Izhaja vsak petek z datumom prihodnjega dneva. Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu ,.Mira“ v Celovec, Pavličeva ulica št. 7. Osebni pogovor od 10. do 11. ure predpoldne in od 3. do 4. ure popoldne. Rokopisi naj se samo po eni strani lista napišejo, druga stran naj bo prazna. Rokopisi se ne vračajo. Velja: za celo leto 4 krone. Denar naj se pošilja točno pod napisom: Upravuištvo «Mira44 v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se plačuje naprej. Za in serate se plačuje po 20 vin. od garmond-vrste za vsakokrat. Glasilo koroških Slovencev Leto XXVII.____________________ Jezikovni škandali se nadaljujejo. Nesrečna formula o neodvisnosti sodnikov glede vprašanja o razpravnem jeziku je našemu deželnemu sodišču popolnoma glavo zmešala. Zadnjič smo poročali o slučaju, ko je to sodišče slovensko vlogo zavrnilo radi tega, ker toženec med Nemci živi in ker bi o tej tožbi moral razpravljati takozvani nemški senat. Vedeli smo, da deželno sodišče samo svojih razlogov ne jemlje zares, da bivališče strank za razpravni jezik ni merodajno, in da je deželno ..sodišče zgoraj omenjeno slovensko vlogo samo radi tega odbilo, ker hoče, da se stranke po sodnikih ravnajo in ne narobe. Ta dokaz je sedaj doprineslo isto deželno sodišče samo. Dne 14. t. m. se je namreč odvetniku dr. Brejcu od deželnega kot trgovskega sodišča v Celovcu vrnila slovenska tožba, ki jo je imenom slovenskega trgovca vložil zoper laškega, v Beljaku stanujočega lesnega trgovca. No, Beljak spada v jezikovno mešan sodni okraj, česar tudi Nemci ne taje; vkljub temu je bila tožba zavrnjena, češ, „da j e uvedba ustne sporne razprave o tej vlogi neumestna (untunlich), ker od imenovanih strokovnjaških sodnikov - lajikov ni nobeden slovenskega jezika zmožen." Sedaj je torej jasno: merodajna je edino le jezikovna zmožnost sodnikova, ne drž. temeljni zakon, ne jezikovne naredbe, ne zdrava pamet. Podpisan je na tem famoznem sklepu nadsvetnik Schwent-ner. Seveda, Slovenec mora vedno na čelu mar-širati — proti Slovencem bratom! To je že stari slovenski greh. Proti sklepu se vlože vse mogoče in dopustne pritožbe. Če postave in naredbe niso zgolj „humbug“, slepilo za lahkoverne Slovane, tedaj je gotovo, da nadsodišče te Schwentnerjeve najnovejše iznajdbe ne bo patentiralo. Shod v Vogrèah. Obletnico sijajnih lanskih zmag obhaja koroški Slovenec v teh dneh in naravno je, da se Podlistek. Naš kmet in pesnik Andrej Šuster-Draboznjak. V spomin 140 letnice njegovega rojstva napisal dr. Fr. K o t n i k. Dne 6. maja t. 1. je minilo 140 let, odkar se je porodil Petru Šusterju p. d. Zvrhnjemu Draboznjaku in njegovi ženi Magdaleni rojeni Karpnik v sedanji šentjurski fari sin, kateremu so dali pri krstu ime Andrej. Bil je šesti otrok svojih starišev. O njegovi mladosti nam nič ni znanega, samo to vemo, da je moral nekje obiskovati šolo, kjer se je dobro priučil tudi nemškemu jeziku, kajti pozneje je prestavljal nemške knjige v slovenščino. Mogoče je hodil v Vrbo v šolo, ako se je ta še pred 1. 1780 ustanovila. Ko je prevzel od očeta zvrhnjo Draboz-njakovo kmetijo, poročil se je dne 23. septembra 1. 1793 z Nežo Weifi, zak. hčerko Martina Weifia, bivšega posestnika Kamnikove kajže v Jezercih in njegove žene Marije rojene Herman v Peščah v šentjurski fari. Nevesta je bila stara 21 let. Njegov oče Peter je umrl 19. sept. 1797. Naš Andrej je imel 11 otrok, od katerih jih je 1. 