List 25. Dobrovoljen svet gospodarjem zavoljo gosenc. Že je zadnji čas, kdor ni pred že kaj storil, da gremo „z drnženo pripomočjo" nad gosence. Brez pomude tedaj, prijatel! nož in pa drevesne škarje v roke in z lojtro k višjim drevesom, da vsakega natanko ogledamo, posebno na konceh vej, kjer nam pajčevina največ gosenčne zalege kaže. Da bi to pač storil vsak na svojem vertu! Gorje mu, kdor ima zanikernega soseda. Tak sebe in soseda svojega v škodo nese vsako leto. Kdor pa hoče gosencam dobro na pete stopati, mora imeti 3 lastnosti: mora biti priden, mora imeti dobre oči, in mora poznati življenje in naturo gosenčj o. To je tista trojica, brez ktere se nihče ne more imenovati umen sadjorejec in priden gospodar. Priden moraš biti, sicer ti bode danes pokončano, kar si včeraj zanemaril; — če nimaš dobrih oči in ne veš kam posebno gledati, utegneš tudi celi božji dan po vertu hoditi, pa boš malo nalovil; — če pa ne poznaš življenja in na t ure go se nčje, ne boš srečen, ker ne boš storil ob pravem času česar je treba. Pomnite še posebno to, ljubi moji! da velikrat je lože kakošno nadlogo odverniti, da ne pride, kakor jo odpraviti, kadar je že prišla. Taka je tudi z gosencami. Vsak umen gospodar ve — in le s takimi menda imajo „Novice" opraviti, zakaj kdor dan današnji nobenega kmetijskega časnika ne bere, je v vednosti revež, svet mu je z diljami zabit — vsak umen gospodar tedaj, še enkrat rečem, dobro ve, da gosence so zaplodek ali zapljunek metuljev, kteri ležejo jajc i ca, iz kterih se ob svojem času gosence izvalijo, ktere nič drugega opraviti nimajo kakor da zrejo noč in dan, dokler se v m eš i če ne zavijejo, iz kterih potem metulji izferflajo. Kakor gosence niso nič drugega opraviti imele kakor zreti, tako metulji — on in ona — nimata skor nič drugega opraviti kakor po spolu leteti ali pariti se. Kdor to ve, lahko spozna, da drevje škode obvarovati se ne pravi le gosence pokončavati, temuč pokončavati tudi metulje, jajčica in mešiče, kar se da še včasih z veliko večjim pridom opraviti. Da bi naši gospodarji to posebno dobro razumeli! Petero metuljev je, kteri zaplodijo sadnemu drevju posebno škodljivih gosenc na milijone. 1. Naj lože se zapazijo gosence tistega ponočnega metulja, ki se konec rožnika ali pa o malem serpanu izvali, je majhen in bel, zadnji konec pa ima zlato-ru-javkast in ga zatega voljo zlatori t ko (Goldafter-Spinner) imenujemo <*). Gosenčice tega škodljivca (izperva černe in kosmate, pozneje pa začernelo-rujavkaste z majhnimi *) Vredništvo, prestavljaje ta poduk iz gosp. Šmidtovega nemškega spisa, je bilo v veliki zadregi zastran slovenskih imen vseh gosenc, ki so v tem spisu imenovane^ vzelo je tiste imena, ki jih je že leta 1844 ali skovalo ali tu in tam slišalo. Ali so ktere tudi med ljudstvom navadne, nismo mogli sprašati, kogar koli tudi kmetiškega stanu smo za nje vprašali. S samo besedo „gosencatt pa ne moremo več zadovoljni biti, ker natoro- mehkimi kocinicami, po herbtu z dvema rumenima preči-cama podolgoma pisane) žive izzačetka od zgornjega lica perja, ktero vkup zvijejo, posebno na sprednjih konceh vej, in v večjih ali manjših kupcih žive ter se lahko spoznajo iz takega zvitega kakor v belo pajčevino zapredenega listja. Vse, kar take bele zapreje