta s peresom goltanec, pod nos se drži salmijakovec in na meče na nogah položi ženofovo testo. Podplati se krtačijo, spodnji udi vprek drgnejo z volnatimi rutami ah z ženofovim cvetom, na prsih se sožge ali v vinskem cvetu pomočena cunja, ali pa se kaplja pečatni vosek na-nje. Ako ni nikakega sledu opaziti, da je ponesrečenec začel dihati, se morajo poskusiti enaka pre-obračanja trupla in raztegovanje rok, kakor pri utopljencih, da se vzbudi dihanje. Istotako se ravni z dozdevno mrtvimi vsled podsutja ali priti s n j e n j a. (Dalje prih.) Telegrami. - Dunaj, 12. febr. Cesarjevi« se je bil poslednje dni nekoliko prehladil in je moral po nasvetu zdravnika v posteljo. Včeraj mu je že zdatno odleglo. Dunaj, 12. febr. Gre u ter polagoma okreva. Cesar je dal včeraj vprašati, kako mu je. Beligrad, 12. febr. (oficijelno). Novice o razoroženji in o sklicanji skupščine so na celem izmišljene. London, 12. febr. Včeraj so delavci po deželi, kjer so večinoma tudi brez zaslužka, napravljali razne demonstracije. V Leicestru napadli so delavci več tovarn za nogovice, ki zarad kujanja praznujejo. Razbili so okna in razdjali stroje. Redarji so napravili konečno zopet mir. Florenca, 11. febr. Blagajnik „Ferrovie Meridionale" (laške južne železnice), Zimeoni je pred nekterimi dnevi zginil brez sledu. V blagajni manjka 200.000 lir. Umrli so: 10. febr. Marija Krašovic, dninarjeva hči, 9 raes., Trnovski pristav št. 1, daviea. V bolnišnici: 9. febr. Matevž Novak, dninar, 47 let, vsled mrzlice. — Marija Mlakar, gostija, 84 let. Marasmus senilis. T u j e i. 10. febr. Vri Maliču: Qtiapil in Seidler, trgovca, z Dunaja. — Julij Geiger, trgovec, iz Linea. — Ferd. Pitner, trg. pot., iz Gradca. — Marija Schinidthofer, gojzd. soproga, iz Kokre. — Margareta Mcglič, zasebnica, iz Kokre. Pri Slonu: Bakovitz in Herzog, trgovca, z Dunaja. — Oton Foutane, trgovec, iz Gradca. — Martin Voda, župnik, iz Gorice. — Jakob Urak, župnik, iz Železnikov. — Janez Šlibar, zasebnik, iz Iirezoviec. Pri Južnem kolodvoru: Matej Visintič, zasebnik, iz Gradiške. Pri Avstrijskem, čaru: Moric Stdssl, trg. pot., iz Neunkirchena. Žitna cena. Pšenica banaška 1 hklt. 8 gl. 58 kr., — domača 6 gl. 60 kr. — Rž 1 gl. 10 kr. — Ječmen 4 gl. 78 kr. — Ajda 5 gl. 12 kr. — Proso 6 gl. 28 kr. — Turšica 5 gld. 12 kr. — Oves 3 gl. 46 kr. Vremensko sporočilo. g o čas Stanje Veter Vreme Mokrine na 24 ur v mm opazovanja zrukomci-a v nun toplomera po Celziju 11. 7. u. zjut. 2. u. pop. 9. u. zvec. 741-76 739-65 739-25 - 3-2 — 0-8 - 2-8 si. svz. si. vz. si. vz. oblačno oblačno oblačno 0.00 normalom. £>unajska borza. (Telegrafično poročilo.) 12. februvarija. Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka) Sreberna „ 5% „ 100,, (s 16% davka) 4 % avstr. zlata renta, davka prosta Papirna renta, davka prosta Akcije avstr.-ogerske banke Kreditne akcije...... London ....... Srebro ....... Francoski napoleond...... Ces. cekini ...... Nemške marke...... Od 11. februvarija. Ogerska zlata renta 4% papirna renta 5% Akcije anglo-avstr. banke „ Liinderbanke „ avst.-oger. Lloyda v Trstu „ državne železnice „ Tramway-društva velj. 170 gl 4% državne srečke iz 1. 1854 4% ...... „ 1860 Državne srečko iz 1. 1864 ., „ „ 1864 Kreditne srečke .... Ljubljanske srečke .... Rudolfove srečke .... Prior. oblig. Elizabetine zap. železnice . „ „ Ferdinandovo sev. „ 5% štajerske zemljišč, odvez, obligac. . 200 gld. 250 s 500 100 50 100 so 10 84 g). 55 84 „ 75 113 „ 40 102 „ 05 868 „ - 299 „ 50 126 „ 45 10 l 03 5 „ 93 61 „ 90 102 gl. 85 94 „ 35 113 „ 75 114 „ 60 628 „ - kr kr. 50 264 206 128 140 171 170 177 20 20 116 106 „ -104 „ - 25 70 25 10 I><»štiie zveze. Odhod iz LJubljane. V Novomesto vsak dan ob 6 zjutraj, sprejema blago in popotnike. Prostora je za pet ljudi. V Lukovco preko Domžal vsak dan ob 7 zjutraj. V Kočevje preko Velikih Lašič vsak dan ob '(,7 zjutraj^ V Kamnik vsak dan ob Vs5 popoludne poleti, ob 3 pozimi. V Polhov Gradec in na Dobrovo vsak ponedeljek,, sredo, petek in soboto ob '/,5 popoludne poleti, ob 2 pozimi. Na Ig ob '/a-5 popoludno poleti, ob 3 pozimi. Priliod v Ljubljano. Iz Novega mesta vsak dan ob 2 popoludne. Iz Lukovce vsak dan ob 5. uri 25 min. popoludne.. Iz Kočevja vsak dan ob 6. uri 20 min. popoludne. Iz Iga vsak dan ob 8. uri 30 min. zjutraj. Iz Kamnika vsak dan ob 9. uri 5 min. dopoludne. Iz Polh. Gradca in Dobrove vsak ponedeljek, sredo-petek in soboto ob 9. uri 15 min. dopoludne. V „Katoliški Bukvami" v Ljubljani je dobiti: DUHOVNO PASTIRSTVO. Slovenskim bogoslovcem in iniišuikom spisal (4) Anton Zupančič, profesor pastirstva. I. del (oseba pastir jeva, homiletika, katehetika) stane 1 gl. 20 kr., po pošti 1 gl. 30 kr. II. del (splošnja liturgika, ljudske pobožnosti, brevijar, sv. maša) velja 95 kr., po pošti 1 gl. 5 kr. III. del (s». zakramenti) velja 1 gl. 5 kr., po pošti 1 gl. 1.5 kr. IV. del (zaleramentali, duhovno vladanje, pisarniška opravila) stane 60 kr., po pošti 65 kr. HF" Cena celi knjigi ;! gld. 80 kr. -^pjg ZEN Kongo - cevke. Najnovejše za ltadllee, kar ul prav nič zdravju škodljivo. Velja jih 100 le 85 kr. in so pripravno za vsakega, naj že kadi cigarete, smodko ali viržinke. Razpošilja jih raznovrstne proti povzetji (9)~ tovarnična zaloga Julija Weiss-a j m Dunaji, 1, RotlientliurmatraKse Nr. 23.