1810 še živelo 9, namreč 6 dečkov in 3 deklice. Bil je zelo nadarjen človek in bi bil lahko dosegel v svetu veliko. A ostal je na očetovi grudi, oral, „rajmal“ in pisal: V Celovcu, 16. maja 1908. spominja teh krasnih dni, v katerih je strl dolgoletno robstvo in poslal svojega najodličnejšega moža kot zastopnika na Dunaj. To svečano priliko je tudi porabilo politično društvo in je zborovalo preteklo nedeljo v prijaznih Vogrčah ob ogromni udeležbi domačega in okoliškega ljudstva. Shodu je predsedoval vrli naš župan gosp. Miklavič. Gosp. drž. poslanec Grafenauerje poročal o razmerah v državnem zboru in o svojem delovanju. Četudi se v državnem zboru ne more oglasiti tolikokrat kot v deželnem zboru, vendar porabi vsako priliko, da koristi svojim volilcem. Polagoma se ločujejo stranke v dva tabora: krščanski in protikrščanski tabor; vpeljali bi radi tudi pri nas francoske razmere; gospod poslanec bode stal v tem boju na strani ljudstva, ki ga je volilo in v katerem je tako globoko ukoreninjeno versko prepričanje. Razmotrivajoč gospodarsko vprašanje opisuje trud kmečkih poslancev, da se z državno pomočjo vpelje tudi starostno zavarovanje za kmete in kmečke posle. Polovico vseh poslancev na Dunaju tvorijo kmečki poslanci, ki hočejo s tem zavarovanjem doseči, da se tudi kmečkemu poslu ne bo treba več bati starih dni. Opisal je še gosp. poslanec svoje predloge glede servitut, t. j. gozdnih, pašnih in stelnih pravic in predlog, naj se prepove grajščakom pokupovanje kmečkih zemljišč, ki si v tem razširjajo svoja posestva. Zavrnil in dokazal je tudi grdo zlobnost naših nasprotnikov, ki dolžijo poslanca, da je on kriv, če živina nima prave cene — češ, on je kriv trgovinske pogodbe s Srbijo. Ta vendar v državnem zboru še v pretres ni prišla in še sploh ni gotovo, ali bo sprejeta ali ne. Da pa bode pri nas uspevala živinoreja in kmetijstvo, je potreba, da se prenaredi sedanji šolski sistem, v katerem za kmetijski poduk dosedaj ni bilo prostora. Dr. Brejc je nato razvijal v krasnem govoru sledeče misli: 60 letnico cesarjevega vladanja slavimo letos; prvi Habsburžan je on, ki tako dolgo vlada avstrijskim narodom. Ob burnem času je nastopil vlado, punt je hotel zrušiti staroslavni prestol habsburški. In pomiril je burne viharje, s svojimi narodi je delil vladarske pravice s tem, da je sklical državni zbor. Vse narode je proglasil enakopravne, slovenski jezik je dobil iste „Lubi moi periatou Jas sim an paver graton." (Iz Svovenjega Obaceja.) Pogosto so ga obiskovali ob nedeljah in praznikih ljudje, ki so iskali pri njem sveta in abave. tlRadi pridajo kmen unediu ludi Da prad niemi pokoja ni.“ Znal je vsakemu svoje povedati in zbadal ter zopet hvalil kmeta in gospoda, kakor je pač kdo zaslužil. Ker je spisal stvari in jih skrivaj dal tiskati, ki se ne bi smele tiskati radi vsebine, so ga začeli preganjati in bil je kaznovan. Kako, kje in kdaj, se ne ve. Prišel je naposled na kant, kar se je zgodilo po letu 1818. Kje in kdaj je umrl, dosedaj še nisem mogel dognati — a na Strmcu, v Kostanj ah, v Dvoru, Osojah in Skočidolu ga ni med mrtvimi. Mogoče se komu drugemu posreči najti v mrtvaških knjigah njegovo ime. Doba Draboznjakovega delovanja je jako živahna: Francoske vojske itd. Neštevilne množice vojaštva marširajo v Italijo in večinoma skozi Koroško. Avstriji ni bila ugodna vojna sreča na Laškem, zato je od 1. 