najdeš, do čistega z nožem odre ž i ali s škarjami odščipni, pridno iz tal poberi pa v ogenj nesi insožgi. Ako ne storiš tega, bojo v toplem vremenu gosence berž začele iz zapreje in po drevesu lesti — in potem ti bojo figo kazale, naj se še tako trudiš. v 2. Ze težavniše je zapaziti in pokončati tiste gosence, ki jih zasirje vsakemu fantu dobro znani beli metulj (Baum-vveissling). Kadar je ta gosenca izrašena, je siva kakor pepel in ima černo prečico po herbtu, na vsaki strani pa še drugo, ki je po černo-rumeni preči od černe srednje ločena. Zapreja te gosence ni tako na kupih, kakor une, ampak bele nitke so od veje do veje spredene, na kterih visi velo (suho) listje. Vse to na vejah viseče listjepridno poberi ali ga z vejicami vred odreži in sožgi. 3. Srebernica ali zadevka (Ringelraupe) je med vsemi gosencami skorej najškodljiviša ne le sadunosnicam temuč tudi drugemu drevju in germovju. Spozna jo lahko, kdor pridno veje, zlasti proti njih koncu, ogleduje. Ona (metuljka) svoje jajčica kakor perstane ali zdevščeke okrog vej naleze in z nekim smolnatim sokom terdo vkup zalepi (zlima). Pridno poisi te perstane, odreži jih z vejo vred in sožgi; — če ne, bo huda. Mesca velikega travna se iz teh jajčic gosenčice izvale , izperva rujavkasto-višnjeve z rumenimi prečicami; izrašena je čez dva pavca dolga , silno tanka in s tankimi kocinicami porašena. Mesca rožnika se gosenca navadno med perje v okrogel meh zaprede, ki je z nekim kakor apnenim mahom zunaj, še bolj pa znotraj oštupan. Cez 4 tedne se metulj izvali, kije rumen ali pa rudečkasto-rumen. O velikem travnu (aprilu) se naj lože pokonča, zlasti ob mer zli h dnevih, ker se veliko takih gosenc med rogovilami dreves najde, kjer se jih po več sto en pot lahko s starimi meti jami, omeli ali pa cunjami pomečka; ravno tako se mora ravnati, če so gosence višje gori na drevesu, kamor moraš splezati. 4. Gosenca debeloglavka ali glaviiša (Grosskopf-spinner) se lahko spozna po rumeni, sila debeli glavi s černimi pikami. Ona položi svojo zalego (400 do 500 jajčic) za skorjo kakega starega drevesa ali na ograjo verta (planke); zalega je rumenkasto-bela in z umazano-belo ali rumenkasto volno preprežena; podobna je gobi odzuuaj. Ker se zalega lahko vidi, ni težko jo od ograje ali pa drevesa odstergati, v kako posodo pobrati in potem znanstvo terja več od nas dandanašnji. Da bi pa nikjer po Slovenskem ne imeli celo nobenih imen za različne gosence, ne moremo skor verjeti, čeravno naši prejšni slovniki nam nič od njih ne povedo. Prosimo tedaj, naj nam naznani, če kdo kaj ve imen mnogoverstnih mergoljincov (Insekten) : take jezikoslovne drobtinice so nam dragoceno blago. Človek bi rad kaj natanko in vsem razumljivo pisal, pa ne more — z vsemi slovniškimi pravili vred ne! Vred. 98 aožgati. Pozneje ko so se že gosence po drevji razkropile, ti spet figo kažejo. 