DOM IN SVETJ' 1892, tev. 11.
507
A z m a.
(j^bdalmalik sam sedi v otoru, Sam sedi na mehkem krznu tigre,
V Iraku pred lepim mestom Kabo. Srd mu viga iz oij ponosnih,
V srdu vdjem zbranim klie svojim: Kdaj ukloni se nam drzna Kaba, Kdaj odneha Abdalah poveljnik? Petkrat e smo zrli mlaj na nebu, Kar se mesto trdno nam ustavlja. Vse tovore smo zaman prestregli, Vse dotoke vodne zagradili, Naskoili mestno zidje stokrat. Divni Alah, milosten nam bodi! Sel pritee izpred mesta Kabe, Abdalmalik slua sik besede: Truma ljudstva je ula iz Kabe, Da se tebi, levji sin, pokloni.
eja silna, glad sta jo prignala. Le poveljnik, govore Kabljani, Ukloniti Abdalah se nee. Jezno zopet klie Abdalmalik: Cela vojska mestni zid obkoli,
V temni noi, v svitu dneva pazi, Da najmanji tovor ne uide,
Da najmanji virek ne pronikne Ni nad zemljo ni pod zemljo v mesto. Morda potlej Abdalah odneha. Vrsta vojev tiho se prikloni, Iz otora gre, da zbere vojsko.
Pred visokim gradom v lepi Kabi Zbira hrabri Abdalah meane, Zbranim resno govori poveljnik: Dlje braniti mesta ni nam moi. Glad nas davi, eja mo nam jmlje. Dan noben nam ne prinese upov. Uklonimo se sovragom, bratje, Izroimo jim v oblast domove! Bili boj smo za pravico sveto, Svojo zemljo, milo last branili,
V svetli raj nas bode prerok vedel. A braniti dlje se ni nam moi, Uklonimo se sovragom, bratje!< Me odpae Abdalah si z ledij, Mee strani vrejo meanje. Toda Azma, mati sivolasa, Abdalahu stopi zdaj pred lice. Glasno sinu starka de stoletna: Kaj boji se, Abdalah, sovraga,
Da goli, kot grlicam golobec, Brez duha in mehko brez srnosti! Proti vshodu dvigni me v desnici, A levico na srce poloi In govori, branil li pravico Me je tvoj in gvor tvojih usten, Ko naskoke si odbijal z zida, Ko rojake svoje v boju hrabril? Drugega ti nisi smel braniti, Nego sveto pravo domovine. Drugega ti nikdar nisi branil. Mati tvoja, Abdalah, pozna te. A zakaj, moj sin, boji se danes Smrti v boju za domovje, pravo? Mee ostre pobero meanje, Ogenj vigne v srcu koprneem In preine ude trudnim borcem.
V lice mater Abdalah poljubi, Me opae in oklep nadene. Govori mu mati te besede: Kdor eli in slavne smrti ie, Me sam6 ga spremlja na bojie. A z oklepom prsij ne odeva,
Ne pokriva s lemom bistre glave.
Skozi vrata neprodirnih zidov Plane truma na ravan kabljansko. Abdalah jo v boj poslednji vede Z meem, a brez lema in oklepa-----
V mestu hrup, a pokoj okrog mesta, Vpitje v Kabi, zunaj smrtno spanje, Abdalmalik vojsko je premagal.
Na razsutem zidu joka Azma.
V nje naroju ranjenec poiva,
V nje naroju Abdalah umira,
V lice mater zadnjikrat poljubi, Njega Azma zadnjikrat objame. astne smrti, sin, umira, de" mu, Bog ti bode plaal smrtne rane. Glavo nagne Abdalah poveljnik
In izdahne mirno svojo duo. Azmi majki, starki sivolasi
V blagih prsih takrat srce poi. Skupaj dui vzplavata junaki.
Divni Alah, razsvetljeni prerok, Kje imata v raju svojem prostor, Ki sprejema vredno take due?
A. M.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si