1809 do 1814 zgornja Koroška pod Francozom. Draboznjakovo posestvo je bilo že v Iliriji. Vojaške množice so za časa vojsk živele od dežele, in kmetje so morali za te skrbeti in jih zalagati s proviantom. Zato so bili slabi časi, o katerih toži tudi Šuster v knjigi „Svovenji OBaC“. — Toda tudi pred temi vojskami ni bilo boljše. Povsodi je manjkalo poslov. Nastala je draginja. Pred francoskimi revolucijskimi vojskami je stal Štev. 20. pravice kot jih je imel nemški. In kako je danes po 60 letih ? Gromadi se krivica nad krivico nad slovenskim narodom; ravno letos se trudijo Nemci, vzeti slovenskemu jeziku na Koroškem zadnje pravice, katere je dosedaj užival, kot da bi hoteli nalašč ogreniti sivolasemu cesarju krasne dneve jubilejnega leta. Več kot tisoč let živi slovenski narod v neprestanem boju z Nemci; dalje časa je ta boj bil krvav, odločeval je meč, a odločevalo je tudi — izdajstvo. Že takrat so živeli med našim narodom judeži, ki jih mi imenujemo nemškutarje, sami so si pa pridejali .. / ime „deutschfreundlich gesinnte Slovenen’1'.'"^«-sledice teh izdajstev so bile, da je slovenski narod izgubil svoje kneze, svojo politično državo, da je zašel v tisočletno odvisnost od Nemca. „Gorje premagancem" so še klicali Rimljani. Jožef II. je rešil kmete robstva od nemških grajščakov, popolno prostost pa so dosegli šele 1. 1848., ko se je vpeljala zemljiška odveza. Okovali so nas zdaj pa v druge verige, ko nam nočejo dati šol, kakršnih mi hočemo, in ko jemljejo^ našemu jeziku pri sodišču vsakatero pravico. Šola mora biti narodna in pametna, učilnica in ne mučilnica. Najgrša laž je, da smo mi sovražniki šol in učiteljev. Pametne šole terjamo, prave učitelje spoštujemo in jih podpiramo, da smo pa nasprotniki sedanjih šol, terja naš razum in naša čast. Velika rana v našem narodnem življenju je tudi naša brezpravnost pri sodnijah. Krivičnost, s katero se tu postopa proti slovenskemu jeziku, je opisal gosp. govornik nad vse jasno in temeljito. Bodimo vsi možje na svojem mestu in ne dajmo si kratiti naših naj preprostejših pravic od nikogar. G. Grafenauer utemelji še nato, zakaj ne bode glasoval za povišanje vojaških novincev. Vlade, ki nas noče poznati takrat, ko terjamosvoje pravice v šoli in pri sodniji, tudi zastopnik koroških Slovencev ne sme poznati, če ga prosi za njegov glas. Vlada naj spozna, da se tudi naše ljudstvo ne da potiskati v kot. Vlada naj se ne čudi, če njena pristranost rodi sadove, kakor v Galiciji, kjer jih mnogo odobrava umor tistega, v katerem so videli glavnega nasprotnika svojih narodnih teženj. kilogram govejega mesa 3 do 31/3 krajcarja, po vojskah pa 8 do 8‘/a krajcarjev. Manjkalo je živine. — Bila je tudi takrat navada, da so neomožene dekle rajši bile ,,gostije" ali kakor jim pravimo v Podjuni „oferce“ v kočah (paštubah), ker niso marale delati. O teh piše tudi Draboznjak. Iz tega razvidimo, da Draboznjakovemu slabemu gospodarjenju ni bilo krivo samo njegovo književno delovanje, ampak tudi slabe časovne razmere sploh. Knjige in rokopisi. Dosedaj ste bili samo dve tiskani knjigi Šusterjevi znani. 