5. Se eno gosenco ti imam imenovati, ki jo zaleže tista metuljka, ki jo imenujemo gerbo ali pojadačo (Frost-Nachtschmetterling). Ker je sila majhna, komaj za las debela, jo je težko zapaziti in pokončati, čeravno je zelo škodljiva. Zato je treba nje naturo poznati in že metuljki braniti, da ne zleze na drevo. Metulj (on) rujavo-sivkast s černimi prečicami po tankem životu, mesca lis t o pa d a, aH če ni prav zelo merzlo , tudi še mesca grudna (decembra) zvečer o mraku krog drevja leta; ona pa nima perutic, torej ne more letati, zatega voljo le leze na drevje, kjer napravi zalego majhnih jajčic, da jih komaj vidiš. Go-senčica, kakor žima debela, zelena, začne iz jajčic lesti in škodo delati, koj ko na spomlad začne gor ko prihajati. Kadar gosence večje zrastejo, se po drevesih lahko najdejo, zlasti, če cvetje pregledaš, s kterega se lahko obe rej o, ako ni drevje previsoko; pod takimi je treba, ako se potresti dajo, rijuhe pogerniti, da na-uje popadajo in se potem pomore. To se da zjutraj in sicer le v pervi polovici velikega travna najbolje storiti. Ker pa ni moč vseh dreves tresti, je najbolje metulj kam po življenji streči, preden jajčica leči začnejo — od mesca listopada naprej, in sicer takole: iz slame se omela narede in ž njimi se drevesa okrog debel, 2 ali 3 čevlje od tal, tako ovežejo , da konci slame proti zemlji mole in je slama kakor streha okoli drevesa. Ko je to pri vseh drevesih na vertu storjeno, se mora vsako jutro po slami pregledovati in metuljke pomoriti, ki na slami in med slamo sedijo. Ker vsaka ona več kot 200 jajčic zaleže, iz kterih se spomladi gosence izvalijo, je očitno, da tako pokončevanje metuljk je drevesom velika dobrota. (Konec sledi.) List 26. Dobrovoljen svet gospodarjem zavoljo gosenc. (Konec.) Razun imenovanih gosenc, ki so najhuje škodljivke sadnega drevja, ne moremo prezreti še več druzih metuljčkov in kebričkov (hroščičev), ki so tudi drevesom v kvar, in jih tedaj pokončati moramo. Cez zimo prebivajo radi v mahu, s kterim je drevo obrašeno, ali pa za kožo pod staro, z mahom prevlečeno skorjo na deblu, posebno blizo doli pri tleh, po spoknjah starih dreves ali med rogovilami po vejah. Je pa teh kebričev več plemen tiste verste, ki z rivč-kom oboroženi se š tr igo ve i (Russelkafer) imenujejo; med njimi je najhuji škodljivec štrigovec jabelčnega cvetja (Apfelbluthen-Riisselkafer). Da se ta merčes zatare, je treba, ves mah do čistega z dreves postergati in vse skup v ogenj vreči. (Za-tega voljo je tako dobro, v jeseni vse odrašene drevesa z apnom pobeliti, ktero vso gosenčno zalego po deblu konča in metulje odvrača, ki v apneno drevo nikoli zalege ne delajo). Trud, ki ga ima sadjorejec s tem delom, mu desetkrat povrača obilniši pridelk. Skleniti pa ne morem tega poduka, da bi he enkratne povzdignil svojega glasa za ptiče. Nobena reč gosenc bolj ne zmanjša in ne pokonča kakor nekteri ptiči, kteri so že od Boga za to namenjeni, ki jim je mergoljince v živež odločil. Dragi moj! godeom rad plačaš, da ti jo zagodejo, — mile ptičke, ki stokrat lepše pojejo kakor vsake gosle in bas, pa loviš in moriš, ki te zastonj s petjem svojem razveseljujejo in ti trebijo drevjenajsilniših požeruhov. Ce ne verjameš tega, poglej v verte, ki so blizo hoste; kjer je dosti takih ptičev, gosence nikoli drevja veliko ne poško-dovajo; — tam pa, kamor ti dobrotniki ne dojdejo, gosence cele verte pokončajo. Moder gospodar si še le privaja kolikor more takih ptičkov na svoj vert, da mu čistijo sadiinosnice. Končavši te verstice ponudim sadjorejcom, kakor druge leta tudi letos, jabelčnih in hruševih cepičev iz svojega verta v Šiški nad Ljubljano. Ferd. Schmidt.