1. Pasion tu je popisvanie od terplenia Je-susa Kristusa inu niegove shalostne matare Marie Deviza. Tae pasion je venka ufet is tajstih Bukou, katere se jemenujejo Kristusaua schiulenja ali Christi Leben-Buch inu u druk dane ii tem lete od Andreja Shufterja Drabosnika, eniga po-redniga Paura ù Koratane. MDCCCXI. 72 strani. Kje je bila knjiga tiskana, ni navedeno. (Prim. Scheinigg, Kres V.) 2. Druga tiskana znana knjiga je „Svo-venji OBACe". Obsega eno polo in je brez naslovnega lista. Deloma sta Obace objavila Filip Haderlap v ,,Koroških bukvicah" ter Janko Mahr-hofer v „Miru" (1906, št. 1, 4, 5, 13). Za znanstveno rabo pa se mora objaviti ta knjiga do-slovno. Prva knjiga je pisana v prozi, druga v verzih. Obe imate v odstavkih abecedo kot akro-stihon, to se pravi, da se vsak odstavek prične z novo črko abecede. Abecedni akrostihon je jako Množice ljudstva, katere so pozorno in z živahnim odobravanjem poslušale svoja voditelja, so nato z navdušenjem pritrdile resolucijam, katere je predlagal domači gosp. župan in ki se glasijo: Resolucija glede šolskih razmer na Koroškem. 1. Vsi na shodu zbrani davkoplačevalci šolskega okraja Vogrče zahtevajo, da se nadomesti v Vogrčah sedanja utrakvistična šola s šolo s slovenskim učnim jezikom, v kateri se začne poučevati nemščina v 3. šolskem letu, a tako, da ostane slovenščina izključno učni jezik v vseh razredih; v 3. letu se naj poučuje nemčina 2 uri, v 4. in 5. letu 3 ure, v 6. in 7. letu pa 4 ure na teden. 2. Vsi davkoplačevalci šolskega okraja Vogrče poživljajo svoj krajni šolski svet in občinski zastop Blato, da se z vso silo zavzamejo za šolo s slovenskim učnim jezikom, za šolo, na kateri ne bodi več prostora za nemškega učitelja, ki naših otrok ne razume; in ta boj naj bijeta oba zastopa vztrajno do končne zmage. 3. Vsi zborovalci izrečejo vrlim sobratom v Št. Danijelu in na Strojni svoje simpatije in jim kličejo: Naprej za blagor naših otrok in milega naroda do zmage! 4. Poslancu Grafenauerju izrečejo svoje popolno zaupanje in zahtevajo, da zastopa naše pravice z istim ognjem kot do sedaj, in s to zahtevo se obračajo do vseh slovenskih poslancev. 5. Poživljajo slovenske koroške občine, naj se pridružijo našemu boju za odpravo naših turških šolskih razmer in za vpeljavo šol s slovenskim učnim jezikom. Resolucija o jezikovnili razmerah pri sodiščih na Koroškem. Na shodu v Vogrčah dne 10. majnika 1908 zbrani koroški Slovenci najodločneje obsojamo nestrpnost in krivičnost, ki se posebno v zadnjem času godi slovenskemu jeziku pri naših sodiščih; mi z vso odločnostjo zavračamo vtikanje nemških nacionalcev v to našo zadevo in se čudimo predrznosti, s kojo se sodnike poživlja in ščuje na jezikovni boj in se jim obeta celo politično pomoč v tem boju; odločno zahtevamo, da slavna c. kr. vlada vendar enkrat, ne oziraje se na izjave parlamentarne nemškonarodne zveze, glede naših jezikovnih pravic pri c. kr. sodiščih na Koroškem postopa popolnoma postavno in nepristransko v smislu določil obstoječih postav in naredb; poživljamo slovenske poslance, da se z vso odločnostjo zavzamejo za te naše najnujnejše potrebe in da izvajajo iz vladnega postopanja v tej zadevi četudi najskrajnejše posledice. Tako je začelo pri nas govoriti ljudstvo, ne uradniki. Kakor v Vogrčah, tako bo zašumelo po celi slovenski Koroški, da bo vlada spoznala, da so časi minili, ko se je s Slovenci na Koroškem postopalo, kakor je narekoval vladi kak Dobernig ali Waldner. Slovenci, spominjajte se Velikovške šole! Kakšna je koroška šola za slovenske otroke? Pred kratkim se je vozil nekdo po železnici po lepi Kanalski dolini; razen njega je sedel v kupeju še neki gospod, Nemec iz Švice, in neka učiteljica v slovenski vasi na Koroškem, rojena pa v Ljubljani. Naš znanec je sedel sam zase, onadva pa sta se pogovarjala o tem in onem in sta pravila drug drugemu, da znata več jezikov. Gospod je pravil, da je sicer Nemec, da pa kaj rad govori francoski jezik — gospodična učiteljica pa je rekla: „Jaz znam tudi slovenski, pa govorim v šoli slovenski le kadar sem dobre volje in takrat napravim otrokom veselje." Ne vemo sicer, če je gospodična vedela, kaj je povedala s temi besedami; morda pa le ni vedela, da je povedala tujemu gospodu, da je narodna šola za koroško slovensko deco — za nič! Draga slovenska mati, ki tako iskreno ljubiš svoje zlato dete, da mu izkazuješ to ljubezen v vsaki besedi in v vsem dejanju, ali se ti ne smili to dete, ki izpolnivši šesto leto vzame svojo torbico in krene tja proti tisti hiši, ki nosi napis „Volksschule“ ? Ne bi se ti smelo smiliti dete. če bi našel tvoj otrok tam notri tudi tisto solnce ljubezni, ki mu sije doma, četudi mora bivati v borni koči in s stariši gruditi morebiti resasti ovsenjak; tisto ljubezen bi otrok našel pa le v slovenski šoli, kjer ga uči vsega dobrega in lepega učitelj s slovenskim srcem. A v tisti „Volksschule“ tam najde tvoje dete učiteljico ali učitelja, ki mu je tuja ljubezen do slovenske dece, in ki noče ali — ne sme učiti tvojega otroka v milih besedah drage mamice. Ko prestopi otrok prag te šole, mu zaide solnce ljubezni, tisto solnce, o katerem pravi že naš Slomšek, da je otrokom ravno tako potrebno, kakor pravo solnce rastlinam, ljudem in živalim. Tako v tisti šoli tvojemu otroku vtepajo v glavo le puste, prazne „Merksatze“ v tujem jeziku, ki ga dete ne razume, in ki mu zanj učitelj ne zna ali ne more buditi zanimanja. O, v tej šoli je mraz doma, pusta megla; zima mori mlada srca — ali kvečjemu vsake kvatre je učiteljica „dobre volje“, se spomni slovenščine, ki jo je govorila v mladih letih, in začne kramljati z otroci v njih maternem jeziku. In glej čudo — ali tudi ne čudo: Nakrat se dvignejo glavice, v očescih se zablišči nekaj in dotlej zaspana deca se oživi kakor cvetlica, ko jo obsije po mrzlem jutru gorko solnce. Zdaj so otroci zopet — otroci, odprla so se jim srčeca, ker je našla učiteljica ključ do njih — besedo materino! To je blažen trenotek, ki bi ne smel minuti, kakor se hipno utrne zvezda; ta trenotek bi se moral daljšati in daljšati v ure, dneve in leta. Pa zakaj se ne ? Zato, ker učiteljico mine tista „dobra volja“ tako hitro, kakor ji je bila prišla; nakrat se zopet zresni njen obraz, prst se ji dvigne karajoče —- solnce zaide — po šoli pa zaveje mrzla sapa; otrokom ugasnejo oči, srce jim zapre pogled učiteljice in — nemški „Merksatz“. In v takem mrazu naj pade seme dobrih in lepih naukov na rodovitno zemljo ? ! Ne, ne more — učiteljica pa potem toži — kakor je ista gospodična tožila pred nekaj leti meni — „da so ti otroci tako zabiti;